Kar te ne ubije, te naredi mocnejsega.pdf
4 Dan v novicah Petek, 6. aprila/malega travna 2007 Kar te ne ubije, te naredi močnega A C I N T E KAD Vodja terapevtske skupnosti dr. Andrej Perko je lani ustanovil kadetnico — V najeti hiši se pod napol vojaško disciplino nekdanjega vojaškega pilota usposabljajo za življenje mladi, a že povsem odrasli fantje Loka pri Mengšu, 5. aprila azmišljanje, da so za svoje prihodnje življenje odgovorni povsem sami in da za vse napačne korake, ki so jih doslej storili, ne morejo kriviti in obtoževati le svojih staršev, je skupna točka štirih, že odraslih fantov. Jernej, Goran, Ljubiša in Vito so skupaj s še enim fantom, ki jih je pred nedavnim zapustil, prvič prestopili prag najete hiše v Loki pri Mengšu novembra lani. Pod idejnim vodenjem dr. Andreja Perka, dolgoletnega voditelja terapevtskih skupin, ki delujejo po socialnoandragoški metodi dr. Janeza Ruglja, ter vsakdanjim nadzorom Vojka Gantarja, R Mladi fantje si želijo spremeniti življenje, zato so se odločili za skupno bivanje v tako imenovani kadetnici. Kdor ne spoštuje strogega reda in discipline, je izključen. (Foto: Marko Feist) šev ni bil najbolj v redu in tako sta se uradno ločila, čeprav še vedno živita skupaj. Bil sem brez nadzora in začel sem uživati heroin.« Kadetnico so uredili v stari in najeti hiši v Loki pri Mengšu. Stanovalci morajo vse stroške bivanja pokriti sami, prav tako tudi program, saj je donatorstvo strogo prepovedano. (Foto: Marko Feist) Jernej biva v kadetnici vse od njenega odprtja novembra lani. Prej povsem neuspešnemu študentu medicine je ob strogem urniku uspelo narediti prvi izpit. (Foto: Marko Feist) Fante usposablja Vojko Gantar, nekdanji vojaški pilot, inštruktor in komandant kadetov letalstva. (Foto: Marko Feist) za kadetnico odločil predvsem zato, ker mu je všeč vojaški način, do končne odločitve, kaj si želi, pa bo moral postopoma, korak za korakom. Za zdaj je najpomembneje, da konča šolanje, enako velja tudi za Vita, ki želi po maturi nadaljevati študij arhitekture.« Vpisal je medicino Za pripravo vseh obrokov morajo poskrbeti sami, tokrat pa je za večerjo odgovoren Vito. (Foto: Marko Feist) nekdanjega vojaškega pilota, inštruktorja in komandanta letalskih kadetov, so se začeli usposabljati za vsakdanje, zanje doslej prehude življenjske izzive. Že mlad sem čutil, da je nekaj narobe »Kar te ne ubije, te dela močnejšega,« pripomni 24-letni Vito, ki se je odločil za skupino predvsem zato, ker je čutil, da bi reševanje težav brez pomoči drugih trajalo predolgo: »Že kot zelo mlad fant sem čutil, da je nekaj hudo narobe. Videl sem le slabe strani, zame ni bilo nobene prihodnosti, zaradi česar v primerjavi s svojo sta- rejšo in zelo uspešno sestro, nisem bil pripravljen izpolnjevati svojih dolžnosti. Misel, da bom moral 40 let delati, mi je bila povsem tuja. Izhajam iz premožne družine, za razliko od mojih staršev sem imel vedno vsega dovolj in tako sploh nisem dobil občutka, kaj je pomembno. Starša sta zelo uspešna in delavna, oče je bil pogosto odsoten in tako nisva mogla razviti ustreznih odnosov.« Bil sem sinček edinček O odsotnosti očeta spregovori tudi 27-letni Ljubiša: »Bil sem sinček edinček, oče je bil kot avtoprevoznik nenehno zdoma, zato se mi je premalo posvečal. Tudi zakon mojih star- Dr. Andrej Perko, zagovornik avtoritativne vzgoje, ki meni, da v današnji družbi niso problematične ženske, temveč moški. (Foto: Igor Modic) Da je zabredel tako globoko, Ljubiša noče kriviti svojih staršev: »Starši te ne morejo prepričati, da boš nehal, odločiti se moraš povsem sam.