Ivan Likar! Zgodba o Klopu Predgovor Popis dogodivščin se je zgodil slučajno in je trajal skozi daljše časovno obdobje. Ko se je nekaj pripovedi nabralo, je pogum in spodbuda k pisanju zrastla. Pripovedi želijo prinesti, skozi prizmo humorja in kančka iskrivosti, sporočilo hvaležnosti za življenje in tisto pristno veselje, ki ga odrasli tako radi spregledamo s tem, ko si nadamo na ramena odgovornost Draga bralka, dragi bralec! (vidimo vse samo skozi prizmo odgovornosti in dolžnosti) in težimo k redu. V zgodbe je vključena tudi duhovna raz- Knjižica ki ti je prišla v roke in opisuje dogo- sežnost človekovega življenja in predstav- divščine malega Andrejčka, poimenova- lja neke vrste »podstat« iz katere se roje- nega Klop, je po svoje izbor spominov na vajo vrednote in usmeritve, drže in principi, otroštvo. ki jih oblikuje krščansko izročilo. Ko rečem »po svoje« s tem mislim, da so Te zapise s hvaležnostjo posvečam se pripovedovane zgodbe resnično pripe- staršema, bratom in vsej druščini »mlad- tile, a so zavite v tančico anonimnosti in hu- cev« s katerimi smo skupaj sooblikovali morja, pri nekaterih pa je pridanega tudi otroštvo. Hvaležen sem, za vse kar mi je nekaj »pravljičnega«, predvsem zato, da bi bilo podarjeno. se realnost dogodkov malce »zabrisala«. i 1 Andrejček, kakor ga je klicala (beri: vriščala) mama Anka. “Začetek zgodbe o Klopu” – Ivan Likar Ko mu je župnik ob krstu polival vode na razmršeno glavico, katero so zaznamovale velike oči (katere so še dan-danes izrazite zlasti ko sedi za mizo in čaka na hrano) ter ob tem meril velikost njegove duše, telesa in duha in se spraševal »Kaj neki bo iz tega otroka?!« je končno le izustil: »Andrej, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«. In že hitel naprej z napol obrednimi besedami: »o ti pokora dolginska, saj ni potrebe da še mene krstiš«, in vsi so odgovorili Amen. Andrej torej. Župnik Janez je staršema Francu in Ani ob krstu zelo slikovito nakazal nekaj stvari: »ta poba vama bo naredil marsikatero sivo las, bo pa pošten in pravičen« – pravi dedec s pravim imenom: Andreos – andros, aner – mož, moški, možak, … ali kakor je to lepo opredelil župnik Janez: pravi dedec bo. In je tudi bil dedec. Posebne vrste. Dolg kot prekla za fižol. Suh kot »štokviš« velikega petka. Noge dolge. Takih bi jih bil vesel vsak noj. Roke kratke, v popolnem nesoraz- Potem si je Andrejček ime Klop zaslužil s merju z glavo, trupom in nogami. Dlani in tem, da je vedno in povsod našel možnosti prsti! Dlani in prsti pa: kot šapa kakšnega usesti se na klop-co. Ni bilo trenutka trdnega, marljivega dornberškega kmeta. dneva, da ga ne bi s pridom izkoristil za Vse bi še nekako stalo dobro skupaj, če ta počitek, olajšavo, sprostitev njegovega dedec ne bi imel glave. Ko si zagledal An- telesca. To svojo lastnost je s pridom drejčkovo glavo, njegove oči, usta razpros- uporabljal za domačo mizo. Zlasti takrat, trta v dolg in izrazit nasmeh, da sta se ko je mama Ana pripravljala potico ali kaj kraja ust skoraj tikala z ušesi – in to temu podobnega. kakšnimi ušesi! in ko si pogledal še malo višje od tistega, bolj krompirju, kakor čemu drugemu podobnemu pegastemu nosu, in se zazrl v neprehodno goščo; kaj goščo: to je bila džungla v najpristnejšem pomenu besede – neosvojena, nedotaknjena, pristna, primarna… da ne rečem še kaj bolj predstavljivega, takrat ni bilo junaka Težko, da bi Klop priskočil sam od sebe na pomoč. Vsekakor pa je bil najzvestejši pomočnik pri kuhinjskih delih, ki so bila povezana s hrano, zlasti še z nečem sladkim. Ko je mama Ana mesila testo in je Klop med tem zavzeto mešal nadev za potico si lahko videl kaj pomeni imeti ve- katerega ne bi po vsem životu preletel srh. like oči. Takrat so Klopove oči postale tako Bil je dedec, za glavo in pol višji od želje in misli, še prej pa vseh njegovih največjega med nami: »Andrejček!