1. No category

Naši mladički so dočakali prvi rojstni dan. S tem dnem smo zaključili prvi del dnevnika,
odprli pa novo poglavje, ki ga bomo imenovali Dogodivščine Berner Kaiserjev. Sproti
bomo objavljali pripetljaje naših mladičkov tako, kot jih bodo zapisali njihovi lastniki.
22. december 2010
Dragi bratec Jascha, ker Vem, da vneto pišeš dnevnik, ti tudi jaz pošiljam mojo današnjo
dogodivščino, veš sem jo kar v redu zagodla mojemu Davorinčku!
Moj »gazda« me je peljal na zelo lep sprehod okrog velikega ribnika Komarnik, kjer sva
bila čisto sama, no pa nekaj vrst vodnih ptic, po katerem je ta ribnik znan. Moj Davorin
me je kot običajno odpel in sem se lahkotno sprehajala, malo tekala in vohljala na
okrog. Na enkrat opazim nekaj vodnih ptic kako letajo nad vodo, nekatera plavajo v
ribniku in me je kar malo zamikalo, da bi se spustila za njimi. Vedela sem, da če skočim v
ribnik bom mokra in bova z mojim Davorinom odšla domov, zato sem si rekla, bom še
malo počakala, da prideva na drugo stran jezera, kar je še približno 30 min.
hoje. (hi, hi...). In res, prispeva na drugo stran jezera, kjer zagledam račko v vodi, kako
mirno plava. Na kar, jaz v dir, za mano slišim samo: Jacky, Jacky, počakaj ali po domače
la, la, la...... in skočim v zaledenelo jezero čof... uh, kar malo me je streslo, voda je res bila
mrzla, seveda račke nisem ujela, je kar švignila v zrak in odletela.... Seveda je Davorinček
prišprintal do jezera in ves bled zakričal: Pridi, pridi ven...., seveda ni bilo tako lahko, jezero
je zelo mrzlo, pa še polno vejevja je, da sem se kar malo zapletla, vendar zbrala moči, da
sem priplavala do obrežja, kjer je stal do kolen v mrzli vodi in me potegnil ven. Bil je brez
besed, le nekoliko bled, morda malo v šoku, verjetno se je kar malo ustrašil..... Ampak
meni je pa bilo kul, prava akcija, to moram pokazati Jaschi in ostalim sestricam, ter
bratcu Joschu. Seveda je Davorin rekel: Zdaj pa takoj proti avtu in domov na toplo.
Seveda Davorin ne bi bil Davorin, če ne bi takoj poklical Dragice in ji povedal kaj se je
zgodilo. Ko se je na poti nazaj pogovarjal sem jaz spet nekoliko odpeketala naprej in ko
je nehal s pogovorom, sem še enkrat skočila v ribnik, jupi kak je fajn.... Seveda je Davorin
spet naredil rekord na 100 m in kar čofnil v vodo ( do kolen ) in jaz sem priplavala do
njega, na kar me je potegnil ven, ampak tokrat me je pošteno skregal, jaz pa sem se
stresla in malo povaljala v travi. Tokrat me je pa pripel in morala sem v disciplino! Ko sva
prišla do avta, sem švignila v prtljažnik, Davorin je nato res hitro ampak res hitro vozil proti
domu. Ko sva prispela domov, je tokrat mene čakalo presenečenje, saj sem morala v
kad in me je stuširal z mlačno vodo, da pa mi je še pošteno zagodel, me je začel sušiti z
fenom, joj kako ne maram fena.... Ampak, če pošteno razmislim se je vseeno splačalo hi,
hi..... Sicer pa Davorin vedno pravi, da moram biti nagajiva, da ve da me ima, (hi, hi...).
Čeprav, ga zelo skrbi zame, to sem danes videla, ko mi je pomagal iz vode. Res me ima
rad, ker vam povem, da voda ni bila prav nič topla hi, hi.... Bom drugič izbrala boljši letni
čas ha, ha....
Draga bratca in sestrice, želim vam lepe in mirne praznike in upam, da se kmalu
vidimo!
Jacky Berner Kaiser
Jacky in Davorin
Sreda, 26. 1. 2011
Hoj, haj predagi moji!
Tukaj Josch. Se že dolgo nismo nič slišali. Malo mi manjka Jaschev dnevnik. Odkar se je njegova Jelka
odločila, da ne pišeta več, je kar dolgčas, jaz pa tudi nisem več glavna zvezda, ker ni več teh pisanj. Pa
tudi dnevnih informacij o dogajanjih v žlahti ni več in nisem več na tekočem, kaj se kaj dogaja. Imam
res občutek, kot da smo razmetani na vse konce sveta, čeprav ni dolgo časa tega, kar sem videl
Jaschata, Jessi in mami Jutto. Potem sem pa tam poziral Dragici. Me je poslikala z vseh strani, kot
kakšno filmsko zvezdo. Sem se natanko tako tudi držal pred fotoaparatom. Dragica pravi, da sem zelo
podoben stricu Othellu, ki je menda bil filmska zvezda v Nemčiji. Je Andreji kazala njegove fotke in sta
skupaj ugotavljali, da sem izrezan Othello. Manjka mi samo še filmska kariera. Sedaj samo še čakam
na knjižno izdajo Jelkinega dnevnika, ki bo zagotovo svetovna uspešnica, po kateri bodo nujno morali
posneti film. Potem pa nastopim jaz.
Sicer pa moji dnevi ne potekajo nič kaj filmsko, čeprav Andreja večkrat pravi, da noben film ne bi
mogli tako dobro posneti, kot jaz izvajam določene vragolije. Včeraj je spet prišla domov. Se nama je
z Brino kar zmešalo od veselja, ko sva začutila, da je vstopila v hišo. Jaz sem skakal skoraj do stropa,
da me nikakor ni mogla umiriti. Je čez teden ni kaj dosti doma, kar jaz čisto nič ne razumem. Kar zgine
kot kafra, potem se pa zopet nepričakovano pojavi. Sploh mi ni jasno, zakaj. Ne zdi se mi pa, da je to
zaradi naju z Brino, saj imam občutek, da se strašno rada druži z nama – no, razen redkih izjem, ko
kakšno ušpičiva. Se mi zdi, da bi naju takrat najraje ne poznala.
Danes je bila cel dan doma in smo šli na sprehod zjutraj in popoldne. Se je naredil prav krasen dan,
tako da je bilo popoldne prav fajn tekati po naših poljanah. Vmes pa se zgodilo marsikaj zanimivega,
no, vsaj meni se je sprva tako zdelo. Popoldne smo šli od doma na sprehod z Brino pripeta na
povodec. Ta ukrep velja od takrat, ko sva z Brino preganjala enega "baterijskega" kužka, ki se je sam
znašel na poti, koder smo se vračali domov. Hotel sem ga namreč samo pozdraviti in sem stekel proti
njemu, pa je začel dirjati po planjavi. Sem mislil, da se želi igrati in midva z Brino v dir za njim. Nič
boljšega kot to!? Sva ga tako upehala, da je revež na koncu skoraj dušo spustil in je od utrujenosti kar
obležal. Pred tem sem mu pa še malo bolhe otresel s kožuščka. Je bila Andreja huda kot strela, pa
sploh ne vem, zakaj. Očitno ni razumela naše igre. Sem slišal, ko je mami pripovedovala, da še sreča,
da mu ni bilo nič. Jasno, da mu ni bilo nič, saj mu nisem hotel storiti nič žalega, samo revež ima malo
prekratke noge, pa se prej upeha kot jaz. Kaj češ, mati narava pri njem pač ni bila tako radodarna kot
pri meni in Brini.
No, od takrat smo privezani dokler ne pridemo mimo hiš. In včeraj je bilo ravno tako. Pa me nič ne
moti, saj imam sprehode strašno rad. No, pa pridemo do kozolca, kjer naju Andreja vedno spusti s
povodca. Tudi tokrat se je to zgodilo. Sva z Brino že od daleč čutila, da se na njivi za kozolcem nekaj
dogaja in sva se pognala v dir kot za stavo. Nisva se zmotila. Po njivi so brskale kure. Sva jih z Brino že
enkrat preganjala od tam, pa očitno ni nič zaleglo. Sva se spustila v dir za njimi, pa smo malo
zaokrožili po njivi. Prava veselica vam rečem - koliko frčanja in kriljenja!? Potem je pa pridrvela še
Andreja. Nisem vedel, da je tudi njej všeč takšna igra. Pa smo v krogu tekali po njivi – kure, Andreja in
nato midva z Brino. Pa Andreja je nekaj krilila in vpila, češ "Beži stran." In sem mislil, da je huda na
kure, ker rijejo po njivi in so za samo škodo, saj običajno vse razbrskajo (tako večkrat slišim govoriti
mamo). Sem dobil še večji zagon in mi je skoraj uspelo eno kuro zagrabiti za perut in jo malo naučiti
kozjih molitvic, pa se mi je "helma" izmuznila. Sem jo potem še skušal ujeti, pa mi jo je uspelo samo
malo ocufati kar tako na suho. Sem jo namreč uspel zagrabiti samo za perje, ki ima sicer grozen okus,
pa sem ga zato potem pljuval ven. Sedaj je na tistem mestu verjetno malo plešasta, škode pa ne
more biti velike, saj je imela na sebi perja za cel povšter. Itak se je pa precej otoplilo in jo toliko perja
sigurno živcira, saj ji mora biti precej vroče (jaz to že vem, ko imam tak kožuh).
Ker je Andreja tako vneto kričala, so se vse kure splašile in zbežale z njive, naju z Brino pa je zapodila
stran. Me je kar malo polilo, ko sem ugotovil, da je bilo njeno vpitje namenjeno nama z Brino. Očitno
sem se zmotil in ji igra ni bila všeč. Naju je spet pripela na povodec, potem pa sva poslušala njene
"molitvice" vse do naših njiv. Pa ji je ratalo nekako priti k sebi in smo potem nadaljevali pot čez
gozdove in travnike. Pa je ob gozdu Brina našla grooomozaansko kost. Menda je bila od pujceka
(enega imam jaz doma, pa je precej precej manjši, kruli pa kot taprav; mi je prav všeč z njim kruliti, ko
smo v dnevni sobi pred televizorjem, saj gre Brini fajn na živce, drugi pa tudi nič ne slišijo, kaj se
dogaja na televiziji, potem sem pa spet v središču pozornosti). Bila je že obrana, tam pa, kjer ne, pa že
skoraj malo nagnita. Čudovito! Pa kakšne krasne vonjave je oddajala. Je Andrejo spet skoraj kap, ko je
zagledala prizor. Je rekla, da sva taprava pujska. Je ukazala Brini, da jo spusti. Ta je to po kratkem
razmisleku sicer naredila, vendar s težkim srcem. Njej so te reči še posebej všeč (tako hudo, da mene
grozno narenči, če se ji skušam takrat približati, pa raje potem ne izzivam usode), še posebej, če
smrdijo, je pa tudi drekce pekce, če jih kje dobi. Pa tudi meni strašno dišijo. Samo kaj, ko Andreji ni
všeč, če jih pobirava in se precej jezi na naju. Kaj češ. Sem že pogruntal, da so okusi pač različni.
Kmalu za tem smo prišli na nek travnik. Brina je od daleč zagledala kužiko in je zletela v tisto smer kot
sneta sekira. Se je bala, da ji uide, pa bi na vsak način pred tem rada sklenila novo znanstvo. Pa sem
še jaz tekel za njo. Andreji pa takšno druženje ni všeč in naju je klicala nazaj. Se mi je zdelo, da moram
vsaj malo poslušati, ker sva ga z Brino tisti dan očitno že preveč lomila. Pa sem se oziral nazaj in
ustavljal, Brina pa ne. Kadar takole dirka, ne sliši nič. Jaz sem bolj ubogljiv in sem bil že večkrat
pohvaljen, saj se znam ustaviti in tudi vrniti nazaj. Ona pa takrat čisto ogluši. Je čisto vseeno, če bi
ušesa imela ali pa ne. Sem tudi sam že ugotovil, da tek ušesom očitno škodi, ker tudi jaz takrat
velikokrat ne slišim dobro. Sva se pa z Brino ustavila, ker nisva znala čez vinograd na drugo stran, kjer
je bila kužika, potem je pa še Andreja tekla v drugo smer in sva se morala zapoditi za njo, saj bi jo
lahko izgubila izpred oči. Ker je nisva ubogala, sva morala biti potem do doma na povodcu. Sem jo
slišal godrnjati, da je bilo vsega preveč in da naj si povodec kar sama pripiševa.
Tako se je končala naša odisejada za ta dan. Sicer pa gotovo že vse veste, saj Andreja Jelki in še komu
vse pove. Pravi, da je izmenjava izkušenj koristna stvar, čeprav bi jaz raje videl, da bi kakšno izkušnjo
zadržala tudi zase. Kaj pa jaz vem, kako kdo to lahko razume. Sicer pa imam občutek, da ga samo jaz
lomim in da ste vsi drugi tako zeloooo pridni. Še Jaschata ne spoznam več. Se je čisto spremenil. Jelki
je pa zato zmanjkalo snovi za dnevnik. Zdaj pa še Dragica zdihuje, kakšen dolgčas. Saj bi jaz še lahko
kaj povedal, samo kaj, ko Andreja ni za to. Pravi, da je bolje, da sem tiho vsaj dokler Dragica ne odda
mojih novih sestric in bratcev novim lastnikom, da ne bo še dodatne škode (to je namreč pogruntala
Jelka). Pa drugič!
Lep pozdrav vsem
Vaš bratec Josch
Josch pri petih tednih
Jillikino pismo Jessiki
Hoj sestrica!
A ti je Dragica povedala, da me je Barbara peljala spet na morje? Verjetno ni uspela, saj mi je Barbara
povedala, da je, revica, obležala in da je zdaj vse breme na Mirkovih plečih. Upam, da je že bolje in da
ti lahko že malce postreže ;-). Sem pa slišala tudi, da si ti strašno pridna in zelo pomagaš najini mami
pri njenem novem naraščaju! Takoj sem jih slišala, kako si ti resna in odgovorna, jaz pa tak kozliček.
Če si pa ne morem pomagati, ko pa je tako luštno se ne sekirati zaradi ničesar, predvsem, če je
Barbara zraven, ker potem je vedno moja edina skrb, da mi kam ne uide. Veš, jaz je še vedno ne
spustim prav daleč, na morju me mora prav ona peljati lulat, ker z drugim ne grem – nikoli ne veš –
kaj pa, če jo kaj piči in se odpelje brez mene??!!??
