1. No category

OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
UVODNIK
Leto je naokoli in zopet vas razveseljujemo z glasilom.
Pred nami so letne počitnice. Med letom smo bili pridni, sedaj pa bomo
lahko počivali. Učenke novinarskega krožka smo vam pripravile nov izvod
glasila, ki je poln zanimivih literarnih in likovnih prispevkov vseh učencev
naše šole. Lepe počitnice vam želimo in naj vam ne minejo prehitro.
Uredniški odbor
| 2
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Naša šola se lahko letos pohvali z novo preobleko, dobili pa smo tudi novega ravnatelja,
to je Aljaž Banko. Z njim sta Eva in Barbara opravili kratek intervju.
Kako se počutite kot ravnatelj naše šole?
Na tej šoli se kot ravnatelj počutim zelo dobro, predvsem zaradi sodelavcev in učencev, saj ste me lepo
sprejeli, drugače se lepo razumemo in to je zame na prvem mestu.
Kakšno vizijo imate za našo šolo v prihodnje?
Šole ne jemljem samo kot stavbo, ampak so to tudi ljudje. Predvsem bom gradil na odnosih, da bi se
torej razumeli, in tako bodo tudi ostale stvari stekle lažje.
Dobre in slabe strani ravnateljstva?
Spoznal sem ogromno ljudi, to me osrečuje. Samo ravnateljevanje je seveda tudi dolžnost, lahko je
obremenjujoče, drugače pa sem zelo vesel novih izzivov.
Zakaj ste se odločili za kandidaturo?
Sam sem bil nekoč njen učenec, želel sem si še več doprinesti k boljši in lepši šoli, predvsem pa doseči
to, da bi jo vsi radi obiskovali, tako učenci kot učitelji. Želel sem vso tisto znanje, ki sem ga pridobil na
prejšnji šoli, prinesti tudi to.
Učenci so na novo šolo zelo ponosni. Tretješolci so napisali nekaj lepih misli o njej. Uživajte v branju.
MOJA ŠOLA
Ime mi je Hana. Hodim v tretji razred OŠ Koroški jeklarji. Moja šola je velika in bele barve. V
šolo hodim zato, da se kaj naučim. Moja razredničarka je učiteljica Olga Natlačen. Najraje
imam likovno in športno vzgojo. Naš ravnatelj je Aljaž Banko. Je zelo mlad. Bil je tudi pri naši
uri pouka. V šolo hodim zelo rada, ker se družim s prijatelji, se učim in zabavam. Imamo novo
knjižnico. Na šoli imamo tudi starejše razgrajače. Učiteljica jih krega. Učimo se tudi brati čas
na uri. HANA, 3. b
Sem Tamara Ramšak. Hodim v 3. b razred osnovne šole Koroški jeklarji. V šoli se imamo
super. V tretji razred smo prišli v prenovljeno šolo. Moja razredničarka je Olga Natlačen in je
zelo prijazna učiteljica. Naš ravnatelj je Aljaž Banko in je zelo prijazen in zelo dobro vodi šolo.
Šola se mi zdi zelo lepa, odkar je prenovljena. Knjižnica je zelo velika. V njej so zelo zanimive
knjige. Na naši šoli je veliko prijaznih učiteljev in učiteljic. TAMARA, 3. b
Ime mi je Korina. Hodim v tretji razred OŠ Koroški jeklarji. Zelo rada hodim v šolo in se družim
s prijatelji. Moj najljubši predmet je matematika. Moja razredničarka je Olga Natlačen. Kadar
nagajamo, je stroga. Pri športni vzgoji se igramo, pri glasbi pa pojemo, plešemo, igramo in
poslušamo. Šola je zelo lepa. Tudi naša učilnica je lepa. Imamo novega ravnatelja, ki mu je
ime Aljaž. Je zelo mlad. Tudi računalniško učilnico imamo. Moji sošolci in sošolke so: Matej,
Luka, Matevž, Matic, Nejc, Tadej, Žiga in Mitja. Sošolke so Jasmina, Ana, Tamara, Janja,
| 3
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Nuša in Hana. Imamo tudi hišnika. Ime mu je Jože in skrbi za okolico. Imamo tudi jedilnico in
dve veliki telovadnici. KORINA, 3. b
Sem Ana Verbovšek. Hodim v tretji razred OŠ Koroški jeklarji. V prvem in drugem razredu
šola ni bila prenovljena, v tretjem pa so jo prenovili. Moja razredničarka je Olga Natlačen. Je
zelo prijazna. Moji najljubši predmeti so telovadba, glasbena ter likovna vzgoja. Naš ravnatelj
je Aljaž Banko. Zelo dobro vodi našo šolo. Imamo tudi zelo lepo knjižnico, ki jo pogosto
obiskujem. Knjižničarka je zelo smešna. Imamo veliko in malo telovadnico, kjer je veliko
orodja. V šolo zelo rada hodim. Tam imam veliko prijateljev. Žal pa imamo na šoli tudi velike
razgrajače. ANA, 3. b
Jaz sem Nejc Novkovič Hribar in hodim v 3. B razred OŠ Koroški jeklarji. Naši razredničarki je
ime Olga. Ravnatelju je ime Aljaž Banko. Imamo zelo moderno šolo. Imamo eno knjižnico. V
šoli imamo šolski radio, da slišimo objavo. Moj najljubši predmet je likovna vzgoja. Hišnik je
Jože. Ravnatelj dobro vodi šolo. NEJC, 3. b
Ime mi je Tadej. Hodim v 3. b OŠ Koroški jeklarji. Šola je lepa, ker so jo prenovili. Najraje se
učim likovno vzgojo. Naša razredničarka je učiteljica Olga, ki ima rdeče lase. Naš ravnatelj je
»fajni«, ime mu je Aljaž Banko. Imamo zelo moderno knjižnico in šolski radio. Po njem slišimo
objave. Pred šolo je veliko igrišče. TADEJ, 3. b
Jaz sem Matevž Kamnik in hodim v 3. b OŠ Koroški jeklarji. Imamo ravnatelja Aljaža Banka.
