1. No category

Elena Danel, revija Aura, junij 2012
SE ZNAMO SPORAZUMETI BREZ NASILJA V SRCU?
»Ko se pri sporazumevanju opremo na sočutno dajanje in sprejemanje, nasilje in žalost
zamenja zadovoljstvo,« pravi ameriški psiholog dr. Marshall Rosenberg, ki je razvil model
nenasilne komunikacije. Mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih., ki je edini slovenski
certificirani trener nenasilne komunikacije, pa vidi v podpiranju posameznikov, ki s
pomočjo nenasilne komunikacije lahko gradijo bolj osmišljeno, »živo« in uresničeno
življenje, svojo strast, smisel in korist.
Robert, ali pri sporazumevanju vedno uspete ohranjati v
srcu nenasilje?
Žal ne … Vendar sem pri sporazumevanju manj nasilen kot
sem bil recimo lani in upam, da bom prihodnja leta naredil
še mnogo korakov v to smer. Zelo si namreč želim, da bi se
vedno zmogel sporazumevati nenasilno, a to mi še ne uspeva
popolnoma. Moji notranji vzorci odzivanja včasih še vedno
samodejno »privrejo na dan«, v mojem primeru to pomeni,
da se takrat navadno zaprem vase in pestujem zamero. Vesel
pa sem, da je tovrstnih odzivov pri moji komunikaciji
bistveno manj kot včasih.
Največji izziv mi predstavlja sporazumevanje z domačimi, z
ženo in otroci. V komunikaciji z najbližjimi se namreč v nas
sprožajo burnejši čustveni odzivi in interpretacije njihovih
dejanj in besed. Ko delam kot mediator v konfliktih ali se pri
mojem delu soočam z resnično težavnimi komunikacijskimi
položaji, pa tovrstnih težav praviloma nimam, saj v te
odnose nisem čustveno vpleten. Z domačimi pa so moji
podzavestni odzivi intenzivnejši, hitri in dramatični. V
osebne odnose vnašamo tudi osebne spomine iz preteklosti.
Kadar mi na primer žena reče, da ji neka moja ideja ni všeč,
namreč ne slišim le njenega »ne«, marveč tudi »ne« svojega
očeta, mame, učiteljev... Zato je moj odziv burnejši in tako
so moji najbližji od vseh ljudi najmanj deležni mojih
nenasilnih veščin, kar me žalosti. Obenem pa je tudi res, da
v našem domu odločno prevladuje nenasilna komunikacija,
v vseh smereh, kar pa me izredno veseli.
Kakšni bi bili odnosi v družinah in družbi, če bi se vsi
zavedno trudili za nenasilno sporazumevanje?
V družinah, v katerih starši odnose temeljijo na načelih in
vrednotah nenasilne komunikacije, so odnosi zelo
izpolnjujoči, potrebe vsakogar, na primer po slišanosti,
upoštevanosti,
sprejetosti,
ljubezni,
podpori,
enakovrednosti… so v veliki meri zadovoljene, prevladuje
izpolnjenost, skladje, odprtost. Posledično otroci v življenje
vkorakajo tako z dobrimi komunikacijskimi veščinami in
zdravo samopodobo, kakor tudi neobremenjeni z nasilnimi
vzorci mišljenja in delovanja. Zato okrog sebe spontano
ustvarjajo kakovostne in izpolnjujoče odnose. Nenasilna
komunikacija, za primer, dosega čudeže v šolskih okoljih..
Kolegica iz svetovne mreže certificiranih trenerjev nenasilne
komunikacije iz Švedske, Marianne Goethlin, je leta 1997,
skupaj s skupino staršev ustanovila osnovno šolo pri
Stockholmu, ki je temeljila na načelih nenasilne
komunikacije. Ogromno dela je bilo potrebnega za osebno
preobrazbo tako učiteljev kot staršev, da so sčasoma uspeli
izgraditi šolo, ki deluje brez kazni in nagrad, brez prisile in
zahtev, v kateri so učenci enakovredni in samoodgovorni,
vanjo prihajajo z veseljem in se učijo na zabaven in
izpolnjujoč način.