Na morju sem prav uživala. Takoj, ko smo se pripeljali pred hišo sem jo spoznala, skakala v zrak in
šibala po stopnicah na svojo teraso. Sem se takoj spomnila, da se imam tukaj vedno prav fino. Najbolj
sem se zabavala, ko smo jo mahnili na Nin. Tam je super, ker se lahko natečem na mehki mivki,
čofotam po vodi, se malo povaljam (potem sem kot pujsek pravi Barbara). Tokrat pa je bilo še
posebej zabavno. Ugotovila sem, da kužki tudi plavajo! Jessi, a si ti to lahko predstavljaš??!! Medtem,
ko sem tekla po mivki in se zabavala, smo prišli do konca rtiča.
Čez preliv, na drugi strani vode sem zagledala malo sivo piko na štirih tacah, kako teče, me zagleda in
hop, že skoči v vodo in plava proti meni!!! Za njo je pritekla malo večja pika na dveh nogah in začela
vpiti in godrnjati. Barbara mi ne dovoli napisati tistih besed, ker pravi, da se tako grdo ne govori... No,
v glavnem, siva pika je vedno večja, jaz pa kot prava dama čakam na bregu kaj se bo zgodilo.
Poglej Jessi, takle ‘’Čistokrvni Ninski šarivec’’ je priplaval po vodi, pa mi je takoj ‘’potegnilo’’: seveda,
takle mali kuža lahko plava, ko pa je tako lahek in suh!! Jaz zaenkrat še ne bom poskusila, če moj
trebušček tudi voda navzgor drži. Nič ne verjamem, da bom ostala na površju!
In je priplul na mojo obalo:
Najprej sva se spoznala,
potem sva dirjala, kot zmešana. Roki (tako ga je klical dvonožnik na drugem bregu) pa zna zelo dobro
ignorirati klice svojega gospodarja. Mislim, da Barbara upa, da tega nisem videla J
Čez nekaj časa, ko je bil Rokijev gospodar že RES razburjen, sem morala nehati poditi prijatelja in
počakati pri Barbari.
Ona je namreč mislila, da, če se ne bova več igrala, bo šel Roki nazaj domov. Ampak on je rajši še
malo raziskoval in šele, ko smo odšli naprej, je odplaval nazaj. Po tem teku je moral še plavati!
Revček!!
Ostale dni smo se potepali, ni pa noben kuža več priplaval k meni na obisk. Zanimivo je bilo še, ko
smo srečali ovce. Barbara ima vedno oči na pecljih in je tudi tokrat videla ovce pred mano. Smola!
Sicer še vedno misli, da jo bom ubogala tudi, če jih bom videla prva, hi hi. Potem me priveže in vedno
(poskusi) učiti, da jih ne smem poditi; celo, da naj jih ignoriram! Si predstavljaš Jessi! Pravi, da nisem
pastirski pes in da bi naredila celo ‘štalo’! Enkrat sem namreč na eno uho ujela, da je Barbara pred
leti že iskala ovce po gozdu v hribih, ker se je njena prejšnja bernska prička odločila zgnati ovce, samo
ne vkup... Pa jo je dobil kmet in ji jih krepko napel, tako, da ji ni preostalo drugega, kot iskanje ovac...
Ampak meni sploh ne da priložnosti! Sigurno bi mi uspelo dokazati, kako dober ovčarski pes sem!
Mogoče pa jo le uspem kdaj prepričati, da mi dovoli poskusiti J.
Drži se punca, pa pozdravi doma!
Jilli
PS: Barbara pravi, da moram pripeti še tole slikico – da je kot iz razglednice. Najbrž tako misli zaradi
zasneženega Velebita v ozadju ;-)
17. marec 2011
Pozdravljeni!
Spet sem jaz - Josch. Se že dolgo nismo nič slišali. Sem mislil, da bo moje pisanje koga vzpodbudilo,
pa je Andreja verjetno imela prav, ko je ugotavljala, da moje pisanje le ne more biti tako
opogumljajoče glede na zapisano. Le Jillika se ni ustrašila. Je Andreja komentirala, kako je lepa. Je
videla njene fotke, nato pa še v živo. Pa jasno, da je lepa, saj se piše Kaiser in povrhu je še moja
sestrica.
Ni mi pa jasno, kam se je potuhnil Jascha. Me je povsem pustil na cedilu, tako da izgleda, kot da sem
jaz največji barabinko v naši familiji. Ko se je on pojavil s svojimi perpetijami, se je stanje malo
uravnotežilo in kazalec je bil nekje na sredini, zdaj pa vztrajno kaže "smer Dolenjska". Računam na
moje nove bratce in njihovo podporo, ki je še nekaj časa ne bo, ko so še tako majceni. Zato upam, da
čim hitreje zrastejo.
Sicer pa, če živiš, se ti dogaja. Če pa hodiš na sprehode, se ti dogaja še več. Okrog mene pa ogromno
perutnine. Akcije so potem pa neizbežne. Nama z Brino je všeč vse, kar leze in gre. Saj jaz vsega na
opazim, zato pa imam Brino ob sebi. Zazna vsako najmanjšo priložnost, potem se ji pa senzorji (beri:
ušesa) dvignejo. Andreja zdaj že po tem prepozna, da bo kažin, predvsem takrat, ko nisva na
povodcu. Najprej zleti Brina, kot bi jo izstrelili iz topa, takoj za njo sem pa jaz. Ker nama ušesa v
takšnih primerih ne služijo, je vsako klicanje v teh primerih odveč. Tako sva nekajkrat preganjala
fazane, ki se nahajajo pod ogromnim plastičnim šotorom ob poti, kjer se sprehajamo. Potem je sicer
sledila "huda ura", pa sva z Brino prestala. Sedaj Andreja budno pazi, ko gremo mimo, da nama ne bi
slučajno spet na pamet padlo kaj podobnega. Nekajkrat sva se lotila tudi preganjanja ovac. Mi je
strašansko všeč, ko začnejo begati in blejati, kadar se z Brino pojaviva ob pašniku, kjer se pasejo.
Manj mi je pa všeč, da zaradi ograde ne moreva do njih in samo dirkava okrog. Zadnjič se je tam
pojavil tudi lastnikov Capi, ki je koker španjel. Pa bi se kmalu stepla, ko je tako vztrajno capljal za
mano. Slišal sem jih pa samo jaz. Capi je pa nato stekel k ovcam čez eno malo luknjo v ogradi. Takrat
sem ugotovil, da biti velik ni vedno fajn.
Sva pa v nedeljo imela obračun z domačim petelinom. Ko bi ga videli, kako štolc je hodil, zraven pa še
kure štrapciral. Kurator veliki! Kar naprej jim je skakal na hrbet. So se mi prav zasmilile. Pa je prišel
med moje tace. Zletel je iz svoje ograde na moj vrt. Predrznost petelinja. Očitno je mislil, da bo še na
mojem vrtu gospodaril. To pa vendar ne gre, saj sem večkrat slišal reči Andrejo, da mora biti v hiši
eden, ki komandira. Pa sem ga ujel in s taco pritisnil ob tla. Naj bo vesel, da mu nisem skočil na hrbet,
kot on to dela v kurniku. Bi bil še danes ploščat kot pokrov od kolesa. Potem sem mu pa začel malo
puliti ta njegov ponos (beri: perje). Sem mu ocufal že cel hrbet, ko je ven prišla Andreja in preprečila,
da bi z njim do konca obračunal. Potem sem jih pa spet slišal, ker ji očitno vse to "kurniško" dogajanje
ni nič jasno. Jaz že vem, ko sem ves dan zraven. Marsikaj vidim. Je pa očitno temu "purmanu" srce
nekam skočilo, ker kar ni mogel priti k sebi. Ga je Andreja nesla v kurnik, pa ji je pobegnil podenj. Sem
bil že v pripravljenosti, da ga izbezam ven, pa sem bil v znak hvaležnosti nato zaprt v pesjak. Je
Andreji potem uspelo to "žverco" na pol mrtvo dobiti ven in jo dati v kurnik, kjer se skriva (tudi čez
dan). Vse do danes se namreč še ni pojavil zunaj. Mislim, da je dobil dober poduk. Kure pa imajo
sedaj mir. Se mi zdi, da bo presneto dobro premislil, preden bo koga spet tlačil in se "puril" v ogradi
za kure ali celo na mojem vrtu.
Mi je Andreja dovolila, da nekaj napišem. Je rekla, da bo Dragica itak že vse moje nove bratce in
sestrice oddala prej, preden bo svetovna javnost izvedela za te moje nove perpetije. Sploh ne vem,
zakaj bi bil to problem, saj mora biti vsem jasno, da sem samo malo reda naredil. Od te petelinje
zgage do sedaj itak ni bilo nobene koristi. Če bi vsaj včasih znesel kakšno jajce, ki jih imam jaz tako
rad, ne bi bilo take zamere. Takih, ki samo komandirajo in štrapcirajo druge, zraven pa nič ne delajo,
je pa na tem svetu že takò preveč. Tako večkrat slišim reči Andrejo.
Sicer pa se je začela šola. Je Andreja rekla, da morava tja pod nujno, ker da sem čisto razpuščen. Za
Brino pa kar naprej obljublja, da bo dala njen izpit za BBH nazaj, ker se ji menda nič ne pozna, da ga je
naredila. Sem slišal, da če se veliko naučiš tudi veliko pozabiš. Pri Brini je verjetno to problem.
Se še kaj slišimo. Pozdrav vsem.
Vaš bratec Josch
navihani Josch
Tole nam je poslal Jascha, z zamudo!
Petek, 21.01.2011
Živjo !
A ste me kaj pogrešali ? Dragica pravi, da je dnevnik skoraj prazen, odkar midva z Jelko ne piševa več
in da naj za božjo voljo nadaljujeva. Jelkina sestrična Zdravka se od srca smeje, ko bere moj dnevnik
in še svoji čez osemdeset let stari mami pripoveduje po telefonu, kaj ta Jelkin Jascha vse ušpiči. Tako
je hvalila oni dan mojo Jelko in najin dnevnik, da ji je »špeh« kar vidno narastel, čeprav ga nima nikjer
za trohico, ta suhica moja zlata.
Jacky se je ojunačila in napisala z Davorinom prispevek o svoji vodni dogodivščini, ostali pa …… A
spite, berner kaiserji ali se vam nič ne dogaja ? Eh, dajte no. Gotovo je živahno tudi pri vas, le vašim
lastnikom se ne da preveč. Se kaj motim ??
Ja, jaz pa vem, kaj je novega, vi pa še ne vsi dragi bralci !!!!
Moja mami Jutta ima nov naraščaj, tokrat ima pa dve punčki in pet fantkov, torej sem dobil pet
polbratov in dve polsester. Po spolu je ravno obrnjeno kot prvič, ko sem se skotil jaz. Pa veš kaki so,
smrkeljni mali. Sem jih že videl skozi šipo, kot včasih v porodnišnicah, ko so hodili gledat radovedni
sorodniki male dojenčke. Veš, da je potrebna tudi tukaj sterilnost, ko so še tako mali. Če sta jih Jelka
in Milan hotela le malček pobožati, sta si tudi morala razkužiti roke.
Veliki bodo, kot se mi zdi. Malo sem tu in tam obstal in gledal. Bog ve, ali sem tudi jaz pil dodatek po
taki majceni flaški ??? Ali sem res bil tako majhen ? Saj to skoraj ne morem verjeti, da sem lahko v
enem dobrem letu tako zrastel in tehtam skoraj toliko kot moja Jelka. Če bi me ona peljala na
sprehod, bi jo lahko z lahkoto vrgel v jarek ob njivah. Milana pa ne morem, niti ne upam, ker tako
povzdigne glas, da se moje kocine kar pokonci postavijo od strahu.
Upam, da ne bom komu zbil veselja do takega malega fakina kot sem jaz s tem svojim odkritim
pisanjem. Ampak kaj bi lagal, če pa je tako kot sem napisal. Jelka pravi, da vsi starši v puberteti svojih
otrok dobijo kak siv las.
Jaz bi imel še tako zelo rad imel nekoga poleg sebe, le da Milan pravi, da ima že mene tu in tam vrh
glave, sploh ko mu kako novo ušpičim. Tako, da je vprašanje, če bom sploh kdaj dobil kakega pasjega
ali mačjega prijatelja za stalno na našem dvorišču.
Verjetno bodo Kora, Kiss, Kai, Kody, Kass, Khan, Kitt, pa saj imena na črko K niti ni tako enostavno
izbrati. Upam, da bom z vsemi še velik prijatelj.
Veš, da mi je danes Jelka spet privoščila eno kost v pravem pomenu besede. Veliko, mislim. Toda,
hotela je, da jo grickam na terasi in si malo očistim zobke z njo. Jaz pa bi jo bil tako rad nesel na
dvorišče in jo kajpak čimprej zakopal. Eno že imam na skrivni lokaciji, ki je moja dva do sedaj še nista
uspela najti. Zato pa zdaj Jelka tak zapira vrata te terase. Pa tako lepo sem jo prosil, jokal, s tačkami
praskal po vratih. Ni in ni se dala pregovoriti. Po dobri uri pa mi jo še vzela in rekla, da jo dobim spet
jutri. Dobro, no, moral sem se sprijazniti. Ker če bi se kaj razburjal, bi kostka gotovo pristala v kanti za
smeti.
Morali bi me videti, ko kateri od mojih pride iz službe. Jaz sem tako zelo vesel, da se to ne da opisati.
Plešem po zadnjič tačkah, nekaj časa tulim baje kot volk, nato si pojem od veselja. In potem dirkam
na teraso,da se vse trese in da se malo pocrkljam. Ko je ta vsakodnevni obred pri kraju, se popolnoma
umirim in dremam na terasi ali pa v kakem kotu dvorišča. Včasih sem tako igriv, da norim z malim
plišastim bernijem, ko da mi manjka kako kolesce v moji veliki buči, reče Jelka. In seveda zdaj malček
bolj umirjeno čakam, da pride še Milan ( ta je ponavadi doma ob treh, včasih pa tudi prej ). Potem
šele znorim. Vem, da bomo po kosilu šli na sprehod in da bomo skupaj. Tega sem najbolj vesel, sploh
pa petkov, ko vem, da bomo dva dni pa sploh nerazdružljivi.
Sobota, 22.01.2011
Ponavadi grem ob koncu tedna še malo na svoj dom, k mami in sestri na obisk, kot se to spodobi.
Ravno sem že dopoldne dopovedoval Jelki in Milanu, da je že zadnji čas, da malo spet požulita svojo
novo malo žlahto. Jaz in Jessi pa bi izkoristila proste trenutke za igro in neumorno norenje na
dvorišču.
Jessi mora zdaj pokorno ubogati svojo mamico in samo bolj od daleč gledati mamine otročiče.
Seveda, boji za zanje, Jessi je pa tudi vendar še en velik otrok.
Lep pozdravček vsem – Jascha
Brusnice, 12. 4. 2011
Dober dan.
Spet jaz – Josch. Nič ne pišete. Prav nič ne verjamem, da se vam nič ne dogaja.