Imamo zelo »fajno« in zabavno učiteljico Olgo Natlačen. Ko smo imeli počitnice, smo imeli
podaljšane, ker so obnavljali šolo. Zdaj je veliko lepša kot prej. Aljaž Banko je zelo prijazen
ravnatelj in mlad. Imamo knjižnico, v kateri se lahko učimo in beremo knjige. Knjižničarki sta
dve, Jasmina in Dragica. V knjižnici je tudi televizija. Moji najljubši predmeti so likovna in
športna vzgoja ter slovenščina. MATEVŽ, 3. b
Sem Luka Slemnik in hodim v 3. b razred. Moja razredničarka je učiteljica Olga Natlačen.
Moja šola se imenuje Koroški jeklarji. Rad hodim v šolo. Naš ravnatelj je Aljaž Banko. Šolo
vodi zelo dobro. Je mlad dobrodušen možiček. Imamo urejeno knjižnico. V šoli sem do pol
treh. Šola je urejena in lepa. Imam čudovite sošolce. Moja najljubša predmeta sta likovna in
športna vzgoja. V šoli imamo strašne starejše razgrajače. LUKA, 3. b
Jaz sem Matej Lopatni iz 3. b razreda. Imam zelo dobre sošolce in sošolke ter učiteljico.
Kadar smo poredni, nas učiteljica krega in včasih pade tudi kazen. Naša šola ima dobrega
ravnatelja, ki je zelo pameten. Naša šola je prenovljena zunaj in znotraj. Na naši šoli je kosilo
kar dobro. Je pa tudi veliko divjih učencev v njej. Moja najljubša ura je ura športne vzgoje.
Naša knjižnica je prenovljena in moderna. MATEJ, 3. b
| 4
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Učence drugih in tretjih razredov smo povprašali, kakšna je dobra učiteljica. Vas zanima, kaj
so odgovorili?
DOBRA UČITELJICA JE TISTA, KI:
• pri telovadbi pusti igrati nogomet, se loviti in igrati med dvema ognjema;
• pomaga, svetuje, te nauči, česar ne veš, je vesele volje in drži obljubo;
• se z nami igra, smeji, nas potolaži, nam kupi kako žival in pomaga pri računanju;
• je prijazna, se ukvarja z bobni, nosi krilo in je nasmejana;
• te dobro nauči pisati in računati, se ukvarja s športom in je glasbenica;
• je za »hece« in nam kaj podari, nas pelje na travnik nabirat rastline;
• oprosti napake, nas ima rada, nas pelje na izlet, nam pomaga, kadar nam ne gre, se z
nami pogovarja;
• nosi očala, je prijazna in spoštljiva do otrok, je vesela, pravična in malo stroga;
• zelo smešno poje, dovoli, da se še igramo, poskrbi za otroke;
• pomaga pri nalogi, zna matematiko in je pametna, ima oranžne lase;
• je stroga za prave stvari in nas dobro nauči;
• je prijazna do vsakega učenca, ne kriči, pomaga pri branju;
• hodi z nami na izlete;
| 5
Jekleničke 2010
•
•
OŠ Koroški jeklarji pomaga, kadar sem žalosten, me kdaj »pocartlja«, se lepo pogovarja z menoj;
je lepo oblečena.
To je prava učiteljica.
| 6
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Pogovor o najstniški čvekalnici
Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika je v zadnjem času pripravila veliko zanimivosti, ena
izmed njih je najstniška čvekalnica. Odpravili sva se v knjižnico, da povprašava, kako so prišli na to
idejo in kakšen je odziv najstnikov. Pogovarjali sva se s knjižničarko Jelko Kos.
»Kotiček za mlade smo postavili v zadnjem koncu pionirske knjižnice, predvsem zato, da bi privabili
bralce, saj opažamo, da njihovo število postopoma upada. Radi bi jih ohranili kot bralce še naprej, tudi
v njihovih poznejših letih. Trudimo se, da bi jih pritegnili, da ostanejo v knjižnici, četudi le kot
uporabniki spleta.
Najstniška čvekalnica je sestavljena iz različnih dinamičnih pol, ki se menjajo iz meseca v mesec,
rubrike zadevajo najstniško življenje, vse od lepote, mode, do filmov. Poskušamo najti tudi zanimive
informacije, npr. o športu, da pritegnemo tudi fante, saj so tukaj večinoma dekleta. Kot že ime pove, je
čvekalnica namenjena čvekanju. Ko bomo imeli več sredstev in časa, se bo seveda tudi razvila, možno
bo povabiti goste in se z njimi pogovarjati o zanimivih temah.
Na steni imamo blok, kamor najstniki pišejo vprašanja, pozdrave, oglase itd.
Ker vemo, da vas v najstniških letih muči marsikatero vprašanje, je zadnja rubrika namenjena našim
odgovorom nanje. Sprejemamo anonimna vprašanja, ki se dajo v črno skrinjico. To se je izkazalo kot
uporabno in zanimivo, saj poskušamo nanje resno odgovarjati.«
Eva Irman, Barbara Haber
| 7
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 8
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Pripravile smo vam tudi predloge za počitniško branje.
