Ivan Likar - www.pohajacek.si

Ivan Likar!
Zgodba o Klopu
Predgovor
Popis dogodivščin se je zgodil slučajno in
je trajal skozi daljše časovno obdobje. Ko
se je nekaj pripovedi nabralo, je pogum in
spodbuda k pisanju zrastla.
Pripovedi želijo prinesti, skozi prizmo humorja in kančka iskrivosti, sporočilo hvaležnosti za življenje in tisto pristno veselje,
ki ga odrasli tako radi spregledamo s tem,
ko si nadamo na ramena odgovornost
Draga bralka, dragi bralec!
(vidimo vse samo skozi prizmo odgovornosti in dolžnosti) in težimo k redu.
V zgodbe je vključena tudi duhovna raz-
Knjižica ki ti je prišla v roke in opisuje dogo-
sežnost človekovega življenja in predstav-
divščine malega Andrejčka, poimenova-
lja neke vrste »podstat« iz katere se roje-
nega Klop, je po svoje izbor spominov na
vajo vrednote in usmeritve, drže in principi,
otroštvo.
ki jih oblikuje krščansko izročilo.
Ko rečem »po svoje« s tem mislim, da so
Te zapise s hvaležnostjo posvečam
se pripovedovane zgodbe resnično pripe-
staršema, bratom in vsej druščini »mlad-
tile, a so zavite v tančico anonimnosti in hu-
cev« s katerimi smo skupaj sooblikovali
morja, pri nekaterih pa je pridanega tudi
otroštvo. Hvaležen sem, za vse kar mi je
nekaj »pravljičnega«, predvsem zato, da bi
bilo podarjeno.
se realnost dogodkov malce »zabrisala«.
i
1
Andrejček, kakor ga je
klicala (beri: vriščala)
mama Anka.
“Začetek zgodbe o Klopu”
– Ivan Likar
Ko mu je župnik ob krstu polival vode na razmršeno glavico, katero so zaznamovale velike oči
(katere so še dan-danes izrazite zlasti ko sedi za mizo in čaka na hrano) ter ob tem meril velikost njegove duše, telesa in duha in se spraševal »Kaj neki bo iz tega otroka?!« je končno le
izustil: »Andrej, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. In že hitel naprej z napol
obrednimi besedami: »o ti pokora dolginska, saj ni potrebe da še mene krstiš«, in vsi so odgovorili Amen.
Andrej torej. Župnik Janez je staršema Francu in Ani ob krstu zelo slikovito nakazal nekaj
stvari: »ta poba vama bo naredil marsikatero sivo las, bo pa pošten in pravičen« – pravi dedec
s pravim imenom: Andreos – andros, aner – mož, moški, možak, … ali kakor je to lepo opredelil župnik Janez: pravi dedec bo. In je tudi bil dedec. Posebne vrste.
Dolg kot prekla za fižol. Suh kot »štokviš« velikega petka. Noge dolge. Takih bi jih bil vesel
vsak noj. Roke kratke, v popolnem nesoraz-
Potem si je Andrejček ime Klop zaslužil s
merju z glavo, trupom in nogami. Dlani in
tem, da je vedno in povsod našel možnosti
prsti! Dlani in prsti pa: kot šapa kakšnega
usesti se na klop-co. Ni bilo trenutka
trdnega, marljivega dornberškega kmeta.
dneva, da ga ne bi s pridom izkoristil za
Vse bi še nekako stalo dobro skupaj, če ta
počitek, olajšavo, sprostitev njegovega
dedec ne bi imel glave. Ko si zagledal An-
telesca. To svojo lastnost je s pridom
drejčkovo glavo, njegove oči, usta razpros-
uporabljal za domačo mizo. Zlasti takrat,
trta v dolg in izrazit nasmeh, da sta se
ko je mama Ana pripravljala potico ali kaj
kraja ust skoraj tikala z ušesi – in to
temu podobnega.
kakšnimi ušesi! in ko si pogledal še malo
višje od tistega, bolj krompirju, kakor čemu
drugemu podobnemu pegastemu nosu, in
se zazrl v neprehodno goščo; kaj goščo: to
je bila džungla v najpristnejšem pomenu
besede – neosvojena, nedotaknjena,
pristna, primarna… da ne rečem še kaj bolj
predstavljivega, takrat ni bilo junaka
Težko, da bi Klop priskočil sam od sebe na
pomoč. Vsekakor pa je bil najzvestejši pomočnik pri kuhinjskih delih, ki so bila
povezana s hrano, zlasti še z nečem sladkim. Ko je mama Ana mesila testo in je
Klop med tem zavzeto mešal nadev za
potico si lahko videl kaj pomeni imeti ve-
katerega ne bi po vsem životu preletel srh.
like oči. Takrat so Klopove oči postale tako
Bil je dedec, za glavo in pol višji od
želje in misli, še prej pa vseh njegovih
največjega med nami: »Andrejček!«.
….en, dva, tri, štiri… štiriindvajset zob. Ven-
Prijatelji so mu sčasoma nadeli ime Klop.
Zakaj, boste vprašali. Takoj vam bo jasno!
Poimenovali so ga najprej zato, ker je Andrejček vedno »stikal za klopo«. »Klopa« je
bil Klopov izraz za hrano, jedačo in vse
tiste možne surogate s katerimi je popolnoma zadovoljil svojo religiozno izkušnjo.
Velja namreč pripomniti, da je bil Klopov
najsvetejši obred usesti se za mizo, v
pričakovanju hrane.
izrazite in prosojne, da si lahko v njih videl
dar ne samo zob. To so bili pravcati
»čekani«. Če bo čez dolga leta naletel
kakšen paleontolog ravno na Klopovo
okostje, bodo iz njega verjetno hitro potegnili zaključke, da so bili ljudje devetnajstega in dvajsetega stoletja prave zverine.
Ti Andrejčkovi zobki so tako radi žvečili
vse kar je bilo užitno, zlasti pa še sladko.
Nič čudnega tako ni, da je mama Ana
vedno morala pripraviti vsaj polovico večjo
dozo, kot jo je predpisoval recept, če je ho-
3
tela, da je zmesi-nadeva za potico, po
ki ga ne bi nič zanimalo. Če ne drugo –
vztrajnem in natančnem mešanju, ostalo
hrana je bila vedno v središču pozornosti.
še ravno dovolj za predvideno velikost.
Je pa Andrejček dobil vzdevek Klop tudi
zaradi dejstva, da si se ga nikakor nisi mogel rešiti, če se je prisesal nate. Vsak korak
je bil s teboj, za teboj, pred teboj… poleg
hrane mu je družba pomenila največji
užitek. Edini način, da si se ga lahko odkrižal je bil ta, da si mu ponudil hrano. V
tem primeru se je usedel in v miru jedel.
Družba nikakor ne odtehta hrane! Razumeli boste torej zakaj so Klopovi prijatelji
skoraj vedno nosili s seboj vsaj kakšen kos
potice, sendviča, piškote, vseh vrst zavitkov. Tudi za ceno lastnega ne-zaužitja domačih dobrot.
Tako. Sedaj mislim, da poznate Klopa. Ali
pa še ne. Veste, potrebno ga je tudi videti.
Kako bi ga opisal? Hm. Težko. Tudi zato,
ker si je skoraj vsak, kateremu sem pripovedoval zgodbo o Klopu, le-tega predstavljal kot malega okroglega, zamišljenega in lenega »bajsita«. »Bajsi« menda
veste kaj pomeni, ne?
No, tu je težava. Klop ni bil ne mali, niti
zamišljen (če ta beseda sploh kaj pove), še
manj pa okrogel in len. No, ja… o lenobi bi
se dalo kaj reči. Vsekakor pa ni bil nekdo,
4
2
Šola
“ali tisoč in en razlog zakaj
ne iti v šolo...”
– Ivan Likar
Verjetno si lahko predstavljate kako je
zajtrk in sedeti za mizo ter čakati slastni
moralo biti našemu dragemu Klopu, ko so
nadev mame Ane, ki se tako mamljivo po-
mu domači, zlasti pa sosedovi starejši
nuja že od včeraj zvečer, ko je dala
otroci, začeli vtepati v glavo in ga strašiti,
"močiti" rozine. Ni vse to tisto, česar se
da bo pač potrebno iti v šolo.
naučiš v šoli? Zakaj bi potemtakem bilo
Šolo?! Ljubi Bog, v šolo! Pa zakaj vendar?
Znam vstati, se obleči, umiti, si pripraviti
potrebno iti od doma, pešačiti po tej
makadamski cesti, prečkati most San Fran-
5
cisco, in zaviti na levo, k šoli - čeprav brez
del, ko se je zazdelo da gre za življenje in
semaforja in brez prečkanja zeber!
smrt, je segel po tem orožju. Stekel je iz
A ni bilo pravega uspeha in pravih tehtnih
razlogov, ki bi starše prepričali v to, da je
Andrejček, kakor ga je ljubkovalna klicala
mama, že opravil doktorat in da dobro ve
čemu je življenje namenjeno.
Tako je prišla ura, ko je bilo potrebno iti.
Čemu od domače mize, od tega najsvetejšega kotička, kjer omamno diši; kjer
lahko ure in ure presediš v popolni zbranosti in miru, ne da bi trenil z očesom in
slediš največjim mojstrovinam, ki nagovarjajo vse čute.
Čemu od te mize za neko drugo mizo, kjer
nič ne diši; kjer se ti čuti ne zbujajo, kjer poteka toliko motenj hkrati, da res ni mogoče, da bi lahko v miru in zbranosti sedel.
Pa še lačen postaneš. Videl je to pri sosedovih otrocih: vedno, ko so se vračali iz
šole domov je njihova mati kričala, da ji
bodo izpraznili vso shrambo.
»Šola ubija duha in pušča človeka lačnega«. To je bil dobro premišljen izrek, kateri
pa ni segel do maminega in očetovega
srca.
Vendar je Andrejček imel še eno skrito
orožje. Šele ko se je bitka prevesila v tisti
hiše, si mislite!, stran od najsvetejšega
prostora (mize!) in iskal svojo atomsko
bombo, ki bi zaustavila ta čustveni izliv
mame Ane in očeta Franca.
Nič hudega sluteč je sredi septembrskega
sončnega dne, ko je še vse odmevalo od
poletnih radosti in dogodivščin, sredi ceste
ležal Andrejčkov največji prijatelj in
zaupnik, pa tudi sodelavec pri marsikateri
"prehrambni" zadevi: Črt.
Črt. Zakaj je nosil tako ime ne ve nihče.
Vendar so ga tako klicali. Bil je to srednje
rasti - čistokrvne mešane pasme - visok in
slok pes. A ne katerikoli pes: Črt je bil pes
od vseh. Lastniki so bili sosedovi, a pripadal je vsej vasi.
Če bi bilo potrebno izbrati maskoto vasi, bi
to gotovo bila podoba Črta. Avtomobili, ki
so prihajali, so vedno zavirali in trobili, a
Črt se ni prav veliko zmenil za ta vsakdanji
obred. Leno je vstal, se pretegnil, povohal
okoli sebe - da bi zaslutil v katero smer mu
je vredno oditi - in se šele nato odpravil iz
cestišča. Vsi so bili vajeni tega protokola.
A tistega septembrskega dne je tudi Črt
doživel presenečenje. Kot strela iz jasnega
je namesto avtomobila, tovornjaka ali
poštarja na mopedu, prihrumel od nekje
6
glas, vik in krik.... kmalu nato pa še to
da psi ne hodijo v šole, da se ne poročijo,
ogromno telesce in se z neizmerno močjo
da ne postanejo mehaniki... a brez pravega
dobesedno zarilo v Črtovo dlako in kožo.
učinka.
Tako je Črt dobil svojega prvega Klopa.
No, pa je rešitev, bolje rečeno, zdravilo za
Da nekaj ni prav je vsem bilo jasno. Črtu, ki
to atomsko bombo, ki jo je Andrejček skri-
je komajda še zajemal sapo, ko je pod
val do zadnjega, prišlo zelo kmalu. Mama
dvema ogromnima šapama ravno še zmo-
Ana je skoraj obupala nad položajem.
gel za trenutek vdihniti sveži dopoldanski
Očeta Franca pa je vse skupaj ravno toliko
zrak; Klopu, ki je slutil, da se je proti njemu
veselilo kot sneg, ki bi zapadel sredi
skovala zarota, ki utegne pogubno vplivati
avgusta. Segel je po zdravilu, ki je bilo sta-
na vso njegovo dosedanjo filozofijo: duhaj,
rodavnega izvora in za katerega se je re-
sedi, okušaj in uživaj; ter staršema, ki nista
cept ustno prenašal iz roda v rod. Do dan
in nista mogla verjeti lastnim očem, da je
danes pa še ni znano kdaj in v kakšnih oko-
fant - tisti, ki ga je župnik Janez poimeno-
liščinah je bilo to čudežno zdravilo odkrito.
val z "dedec" - sposoben take moči in tolikšnega upora proti čisto mali zadevici kot
Kakorkoli že; naredilo je tresk in nato bum.
je šola.
Zdravilni injekciji je sledila tišina. Črt je svo-
In se je začelo. Črt renčati, ker mu ni bilo
vzdihnila: »Ljubi Bog«, Andrejček pa je tiho
ravno najbolj všeč, da ga vse kosti bolijo in
vstal in se odpravil s šolsko torbo na nič
da komajda še diha. Sploh pa, ker ni bil na-
kaj svet kraj: m-učilnico.
vajen takih ljubezenskih izpadov. Največkrat je za seboj slišal kakšno ostro besedo
ali grožnjo, sedaj pa je ta »prekla« tako
tiščala njegovo telo in vpila, da v šolo pač
ne gre, ker pač če Črtu in ni treba, potem
tudi njemu ne. Renčanje so dopolnjevali
vzkliki: »če Črt ne, tudi jaz ne«.
Temu sta se pridružila še ogorčena starša,
ki sta najprej milo in proseče vabila Andrejčka naj bo pameten; mu pojasnjevala
bodno zadihal in sveže zalajal; mama je
Zdravilo je prijelo za zmeraj. Ni bilo
potrebe po ponovni vakcinaciji. Andrejčka
je ozdravilo na mah, ni pa tako bilo z
Črtom. Ta je še veliko dni čakal na "svojega Klopa" da je končal pouk, in da sta se
lahko skupaj objeta in večnemu bratstvu
zapisana vračala domov.
Kdo bi si mislil, da isto zdravilo tako
različno učinkuje!
7
3
San Francisco
Pontifex Maximus ali graditelj mostov
Da ti po dveh, treh urah sedenja za šolsko
začno odpirati usta na način, kakor da bi
mizo noge odrevenijo in da res ne moreš
se utapljal in hlastal za zrakom; oči pa… ja
nič, da ne bi začutil kako ti, kakor čreda
oči, oči pa huje kot da bi sosedovo teto
strumnih vojakov, mravljinci masirajo
Mimico moral postaviti na vsako od trepal-
zadnjo plat in se ti kar sama od sebe
nic in prenašati njeno vedno enako govor-
8
jenje o vrtu, rožah, gnojilu in tistemu olean-
ravnino prav do šole. Po končanem m-
dru, ki da je bil tako hud, da še danes čuti
učenju pa spet nazaj. V obratnem vrstnem
njegovo opeklino na notranji strani svojih
redu.
podlakti; da ne govorimo o njenih oblinah,
pod katerimi ni popustil le njen mož, pač
pa tudi marsikateri stol. Take so bile Andrejčkove oči: zapirale so se pod težo vseh
Vsak dan ista pot in isti poudarki na poti.
Ne levo, ne desno, vedno skorajda po istih
stopinjah. Menda se je tega naučil od Indi-
kvalitet tete Mimice.
jancev. Ne gre se čuditi, če so ga, zlasti
Potem se res ne gre čuditi, da ob zvon-
šole domov, imeli za - no, recimo temu,
jenju šolskega zvonca Andrejčka ni bilo
drugačnega. Večkrat je hodil nazaj, rikverc,
več niti v m-učilnici, kakor je poimenoval
kot se je sam izrazil. Menda zato, da ne
njihov razred, niti garderobi in verjetno niti
bodo odkrili koliko krat je šel v šolo in v
najslovitejši detektiv Sherlock Holmes ne
katerih čevljih. Slednje res ni bila težava:
bi zmogel odkriti sledi, da je Andrejček
imel je namreč le ene. A pri Indijancih je
sploh bil v prostoru, kateremu so nekateri
pač bilo tako: moral si biti prekanjen in
rekli: ljudska šola. Sicer pa, roko na srce:
zvit, da niso odkrili kdo si, kaj si, kam greš
vsak dan je bil šoli. Tak red mu je vlilo tisto
in ali si se že vrnil.
očetovo zdravilo, ki se je prenašalo iz roda
v rod (vsaj znotraj njihove rodovine!). Sedel
je in poslušal, kakor vsak priden
prvošolček – a misli, misli in srce pa je bilo
starejši ljudje, ki so ga srečevali na poti iz
O, čem sem že govoril? Aha, seveda!
Danes je bil v šoli poseben dan. Nenavaden. Če rečem nenavaden, potem mis-
vse prevečkrat povsem drugje.
lim na to, da se je zgodilo nekaj izjemnega.
Vsak dan je prepešačil pot od doma do
stavljate?! Učiteljica Marta je ves razred
šole. Po makadamu, pa čez lipo in nato po
peljala na travnik pred šolo in tam začela s
jesenu na tla, pa preko mostu – no, o tem
pomembno temo. Dragi učenci: kako priha-
mostu malo pozneje – mimo sviloprejne
jamo v šolo? Kako hodimo v šolo? Kako
predilnice in piratov, ki vedno znova vpijejo
se obnašamo na cesti? To so bila
in grozijo da odvzamejo komu življenje, vse
vprašanja, ki so Andrejčka dobesedno pos-
do mrzle reke, čez katero se je nekoč spre-
edla, tokrat, ne v klop, ampak v travo.
Pouk se je odvijal zunaj šole! Si lahko pred-
hajala rimska vojska do križišča, ki ni
imelo semaforja, kaj šele zeber ter s finišno
9
»Kaj neki stoji za temi vprašanji?«, je be-
Andrejček pa se je otepal z drugačno
galo to razkuštrano, veliko in nasmejano
težavo. Kako naj čaka na zeleno luč, ko od
glavo. »Ko gremo po poti moramo hoditi
doma do šole ni semaforja? Kje naj prečka
po levi strani ceste ali pa po pločniku. Če
cesto, ko na makadamsko cesto zeber pač
nas je več v skupini, hodimo po desni
ne rišejo? Kako naj pomaga teti Mimici
strani ceste ali po pločniku. Cesto, dragi
nesti nakupljeno blago domov, ko pa ge
učenci, prečkamo vedno le čez zebre, to je
vedno znova ozmerja naj se ji ne bliža –
čez prehod za pešce. Ko pridemo do sema-
on, tat navihani. Tat? Pa menda ni bil tat?
forja, počakamo, da na njem zasveti ze-
Ah, tat ne, seveda ne. Imel pa je izredno
lena luč. Nato pogledamo na levo in desno
rad tetine medene hruške. In raje kot da te
in se odpravimo čez prehod za pešce na
gnijejo v grmovju, jih je pridno pobiral in se
drugo stran. Če srečate starejšega moža
z njimi mastil. No, kakorkoli že: težava je
ali ženo, jo pozdravite in vprašajte če potre-
bila velika. Andrejček je vedel kako se ob-
buje kakšno pomoč. Bodite vedno previdni
naša na cesti; saj je vsak dan šel v šolo in
na cesti, pa tudi vedno prijazni«.
po kruh mami. Vedel je kako in kaj je
Andrejčku se je zdelo, da je zaplaval v deveta nebesa. Kar videl se je, kako hodi po
cesti, prečka semafor, pomaga starki čez
potrebno ko prideš pred semafor… a kaj,
ko nobene take »ovire« ni bilo na njegovi
poti v šolo.
cesto in ji nese torbo, ki je sama ne zmore.