Ker je postala ta šola tako uspešna, je Marianne sčasoma
začela delati tudi z mnogimi drugimi šolami po Skandinaviji
in kasneje po celi Evropi, in sedaj vodi gibanje za uvajanje
vrednot nenasilja v šolske sisteme, www.nvced.eu. V maju
poteka evropska konferenca tega gibanja Romuniji, na kateri
tudi sam sodelujem kot predavatelj in moderator, in so nanjo
vabljeni seveda tudi slovenski šolniki, ki si želijo biti nosilci
sprememb.
Pri nas za radikalnejše spremembe žal ni odločila še nobena
šola, saj učitelji najbrž težko verjamejo, da je mogoče imeti
šolo, ki deluje po načelih nenasilne komunikacije.
Verjamem, da si težko predstavljajo, da bi se otroci učili le
zato, ker bi jih učenje veselilo, in ne zato, ker se morajo …
Zakaj nam nenasilno sporazumevanje navadno tako slabo
uspeva?
Predvsem zato, ker je »nasilni jezik« edino, kar pravzaprav
poznamo in smo ga ponotranjili že v najzgodnejšem
otroštvu. Prek primarne in sekundarne socializacije pa se je
v nas še bolj okrepil – k temu so pripomogle tudi pravljice,
ki smo jih slišali, filmi, ki smo jih gledali itn.
Nasilni jezik je človeštvo ponotranjilo že pred tisočletji, ko
se je človek iz nabiralca in lovca preobrazil v poljedelca –
takrat se je pojavil tudi t. i. višji sloj, ljudje, ki so
nadzorovali druge s pomočjo nasilnega sporazumevanja.
Začelo se je družbeno razslojevanje. Tisti iz višjih slojev so
z nasilnim sporazumevanjem skušali prepričati podložnike,
da je pravično, če jim služijo in jih oskrbujejo s hrano.
Nasilni govor ali jezik je skozi stoletja postajal vse bolj
pretanjen in se je integriral v človeško dojemanje.
skupinah (poveča se uspeh, izboljšajo odnosi in vzdušje v
delovnem okolju), pri mediaciji v konfliktih (med pari, starši
in otroki, med sodelavci, med prizadetimi na svetovnih
kriznih področjih).
Kako bi bolj natančno opredelili nasilni govor ali jezik?
Nasilni jezik v prvi fazi pomeni način dojemanja sebe in
sveta, ter posledično način govorjenja, s katerim v odnos z
drugo osebo vnašamo razdor. Sebe s tem povzdignemo,
drugega pa ponižamo. Etiketiranje je eden od glavnih
elementov nasilnega govora – drugega označimo češ, da je
konflikten, neduhoven ali neobjektiven. Tudi obdolževanje
drugega je takšen element – če vse ne poteka tako, kot smo
si zamislili, storimo vse, da za težave obdolžimo drugega.
Drugi je kriv, prvi je začel, mi sami smo zgolj nemočne
žrtve. Kaznovanje je tudi pogost element nasilnega govora –
tistega, ki se je, kot menimo, do nas vedel nepravilno,
kaznujemo (na primer z molkom). Tudi zahtevanje je znan
nasilni element – sočloveka obravnavamo kot objekt – od
njega zahtevamo tišino, poslušnost, sodelovanje, ljubezen
itn. A tovrstni načini sporazumevanja ne obrodijo sadov,
nihče se jih ne razveseli, saj si vsi želimo biti v pogovoru
enakovredni, želimo si prejeti pozornost in spoštovanje.
Zato se bodo drugi temu bodisi odkrito uprli in imeli bomo
spopad z njimi, ali pa se bodo zaprli vase in začeli sabotirati
odnos.
V čem je »čar« tega komunikacijskega modela?