JANA FREY: PRIVIDI SREČE
Marija je popolnoma običajna petnajstletnica, ki se sooča s popolnoma običajnimi problemi, a da ni vse
tako nedolžno, se pokaže, ko jo nenadoma zapusti njena prva ljubezen in hkrati najboljši prijatelj, s
katerim sta si nekdaj delila vse, za povrh pa dobi še novo sošolko, ki v hipu očara vsakogar, ki jo
ugleda, in Marijin prijatelj ni izjema. Tako se sama, ponižana in razočarana poda v nov svet drog in
alkohola, zavračajoč vse, ki so jo in jo še imajo radi. V enem samem trenutku izgubi tla pod nogami in
pot med življenjem ter smrtjo se naenkrat ne zdi tako dolga. Je za Marijo že prepozno, ali si bo morda
opomogla, se postavila na noge in začela znova?
| 9
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji ROBERT SWINDELLS: SRAMOTA
Sramota je knjiga, ki govori o upanju na boljše življenje in pogumu. Je knjiga o štirinajstletni Marthi,
ki pripada ortodoksni verski ločini. A to ni vse, po čemer se dekle loči od vrstnikov, ki ji ne kažejo
nobenega tovarištva in jo pogosto zmerjajo ter pretepajo. Ne, Marthina družina ima skrivnost.
Skrivnost, ki dobesedno diha z njimi. Zaprta v majhno kletno sobico, v kateri prestaja muke, ki se jih
pravzaprav ne zaveda. A stvari se spremenijo, ko se v mesto preseli deček Scott. V Marthi prebudi
novo čustvo: prijateljstvo. In tako se otroka povežeta. Navkljub vsemu se borita in na koncu njuna
predanost in želja po pravičnosti obrodita sadove, ki docela spremenijo dekličino, do takrat mučno,
življenje.
BARBARA HABER
U enci pri pouku tudi pridno ustvarjajo in pišejo spise ter pesmi. Nekaj literarnih
prispevkov si lahko preberete.
Zjutraj so me zbudili močni sončni žarki, ko je mama odgrnila stare rjave zavese. Odprla je
okno in po moji sobi se je razleglo prelepo petje ptic. »Danes boš gnala ovce na pašo, ker
se je Blaže ujel v skobec. Ker je to prvič, ti bosta pastirja pomagala. Za malico ti bom
zavila bel kruh in klobaso ter malo potice in orehov. Ponudi tudi Lenartu in Ferjanču,« je
rekla mama. Nisem ugovarjala. Tako se je začel moj dan.
Postlala sem si posteljo, se oblekla in umila. Za zajtrk nisem kaj prida pojedla, ker me je
bilo malo strah, kako bo na paši, saj nisem poznala pastirskih vragolij. »Ali me bosta
Ferjanč in Lenart zafrkavala, ker sem prvič na paši?« sem se spraševala. Mama me je
pospremila, ovce pa sem gnala sama. Ko sva prispeli, sem bila zelo presenečena, ker sta bila
fanta zelo prijazna. Pozdravili smo se, mama pa je takoj odšla. Nisem vedela, kaj naj
storim. Začudila sem se, ker sta me vprašala, č e se gremo igrat. Takoj sem se vklopila v
njuno družbo. Ovce so se mirno pasle, mi pa smo razmišljali, kaj bi se igrali. Nenadoma smo
| 10
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji se vsi spogledali in v en glas zaklicali: »Gremo prevračat kozolce!« Skotalili smo se po bregu
in se zapodili na Ferjančevo gugalnico. Zagledali smo mlin in se odločili, da ga raziščemo.
Ferjanč je našel staro uro, Lenart staro krtačo za lase, jaz pa staro veliko ogledalo.
Poiskali smo veliko rjuho in vse shranili v njo. Dobro smo se razumeli in dan je hitro minil.
Ko sem prišla domov, mami nisem povedala, kaj vse smo počeli, ker bi me okarala, ko bi
izvedela, da smo šli v mlin. Naslednji dan sem s pastircema skupaj gnala na pašo. Vsi smo
se močno začudili, ko smo zagledali novega pastirca. Zastal mi je dih, ko mu je Ferjanč
rekel, da sem razvajena, bogata punčara. Skoraj sem planila v jok. Lenart pa se je postavil
zame. Oba sva grdo pogledala Ferjanča in istočasno rekla: »To pa že ni res!« Ferjanč se je
grdo zasmejal in rekel Janezu: »Pridi, greva se gugat na mojo gugalnico, ki sem jo sam
spletel.« A Janezu so doma povedali, kakšen je Ferjanč. Pogledal je naju z Lenartom, nama
pomežiknil in stekel za Ferjančem. Vedela sva, da je na najini strani. Ferjanč je cel dan
preživel z Janezom. Prvi je gnal ovce domov. Janez, Lenart in jaz smo se resno pogovorili.
Janez je rekel: »Doma so mi povedali, da naj se pazim Ferjanča, ker je zloben. Vidva pa
sta mi všeč.« Z Lenartom sva se spogledala in se nasmehnila. Skovali smo načrt in se
poslovili. Doma sem samo rekla, da imamo novega pastirca. Zasipali so me s vprašanji, a
nisem izdala ničesar. Zjutraj sem se najedla, šla po ovce in se poslovila. Z Lenartom sva se
dobila pri starem drevesu. Ovce so znale same na pašo. Pustila sva jih, saj sva vedela, da
jim ne bo hudega. Skrila sva se za drevo in čakala, da sta prišla druga dva pastirca. Nato
sva splezala na visoko, veliko vejo. Ko nama je Janez dal znak, sva rjuho, ki sva jo imela s
sabo, spustila na Ferjanča. Ta se je tako prestrašil, da se je polulal v hlače, mi pa smo se
mu smejali. Rekli smo mu, naj gre domov in da bomo že zmogli sami. A Ferjanč se ni vdal
tako zlahka. Stekel je do drevesa in ga začel tako močno tresti, da sva z Lenartom padla v
listje. Imela sva srečo, da nisva padla na kamne. Ferjanč se je kot bik zapodil v naju in
naju hotel pretepsti, a ga je Janez pravočasno ustavil. Bil je tako besen, da se ne da
opisati. Prijel je svojo palico in gnal ovce na pašo. Počasi smo mu sledili. Ves teden smo bili
sprti. Ferjanč je med tem premislil in se nam prišel opravičit. Postali smo nerazdružljivi.