Meni se je od zadnjič že toooliko vsega zgodilo, da kar ne vem kje bi začel. Sedaj, ko
je Dragica oddala vse moje sestrice in bratce, mi Andreja sploh ne komplicira več.
Lahko si olajšam dušo do onemoglosti, čeprav vsega pa le ni mogoče spraviti na
papir, saj bi bil s pisanjem preveč zaposlen. Je pa še toliko drugih stvari, ki jih rad
počnem. Sedaj pa, ko hodim še v šolo, je pa sploh mernik dogajanj poln.
Nisem vam še povedal, da je tisti petelin iz moje prejšnje zgodbe žalostno preminul.
Se je očitno zgodilo, da ga je udarila palica z drugim koncem, saj večkrat slišim reči
Andrejo, da ima palica dva konca in da taki prej ali slej dobijo svoje. Očitno ga je
palica udarila po buči, ker je z njo čudno otresal in se vrtel v krogu. Andreja je rekla,
da ga je zadela kap. Nisem vedel, da se temu tudi tako reče. Sicer pa je njegovo
življenje izgubilo smisel, saj kur ni mogel več tlačiti. Taki potem itak nimajo za kaj
živeti in na koncu tako in tako obupajo.
Pred enim tednom je nato Andreja domov prinesla novega petelina. Je bil še malo
dojenca in ga te stare kokošje zgage sploh niso sprejele medse. So ga kar naprej
preganjale, tako da se je revež večino časa skrival v kurniku. Ker je bilo zanj celo tam
preveč nevarno, ga je mama dala posebej v nek prostor. Pa je tam sameval in počasi
rastel, jaz pa sem ga občasno hodil gledat (Kuretina mi je zares strašansko všeč.).
Včeraj pa ga je zopet malo spustila h kuram. Se jih je revež še vedno bal in se je še
kar skrival v kurniku. Naposled se je pa le opogumil in prišel ven. Pa mu kure niso
dale miru in je ušel iz ograje na moj vrt čez eno luknjo spodaj. Za njim pa še ena
kura. Žurka taprava! Sem bil takoj zraven, Brina pa za mano, onadva pa kričaje v dir.
Sem ujel kuro, pa je očitno od samega strahu padla okrog in je kar obležala. Sem
ugotovil, da nima prevelikega smisla za štose in sem jo kar tam pustil. S truplom pa
res nimaš kaj početi. Sem se zapodil še za petelinom, ki je krilil in letal po vrtu. Pa
sva se lovila. Sem ga kmalu dobil med tace in mu zavil vrat. Brina mi je bila pri tem v
izdatno podporo. Je res prava prijateljica. Sem slišal Andrejo večkrat reči, da je prava
lisica, ker da mene vedno napelje h kakšni lumpariji, jaz, ki naj bi bil pravi trap, pa naj
bi te njene trapaste zamisli vedno izvedel. Moški pač. Pa kaj si morem, ko so pa
nama všeč iste stvari. No, potem sva si pa z Brino privoščila malico. Sva bila pač
lačna, ker nama briketi zjutraj niso nič kaj dišali in jih nisva jedla. Pa sva to malico
pojedla kar skupaj s perjem, saj bi bilo sicer premalo že za enega izmed naju.
Ugotovila sva, da perje od tega dojenca niti ni trdo kot od starih kur. Sva zmlela prav
vse, pustila sva le krempeljce od ene noge, in en majhen delček peruti, da bo mama
vedela, kje petelin je. Lahko bi ga iskala, kar bi bila čista potrata časa. Pa je čez
nekaj časa prišla pogledat, ker je hodila preverjat, kako se petelin v kurniku počuti, in
je ugotovila, da ga ni nikjer. Potem je pa na vrtu zagledala ležati kuro. Se ji je kar
pokadilo iz ušes od jeze. Je zakričala nad nama, pograbila metlo in tekla za nama.
Kot da ne ve, da se metle strašansko bojiva! Le kaj je spet narobe!? Kure vendar
nimajo kaj hoditi na moj vrt! Zato pa so ograjene. Sva bila z Brino prav užaljena in ker
so bila vrata vrta odprta, sva se protestno odločila, da za zmeraj odideva od doma.
Sva tekla čez sosedov vrt vse do naših njiv. Tam sva se počila na mesto, kjer
običajno leživa, kadar smo na njivi. Sklenila sva, da bova odslej živela kar tam. Pa se
2
je čez čas od nekod pojavila mama in prav prijazno poklicala Brino. Ta je pa itak čista
šema. Vedno pade na prijaznost in je v hipu zavrgla vse najine sklepe. Kaj mi je
preostalo drugega, kot da sem stekel za njo. Skupaj smo potem odtacali domov.
Vmes sva jih pa še malce slišala. Mama je namreč ugotovila tudi, da je petelin s
perjem vred v najinih želodcih. Sem jo slišal potem, ko je vsa razburjena razlagala
Andreji, da sva pustila samo krempeljce od ene noge in košček peruti, ostalo pa da
sva očitno požrla. Pa naj bo srečna, da sva sploh kaj pustila, ker bi sicer petelina še
danes iskala po okolici. Še sreča, da je potem zvečer prišla domov Andreja, ker sva
morala v šolo. Sem prav rabil malo tolažbe po vsem tem razburjenju. Se bo pa v
prihodnje gotovo še kaj dogajalo. Sem slišal reči Andrejo, da gre konec tedna po
novega petelina in kure …
Menda je pa Andreja vse dogodke razložila Jelki in Dragici, pa je Dragica rekla, da bi
bilo dobro, če bi se naučil voziti voziček in da je Jascha strašanski talent za to, kar
mene sploh ne čudi (Jascha ima ogromno talentov tako kot jaz, le da njegova Jelka
in Milan nista vedno navdušena nad vsem, kar pokaže.). Je tudi mama že večkrat
ugotavljala, da bi me kar vpregla v kakšen voz, da bi ga vozil do naših njiv, potem mi
pa morda ne bi toliko neumnosti šlo po glavi. Sam pa nisem čisto prepričan, da mi bo
všeč. Sicer se rad učim, vendar pa vsega tudi ni mogoče prebaviti. Tudi v šoli mi vse
ne ustreza, čeprav grem tja strašno rad. Tam je namreč postalo prav zabavno.
Skraja so mi šli nekateri moji sošolci na živce, predvsem neki približek nemškega
ovčarja in pa novofundlanka. Sem jima že na začetku pokazal, kdo je tukaj gospodar
in da z mano ni dobro češenj zobati. Sem ju takoj ob prvem srečanju narenčal, pa sta
režala nazaj. Sedaj jima pa vsako uro ponavljam lekcijo. Do konca šole se bosta
počasi menda že naučila, saj zato hodita v šolo. Z vztrajnostjo se vse doseže. To
večkrat slišim reči Andrejo.
Sicer pa v šoli ni dolgčas. Če ni prevroče in če sem razpoložen, prav pridno in rad
delam, vmes je pa obilo crkljanja, kar naravnost obožujem. Ta šola mi je res pisana
na kožo. Sem tudi pohvaljen, če prav naredim vajo, dobim pa tudi kakšen priboljšek.
Vendar pa ne padem na vse nore ideje, ki si jih izmisli vaditeljica Boža (pri čemer ji
Andreja v celoti sledi). Sta me včeraj hoteli spraviti čez neko dolgo cev, ki je bil
klobasi podobna, pa se nisem dal. Me je Andreja čakala na drugi strani in mi
ponujala priboljšek, pa me ni premaknila, saj bi se v tisti ozki zadevi lahko zagozdil.
Sicer pa, zakaj bi lazil po tisti ozki temni stvari, če pa grem lahko zunaj po terenu
okrog tega čuda. Potem je pa najprej Boža plezala v tisto čudo in mi kazala, kako se
preplaziti čez. Ker ni uspela, je vanj plezala še Andreja in mi kazala priboljšek. Ko bi
vedeli, kako sta bili smešni?! Za razpočit se. Pa ko bi mi za vabo kazali vsaj kakšno
perjad, še ne rečem, … bi morda razmislil. Tako se pa res ni splačalo tvegati.
Naposled sta odnehali. Sem slišal reči Božo, da bomo poskusili naslednjič. Ne vem,
če bo iz te moke kaj kruha. So pred tem želele tudi, da skočim na klop in se tam
usedem, pa me nista mogli zvabiti. Potem je pa Andreja skakala gor in dol, češ da
bom videl, kaj moram storiti. Smešno za umret!? Ko bi videla, kako izgleda, ne vem,
če bi še kdaj to ponovila. Za nameček se je potem pa še prav čudno oglašala. Smo
na koncu namreč sedeli v krogu in Andreja je začela lajati in mi govoriti »Glas«. Je
nisem čisto nič razumel. Sem grbančil čelo in napenjal ušesa pa ni šlo. Je govorila
neki čudni pasji swahili. Gledal sem jo debelo in razmišljal, če ni morda zamenjala
vlogo z mano od navdušenja nad šolo, pa se sedaj pretvarja, da sem jaz. Še dobro,
da se je šola potem končala in smo šli domov, ker bi sicer lahko doživel še kaj
čudnega, pa ne vem, če bi prenesel, saj je bilo za ta dan že tako vsega preveč.
3
Čas je, da se po dolgem času spet kaj vidimo. Dragica menda navija za maj, ko se
vrnete s Cresa. Si pa takrat še kaj povemo. Ampak pisal namesto vas pa ne bom.
Imam dela dovolj že s svojimi pripetljaji.
Pozdrav vsem.
Vaš bratec Josch
Josch – že njegov pogled je navihan
Vodice, 3.5.2011
Ej, druščina!
Konec dopusta, a ne? Moram priznati, da sem jaz zadnje dni že kar malo čakala svojo dnevno sobo.
Saj veste – povsod je lepo, doma se pa vseeno najlepše spi ;-). Ampak vi ste pa bili frajerji! V kakšni
veliki Berner Kaiser druščini ste se kazali naokrog! To so vas občudovali! Samo še Josch je manjkal –
potem bi imeli zagotovljene tudi pernate večerje J.
Jaz sem se imela spet super. Tokrat sicer nisem imela nobenega mokrega obiska, tudi ovce so se
skrivale, so pa kače prilezle iz svojih lukenj. Ampak jih nisem smela loviti – se vam mogoče sanja zakaj
mi tega ne pustijo???
Takoj na začetku se moram pohvaliti. Tole kar vidite spodaj je MOJA večerja!!! Tak govej zrezek so mi
spekli na žaru pa tudi kost je imel. Na začetku nisem vedela kaj naj z njo... Še dobro, da Barbara ne je
mesa, ker mogoče bi mi drugače hotela pokazati, kaj se s kostjo dela, ko je ravno pred dopustom
prebrala tudi ona, da Andreja kaže Joschu kako se pleza skozi tunelček J.
Potem so me hoteli spraviti na čolniček – takšen majhen, gumijast. Ampak jaz tem plavajočim
zadevam ne zaupam preveč – imam raje trdna tla pod nogami! Mi pa ni preostalo drugega, kot da
sem šla kakšen dan kasneje vseeno na čoln – samo malo večji. Smo šli v Skradin in od tam z ladjico na
slapove Krke. Še na kopnem mi je Barbara razložila, da se je morala pogajati in obljubljati, da sem
strašno priden kužek, ki ne bo nikogar pojedel in da mi po tem njenem pogajanju ne bi slučajno padlo
na pamet, da ne bi hotela na čoln. In sem šla... Kaj pa mi, meni, ubogemu kužku, preostane drugega?
Takole pridna sem bila (saj priznam, da me je bilo malo strah):
Na slapovih sem morala malo pozirati, kar mi ni preveč všeč, zato tudi slikic ni veliko... Ne razumem,
zakaj moram biti na slikici tudi jaz – naj slikajo samo vodo, če jim je že tako všeč! Meni je všeč samo
tista voda, ki je tako blizu in tako nizka, da lahko fino čofotam po njej.
Ta dan sem se kar načofotala... Sem izkoristila kadarkoli sem le lahko in iz tistih lesenih mostičkov in
potk skočila v vodo. Super! Sem že vedela, da se moram čimbolj namočiti, ker so me naslednji dan
peljali stran od vode – na Velebit. Pa sem morala spet pozirati...
Zdaj imam pa dovolj! Grem ven iz kadra, pa naj slika kar hoče – brez mene!
Smo malo počivali, ampak ti moji dvonožniki morajo vedno kaj po svoje. Kam je splezal?
Hhhhmmm, a bi šla lahko še jaz?
Ne, ne, bom rajši luknje pregledala, če se kdo skriva tam...
Takole se je pri nas dogajalo. In ker se je dopust začel tako obetavno (glej prvo slikico), se je moral
tudi končati tako, predvsem, ker zdaj že vem, kaj se počne s kostjo! In takole se je končal:
Pridni bodite, lumpki!
Jillika
Sreda, 04.05.2011
Super Jillika !!!!
Mi drugi smo pa lenuhi, da jim ni para. Ja, na morje bi hodili, da bi kdo kaj pisal, jok
brate, odpade, to pa ne.
Jaz sem komaj malo prišel k sebi od teh napornih dopustniških dni. Pa kdaj bi tudi
pisal. Ko sem sam doma, čaronalnik ni odprt, ko pride Jelka, pa skozi nekaj dela, pa
nama spet ne rata,
Vidim, da si se imela res lepo. Tudi mi, in prav tako kot ti, smo zadnji dan
že komaaaaj čakali, da pridemo na svoj prostorček doma. Doma je le doma, kot si
rekla. Ni štrikcev za okrog vratu in svobodno skačemo po svoji volji. To sem najbolj
pogrešal, še tja, kamor cesar gre peš, nisem mogel brez te vrvi. Pa kam bi jim tudi
ušel. Ampak smo bili v tujini in se ni za hecat, so se pogovarjali naši lastniki.
Mogoče bomo septembra šli še za kake tri dni pogledat, če so vsi kelnerji na svojih
mestih.
Lepooo bodi in upam, da se hitro spet kaj vidimo.
pa pa tvoj bratec
Jascha
Oj Jascha!
Saj vidiš, da sem tudi jaz potrebovala dva dni počivanja, da sem
uspela spisati pozdravčke za dnevnik – tako, da imata tudi vidva z
Jelko še čas J Je pa tudi res, da je že Dragica vse lepo napisala,
kako ste uživali na morju ampak sigurno si kaj ušpičil po svoje kar
niso napisali, a ne? Se tebi tudi zdi, da smo se že malo zresnili in
ga ne biksamo več tako, kot včasih? No ja, Josch ga še vedno
pihne svoji Andreji ;-)
Uživajte vsi skupaj, pa če ne prej, se vidimo junija, veliki bratec!
Jillika
PS: ko se vidiva, ti pokažem, kako lahko prižgeš čurunalnik tudi
takrat, ko Jelke ni doma ;-)
Pštttt, Jilika, tiše, da za čaronalnik ne sliši moja Jelka.