Najprej bi rad poudaril, da nenasilna komunikacija ni le
nekakšen komunikacijski model in da me zato celo malce
moti ime nenasilna komunikacija, saj nas napeljuje na misel,
da zgolj za komunikacijski model. Nenasilna komunikacija
pa pomeni bistveno več od zgolj modela, saj vsebuje prvine
najgloblje duhovnosti in celovit pristop k načinu življenja in
odnosov s soljudmi. Za to, da se naučimo nenasilne
komunikacije, predvsem »delamo na sebi« – preobrazimo
odnos do sebe in do lastnega bivanja ter potem vzpostavimo
novo dojemanje sebe kot človeka in svojega življenja, na
najglobljih ravneh.
Drugi čar nenasilne komunikacije pa je, vsaj zame, da pri
njej nenehno iščemo poti, ki bodo zadovoljile potrebe vseh
vpletenih: mene, tebe in drugih; ker so zame potrebe
drugega enakovredne mojim potrebam. Svoje potrebe torej
obravnavam enakovredno kot potrebe drugih in nasprotno.
Ne gre le za moje in tvoje, marveč najine potrebe in za to,
kaj lahko jaz in midva narediva za to, da
bodo vse najine potrebe zadovoljene.
Ko bodo namreč zadovoljene, bova oba
Mag. Robert Kržišnik poudarja, da nenasilna
srečna, zadovoljna, polna življenja;
komunikacija ne pomeni, da postanemo
najino sodelovanje in sobivanje pa bo
nemočna žrtev nasilnežev. Nasprotno, pri tej
postalo radostno za oba.
komunikaciji se docela postavimo zase in za
svoje potrebe, vendar pa se za svoje potrebe
»bojujemo« na takšen način, ki bo upošteval
Medtem
ko
opisujete
nenasilno
in kot enakovredne spoštoval tudi potrebe
komunikacijo, se mi zdi, ko da poslušam
drugih ter jih podpiral pri doseganju
nekega budističnega lamo …?
zadovoljstva in izpolnitve.
Budizem je vsekakor povezan z
nenasiljem. Pravzaprav model nenasilne
komunikacije ni nekaj povsem novega,
saj je zelo povezan s številnimi
tradicionalnimi
verskimi
in duhovnimi tradicijami, v katerih
Koliko časa ljudje navadno potrebujemo za to, da svoje
so že pred tisočletji in stoletji spoznali, da je najbolje, če so
sporazumevanje preobrazimo iz nasilnega v nenasilno?
zadovoljene potrebe vseh ljudi, in ni poražencev ne
Takšna osnovna preobrazba navadno poteka nekaj deset dni
zmagovalcev – da je najbolje, če ljudje sodelujemo, ker smo
intenzivnih treningov (seveda pa je pri vsakem posamezniku
potem lahko »najbolj živi«.
drugače). Osnovna delavnica traja sicer dva dni, vendar
ljudje kaj kmalu spoznamo, da to ni dovolj, da bi se
preobrazila desetletja dresure nasilja, ki smo ga bili deležni
Kaj storite, če drugemu človeku, s katerim komunicirate, ni
v svojem življenju. Zato se vračamo in poglabljamo delo na
do tega, da bi bile zadovoljene tudi vaše potrebe?
sebi.
V svojem življenju še nisem srečal človeka, ki globoko
Pri nenasilni komunikaciji gre namreč predvsem za notranjo
znotraj sebe ne bi želel, da bi bile zadovoljene tudi potrebe
preobrazbo in razvijanjem samoempatije. Nasilni jezik
drugega. Res je, da smo se navadili razmišljati in delovati
najbolj brutalno uporabljamo pri sebi; obtožujemo se, se
tako, da so bodisi zadovoljene moje ali pa tvoje potrebe, ves
etiketiramo, vrednotimo, kaznujemo in od sebe največ
čas smo si prizadevali za prevladovanje nad drugimi in se
zahtevamo. Šele, ko smo empatični do sebe, lahko začnemo
trudili poskrbeti le zase. Res, s tem je zelo težko prenehati.
razvijati resnično empatijo do drugih, ki je eden od temeljev
Še predstavljati si ne znamo tega in oseba, ki ji navidezno ni
nenasilne komunikacije.
mar za moje potrebe, je preprosto tako polna lastne bolečine
in žalosti, da ne zna drugače.