Nekega dne je tako zamudil k uri. Učiteljica
A postavila so se tudi vprašanja in velike
je bila presenečena. Nekaj izjemnega se je
ovire. In ne le njemu. Skorajda vsi otroci v
moralo zgoditi, da Andrejček ni bil točen.
razredu s katerimi je govoril med odmorom
Želela je pojasnilo. Andrejček je izpovedal
so imeli kup vprašanj glede povedanega.
svojo težavo. Najprvo je trčil ob problem in
Nekateri so izražali pomisleke o hoji po
s tem povezano tudi zamudo, ker je Črt
cesti. Nikdar niso hodili. In če so, niso bili
padel iz mosta San Francisco. Uboga
nikdar sami. Semafor. Da bi semafor kdo
učiteljica je že menila, da je šlo za življenje
sam prečkal. Joj, nezaslišano. Pa ne samo
in smrt; a je kaj kmalu postalo jasno, kdo
to: tudi treba jim ni bilo. Starši so jih – ve-
je Črt; pa tudi most se ji je zazdel nekam
liko večino – vsak dan pripeljali za avtomo-
sumljiv. Na koncu se je le razjasnilo, da je
bilom v šolo, po šoli pa tudi domov. Mesto
za njegovo zamudo krivo to, da se je most
je nevarnost, so rekli.
San Francisco udrl pod Črtovimi tacami.
Vse bi še bilo nekako v mejah normale, če
10
most ne bi potekal nad odpadno vodo, ki
čeprav na cesti? Sklenil je, da bo v pri-
se je stekala iz bližnje cevi. Vas od koder je
hodnje bolj previden. No, pa še nekaj:
Andrejček prihajal, namreč še ni imela ure-
kako naj hodi po pločniku, če ga še videl ni
jene kanalizacije.
in kako naj bo prijazen na cesti do tistega
Verjetno si lahko predstavljate smeh vsega
razreda in zgroženost učiteljice – zlasti nad
arhitektom mostu, ki ni predvidel možnosti,
da se kaj takšnega lahko zgodi.
divjaka Tončka, ki ga je zadnjič dobesedno
opral, po tem, ko je avtomobil švignil mimo
in je vsebina blatne luže Andrejčka dobesedno oblekla v čokoladni lesk. Vsaj
tako je mama Ana opisala to barvo.
To pa še ni bilo vse: sledilo je kopanje Črta
v mrzli reki, da se ne bo vrnil domov onesnažen in smrdeč. Od mrzle reke je le še
par sto korakov do šole, a se je tudi tu
zataknilo. Andrejček je želel preveriti svoje
znanje učiteljičinih navodil. V edinem
križišču, ki ga je imel na poti do šole, si je
zamislil semafor in tam čakal dokler ne bo
posvetila zelena luč. Pa je ni bilo, luči namreč. Šele ko je Črt ves nemiren začel
poskakovati okoli njega se je zdramil in odločil, da bo pot nadaljeval kar preko rdeče.
V šolo je sicer prišel z zamudo, za kar se je
prav lepo in prijazno opravičil. Tudi vprašal
je ali se sedaj lahko usede. Olikanost je bil
še en stranski učinek tistega očetovega domačega zdravila.
Ni pa Andrejčku tisti dan dala miru misel:
zakaj odrasli tako zakomplicirajo življenje –
ko pa ni semaforja, ko ni zeber, ko ne vedo
kdo je teta Mimica in ali jo je modro
pozdravljati in se ji ponujati v pomoč – pa
11
4
Na omar’ci
Meeting point
Po dogodkih v šoli in zapletu z zamudo je
prej poznal, a ga ni tako zelo privlačil. Svet
Andrejček še enkrat dobil potrditev tistega,
prijateljev in igre.
kar staršema na začetku, ob vpisu v šolo,
ni znal povedati: ni dobro iti v šolo in verjeti
vsemu, kar ti rečejo. To spoznanje ga je
nekoliko bolj odprlo za svet, katerega je že
Saj ne, da bi ne imel prijateljev in ne, da si
ni želel igre; a je bilo najsvetejše doma in
tudi dišalo je tam najboljše kar lahko diši.
A lekcija s semaforjem in pravili mu je dala
12
misliti, da se ni prav dobro držati le ene
»Sedaj ko si tako potanko spoznal vso
stvari in se je oklepati tako, kakor da je ti-
našo okolico, sin, sedaj je čas, da svoje
sto edino res in edino prav. Tako se je
spoznanje usmeriš še za dobro vsega
določil, da bo postal raziskovalec.
človeštva!« Klopu so sijale oči! Ga bo oče
Najprej se je odpravljal v bližino hiše, da bi
lahko, če ga prime lakota, hitro posegel po
novih močeh. Vsak košček vrta, žive meje,
vsak kamen, in vsak plevelček je bil sčasoma raziskan. Koliko novega se je
našemu Klopu (postal je že malo večji Andrejček!) ponujalo na vsakem koraku. Tu
so ležale izsušene muhe, ki so ostale od
Egiptovskih nadlog; tam si našel fibulo
poslal v kakšno posebno ekspedicijo,
bosta skupaj šla v kraje kjer so nekoč stali
Winetou, Old Sutterhand (Surehand) in
drugi… Bosta skupaj odkrila eno največjih
skrivnosti: zakaj Indijanci poslušajo travo,
da zvedo kakšno bo vreme ali od kod se je
porodilo prvo življenje? Koliko neodkritih
stvari, ki bi jih lahko skupaj z očetom odkrila in postala slavna!
prvega okostja živali, ki je prva zakorakala
A je bil vstop v »dobro vsega človeštva«
po zemlji; tu so bile gromozanske granate,
malo nižje narave. Oče je predlagal, da bo
ki so ostale iz bitk prve svetovne vojne in
za začetek čisto dovolj, če vsak dan redno
katerih posledice – če si bil pač nepreviden
poskrbi da bodo mamine rože dobro zalite
– si lahko občudoval kot rdeče lise na
in da kokoši ne bodo zahajale med solato
fasadi bližnjih hiš. Vse je govorilo svojo go-
in radič. Omenjal je še neke vrste opa-
vorico. Kolikšno bogastvo in kakšna
zovanje paradižnikovega nasada, iz
spoznanja so nastajala v glavi mladega
katerega bojda vsak dan izgine nekaj
Klopa.
sočnih sadežev ter da se le-ti večkrat
A ni vse rožnato. Tako pravijo. Med rožami
se najde tudi trnje in osat. In pravijo, da
temu mora biti tako. Raziskovanje in razlikovalni duh je Klopa »drago stal«. Ko sta
najdejo v kosih v neposredni bližini hiše ali
na fasadah hiš njihovih sosedov. Tega
zadnjega Klop ni več slišal. Podrl se mu je
svet.
oče in mati spoznala, da je sine naredil ko-
On, veliko raziskovalec in ljubitelj vseh mo-
rak v svet, tega nista hotela spustiti iz rok.
gočih in nemogočih pustolovščin, prijatelj
Brez besed sta se spogledala in obema je
Arabcev in Indijancev, ki so pustili svojo
obraz preletel čuden nasmešek.
sled na Surrehandu in prijateljih … on, varuh domače zemlje in ljubitelj, tako rekoč
13
rodoljub, ki bi vse dal za to dišečo ped
mon… skupaj so začele rasti prve dogo-
zemlje… bo moral sedaj zalivati in
divščine in skupne sanje.
opravljati suženjsko delo. Oh, nepravičnost! Oh, nepoštenje! Oh, krivica!!!
Ker je vse to nastajalo v času, ki še ni
A niso vse stvari tako slabe in težke kot se
sporočila in organiziranje sporočil potekala
zazdijo na prvi pogled. Sčasoma je Klop
pač na drugačen način kot se to počne
odkril tudi prednosti te nove pustolovščine.
danes. Če si potreboval družbo, si se od-
Če so bile rože dobro zalite je to pomenilo
pravil na električno omarico, ki je bila na
dodatne točke pri mami in kakšno sladico
sredi vasi. Tam si sedel, dokler ni kdo
več; če kokoši niso pokljuvale solate, je to
prišel. Tako je omarica pridobila status t.i.
pomenilo, da je lahko šel na bojni pohod
»meeting point-a«. Na njej in v njeni okolici
za njimi. Delo in ukazani red sta mu
so se odvijali največji načrti in se razkrivale
postala igra. To je bilo dvoje, kar mu je us-
največje skrivnosti. Kaj vse je ta omarica
trezalo. Temu pa se je kmalu pridružilo še
preživela, slišala, vpila vase, prenesla!!!
tretje: prijateljstvo.
Sčasoma se je oblikovalo tudi sporočilo, s
Naselje kjer so živeli je bilo novo, mlado.
Večina ljudi je bila priseljencev. Tu so bile
naseljene zlasti mlade družine z malimi
otroci. Tako je Klop padel v družbo sebi
enakih. Ko so ga začeli zapažati na njegovih organiziranih »vesoljnih potopih«, tako
je namreč imenoval zalivanje rož in ko so
videli kako srdito in neizprosno se bojuje
za obrambo solatine lehe... je bilo sosedom kmalu jasno, da je to fant, kaj fant, dedec – kakor je rekel župnik Janez; fant s
katerim bo vedno zanimivo biti skupaj.
Vsak dan se mu je pri delu pridružil še
poznal mobitelov in podobnih zadevic, so
katerim si privabil prijatelja da se ti pridruži, če je bil prost. In seveda, kdo ni bil
prost! Določen ton in način žvižganja je
izrazil namero po klicu in odzivu. In tako je
potekalo vse. Npr. če je v nedeljo nekje po
13.30 šel žvižga po malem naselju od hiše
do hiše in če si ga slišal… si se pač odpravil in »dobil« na omar'ci. Skoraj vsi so
prišli. Tudi Klop. Tam je padla odločitev:
gremo pohajat, gremo raziskovat, gremo
na češnje, gremo igrat nogomet, gremo na
bajer (plavat) ali pa se je okoli omar'ce le
klepetalo in pripovedovalo neverjetne
zgodbe.
kakšen sosed: Tomaž, Rajko, Damjan, Si-
14
5
Zagreti navijači
Sudija lopove...
Župnik Janez je bil atlet in pol. Malokdo se
bil šport in tudi vse naredil, da bi ohranil
ga je drznil izzvati v teku na šestdeset
močno voljo, hitre noge in trdne kosti.
metrov (seveda, brez ovir ;-)). Če pa je bilo
poleg še malo jeze… oh, potem ni bilo govora, da bi ga kdo premagal. V resnici je lju-
Kljub njegovi športni zagnanosti, pa so mu
med zobmi v glodanje vedno ostali navi-
15
jači. Z dušo in telesom (kakor je sam večk-
Oho, omenil sem brate! Joj, naj bo prizane-
rat rekel) je podpiral in razumel športnike;
seno moji starosti in neporaščeni glavi, da
težko pa je požrl porcijo, ki so jo kuhali
šele sedaj omenjam Klopove brate. Tri.
navijači – zlasti nogometni.
Glav'ca, umetnik in vsestranski modros-
Lahko bi kdo rekel: pač, še en čudak več.
Vendar temu ni bilo tako. Imel je svoje
tehtne razloge.
Klop se je do teh razlogov dokopal in jih
spoznal na lastne oči, da ne rečem koži.
Od četrtega leta šole, ko sta s Črtom
začela avanturo prihajanja in odhajanja na
bojno polje, kateremu se je reklo zlasti
matematika, slovenščina in spoznavanje
narave in družbe; od četrtega leta preskušenih bojev v armadi m-učencev je
Klop začel tudi redno ministrirati.
rajčnik. Imena povedo vse. Najstarejši je
verjetno kot otrok moral pogristi kakšen
leksikon in izgledalo je, da je ta obdeloval
večinoma matematično-fizikalne pojave.
Bil je Ljubljanski študent – ljubljanska
srajca, zelena. Sledil je Umetnik. O njem je
krožilo toliko zgodb, da če bi jih zbral vse
skupaj na isto mesto, bi verjetno ta trinajstletni pobič imel vsaj štiri desetletja že za
seboj. Eno pa so zgodbe, drugo realnost.
Realnost, realnost pa je bila taka, da
karkoli je že poba pograbil v roke in imel
minutko časa, da je izpod rok prispel čudovit izdelek. Nič čudnega, saj so vaščani ve-
Ah, že vidim zavijanje oči! Ministriranje
deli povedati, da naj bi stricu kot mali koba-
nima nič z ministrovanjem. No, čeprav…
cajoči pobalin izmaknil temper'co in jo pri-
ampak to je že druga zgodba. Klop je
doma cuzal nekje na varnem. Končno je tu
postal ministrant iz več nagibov, kakor je
bil še tretji Vsestranski modrosrajčnik.
bilo v tistih časih moderno reči. Prvi je bil
Vsestranski ne zato, ker bi imel tak po-
ta, da so ga na tak način ukrotili in postavili
gled, da je hkrati videl na vse strani neba
»na oder«, kjer je bil vsem na očeh. Misleč,
ali ker bi uresničil oni vic, ki govori, da je
da bo to prineslo mir in zbranost pri maši.
nekdo tako križem gledal, da ko je jokal,
Drugi častni nagib, ki sicer ni bil nikdar
da je imel hrbet moker od solz. Vsestranski
izrečen, je bila neke vrste samoumevnost,
zato, ker ni bilo stvari, ki je ne bi ta modra
da »pri naši hiši vsi strežejo«. Streči je
glava ne bi poznala, razumela, poglobila,
druga beseda za ministrirati. In seveda
preizkusila. In končno slednji v tej vrsti
Klop, v vrsti bratov, temu pravilu ni mogel
izjemnežev: Klop. Kakšna opazka ob
biti izjema.
njem? Sam je zase rad povedal, da je
očitno gradiva za četrtega novorojenca
16
zmanjkalo in so zato uporabili kar je pač
in izkaže tako v imenu vse bande pobalin-
bilo pri roki. Od tod nesorazmerja v telesni,
ske spoštovanje in čast.
duševni in … no, o umski razsežnosti
boste še na lastne ušesa lahko kaj slišali v
A ni šlo brez zapletov. Kljub vsem pripra-
prihodnjih dogodkih.
vam in navodilom, zlasti pa veliki potrpežl-
Tako je Klop kot četrti (po nekem nenapi-
gila, po katerega ga je poslal župnik.
sanem in neznanem pravilu – je podobnost
Asper-kaj! Aspirinov ni bilo, asperanta – ali
z onim zdravilom zgolj naključna?, preso-
kako se že tistemu jeziku reče – tudi ne;
dite sami) začel ministrirati. Šlo je za po-
Klop je begal sem in tja po zakristiji ter sko-
moč župniku Janezu pri cerkvenih obredih
rajda v paniki iskal kaj bi to bilo asper-kaj!
kot so: maša, pogreb, litanije, procesije…
Hvala Bogu je mežnar Tone hitro zaslutil,
Same resne in odgovorne stvari. Verjetno
da Klopu ni jasno po kaj ga je župnik po-
se niso povsem zavedali kaj počno, ko so
slal. Pobu je porinil v roke dolgo, svetlečo
Klopu omogočili postati ministrant.
se cev s kroglo na koncu in ga nagnal k
Tako je naneslo, da je Klop prvič prišel ministrirat župniku Janezu ob priložnosti po-
jivosti župnika Janeza, Klop ni našel asper-
župniku z besedami: neroda latinska –
asper-kaj je kropilček.
greba. Ne župnikovega, seveda! Poslovil
Ves ponosen se je Klop znašel pred
se je starejši sosed. Klop ga je dobro
župnikom Janezom, ki se je očitno in glo-
poznal. Zlasti po tem, da je to bil človek, ki
boko oddahnil ter rekel: »dobro da si
je vedno našel lepo besedo in si znal vzeti
prišel, drugače bi moral zmoliti še vso na-
čas za to, kar so vsi pobalini z odrtimi usti
slednjo molitveno uro! Greva sedaj.« In sta
požirali: zgodbe. Imel je na milijone zgodb.
šla. Do vežice, kjer je počivalo telo poko-
Med njimi pa ni bila prav redkost, da se je
jnika. Na pogrebu je bilo ogromno ljudi.
utrgala tu pa tam še kakšna medena
Klop je večino teh poznal. A med vsemi
hruška, češnja, sliva ali figa.
temi obrazi se mu je v srce se zapičil po-
Sosed je svojih izjemno bogatih osemdeset let delil z vsemi. In Klop je čutil
dolžnost, sosedsko – da o moški dolžnosti
niti ne govorimo! – da se udeleži pogreba
gled mame Ane. Obraz je bil resen, oči pa
so segale Klopu v dušo in šepetale v srce:
glej, da ne narediš kakšne neumnosti! Glej
da ne osramotiš naše družine!
17
Obred in molitve so se začele. Klop je na
in… fuuuuj! Se je zadrlo iz tribun sosedn-
vse resno in uglajeno odgovarjal: molil, ko
jega nogometnega igrišča. Klop je ostal
so molili drugi, pel, ko so peli drugi, jokal..
kot vkopan. Kaj je to nek nov obred! Nik-
no, ravno joka ni bilo, a silil pa se je, da bi
dar še ni slišal kaj takšnega. A župnik je
kakšna solza le prilezla iz njegovih suhih
mirno nadaljeval in po polaganju krste v
oči… Da ne bi bil v čem drugačen kot os-
grob namenil žalujočim še nekaj spodbud-
tali.
nih besed. Tudi v imenu župnije se je poko-
Šele sedaj pa je začutil da mu nekaj
manjka. Pokojni, ki je ležal pred njim, ni
več govoril. Ni vabil s tisto svojo blagodejno milino, tudi ni ponujal več: pojdi in
si utrgaj kakšno figo, potem pridi in prisedi,
bova kakšno rekla. Praznina, tišina, a tudi
nemir so se zarili pod Klopovo kožo. Kdo
bo sedaj pripovedoval? Kdo bo sedaj ponujal dobrote narave? Kdo bo sedaj klical
jnemu zahvalil za njegovo preprostost, pokončnost in pravičnost – ko se je ponovno
kakor v eno grlo zaslišalo vpitje: »Lopov!
Sodnik je lopov!« Klop ni mogel verjeti lastnim ušesom. A še ni bilo konca te zmešnjave. Župnik je blagoslavljal krsto in izrekal
besede: vzemi zemlja kar je tvojega… ko
se je spet kakor v en glas zadrlo iz bližine –
»tako, ja! Toooooo! GOOOOOL«.
»banda pobalinska pridite, da kakšno reče-
Pogreb se je zaključil, Klop je preživel ogn-
mo…« V trenutku so privrele solze. Pre-
jeni krst ministriranja pri prvem pogrebu in
sahli potoki so narasli in grozila je po-
hkrati odkril župnikovo skrivnost – od kod
vodenj.
tak gnev do športnih navijačev. Sedaj je ra-
Zdelo se je, kakor da je župnik Janez slutil
zumel.
grožnjo in je hitro dregnil Klopa ter mu re-
Ni preteklo veliko časa, ko je nedeljsko po-
kel: primi knjigo in jo drži – tako - odprto.
poldne ponovno zvabilo mladce kot
Neurje je bilo zaustavljeno; potoček se je
martinčke na omar'co od tam pa na igrišče
sicer še vedno vil, a grozeči oblaki so
– travnik, kje so se pogosto bile pravcate
zapustili solzno dolino.
bitke v nogometnih spretnostih. Najprej
Po dolgih molitvah, tako je to opisoval
Klop, so se končno le odpravili k grobu. In
že je župnik Janez začel moliti: blagoslovljen bodi ta grob v imenu Očeta in Sina
žreb kdo bo s kom igral, potem prepiranje
komu bo pripadel ostanek in seveda
najtežja odločitev kdo bo igral v grič in kdo
v dolino. Da ne omenjam, da je v dolini
18
tekla vedno grozeča reka, nad katero se je
vaškega svetovnega prvenstva. Take volje
ponosno pel most San Francisco.
je bil zlasti še takrat, ko je škripal z zobmi.