Vsak dan smo se skupaj igrali, prevračali kozolce, se gugali na Ferjančevi gugalnici, si
pripovedovali zgodbe, pekli krompir in peli.
Lepo je biti pastir. Teh dni se bom vedno rada spominjala. Ko se je vrnil še Blaže, se ni nič
spremenilo. Postali smo najboljši prijatelji in skupaj nagajali lovcu Matevžu. To so bile
najboljše dogodivščine na svetu.
Anuša Gosnik,6. c
| 11
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 12
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Stopinje
Prav vse stopinje nas nekam popeljejo.
Velike in majhne, te ke in lahne, pa okorne in zmuzljive.
Vsaka je tako pronicljiva,
da njena vsebina, ki pred nami koraka, zdi se prav lahko dosegljiva.
A pozor, naj se skušnjava ne zazdi preve mamljiva.
Majhni koraki pot do majhnih radosti nam krojijo.
Lahni, na primer, hojo enostavno naredijo.
A prav vsi, brez izjem, po asi ter lepo
skozi naše ivljenje gredo.
Za njimi stopicamo mi.
Skozi otroštvo, mladost in starost.
Na koncu prehitro se zazdi,
a al, tako se ivi.
Vse od za etka do konca poti,
pa obstaja še kopica neodkritih smeri.
In ob spominu nanje v asih zaboli,
ko zavemo se, da se po na njih nikoli ne bomo
odpravili.
A ne ustavljajmo se pred koncem tega potovanja,
delajmo se, da se nikamor ne mudi.
Nato koli ino dobljenega znanja
pošljimo naprej do mladih ljudi.
| 13
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 14
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Svetle strani
Tiho in ne no prikrade se vate
tisti ob utek, saj ga poznaš?
Ko isto ugodje nasloni se nate
in te prepri uje, da zmoreš in znaš.
Takrat, ko svet v lepših barvah zasije.
Takrat, ko oblije te sre a, radost.
Tedaj, ko pred tabo ni kakšne ovire.
Tedaj, ko najlepša zazdi se mladost.
V takšnih trenutkih veselja ne skrivaj.
Poka i ivljenju, kako se ivi.
Po malem, po tiho iz srca izlivaj
vse tegobe in alost in odve ne skrbi.
Ker to so trenutki, ki gredo za med.
ivljenje, premalo nam jih ponujaš!
In na stara leta, ko proti koncu gre svet,
lahko si priznaš, da jih z u itkom obujaš.
| 15
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 16
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Mladi veliko razmišljajo, v asih tudi o drogah, narkomanih in
Spis je nastal v svetu domišljije Barbare Haber.
ivljenju, ki jih obdaja.
BREZ DROG
Stopam po mrzli soteski, korak za korakom vodim svojo pot, kdove kam. In hlad, ki me objema, je
enostaven, nič proti vsemu, kar občutim. Praznina in votlost se pneta po moji duši kot nevidna
pajčevina, ki je ni moč predreti. Razmišljam, da bi ju končala. Prenehala trpljenje in srd, ki me morita
zadnje mesece. Stopila na pota večnosti, prekinila strahove in uničila vso bedo, ki bdi nad mano in mi
ne da spati. Kaj spati, živeti. Preprečuje vstop življenju in radosti v moje telo. V moje misli. Mi ne
pusti biti jaz. Zadržuje vse dobro in srečno v meni in me dviga visoko…Tako visoko, da izgubljam tla
pod nogami in mi nit življenja ter svobode uhaja iz rok. Te prav tako kot jaz postajajo vse šibkejše in
telo se grudi pod svojo lastno težo. Rada bi poletela ter pustila vse pod sabo. Dala ljudem in svetu okoli
mene vedeti, da še zmorem. Še želim in še vedno verjamem vase. A sedaj vas vprašam, kako? Kako naj
zberem pogum in se dvignem iz vse te bede, če je ostale premagal strah? Strah pred mano. Pred mojimi
slutnjami in mojo brezbrižnostjo. Sem na dnu in to priznam. A želim se dvigniti, splavati na površje,
kot lahno peresce, brez vsakršne težnje. Bi bilo mogoče? Bi si upala za hipec, majhen in neznaten
trenutek, spet biti jaz? Naj razmislim. Enostavno ne poznam odgovora. Je to res moj konec? Konec
mojega kratkega življenja, ki se je pričelo tako nedolžno in srečno, tako brezskrbno in navdihujoče,
tako sladko in nemoreče. Bi bil lahko to zaključek?
Koraki me ponesejo naprej po ulici … Sedem na klop in pod plaščem teme me ne prepozna nihče.
Naslonim se na svoja kolena in tiho premišljujem naprej. Misli me ponesejo nazaj, v otroštvo. Bi kdaj
verjela, da bom postala to, česar sem se vedno bala in o tem razmišljala z izrazom studa? Odgovor je
preprost. Nikoli. A sedaj je, kar je. Nedolžno sprenevedanje me je poneslo daleč naprej, tok pa je
premočan. Veliko močnejši od mene. In ne morem se mu upreti. Kot da bi pozabila zamahniti. Se
enostavno prenehala truditi. Omahnila nazaj. Vendar NE! Želim živeti. Č eprav je težko in sem brez
opore, nočem prenehati. Toliko lepega je še pred mano. Toliko neodkritih poti, neraziskanih smeri me
vleče. Naj jih pustim zakrite, jih prepustim drugim ljudem? Ne. Želim jih zase. Te poti, ki se jih bom
čez leta spominjala kot lepo obdobje svojega življenja. Stopila bom na njih.