« Njemu je uspelo pred skoraj šestimi leti: »13. junija sem vzel zadnjič ibogain in od takrat sem čist.« Njegov izziv je zdaj povsem drugačen, saj si želi maturirati. Vojko, ki je na skupnih pogovorih, obedih, nalogah in pohodih že kar dobro spoznal fante, dodaja: »Ljubiša, ki je že prej sodeloval v terapevtski skupini dr. Andreja Perka, se je Medtem 23-letni Jernej že obiskuje prvi letnik medicine, a prvi večji študijski uspeh je dosegel med bivanjem v kadetnici: »Do konca srednje šole sem razvil načelo pridnosti, potem pa se je vse sesulo in študij sem moral preložiti. Na fakulteti sem se moral postaviti na svoje noge, a nisem bil dovolj prepričan vase.« Tudi njegova življenjska izpoved je izjemno zanimiva, saj je bil sicer rojen kot tretji otrok, praktično pa je bil vzgojen kot edinček: »Devetnajst let starejša sestra se je ob mojem rojstvu že preselila, brat, ki je bil od mene starejši 16 let, pa je umrl, ko sem dopolnil komaj dve leti. Zaradi njegove smrti je prišlo do napetih odnosov med starši, poleg tega sta se zaradi pretekle izkušnje z bratom zelo bala zame.« Družinski utrip pri 27-letnem V najeti hiši so si stanovalci uredili tudi prostor za fitnes. (Foto: Marko Feist) Goranu, ki je imel ob sebi štiri leta starejšega brata, je bil drugačen, saj sta se njuna starša ločila: »Dopolnil sem deset let, ko je oče povedal, da se bo izselil. To me je prizadelo, čeprav je bilo ves čas čutiti, da moji starši sploh niso partnerji, da gre le za dva, ki sta bila skupaj na faksu in ki sta potem dobila dva otroka. Mama je bila patološko navezana na svoje starše, ki so za ločitev izvedeli šele po petih letih. Da bi lahko zaživela skupaj, bi morala biti drugačne osebnosti. Nista znala potegniti nekega jasnega reza, sam sem bil kot trnek, s katerim je mama vlekla nazaj očeta.« Medtem ko je starejši brat uspešen, na kar je verjetno vplivalo tudi njegovo dolgoletno življenje pri babici in velika družba vrstnikov, se Goran še vedno lovi, njegov zdajšnji izziv pa je končati študij oblikovanja na akademiji za likovno umetnost. Nerazčiščen odnos s starši Odsotnost očeta se vleče kot rdeča nit in povezuje povsem različne zgodbe štirih fantov, ki kljub temu da so že odrasli, doslej še niso bili sposobni sprejeti odgovornih odločitev. »V ozadju ni le nedisciplina, temveč vedno nerazčiščeni odnos z materami in očeti,« pove dr. Andrej Perko, ki s socialnoandragoško metodo dr. Janeza Ruglja pomaga prek 70 ljudem, razdeljenim v tri močne skupine, za kadetnico pa se je odločil potem, ko so se nanj vedno pogosteje začeli obračati starši z odraslimi otroki brez končanih šol in brez želje po zaposlitvi: »V večini primerov gre za to, da so očetje odpovedali v svoji avtoritativni vlogi. Materinska vzgoja sinov je zanje ubijalska, mame tega ne morejo storiti namesto očetov. Prav zaradi odsotnosti avtoritativne vzgoje se oblikuje neka družba, ki utira svoje poti. Niso problem ženske, temveč moški. Kaj bomo storili z njimi?« se sprašuje dr. Andrej Perko, da bodo postali, kot si želi Vojko Gantar, vodja prve slovenske kadetnice – šole ljudskega življenja, pokončni, časti vredni in ponosni ljudje. Biserka Karneža Cerjak
© Copyright 2025