Zdaj na vrtu seje beluše ali neke špargle, da bomo zdravo jedli čez tri leta.
Ja, resno, sem se prej tako smejal, ko je Milanu glasno brala navodila. Letos poseješ,
drugo leto presadiš in razsadiš, ješ lahko šele komaj nahpotem naslednje leto. Ojla,
bože mili, takrat nas mogoče že ne bo več. Ali pač, mi smo korenine, bomo pa aloo
do tačas pili. Tudi to znamo narediti pri naši hiši.
Josh je pa itak slikica zase. Navidez tako prideeeeeen in skuliran dečko, pa zmisli si
jo foro tudi v trenutku, Prav ima, jaz sem že itak preveč resen fant. Mi smo ja še
mladi, komaj 17 mesečni frkolini.
Komaj čakam, da se vidimo. Zagotovo bova kako po tihem rekla.
Diiiijoooooooo
Jascha
Ja, saj, še ni minilo dobro uro. Takoj ko začnemo govoriti in pisati mi Berner
KAISERJI o svojih doživetjih, se meni posveti kaj novega.
Jelka in Milan sta bila na vrtu in pripravljala gredo za setev špargeljnov. Ker nisem
smel biti poleg in hoditi po gredah, sem si hitro našel nekaj bolj zabavnega. Tam,
kjer ponavadi parkiramo avte, sem nekaj gledal skozi ciprese in se nenadoma
spomnil, da sem v zagrajenem kotu jaz pred nekaj časa zakopal svojo kost. Našel
sem pravo skrivališče, saj je Milan še do danes ni našel. Pa je pregledal vse po celem
dvorišču, jaz sem se pa potiho smejal.
Pa kje sem si te mislil za ta kot, bi rekel, kot je v njegovi navadi, če kaj ni po
njegovih predvidevanjih.
Ko sem potihoma pogledoval na vrt, da me ne bi slučajno moja dva videla, in se mi
je pogled spet usmeril v tole gredo, me je nenadoma spreletelo. Nekdo je šaril po
delu, kjer sem skril kost. Madonca, kaj že tako dolgo nisem bil v tem kotu ?
Ja, do jutri ne bom zdržal, ne da bi pogledal; poleg tega dopoldne sem na tole stran
ne morem, ker je tale kot ograjen z dvoriščne strani. S parkirne strani pa so samo
ciprese in seveda, jaz pametna buča, sem ugotovil, da se na ta način da priti tja.
No, in moj Milan je čisto malo nazaj tam blizu moje kosti ( le da ni ugotovil ) posadil
gomolje, iz katerih bi naj zrastle lepe rdeče dalije. Te so moji Jelki strašansko všeč,
ker imajo take lepe male in nežne cvetove, primerne za malo vazico. In eden cvet je
naenkrat čisto dovolj.
Čisto po tiho in frajersko sem skozi ciprese zlezel noter v ta moj kot. Dio porko,
Milan je nekam slabo posadil tiste gomolje. Moram jaz to malo popravit in pogledat,
koliko je moja kost oddaljena in če je kaj poškodovana. Čisto rahlo sem s tačkami
začel metati zemljo ven, gomolje sem dal na vrh, listek od dalij pa noter v jamo.
Zakopal sem nazaj. Nič kaj dosti se ni videlo, kot bi mogoče mimo hodil kak krt.
Jelka je šla gledat, če so kje na travi kaki moji kakci in za malo je manjkalo, da bi me
dobila poleg. Tako, da kosti sploh nisem utegnil najti. Hitro sem smuknil nazaj med
ciprese in ven ter se naredil, kot da dremam na tlakovcih poleg avta. Ampak njeno
oko je hitro videlo spremembo in kar nenadoma se ji je nekaj zasvitalo.
»Milan, ej, Milan !!! Kaj nisi ti posadil dalij v ta kot ? Ja, sem, valjda da sem.
Ja, če so pa gomolji tu na vrhu zemlje.
Pa kje le, saj sem jih dal noter v zemljo, listek s sliko pa sem zatlačil na vrhu. Da boš
ja videla, kje bi morale zrasti. Jaz ne vidim nobenega listka, zakličem nazaj.
Saj že grem.
No, in pride. Gleda in gleda, pa mu ni bilo čisto nič več jasno.
Ja, pa kaj pri vragu je te zdaj to ? Misliš, da je bil krt ali kak muc ?
Pojma nimam, je rekla Jelka. »
Pa da ju vidiš, me je kar vleklo skupaj od tihega smeha. Malo sem se prenaglil in
začel lajati, da bi Milana opozoril, naj za božjo voljo ne hodi preblizu moje kosti.
Končno jima je kliknilo, najprej sta se nemo spogledala in nato kot iz topa: »Jaschek
!!!!! »
Sreda, 4. 5. 2011
Pozdravljeni.
Zopet sem jaz – Josch. Sem slišal, da ste se vrnili s Cresa, kjer ste se menda imeli
strašno fajn. Vas je bilo tam za cel klub. Če bi prišla še midva z Brino, se mi zdi, da bi
bila pa že gužva. Zato je kar prav, da sva bila doma. Poleg tega na Cresu nimajo
kuretine …
Je bilo doma prav luštno. Se vam že prejšnjič povedal, da bo Andreja šla po novega
petelina in kure pa sva šla z Brino takrat z njo k rejcu perutnine. Je bil navdušen, ko
naju je zagledal. Mi je bil prav všeč. Ko mu je Andreja namreč razložila, da sva
enega petelina, ki ga je dobila pri njem, zmazala, je pokazal veliko mero
razumevanja, ker menda nam kužkom kaj takega pritiče. Je potem prinesel dve kuri
in petelina. Sem bil čisto vzhičen, ko sem jih zagledal, in takoj v pripravljenosti, da
bom popazil nanje, saj sem mislil, da jih bo Andreja dala zadaj na sedeže, vendar so
pristali kar v prtljažniku.
Pa se je zgodilo, kot z mladim preminulim petelinom (tistim, ki je končal v mojem in
Brininem želodcu), da so se novi stanovalci kurnika skrivali kar notri, saj so te stare
»kuretine« izvajale teror nad njimi. So se kar s kljuni spravljale nanje, potem si pa
niso upali ven. Jaz sem pa hodil v kontrolo in vztrajno čakal. Kaj je lepšega videti, kot
množico kuretine! Pa so se novinci občasno opogumili in se prikazali na plano.
Potem so bili pa spet prepiri in vreščanje. Sem bil takoj zraven, ves nasršen in v pozi
»pòzor« za vsak primer, če bo treba posredovati. Jaz bi hitro red naredil, samo kaj,
ko je bila vmes ograja. Pa sem hodil naokrog in tuhtal, kaj bi se dalo narediti.
Pa kdor čaka, dočaka. Se je čez par dni zgodilo, da so eno mlado kuro stare kure
stisnile zunaj v kot ograde. Revica uboga ni upala nikamor, le tiščala se je ob mrežo.
In sem takoj stopil v akcijo. Sem jamo skopal ob strani ograje, pa opeke sem odvalil
stran, samo kaj, ko sem to storil na napačni strani. Pa sem se lotil dela še na drugi
strani in malce prekopal tam, kjer se je v kot tiščala kura, vendar tudi tokrat akcija ni
uspela. Nisem mogel do nje in je odrešiti muk, saj je bila izkopana luknja premajhna
in malce predaleč. Pa sem jo hodil gledat pod kozolec. Tam so namreč vrata za
vstop v ogrado za kure. Pod vrati je pa ogromen tram, ki služi za prag. Pa sem se
lotil še tega. Počasi mi je uspelo, da sem ga odvalil. Vmes sem se pa hodil kazat
Andreji, ki je pred garažo prala avto. Naju je z Brino ogovarjala in hvalila, kako da sva
pridna. Po odstranitvi trama je bila luknja dovolj velika, da sem s taco loputnil po kuri.
Je bila od strahu čisto trda. Mi jo je nekako uspelo potegniti ven in jo zagrabiti z
zobmi za golšo. Očitno je bilo to zanjo preveč, saj je v tistem trenutku preminula.
Sem jo zagrabil in nesel po vrtu pokazat Andreji. Bil sem prav ponosen na svoj plen.
Ker sem hotel, da Andreja vidi, ga z Brino nisva pojedla kot petelina, čeprav je bil že
skoraj čas večerje. Ampak Andreja ni nič opazila, je pa zato opazila mama. Slučajno
je prišla na vrt in poleg mene zagledala ležati kuro. Se ji je začelo bliskati izpod oči in
je planila proti meni. Sem takoj ugotovil, da to že ne bo dobro zame in sem jo naglo
ucvrl na drugi konec vrta. Je potem poklicala Andrejo in jo kregala, kako je lahko
dopustila, da sem se zopet lotil perjadi. Pa ji je pojasnjevala, da ni ničesar slišala ne
videla. Sem jih potem slišal od obeh. Mama me je v besu žugala, češ kaj sem
naredil. Rekla je, da me bodo kar oddali drugam, saj sem za samo škodo. Je potem
pograbila metlo in mi žugala še z njo. Sem se previdno zadrževal v varnostni razdalji
od nje, le Andreji sem se parkrat skušal približati, saj sem nujno rabil malo tolažbe,
pa je metla ušla iz maminih rok in že je poletala po luftu za mano, jaz pa sem tekel,
kar so me noge nesle. Nisem vedel, da metla lahko tudi leti. Tisti dan sem potem
2
samo v velikih krogih hodil okrog mame, saj jo jeza zlepa ni popustila in ni bilo varno,
da bi se ji preveč približal. Mi je obljubljala, da mi drugič batina ne uide. Andreja me
je branila, češ da si ne morem pomagati in da je pač treba kure zavarovati tako, da
ne bom mogel do njih. Sva pa bila z Brino potem vseeno kaznovana, saj sva takoj po
večerji morala spat brez crkljanja. Mama in Andreja pa sta na »nevarnih« mestih
okrog ograde za kure zavalile težke kamne, da ne bi spet kopal lukenj, tram pri vratih
pa je mama zagozdila z eno veliko zagozdo, da dobro tesni. Pri tem sta se vedno
znova čudili, kako sem se mogel lotiti tako domišljenega projekta in le kako mi je
uspelo čez tisto luknjo priti do kure. Pa saj imam cel dan čas, da razmišljam in si kaj
pametnega izmislim! Sedaj pa kar naprej poslušam mamo, češ »Čibe moraš pustiti
na miru, ker jajca nesejo!«, potem pa ob vsakem vreščanju kur preverja, ali nisem
morda spet v akciji. Sicer pa ne vem, zakaj se mama tako sekira za te kure, saj jih je
kot uši na fižolu. Pri nas jih vidiš vsepovsod, tudi na drevju. Zadnjič, ko smo bili na
sprehodu, je namreč ena zletela z brega njive blizu gozda v krošnje dreves. Sva bila
z Brino čisto razočarana, ker nisva mogla do nje (nisem vedel, da obstajajo tudi
leteče kure). Sem slišal Andrejo reči, da je bil fazan.
Sicer pa še kar naprej hodim v šolo. Grem prav rad, Brini pa ni čisto prav, ker mora
ostati doma. Andreja pravi, da mora nekdo čuvati hišo, vendar Brina to čisto nič ne
razume. Vsakič znova se skuša prebiti do avta in cvili, ko pa pridem domov, čisto
ponori od veselja, jaz sem je pa tudi precej vesel. V šoli nas vaditeljica Boža kar
precej martra in na koncu sem največkrat tako utrujen, da se med vajo kar na tla
počim. Takrat ne pomaga noben priboljšek. No, morda, če bi poskusili s kuretino…
Je pa Boža zelo razumevajoča, saj takrat vedno ugotovi, da je zadosti, potem grem
pa lahko domov. Sta me z Andrejo še poskušali dobiti skozi tisto klobaso, pa sta
potem ugotovili, da iz tega ne bo nič, saj se ji tudi približati nisem hotel, pač pa sem
okrog nje delal velike kroge. Sem točno vedel, kaj spet hočeta od mene, pa mi tisti
ror ni prav nič dišal. Sem pa ugotovil, da je šola sicer res koristna stvar. Rezultati se
že poznajo. Novofundlanka in nemški ovčar skoraj ne režita več, ko ju narenčim.
Vztrajnost se res izplača. Sicer pa bo šola trajala še nekaj časa, tako da bomo imeli
možnost lekcijo še nekaj časa ponavljati …
Sedaj, ko ste nazaj s Cresa, se pa menda kmalu vidimo. Do takrat pa z lepimi
pozdravi vsem.
Vaš Josch
Josch
3
6.5.2011 sem kot vzrediteljica prejela naslednjo reklamacijo Mateje - lastnice našega
Kaia:
Zdravo,
rada bi vložila reklamacijo za našega Kaia; to sploh ni kuža, ampak muca , mislim,
kaj takega ; ko pridemo domov, si moramo vzeti vsaj 15 minut za cartanje, ker če
ne dobi dovolj, pride za tabo in te s tačko mahne po nogi in tako jasno pove, da bi še

Ful je zlat, na sliki je tudi vidno razdejanje, ki ga pušča za sabo 
Lp,
Mateja
Torek, 31. 5. 2011
Dober dan!
Spet jaz – Josch. Je zopet nastopila suša, pa sem se odločil, da bom še kaj napisal,
čeprav časa nimam ravno na pretek. Morda se bo potem pa tudi od vas spet vsulo,
tako kot zadnjič, ko Dragica sploh ni mogla dohajati vsega in sproti dajati na internet.
Še prebrati se vsega sproti ni dalo. Saj vem, da je čas problem. To lahko presodim
že po sebi, saj z Andrejo kar naprej nekam letamo – pa v šolo in nato vmes k Dragici
na vaje, pa na naše njive, kjer je kar naprej delo ... Ta šola pa nas verjetno vse že
prav dodobra okupira, sedaj pa tudi že utruja, saj se bližajo izpiti.
Tudi včeraj sem bil tam. Najbolj mi je všeč začetek šole in prihajanje mojih sošolcev
na igrišče. Ko jih zagledam, sem strašansko neučakan od veselja, da jih zopet
pozdravim. Po navadi »zaštartam« kot za stavo. Samo Andreja pri tem ni preveč
navdušena, saj se ji zdi, da ji bom vsak čas roko odtrgal. Včeraj sem ji menda skoraj
dlan odrl, ko sem zletel h kužkom, ker me je hotela zadržati. Je bila strašansko huda
in me je kregala, za nameček sem moral pa še sedeti pri njej. Me potem do kužkov ni
niti spustila. Pravi, da sem pravi buldožer. Zdaj bi me že lahko poznala, saj tudi doma
ne morem skriti veselja in čisto ponorim, kadar ona pride domov pa skačem kot nor,
cartanja in igranja mi pa itak nikoli ni dovolj. Takšen pač sem. Zato me pa imajo v šoli
vsi tako radi – od kužkov do njihovih lastnikov. Sem slišal reči Milko, eno od lastnic,
da me ima njena Ajša strašansko rada. Celo novofundlandka se je čisto umirila in se
z mano strašno rada igra, pa še Neli (»baterijska« kuža), ki na začetku ni prenesla
nikogar, pride s smrčkom čisto zraven. Le tisti približek nemškega ovčarja mi ni všeč,
pa na njega skoraj vedno režim. Se je pa strašansko poboljšal, saj nazaj ne reži več,
pač pa cvili, ker bi se rad z mano igral. Pa naj kdo še reče, da šola ni koristna stvar.