A ko so vsi argumenti bili izčrpani je sledila
bitka. Klop ni bil ravno med najbolj teh-
To pa ni bilo vsako nedeljo. Nekaj pa jih je
le bilo v letu.
nično dodelanimi igralci. Je pa bil povsod
Nič ni pomagalo dokazovati, da njegov
in tam, kjer ga po navadi ni bilo treba. Tako
travnik meri še vsaj 400 m v dolžino in da
je v povprečju poskrbel za največ golov
tiste pol metra (če je pol metra) poteptane
(žal tudi na svoji strani). A bil je med strelci,
trave na njegovi strani res ne odtehta ce-
z največ goli.
lote, ki jo ima. Ne. Zanj je bil avt – zid. In
To je bilo tekanja, preigravanja, napadov in
čez oz. mimo zidu pač žoga ne sme.
proti napadov, iskanja po katerem krilu se
Tiste nedelje se je torej prikazal kakor iz
bo kdo prebil do nasprotnikovega gola…
megle. Sredi pomembnega napada, ki je
zlasti pa: bilo je vpitja, da so tekmi lahko
potekal v strmino igrišča, so se strasti tako
sledili vsi vaščani, pa še kdo v bližnjem
razvnele, da je bilo povsem nemogoče mis-
mestu.
liti na dejstvo, da bi se lahko tekma preki-
V to popolno odvisnost od igre ni moralo
nila. A se je.
vpasti nič tako pomembnega, da bi se igra
Navdušeni športni navijač je tudi tokrat škri-
lahko prekinila. Niti klici mame Ane na
pajočih zob segel po nožiču in ga pridoma
večerjo. Zaslišal se je le dolg jaaaaa in igra
zarezal v žogo. Kaj v žogo! Takrat se je
je tekla naprej, kot da se ni nič zgodilo.
temu reklo, da je umoril žogo! Umoril, saj
Da pa so gledalci oz. bolje športni navijači
vedno glavni problem pri vsakem športu –
in da je v tem pogledu župnik Janez imel
več kot prav – se je pokazalo večkrat tudi
tu, na domačem terenu. Kakor iz megle se
je sredi igrišča prikazal stari kmet, na
katerega zemljo je prostor igrišča mejil.
Vedno so bili z njim boji. Trdil je namreč, da
žoga uide v avt na njegovo zemljo in da je
trava na njegovi strani poteptana od tega
je vendar jasno, da je žoga imela »dušo«. A
to še ni bilo vse. Škripajoči navijač ni bil zadovoljen le z žogo, hotel je še več. Tako se
je iz urejene nogometne tekme razvil popolni kaos: nekaj podobnega igri med
dvema ognjema. Enaindvajset proti
enemu! A ta eden z vilami v rokah! V navalu navdušenja je svoje športno orodje
zalučal proti množici, med dvema ognjema, ujetih igralcev. Nihče ni vedel: ali gre
19
za met kladiva, ali za lokostrelstvo… in to
je bilo tudi tisto, kar je najbolj begalo. Če
gre za met kladiva, potem z metom ni bil
dosežen rekord! Če pa za lokostrelstvo, potem pa je že vsem grozila nevarnost, saj so
se vile zapičile v tla tik ob peti obuvala
našega najboljšega igralca.
Kakor modrost vedno veli da pameten
popusti, tako se je boj dveh neenakovrednih partnerjev, zlasti pa še – dveh neenakovrednih disciplin – zaključil z odhodom
moštva iz bojnega polja.
Ne brez gneva! Ne brez, sedaj jasnega, prepričanja: da so športni navijači resnično zlo
tam, kjer ni pravil in za kar niso plačali
prave cene, da bi cenili športni dogodek. O
ceni… o tem se bo še govorilo!
20
6
Poštenje velja več
kot kup zlata
držal se ga je kot pijanec plota....
Gornjega reka se je prav mojstrsko držal,
ceno življenja. In res je bilo temu tako.
kdo drug, kot naš Klop. Če kaj, potem sta
Samo, da se še danes ne ve za ceno
mu poštenje in iskrenost predstavljala tisti
katerega življenja ;-)
zaklad, za katerega je Klop bil pripravljen
trpeti neizprosne muke – do konca, tudi za
21
Najsibodi kakor koli že Klop je bil dedec, ki
Kasneje, ko je ekspedicija že bila v teku,
mu je poštenje pomenilo več kot zlato. Ver-
se je pokazala še druga pomanjkljivost,
jetno tudi zato, ker zlata v življenju ni videl,
kateri je botrovala neizkušenost mladih ra-
kaj šele, da bi ga lahko imel v lasti.
ziskovalcev in ta je bila v tem, da ekipa pri
Po tragičnem incidentu na nogometnem
igrišču in strasteh, ki jih je vzbudil z zobmi
škripajoči navijač, se je banda paglavska
sebi ni imela izvedenca za novoodkrite
najdbe. Vendar to je zanemarljiva okoliščina. Komajda omembe vredna.
nekoliko (vsaj navidezno) umaknila iz bo-
Začele so se priprave. Kaj vse raziskovalec
jnega pola. Zato pa ni samevala omar'ca.
potrebuje na poti? Banda je staknila sku-
In prav na njej se je začela odvijati na-
paj svoje grmičasto porasle glave in začela
slednja epizoda, in to kakšna! Taka - v kaj
po teži argumenta nizati potrebne stvari.
jaz vem koliko delih - ki bo utečeno
Kaj je prišlo na prvo mesto? Zemljevid?
življenje pobalinske druščine obrnila na
Ne! Kompas? Ne! Nož preživetja? Ne! Vži-
glavo. Sicer na glavo je že bilo obrnjeno,
galice? Ne! … Kot temelj novega podviga
ker se je med fanti štelo za pogumno de-
je, po Klopovem tehtnem predlogu, bila
janje, če si se z glavo naprej, zleknjen na
določena: hrana. In to ne kar tako – hrana.
trebuh, drznil spuščati iz najvišje točke om-
Pač pa hrana: klobasa, jajce, krompir, ko-
arice na tla. Največkrat je temu dejanju sle-
ruza, repa, sol, kokice… Vsak je moral
dila uspešna stoja, če pa je bil v bližini še
nekaj temeljne prvine dostaviti na mesto
Črt, je bila ta redno nagrajena tudi z zves-
začetka ekspedicije. Pri omar'ci je tako
tim in obilnim lizanjem pogumneža.
začela nastajati prava shramba. Ko je bilo
Ob teh – pobalinsko pasjih – igrah je padla
ideja: kaj če bi se druščina odpravila na raziskovalno ekspedicijo? O, oooo kakšna
ideja! Kakšne sanje, kakšna slava se
obeta, kaj vse čaka, da se odkrije in raz-
s skupnimi močmi ugotovljeno, da je temelj dobro zastavljen in da bi lahko počasi
banda odjadrala odkritjem na proti... je
prišla nevihta. Kaj nevihta, neurje! In to iz
vseh možnih smeri!
krije, kako in kaj bodo pisali časopisi o
Nekoga od mladih raziskovalcev so do-
najdbah in poročilih… Samo ena majhna
mači opazili da je napet. Kaj tudi ne bi bil
težavica pa je vseeno bila: kam naj ekspe-
saj mu je za izdajo omaričine skrivnosti pre-
dicija odrine.
tila smrt z žgečkanjem po podplatih. Domači so mladega raziskovalca opazovali:
22
je fant zbolel ali pa se nekaj kuha? Mama
kdaj kaj takega doživite v naravi. Res,
se je odločila za slednje. Sledilo je ma-
vredno ogleda. Izjemna redkost so take ne-
siranje: pa kaj ti je, kaj je narobe, bi mi ho-
vihte. Padalo je in pokalo – zadetkov je bilo
tel kaj povedati.. pa menda ne boš za-
veliko in bili so natančno odmerjeni – kljub
molčal kaj lastni materi, ne?... in ko je
temu pa se je prav kmalu pokazalo, da
prišlo do tistega znamenitega stavka: »saj
frekvenca pokov in njih natančnost še ne
veš, meni lahko zaupaš, jaz bom obdržala
pomeni, da je cilj tudi dosežen.
besedo zase«… je prepreka popustila in
plaz neurejenih besed in misli je vrel kakor
Po prestani nevihti je Klop za trenutek
iz kipečega lonca.
opustil svojo navado. Saj veste katero, ne?
Prav to kipenje pa je rodilo neurje! Iz vseh
nad sedenjem, kljub temu, da je bil vedno
strani so, zgolj po slučaju, privršale sape
zagret zagovornik počitka in sprostitve.
mater, katerih mladi raziskovalci so načrto-
Druščina, ki je tokrat kar stoje zborovala
vali podvig v neznano. In butnile v to
ob omar'ci, ni več mencala. Potrebno je od-
gmoto razkuštrancev, da se je kar iskrilo.
riniti na pot. Vsak naj hitro pobere kar
Neurje se ni toliko nanašalo na možnost
meni, da je nujno – čez deset minut pa
podviga, niti na grožnjo s smrtjo z žgečkan-
karavana odrine. Kdor pride, pride, kogar
jem po podplatih. Kdo bi si mislil, da mater
ni, naj si sam pripiše. Smrt izdajalcem! Naj
to ni motilo! Večjo težavo so jim pred-
jih bolhe žgečkajo po podplatih!
stavljale klobase in ostale dobrine, brez
katerih – tako so modrovali kuštravci – pač
ne bi šlo. Več kot očitno je naenkrat bilo
jasno vsem, da so za temelj izbrali pravo
vsebino. Glede na odzivnost je bila odločitev za hrano res tista primarna skrb,
brez katere se tudi celoten podvig nikakor
Naslednji dan ni ravno bil najbolj navdušen
V popolni tišini je horda razkuštrancev
zapuščala vas in vstopala v neprehodno
džunglo, skozi katero se uspe prebiti le
najpogumnejšim. Po džungli je sledil spust
– na grozo in trepet vseh – v Dolino smrti.
Ni ga bilo, ki ne bi težko dihal; pri nekaterih
ne bi izšel.
se je videlo, da zadržujejo jok. Dolina smrti!
Seveda nevihta ni prinesla le grmenja.
se je vil mrzlo hladen potok, prepreden s
Kmalu se je začelo še bliskati. In blisk je
tisoči slapovi, ki po predstavljali skorajda
odmeval v bobnenju in treskanju na vse
neprehodno nevarnost mladim raziskoval-
strani. Ni bilo bliska, ki ne bi zadel. Redko
cem. Od vseh strani so v strugo segala
Kako grozna pokrajina. V njenih ravnicah
23
stara, podrta, poraščena drevesa… dišalo
Pot nazaj, spremljana z jasno prisego, da
je … po nečem gnilem, propadajočem.
se raziskovanje nadaljuje in da doma nihče
Menda ni kdo bil tam že pred njimi! Če
ne sme izvedeti kje kod in kako se pride –
bodo naleteli na okostje, ga bodo skrili in
in Bog ne daj da se komu omeni ime
varno zakopali, da bo jasno – mi smo bili
Dolina smrti! – do tega kraja je bila povsem
prvi tukaj!
nevsakdanja. Mudilo se je naši hordi mlad-
Horda razgretih mladcev je z očmi, velikimi
kot največji žaromet, preslikala vsako ped
zemlje. Včasih tudi še podzemlje. Kraj je bil
resnično pust in hladen. Prava Dolina
smrti. Na neki točki se je horda zaustavila.
Odkritje? Znamenje? Življenje? Grozeča prikazen? Žival iz pradavnine? Ah, ne. Tokrat
ne. Lakota in strah sta naredila svoje.
Sledil je ukaz: usedimo se! Auč! Kako naj
sedim, ko je nevihta včeraj dodobra premasirala zadnjico! Vendar je misel na
hrano mlademu raziskovalcu Klopu dajala
moči tudi za to pogumno določitev.
Bratsko so si delili, vedoč, da edino če
držijo skupaj lahko preživijo. Zagorel je
ogenj, zadišalo je po pečenem krompirju,
katerega se je naenkrat tako namnožilo, da
še sami niso vedeli od kod ves ta krompir.
cev. Vsak je hitel in zdelo se je, kakor da
vsak stiska zobe. Strah pred Dolino smrti?
Pred zagroženo kaznijo ob izdaji? Nič od
tega. Krompir, ki se je tako razmnožil v
Dolini smrti, da ga je bilo za vse dovolj je
puščal svoje sledi v trebuščkih. Mudilo se
je na stranišče.
Naj tu pripomnim, da so fantje pojedli vse
kar je bilo podobnega krompirju. Od oglja,
ki je na zunaj kazal obliko krompirja do zagorelih »limon«, ki so rastle na sosedovi
živi meji in so jih pridoma metali v ogenj,
da bi čas hitreje minil.
Doma so se vsi čudili, ker so se fantje tako
hitro vrnili nazaj in tudi kako pridno in tiho
ter brez ugovarjanja vse sprejemajo. Dolina
smrti jim je dodobra podkurila pod
nogami.
In vsi so jedli in se nasitili: nekaj deset
Zadevi pa še zdaleč ni bilo konca. Ko se je
mož... od tistih borih šestih krompirjev in
Klop vrnil po neuspelem prehodu čez San
dveh klobas. »Lakota je najboljša začim-
Francisco iz šole je pri omar'ci zagledal lis-
ba«, je govoril župnik Janez. In ponovno se
tek. Nič neobičajnega. Vendar je bil listek
je pokazalo kako preklemano prav je imel!
zvit in lepo zložen. Pomeni, da ga je nekdo
tja postavil z namenom. Klop, nič hudega
24
sluteč, je bral: popoldne poskrbi za vrečo
pravil za današnje krmljenje – ni več. Klop
sena, ki ga imate na podstrešju. Potrebu-
se je usedel. Tako je bil varen pred morebit-
jemo ga za gradnjo kolibe, ki bo služila kot
nim viharjem. Sedenje vedno pomaga, ko
tabor, izhodišče za raziskovalne podvige.
se bliža neurje. Oče pa je zabodel svoje
Še ni dobro izzvenel vihar na njegovi zadnjici, katerega je naslednji dan še dodatno
oplemenitila zgodba z dobro pečenim
krompirjem in že je stal pred novim iz-
oči, v katerih si lahko videl skorajda peklenski ogenj, v sina in postavil vprašanje:
»Sine, si ti kam spravil seno, ki sem ga
včeraj pripravil?«
zivom, ki se mu res ni mogel upreti. Vse za
Saj veste, ko začne grmeti, se težje sliši
tovarišijo. Žrtve morajo biti!
vsako šepetanje. Zato je oče še enkrat
In že je planil na podstrešje, odprl malo
podstrešno okno in skozenj izrinil tesno nagačeno seno, ki ga je oče tako pridno pripravljal za zajčjerejo. To je bilo lahko. Kaj
pa sedaj? Kako vrečo sena spraviti izpred
hiše, skozi džunglo v Dolino smrti? In to
sam! Ups, na to pa ni pomislil! Pred oči so
mu stopale grozeče živali, možnost, da
ponovil svoje vprašanje. Klop je ostal na
klopci. Varen in miren. Vsaj tako se je
zdelo. »Oče, jaz ga nisem spravil. Morda
ga je kdo drug. Lahko je Umetnik imel
kakšen navdih.« Oče se je sklonil pred
Klopa in še enkrat mirno vprašal; in prav ta
mir je najbolj bodel: »si ti kam spravil
seno?« »Ne, ne jaz ga nisem spravil!«
zgreši uhojeno pot skozi neprehodno džun-
»Dobro«, je rekel Oče. Vzel drugo kopo
glo ali da pade vse skupaj v reko, ki je
sena in se odpravil k zajčniku. Seveda
mrzlo in hladno drla po Dolini smrti. Takrat
Klopu besede niso dale miru. Poštenje
je zaslišal Črtov lajež! Ob Kupu nagače-
velja več kot kup zlata! Oče je zvečer ob
nega sena je celo psu postalo jasno, da je
mizi ponovno izpostavil problem »spraviti
pred njim nova dogodivščina.
seno«. Nihče ni imel najmanjše ideje kje je
Opogumljena drug z drugim sta skorajda
seno in kdo bi lahko imel z njim opravka.
brez sledu spravila seno iz vasi.
Oče je še enkrat vprašal zbrano družinico.
No, brez sledu…
Ob povratku domov je oče Franc takoj
zaznal: prvič da sine nekaj pripriva in dru-
Nič. Potem pa začel: »in zakaj se je to
seno samo od sebe vrglo skozi okno in se
raztresalo skozi vas, pa preko Batičevega
gozda in vse do potočka pod Gorenjami?«
gič da sena, ki si ga je včeraj tako lepo pri25
Molk je bil popoln, trajen in neizprosen.
Črta – »sicer pa, saj nisem bil sam pri tem
Klop je trdno sedel na zadnjici. Oče je
dejanju. Tudi Črt je soudeležen. Veš Bog,
ponovno zadrl svoje oči vanj. »Si ti spravil
ni pošteno, da mu ni treba v šolo – dobro
seno?« Sledila je dolga tišina.
to sem nekako prenesel – ampak, to, da
Nato se je zaslišal neke vrste sumerski
pra-jezik, ki je temeljil na tleskanju,
mu ni treba nositi tudi teže soudeležbe – to
pa gotovo ni prav. Amen.«
ponavljanju besed, zlasti nekaterih zlogov,
in ki so ga podpirale velike, solzne oči.
»Mh, a, hm, ja, m, ne, če, ko.. a, m… jaz
ga nisem spravil. Prisežem!« je končno
zmogel zložiti staro sumerščino skupaj.
»Spravil ga nisem. Ne lažem. Sem ga pa
nesel stran. To pa ja. Vendar pa: spravil,
spravil pa ste ga vi oče.«
Oče je spoznal koliko je ura in uvidel, da se
sine drži zlatega pravila, ki mu ga je že od
malih nog polagal na srce: poštenje in iskrenost, sin! Poštenje in iskrenost! Se od
srca nasmejal in lopnil Klopa po rami tako
močno, da so še zajci v zajčniku zunaj hiše
skočili v pozor pozo. »Sine, pošten pa si,
pošten! S tako poštenostjo in iskrenostjo
boš daleč prišel v življenju! »
Klopu se je odvalil kamen od srca. Oče je
uvidel kaj pomeni obljuba in dana beseda:
da ne bo lagal in bo vedno iskren in da je
to obljubo vedno pripravljen potrditi.
Zvečer se je pri molitvi še enkrat zahvalil
Bogu za očeta in tako vzgojo, ki je v njega
vcepila iskrenost. Ni pa pozabil tudi na
26
7
Verski dvom
Mama Stojko
Mama Stojko je bila posebne vrste ženska.
kraškemu daru je imela mama Stojko.
Suha, drobcena, malce že sključena pod
Njene dolge brazde so rezale na gosto in
težo njenih let, sivolasa - naj mi bo od-
globoko njeno telo. Iz njih je odsevala bo-
puščeno, da uporabim to primerjavo – kot
lečina, trud, delo, žrtev… plemenite stvari,
dlaka mladega oslička, njene roke – njene
tako plemenite, da ko danes gledam nazaj,
roke pa so bile nekaj posebnega. Če ste
bi moral pred te roke poklekniti.
videli dolgo njivo kje na Krasu, kjer je zemlja plitva in ponaseljena z manjšimi ali
večjimi kamni, roke podobne temu
Posebnost mame Stojko pa so bile njene
oči. Drobne, a prosojne, žive, poskočne,
27
zlasti pa je iz njih izžarevala posebne vrste
trantom!) povedala, da moli za vsakega iz-
svetloba. Mama Stojko je bila ena sama do-
med njih – za zdravo pamet! Tako je
brota. Ni bilo dneva, da je ne bi našel nas-
postala zavetnica v stiski (mater in očetov
mejane in s kakšnim priboljškom za »nakl-
teh falotov).
jučnega« obiskovalca. Oči pa, in njen duh,
ki je iz njih vel – so bile neustavljiva sila, ki
je še natančnejše kot rentgenski žarek prezarčil vsakega prišleka. Ni bilo stvari, ki bi jo
lahko pred njo skril. In tudi ni bilo stvari, ki
je ona ne bi videla, pa je ne bi znala obrniti
v dobro in ti jo predočiti z vso ljubeznijo. V
Po maši, in temu skorajda nikdar ni bilo
drugače, si je glavo pokrila z ruto in počasi
zakorakala po makadamskem cestišču.