«. ….en, dva, tri, štiri… štiriindvajset zob. Ven- Prijatelji so mu sčasoma nadeli ime Klop. Zakaj, boste vprašali. Takoj vam bo jasno! Poimenovali so ga najprej zato, ker je Andrejček vedno »stikal za klopo«. »Klopa« je bil Klopov izraz za hrano, jedačo in vse tiste možne surogate s katerimi je popolnoma zadovoljil svojo religiozno izkušnjo. Velja namreč pripomniti, da je bil Klopov najsvetejši obred usesti se za mizo, v pričakovanju hrane. izrazite in prosojne, da si lahko v njih videl dar ne samo zob. To so bili pravcati »čekani«. Če bo čez dolga leta naletel kakšen paleontolog ravno na Klopovo okostje, bodo iz njega verjetno hitro potegnili zaključke, da so bili ljudje devetnajstega in dvajsetega stoletja prave zverine. Ti Andrejčkovi zobki so tako radi žvečili vse kar je bilo užitno, zlasti pa še sladko. Nič čudnega tako ni, da je mama Ana vedno morala pripraviti vsaj polovico večjo dozo, kot jo je predpisoval recept, če je ho- 3 tela, da je zmesi-nadeva za potico, po ki ga ne bi nič zanimalo. Če ne drugo – vztrajnem in natančnem mešanju, ostalo hrana je bila vedno v središču pozornosti. še ravno dovolj za predvideno velikost. Je pa Andrejček dobil vzdevek Klop tudi zaradi dejstva, da si se ga nikakor nisi mogel rešiti, če se je prisesal nate. Vsak korak je bil s teboj, za teboj, pred teboj… poleg hrane mu je družba pomenila največji užitek. Edini način, da si se ga lahko odkrižal je bil ta, da si mu ponudil hrano. V tem primeru se je usedel in v miru jedel. Družba nikakor ne odtehta hrane! Razumeli boste torej zakaj so Klopovi prijatelji skoraj vedno nosili s seboj vsaj kakšen kos potice, sendviča, piškote, vseh vrst zavitkov. Tudi za ceno lastnega ne-zaužitja domačih dobrot. Tako. Sedaj mislim, da poznate Klopa. Ali pa še ne. Veste, potrebno ga je tudi videti. Kako bi ga opisal? Hm. Težko. Tudi zato, ker si je skoraj vsak, kateremu sem pripovedoval zgodbo o Klopu, le-tega predstavljal kot malega okroglega, zamišljenega in lenega »bajsita«. »Bajsi« menda veste kaj pomeni, ne? No, tu je težava. Klop ni bil ne mali, niti zamišljen (če ta beseda sploh kaj pove), še manj pa okrogel in len. No, ja… o lenobi bi se dalo kaj reči. Vsekakor pa ni bil nekdo, 4 2 Šola “ali tisoč in en razlog zakaj ne iti v šolo...” – Ivan Likar Verjetno si lahko predstavljate kako je zajtrk in sedeti za mizo ter čakati slastni moralo biti našemu dragemu Klopu, ko so nadev mame Ane, ki se tako mamljivo po- mu domači, zlasti pa sosedovi starejši nuja že od včeraj zvečer, ko je dala otroci, začeli vtepati v glavo in ga strašiti, "močiti" rozine. Ni vse to tisto, česar se da bo pač potrebno iti v šolo. naučiš v šoli? Zakaj bi potemtakem bilo Šolo?! Ljubi Bog, v šolo! Pa zakaj vendar? Znam vstati, se obleči, umiti, si pripraviti potrebno iti od doma, pešačiti po tej makadamski cesti, prečkati most San Fran- 5 cisco, in zaviti na levo, k šoli - čeprav brez del, ko se je