Ko tako sedim, opazim deklico. Izgleda tako rekoč izgubljeno. A na njenem nežnem obrazku opazim
sled topline in sreče. Seveda ni še nikdar občutila tega, kar čutim jaz. In tudi nikdar ne bo. Iz trgovine
pride ženska srednjih let. Dekličin obraz ponovno zažari. Tako si želim občutiti tudi jaz. In tako bom
občutila. Ne omahujem več. Vzamem pot pod noge in odidem naprej po mestu. Le še nekaj korakov
naprej je. Ni š e zaprto. Cesta do mojih sanj je končno postavljena. Le še nekaj korakov. Vstopim in
pozdravi me moški prijetnega obraza. Pomagal mi bo. Pomagal biti spet jaz. Pomagal izbrati moj pravi
notranji glas. Prvič po dolgem času se počutim sprejeto. In ne bom odnehala. Za nič na svetu. Gnala se
bom naprej in nekoč bom čutila tako, kot je majhna deklica. Č utila ljubezen. Pozdravljeno, novo
življenje. Sprejmi me takšno, kot sem, takšno, kot bom kmalu in kot sem nekdaj bila. In jaz te bom
sprejemala odprtih rok ter nasmejanega obraza. Potrebujem le priložnost, da se dokažem. In dokazala
se bom. Navkljub vsemu.
| 17
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 18
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Pomladi čas zbuja v nas različna pričakovanja, najbolj se razveselimo prvih cvetlic, to so zvončki.
Zvonček
Ko pomlad se začne, prideš prvi na dan in te v roke vzame otroška dlan.
Ko iz zemlje lezeš, zazvoniš in še ptičke nam zbudiš.
Zato se vsi te veselijo ter te v lončke posadijo.
Zato zdaj to pesem pišem in te v zvezek moj narišem.
Hvala, ti rečemo vsi, ker nas tvoj cvet vse razveseli.
Petra Štern 7. a
| 19
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Seveda pa ima svojo moč tudi noč, takrat v domišljiji nastaja svet – nov, drugačen, sanjski. Tako so nastale tri Janjine pesmi. Nočna pesnitev
Mrak. Tišina. Pesem lastovic.
Plaha rdečica šine mimo vročih lic.
Gorka je ljubezen njena, širne so planjave sreče,
z upom do roba napolnjen je voz, ki jo v daljave vleče.
Potiho sestopi, stopica do vhodnih vrat,
čaka in čaka, da odpre jih tisti, ki ima jo rad.
A duri se ne premakno,
in dekle ostane, kjer je prej bilo.
Roke se v neslišno molitev povežejo,
v srcu jo nemiri kot britve režejo,
naj odide? Naj ostane?
Topla solza na tla kane.
Dekle nato vstane.
Z roko oči si pomane,
zasvetijo se ji, na široko se odpro,
odide, kot da nič ne bi bilo.
Ne. Bolečina ne popušča. Ne celijo se rane.
Praznina ji ostaja, ljubezen ne zadane.
Le čas je tisti, ki pomaga,
tako si punca stvar razlaga.
In potem, čez nekaj let, nasproti fant ji prikoraka.
Glavo vzdigne, a ne prepozna junaka,
ki ji neke junijske noči,
zadal je rano, ki še zdaj skeli.
Janja Zdovc, 9. b
| 20
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 21
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
PESEM IZ SRCA
Ko zvečer me obišče plaha mesečina,
zunaj vlada sama tišina,
sliši se samo moje drhtenje,
po nedosegljivem hrepenenje.
Tiho, tiho, se nič ne dogaja,
brez vsakega direndaja.
Pa me zdrami pesniški škrat,
nežno zgrabi me za vrat,
rime ščemijo me pod prsti,
ko črke nestrpno čakajo v vrsti.
Tiho, tiho, se vse dogaja,
brez kakega direndaja.
In potem se prične vihar,
za tišino nikomur ni več mar.
Vse prej daleč nedosegljivo,
na listu postane uresničljivo.
Tiho, tiho, nič več se ne dogaja,
srce je polno direndaja.
Črke s papirja nikoli zbrisane,
za vedno tam zapisane,
da sliši se daleč do neba,
moja pesem iz srca.
Tiho, tiho, vse se spet dogaja,
a srce za vedno je polno direndaja.
Janja Zdovc , 9. b
| 22
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 23
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
GLUHO MORJE
Temna noč nad mano spi,
v zraku vse po morju diši,
ko soju milijonov drobnih luči,
srce se mi para, trga na vse strani.
In jaz gledam v gluho morje.
Nikjer nikogar, samo on
v mojem srcu tiho ždi.
Ogromna solza zbeži iz mojih oči,
preko lic, težkih, kot svobodna ptica poleti.
In jaz jokam v gluho morje.
Leti, leti, pa se kmalu v morju izgubi,
takoj zatem pomen svoj izgubi.
Ko se v morju utopi,
globlje in globlje tone v morju vseh skrbi.
In jaz kričim v gluho morje.
Drobne lučke so mi priča,
temna noč dobro ve,
da edino njega ljubi
moje žalostno srce.
In zdaj me sliši gluho morje.
Janja Zdovc, 9. b
| 24
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 25
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Ne smemo pa pozabiti učencev, ki pri izbirnem predmetu nemščina sodelujejo z učenci gimnazije
Alpe Adria iz Velikovca.
Pesmi / Gedichte
Ko noč se prikrade, potiho in počasi,
me sanje popeljejo daleč naprej, v svet brez mej,
vse dokler se glas v meni ne prestraši in pravi:
»Poglej! V realnost vse svoje poglede prestavi.
Ne boj se, če sprva pograbi te strah,
življenja ne ustavi, živi veselo in drži svet v svojih rokah«
Eva Irman, Barbara Haber 9. b
Ich liebe die Liebe, die Liebe liebt mich,
Doch der, den ich liebe, der liebt mich nicht.
Ich schenke ihn Blumen, doch er schenkt mir nicht.
Ich flehe ihn an, doch er bemerkt mich nicht.
Ich schreibt nicht zurück.
Das bricht mir das Herz und das bereitet mir Schmerz.
Zu spät merkt er, dass er mich liebt.
Ich bin nun aufs neue verliebt.