Temu običaju se je – skorajda vedno – pridružil tudi Klop. »O, Andrejček, mila dušica,
moje veselje in mamina žalost! Kako lepo
tem je bila res izredna.
te je videti, in kako velik si že.« Pa čeprav
Bila pa je tudi človek običaja. Verjetno ni
si bil danes kaj priden? Si naredil kakšno
bilo dneva, da se ni odpravila k maši. Peš,
dobro delo?« Klopu ni nikdar zmanjkalo be-
po makadamu, temi, mimo lipe, jesena, tik
sed, ko je šlo za dobra dela. Besed da, de-
ob mostu San Francisco, pa mimo murve,
janja po niso ravno najbolj zvesto sledila
za katero se je govorilo da skriva v sebi
tem.
»krvavo stegno«, prečkala mrzlo reko in
končno z vsem spoštovanjem vstopila k
»svoj'mu Janezu«, kakor je klicala zavetnika župnijske cerkve – sv. Janeza
Krstnika. Sedla je vedno na isto mesto – v
drugo klop na desni (moški!) strani. Tu so
se njene oči umirile; tu je njeno telo
postalo telesce mladenke, ki je klečala v
»stolu« ves čas, kar paglavcem ni zneslo
več kot pet minut. Ko si jo tako gledal se ti
je zdelo, da je v cerkvi druga ženska. Izraz
obraza je bil spokojen, blag, skoraj malo v
nasmešek so se širile ustnice. Videti je
bilo, da moli. In tega ni skrivala. O, ne.
sta že včeraj ugotovila to spoznanje. »No,
Vsekakor mamka Stojko je vedno segla v
žep svojega plašča, se malo namuznila, in
vprašala Klopa če je bil pri obhajilu. Kakor
da ona tega ne bi videla! »Seveda sem
bil.« In že mu je v roko stisnila zajeten bombon. »Vzemi ga, zate je. Veš, po obhajilu je
dobro, da si usta malo uredimo,
spraznimo, da ne bi kje v votlini ostal
kakšen košček hostije.«
Pojasnilu, predvsem pa temu tenkočutnemu nagibu, je Klop vedno z prijetnim
mrmranjem pritrdil.
Vedno je pobalinom po maši (beri minis-
28
Tistega večera pa se je zgodilo nekaj neo-
pognala v skok – ne v smrt pa ne grem –
bičajnega. Med prečkanjem mrzle reke, ko
brez večerje pa ne!
je Klop držal mamo Stojko pod pazduho,
da bi s skupnimi močmi se lahko le prebila
mimo »krvavega stegna«, čeprav je to
vedno pojasnjeval s tem, da pač na tem
delu poti res ni luči in da ne bi rad, da bi si
mama Stojko kaj naredila – na tem delu
poti je naenkrat mimo pridrvel mežnar
Tone na svojem Ponyexpersu. Meni nič,
tebi nič… brez luči, brez opozorila in brez
najave se je zakadilo mimo njih to strašilo,
katerega vidna pojavnost je bila edino
dolg, temen plapojoč plašč v temi. Mamka
Stojko je odskočila kot mlada gazelica, ki
je zaznala materino bližino in zaslutila, da
je mleko blizu. Atletski skok! Nato pa
besede: »Joj, a si videl?! Bog, če bi ti to videl! Če bi ti to videl, kakšni so ljudje! O
Bog, ko bi ti videl to nesramnost, predrznost in domišljavost! Ah, ta mladina!«
Ob prihodu domov je Klop hitel izpolniti
dve obveznosti. Najprej se je usedel, da ne
rečem – ustoličil, za mizo in pograbil za
žlico, da izpolni prvi del večernega
dobrega dela. Nato pa je že hitel pripovedovati mami Ani kako sta se z mamo Stojko za las izognila zadnji uri in kako se je
pred njegovimi očmi že odvrtelo vse njegovo življenje, ter da je že molil kesanje in
kako ga je misel na večerjo le zdramila in
Dogodek se je fantu vtisnil v srce. Še čez
noč so ga preganjale misli na bližnje
srečanje s smrtjo, a še bolj kot to mu nikakor niso dale miru besede mame Stojko:
»o, Bog, ko bi ti to videl!« Fant se je zjutraj
zbudil ves povožen. Tako naporne noči pa
še ne! Vendar se je glede na sončno soboto vse le nekako razblinilo. Misel mame
Stojko, misel pa mu ni dala miru.
Popoldne, ko se je po vasi razlegal žvižg in
so se horde mladcev usipale na omar'co je
Klop še vedno premleval besede. Ko je
stekla beseda o tem kaj bi počeli – in ko je
bilo čutiti zadrego, da kar nekako ni prave
ideje – je udaril na plan s predlogom Klop:
»Fantje, kaj če bi se šli ravbarje in žandarje?« Ni bilo treba dvakrat reči. Navdušenje
je bilo popolno. A ne za dolgo. Takoj se je
rodil pomislek: dan je kratek in ko bomo
vsi povečerjali, bo sicer zunaj tema, a kaj
ko bodo gorele že luči vaške razsvetljave.
Brez teme, pa ni užitka. Naleteli so na
neprehodno oviro.
A ni zaman Klop imel naporne noči! Takoj
je hitel razpredati, da se da tudi ta problem
povsem na prijazen način rešiti. In ne
samo to, še več, da je možno v tej temi še
kakšno zakuhati! Vsi so ostali odprtih ust.
29
Kaj takšnega res niso od Klopa pričakovali.
postajo. Kup vprašanj se je motal po gla-
Sedaj vidite kaj naredi bližina srečanja z
vah prisotnih. Tudi Klop je čutil zadrego. Ta
minljivostjo, zlasti pa še misel, da boš
mi je obstala kot cmok v grlu: kaj pa, če ne
lahko ostal brez večerje!
bo delovalo?! Minuta je trajala celo
Klop je pograbil ročno svetilko, sosedov
Miha je prinesel baterijski vložek in že so
hiteli na nogometno igrišče. Tam je na
»sosedovem travniku« stala trafo (transformatorska) postaja. Klop je bil mojster kar
se elektrike tiče. Med tem, ko se je večina
večnost. Napetost je naraščala, cmok v
grlu je še dodatno poskrbel za zvišano temperaturo in strah… A končno je sledil
»pok« in javna razsvetljava se je pogasila
po vsej vasi. »Živel Klop! Klop majstor,
Klop genialc!« se je razlegalo vpitje.
horde podila za žogo in vpila drug na dru-
V plašču teme so se lahko začele vragolije.
gega, je Klop bil pozoren na vse ostalo
Najprej predlagana igra, kateri je lahko sle-
dogajanje v neposredni bližini igrišča. Še
dila vsa vas, saj je bilo odkrivanje ravbarjev
zlasti je to postala pomembna funkcija po
tako slikovito, da se tega res ni dalo
tistem grobem posegu navijačev v najnape-
prikriti. A tudi igra utrudi! Horda mladcev
tejši del igre! Klop je opazil da ob
se je zbrala na omar'ci in modrovala kaj bi
spuščanju mraka na zemljo v transforma-
še lahko počeli, sedaj ko so ustvarili temo.
torski postaji nekaj poči in da poku sledi
prižiganje vaških luči – tako imenovane
javne razsvetljave. Ta pok ga je grizel iz
dneva v dan, vse dokler ni nekega dne
(zgolj in samo po naključju!) odkril, da je v
transformatorski postaji nameščena foto
Ni bilo potrebno veliko razmišljati. Mesarjev sin je skočil domov po kolofonijo,
ribičev pa po laks (filišpanjo so temu takrat
rekli) in že se je začela godba na nov inštrument. Mladci horde so se skrivaj in čisto
celica, ki proži javno razsvetljavo.
po naključju priplazili do hiše učiteljice
Tako je z baterijsko svetilko in novim
žebljiček, v drugo pa laks in ju v veliki pre-
baterijskim vložkom, ki ga je priskrbel
vidnosti namestil na okno dnevne sobe. Iz
Miha, zakorakal do postaje – in na veliko
varne razdalje so sedaj mladci drgnili s
začudenje vseh prisotnih – vklopil baterijo,
kolofonijo po laksu, ta pa je ustvarjal
ter jo porinil v postajo. Ali se mu je
takšne vibracije, ki so se seveda pridoma
zmešalo? Je kaj čudnega jedel? Je zbolel
prenašale na okno, to pa je zaradi njih
Zdenke. Tam je Miha vzel v roke risalni
ali kaj, da rine baterijo v transformatorsko
30
začelo peti svojo pesem. To je bila vese-
veste, da bi lahko komu odpovedalo srce?!
lica.
Si mislite kaj bi bilo, če bi se komu kaj zgo-
V hiši so vsi ponoreli. Odpirali okno kaj se
dogaja, gledali ven, če je zunaj kdo ki bi
dilo?!« Vse mogoče tehnike mučenja je poskusila, a spregovoril ni nihče.
kaj takšnega lahko povzročil, nato pa je
Vse se je dobro izšlo. Le Klop je bil ta dan
vznemirjenje preraslo skorajda že v grozo,
zelo zamišljen in tudi njegov pogled je bil
ko je učiteljica Zdenka začela vpiti na
mrk. Kdorkoli ga je kaj vprašal, na
moža naj že vendar nekaj stori – da ti
vprašanje ni bilo odgovora. Tudi doma je
duhovi gredo stran od njihove hiše. Mož,
bilo enako. Kaj se je zgodilo? Kaj ga je
zapriseženi lovec, je segel po lovski puški
tako potrlo, ko se je vendar vse tako čudo-
in se napotil iz hiše. To dejanje je hordo
vito izšlo? Mar ne bi mogel biti vesel?!
mladcev tako »razorožilo« da je bil potreben nujen in taktičen umik. Smeha, smeha
pa je bilo na pretek. A se zgodba nočnega
plašča teme še ni zaključila tu. Sledile so
še druge »slučajne« hiše (navijačev dom,
soseda ki ni pustil nogometašem piti vodo
po končani tekmi…). Povsod je bil učinek
Klopu so se motale po glavi težke misli.
Najtežja ni bila ta, da je učiteljica Zdenka
govorila resnico – da bi se res lahko kaj slabega zgodilo. Najtežja je bila misel, ki je
Klopu postavila svet vere na glavo. Prvič
se je srečal – na tako močen način – z ver-
isti.
skim dvomom. Vedno znova ga je grizlo:
S krohotom in vedno s ponovnim spomin-
počel vragolije – in to ne le učiteljica
janjem na učiteljičine besede o duhovih je
Zdenka! Kako to? Kako to, ko pa je mama
druščina pokala od smeha, ko se je pomi-
Stojko tako jasno povedala versko resnico:
kala po vasi. Svetilko so odstranili, luči so
»o, Bog ko bi ti to videl!« Bog torej ne vidi
se ponovno prižgale. Krohot se je umiril. To
v temi, po noči. In Klopu je to bila resnica.
noč so vsi sladko spali. Tudi Klop.
Kako to, torej, da so kljub temi (in tema je
Ob ponovnem obisku šole pa se je vse
lepo obrnilo na glavo. Učiteljica Zdenka je
fante postavila pred zid: »Kdo je včeraj
strašil po vasi!« Grobna tišina. »Kdo je
včeraj strašil po vasi, paglavci nemarni! Ne
kako to, da so ljudje vedeli, kdo je včeraj
bila!!!) vsi vedeli kdo je kaj ušpičil? Bog vidi
tudi v temi? Se je le pretvarjal da ne vidi?
Jih je zatožil, pa ni bil toliko dedca, da bi to
njim v brk povedal? Verski dvom je bil
težek!
31
8
Karakter
“Ste kot pes in mačka!”
#
#
#
#
- mama Ana
Kako se že sliši pregovor: nesreča nikoli ne
največjo preizkušnjo, in razumevanja do-
pride sama. Ne sliši se ga prav pogosto, a
godkov, ki so se odvijali s svetlobno hi-
ko se ga je ta po navadi jasen in glasen.
trostjo se je Klopovo življenje končno neko-
Tako je bilo tudi v Klopovem primeru. No,
liko umirilo. Spoznanje, da ima Bog tudi
ne ravno v njegovem. Vendarle tesno
njemu lastne poti spremljanja ljudi in da
povezanim z njim.
vidi širše, dlje in globlje v človeka, kakor si
Po procesu sprejemanja, ki ga je Klop s
tako tenkočutnostjo sprejel za svojo
je to mislil na začetku; to spoznanje je
Klopa sčasoma umirilo. Zakaj bi se on
32
ukvarjal z Bogom in njegovimi sposob-
znova kot doma.« Otroštvo je, očitno, pus-
nostmi – naj se raje On ukvarja z menoj in
tilo v njej močno sled.
mojim svetom idej – to je bilo spoznanje, ki
je Klopu sčasoma pomagalo preboleti ver-
Kakorkoli že, dejstvo je, da je Klop hodil
ski dvom.
po mleko. Seveda ne sam. To bi bilo pre-
A pretresov še ni bilo konec. Še zdaleč ne!
na varnem in v izolacijski sobi, katera mu
In po vsem tem, kar se je Klopu dogajalo
ne bi pozneje delala preglavic z razno-
zadnje čase, so ponovno začeli vznikati po-
raznimi vonjavami, katere je prinesel od Ka-
misleki in dvomi. Tokrat dvomi v Božjo
linovih; seveda skupaj z mlekom!
pravičnost in njegov stvariteljski red.
več zahtevati od njega! Sam bi ostal doma
Klopov redni spremljevalec je bil kdo drug
Vse se je začelo s čisto vsakdanjimi in
kot Črt. Verjetno je šlo za delo usmiljenja
nepomembnimi stvari.
(da ne bo pomote – iz Črtove strani!),
Tako kot vsak dan, no – skoraj vsak – se je
Klop tudi to popoldne odpravil v stari del
vasi, kjer so »domorodci« še vedno gojili
katerega pa je Črt vedno znova tako
pristno odigral, kakor da ga je prvič oz.
zadnjič.
tesen odnos do tradicije in pravil, ki so z
Dostava mleka je potekala po povsem us-
njo bila povezana. Pri Kalinovih so namreč
taljenem sistemu, da ne rečemo redu. S
še vedno imeli krave, kozo, zajce in kokoši.
Črtom sta se v brezmejni zanesenosti,
Ob vsej tej golazni bi bilo čudno, če se
smehu, viku in kriku bližala Kalinovim. Do-
med njo ne bi našla tudi kakšna miš, pa
brih sto metrov pred domačijo, pa se je
roji muh, obadov in seveda: mačke, ki so
zgodila sprememba, ki je pričala, o disci-
brez velikega truda živele od dobrot
plini in redu! Črt je moral k Klopovi nogi,
kmetije.
Klop pa se je moral zazreti v hišno številko
Klopova pot je bila potrošniške narave. Kalinovi so namreč oddajali mleko. Klopova
mama Ana pa je bila na domače, močno,
pristno, pošteno... in bogvedi še kakšen
pridevnik je vse uporabljala.... mleko
močno navezana. Vedno znova je rada
ponovila: »na ta način se počutim vedno
štiri, da ga ne bi premamile fige, hruške,
slive, jabolka, marelice... in še kakšna
druga dobrota, ki se je ponujala ob poti. To
je bila vojaška disciplina. Črt, seveda, ni
imel težav s sadjem – vsaj načelno ne –
njega so bolj zanimale mačke in dejstvo, ki
ga je mati Ana tako vztrajno ponavljala
33
pred otroci: taki ste kot pes in mačka!
Kako bi se torej mogel odreči temeljni us-
Naj potem še kdo vpraša kaj je to vzgoja!
meritvi Klopove družine!
V hipu, ko so se odprla vrata in je stopila
In tako sta stopala – eden po štirih, drugi
metrov Črtovega opazovanega polja; no,
po dveh – a oba v vojaški disciplini:
še preden je bilo zaznati nogo; ko je šele
strumno, resno in zdržno!
senca padla na to »bojno polje« je Črt
Pri Kalinovih je vladal popoln red. Vse je
lahko prestopilo hišni prag, vse je lahko
vstopilo v hlev, le Črt je bil na seznamu
nezaželenih oseb. Tako ni preostalo drugega, kakor da se je pustil vzgojiti (in to že
od njegovih otroških let!) in z veliko samoodpovedi, počakati pred vhodnimi vrati
Kalinove domačije. Čudo Božje! Red mu je
noga na tistih deset kvadratnih centi-
pozabil na vso uglajenost in strumnost
gardistične vzgoje. Klop je ostal odprtih
ust. Saj je vedno bilo tako, a tokrat, tokrat
je bilo videti, da gre za res. Ni se dalo
razločiti kdo koga lovi. Ali so mačke preganjale Črta, je on gonil njih; so miši
bežale pred mačkami, ali teta Franca pred
njimi... Kaos.
pomenil več kot sto bolh na njegovem
Dejstvo, ki se je iz vsega tega izcimilo pa ni
usločenem hrbtu. Ko je Klop prestopil hišni
bilo prav nič navdihujoče. Črt si je očitno
prag, se je zunaj odvijalo pravo pravcato
izbral svojo žrtev. Ne levo, ne desno (kakor
vojaško »postrojevanje«. Črt se je strumno
je bilo to običajno) ga ni več zanimalo, vse
usedel, glavo zasukal v smeri vrat in oči
svoje sile je sedaj usmeril v ubogo Pinco,
zapičil v 10 kvadratnih centimetrov, za
mačko z napol siamskim poreklom.
katere je vedel, da bodo prvi postali pokazatelj tega, da se Klop vrača s svojim dnevnim tovorom. Videti Črta v tej vojaški drži
je bilo res nekaj veličastnega. Ne vem če
mi boste verjeli, a v tistih trenutkih se je
zazdelo, da stoji častna straža pred vrati.
Straža, ki jo ne gane veter, mraz, dež,
sonce,.... in niti mačke Kalinove domačije.
Vse se je lahko odvijalo okrog njega, svet
bi lahko propadel, a Črt je ostal kot okamnel.
Lajež, cviljenje, zavijanje, hrup, prhanje,
kremplji in ekstaza, ki ni prepoznala več
ograje, zidu, Francine lehe spomladanske
solate... o to je bil direndaj! Je to bilo tisto
stanje, ki ga je mama Ana želela pojasniti,
ko je vpila nad otroki da so kot pes in
mačka?
Kakorkoli že. Začel se je triatlon: malo po
suhem, malo po rožah, malo po solati,
malo po gnojni jami in za finiš še tek z ovi34
rami na sto metrov in to v dolino! Morali bi
To je bil še tisti čas, ko sta po vaseh elek-
videti to predstavo. Pinca, kot da je v
trična napeljava in telefon tekla po »zraku«.
Ferariju, sklonjena k tlom in s tako ur-
In prav proti enemu izmed teh nosilcev
nostjo, ki ji nikdar ne bi pripisal; Črt pa kot
(drogov) se je zasukalo današnje prven-
»valjar« za njo – a dokončno odločen, da
stvo.
plena (beri: pokala te tekme) za nobeno
ceno ne izpusti iz rok. No, bolje rečeno iz
gobca. In že je kazalo da bo prišlo do
predčasnega sklepa tega vznemirljivega
boja, ko je nenadoma Pinca iz strmo
spuščajoče glavne ulice zavila v stransko.