Sčasoma nenasilna komunikacija postane praksa osebne
rasti in duhovna pot, saj vključuje meditativne tehnike,
raziskovanje notranjega sveta in vzpostavljanja kar najbolj
prvobitnega stika z najglobljimi hrepenenji, potrebami,
svobodno izbiro in nasploh z manifestacijo Življenja v sebi.
Seveda pa je zelo uporabna tudi v vsakodnevnem življenju
in se uporablja v šolstvu, izobraževanju, v delovnih
Vendar lahko glede na svoje izkušnje pri delu z ljudmi
povem, da so potrebe nekaj najglobljega, skritega v vsakem
človeku. Skozi potrebe se življenje v nas manifestira in se
skuša ohranjati. Bolj ko so moje potrebe (fiziološke,
čustvene, socialne, duhovne itn.) zadovoljene, več življenja
je v meni, »bolj živim«. Zato svoje potrebe skušamo
nenehno zadovoljiti na različne načine. In oseba, ki mi reče,
da se z mano noče pogovarjati, ker je moje potrebe ne
zanimajo, na takšen način poskuša zadovoljiti neke svoje
potrebe, saj drugače ne zna. Vendar se premik lahko zgodi
zelo hitro: če se uspem osebe empatično dotakniti – da zares
slišim, po čem hrepeni in česa si želi, ter ji potem pokažem,
da sem to slišal. In jo povabim, da bi slišala, po čem
hrepenim jaz. Bolj ko se oseba čuti slišana, več možnosti je,
da bo pripravljena slišati tudi mene. Potem jo povabim k
sodelovanju. Najpomembnejša pri tem je empatija. Dr.
Marshall Rosenberg je velikokrat povedal, da nasilen
človek, ki je deležen nekajminutne empatije, zelo hitro
izgubi željo po nasilju. Tudi sam to nenehno izkušam pri
svojem delu.
Je ta komunikacija uporabna za vse ali le za peščico ljudi?
Menim, da se na svetu v zadnjih letih dogaja globalna
preobrazba in o sočutju govorijo že politiki, sicer v omejeni
obliki, a vendarle … Vidimo, da je koncept hierarhičnih
odnosov, v katerih eden nadvladuje drugega, tako rekoč
preživet, saj »ne služi življenju«. Tovrstne spremembe se
dogajajo na vseh področjih, po vsem svetu. Nenasilna
komunikacija podpira tovrstne globalne spremembe.
Primerna je za vse ljudi, saj jih ne odvrača od vere ali
duhovne prakse ali družine, dela in vsakdanjega življenja.
Nasprotno – je komplementarni element, izjemno praktičen,
z njim si lahko pomagamo v vsakdanjih stresnih položajih
pri obvladovanju konfliktov v sebi in s soljudmi.
Dr. Marshall Rosenberg je temelječ na izkušnjah dela v mediaciji ter mirovništvu zasnoval model omenjene nenasilne
komunikacije sredi šestdesetih let dvajsetega stoletja. Od takrat je s tem modelom delal v več kot šestdesetih državah
po svetu, kot trener, mediator, svetovalec, mirovnik z učitelji, managerji, socialnimi delavci, pravniki, vojaškimi
oficirji, zaporniki, policaji, duhovniki, državnimi uradniki… Še posebej se je posvečal delu na vojnih področjih in delu
v tretjem svetu, da bi podprl mirno usklajevanje razlik.
Center za nenasilno komunikacijo (Center for Nonviolent Communication – www.cnvc.org) je bil ustanovljen v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot podpora delu Dr. Rosenberga, sčasoma pa se je razvil v globalno organizacijo,
ki ima svoje člane, podpornike in trenerje v več kot 65 državah po svetu in sledi viziji soustvarjanja sveta, v katerem
bodo potrebe vseh upoštevane, ljudje bodo z veseljem prispevali k dobrobiti drug drugega in reševali nesoglasja na
miren način in v katerem bodo sistemi in strukture odražale to zavedanje in naravnanost.