Chayenne Wautsche, Katrin Kotnik, Verena Dlopst
| 26
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Zelo veliko idej imajo tudi naši učenci razredne stopnje. Pripravili so nekaj domiselnih pesmic in
sestavkov.
Moj bratec Leon
Leon se vsakič smeji, ko ga pogledaš v oči.
Ko se Leon zasmeji, ga pogledajo prav vsi v oči.
Leon od mame poljubček navsezgodaj dobi ter se ga zelo veseli.
Leon od očeta poljubček dobi, ko oče iz službe prihiti.
Aleksej Dražnik, 5. b
| 27
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
POMLAD
Pomlad je zaspana,
tiho je prišla,
prinesla zraven je sonca toplega.
Posula je travnike
s cvetjem belim že,
si novi plašč ogrnila je.
Zdaj vabi me
narava v svoj objem,
tja na livade
s svojo mamo grem.
Povsod se čuje pesmica,
ki poje jo siničica.
Pomlad res lepa je.
Ko se zbudiš,
je vse, kar ti narava podari,
življenje novo.
In list vsak dan
na drevju nov zaživi.
Sandi Zih, 5. a
| 28
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Piknik
Na piknik, na piknik gremo zdaj vsi.
K babici in dedku na vikend pod goro, gremo zdaj mi.
Bomo zelenjavo zdaj jedli, ker mesa več ni.
Na piknik, na piknik gremo zdaj vsi.
Smo kokoš namenili, za piknik bi bila.
Je priletel grd ptič, jo ukradel, šla je v nič.
Na piknik, na piknik gremo zdaj vsi.
Na vikend pod goro gremo zdaj mi.
Barbara G.
| 29
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Moj kužek
Kužka smo kupili, da mene bi razveselili.
Ker kužka imamo, je v hiši veselje pravo.
Ajša rada se igra, včasih tudi tačko da.
Ko pa ni pri volji pravi, se nam tudi po robu postavi.
Ajša naša radovednica je prava, saj jo vse zanima, kje se kaj dogaja.
Rada je in spi, saj lenari cele dni.
Ko pa se zbudi, včasih kakšno lužico naredi.
Saša Smonkar 5. b
| 30
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Junak
Nekoč je živel fant zabušant, ki mu je bilo ime Nodi.
Zanj vsi vedo, da po celem svetu hodi.
Nekoč zaslišal je glas, ki ga klical je v sosednjo vas.
Nekdo ga prosi za pomoč in Nodi se odpravi še to noč.
Naslednji dan prišel je v vas in takoj zaslišal glas,
da potrebujejo junaka, da pregnal bi sovraga.
Julija Kočet, 5. b
| 31
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Šolska ura
Ko zjutraj prebudim se,
slišim ptičje petje,
ki spravi v dobro voljo me.
Vstanem hitro,
se oblečem in v šolo pohitim.
Ko v šolo pridem,
šolski zvonec zazvoni,
ta naznani prvo uro,
se v razred mi mudi.
Pridem hitro, pravočasno,
usedem se v svojo klop,
pripravim zvezke si za uro in počakam na pouk.
Ko učitelj vstopi v razred,
vljudno ga pozdravimo,
predavanje poslušamo, se učimo in razmišljamo.
Kako nam je lepo.
Neža Strmčnik 5. b
| 32
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 33
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Uboga muca
Spominjam se, kako se je zgodila nesreča ubogi mucki. Vsi vemo, da se nesreče dogajajo vsak dan.
Večkrat so v njih udeležene tudi živali. Videl sem že nesrečo, kjer je bila povožena muca. Bil sem zelo
prestrašen. Nisem mogel gledati tiste krvi, ki je tekla kot potoček iz mačke. Muca je bila rumene barve
in prilepljena na cesto. Avtomobili pa so vozili kar čez njo. Bila je videti kot kostum za dojenčke.
Ležala je sredi ceste. Nihče ji ni mogel več pomagati. Verjetno so muco odstranili delavci
komunalnega podjetja.
Divjaki na cestah so zelo nevarni. Ogrožajo ljudi in živali. Jaz bi jim dal še večje kazni.
Grega Mulec, 4. a
Moj pes reševalec
Moj pes je bil celo življenje reševalec. Sedaj je že zelo star. Pripovedoval vam bom, kako moj pes
rešuje življenja ljudem in živalim. Vsi vemo, da se nesreče dogajajo vsak dan. Moj pes je zelo hiter in
dobro skače. Včasih je skočil za kom v vodo. Iskal je tudi ljudi, ki so se izgubili. V plazu je iskal ljudi,
ki jih je zasul sneg. Rešil je tudi kakšno žival. Z očetom je večkrat šel v nočno službo. Ponosen sem, da
imam takšnega psa. Pogosto je za nesrečo kriv človek, lahko pa je kriva tudi žival. Človek bi moral bolj
paziti, da se nesreče ne bi dogajale tako pogosto.
Vid Kotnik, 4. a
| 34
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Na morju
Ob morju rahel vetrič pihlja,
vsak, ki tam dopustuje,
se vedno lepo ima.
Jaz sem vedno sonca vesel,
da lahko ob obali
sem končno ribo ujel.
Z mamo se rad namakam v slani vodici,
z očetom pa se raje pogovarjam o ladji podmornici.
S sestro se rad v pesku igram,
pa tudi če je potrebno ves dan.
Tako nam je na morju vsem lepo,
ko se skupaj igramo in ideje združimo.
Alen Ošlovnik, 5. b
| 35
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Mavrica
Zunaj močno dežuje
in se večkrat z neba usuje.
Dež je tako nadležen,
da ti je vsak spomin bežen.
Ko posije sonce,
mavrica napolni lonce.
In na koncu tega traka
je v loncu kovancev cela mlaka.
In da še opišem mavrico.
Oh, saj vam lahko povem celo pravljico.
Je najlepših barv, ki so pisane,
in izgledajo kot narisane.
To je bil opis mavrice
in res ni iz pravljice.