Ferariju je ta manever seveda uspel v njegovem klasičnem slogu, za Črta pa je to
pomenilo nerazumno potezo, s katero se
ni mogel soočiti kar še nekaj časa. Škripale
so gume, videti je bilo kako oči izstopajo iz
jamic, hidravlika podvozja, ki ni moglo
zdržati takšnega sunkovitega obrata, je
podlegla zakonom fizike. Črt se je dobesedno »sesedel« na zadnjo plat, pred seboj potisnil vse štiri okončine iz zaviral. Videti je bilo, da gre za življenje in smrt. V na-
Pinca je s svojim Ferarijem, tako se je za
trenutek zazdelo, delala samomor. Z nekontrolirano hitrostjo je dirkalnik brzel naravnost v drog. Končno se je izkazalo, da je to
bila taktična ukana, kaskaderskega tipa.
Pincini kremplji so se namreč tako možno
oprijeli lesenega droga in ponesli
Ferarijevo telesce navzgor, da se je za trenutek zazdelo, kakor da vidi pred seboj
vsaj še pol kilometra poti. Končno se je
dirka zaključila: Pinca na vrhu droga, Črt
pa pod njem; seveda ob javnem in glasnem izražanju negodovanja nad tako zaključeno dirko.
A zadevi še ni bilo kraja.
slednjem trenutku je bilo zapaziti kako
Pravzaprav se je šele začela. Klop je varno
skuša prednji dve taci premikati v levo; a
dostavil mleko na dom. Posoda je sicer
so obe le nemočno polzele po asfaltu... in
bila bolj belkaste, kot aluminijaste barve; a
katastrofa se je zgodila! Črt je z vsem svo-
vsebina je večinoma le ostala v rezervoarju
jim telescem poletel preko zidu in padel na
;-) Misleč, da je dan zaključen in da bo noč
nekaj metrov nižjo travnato površino.
prinesla olajšanje, se je usedel za mizo in
Sekunda je trajala vso večnost. Končno se
je prikazal znova na dirkalni površini, popolnoma zbegan, kaj se mu je zgodilo – a že
pripravljen na nedokončano etapo.
čakal večerjo. Ni bilo potrebno čakati
dolgo. Večerja mu je teknila kot že dolgo
ne, verjetno tudi zato, ker je bil kot komentator dirke deležen pravcatega tekaškega
35
napora, da je lahko sledil vsej zadevi. Po
odobravanja nad načrtovanimi podvigi. Šlo
večerji, bognedaj da bi si se sam šel umiti
je za las, da bi sosedov Tine ostal zazna-
in pripraviti za v posteljo, se je na mamino
movan s trdim karakterjem Črtovih zob.
zvesto in vztrajno ponavljanje, le odpravil v
Končno so možje le staknili modre glave in
kopalnico in si vsaj za silo odrgnil zobe ter
z lasom ujeli Črta, ter ga s silo potegnili
zmočil oči. Noge, ah noge so preobčutljive
stran od Pince. Črt je tako, seveda prvič v
za mrzle večerne obrede! In se odpravil
življenju, ostal privezan na povodcu in se
spat. Noč ni bila kot druge. Vsa zgodba se
čudil kaj naj vsa ta cirkus pomeni.
je še enkrat odvila in nič čudnega ni bilo,
ko se je rano zjutraj zbudil ves poten in pre-
Pinca pa... ja to pa je še svoja zgodba.
strašen: ali sem še živ ali več ne.
Pinca je na drogu vztrajala še dva dni. Na
Končno je zadihal s polnimi pljuči in pre-
in izstopila iz ciljne ravnine. Vredna pokala
veril kakšen je nov, podarjeni dan. Na nje-
in nagrade za tako izjemno dirko.
govo veliko začudenje je sijalo že sonce;
še večje začudenje pa je sledilo, ko je pod
drogom uzrl Črta in Pinco na vrhu droga.
Ja vidva pa sta res prava karakterja! si je
sam pri sebi rekel, in odšel proti Črtu, z namenom zamotiti ga, da bo Pinca lahko v
miru zapustila ciljno ravnino, v katero sta
pridivjala včeraj s tako silo. A Črt ni bil
navdušen nad Klopovo idejo umika,
priznanja poraza, še manj pa igre. Renčal
je in renčal, kazal svoje belo-rumene zobe
in nič kaj prijazno gledal izpod čela. Ni zaleglo niti ponujanje včerajšnjega mesa, ki se
noč drugega dne se je končno opogumila
Vse to bi še nekako šlo, če se Klopu ne bi
znova začeli porajati dvomi. Verski dvomi!
Šlo je za vprašanje: kako je lahko Bog ustvaril stvari, ki se med seboj izključujejo?
Kaj ni stvarstvo odsev njegovega reda, logike, uma? Kako potem, da v tem stvarstvu prihaja do stvari, ki kažejo na nepopolnost, nesmisel in krivico?
Težka vprašanja. Še težji odgovori.
Najtežje pa razumevanje le-teh! Iz dežja je
stopil pod kap.
je kuhalo v juhi. Trma do konca.
Tako je šlo skozi ves dan. Nihče ni ne jedel, ne pil. Drugi dan ravno tako. Končno
so se sosedje odločili, da zadevi naredijo
konec. Črt ni kazal velikega navdušenja in
36
9
Prevodnost,
upornost, napetost
in še kaj iskrivega razsvetljenje
Od reinkarnacije do nirvane in
razsvetljenja in o tem kako se oče ni
strinjal z novo vero
Po polomiji z vzgojnimi pristopi in Črtovim
Iz spoznanja, da je delo naporno; da delo
nerazumevanjem pojma vzgoje ter kupom
pomeni trud in muko je sedaj samo od
vprašanj, ki so se začele odpirati, se je
sebe zrastlo še drugo, temeljnejše
Klop strateško umaknil iz «bojnega polja
spoznanje. Ne-delo je še hujše prekletstvo
odnosov».
kot delo!
37
Samota, brezvoljnost, nezainteresiranost,
življenju lahko prišlo več kot prav. Tako je
dolgčas – kaj bi počel in kako bi porabil
razmišljal oče. Klopove misli pa so bile
ure in minute dneva, ki mu je na razpolago
malce drugačne.
so v njem zbujale še več vprašanj, še več
težav, na katera še ni bil pripravljen odgo-
Hm, ja! Če je pacient umrl je potrebno
voriti in se z njimi soočiti.
narediti najprej obdukcijo, da se vidi kaj ga
Zato se je bilo potrebno zaposliti. Toda s
losti take narave, da ima možnost ponov-
čim?
nega utelešenja oz. obujenja, ni zlomka, da
Ob brskanju po podstrešju mu je nekaj zadišalo. Ne verjamete da mu je zadišalo?
je «pobralo». In ker je pacient po božji mi-
ga ne bi obudil in mu ponovno vdahnil
dušo. Tako je bilo fantovo razmišljanje.
Mu je! Takoj vam povem kaj. Ob premeta-
Navzkrižje interesov ni bilo takoj opazno.
vanju raznih družinskih artefaktov in ostalin
Sprva je bila zagnanost prisotna na obeh
se je prebil tudi do starega radia. To je bila
straneh, očetovi in Klopovi. Ob nekaterih
tista velika škatla, ki jo danes lahko vidite
poizkusih pa je oče začel spreminjati svoje
le še na internetu ali v kakšnem muzeju. Le-
navdušenje, zlasti še ker so bili le ti v
sena škatla, polna žičk, kondenzatorjev,
povsem nasprotni logiki, kakor je bila, v
diod... Ko je prvič odprl skrivnostno notran-
katero je bil sam prepričan. Obuditev je
jost tega, takrat že mrtvega, pacienta je iz
sicer hvala vredna kategorija, a do sedaj ni
njega zadišalo. Zadišalo po nečem slad-
slišal še za čudodelnika, ki bi lahko kljubo-
kobnem, izjemnem, edistvenem. Po
val tistemu iz Nazareta; še bolj pa ga je
nečem, kar se ne da pozabiti. To je bil vonj
mučilo dejstvo da je njegov lastni sin začel
vezja, elektronike. Vonj, ki zasvoji še tako
verjeti v reinkarnacijo. In to začenši pri
zahtevnega izbirčneža.
starem radiu! Tega si ni mogel dovoliti! »Ne
In prav ta vonj je Klopa pripravil do tega,
da si je od očeta Franca izprosil amnestijo
v moji hiši, ne pod mojo streho in ne dokler
nisi polnoleten!«
(oprostitev, pomilostitev...) izrečeno na vse
Klopa so vsa ta teoretična razhajanja z oče-
kar je bilo v povezavi z elektriko v hiši. Kaj
tom precej zmedla. Težko je sprejemal oče-
pa lahko star radio povzroči?! Fant naj se
tovo filozofijo, da pač ima vsaka stvar na
zamoti, igra, spoznava, uči finih gibov, me-
svetu svoj življenjski tek in da se vsaki
hanike, potrpežljivosti... vse to mu bo v
stvari ta tek enkrat zaključi. Še bolj pa se je
38
čutil vznemirjenega ob tem, ker ga je oče
Do te točke je hišno vzdušje podpiralo pro-
primerjal z Frainkesteinom. »Kako je temu
jekt «Talita Kum». A ko so se začeli kazati
lahko bilo tako!« se je čutil ogorčenega.
prvi jasnejši obrisi tega, da pacient želi živ-
Mar ni v naravi vseh stvari naboj življenja;
eti in da je vonj zasvojil mladega kirurga, je
mar ni največje človeško delo tisto, ki
nastala najprej nevihta znotraj hišnega
življenje omogoča in spodbuja; mar ni v
sveta.
neizmernem trudu po bivanju izraženo tisto
primarna sila, ki pravi da je bivati boljše
Amnestija je bila preklicana. Oče nikakor ni
kakor ne-bivati?
mogel sprejeti sinove odločitve, da želi pre-
Uštel se je, v kolikor je menil, da se lahko
prepričati v katero smer je potrebno še de-
zamoti in se izogne resnim vprašanjem, ki
lati, da bo pacient oživel. Sledila je oče-
mu jih je natrosilo življenje. A tokrat je s
tova prepoved in strogo zabičanje: »mrtvi
pogumom, predvsem pa z odločenostjo
naj ostanejo mrtvi – to je njihova pravica!«
zagrizel v problem: hočem, hočem, da živi!
skusiti pacientovo življenjsko stanje in se
A mladi nadobudnež, ki se je že pred-
In je segel v drobovje svojega prvega paci-
hodno opekel z električnimi izkušnjami kot
enta. Koliko žic, koliko lučk, tranzistorjev,
npr. ob ugašanju luči po vsej vasi, da je
kondenzatorjev, gumbov, celo pajkovih
lahko stekla igra ravbarji in žandarji, mladi
mrež je v tem čudovitem telescu? Kako
nadobudnež se ni dal. Bil je zavojevan, os-
vse to deluje? Čemu je vse tu, na tem
vojen, prevzet, zasvojen!
mestu? Kaj je funkcija določene stvari? S
kirurško preciznostjo je preiskoval svojega
pacienta, ga čistil, brisal, odstranjeval
prah, čistil prehode, luščil bakrenega
volka... in tisti duh; ja tisti duh ga je vedno
bolj osvajal. Če ne kar zasvajal.
Noči so minile v genialnih sanjah, ki so
vedno znova prinesle kakšno novo rešitev.
Dnevi pa so tekli v smeri precizne mehanike in kirurške spretnosti rezanja, šivanja,
odstranjevanja in povezovanja.
Tisti dan se je iz šole vrnil s tako hitrostjo,
da mu niti Črt ni mogel slediti. Kaj se ne bi,
ko pa je bilo jasno, da je mama na nakupih
v mestu, oče pa v službi in da ima vsaj uro,
če ne več, časa na razpolago, da vdihne
življenja svojemu pacientu.
Vse je bilo že pripravljeno. Le odgrnil je
rjuho, pod katero je že včeraj zvečer skril
vse potrebno za reanimacijo pacienta. Sledil je le še rutinski pregled vsega pripravlje-
39
nega, preverjanje povezav in odločilni ko-
Se je poleg očeta sedaj proti njemu zarotila
rak: priklop na življenjsko nit.
tudi življenjska energija? Čutil se je ne-
Vse telo je drgetalo. Seveda od vznemirjenja, navdušenja. Misli na Nikolo so
postale kakor stara, obledela, slika. Sedaj
gre za res. Gre za tukaj in sedaj! Tu se sedaj dela preteklost, sočasnost in prihodnost!
Gremo!
Pacient je zavzdihnil. Zahropel: »to so
bila...« Klopu so se naježili lasje. Pa ne zaradi navdušenja in prevzetosti. V tistem trenutku je namreč nekaj počilo z neizmernim
pokom, švignile so iskre, zabliskalo se je
vse nebo, ozračje so prepojili delci
življenjske energije, ki je Klopu dvigovala
srčni utrip in lase. Bila je to izkušnja nirvane. A le za trenutek. Nato je vse izginilo.
Nirvana je postala bolečina v prsih, iz pacienta se je kadilo, vse pa je prežemal tisti
osladni vonj, ki ti ne da miru, da bi ostal
križem rok.
Po tem nebeškem videnju se je Klop odločil za ponovno oživljanje. Vse je postavil
na mesto in ponovno hotel vzpostaviti tok
življenjske energije. A nič. Nič od niča. Niti
Pacient se ni oglasil, niti zakadil, niti poka,
niti nirvane ni bilo več. Poskusil je še enkrat. A brez uspeha.
močnega, otroka, nesposobnega reči A.
Potrtost je potegnila za seboj jezo in pacient je potegnil «ta kratko». Odnesel ga je
na podstrešje, ga spoštljivo položil na
njemu določen kraj in izrekel pomenljive
besede: »mrtvi naj ostanejo mrtvi – to je njihova pravica!«
S tem spoznanjem se je vrnil v kuhinjo in
ob žalostnem vzdušju segel po pripravljenem kosilu. To mu je teknilo. Hvala bogu
vsaj ena življenjska energija ga ni zapustila.
Kmalu se je iz službe vrnil oče. Klop si ni
nikdar mislil, da ima oče tako ostro vrojene
detektivske lastnosti. Takoj ko je stopil
skozi vrata se je zazrl v Klopove oči in
resno rekel: »menda nisi?!« Ni bilo
potrebno reči več. Solze so povedale vse.
Vse nebeško občutje nirvane je postalo
teža, ki je Klop ni mogel več prenašati. In
vendar mu ni dalo miru. Kako oče ve?
V tem trenutku se je vrnila mama Ana in
brez da bi bila seznanjena s situacijo ugotovilo isto: »menda nisi!« Čez nekaj trenutkov
se je vrnil starejši brat, vsestranski modrosrajčnik. Tudi njemu ni ušlo dejstvo: »pa ne
da si oživljal pacienta?«
Kako so vsi vedeli? Ja, kako ne bi: če pa je
vsa hiša dišala po tistem osladnem vonju;
40
če so bile Klopove roke kakor, da bi jih rav-
misel. Pravilo se je potrdilo prav kmalu. V
nokar potegnil iz najbolj črnega dimnika in
jezi se je odpravil za hišo in se spravil na
njegovi lasje – še Einstein v najboljših letih
omar'co. Tam je butal z nogami ob njo,
mu ni bil podoben!
kakor da je ona kriva za neuspeli projekt.
A presenečenju še ni bilo konca. Po navadi
je tako: ko se zgodi ena reč, pride še
druga! Oče se je hotel tuširati, a tople vode
Med butanjem, ko se je že zvečerilo, pa je
Klopa prešinila še ena ideja. Kaj pa, če bi
še nekaj preizkusil?!
ni in ni bilo. Mama je želela pogreti modros-
Ena, dva, tri... je že bil na podstrešju in
rajčniku kosilo, a iskrica za vžig plina ni ho-
pridno zbiral tanke žičke iz umrlega paci-
tela delovati... Takrat se je zaslišal približno
enta. Nato se je v vsej svoji zagnanosti
enak pok, kot se je slišal ob reanimacija pa-
spustil na realna tla. Med potjo je takole
cienta. Samo da je tokratna lokacija poka
razmišljal: če imajo velike stavbe strelovod
bila povsem jasno določena, čutna in raz-
in če strela udari vanjo, vsa ta energija
poznavna in še daleč od tega, da bi
steče po strelovodu v zemljo in jo odvede
povzročala stanje nirvane. Ob poku pa so
stran od objekta samega. Kaj če bi posku-
sledile še besede: »ja, a prav pancerko si
sil tudi jaz nekaj takega?
moral uničiti, kajne?!«
In že je privezoval bakreno žičko umrlega
Proces reanimacije pacienta ne le, da ni bil
pacienta na bližnji oreh, drugi konec žičke
uspešen; še več. Odšla je tudi vsa
pa počasi in polagoma, premišljeno in
življenjska energija po vsej hiši. In tako se
trezno počasi potiskal skozi ključavnico ve-
je čakalo na višjega kirurga, ki bo prinesel
like električne omarice. Ko bo prišlo do
«pancerko» in ponovno oživil hišo. Klop je
stika, bo vsa energija stekla po žici v oreh
želel nekaj reči, češ da bi mogoče temu ki-
in po temu v tla. To je treba videti.
rurgu, ki prihaja s »pancerko« uspelo oživil
pacienta, a je raje molčal.
Na rahlo je potisnil žičko skozi ključavnico.
Misleč, da je vse hudo minilo, se je v hiši
ben zgodnje-popoldanskemu, le da je ta
ponovno vzpostavil normalni življenjski
bil neizmerno večjih razsežnosti. Sledil je
utrip. Vsaj pri večini.
snop isker, pravcati slap, ki je segal še pre-
Klop je bil pobit. In človek v pobitosti rad
stori kakšno dodatno neumnost ali nes-
Takrat se je ponovno zaslišal pok, podo-
cej daleč stran od Klopa; temu je sledil
pravi zračni udar (še hujši ko tisti, o
41
katerem so se učili v šoli), ki je Klopa odnesel skorajda na drugo stran vrta. Udaru je
sledila tišina in tema po vsej vasi.
Tišina je bila najhujša. Nobenega glasu, nobenega krika, nobene besede... nirvana
ali...? Srce je bilo z neizmerljivo frekvenco.
V možganih je vrelo, telo se je počutilo kot
da bi ravnokar zaužilo vsaj tri Red Bule
hkrati. Življenjska energija je napolnila Klopovo telo kot da bi bilo to akumulator.
Mučni tišini je končno sledil majhen pok-ič.
Kmalu za tem pa so se ponovno prižgale
luči javne razsvetljave ter luči po hišah.
O, kakšno olajšanje!
Na pol mesečen se je vrnil v kuhinjo, kjer je
ravno potekal pogovor o tem če so mogoče preslišali, da so za večer napovedali
redukcijo. Baje bo potrebno varčevati z energijo. Vsi so bili zbegani. Klop je le še
vprašal mamo, če je kopalnica prosta in se
ponovno umaknil v temo svoje sobe.
»Je že prav, da ljudje iščejo razsvetljenja,
vendar ne za vsako ceno. Bog, hvala, da si
me razsvetlil naj bom raje previden in
sedim za mizo, kot da me razsvetljenje preveč zasvoji.«
42
10
Tiha voda globoko
dere
Ali zgodbe, ki jih pripoveduje poletje.
Poletje je prineslo živ žav na vas. Za ves
počitnice. Vse je brstelo in vse je razgan-
dan in vse počitniške dni. Temu je bilo
jalo od vragolij in načrtov.
približno tako kot se zgodi tisti puščavski
roži, na katero pade le nekaj kapljic rose in
že ozeleni. Podobno tak efekt so imele
To «obsedeno» stanje pa ni bilo vidno le pri
pobalinih. Še bolj «obsedeno» in resno je
43
bilo stanje, ki ga je bilo brati iz obrazov in
je fleka bila na robu okna, na garažnih vra-
oči vseh staršev. Ti so se spraševali: bomo
tih, oprijeta na luči, ki je visela nad vhodom
preživeli še to poletje? Kaj nas bo čakalo,
v hišo... Fleke so bile dejstvo. Ne vprašajte
ko se vrnemo domov iz službe? In tisti,
kaj je to bilo! Ne, ne... mirno kri niso bile
katerih starši so bili doma – in Andrejčkova
ošpice, ki bi se epidemično razpasle po
mama je bila ena od njih – so ta problem
vasi, niti rdečke ali kaj podobnega. Šlo je
še močneje doživljali. Ves dan opazovati in
za neko, čisto drugo bolezen.
gledati, da boš mulca zaposlil. To je bil napor, nevreden imena: počitnice.