zazdelo da gre za življenje in semaforja in brez prečkanja zeber! smrt, je segel po tem orožju. Stekel je iz A ni bilo pravega uspeha in pravih tehtnih razlogov, ki bi starše prepričali v to, da je Andrejček, kakor ga je ljubkovalna klicala mama, že opravil doktorat in da dobro ve čemu je življenje namenjeno. Tako je prišla ura, ko je bilo potrebno iti. Čemu od domače mize, od tega najsvetejšega kotička, kjer omamno diši; kjer lahko ure in ure presediš v popolni zbranosti in miru, ne da bi trenil z očesom in slediš največjim mojstrovinam, ki nagovarjajo vse čute. Čemu od te mize za neko drugo mizo, kjer nič ne diši; kjer se ti čuti ne zbujajo, kjer poteka toliko motenj hkrati, da res ni mogoče, da bi lahko v miru in zbranosti sedel. Pa še lačen postaneš. Videl je to pri sosedovih otrocih: vedno, ko so se vračali iz šole domov je njihova mati kričala, da ji bodo izpraznili vso shrambo. »Šola ubija duha in pušča človeka lačnega«. To je bil dobro premišljen izrek, kateri pa ni segel do maminega in očetovega srca. Vendar je Andrejček imel še eno skrito orožje. Šele ko se je bitka prevesila v tisti hiše, si mislite!, stran od najsvetejšega prostora (mize!) in iskal svojo atomsko bombo, ki bi zaustavila ta čustveni izliv mame Ane in očeta Franca. Nič hudega sluteč je sredi septembrskega sončnega dne, ko je še vse odmevalo od poletnih radosti in dogodivščin, sredi ceste ležal Andrejčkov največji prijatelj in zaupnik, pa tudi sodelavec pri marsikateri "prehrambni" zadevi: Črt. Črt. Zakaj je nosil tako ime ne ve nihče. Vendar so ga tako klicali. Bil je to srednje rasti - čistokrvne mešane pasme - visok in slok pes. A ne katerikoli pes: Črt je bil pes od vseh. Lastniki so bili sosedovi, a pripadal je vsej vasi. Če bi bilo potrebno izbrati maskoto vasi, bi to gotovo bila podoba Črta. Avtomobili, ki so prihajali, so vedno zavirali in trobili, a Črt se ni prav veliko zmenil za ta vsakdanji obred. Leno je vstal, se pretegnil, povohal okoli sebe - da bi zaslutil v katero smer mu je vredno oditi - in se šele nato odpravil iz cestišča. Vsi so bili vajeni tega protokola. A tistega septembrskega dne je tudi Črt doživel presenečenje. Kot strela iz jasnega je namesto avtomobila, tovornjaka ali poštarja na mopedu, prihrumel od nekje 6 glas, vik in krik.... kmalu nato pa še to da psi ne hodijo v šole, da se ne poročijo, ogromno telesce in se z neizmerno močjo da ne postanejo mehaniki... a brez pravega dobesedno zarilo v Črtovo dlako in kožo. učinka. Tako je Črt dobil svojega prvega Klopa. No, pa je rešitev, bolje rečeno, zdravilo za Da nekaj ni prav je vsem bilo jasno. Črtu, ki to atomsko bombo, ki jo je Andrejček skri- je komajda še zajemal sapo, ko je pod val do zadnjega, prišlo zelo kmalu. Mama dvema ogromnima šapama ravno še zmo- Ana je skoraj obupala nad položajem. gel za trenutek vdihniti sveži dopoldanski Očeta Franca pa je vse skupaj ravno toliko zrak; Klopu, ki je slutil, da se je proti njemu veselilo kot sneg, ki bi zapadel sredi skovala zarota, ki utegne pogubno vplivati avgusta. Segel je po zdravilu, ki je bilo sta- na vso njegovo dosedanjo filozofijo: duhaj, rodavnega izvora in za katerega se je re- sedi, okušaj in uživaj; ter staršema, ki nista cept ustno prenašal iz roda v rod. Do dan in nista mogla verjeti lastnim očem, da je danes pa še ni znano kdaj in v kakšnih oko- fant - tisti, ki ga je župnik Janez poimeno- liščinah