Mag. Robert Kržišnik se je modelom nenasilne komunikacije v praksi seznanil leta 2007 na desetdnevnem
intenzivnem mednarodnem treningu za nenasilno komunikacijo v Švici, blizu Basla, ki ga je vodil svetovno znani
psiholog in mediator v konfliktih, dr. Marshall Rosenberg. »Seminar me je zelo prevzel. Čeprav sem takrat že skoraj
dvanajst let delal s skupinami kot komunikacijski trener, kot voditelj delavnic za osebno rast in razvoj ter sem imel za
sabo 12-letno prakso psihoterapevtskega dela, sem šele na tem intenzivnem treningu v Švici dobil občutek, da so se v
modelu nenasilne komunikacije vse moje poprejšnje delovne izkušnje in duhovna spoznanja povezala v celoto. Pri
vsaki psihoterapiji smo se s klienti na koncu namreč vedno znova soočali z enakimi ključnimi človekovimi potrebami:
s hrepenenjem po ljubezni in spoštovanju ter z nedelujočimi vzorci vedenja, s katerimi s poskušali zadovoljiti te svoje
potrebe ... Prepričal pa me je tudi Rosenbergov odnos, kajti nenasilno komunikacijo je tako rekoč 'živel v vsakem
trenutku'. Vse konfliktne položaje, ki so nastajali na seminarju med več kot šestdesetimi ljudmi iz mnogih držav vsega
sveta, je reševal nenasilno, niti za hip se ni povzdigoval nad druge. Na vse in vsakogar se je odzival povsem sočutno
ter pomagal poiskati način sožitja, ki je vsakomur v skupini omogočal zadovoljiti svoje.«
Prav zato se je moj sogovornik kmalu zelo intenzivno začel izobraževati v veščinah nenasilne komunikacije:
»Obiskovati sem začel treninge nenasilne komunikacije, predvsem v Nemčiji in Angliji, vodili pa so jih Rosenbergovi
pooblaščeni predavatelji. Izobraževanje za trenerja nenasilne komunikacije je v mojem primeru potekalo štiri leta,
pridobil sem si mednarodno veljavni certifikat za poučevanje nenasilne komunikacije s strani Centra za nenasilno
komunikacijo iz Združenih držav Amerike. Še vedno pa se izobražujem in učim, ter se približno en mesec na leto
usposabljam na različnih treningih nenasilne komunikacije po Evropi.«
Robert je s skupaj z ženo Marjeto izdal tudi priročnik za vzpostavljanje odnosov v družini, ki temeljijo na dialogu in
nenasilni komunikaciji, Starši nove generacije. Sicer pa pravi, da se Slovenci za nenasilno komunikacijo zelo
zanimamo: »Najpogosteje imam tovrstne seminarje v različnih delovnih organizacijah in podjetjih (tam jih imenujemo
nekoliko drugače, saj še vedno velja ideja, da v poslovnem okolju ni mogoče nenasilno komunicirati). Učimo se na
primer, kako naj obvladujemo težavne komunikacijske položaje, kako konstruktivno izražamo nezadovoljstvo, kako
rešujemo konflikte, kako vzpostavljamo dialoške odnose v timu. Pogosto pa s pomočjo nenasilne komunikacije
moderiram procese odločanja, ali pa posredujem v konfliktih. Moja velika želja pa ostaja delati s politiki, saj tam
dialoga in nenasilja prav boleče primanjkuje.«
Seminarje o nenasilni komunikaciji obiskujejo tudi posamezniki, zakonski pari, starši, ki imajo težave s komunikacijo
z otroki itn. Na delavnici vedno poteka transformativno učenje: »Na seminarju 'delamo na sebi', saj lahko le na takšen
način zmoremo spremeniti svoje notranje mišljenjske vzorce in vzorce dojemanja. Ni namreč dovolj, da se pri
sporazumevanju samo prijazno in lepo izražamo, hkrati pa si mislimo: Oh, kako nasilen, konflikten, težaven je moj
sogovornik ... Najprej moramo spremeniti svoje dojemanje in percepcijo do sočloveka, kajti z zgolj lepimi besedami s
sočlovekom še ne moremo vzpostaviti nenasilne komunikacije.«