Če so se gospodinje med seboj znale poh-
V tistih časih so nekatere stvari še zelo de-
liko korenja je rodilo ali npr. koliko je tehtal
lovale. Npr. če je mama Ana izdala za-
največji paradižnik, da o jagodah ne govo-
poved pletja vrta je to skoraj dvesto od-
rimo... so to isto stvarnost preizkušali tudi
stotno pomenilo: 1. da bo naenkrat na vrtu
vaški pobalini. Ti so skrbeli zlasti za to, da
vsaj deset paglavcev, ki bodo ubogemu
bi se prevzetnost gospodinj ne razrastla
Klopu priskočili na pomoč, da bo delo čim
čez meje normalnega in bi se razbohotila
prej in temeljito opravljeno. In 2. da je ve-
pregreha, imenovana zavist, napuh,
lika verjetnost, da bo plevel ostal v lehah
nevoščljivost...
za rože, rože pa bodo končale v kompostni
jami za hišo. In to brez izjeme – do potan-
valiti kako so letos zrastle paprike, ali ko-
Takoj, ko je kateremu od mladcev padlo v
kosti.
oči, da bi se lahko zgodilo, da bo para-
Sedaj pa preživi dva meseca v takem
lahko izzval medsebojno tekmovanje go-
vzdušju!
spodinj je padla odločitev, da se najbližji
Vendar je šlo. Z vsemi pripetijami, v veliko
veselje večine udeležencev, z malo
dižnik postal malce (pre)velik in bi tako
hiši prilepi paradižnik sramote – in to na
fasado.
manjšim veseljem vseh ostalih, ki jim ni
To je bila ta bolezen. V skrbi, da v vasi ne
preostalo drugo, kakor da stojijo ob strani
bi prihajalo do nevoščljivosti in tekmov-
in se čudijo genialnosti mladih rodov.
anja, so pobalini redno poskrbeli za «et-
V poletnem času skorajda ni bilo hiše na
vasi, ki ne bi bila zaznamovana z veliko
oranžno-rdečo fleko na fasadi. No, včasih
nično čiščenje», da nikakor ni moglo priti
do večjih nevšečnosti, ki bi se lahko razvile
iz ponosnih gospodinj.
44
Vendar to ni bil edini šport, ki ga je poznala
vso vodo popili in da ne bo ostalo ničesar
vaška druščina. Obstajali so vsaj še trije,
več za zalivanje vrta ter končno zaslužen
za katere še danes težko rečem kateri je bil
počitek na ravno prav razgretem asfaltu.
tisti, ki je imel favorizirano mesto.
Pogovori o moških stvareh so trajali dolgo
Prvi se je imenoval «tršet» in «preferans».
To sta bili igri, ki sta izjemno pozitivno
učinkovali na razvoj možganskih celic, na
sposobnost koncentracije, ohranjevanje in
v noč. Še danes marsikateri član posadke
izrazi svoje veliko začudenje kako to, da
nihče od staršev ni preganjal pobaline k
spanju in določil «hore legalis».
razvijanje spomina ter na iznajdljivost in
Zvezde, utrinki, vonj po asfaltu, kakšna do-
pretkanost. Katera mama bi se lahko
brota iz sosedovega vrta ali njive, pa
odrekla temu, da sin ne bi čez poletje «štu-
smeh. Smeha na tone. Za izvoz. In to tis-
diral» in izpopolnjeval svojih umskih spo-
tega, pristnega, hudomušnega vedno, nik-
sobnosti! No, ni bilo ravno vse najbolj
dar pa pokvarjenega! Največja radost
pozitivno! Omrtvele ritnice, ustnice rdeče
večera pa je bila blazina, vzglavnik. Ni bilo
od malin in jagod, pa še kakšen košček
vsakomur dano počivati na njej. O, ne. To
majice obarvan, da o nočnih morah v
je doletelo le najboljšega strelca. Seveda
katerih se je kartanje še vedno odvijalo niti
na nasprotnikov gol, ne na svojega last-
ne govorimo. A za znanost in znanje so
nega. Tudi taki so namreč bili med njimi.
potrebne žrtve,mar ne?!
Kaj sem že opisoval? A, ja. Vzglavnik je
Drugi šport na vasi (pa ne po rangu!) se je
tikal večernih ur, ko se je lahko že dihalo
svežino poletnega večera. Dan brez
nogometa bi bil kot dan brez svetlobe.
Kakšna polomija bi to bila si verjetno lahko
predstavljate. Svet bi umrl. Do zadnjih
iskric dneva se je vaška druščina podila za
žogo in ona za njimi, vse dokler ni obstala
nekje «v mraku», kar je pomenilo, da bo to
izhodišče za jutrišnjo tekmo. Po tekmi je
sledilo napajanje »živine« ob sosedovi pipi,
kričanje soseda, ker da bojda mu bodo
bila nagrada. Vsi so ležali na asfaltu in
največkrat podpirali glavo s premočeno
kratko majico. Nekdo pa je vedno imel
časni vzglavnik. Kakšen je bil, verjetno že
veste. No, če niste uganili, naj vam povem,
da je ta častna funkcija pripadla Črtu.
Mirno je ležal na asfaltnih tleh in se počutil
velikega med majhnimi; vedno pa vesel, da
je v dobri družbi, ki ceni njegovo starost in
kožuh, v katerega je našla svojo pot tudi
kakšna druga glavica, kot je bila tista od
najboljšega strelca. Na kaj merim? Nič
45
takšnega, tisto kar pač normalno spada k
godba škržatov in kače že lezejo iz svojih
psu: na bolhe.
skrivališč, se je začela gradnja bajerja. Ne
Tretji šport je bil prava obsedenost. Vsako
leto znova so mladci poskrbeli za stopnjevanje, ki je privedlo počasi, polagoma a
varno in izpiljeno do uresničitve projekta:
bajer. Verjetno ne veste kaj je to bajer. No,
danes bi temu rekli jez. Šlo je za vsakoletno gradnjo jezu na mrzli reki. No, ne
ravno na njej, ker tista je bila Šturska (o
tem ne bi sedaj!), pač pa na njenem pritoku Lokavščku.
To je bila kristalno čista voda, tako, da si
lahko iz nje pil. Če le nisi vedel, da se vsa
gnojnica iz polj steka vanjo ali da je malo
višje obrat, ki ima opravka s svincem, aluminijem in železom ter da most San Francisco ni bil edini most v tem okraju. Najsi
bodi kakorkoli že nič se ni moglo postaviti
po robu želji, da se uredi letno kopališče.
O, priprave za jez so se največkrat začele v
maju. No, enkrat se je zgodila izjema. Ampak to je bila čista izjema. Januarska
izjema. Simon je želel projekt pognati že
sredi januarja, a je ostal osamljen. Njegov
podvig pa so spremljala jasna znamenja,
da ni izbral ravno primernega časa:
pljučnica.
bi natančno opisovali postopka. Naj zadoščata dva podatka: največja skala, ki je
bila v jezu je merila nekako dva krat dva
metra. Težo so je lahko predstavljati, a ker
je vse to bilo v vodi so stvari postale
otroško lahke . Drugi podatek pojasni vse:
bajer je postal tudi vsakoletni projekt
odraslih. Pa naj kdo reče da so samo pobalini problematični!
Ko je zadeva bila spravljena v pogon, so
se začele odvijati protokolarne dejavnosti.
Te so obsegale: kdo bo prvi pritekel od
omarc'e in se prvi vrgel v vodo; kdor bo
zadnji bo imel toč; kako vodo na bajerju
narediti čim bolj čokoladne barve, da bo
toč (lovljenje) lahko potekal nad in pod
vodo; kako narediti skok iz čim višje točke,
a hkrati v najnižjo vodo; kako skočiti iz
grive ob jezu, ko so na njej trije pobalini
hkrati, prihaja pa še četrti, ki bi rad enega
od njih ulovil in skočiti tako, da ne bodo
skočili drug na drugega; kako se skriti pod
grivo, kjer je bil zračni žep in si lahko dihal,
pa te zaradi čokoladne barve ni mogel
nihče opaziti, zlasti še tisti ki je lovil.... in še
bi lahko naštevali. Lahko si predstavljate,
da so dejavnosti potekale z vso zagnanostjo. Po navalu v bajer je sledila spros-
Proti koncu maja, ko vse ozeleni, ko črički
titev in odmor. Dekleta so ta čas večinoma
že drgnejo svoje loke, ko se sliši občasna
izkoristila za mirno plavanje, seveda po
46
tem, ko je čokoladna prevleka odtekla iz
je vsak ki je lovil raje izognil. Takoj ko bi se
bajerjeve skodelice. Ostala druščina pa se
namreč ta, ki je lovil dotaknil grive, se bi
je pridružila... a ne, ni bilo martinčkanje! Da
moral povzpeti nanjo in iz nje skočiti na
bi ležal na soncu? Pa saj nisem kača ali
glavo v vodo. Ostali, ki niso lovili pa so
kuščar! Sledila je igra kozo biti ali kakor se
lahko vedno skakali v vodo kakor jim je
ji je reklo v domačem žargonu «koza
srce poželelo. Tu je bila prva omejitev.
klanf».
Druga je bila ta, da če si se odločil, da boš
Vse dogajanje je imelo svoj globlji smisel.
Upam, da je to samo po sebi sedaj že razumljivo. Tako se je učilo načrtnosti, planiranja, oblikovanja, potrpežljivosti, statike…
da o dinamiki in fiskulturi ne govorimo! Vse
lovil tudi na grivi, da je to pomenilo velik
riziko, da boš ob skoku na glavo verjetno
skočil in se zabil v tvojega predhodnika. In
če so predhodniki bili trije, je bila možnost
trka ... koliko že... trikrat večja?
to je odtehtalo skrbi staršev, ki so vedno
Kar se je zgodilo tistega četrtkovega po-
znova izražali bojazen, da nekega dne ne
poldneva je ostalo za vedno v Klopovem
obležimo doma, brezvoljni in brez
spominu. Bil je namreč med štirimi, ki so
življenjskih načrtov.
stali na grivi in čakali usodno odločitev ali
Vse dogajanje pa je vedno znova zaznamovala tudi sreča v nesreči. Kaj vse bi se
lahko zgodilo Klopu in ostalim! Lahko bi jih
pojedla rečna Piranha; napadel deset
metrski obad ali presenetila divja svinja, zaradi katere je bilo večkrat oteženo kopanje
bodo lovljeni ali ne. Saj so se že predhodno zmenili kdo bo kam skočil in kam
bo zavil, a odločitev, da bodo lovljeni je
bila tako presenečenje, da se niso niti prav
ovedli kaj se dogaja. Sledil je pljusk štirih v
vodo.
na bajerju, ker je sosed menil, da so pobal-
No, ne ravno štirih. Treh. Trije so uspešno
ini tiste svinje, ki tako pridno smukajo po
prestali dogovorjeno pot leta v vodne
njegovi njivi. Kaj vse je pretilo!
globine. Med njimi je bil tudi Klop. Če-
Od vsega pa vendar izstopajo tri večje
zadeve.
Prva se nanaša na četrtkovo popoldne, ko
so se na grivi, tik ob jezu nagnetli štirje udeleženci toča. To je bila varna točka, ki se jo
trtemu letalcu pa se je očitno pokvaril kompas. S tako eleganco in sproščenostjo je
stegnil svoje mišičasto telesce ter se vrgel
iz grive, a kaj ko je skok namesto v vodne
globine zakrožil direktno na sam jez. Hvalabogu, da je skočil «na ploh», ker če bi na
47
«glavo» se gotovo ne bi tako končalo, kot
Ob prihodu na bajer je Miška s takim
se je. Vse preganjanje je zastalo. Nastopila
zaletom poletel in se zagnal v vodo, da je
je tista mrka tišina, ki meji na jok. Po tistih
vsem vzelo dih. Bil je resnično pravi atlet.
parih sekundah, ki so se vlekle kot
Sledili so drugi »čofi« v bajer in seveda
večnost, se je končno dvignila Sebotova
pričakovalo se je tistega, ki bo danes začel
postava. Glava na mestu, noge na mestu,
loviti. Naenkrat pa je voda bajerja namesto
mišice na mestu, zobje na mestu, ... vse je
tiste njene prvinsko-čokoladne barve
v redu! Le cela desna stran, od rame do
postala rdeča. Miška je bledel, okrog njega
kolka, se je polagoma ovijala v tisto mo-
se je širil oblak, ki je pričal o tem, da se je
dro, češpljino, barvo.
nekaj moralo zgoditi. Druščina je takoj pre-
Pa ne mislite, da se je lov zaustavil. Še
zdaleč ne. Seba je ostal na varnem, ker
lovec ni mogel na glavo skočiti na
kamenje, tako je imel več kot dovolj časa
za počitek in t.i. regeneracijo.
Drugi tak dogodek se tiče našega najhitrejšega člana družbe: Miške. Iz omar'ce
se je procesija nadebudnih mladcev vila
proti bajerju. Verjetno si lahko predstavljate
kako je to izgledalo. Cela vas se je umikala, zajci so skakali iz travniških poti, ko
se je horda neandertalcev drla in trla čez
stepo do poslednjega cilja: vode. Med
potjo, da bi bilo vse dogajanje še bolj zanimivo, se je odvijalo t.i. hitrostno slačenje.
To je pomenilo, da nihče ni smel od doma
iti brez hlač in kratke majice. Med potjo pa
si se moral nekako le sleči, da v vodo nisi
skočil oblečen. Pravila so bila pravila.
poznala težavo. Kratko malo so Miško potegnili iz vode. Na podplatu je zazevala velika odprtina (seveda, v vodo se ni hodilo s
čevlji, tudi te je bilo potrebno po pravilih
igre predhodno sezuti) iz njega je dobesedno lila kri. Druščina ni omahovala.
Zavila je nogo v brisačo, si nadela Miško
na t.i. stoličko in že so ponesli zmagovalca
teka v domačo oskrbo. Med potjo je Miška
izgubil zavest. Bil je bled, a še bolj po bili
bledi tisti okrog njega. Bo umrl? Zakaj se
mora prav nam to zgodili? Kaj pa če njegovih ni doma? Uf, vsem je postalo vroče
sredi že tako vročega poletja. Klopu so klecala kolena in ni vedel, če bo zmogel
Miško spremljati do doma. A se je izšlo.
Doma so bili vsi. Ko je mama zagledala
sina je otrpnila in se sesedla. No, toliko od
t.i. pomoči odraslih! Oče je vsaj zmogel
priti do sina in mu odviti nogo, da bi videl
kaj je pravzaprav na stvari, a ni bilo drugega kakor kosi strjene krvi. Smuk v avto
in k zdravniku.
48
Pobalini so oživljali mater, medtem ko je
sem pozabil. Župnik Janez je bil redni
oče drvel s »katrco« k zdravniku. Končno
obiskovalec kopališča. Kdo ne bi užival v
se je vse lepo izšlo: mati se je ovedla, ven-
tej prekrasni vodi!
dar to ni bila najboljša novica. Takoj, ko je
prišla k sebi je namreč sledila nevihta. Še
dobro da je bila druščina že vajena takih
hitrih in nenadnih neviht, ki so značilne za
No, tistega dne se je Drejc odločil, da bo
napravil svoj prvi skok na glavo in to iz
najvišje točke – iz odrezane akacije. Povz-
poletne dneve.
pel se je na drevo in se začel postavljati na
Miška se je še isti dan vrnil domov. Vendar
čudo, ki je sedaj še zvišalo zaletno točko;
je od poletja zanj tisto leto ostalo le še ne-
Drejc je namreč meril skoraj dva metra. Ko
vihta.
se je že zazdelo, da bo sledil skok, ob
Je pa naš junak Klop bil deležen še enega
srečnega dogodka na bajerju. Med vaškimi
pobalini ni bilo najti junaka, ki bi se bal
skočiti v vodo. In to ne glede iz kakšne
višine in v kolikšno globino, ali bolje plitvino. Je pa na «kopanje» prihajal tudi
Drejc, ki je bil starejši od druščine, daljši
od vseh, suhljat kot prekajena raklja za
obešanje klobas... in še... bil je meščan.
Druščina ga je gledala tako, malo od
strani. Saj ni bil napačen le iz mesta je bil
in sorodnike je imel v Šturjah (pa ne bi o tej
težki temi sedaj).
pribitem plohu. Vseh oči so bile uprte v
katerem so vsi prisotni tiščali roke na
obraz, se je Drejc odločil za pavzo. Tako je
v počepu preživel dobro uro na akaciji.
Druščina je že davno obupala nad njim in
nadaljevala z predpisanim protokolom
preživljanja popoldneva na bajerju. Ko se
je zaključila runda toča, se je Drejc naenkrat vzravnal in odrinil iz akacije. Vsem so
otrpnili udi. To, kar so videli je bilo več kot
groza. Tista dolga, suha raklja je letela po
zraku. Ko se je odrinila iz odskočnega
mesta se je akacija umaknila nazaj, tako,
da odskoka dejansko ni bilo. Bi je le padec
v globino. In to kakšen padec! Drejc je od
kolen navzgor padel v vodo, noge pa so os-
Vsekakor Dejc je tudi zaradi svoje
tale na skalah, preko katerih se je v slapiču
koščene, dolge in posrečene postave bil
izlivala voda v bajer. To, da je bil skok po-
malo manj spreten pri upravljanju vseh teh
poln ploh, verjetno ni potrebno komentirati.
njegovih koščic. Nekega dne, mislim, da je
Da je temu bilo tako je pričalo tudi dejstvo,
bilo tistega, ko je Klop podtaknil mravljišče
da je okrog Drejca bilo vse v peni. Iz te
pod brisačo župnika Janeza. Aha, nekaj
pene so gledale le noge, ki so ležale na
49
skalah. Druščina je onemela. Pričakovati je
bilo najhuje. Končno se je Drejc premaknil,
potegnil noge v vodo, dvakrat zaplaval in
stopil iz bajerja. Suhec, dolgin in široko
nasmejana usta so presegala vse proporce
tega telesca. Drejc je preživel z nasmehom
na ustih. Ostala druščina pa je hitela (no,
ne vsi!) malo višje v grmovje, da si očedi
«pridelek» ki ga je pustila Drejčeva akrobacija.
50
11
Kres svetega Janeza
Mladci, vajeni trdega dela, so pljunili
v roke in začeli s pripravami.
Slovenci smo v vseh pogledih izjemen
maju in kresovanje ob svetem Janezu sta
narod. Svojo izjemnost velikokrat potrju-
postala del slovenske tradicije.
jemo tudi s praznovanji, običaji, izročilom.