Zakaj vas pa to toliko zanima?
Če bom toliko govorila, bo prišla že zima.
In poglejte, koliko je ura,
Haha … pet jajc in ena kura.
Še mavrica se ti smeje
ter pri tem nima nobene meje.
Ja, zunaj bo spet deževalo.
In potem se bo MAVRICI celo mesto smejalo.
Glej, vsaka kapljica se že rine
in mavrica spet izgine.
Anja Stojčič, 5.b
| 36
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Tudi naši drugošolčki so z veseljem prispevali svoje sestavke o tehniškem in naravoslovnem dnevu.
NARAVOSLOVNI DAN
V šoli je bil petek za mene poseben dan. V razred je prišel na obisk lovec, pogovarjali smo se o živalih.
Povedal nam je, kako se med seboj razlikujejo stopinje. Izvedel sem, da so stopinje lisice v koloni,
pasji odtisi nog so enaki kot lisičji, le da si ne sledijo v koloni. Lovec nas je peljal v gozd iskat stopinje.
Povedal nam je tudi, da dajejo ubite živali v hladilnik.
Jan Mlinarič, 2 a
Lovec Janko je prišel v šolo in odšli smo v gozd. Tam smo videli stopinje srne. Lovec nam je pokazal,
kje hranijo živali. Zastavili smo mu lahko nekaj vprašanj.
Klara Viderman, 2. a
OPAZUJEM STROJE
Šli smo si ogledat delovne stroje. Videli smo viličarja, tovornjak, ki lahko pelje 20 slonov, tovornjak, ki
prevaža palete, tovornjak » kipar« in vlak. Na koncu je viličar prinesel najtežji tovor, 60 lizik.
Jaš Berložnik, 2. a
Damjan nam je predstavil različna delovna vozila. Videli smo več tovornjakov in dva viličarja. Rumena
lučka pove, da naj se človek čim prej umakne v daljavo. Ker smo bili pridni, smo lahko šli v kabino
vlaka, kjer smo lahko potrobili. Za nagrado smo dobili 60 lizik, vsak si je vzel eno. Potem smo se vrnili
v šolo.
Lina Matijevič, 2. a
| 37
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 38
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 39
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Zimsko veselje
Belo polje v bregu
veselje obrodi.
Ko kopica otrok se
s sanmi in smučmi
po njem zapodi.
Smeh na snegu,
kadar nekdo se skotali,
modrice in buške,
tudi to se zgodi.
Včasih veselje tudi boli.
Nino R.
Zimska
Zima prihaja
jaz se veselim,
smučke na noge dam
in se smučat grem.
Prijatelj me čaka,
sani si pripravlja,
mene pozdravlja,
sankat se grem.
Luka Golob
Snežak
Na snegu snežak stoji,
v roki metlo drži.
Na glavi mu lonec sedi,
za nos pa korenček stoji.
Otroci okoli njega se lovijo
in na ves glas kričijo:
''Zima, zima bela, snežaka nam ne boš vzela!''
Se sonce je smejalo
in snežaka obsijalo.
Otroci pa glasno
zapeli so tako:
''Sonček, sonček zlat, zakaj snežaka nimaš rad?''
Ko snežaku poči lonec,
te pesmice je konec.
Tjaša Petrovič, 5.b
| 40
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Učenec
Naša družina
danes praznuje,
Marko z očetom
zvezke kupuje.
Mama je spekla
smetanov venec.
Njun prvi
sinek
postal je
učenec.
Jesenska
Mrzle sape se
lovijo,
med drevesi
šelestijo.
Kaplje padajo
z neba,
listi legajo na
tla.
Zajec si
podplate
briše,
mucek se ne
gane iz hiše.
Miška v toplo
luknjo migne,
polh v
drevesno duplo švigne.
Viktorija Mlinšek
Črka V
Črka kakor streha hiše,
le da obratno se napiše,
in če zunaj zelo dežuje,
črka v dežnika ne potrebuje.
Aljaž Zavernik
| 41
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji ZAJEC IN SRNA
Nekega dne se je skotil mali zajček. Ime mu je bilo Niko. Bil je rjav in bel. Nekega dne je mama
zajklja šla v trgovino in malemu Niku naročila, naj ne gre daleč od doma. A ko je mamica odšla, je
že padel iz postelj, prekucnil omaro in padel naravnost na smrček.
Takoj je vse pospravil in šel ven. Igral se je in poskakoval sem ter tja. Spoznal je tudi sosedovo srno,
ki je bila nedvomno najbolj prijazna in lepa srna. Takoj ga je opazila in ga vprašala, kako mu je ime
in kje živi, čeprav je bil sosed. Bila sta najboljša prijatelja, igrala sta se in lovila. Nekega popoldneva
je mama zajklja rekla Niku, da mora naslednji dan v šolo. Niko je bil zelo vesel in je komaj čakal, da
bo jutro. Zjutraj je mama zajklja že zgodaj zbudila sina in mu pripravila zajtrk. Rekla mu je, da se
mora lepo obnašati. Mimo je prišla srna, ki je bila z mamo srno. Niko in srna sta se prijela za roke in
odšla v šolo. Sprejela ju je učiteljica sova, ki je bila zelo prijazna. Začel se je pouk in učiteljica je
rekla, naj pripravijo zvezke in svinčnike in začeli so pisati. Napisali so komaj osem povedi in že je
zazvonil zvonec. Učiteljica je rekla, da imajo odmor in se lahko igrajo. Zajec in srna sta spoznala
bobra Maksa in vsi trije so se začeli igrati. Ah, že spet je zvonilo in šli so pisat. Učiteljica je rekla, da
je to zadnja ura pouka. Odšli so na kosilo in domov. Mama je Nika že čakala pred vrati in ga
vprašala, kako je bilo v šoli. Rekel je, če lahko gre tudi jutri. Mama je rekla: »Seveda«. In minevali
so tedni, leta in Niko je zrasel v lepega zajca in si našel lepo zajčico. Imela sta tri otroke. Toda srna
bo vedno njegova najboljša prijateljica. Zajec Niko in njegova zajklja sta srečno živela do konca
svojih dni.