Sicer pa sta mi v šoli všeč predvsem druženje in igra, delanje po komandah pa me
ne zabava preveč. Ko mi je Andreja včeraj ukazala, da moram sedeti poleg nje, in mi
ni pustila druženja z drugimi, ker sem jo razjezil, sem kar stal. Ker je vztrajala, sem
na koncu popustil, pa takoj nato spet vstal. Potem je želela, da se uležem. Sem kar
sedel, saj mi ni bilo do ležanja. Potem me je pa prijela za prednje tace in potegnila
dol (to je storila že enkrat prej, ko smo vadili v dežju, pa bi moral narediti prostor in ni
in ni šlo, saj so bila tla mokra; potem sem pa rito molel v zrak, s prednjimi tacami sem
bil pa pri tleh). Pa sem se spet usedel, saj v ležečem položaju nisem mogel
nadzorovati vsega dogajanja, poleg tega mi pa komandiranje ni prav nič dišalo.
Potem je pa spet vztrajala. Pa sva se ulegala in ustajala. To Andreji v šoli večkrat
počnem, ker ji hočem dopovedati, da vsem norostim le ne morem slediti, sploh pa ne
v tej vročini. Bi ji privoščil takšen pelc mantel, kot ga imam jaz, pa bi videla, koliko bi ji
bilo do skakanja gor in dol po tej vročini! Poleg tega ne maram, da mi določenih
stvari ne dovoli. Zadnjič sem gledal kar mimo nje in po krošnjah dreves, ko mi je
ukazovala, saj mi njena ostrina v glasu ni bila čisto nič všeč. Tudi čohanja ni več
toliko, kot ga je bilo na začetku, ker se približuje izpit in tam pred sodnikom tega
menda ne bom smel početi. Jaz pa mislim, da bi moral izpit vsakdo delati iz tega, za
kar je ustvarjen. Meni sta igra in čohanje pisana na kožo. Še Boža vsako uro posebej
pove, da sem kot plišasta igračka, druga gospa pa je rekla, da tako crkljivega kužata,
kot sem jaz, še ni videla. Vse je enkrat prvič.
2
Tako sem ugotovil, da to korakanje ni preveč zame, saj nisem kot tisti približek
nemškega ovčarja, za katerega Boža pravi, da je delovni pes, zato očitno le v tem
najde smisel svojega življenja, jaz imam pa tisoč drugih idej. Saj ne rečem, da ne bi
vmes kdaj pa kdaj še kaj naredil, predvsem zato, da osrečim Andrejo, potem pa še
sebe, ko sem tako zelo pohvaljen, če prav naredim. Včeraj smo tako začeli z vajo, ki
naj bi jo delali na izpitu. Sem bil prvi na vrsti in sem moral z Andrejo na poligon, ker je
Boža ugotovila, da sem že dovolj časa ležal. Boža lahko govori, ko lahko svoj kožuh
sleče, meni pa je ob vsakem gibu vroče za umret. Z Andrejo sva šla na začetno
točko vaje. Sem se usedel in nato sva šla naprej. Potem sem pa moral vmes delati
kup nesmislov. Kdo bi razumel vse te zahteve – enkrat je »sedi«, pa drugič
»prostor«, potem pa »poleg«, pa spet »sedi«, pa levo in desno in tako naprej. Mi ta
cirkus ni čisto nič jasen. Običajno sem ga hitro sit, sploh v sončnem vremenu, in
vmes parkrat odrajžam do Andrejinega ruzaka, ker ji hočem povedati, da je čas za
domov. Samo vedno nisem uslišan. Potem pa včasih delam kar malo po svoje. Tako
je bilo tudi včeraj. Namesto »sedi« sem se med drugim vrgel kar na tla in prevalil na
hrbet ter molil tace v luft, pa se je Andreja delala, kot da tega ne vidi. Je vztrajala, da
greva naprej, meni se je pa tako čohalo. Me je nato potegnila, pa se nisem pustil in
sem vlekel nazaj, vendar sem na koncu moral popustiti. Pa sva spet malce hodila in
sem se moral na ukaz usesti. Potem se mi pa ni dalo več iti naprej in sem se spet
vkopal z vsemi štirimi v tla kot mula. Vendar je Andreja vztrajala, pa sem moral
odcapljati za njo. Tisto »mulo« sem potem še enkrat ali dvakrat ponovil, pa ni nič
pomagalo. Na koncu je bil pa še odpoklic iz ležečega položaja. Me je Andreja klicala,
pa sem jo mrtvohladno gledal in se nisem premaknil niti za milimeter, saj je bilo to pa
že preveč. Sonce je žgalo kot za stavo in je bilo nazarensko vroče, jaz pa utrujen kot
le kaj. Je Andreja stekla nazaj in se skoraj zvrnila v grmovje, ker se je raven travnati
teren za njo končal. Z malo Božine vzpodbude sem začel teči proti njej, da sem
preprečil katastrofo. Saj ne, da ne bi vedel, kaj hoče od mene, ampak od takšne
poplave komand moraš biti (če hočeš ali nočeš) na koncu čisto hin.
Menda ste vsi drugi pridni za umret in v piko delate vaje v šoli, da o vožnji vozička ne
govorim. Sem zadnjič vse videl … Vsi ste bili krasni z Jaschatom na čelu. On pa je
poleg mame Jutte itak najboljši v vsem, saj je prvi Kaiser. Seveda, Jascha ima tudi
svojega Milana. Menda se Jessi v šoli teče kar skrit, ko Milan tam Jaschatu kaj
ukaže. Andreja pravi, da bi bilo tudi pri meni drugače, če bi prišel v roke Milanu vsaj
za en teden. Tako ambiciozen pa spet nisem, saj mi sicer čisto dobro gre. Je že
Boža ugotovila, da sem krasen kuža, doma pa Andrejo tudi precej ubogam. Če pa
kdaj malce razmišljam s svojo glavo, pa ne more biti nič narobe, saj Andreja večkrat
reče, da ni slabšega, kot če imaš opravka s kom, ki je ovca. Njej je namreč zelo všeč,
če kdo razmišlja z zdravo pametjo, zato mislim, da ji je všeč tudi moja »trma«, le da
tega ne pokaže.
Morda se spet kmalu vidimo, saj Dragica pravi, da bi morali še vaditi v vožnji z
vozički. Me je zadnjič pohvalila, ker sem menda za prvič vožnjo dobro opravil. Saj
sem vmes tudi protestiral in se vrgel na tla, ker mi je bilo strašansko vroče, ko smo
pa tacali po soncu proti njivam, ampak Dragica tega ni videla. Nazaj sem šel pa rad,
ker domov grem vedno rad (tudi iz šole) in sem naredil strašno dober vtis na vse. Je
Andreja potem Dragici razložila moje metanje na tla, pa sem naletel na veliko mero
razumevanja. Še dobro, da Dragica vedno vse tako zelo razume.
3
Upam torej, da se res kmalu spet vidimo, saj se z vami nadvse rad družim. Pa me
prav nič ne moti, če moram potem tudi kaj narediti za to.
Pozdrav vsem.
Vaš Josch
Josch na vajah vleke vozička
Zdravo Josch,
odlično si spet napisal in dobro ti gre naloga od rok. Naloga, da si glavni pisec v DNEVNIKU v drugem
letu naše starosti, mislim. Bomo videli, kdo bo naslednji. Najverjetneje bomo določili kar Jiliiko ali
Jessiko, njima tudi dobro sede kuli v roko. Ali pa se bo bolj na široko odprla pisalna čakra še Jolly in
midva bova lahko samo podporna člana v tretjem letu.
Jaoo, da bi ti vedel, kako meni gre na pajtl ta šola. Ravno tako kot tebi, tudi meni ni jasno, kaj pri
vragu še iščemo tam. Saj smo ja že vse znanje tega sveta obdelali s to našo tršico Dunjo. Zadnje čase
ni kaj zeloooooo navdušena nad nami, najbrž smo res popustili. Skrbi jo menda, kako bo na izpitu.
Ko bom končal 25.junija šolanje - če bom končal seveda - bom priredil veselico. Naj se ve, da je faks
končan in da sem za diplomo moral krepko pljuniti v tace.
Upam, da se čimprej spet vidimo na vaji vožnje z vozički, to je še edino neka znosna disciplina. Pa če
bomo po TV, se bojo naši spet lahko malo bahali, kako da smo dobri.
Pa imeli bomo še en krasen izlet v Ljubljano. Samo ne vem, kako bo to kaj tam. Se mi zdi, da bo veliko
kužatov in bo Milan imel spet težave z mojim obnašanjem. Če pa se pojavlja toliko frajerjev in jaz jih
ne morem gledat. Kaj le toliko hodijo okrog najinih žensk, a nisva že midva zadosti ? Še midva se
preveč lepo ne gledava, pa sva bratca. Pa tako lepo bi se lahko zmenila, saj lahko ti dirkaš en čas za
eno, pol pa menjava, pa bom naganjal jaz tisto, ti pa si izberi drugo. Seveda, že pri Kaiserjevih sva
samo dva in toliko lepih deklet okrog naju. Je zelo pomembno, ali bom jaz prvi in bolj všečen ali pa
bom kar tvoj privesek.
Ampak ne, midva hočeva isti čas eno. Točno tisto, katero si si zamislil ti, hočem ta trenutek tudi jaz.
Pa sva si takoj v laseh.
Če ne bom imel svojih otrok, pa kaj bi tudi z njimi, bom prosil svojega doktorja naj mi naredi tisti mali
rez. Pa me tole nagonsko sranje ne bo več tako zelo mučilo, pa veliko manj bom globoko dihal in se
utrujal z nasprotnim spolom. Še tebe bom veliko bolj potrpežljivo prenašal in mi ne boš več šel tako
zelo na živce. Če si ti zainteresiran za svoje otroke, tudi prav. Bom pa imel tvoje rad.
Lepo se imej in čimprej pridi na vaje, da spet kako rečeva.
Jascha
Jascha na vajah
Dragi moji prijateljčki
Moram vam povedat zgodbico, da ne boste še ostali tako nasedli kot sem jaz. Čeprav, ko
se takole videvamo vidim, da smo že ali bomo v kratkem kar vsi na istem pristali.
Večinoma smo vsi dobili neke dodatke za našimi repki.
Se sprašujete, zakaj nič ne napišem?
Saj nimam časa! No tole o pomanjkanju časa je mogoče malo iz trte zvito, sem glede
pisanja en velika lenoba, ljubkovalno mi rečejo tudi »Lenka«. Drži pa kot pribito, da
moram non-stop paziti na moja dva, ker ga zadnje čase kar naprej nekaj palčkata. Ko
smo skupaj, se jima po glavi podijo same neumnosti. Vsekakor že veste, dragi moji
kosmati sotrpini, da se te ideje, v družbi naših pasjeljubcev potem samo še nadgradijo in
postanejo realizirane. Še dobro da hodita v službo, si lahko vsaj takrat malo oddahnem
od njunih idej. Jih lahko kar naštejem nekaj: Tečaj šolanja,izleti, morje, tečaj, izpiti,
vozeki, trening vožnje vozeka, pa spet vozeki, snemanje?!? Sploh ne dohajam vsega.
Vozek? Jaz sem to reč , čisto preprosto takoj, ko sem jo videla, poimenovala »Stvor«.
Vidim, da se nekaj dogaja. Spet se nekaj velikega pripravlja, non-stop potekajo dogovori
po telefonih, potem pa se začnejo razna pripravljanja, popravila nekih čudnih leseni reči,
pa zadišijo razne barve, potem skočimo na obisk v Jablane, k našim dragim prijateljemžlahti…
No, ampak pojdimo lepo od začetka, kako se je vse skupaj začelo. Malo sem morala
pobrskati po spominu in spomnila sem se na dan, ki je očitno sprožil plaz dogodkov.
Lansko leto, nekje poleti, sta mi pokazala nekakšen smešen »stvor«, čudne oblike in
barve. Privlekla sta ga izpod kozolca, kjer je bil skrit, uspavan ali kakorkoli že spravljen in
mi ga ponosno razkazala in pokazala kako deluje. Videla sem, da se »Stvor« lahko
premika, če ga kdorkoli vleče, pri tem lahko spušča bolj ali manj neprijetne zvoke. Zvoki
so skoraj neslišni, če se »stvor« premika po travi. Zelo neprijetni in glasni pa postanejo,
ko se začne premikati po makadamu, asfaltu, betonu.
Razložila sta mi, da je super lepo ohranjen in zelo star, da je to pomanjšana kopija
tradicionalnega kmečkega voza -lojternika, katere so včasih uporabljali pri delu na
kmetijah, ko še pač ni bilo druge mašinerije na voljo.
Prvič se vidiva
Kakšen voz neki, kako že? Lojternik? Oh usmilite se me, kaj pa potrebujem predavanje iz
zgodovine, sem si mislila, ko sem »Stvor« počasi ovohavala in ga pregledovala.
In potem sem slišala, kaj naklepata:«Poglej Jolly, kakšen lep vozek, ravno prav velik
zate, da ga boš vlekla. Samo malo ga priredimo zate, pa bo.« In že sta visela na telefonu
in poročala Dragici, da imamo ravno pravšnji vozek, za še kakšnega bosta pa še
povprašala naokoli, da bomo vsi vozičkarji. Mama Jutta, ki ima že več kilometrsko prakso
v vleki vozka in mi, njeni prvi otroci.
Pa sem odločno povedala svoje: Kar mislite si, vsi skupaj ja, da bo kaj iz tega. Nič ne bo,
ne! Tale »Stvor«, kar spravita tja, kjer je bil in naj tam tudi ostane! Jaz ga ne
potrebujem! Hov!HOV!Hov!
Prvič se ovohava in pošljem ga nazaj od koder je prišel
Odločna beseda je pomagala in celo poletje, jesen in zimo sem imela mir pred
»Stvorom«. »Stvor« sem videla samo občasno, ko sta ga moja dva privlekla iz
skrivališča in smo ga peljali na sprehod –očitno ne potrebuje vsakodnevnega gibanja tako
kot jaz. Če ni bil preveč glasen, se ga nisem nič bala. Pa kaj bi se ga tudi, saj nima zob,
da bi me ugriznil. Prav lepo sva hodila vštric in oba sva bila pohvaljena, kako lepo greva
skupaj.