V tej zvezi velja omeniti tudi običaj priprave
in kurjenja kresa. Kresovanje ob prvem
51
Tradicija pa igra posebno vlogo na vasi. No-
Klop se je tisti dan zagrizel v, od požara
bena izjema na tem področju ni bila tudi
ogorelo, deblo starega borovca. Žaga, ki je
vas, kjer je trgal svoje deške hlače Klop.
tako veselo začela peti svojo pesem, se je
Podobno kot je bil vzpostavljen protokol
priprave bajerja je tudi za kresovanje veljalo neko nepisano pravilo. Kres se pripravlja vsaj teden dni pred praznikom. Začne
se s čiščenjem gozda, žaganjem trhlih in
odpadlih vej kar odtehta izjemno
pomembno funkcijo pri vzdrževanju naravnega ravnovesja, krepitvi mišic mladcev v
to delo vključenih, kakor tudi omogoča
splošno razgledanost in pripravljenost na
že po nekaj trenutkih utrudila in komajda
še mrmrala nerazločne zvoke. »Raje umrem, kot da pustim to deblo gniti!« In žaga
je ponovno pela. A je Klop imel smolo. V
vseh pomenih besede. Smolo na žagi, ki je
zavirala njen tek skozi les; smolo na obleki
in rokah, ki so s tako silo potiskale žago,
pa tudi smolo še z dvema drugima
stvarema, kateri bosta takoj sedaj predstavljeni.
načrtno življenje vseh zainteresiranih. Je
Najprej je to bila smola v izbranem
potrebno še kaj reči ob tem? Verjetno ni, a
borovcu. Deblo je bilo precejšnjega ob-
kljub temu naj bo pojasnjeno: to so bili
sega kar je predstavljalo velik napor tis-
razlogi, zaradi katerih so starši popustili in
temu, ki bi se ga lotil. Vendar trma naredi
prepoznali upravičenost navdušenja vaških
svoje in vztrajnost vedno pusti svoj sad.
pobalinov, da se tudi oni pridružijo vrsti
Sad te vztrajnosti, pomešane s trmo, je bil
mož, ki so skozi poltrak slovenske zgodo-
na Klopu še kako viden. Če bi se pred
vine skrbeli za varnost pred Turki.
vami naenkrat pojavil črnec, bi se gotovo
Da je delo vedno potekalo s polno mero
zanimivih pripetij je samo po sebi umevno.
Roke, vajene žaganja, trdega dela, kopanja
in sekanja drv so zavihale rokave in se lotile tega «otročjega» opravila. Prej kot v eni
uri so tovariši sopihali pod težo nalog, ki
so si jih zadali. A odločitev terja žrtev in
žrtev je nič v primerjavi s tem, da dokažeš
da imaš prav in da zmoreš!
prestrašili in ugotavljali kaj neki ga je
zaneslo v te ljube kraje pod sinje nebo in
Alpe. Nekaj takšnega se je odvijalo med
druščino, ki je uzrla Klopovo ihto in jezo,
ko je z muko potiskal žagine zobe skozi
ogromno deblo. V obraz je bil zaripel, roke
so bile skoraj kot od kakšnega boddybuilderja (no, mi smo rekli temu bodibojler):
napihnjene, otrple, če se bi s šivanko
približal tem mišicam bi gotovo počilo.
Telo pa, vse telo je bilo črno kot
52
zamorčeva koža. Oglje, saje, čad vse se je
Ni bilo stvari, ki bi ga ponovno postavila na
iz ožganega debla preneslo na Klopovo
noge in mu vdihnila življenjski sok; tudi
telo. Še dlani je imel črne! Edino zobje so
razna izbrana obljubljena hrana ni pri tem
se mu svetili, pa še ti so bili stisnjeni v
pomagala več. Skorajda je bilo slišati hli-
trpek krč.
panje med ječanjem.
Ta smola je seveda pustila na Klopu še
Tako je naš junak obsedel in zrl srepo
drugo vrste smolo. Po nečloveškem na-
nekam v daljavo. Kakor pravi pregovor: da
poru je končno le prenehal, ko se je deblo
se nobena juha ne poje tako vroča kot se
prelomilo na dvoje. Obstal je kot lovec ob
skuha in drugi: da je vsaka stvar tudi za
svojem plenu in ponosno razkazoval si-
nekaj dobra, je tudi za Klopa ta «živčni
laka, ki ga je prežagal. Vse lepo in prav. A
zlom» bil zdravilen. Tako je lahko sledil
kmalu so se pojavili dve težavi. Najprej
drugi fazi priprave kresa od daleč – in pa v
osebna. Ko je Klop, popolnoma izmučen,
živo.
pogledal svoje roke, ni mogel verjeti lastnim očem. Če je pesnik zapisal da je koža
čez in čez podplat postala, potem je Klop
lahko videl, kako je dlan čez in čez mehur
postala. In to krvaveč. Toliko o utrjenih in
Druga faza je zajemala valjenje izrabljenih
kamionskih gum iz vasi na vrh hriba, kjer
so vsako leto postavljali kres. To delo je
Klop vsako leto doživljal v prvi osebi. Letos
rokah, vajenih trdega dela.
pa mu je bila ponujena enkratna priložnost,
Druga težava pa je bila v tem, da so zbrani
ni potem vsaka reč tudi za nekaj dobra!
mladci obležali na tleh, deblo pa na njih,
saj je bilo deblo pretežko in enormnih razsežnosti, katerim niso mogli kljubovati.
Kljub vsem zagrizenim poskusom ni šlo.
Deblo je bilo preveliko in pretežko, da bi ga
zmogli prenesti. Pa naj potem še kdo trdi
da se iz dela ničesar ne naučimo. Vsa
umazanija, ves pot, vsa trma, ihta, jeza,
muka in napor ter vsi žulji na izmučenem
telesu niso prenesli novice: deblo bo ostalo tu kjer je. Klop je bil psihično na tleh.
da delu sledi od strani, kot gledalec. Pa da
Sotrpini so, kakor nekoč Izraelci v Egiptu,
valili neznosna bremena na kraj, kjer naj bi
stal kres. To ni bilo preprosto delo. Guma
je bila težka, največkrat so iz nje že štrleli
vsaj koščki žic, katere so se s takšno precizno natančnostjo tako rade zapičile v
dlani že tako izmučenega tlačana. Potem
pa še hrib. Kdo si je spomnil da se to vali v
hrib? Kaj ne bi bilo lažje narediti kres nekje
na ravnini ali v dolini? Sploh pa kakšna ek-
53
ološka zavest stoji za tem dejanjem? Nič
A ples ni bil ravno sprostitvene narave. Fra-
čudnega da smo prišli do stanja v katerem
netu je bilo videti kako mu pojemajo moči.
pač smo!
Guma je pridobivala na hitrosti, moči,
Vsi pomisleki niso odtehtali odločitve, da
kres bo in da mora biti. V tej vrsti trpinov,
ki so valili neznosna bremena na vrh hriba
je bil tudi Frane. Frane je bil malce starejši
od ostale družbe, tudi močnejši in previdnejši. Zlasti ko je šlo za zunanji videz, da
se ne umaže. S to svojo preciznostjo, natančnostjo, premišljenostjo in močjo je valil
največjo gumo proti vrhu.
Naenkrat se je zgodilo tisto, kar se še ni
zgodilo nikdar. Frane je, v trenutku nepozornosti, nekako «izpustil» gumo za trenutek iz rok. Guma pa ne bi bila guma, če
ne bi tega Franetovega namiga razumela
kot znamenje svobode. In izkoristila je
dano svobodo. Klop, ki je sedel v travi, se
je sedaj dvignil in opazoval čudo, ki se je
odvijalo pred njim. Guma je pridobivala na
hitrosti, Frane je tekel ob njej in za njo, pa
poskakovanju... Frane se je iz obupa vrgel
s celim telesom nanjo, v upanju, da preusmeri njen tek ali jo celo podre na tla. Žal od
vsega tega plesa ni bilo nič. Frane se je
sicer zaletel in z vso silo vrgel proti gumi, a
namesto, da bi jo podrl, je zletel skozi
njeno sredinsko luknjo. Guma pa je veselo
poskakovala dalje.
Smešna situacija je postala resna. Klopa je
začelo stiskati v grlu. Lahko si mislite kako
je vse to doživljal Frane. Guma pa, meni
nič, tebi nič, lepo prostodušno v dolino.
Nato je zavila na asfaltno cesto. Groza! Se
odkotalila do najbližje hiše in butnila v
njeno fasado s tako silo, da je kos fasade
odstopil, guma pa se je odbila in bezljala
dalje. Od tu naprej nihče od udeleženih ni
videl sklepnega dogajanja. Je pa bil vsem
dobro slišen pok!
spet ob njej... Ker je guma tekla po trav-
Naenkrat so vsi mladci, seveda Klop med
natem področje je ta začela poskakovati, z
njimi – kljub vsej njegovi slabosti, pridrveli
njo pa tudi Frane. Če bi kdo uzrl ta izjemen
v vas in se soočili z rezultatom plesne
prizor in ne bi vedel za kaj gre, bi gotovo
točke. Pred njimi je stal avto (Lada), z ve-
menil, da se Frane uči kakšnih novih ple-
liko, veliko udrtino v zadnjem delu. Na
snih korakov, ki se jih učijo na pripravah na
drugi strani avta, pa je ležala prva plesalka,
maturantski ples.
ki je vodila ples: kamionska guma (plašč).
54
Frane je držal roke na obrazu, nato jih je
(verjetno podzavestno!) premaknil na ritnice, za tem na glavo in vpil: jojmene, jojmene, mrtev sem! Oče me bo. Ne grem
domov!
Da se je Frane pravilno odločal, ko je
postavljal svoje roke na ritnici in na glavo
je bilo kmalu jasno. Verjetno je imel že
nekaj podobnih izkušenj. Da pa ga oče ni
«ubil» je tudi kmalu postalo jasno, saj je bil
Franetov glas slišen še v pozne večerne
ure.
Franetov oče je bil šofer kamiona in se je
precej dobro spoznal na avte, kleparstvo,
motorje... tako tudi Lada ni dolgo čakala
na popravilo in vse je bilo kmalu pozabljeno. Le Frane nekaj dni še ni mogel prav
mirno sedeti.
55
12
Ni dobro človeku
samemu biti zunaj
Ali kako lahko je lahko dobro delo
smrtno nevarno
Klopovo odkritje, da so posladkane jagode
Mama Ana je bila resno zaskrbljena in
eden boljših priboljškov, ki si jih sam lahko
povsem prepričana, da se je sinu moralo
omisli, zlasti, če se vsemu doda še sme-
nekaj hudega zgoditi, da preživi toliko časa
tana… mmmmm… je posledično
izven hiše. Da je v vrtu ter da se je popol-
pomenilo, da je zadnje dneve veliko časa
noma odpovedal posedanju za mizo in
preživel v vrtu pred hišo.
čakanju na naslednji obrok.
56
»Kaj neki se dogaja z njim?« se je spraše-
držala tvoja beseda, jaz bom poskrbel da
vala. Puberteta, mogoče kaj prikriva, je
bo držala moja. Uredu?«
doživel kakšno stisko, ga je sosed spet
označil z zmerljivko: Gorjan? Da je stvar v
maminih očeh bila resna pove dejstvo, da
je te svoje pomisleke ob prvi priliki prenesla možu. Mož je bil miren. Ženi Ani je
znal prisluhniti kot marsikateri mož ne. Sedel je za mizo, guncal nogo, se občasno
pozibaval na stolu, vsake toliko izustil: kaj
res? Vmes pa večinoma gledal nekam v
daljavo, če se je le dalo, skozi okno. Žena
Ana mu je opisala vse strahove, možnosti,
vzroke in to tako slikovito, da bi si jih še
slepi človek lahko videl pred lastnimi očmi.
Ob zaključku zakonskega pogovora pa je
mirno vstal, se ženi zahvalil za zaupanje ter
odšel do Klopa. Brez besed se je naprej odpravil po vrtu, nato pa povabil fanta, da bi
sedla pod »latnik« in rekla kakšno moško.
Klopu ni bilo do pogovora, kar je tudi pokazal. Očetu pa je bil klepet razvedrilna dejavnost. Zato je kratko malo vstal, stopil k
sinu in mu šepnil na uho: »jagode so za
vse v hiši, saj to veš, ne?! Pa tudi sladkor
zmanjkuje in tudi smetana iz mleka, ki ga
prinašaš od Kalinovih ni več tista, kot je
bila včasih!«
Klop je zardel v obraz, sklonil glavo in rekel: ne povej mami. Ne bom več. Oče se je
le nasmehnil in rekel: »ti poskrbi da bo
Ko se je oče vrnil v hišo je mama Ana, vsa
želja informacij, hitela k njemu in ga spraševala kaj je s sinom. Odgovor je bil klepetavo dolg: »vse je v redu. Nič mu ne
manjka, nasprotno, še preveč ima vsega.«
Žena Ana je še hotela nekaj pojasnil, a je
mož Franc ženo objel in šepnil: »ne boj se,
nič ni!«
V tistem trenutku je Klop zaslišal najprej
pok, nato je poku sledilo vreščanje,
kričanje, jeza, besede, ki jih ne slišiš ravno
vsak dan, končno pa klic na pomoč. Pomagajte ljudje, pomagajte!
Klic na pomoč je v Klopu vzbudil zavest
odgovornosti. Z vso silo je odhitel čez dvorišče, prečkal cesto – seveda brez da bi pogledal ali je prečkanje sploh možno brez
posledic – preskočil sosedovo ograjo in že
je stal pred vrtno uto sosede Minke. Nič
mu ni bilo jasno. Vse je bilo na svojem
mestu. Vse lepo pospravljeno, čisto, celo
šopek rož se je ponosno bohotil sredi vrtne
mize. Nato se mu je oko zaustavilo na
prtu. Tudi ta je bil svež, zlikan, samo na
severni strani čudno zvit, kakor da bi ga
nekdo močno stisnil v pest, nato pa izpustil. Detektivskemu očesu ta podrobnost ni
ušla. Klop se je premaknil za mizo in na
57
svojo grozo pred seboj zagledal nekaj, kar
to pa bi že lahko bilo znamenje da se bi-
je nekoč bilo podobno sosedi Minki. Saj je
vanje v vicah zaključuje.
bila Minka, le drugačna. Zelo drugače je
izgledala. Videti je bilo le njen gornji del
nog, roke od komolcev navzgor, trupa ni
bilo nikjer, le glava je še štrlela iz te neurejene gmote. »Pomagaj mi«, so bile besede,
ki jih je gmota, podobna sosedi Minki namenila Klopu. »Takoj, samo kako naj vam
pomagam?« »Primi me za roko in vleci z
vso silo proti sebi.« Klop je brez oklevanja
zagrabil sosedino roko in jo začel vleči s
tako močjo, da je imel občutek, da bo roko
odtrgal od telesa. Takrat se je ponovno
zaslišal pok, temu pa je sledila bolečina,
nato pa tema. Tema, tema, tema… nato pa
izjemno močna svetloba. Nebesa? Se
pride tako lahko v nebesa? Potem pa naj
še kdo reče, da dobro delo ne vodi v nebesa. To so bile Klopove misli ob doživetem.
Pa niso bila nebesa. Ko je pred seboj zagledal sosedo Minko, kako ga moči z krpo po
glavi in kliče po imenu, mu je bilo takoj
jasno, da bi lahko bil v vicah in da bo na ne-
Šele sedaj, ko si je opomogel od vsega
tega pretresljivega dogajanja je spoznal kaj
se je v resnici dogodilo. Soseda Minka si je
prinesla v vrtno uto pletenje, da bo v miru
poslušala radio in ob enem pletla. Ko si je
vse pripravila in spravila na svoje mesto je
sedla v tisti stol, ki ga po navadi nosimo na
plažo (aluminijast obroč in platno napeto
na njem). Stol, ki je preživel že marsikatero
nepriliko je popustil in platno se je strgalo
po šivu. Soseda Minka je tako dejansko
padla v stol, ki jo je dobesedno ukleščil
tako, da so iz njegove notranjosti štrlele le
noge, roke in glava. V takem stanju jo je
našel Klop. Ko je pričel z reševanjem je to
storil s tako silo, da je sosedo Minko stol
tako rekoč izstrelil in izstrelek je seveda
padel na Klopa. Od tod bolečina, kateri je
sledila tema. Nezavest.
Ko se je Klop vrnil domov se je za trenutek
zaustavil pred hišo in nekaj mrmral sam pri
sebi. Nato pa je izustil: »ni dobro biti v vrtu
besa potrebno še malce počakati.
– že zaradi jagod – da o smrtni nevarnosti
Soseda Minka ga je ljubeznivo oskrbela,
odpravil v hišo in se usedel na svoje me-
mu pomagala, da se je usedel in seveda,
sto: za mizo.
dobrih del niti ne govorimo.« Za tem se je
kakor se za dobro delo spodobi, fanta nagradila s precejšnjim kupom sladic. No, to,
58
13
Uto
Ali kaj pomeni izlizati se iz situacije
S sosedom in dobrim prijateljem Janezom
Njuno druženje se je največkrat dogajalo
se je Klop razumel tako dobro, da včasih
pod starim hrastom. Tu so potekali boji,
nista ves dan nič govorila, a vendar je bilo
bitke, ofenzive, napadi, umiki, poplave,
vse jasno kar sta si povedala.
potresi, tu je pustila svoje sledi suša. Tu so
nastajale hiše, bunkerji, tovarne, premogov-
59
niki, jedrske elektrarne, mesta, vasi… Ni
Janeza odražala v prepovedi druženja (po
bilo stvari, ki ne bi zrastla pod starim hras-
domače pohajanja), gledanja TV in bila
tom.
podkrepljena z dodatnim delom: čiščenjem
Vendar so se reči dogajale tudi na starem
kokošnjaka.
hrastu. Natančneje: v objemu njegove
Po odsluženi kazni se je Janez vrnil pod
krošnje. Spretnosti, moč, vzdržnost, ravno-
stari hrast, a nikdar več ni bil isti. Dnevi
težnostni preizkusi, gimnastika… čemu
kazni in ječe so na njem pustili trajne sledi.
vse je služila ta preprosta priprava! Hrast
pa je bil poseben prostor še za neko drugo
dejavnost. Danes bi tej dejavnosti rekli, da
je bila delo na črno. Torej nekaj skritega,
skrivnostnega, kar ni bilo ravno za vsako
Seveda pa to ni preprečevalo tega, da se
pod hrastom ne bi kaj drugega zanimivega
dogajalo. Sredi jesenskega sobotnega popoldneva sta se pod hrastom ponovno
oko.
srečala Janez in Klop. Vendar tokrat
Janez je dan za dnem na hrast prinašal
Uto-ta. Črta že poznate. Uto pa je bil za
sveže jajce. Se mirno razkomotil na eni nje-
dve glavi višji, za en život širši in za odte-
govih vej, vzel iz žepa star, zarjavel žebelj
nek stisnjenega borovničevega soka
(moral je biti zarjavel!), preluknjal z njim
temnejši kot Črt. To je bila velika mrcina,
jajce na vrhu in na dnu. Nato je spodnjo
gledano iz telesnega vidika, a po ob-
luknjo zaprl s prstom, jajce ponesel k us-
našanju in nevzgojenosti pravi mali otrok.
tom in posesal iz njega vsebino. Verjetno ni
potrebno pojasnilo da je vsebino surovega
jajca pogoltnil. Nato si je slastno obliznil
ustnice, jajce pa nežno nasadil na eno
manjših vejic starega hrasta. Tako je hrast
počasi postal jajčevec – čeprav danes
vem, da se pod tem imenom skriva nekaj
spremljana še z dodatno družbo: Črta in
Ves čas bombnega napada na zgoščene
vojaške utrdbe je potekal neke vrste boj
tudi med Črtom in Utotom. No, resničnega
boja sicer ni bilo. Je pa ves čas Uto silil v
Črta, ga lizal, ovohaval ter ga grizel v
povešene uhlje. Bombni napad je ravnokar
drugega.
potihnil in vojaštvo je preštevalo svoje
To delo na črno se je seveda skrilo v gosti
zgoraj ponovno pojavi senca – tokrat nekaj
krošnji starega hrasta. A ne za dolgo. Je-
večjega kot so bili tisti angleški lovci od
sen je prinesla veliko težavo. Ta se je za
prej – in ob senci glasno renčanje. Ke-
vrste ter pokopavalo padle, ko se nekje od
60
mično orožje? Jedrska bomba? Strok-
smrček s svojim slinastim jezikom, nato se
ovnjaki so bili zbegani. Res je, da ima
je začel na pihanje odzivati z laježem in ko
vsaka bomba tudi svoj zvok in da se po
Janez kar ni hotel odnehati se je, očitno od-
zvoku lahko prepozna kaj bo padlo na tla;
ločen napraviti stvari konec, postavil na
a tokratna melodija, ki je prihajala od zgo-
vse štiri ter z vso silo, širino in dolžino
raj je bila nekaj posebnega. Naenkrat je
Janeza obliznil po obrazu. Sledil je vzvratni
bilo vse jasno: totalna katastrofa!