ANA, 3. b
| 42
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Učenci prve triade so sodelovali v projektu spoznavanje zdravilnih zelišč. V ta namen so pripravili
razstavo različnih zelišč. En dan pouka pa so pridno kuhali in pripravljali zdrave jedi. Vsi učenci in
delavci šole smo lahko poskusili njihove dobrote. Bili smo navdušeni in smo tudi povprašali za različne
recepte. Prvošolčki pa so kuhali bezgov sirup, ki so ga odnesli domov .
| 43
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 44
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 45
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 46
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Misli učencev 3. a razreda o pripenjanju v vozilih.
Špela: Da smo bolj varni na poti, se moramo vedno pripeti z varnostnim pasom. Včasih jaz
opozorim mamo in sestro, naj se pripneta.
Taj: Vedno, ko se usedemo v vozilo, se moramo pripeti. Brez pripenjanja bi bile družine manj
varne.
Kaja: Če se ne pripnemo z varnostnim pasom, se lahko v avtu zelo hudo poškodujemo! Še
posebej nevarno je, da si poškodujemo glavo.
Matic: Vedno, ko si v avtu, se moraš pripeti! Mnogim ljudem je varnostni pas že rešil življenje,
zato se je pomembno pripeti.
Lana: V avtu ali v avtobusu se vedno pripnem. Tako smo jaz in moja družina bolj varni.
Marko: Ko sedem v avto, se vedno pripnem. Pas si pravilno popravim, da me ne bi zadušil.
Sara: Kadar se peljemo z avtom na izlet, se vsi pripnemo. Pripnemo se tudi, če se peljemo
okoli Javornika.
Klemen: Vedno se lahko zgodi prometna nesreča, zato se moramo v vozilih varno pripeti.
Ana: Dobro vem, da se je potrebno pripeti. Na to me spomni Pasavček.
Rok: Ko sedemo v vozilo, se moramo pripeti. S tem pripnemo svoje življenje!
Pia: Prav bi bilo, da bi se vsi v vozilih pripenjali! Tako bi bili bolj varni, posledice nesreč pa ne
bi bile tako hude.
Nejc: Vedno, ko sedemo v avto, se vsi pripnemo, ker je to življenjskega pomena! V avtu
imamo kar tri sedeže, jaz včasih sedim na »jahaču«.
Almira: Ko se z družino kam odpeljemo, se vedno vsi pripnemo. Bratca Ajdina položimo v
»jajčko«, jaz pa sedim na »jahaču«.
Dragiša: Moji starši in jaz se vedno pripnemo z varnostnimi pasovi, kadar se peljemo z
avtom, da se ne bi poškodovali.
Fjolla: Za svojo varnost se moramo v vozilih vedno pripeti z varnostnim pasom.
Miha: Kadar greva z mamo kam z avtom, se takoj pripneva, ko sedeva v avto.
| 47
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 48
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji NA CESTI JE NEVARNO
V nedeljo sva šla z očkom kolesarit. Na glavo sem si dala čelado in že sva se odpeljala. Bila
je črna nedelja in semenj na Ravnah ter veliko prometnih zastojev. Bala sem se, da ne bi
padla. Vozila sem zelo previdno.
Ana, 3.a
Ko sem bil star 4 leta, me je povozil avto. K sreči ni bilo hudega. Z babico sva se zelo
prestrašila. No, ona bolj kot jaz.
Taj, 3.a
Dedek je prišel pome v vrtec in mi povedal, da se je pred odcepom k naši hiši zaradi prehitre
vožnje prevrnil tovornjak. Dolgo sva morala stati v koloni, da so prišli policisti, reševalci ter
gasilci. Pripeljali so tako veliko dvigalo, kot ga še nikoli nisem videl. Tovornjak so srečno
postavili na kolesa. Upam, da ni bil nihče hudo poškodovan.
Nejc, 3.a
| 49
OŠ Koroški jeklarji Jekleničke 2010
Ko sem bila še majhna, se je moj ata ponesrečil. Cesta je bila mokra, zaneslo ga je in se je
prevrnil. Zlomil si je nogo. Povedal mi je, da bi, če ne bi bil pripet, umrl.
Pia, 3.a
S teto smo se peljali v kino v Celje. Na avtocesti se je tovornjak zaletel v ograjo in se prevrnil.
Bilo me je zelo strah!
Špela, 3.a
Neko nedeljo smo se z družino peljali v Trbonje. Videla sem prometno nesrečo. Prevrnil se je
avto. Obrnila sem se stran in sploh nisem mogla pogledati iz avta. Ni prijetno gledati uničenih
avtomobilov in poškodovanih ljudi.
Sara, 3.a
| 50
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji KRIŽANKA
1
2
3
4
5
6
1. NAŠ PLANET
2. STVAR, KI JE PRIMANJKUJE V ČASU RECESIJE
3. REKA, KI TEČE SKOZI DRAVOGRAD
4. USTANOVA, KJER HRANIMO DENAR
5. NAŠE GLAVNO MESTO
6. SLOVENSKO PRISTANIŠČE ZA TOVORNE LADJE, LUKA …
| 51
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji | 52
Jekleničke 2010
OŠ Koroški jeklarji Glasilo so pripravile učenke literarno-novinarskega krožka: Barbara Haber, Janja Zdovc,
Eva Irman, Lucija Geržinič in Valneja Stojčič. Literarne prispevke in likovna dela so
prispevali učenci razredne in predmetne stopnje.
Prispevki učencev zaradi ohranitve načina njihovega izražanja niso lektorirani v celoti.
Mentorica: Petra Beondič
Lektoriranje: Jasmina Pečovnik
Izdaja: 1.
| 53