Nekajkrat sem ga videla, ko so ga naložili s suhim senom, ki ga je moral peljat domov na
suho (kot da njegov velikanski brat tega ne zmore sam).
S »Stvorom« smo na jesen vozili domov tudi pridelke z njivice. No, izgleda, da je še kar
uporaben za kakšno delo, sem si mislila, pa tudi nič se ni pritoževal, da je preveč
naložen. Še malo, pa bi se mi že skoraj zasmilil, tako je bil potrpežljiv. Prijatelja?
No ja, verjetno bi postala velika prijatelja, če bi ostalo tako kot sem si zamislila. On dela,
jaz gledam in nadzorujem. Seveda ni ostalo čisto tako, saj menda nikoli ni, pa če še tako
planiraš.
Naj kar dela, jaz moram malo počivat
Potem pa je tale moj »Stvor«, letos spomladi dobil na počitnice in rehabilitacijo svojega
sorodnika. Tale sorodnik je krepko životaril na »dilah« (podstrešju), pri enem zelo
prijaznem starejšem sosedu (mimogrede, to je sosed, ki ima mene zelo rad, lahko mu
poslinim hlače, pa ni nič hud).
Tale prišlec »Stvor« je bil pa res revček. Se mi je takoj zasmilil. Očitno je bil napol
pozabljen od sveta, bil je poškodovan, nekaj delov mu je manjkalo, … Pa sta ga moja dva
pripeljala na rehabilitacijo. Dobil je komplet oskrbo – all inclusive – se menda temu
moderno reče. Hkrati smo prenovili še mojega skoraj prijatelja »Stvora«.
In seveda, smo se takoj naložili in peljali k Dragici in Mirkotu ter širnemu svetu v
Jablanah pokazali naš vozni park. Je bila tisti dan ravno ena ciganska fešta pri sosedih,
pa smo jim bili full zanimivi. No ampak to je že čisto druga zgodba, hehehe.
Pri njih je, poleg njihovega –že udomačenega »Stvora«, ždel še en tak revež in čakal na
komplet oskrbo. No Jessi, se mi je takoj zdelo, da tudi tebe čaka isto kot je mene. Ampak
tebi je zagotovo lažje, saj imaš mamo Jutto vedno blizu, za nasvete, kako ukrotiti
»Stvor«.
Pa tudi Jelka in Milan in Jascha so s seboj pripeljali enega »Stvora«, ki so ga doma že
poservisirali, ukrotili in udomačili. Vsaj z Jaschekom sta izgledala čisto prijatelja.
Ja Jacky, si kar debelo pogledala, kaj sta ti moja dva ušpičila. A je Davorin vedel , kaj se
dogaja? Presenečena? Evo ti ga »Stvora«, ki bo vozil za tabo. Jaz pa že ne bom imela
obeh.
Pričakalo me je tudi »darilo«. Pa ne samo eno, kar dve darili. Dobila sem čudno
ovratnico, preplet različnih pasov, menda se ji reče »homot« ali »hamot«, da bom lahko
naokoli peljala tale moj »Stvor«. Drugo darilce je naredil Mirko za naše »Stvore«. Dobili
so nova ojesa, da jih bomo lahko vlekli in vozili naokoli.
»Hamot« grize in cuka,ampak se mu ne pustim!
Ta nov »homot« me je malo grizel in cukal čez hrbet in pod vratom. Ampak sem se hitro
navadila, sem ugotovila tudi, da mi nič hudega noče, sploh, kadar poslušam modre
nasvete mojih kosmatoljubcev in ne stojim na ušesih. Kadar nočem kaj slišati, mi
ponavadi rečejo, da imam uhlje na podplatih in itak zato nič ne slišim, ker stojim na njih
hi hihi.
Sem tudi videla, da ste vsi dobili iste paske in sem se takoj potolažila, ko pa sem videla
še mamo Jutto, kako samozavestno čaka, da nam pokaže, kaj in kako bomo delali z
vsemi temi pripomočki, me je minil ves strah. Naša mama je res carica, pelje vozek,
brez, da bi jo kdo komandiral in usmerjal. Upam, da bom tudi jaz kmalu tako znala voziti.
Pa smo šli na prvo vožnjo s »Stvori«. Kljub vročini smo odpeljali dva kroga in sploh ni
bilo tako zelo hudo, razen vročine seveda. Bolj ali manj smo vsi sopihali in vlekli. Prvi
koraki so bili bolj previdni in obotavljajoči. Bilo je nekaj začetnih težav, s štartanjem, pa
z opletanjem ojev po naših nežnih kožuščkih, in z ropotom za ritjo, ampak je šlo. Malo
stisneš ušesa, da se ropot toliko ne sliši, pa je okej. Tudi dirkanje in tekmovanje še ni
priporočljivo.
So nam pa priznali, da smo zelo športnega duha in nesebično pomagamo in spodbujamo
drug drugega.
Priprave, spodbudne besede....in… štartamo….
Vožnja - vleka je bila kar naporna, tako da smo se komaj komaj odžejali, oddahnili in
spočili. Ne vem pa od česa so se užejali naši ljudje, se mi zdi, da od veselja, ker imajo
take naravne talente poleg sebe.
Naporna vožnja užeja, še tako utrjenega…
Menda nam je šlo zelo dobro, bili smo zeeeelllllooooooooo pohvaljeni. Tako zelo dobri
smo bili, da nas menda že čakajo TV kamere, da nas posnamejo.
Ker smo po mnenju naših ljudi osvojili osnove vožnje, nas v prihodnosti čaka še dodelava
koreografije, da se bomo šli še kam pokazat.
Saj ne vem točno ali hočejo pokazati naše spretnosti, našo veličastno lepoto ali hočejo
razkazovati tele starinske »Stvore«. Ampak to mi je vseeno, glavno je da smo skupaj in
se imamo lepo.
»Samo kako bi bilo fino, če bi našli še kakšen vozek, da bi nas bilo še več, ki bi vozili«,
sem slišala pobožne želje naših pasjeljubcev. Z bratcema in sestricami smo se samo
spogledovali in zavijali z očmi. Pa res niso nikoli zadovoljni, vedno hočejo še več in več. A
ne ropota že dovolj okoli nas?
No je pa res, da bi bilo full zanimivo, če bi imeli vsi vozeke..........
Vozni park se povečuje in posodablja
Saj ne boste verjeli, ampak moja dva sta staknila še enga. To je pa taprav oldtajmer,
stoletnik.
Z njim so moji starši in tudi njihovi starši vozili domov cement, pa opeko, pa »fasngo« iz
trgovine... ko so zidali hišo. Tako je razlagala gospa, ki jo pripelje mimo nas, na sprehod
moj pasji prijateljček Doni. Ker je Doni zelo prijazen in uglajen pasji gospod, je svojo
gospo prepričal, da ne bo nič narobe, če nam dajo vozek, ker ga on nikoli ni in ga nikoli
ne bo potreboval, saj je sam že nekoliko v letih.
Moja dva sta bila spet popolnoma navdušena in sigurno že veste, da se je naš vozni park
spet povečal.
Malo ga bo potrebno rehabilitirati,dvoje koles je v teh stotih letih malo preperelo, vesela
novica je, da je oje čisto ta pravo za Mirkov patent. Nujno pa potrebuje samo se ene par
nanosov dobre barve, saj jo verjetno do sedaj les tudi še ni videl. In potem bo
popolnoma okej.
Kdo je še brez »Stvora«. Josch? Jilli? Če bo šlo s takšnim tempom naprej, bosta tudi
vidva kmalu opremljena s popolno bojno opremo.
Komaj čakam, da se spet vidimo. Me prav zanima, komu bo žreb namenil Stoletnika.
Jolly in še neurejen Stoletnik
Lepo se imejte do naslednjič, saj se kmalu vidimo!
Radeče, 15.06.2011
Jolly Berner Kaiser
Dragi moji!
Danes že lahko malo razmišljam – končno sem si vsaj malo odpočila in lahko že napenjam
možgančke. Zadnje tedne se je toliko dogajalo, da sploh nisem več dobro sledila dogodkom...
Najprej smo bili na dopustu. Tokrat sem bila bolj utrujena od vročine in čuvanja hiše, kot od izletov.
Bilo je PASJE vroče! Še dobro, da moja človečka vročino slabo prenašata, prav tako kot jaz. Zjutraj, ko
sva z Barbaro odmaširali na sprehod, je termometer že kazal 25 stopinj! Čez dan se je povzpel čez 30.
Takrat smo počivali v senci, se poskusili čim manj premikati, vmes sva pa še skočili malo zaplavat. No,
ja, Barbara je plavala, jaz sem jo čuvala na obali in potem, ko me je hecala, sem šla še jaz v vodo. Pa
se je, avša, postavila tako v vodo, da mi je zmanjkalo tal pod tačkami!!!! In sem morala narediti 5
zamahov. Sem bila že malo panična pa sem se spomnila: saj lahko splezam vendar Barbari v naročje!
To je bila navdušena! Predvsem potem, ko sva prišli iz vode (no, ja, saj je bila res malo popraskana) in
naslednji dan (no, ja, tudi modrice so se pojavile) – ampak saj je sama kriva – dobro ve, da
potrebujem trdna tla pod sabo!
Je pa tudi trmasta in se sploh ne preda (hhhmmm, mislite da je kaj križana z bernčkom?) in me je
hecala naprej. Mi je nastavljala igračko v ravno tako globoko vodo, da sem morala do nje narediti par
zamahov. Jaz se pa tudi ne dam! Kdo bi pa rešil mojo želvico iz valov, če ne jaz sama? Pa sem jo nosila
ven na obalo. Saj moram priznati, da mi je postalo prav všeč, pa še trebušček sem malo ohladila J.
V petek smo se odpravili domov. JUH! Končno! V avtu imam kakšne tri do štiri ure časa za spanje! Če
to ni super! Doma pa moj kavč (da ne bo pomote – ne smem NA njega, ampak imam kotiček ZA
kavčem, kjer se ovijem okoli vogala in smrčim). Sem že videla pred seboj brezskrben, spalni vikend. Se
mi je zdelo, da se sprehodom sicer ne bom mogla izogniti, ampak piknika mi ni pa nihče omenjal! Da
me ne boste narobe razumeli: strašno rada vidim vse Berner Kaiserje – dvo in štirinožne, ampak
naslednjič bi lahko Barbara malce razmislila in prišla kakšne dva dni prej domov, da bi si jaz lahko
malo bolj odpočila!
Na pikniku je bilo, kot vedno, super! Ampak, kaj vam to govorim? Saj vendar to sami najbolje veste!
Bilo je tako super, da sva z Barbaro v nedeljo spali do desetih (zjutraj okrog petih je prišla spat k meni
na kavč, ker je zunaj strašno grmelo, mi dala kapljice v gobček in roko na ritko pa sva smrčali naprej)
pa bi jaz še kar poležavala.
Še dobro, da me je vsaj v ponedeljek in torek pustila doma spati, v sredo je bila pa spet akcija! Najprej
služba, potem pa žur Štirih tačk in med žurom še kratek ''nastop''; ja, res naporno za nas kužke, ne? A
ste bili vi tudi utrujeni? Vi, ubožščki, ste morali še vleči vozičke za seboj... Še dobro, da sem jaz, kot
najmlajša iz prvega legla, lahko samo cepetala za vami J.
In kaj sem hotela povedati na začetku? Da sem po vseh teh dogodkih začela razmišljati, da se mogoče
malo preveč družimo, ker ima Barbara prav nore ideje. Bratca in sestrice, vaši dvonožniki so ji tako
napolnili glavo s tem B-BH izpitom, da me je, 'nebodigalena', šla ta avša takoj prijavit v tečaj! In tako
bom morala, jaz, največji kozliček med nami, septembra spet sesti v šolske klopi in potem na koncu
še opraviti izpit!!! Vi imate srečo – vsi že končujete s tole šolo, Josch je pa sploh že končal, frajer...
Priznam pa, da veselje ob naših druženjih presega nore ideje moje Barbare, tako da, če moram
glasovati za eno ali drugo, se vseeno raje odločim za druženje z vami vsemi J!!!
Zdaj grem pa počivat! Spočijte si tudi vi, današnji deževen dan je kot nalašč za to – midva s Pikijem ga
že izkoriščava:
Rada vas imam, moji pravi in polpravi bratci in sestrice!
Vaša Jillika
Dragi moji bratci in sestrice!
Zdaj pa se oglašam še jaz, Jessi, ki sem vedno tiho in samo beležim, kar vi zapišete. Moram vam
povedati, da moja Dragica in Mirko kar »cvetita« od vseh vaših in mojih uspehov. In vedno bolj sta
polna nekih idej, ki jih bosta izpeljala, verjemite! Zdaj se oglašajo še novinarji, ki jih Dragica sploh ni
pričakovala, pa Avstrija nam je padla noter čisto nepričakovano. To bo še akcij. Baje se ljudem
dopade, ko se imamo vsi tako radi. Pravijo, da kaj takega pa še niso videli in doživeli. Tudi gospa iz
Avstrije je prav to povedala Dragici. Da smo redkost, ker smo tako družinsko povezani prav vsi, kar
baje v tem času in norem svetu vsem manjka. Pa še Dragica s temi svojimi slikami ki jih riše in je čisto
nora na nas bernce. Če mora narisati kakšno drugo sliko, je že čisto nesrečna. Samo nas bi risala…pa
saj je res malo ubrisana, kajne? V dnevni sobi visijo s sten sami bernci.
No moja in vaša mami Jutta je pa itak tako ponosna, da glavo drži tako visoko, da je bolj ne more. Je
res prava ponosna mama, ki nas ima zelo rada, ampak hoče tudi red. Saj ste opazili na našem
pikniku, kakšen red je vzdrževala med starejšimi in mlajšimi bratci in sestricami. Rada nas ima in se
boji, da bi mi ta večji v navalu norenja poškodovali mlajše. Ja mami že ve! In Dragica pravi, da je Jutta
njen zaklad, ker je tako »skulirana« in samozavestna psička in veste, kljub temu da je že štiri leta
stara je zelo cartljiva. Pa lepa je naša mami in ji je ta slava kar stopila v glavo. Vsak ki pride k hiši ji
govori, kako zelo je lepa. In če to vedno poslušaš, ti stopi v glavo. Nekaj pa ima verjetno tudi po
našem stricu Othelotu iz Nemčije, ki je bil filmska zvezda in je posnel tri filme in reklamo za
McDonalds. Ker ona ravno tako kot je on, kar obsedi, ko vidi fotoaparat ali kamero in se pusti
fotografirati. Pa njena setrica Jaimy v Nemčiji je tudi že sodelovala pri snemanju enega filma. Nora
družina, čisto filmska vam pravim. Dragica pravi, da jaz nisem čisto nič po mami in njeni žlahti. Mami
da glavo gor, jaz pa dol ko vidim fotoaparat. In potem se na vseh slikah držim kot mila jera. Ja tako
pač je. Jaz nisem za manekenske posle, jaz sem bolj navajena dela na vrtu. In moja dva tega nič ne
razumeta. Sploh Dragica pravi, da bo obupala nad mano in vrtom. Ko je ona v službi pač jaz
obdelujem vrt in ji pomagam, da ji ostane več časa za risanje njenih slik. Pa nikoli ni zadovoljna.