Janezov preval (drevo je namreč stalo na
Kemično-biološko orožje velikega udara in
brežini) in vsesplošni Klopov smeh.
teže je padlo na opustošeno obrambno
linijo. Od vsega bojišča ni ostala niti sled.
Božja šiba, božja kazen za človekovo
Vse se je torej končalo dobro: edina
preživela (pa še ta dva ranjenca) bitke sta
prevzetnost?
sedaj bila deležna domače oskrbe in »li-
Ko se je dim razmaknil in se je val smradu
dobro odnesla in se »izlizala« vseh
polegel so naključno preživeli ugotovili
poškodb, ki sta jih utrpela na bojnem polju.
zanja ran«. Verjeli ali ne vendar oba sta jo
vzrok totalnega uničenja: Črt je Uta tako
močno zagrabil za uho, da je ta od bolečine odskočil in zarenčal, ker pa ni bil pripravljen na tako ljubezensko izpoved svojega sotrpina je to mlado, a ogromno in nesorazmerno telesce z vso silo butnilo
ravno na obrambne črte zaveznikov. Poseg
je bil dokončen in usoden. Vojna se je še
tisti trenutek končala.
Bojišče ni bilo več aktualno, svojo aktualnost pa sta še vedno obdržala oba kosmata nadobudneža. Janez je njihovo igro
hotel izkoristiti sebi v prid, ker ni želel pasti
dolgčasa. Tako je začel, sicer previdno in
na rahlo, pihati Utotu v smrček. Joj, verjetno ni bilo hujše stvari, ki bi jo lahko
naredil! Uto si je nekaj časa s pridom vlažil
61
14
Spolzek teren
Od smučanja do na-drsanja
Že smo omenili, da je mimo Klopove hiše
žoge, igranja badmintona, do ležanja v
tekla asfaltirana cesta (ulica) na vasi. Ta je
pozne nočne ure poletnih dni in do… no,
bila precej strma. Primerna je bila za vso
to naj naenkrat ostane še skrivnost.
mogočo in ne mogočo dejavnost: od posedanja, lovljenja, iger, skakanja, podajanja
62
Ni bilo temu vedno tako. Dobro leto nazaj
strmini. Zbrana druščina je hitro ugotovila,
je cesta bila še makadam. Na tej površini
da se plastični strešnik da še kako koristno
so potekale drugačne dejavnosti, ko jih je
uporabiti kot smučko. Tako se je začel
sedaj omogočal asfalt. S prihodom na-
»lov« za opremo.
predne tehnologije je vas bila deležna nove
ureditve kanalizacije, vodovoda, telefona,
električne napeljave in slednje še asfalti-
Ker novost še ni bila poznana na širšem
trgu je hitreje dobila pot do smuka željnih
ranja. To so se vaščani nosili!
pobalinov. Svetlo rdeče, temno rdeče in ru-
Prva, ki so s pridom okusila pestrost nove
po asfaltu je bila prava akrobatska pred-
ponudbe, so bila kolena: ožgana,
stava. Ko si se enkrat pognal v dolino si le
odrgnjena, potolčena, zasmojena,
še skrbel, da boš pravilno umerjal tek in pa-
opečena… Površina je resda postala ravna
zil na ravnotežje. To je bilo smeha! Padci
in gladka, a so bile posledice padca (in
naprej, nazaj, vstran… odrgnjene dlani,
tega ni bilo tako malo) precej drastične. Da
tudi kakšno čelo je bilo rahlo obarvano v
o raztrganih hlačah niti ne govorimo.
rdeče.
Je pa imela novotarija v vasi tudi velik
Vsekakor pa se je kmalu usposobljenost
plus. Ob postavljanju telefonskega zemel-
izboljšala. Smučanje je postalo vaška
jskega kabla so delavci, da bi kabel
posebnost. Kaj bloški smučarji!
zaščitili pred morebitnimi poškodbami nanj
polagali nekaj podobnega plastičnim
strešnikom. Približno meter in pol dolge ter
osem do deset centimetrov široke »strešnike«. Ob morebitni potrebi po ponovnem izkopu bi tako delavci ob naletu na plastični
strešnik vedeli, da so čisto blizu položenega kabla in bi tako bili previdni, da ga ne
poškodujejo.
Kako se je vsa zadeva odvila, po resnici
povedano, ne vem. Vem pa, da se je nekega jutra začelo smučanje po asfaltirani
mene so bile te nove smuči. In smučanje
S časom in izkušnjami so napredovala tudi
nova spoznanja. Ena teh je bila skrb za cestišče da se na njem ne bi nabirali
kamenčki. Lahko si predstavljate kako so
bili prijetno presenečeni vaščani, ko je
cesta postala »vzeta kot iz škatlice«. Kimali
so z glavami, si nekaj šepetali, slišati je bilo
odobravanje in pohvalo: kdo bi si mislil, da
bodo otroci tako skrbeli za novo cesto?!
Kako že pravi pregovor: v sili hudič tudi
muhe žre. Odrasli tega verjetno niso poznali; ali pa si niso hoteli tega priznati.
63
Vendar novostim in izboljšavam še ni bilo
pravila možu, ki je bil invalid in mu naročila
konca. Frane je doma očetu sunil (ukradel)
za katere stvari naj poskrbi tisti dan. Kot
mazivo, ki ga je uporabljal za podmazanje
po navadi se je še za trenutek usedla in
ležajev pri svojem tovornjaku. Tega si je
premislila kaj bi pripravila otrokom za ma-
Frane na tanko nanesel na smučke. Uf, to
lico in kosilo, nato se je še priporočila sv.
je bila šele novotarija! Mazivo je bilo v
Krištofu in odšla na pot. Tako kot vsak de-
parih dnevih »razprodano« in Frane je spre-
lovni dan so jo pobalini prijazno
jemal dodatna naročila za katera pa se je
pozdravljali in se ji dobrikali (bogvedi
pozneje izkazalo, da oče ni še nič vedel. A
zakaj!), ona pa se je delala kakor da niko-
ostanimo pri bistvu zgodbe.
gar ne vidi in nič ne sliši. Čeprav se je ta »o-
Z mazivom je smučanje teklo kot po maslu. Hitrost se je povečala, užitek je bil
glušelost« kljub vsemu poznala pri malici
;-).
večji, pot je postala skoraj še enkrat daljša.
Med jutranjim protokolom pozdravljanja pa
In začelo se je tekmovanje kdo bo prišel z
se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Ku-
enim samim odrivom čim dlje.
harica Joža je s svojimi lepimi, novimi čevlji
Nova panoga je vse hitro osvojila, pa tudi
zasvojila. Sčasoma se je zasvojenost dodobra poznala tudi na asfaltni podlagi.
Maziva je bilo že toliko na cestišču, da verjetno vsaj tri leta ne bi bilo več potrebe po
podmazovanju smučk. A zasvojenost je
naredila svoje: mazivu se je pridružilo še
olje in še druge bolj ali manj čedne spojine.
Sezona je ravno dosegala svoj višek, saj
so tekmovalci začeli dosegati rekordne daljave, ko jo je naenkrat prekinil neljub dogodek. Vendar tako kot zmeraj je veljalo
tudi tu: ni vse slabo, kar se vidi kot slabo.
Ponedeljkovega jutra je šolska kuharica
z visoko peto stopila povsem samozavestno na zaletišče novonastalega
smučišča. In že se je odvil smuk, kateremu
v tistem času ne bi bila kos niti brata dvojčka Phil in Steve Mahre. Brez kriljenja z rokami, v nizki preži, skoraj z nosom do tal je
kuharica Joža posekala vse rekorde in to
brez smuči! Neverjetno, res! A to še ni bilo
vse. Ko je na ciljni ravnini zmanjkalo mazivnega materiala pod nogami je sledil ne
ravno posrečen Planiški doskok. No, tukaj
je kuharica podrgnila z rokami po tleh, kar
ji je zmanjšalo rekordno dolžino, a še
vedno zadostovalo za prvo mesto na lestvici. Končno pa se je jutranja smuka zaključila s padcem, katerega posledice je ču-
Joža odhajala v službo. Doma je vse pri64
tila dobra kuharica Joža še tri mesece. Z
mavcem na nogi.
Po mesecu dni se je ponovno pojavila v
šolski kuhinji. Verjetno je potrebno ob tem
pripomniti, da se je po njenem nepravičnem (glede na starostno kategorijo)
in nenapovedanem (glede na to, da ni bila
prijavljena na štartno listo) smuku sezona
zaključila za tisto leto. Predvsem zaradi
ljubega miru. Pa tudi ne spodobi se, da bi
bil ta del ceste tako izjemno počiščen,
druga vaška cesta pa zanemarjena.
Ob njeni vrnitvi v kuhinjo so fantje vstopili v
postni čas. Ne vem, če je trajal ravno štirideset dni, vsekakor pa je bil za vse koristen. Spreobrnjenje je bilo več kot jasno in
polno obžalovanja, kesanja in trdnih sklepov. Kuharica Joža je vse te spravne drže
hitro opazila. A ni hotela fantov prikrajšati
za post, za katerega so se odločili. Ko je
Janez prvi popustil v svoji postni vnemi, pa
je dala vsem jasno vedeti da je rekorderka
ona in da bo od sedaj naprej ona določala
pravila tekmovanja.
65
15
Operacija Blisk
Tudi slepa kura zrno najde
V Klopovi mladosti je veljalo naslednje
ali kakšno njegovo življenjsko okoliščino;
pravilo: če je nekdo bil malo »zmešan«, pa
zlasti pa še če so fantje pri kakšnem dek-
še naiven poleg ali če se je temu osnov-
letu prepoznali vzorec »da se nosi« ali da
nemu modelu »zmešanosti« pritaknila še
govori stvari, ki nekako niso spadale v fan-
sanjavost ali nerealnost v pogledih na svet
66
tovski miselni svet – po tem so tako osebo
Mama Ana je pri pokosilnem opravku zali-
poimenovali z zaničujočim izrazom: kokoš.
vanja balkonskih rož opazila, da so kokoši
Ta, drugače od vseh spoštovana žival se je
v zgodovino Klopove mladosti zapisala kot
brezglava in kognitivno manjvredna ter je
tako postala lik, vzorec, model za človeka,
ki nima urejenega lastnega podstrešja.
No, pa naredimo korak naprej k naši
zgodbi. Pisalo se je leto Gospodovo 1976.
Bil je lep majski dan. Vse je brstelo od
življenja. Vaški mladci so v tem obdobju
živeli nekako razpeti med domom, travniki
in gozdovi. Toliko življenja, kot ga je prinesla pomlad je bilo celo za malo vasico
preveč. Vpitje, vreščanje, igre, skrivanja,
razni džungelski projektni, izdelovanje
piščali, lokov, mlinčkov na vodni pogon…
vse to je vzbrstelo s pomladnimi dnevi, ko
je sonce začelo polagoma v vsej svoji moči
božati ta košček domovine.
Po kosilu, katero je Klopu prineslo vsaj trenutno potešitev nepotešenega in zavijajočega črevesja, so se v okolici hiše začele
odvijati čudne reči.
Saj veste, da so čudne reči bile vedno na
dnevnem sporedu, vendar tokrat so presenetljivi pojavi zbegali ne le starše vaških
mladcev, pač pa celo mladce same.
nekako ušle iz kokošnjaka. Brezglavo so
letale sem ter tja po vrtu in se obnašale kot
»kokoši«. Z eno veliko izjemo: nobena ni
kljuvala, tako kot je to bilo običajno, mamine solate in drugih vrtnin, ki so bile tako
skrbno spravljene na varno v toplogredno
inštalacijo. Ob prejšnjih pobegih zmešanih
kokoši so le-te skoraj praviloma »udrle«
skozi platneno prevleko toplogredne inštalacije in se začele pasti po brezmejnih poljanah majskega menija.
Tokrat je bilo drugače. Pobeg iz kokošnjaka je uspel in to vsem! Vendar obnašanje
ubežnikov ni kazalo na neko organizirano
kriminalno združbo, katera bi si zadala cilj:
pokončati vse kar je zelenega na vrtu
mame Ane. Kokoši so le brezglavo tekale
zdaj sem, zdaj tja. Vmes je bilo kokodakanja, zaletavanja druga v drugo, skratka
videti je bilo tako, kakor da bi jih pograbila
neke vrste panika ali vsaj zadel najmodernejši živčni strup vojaške industrije.
Iz balkona se je daleč na okrog razlegal
ukaz mame Ane: »poskrbi, da bodo te
zmešane kokoši našle pot nazaj v kokošnjak, takoj!« Ton, s katerim je bil ukaz izdan,
je nakazoval nujnost in učinkovitost operacije, poimenovane operacija Blisk.
67
Klop si je nadel potrebno vojno opremo, se
Kljub vsemu organiziranemu trudu po
orožil, zavihal rokave, v malho potisnil še
vzpostavitvi prvotnega reda, od nekako
plinsko masko , če bi slučajno bilo
pete ure popoldne pa še z dodatnimi ok-
potrebno uporabiti skrajne načine
repitvami mednarodnih modrih čelad sose-
vzpostavljanja reda, ter se podal v boj z
dovih, se operacija Blisk nikakor ni zmogla
brezglavimi ubežnicami.
prevesiti v dobro teh, ki so vstajnike oz.
Raja, banda, leglo norcev, brezglava perjad… kaj vse je bilo slišati med vreščan-
ubežnice hoteli ponovno spraviti v meje dovoljene svobode.
jem, ki se je razlegalo iz ubežniških grl!
Nekako okrog šeste ure po sredozemskem
Klop je posegel po vseh njemu znanih me-
času se je operacija Blisk prekinila. Od
todah zatiranja ustajništva, demonstracij ali
Bliska je ostala le še iskra, pa še ta je go-
soočenja z naravno katastrofo… vendar
vorila o polomiji. Vsa, do zob oborožena,
nekako brez pravega uspeha. Dve kokoši
armada je morala skupaj z modrimi če-
je spravil nazaj v kokošnjak in šel na lov za
ladami priznati svoj poraz in se tako vdala
tretjo. Ko je ubežnico končno ujel, sta
usodi, čakajoč zahtev in pogojev, ki jih
drugi dve že bili ponovno na svobodi. In
bodo ubežnice sporočile po pogajalcu. A
tako je potekalo večji del popoldneva.
ker pogajalca ni in ni bilo, se je armada
Nekaj po četrti uri popoldne je Klop prejel
okrepitve. Poveljnica in poveljnik garnizona
(beri: mama Ana in oče Franc) sta uvidela
brezizhodno situacijo in trud, ki je presegal
celo Sizifove muke. Tako sta šla tudi sama
končno odločila za strateški umik. Seveda
z jasnim dogovorom, da novo jutro prinese
dokončno zatrtje ubežniške horde. Nova
operacija bo nastopila ob šest nula nula
pod imenom: Črt in Uto.
v akcijo. Operacija Blisk je tako dobila
Ker je popoldne prineslo neizmerne izgube
potrebne okrepitve.
kalorij je večerja, ob načrtovanju še zadnjih
Okrepitve da, a ubežnice so našle nov
način obrambe svoje svobode. Dve sta
sicer pristali v kokošnjaku, ostale tri pa so
preletele (če se temu lahko reče let!) ograjo
in se odpravile na sosedov vrt. Tako je akcija Blisk dobila mednarodne razsežnosti.
borbenih akcij za naslednji dan, sprožila
proces utrujenosti in potrebe po počitku.
Oče Franc se je odpravil na svoje ustaljeno
mesto, se zleknil na kavč ter začel slediti
TV dnevniku. Kolikor pač je temu sledil. Po
navadi je trajalo tri do pet minut in že so prihajali jasni impulzi, da se je dnevnik pre-
68
maknil na neko drugo, virtualno raven.
Šele sedaj so odkrili, da niso bili sami. Kot
Klop je te trenutke očetovega virtualnega
je vse kazalo so tudi drugi uvideli, da je ta
dnevnika vedno izkoristil. Premaknil je tele-
noč najprimernejša za druženje vse
vizijski kanal in s pridom užival preganjanje
družine pod zvezdami. Celo Črt in Uto sta
Toma z Jerryjem.
svojo družinsko pripadnost potrdila s svojo
Takrat pa, kakor da še ni bilo dovolj presenečenj, se strese vsa hiša. Kaj hiša, cel
navdušeno prisotnostjo, vedoč da bo tako
noč za njiju manj dolgočasna in krajša.
svet! Očetova virtualka se takoj prizemlji in
Kmalu je sledilo še nekaj sunkov, ki so
posname Klopov pobledel obraz. »Ja kaj si
povzročili da so celo hiše med seboj go-
spet ušpičil?! Kolikokrat sem ti že rekel, da
vorile v neki, cvileči, govorici. Kakšen dan!
ne brcaj v kavč, ko gledam dnevnik!« Mis-
In kakšna noč! Nekje okoli desete ure
leč, da bodo besede zalegle, se ponovno
zvečer se je zdelo, da se lahko družinski
udobno namesti, a glej ga zlomka, vse se
izlet zaključi – na veliko razočaranje vseh.
spet začne tresti. No, to pa je bil že višek:
Sledil je običajni večerni protokol, le da sta
najprej izgubljena bitka v popoldanskih
oče im mama govorila o neki magnitudi in
urah, sedaj pa še nori večer.
lestvici, katere pa ni bilo nikjer videti pris-
Že je hotel oče seči po vzgojni metodi, ko
lonjene na hišo. Potem pa razumi odrasle!
je na Klopovem obrazu zaznal strah,
Operacija Črt in Uto je ob šest nula nula
paniko, bledico, ki ni in ni ponehala. Takoj
stekla v popolni tajnosti in tišini. Zbrana vo-
se mu je posvetilo, in to sredi noči!
jska je, tokrat brez podpore modrih čelad,
Oče je fanta pograbil pod pazduho, se
zatekel v kuhinjo, kjer je ženo Ano pograbil
za roko s tako silo, da je z njo potegnil s seboj še »macicijo« (bulo, poušter, blazino,
na kateri poteka klekljanje). Nato se je
zakorakala na sosedovo ozemlje, da bi
dokončno zatrla ubežništvo. A je ostala
praznih rok. O ubežnikih ne duha ne sluha.
Le posledice o katerih pa na tem kulturnem mestu ne bi radi pisali.
razlegel nadčloveški krik, ki je prepričal še
Specialna ekipa za zatiranje organiziranega
druga dva sinova, k temu, da se pridružita
kriminala je obrnila vsak kotiček do-
temu večernemu družinskemu izletu na
mačega, mednarodnega in sosedovega
plano. In tako je stalo vseh pet na cesti ter
prostora. Celo zračni prostor, da ne bi spre-
čakalo kaj se bo zgodilo.
gledala ubežniških teženj po odcepitvi. A
69
vse brez pravega uspeha! Ker pa sta bila v
jutranjo operacijo vključena tudi pripadnika
posebnih enot, ki nikdar niso priznale niti
poznale poraza ali reka: več sreče prihodnjič, je njuno zagrizeno (dobesedno!) iskanje
končno obrodilo sad. Lajež in kokošje
kokodakanje sta sporočila da je bila operacija posebne enote uspešna.
Presenečenje! Kokoši so mirno počivale
druga ob drugi, tako, kakor da ni bilo nič,
na palici v domačem kokošnjaku. To je bil
tudi sklep dvodnevnega manevra, ki je dobil celo mednarodne razsežnosti.
Od takrat dalje se je Klop izogibal uporabi
ponazoritve da se nekdo obnaša kot kura
ali da je kokoš. Zakaj več kot očitno je bilo,
da so te, sicer drugače zmedene živali, bile
veliko bolj modre in tehnično napredne
kakor ljudje. Seveda ko je šlo za seizmološka vprašanja. A pri teh vprašanjih se
rado zgodi, da gre za vprašanje življenja in
smrti. To pa je vredno upoštevanja!
70