Vedno na nepravem mestu prekopavam. Tudi povišana ograja nič ne pomaga, ker jaz vse preplezam.
Pa zadnjič sem vse sadike, ki jih je ona posadila, prestavila. Po mojem niso bile na pravem mestu. Pa
na solati je tako luštno ležat. Korenček je pa itak morala trikrat posejati, saj je bilo seme slabo in ni
prav kalilo. Včeraj sem šla na vrt po kumaro in sva jo z mami skupaj pojedle. Dragica pa potem
presenečena obstane, ko ne najde vrtnin, ki so še prejšnji dan prav lepo rastle. Če pa vsi govorijo da
je zelenjava zdrava, sploh takšna ki zraste na domačem vrtu in ni nič škropljena. Dragica pravi, da
sem pravi uničevalec, ker sem ji »pojedla« mobija in je ostala brez vseh številk, pa dva pilota, pa kuli
sem razmazala po tepihu, pa še kaj bi se našlo. Pa saj je za tepih rekla, da mora nabaviti novega, pa
sem poskrbela, da bo to tudi naredila. Pa še vedno ni. Ona se samo pogovarja da bo, potem pa jamra,
da nima časa za nič več. Vedno govori, kdaj bomo kaj na hiši naredili, ko so še vedno vidne posledice
toče in neurja izpred dveh let. Potem se pa tolaži, da glavno da je streha popravljena… Ja taka je moja
Dragica…malo je že stara pa rada jamra. Jaz je ne jemljem preveč resno. Glavno da nas ima rada.
Mirko pa itak nič ne sliši če mu kaj reče, on kar svoje dela dalje. Ja, Mirko mi pravi, da sem njegova
pikica. Zdaj je še prav posebno vesel, ker sva zelo uspešno končala BBH izpit. Je prav navdušeno
razlagal Dragici, kako sem bila pridna, sploh v drugem delu izpita, ko delaš vse brez povodca. Baje bi
dobila veliko več točk, če me ne bi dvignil moj nos, ko sem bila na odlaganju in me je seveda sodnik
videl. Tega res nikoli nisem naredila, ker je bilo odlaganje moja najljubša vaja. Na izpitu pa mi je nekaj
pridišalo pod nos in sem morala vstati in preveriti kaj je. Pa saj je bilo 88 točk tudi zelo dobro, ker je
bil sodnik kar strog. Mirko je bil zelo navdušen, saj ga je sodnik pohvalil in mu povedal, da mu je zelo
všeč, ko je toliko naših otrok na izpitu. In ko mu je Mirko povedal, da je Josch že opravil izpit v Novem
mestu, Jolly ga dela v Celju, Jilli je vpisana za jesen, Julie ima privat ure v Novem Sadu, mi trije, jaz,
Jascha in Jacky pa smo ga opravili skupaj (zato nas je tudi opazil), je bil sploh navdušen. Je rekel, da
to je pa za pohvalit in da smo lahko za zgled drugim. Zato je zadnjič Dragica rekla, da moramo še ta
male iz drugega legla navdušiti za šolanje. Sem slišala da Kody-Val in Kitt že imata malo šolo v žepu.
Kiss pa gre zdaj, prav kmalu. Dragica vedno ponavlja, da moramo biti šolani, ko toliko hodimo okoli,
pa da več znaš več veljaš in take, njej podobne fore. Zdaj je pa itak čisto odklopljena, ko nori s temi
vozički. Kriva je pa mami Jutta. Če bi ona ne bila taki talent za vozičke, bi mojima ne padlo v glavo to
vozičkarstvo. In kar naprej poslušam, kam vse gremo nastopati. Meni ni preveč, pa če že moram…,
ampak mami Jutta je pa za vse te traparije takoj pripravljena. In ona vleče voziček tudi sama, če je
treba. Zdaj se nam obeta sploh neki pomemben nastop, ko se tako zelo pripravljamo nanj. Bog
pomagaj, samo da mine. Jaz se raje igram in podim z mojimi vrstniki in nisem čisto nič resna. Moja
dva pravita, da sem mamina »maza« in da nič ne znam brez mame, da se kar naprej skrivam za
»mamino kiklo«. Pa kaj, če pa me ima mami tako rada in mi kar naprej umiva ušesa in gobček, pa
očke in sem čisto njen otrok. Lahko sem srečna, da imam mami ob sebi. Ko sem bila majhna in še z
vsemi bratci in setricami doma, pa so me skoraj zamenjali z Jolly. So rekli da sem preveč dominantna
do mamice Jutte in da se ne bova razumeli ko odrasem. Pa sem se raje takoj popravila, samo da sem
ostala ob mamici in jo vse ubogam, ker vem da je tako tudi prav. Če bi mi mami prepovedala plazit v
vrt, bi mogoče še celo ubogala. Ampak, mami mi tega ne reče, še všeč ji je, ko nekaj počnem. In
pridelke z vrta si vedno deliva.
jaz Jessi, moj Mirko in mama Jutta
Včeraj ponoči sem Mirkotu raztrgala nemški učbenik, ki je ostal na mizi. Me prav pošteno razkuri, ko
se že tako dolgo uči nemško. Potem je pa revež celo večer zlagal tiste liste in jih lepil in se mi je kar
zasmilil. Zdaj ima pa tako zdelan učbenik, da ni podobno učni stvari ampak bolj papirju za podkurit.
Sicer pa, moja mami zna nemško saj je iz Nemčije, bi ga lahko »vzela v roke« in ga končno naučila.
Tudi Dragici zadnjič ni bilo nič všeč, ko sem ji raztrgala novo številko Mojega psa. Je rekla, da mora
kupiti nov izvod, ker ga ni uspela niti prebrat. Ja takšna sem, v vsaki stvari hitra. Dragica se tolaži, da
še malo, pa me bo srečala pamet in se bom umirila. Ampak meni se ne zdi, da bi se že v meni kaj
umirjalo. Se tolažim s tem, da je bila tudi mami v mojih letih pravi vražiček. Je podrla 1,5 m veliko
češnjo, ki je že rodila in jo prinesla na balkon. Kako je to storila mojima ni bilo jasno, samo našla sta jo
tam, ko sta prišla iz službe. In zato sta vsega hudega že navajena in ju nič več ne preseneti.
Toliko v tolažbo vsem vam, če boste kakšno ušpičili. Naši lastniki nas imajo radi in nam bodo odpustili
te naše male »napake«. Sem že slišala Dragico, ko kdaj pa kdaj koga tolaži, da bo vse minilo in da se
kmalu zresnimo. In potem bo naše dvorišče spet lepo in zeleno, brez lukenj, vrt bo obdelan samo z
Dragičinim delom, piloti, mobiteli, revije bodo lahko na mizi brez nevarnosti da se jim kaj pripeti… Ja
takšno bo kmalu življenje z nami! A bo še zanimivo?
Kmalu se spet oglasim. Dovolj za zdaj. Ne smete toliko sedeti za računalnikom. Je treba ven na sveži
zrak.
Pa,pa…..vaša Jessi
Ponedeljek, 11. 7. 2011
Pozdravljeni.
Zopet jaz – Josch. Sem se odločil, da bom še kaj napisal, sedaj ko ste se drugi
malce izkašljali in vidim, da nisem najhujši Kaiserjev primerek. Sem mislil, da bo v
vsem prednjačil Jascha, saj je vendar prvi Kaiser, pa ugotavljam, da očitno ni tako.
Se mi zdi, da je Jessi daleč pred vsemi drugimi. To je pa zato, ker ji nič ne grozi, saj
je doma pri Kaiserjih in si več upa. Dobro ve, da je Dragica ne bo mogla reklamirati.
Sicer se pa imamo pri nas na Dolenjskem še naprej lepo in na čase tudi precej
pestro. Midva z Brino imava vedno ogromno dela – če ne z drugimi, ki jih občasno
spravljava v red, pa sama s sabo. Sicer se Brini ne vem kaj ne da početi, vendar za
kakšne akcije pa pokaže kar precejšen interes, npr. preganjanje kur in vsega kar leze
in gre, le da ona z akcijo prične, ko pa je treba konkretnih izvedb, nastopim pa jaz,
saj se ona po navadi ustavi in ne upa naprej. Menda ima še strahove iz prejšnjega
življenja. Brina je namreč prišla k nam pred mano, vendar pa je bila takrat stara že tri
leta in pol. Andreja pravi, da je prava »carica Marica«, češ da mora biti vse po njeno,
če ne, hitro pokaže svojo nejevoljo. Andrejo ali mene nalaja na mimogrede (Andrejo
itak vedno nalaja, ko se od kod pripelje z avto, ker se ji zdi nezaslišno, da hodi
naokrog brez nje, saj se ona v avtu tako zelo rada pelje). Ampak vedno pa ni po
njeno. Znam tudi jaz uveljaviti kakšno svojo. Tako jo občasno prehitim in zavzamem
ležišče, ki si ga je prisvojila (Andreja pravi, da vedno hoče tisto, kar si jaz izberem,
saj, ko mojo izbiro opazi, me začne takoj posnemati). Potem je pa užaljena ter se
usede poleg mene in me prav grdo izpod čela gleda. Če je njena nejevolja prehuda,
pa celo zalaja nad mano. Samo jaz se ne pustim in še kar naprej ležim (raztegnjen
na tleh kot prošt) ter se delam, kot da nič ni. Znam pa poskrbeti zase tudi, kadar gre
za cartanje (saj niste še pozabili, da je to moja življenjska poklicanost poleg
preganjanja kuretine). Kadar pride Andreja, se oba naenkrat zaženeva proti njej.
Seveda moram biti jaz najprej na vrsti, saj sem še vedno malo dojenca (kot sem
slišal reči Andrejo) in mi zato prvo mesto pripada. Če se Brini vmes uspe prebiti do
cartanja, si jaz znam prav dobro pomagati. Uletim med njo in Andrejo tako, da jo
odrinem in sem spet glavni. Brina sicer še poskuša, vendar pa po navadi obupa, saj
sem v odrivanju že prav dobro izveden in vsakič poskrbim, da »odleti«. Andreja mi
pravi, da sem kot traktor. Brina se potem včasih razjezi in se spravi name ter me
grdo krega. Potem se pa po bratsko zravsava. Pa je spet zadovoljna, samo da je v
centru pozornosti.
Sicer pa, ko je Andreja doma, hodimo redno na sprehode. Smo zadnjič šli zopet proti
našim njivam in potem v gozd. Z Brino gozd naravnost obožujeva, saj je tam en kup
zanimivih vonjav, potem pa kroživa po njem in raziskujeva. Brina potem kljub zaščiti
stakne ogromno klopov (Andreja pravi, da jih imamo za prodajat), vendar naju to ne
odvrne od gozdnih užitkov. Pa smo tako tudi tokrat šli po poti čez gozd proti vrhu,
kjer je prostran travnik. Se mi je že na sredini zazdelo, da se tam nekaj dogaja. Sem
se zaletel v hrib, Brina pa za mano. Je Andreja klicala za nama, pa kot po navadi
nisva nič slišala. Sem imel prav. Na travniku je bila cela jata kokoši s petelini. Niso
bile kot naše, pač pa pol manjše in so frlele po zraku na vse strani ter kričale. Jaz pa
za njimi. Sanja se vam ne, kakšen užitek je bilo tole po toliko časa trajajoči suši. Pa
mi je uspelo enega petelinčka začopatiti. Pa slišim Andrejo kričati iz gozda: »Josch,
2
Josch, sem pridi, sem, Jooosch!«. Pa sem stekel nazaj v gozd Andreji pokazat moj
izplen. Ko sem jo zagledal, sem obstal kot vkopan (s plenom v gobcu). Ni mi bilo
jasno, zakaj se tako razburja in še kar naprej kriči. Saj sem jo ubogal in se prišel
pokazat. Ona pa vpije: »Spusti, fuj, Josch, sem!« Je bila čisto razburjena in je še kar
naprej nekaj mahala in kričala. Sem ugotovil, da ji moja pojava s polnimi usti ni
preveč všeč. Sem jo debelo gledal in v globokem razočaranju nad njeno reakcijo
odprl usta. Potem mi je pa petelinček padel na tla in jo je ucvrl kolikor so ga nesle
noge. Sem se že skoraj zapodil za njim, ko sem slišal Andrejo: »Josch, ne, fuj, stran!
Pusti! Stran pojdi!« Pa mi je to vzelo vso voljo in sem kar obstal tam med drevesi kot
vkopan. Od nekod se je pritepla še Brina in sva oba spet pristala na povodcu. Je bila
Andreja huda name, češ saj veš, da moraš čibe pustiti na miru. Ona to lahko govori,
ko nima mojih skušnjav. Sicer pa tistemu »golobu« itak nič ni bilo, le perje je imel
malo polomljeno. No, je pa res, da bo moral osvajalske pohode za nekaj časa
opustiti, saj je ob odhodu na svobodo izgledal tako, kot bi na raketi jezdil čez grmovje
(tisto perje je namreč na enih koncih čudno malce polomljeno stran viselo – se je
zdelo tako, kot bi prišel z bojnega polja ves razcefran in s polomljenim praporom). Je
Andreja hotela potem gospodarju povedati, da smo se malo lovili z njegovimi kurami,
in se opravičiti, pa ni bilo nikogar doma. Jaz itak nisem videl nobene potrebe po tem,
da bi komu kaj razlagali. Pa naj tiste »vrabce« drugič pospravi v kurnik, kamor
spadajo, saj bi vendar moral vedeti, da se jaz tovrstnim užitkom ne mislim odreči. Je
menda Andreja Dragici že predlagala, da me naslika s kuretino v gobcu, češ da je to
moj razpoznavni znak. Ne bi imel nič proti. Prav rad bom poziral. Mislim, da bi bila
slika prečudovita, jaz bi pa dobil svojevrstno priznanje, saj tako dobro loviti kure, kot
jih znam jaz, ne zna nobeden od Kaiserjev, tudi Jascha ne (vsaj zaenkrat se še ni
pokazalo).
Sicer sem pa slišal, da ste se na izpitu po končani šoli vsi krasno odrezali. Andreja
pravi, da mojih izpitnih 90 točk ni primerljivih z Jaschatovimi. Menda je bil njihov
sodnik precej strog. Kar eni dosežejo z delom, drugi to opravimo s šarmom. Že Boža
se je namreč čisto raznežila, če sem se potrudil in nekaj korakov na vaji naredil
pravilno. Potem je bila cel čas pod tem vtisom, čeprav sem potem delal malo po
svoje. Ona itak meni, da do nas bernijev ni mogoče biti tako zelo zahteven. Tudi na
generalki za izpit je predsednik Kinološkega društva Novo mesto zabičeval Andreji,
da me ne sme štrapcirati, saj sem bernc. Mi je takoj postal všeč. Na izpitu sem bil
menda kar priden, ampak ne tako kot Jascha. Sem capljal ob Andreji, vsega
dosledno pa ni bilo mogoče upoštevati. Ker sem hitro zmartran, sem se (enkrat)
namesto »sedi« kar počil na tla, pa me je hotela Andreja popraviti, vendar je sodnik
rekel, naj me kar pusti. Mi je bil takoj všeč tudi on. Potem sva pa tekala gor in dol ter
tacala po terenu, kakor je Boža ukazala. Sem se vmes moral še enkrat usesti, pa se
mi je zahotelo zasluženega crkljanja in sem se kar ulegel ter prevalil na bok. Sem že
dve taci (sprednjo in zadnjo) dvignil v luft, ker sem se hotel zavaliti na hrbet, pa sta
mi Andrejin pogled in glas povedala, da to ne bo v redu. Sem se ustavil in takole
prevaljen na bok z molečima dvema tacama v luftu trenutek razmišljal, kaj bi. Sem
ugotovil, da raje namere ne izpeljem, saj Andreja ni imela nič kaj srečnega obraza. Ni
mi všeč, če se drži, kot bi kisle kumarice jedla. Zato sem se odločil in raje stekel za
njo. Pri odpoklicu sem bil pa že tako zmartran, da sem spet razmišljal, ali bi res vstal.
Ko pa je Andreja začela teči nazaj, sem v hipu vstal in zdirjal do nje ter preprečil
najhujše, saj se je nevarno približevala močvirju zadaj za njo. Na koncu jo je pa
skoraj kap, ko mi je sodnik dodelil toliko točk. Sem bil prav ponosen, še posebej pa
3
zato, ker sem iz sodnikove kritike razbral, da je Andreja tista, ki je delala napake in
ne jaz. Potem naj mi pa še kdaj kaj reče!?
Menda pa družina Berner Kaiser ratuje vse bolj popularna in nam slava družine von
Trapp ne uide, sploh če se bomo pojavili konec avgusta v Avstriji na 50-letnici
avstrijskega kluba za bernske planšarske pse (samo upam, da nas ne bodo silili še
peti, čeprav pri teh naših lastnikih nikoli ne veš, saj kar naprej stikajo glave, ideje pa
frčijo na plano kot za stavo). Dragica že sedaj kupuje časopise kot nora in jih spravlja
v svoj arhiv, saj se članki o moji štirinožni žlahti in lastnikih kar vrstijo (da ne govorim
o televizijskih oddajah). Če bo šlo tako naprej, ji bo v hiši kmalu zmanjkalo prostora.
Sicer pa nič zato. Ko bomo slavni, si bosta z Mirkotom lahko privoščila novo hišo,
npr. vilo ob Blejskem jezeru, pa bo tam tudi za cajtn’ge zadost' prostora.
Ko ta vročina popusti, se pa verjetno spet kaj vidimo. Meni je vroče za umret, da o
Brini niti ne govorim. Sva imela v soboto kopalni dan. Je Andreja rekla, da sva prava
pujsa ter da je že skrajni čas za vodo in šampon. Običajno tega nimam preveč rad in
tudi Brina ne, saj je šampona običajno vsepovsod preveč (pa v očeh, ušesih in še
kje) in nama gre zato prav na jetra. Tokrat pa nisva imela nič proti, saj je za
šamponom prišlo tudi veliko vode ..
Upam torej, da kmalu nasvidenje
Vaš Josch
23.7.2011
Vsem en velik in topel pozdrav !
Vreme je bilo kot nalašč za nas. Čeprav je zjutraj je deževalo kot za stavo, pa
so se okrog pol enajstih megle le pričele dvigovati in za trenutek je pokukal
celo sonček. Jesss, sem brundal sam pri sebi, lahko bomo noreli tudi zunaj.
Vauuu, krasno in predvideval sem, da bo danes vznemirljiv dan.
Seveda, če pa pride moje pasje sorodstvo ter Jelkini in Milanovi prijatelji.
Moja Jelka je namreč danes eno leto starejša.
Sicer smo del praznovanja imeli že včeraj, saj veš, bližnja žlahta je le prva na
sporedu.
Ker so bernski ljudje nekaj posebnega in ne gledajo tako zelo strogo na vsak
naš pasji korak, je bilo bolje, da so prišli v soboto. Tako smo lahko sedeli
poleg njih pri mizi in včasih dobili še kak grižljaj iz njihovih ust. Četudi se
nam kdaj cedijo sline, nas zato nobeden grdo ne gleda. Tale » vsem znana
Jaschekova slina« sicer večkrat vznemirja mojega Milana in zato nosi brisačke
vedno poleg v žepu. Visi mi namreč ta reč včasih kar do tal in izgleda res ne
preveč lepo. Gospodar mi včasih reče, da bi namesto Jascha lahko bil kar
Slinko. Samo kaj, če ime ni na črko J . Če bi me klicali Jlinko, pa tudi nihče
imena ne bi povezal s slino, torej nima pomena.
(Ja, sem zadnjič bil v Zooticu na Ptuju. Ko so se v trgovini ozirali po meni in
govorili, kako lep da sem, so seveda vpraševali tudi po mojem imenu. Moja
dva sta kot vedno z veseljem povedala, da sem Jascha. A punčka je? je
vprašala ena gospa. Ne, fant je. Pa saj Drnovškov Jaša je tudi fant, sta dodala.
A po njem ima ime ? jo je zanimalo. Jaooo, če imam pa svoje ime, sem bil
besen.)
Torej v soboto sva bila z Joschem malo užaljena. Zakaj neki ? Privezana sva
bila namreč vsak na svojem koncu in sva lahko samo gledala najina dekleta,
kako so svobodno in igraje norela po naši parceli.
Seveda, ko pa se nikakor ne moreva zmenit, kateri bo glavni. Josch hoče biti
tata mata pri meni doma. Pa ja da. Tu se pa že ne dam, bova pač pripeta.
In ko so se naši malček okrepčali, spili kofetek ter pojedli sadno sladico, so
se odločili iti malo na sprehod. Ubogega Joscha, ki baje najmanj trenira
vožnjo, so vpregli kar v moj voziček in sprehajanje po Lovrencu se je pričelo.
Sirotek ta moj brat Josch, se je kar precej upiral pasji vpregi. Ampak ni bilo
pomoči. Tokrat je njegova Andreja vztrajala: »Vlekel boš in pika.« Saj voziček
res ni težki, ničesar ni bilo na njem, tako da je šlo z lahkoto. Enostavno mu ni
bilo za to, ker vlekel pa vprege tudi ni noben drug. Seveda ne, ko pa ni bilo
več vozičkov in smo k sreči ostali lahko bolj v miru šli na sprehod,
Ko je Josch videl, da izgovorov ne bo moč uveljaviti ne pri Andreji kot tudi ne
pri Mirkotu, se je počasi vdal in pripeljal voz prav na most in se lepo vidi še
na spodnji spominski slikici.
Dan je minil v sproščenem vzdušju, tako kot vedno, ko se naši najdejo
skupaj.
Jelkin RD - s prijatelji na mostu
28.7.2011
Dragi moji, da ne boste mislili, da se tako velika kost iz Avstrije ne da
zakopati. Sta zadnjič Mirko in Dragica razlagala, da je Jessi in Jutta več ne
dobita, ker jo takoj zakopljeta. Seveda je bila pametna moja Jelka, češ da jo
je Mirko prerezal na pol in se tako »malo »kostko pa ja da zakopati. Aha,
bomo videli, sem si mislil že takrat.
Veliko kost sem dobil v obdelavo v torek, zjutraj ob 6.15. Ob taki uri čez
teden moja dva izgineta v službo, mene pa vedno s čim zamotita, samo zato,
da nisem tako žalosten, ko ostanem sam.
No, in res, takooooooooo zelo sem je bil vesel te svoje nove kostne
prijateljice. Prejšnjo sem imel leto dni v obdelavi, še zdaj se je en košček
potika po našem dvorišču. Uporabna pa je res samo za hudo silo, ko se že
vsega drugega naveličam.
Prvi dan sem jo torej imel lepo na terasi in se z njo ubadal skoraj do tačas, da
je Jelka prišla iz službe. Seveda mi jo vzela in pospravila do naslednjega
jutra.
V sredo sem se odločil spraviti jo dol na travo, v senco. Z vsemi močmi sem
poprijel in jo privlekel do vrat na terasi, nato po jo s tačko posunil po
podestu. Kar sama se je zakotrljala navzdol in obstala čisto spodaj, sicer na
soncu. Takrat sem jo kar pustil na istem mestu in je nisem nikamor več vlačil.
Jelka jo je po prihodu spet pospravila in mi povedala, da bi bilo bolje, če bi jo
drugič zavlekel raje pod drevo, kjer je senčka. Da te na soncu ne bo še kap,
saj veš Jaschek, sonček sredi dneva je škodljiv tudi zate.
No, in danes sem se odločil nekako jo spraviti pod bor. Kdor je bil kdaj pri
nas ve, da je bor kar precej oddaljen od moje terase. Ufff, kako sem jo vlekel
jaz revež, orka gate je bila težka.
Da pa to še ni bilo vse, je zraven še lilo kot iz škafa. Voda je stala na gredah
na vrtu, na tlakovanem dvorišču, povsod, kamorkoli sem stopil je bila voda.
Še predno sva s kostjo pridrajsala par metrov, sem bil moker do kože, da je
teklo z mene. Ja, kaj te naj zdaj? Na sredi poti je ne bom pustil, nazaj gor na
teraso pa je vsekakor tudi ne bom ponovno vlačil. Lahko dobim še pruh, kar
pa zagotovo spet ne bi bilo prav mojima dvema. Bolelo pa bi mene.
Torej akcija in gremo dalje. Napel sem vse svoje sile in z zadnjimi atomi moči
privlekel tole velikanko pod bor.
Toda kako naprej ? Če začnem kopati luknjo, sploh veš, kako velika mora biti
za tako kost? Še predstavljaš si ne. Tiste male kostke zakopljem tiki taki,
včasih še sam ne vem, kam.
Če ne bi lilo iz neba, kot da se je utrgal oblak, bi to še nekako šlo. Še pod
borom mi je zalivalo oči, da sem komaj gledal. Poskušal sem in ratalo je
nekaj malega luknje. Ufff, kaka svinjarija od blata. Kost sem pustil vso blatno
tam in si rekel: » Nič, grem malo počivat na teraso.« Mogoče pa bo ponehal
tale salamenski dež in bom dokončal še preden pride Jelka.
Malo sem zadremuckal v kotu terase in si potihoma mislil: Jaooo, da mora en
kuža toliko dati skozi pri teh Hadlerjih. Bi mi lahko kupila vsaj kak dežni
plašč za tako grozno mokroto, kot je danes. Kaj, če se prehladim, ko takole
čisto premočen in čisto nič obrisan stresam tule pri odprtem oknu na terasi ?
Nenadoma sem kot nekje v sanjah zaslišal Jelko, ki se je zraven godrnjanja še
nekaj razburjala, ko jo je celo blatno vlekla to mojo kost v tistem dežju izpod
bora. V trenutku je seveda pogruntala, da kosti ni nikjer na vidnem mestu. Pa
kaj, pustila bi jo tam, bom itak nadaljeval jutri. Zdaj pa naj jo jutri spet sam
spravljam pod bor. Da pa tudi čisto nič ne razmišlja.
Če je seveda ne bo kam skrila in je hitro ne bom več videl.
Lepo se imejte vsi moji !!! Jascha
Hoj, žlahta!
Vidim, da vam je vročina vsem stopila v gobčke in tačke, tako, kot meni, pa se nobenemu od nas ni
nič dalo, kaj šele, da bi se usedli za računalnik in pisali! A ni zdaj fino – pri nas je zjutraj, ko me
Barbara zbudi in skoraj na silo odpelje na sprehod, zadnje dni 8 stopinj! Vsaj ena dobra stran
jutranjega sprehoda J.
Ravno zaradi bolj vzdržnega vremena mi je čez vikend nekaj padlo v bučko. Teli vodiški gozdovi so mi
zdaj že kar dobro znani (sploh si ne morete misliti, kakšne potke in poti vse najde tale Barbara – kot
da bi bila jaz kakšen gozdar, ne pa taka salonska gospodična) pa sem pomislila, da bi lahko še koga
peljala na kratko ekskurzijo po njih. Val! On bi bil sigurno za kakšno traparijo! A veste, sva v šoli skoraj
sošolca. Sicer v različnih skupinah (seveda, saj sem starejša sestra, jaz se učim za B-BH, on pa en
razred za menoj koraka po vadbišču s svojim Blažem, pod budnim očesom Mance), ampak nama kar
uspe vsake toliko ugledati drug drugega – joj, če bi nama dovolili – bi jim že pokazala, kaj bi se moralo
delati v šoli – sigurno ne teh dolgočasnih vaj!
No, odločitev je torej padla. Zdaj moram samo še nekako tole dopovedati Barbari, ker telefona pa še
nimam svojega, da bi poklicala bratca, ob nedeljah pa verjetno tudi ne preverja elektronske pošte…
Še dobro, da me običajno kar dobro razume, kaj ji dopovedujem – samo nekaj 'dregov' s smrčkom in
že smo klicali. No, ja, sms-ali, ker Barbara ni vedela ali je Val že pokonci – tak smrkavec bi lahko
ponočeval in potem zjutraj potegnil tja do poldneva, kdo ve!? Pa je šel prejšnji dan zgodaj spat in je
bil že pokonci – ni minilo pol ure in smo jo že mahali po gozdu. Midva sva si imela na začetku
sprehoda TTOOLLIIKKKOO za povedati, da še dobro, da nismo šli daleč, drugače bi še dež naredila!
Ko sva se natekla, sem povabila Vala na en dolg požirek vode, Barbara pa Blaža na kavo. Sem mislila,
da bova lahko v miru malo počivala, pa sva morala takoj pozirati…
Valu je bila moja gumijasta kostka strašno všeč – sem jo morala imeti ves čas na očeh, da je ne bi
slučajno kar odnesel s seboj!
Takole sva z Valom preživela prav luštno nedeljsko dopoldne. Je pa kar kozliček tale naš bratec - sem
se mu nekajkrat kar morala skriti v garažo ali hišo – sploh ni in ni imel dovolj skakanja! Ampak saj se
bo zresnil, a ne?
Pozdravčke!!!
Vaša Jillika