je bilo to čudežno zdravilo odkrito. val z "dedec" - sposoben take moči in tolikšnega upora proti čisto mali zadevici kot Kakorkoli že; naredilo je tresk in nato bum. je šola. Zdravilni injekciji je sledila tišina. Črt je svo- In se je začelo. Črt renčati, ker mu ni bilo vzdihnila: »Ljubi Bog«, Andrejček pa je tiho ravno najbolj všeč, da ga vse kosti bolijo in vstal in se odpravil s šolsko torbo na nič da komajda še diha. Sploh pa, ker ni bil na- kaj svet kraj: m-učilnico. vajen takih ljubezenskih izpadov. Največkrat je za seboj slišal kakšno ostro besedo ali grožnjo, sedaj pa je ta »prekla« tako tiščala njegovo telo in vpila, da v šolo pač ne gre, ker pač če Črtu in ni treba, potem tudi njemu ne. Renčanje so dopolnjevali vzkliki: »če Črt ne, tudi jaz ne«. Temu sta se pridružila še ogorčena starša, ki sta najprej milo in proseče vabila Andrejčka naj bo pameten; mu pojasnjevala bodno zadihal in sveže zalajal; mama je Zdravilo je prijelo za zmeraj. Ni bilo potrebe po ponovni vakcinaciji. Andrejčka je ozdravilo na mah, ni pa tako bilo z Črtom. Ta je še veliko dni čakal na "svojega Klopa" da je končal pouk, in da sta se lahko skupaj objeta in večnemu bratstvu zapisana vračala domov. Kdo bi si mislil, da isto zdravilo tako različno učinkuje! 7 3 San Francisco Pontifex Maximus ali graditelj mostov Da ti po dveh, treh urah sedenja za šolsko začno odpirati usta na način, kakor da bi mizo noge odrevenijo in da res ne moreš se utapljal in hlastal za zrakom; oči pa… ja nič, da ne bi začutil kako ti, kakor čreda oči, oči pa huje kot da bi sosedovo teto strumnih vojakov, mravljinci masirajo Mimico moral postaviti na vsako od trepal- zadnjo plat in se ti kar sama od sebe nic in prenašati njeno vedno enako govor- 8 jenje o vrtu, rožah, gnojilu in tistemu olean- ravnino prav do šole. Po končanem m- dru, ki da je bil tako hud, da še danes čuti učenju pa spet nazaj. V obratnem vrstnem njegovo opeklino na notranji strani svojih redu. podlakti; da ne govorimo o njenih oblinah, pod katerimi ni popustil le njen mož, pač pa tudi marsikateri stol. Take so bile Andrejčkove oči: zapirale so se pod težo vseh Vsak dan ista pot in isti poudarki na poti. Ne levo, ne desno, vedno skorajda po istih stopinjah. Menda se je tega naučil od Indi- kvalitet tete Mimice. jancev. Ne gre se čuditi, če so ga, zlasti Potem se res ne gre čuditi, da ob zvon- šole domov, imeli za - no, recimo temu, jenju šolskega zvonca Andrejčka ni bilo drugačnega. Večkrat je hodil nazaj, rikverc, več niti v m-učilnici, kakor je poimenoval kot se je sam izrazil. Menda zato, da ne njihov razred, niti garderobi in verjetno niti bodo odkrili koliko krat je šel v šolo in v najslovitejši detektiv Sherlock Holmes ne katerih čevljih. Slednje res ni bila težava: bi zmogel odkriti sledi, da je Andrejček imel je namreč le ene. A pri Indijancih je sploh bil v prostoru, kateremu so nekateri pač bilo tako: moral si biti prekanjen in rekli: ljudska šola. Sicer pa, roko na srce: zvit, da niso odkrili kdo si, kaj si, kam greš vsak dan je bil šoli. Tak red mu je vlilo tisto in ali si se že vrnil. očetovo zdravilo, ki se je prenašalo iz roda v rod (vsaj znotraj njihove rodovine!). Sedel je in poslušal, kakor vsak priden prvošolček – a misli, misli in srce pa je bilo starejši ljudje, ki so ga srečevali na poti iz O, čem sem že govoril? Aha, seveda! Danes je bil v šoli poseben dan. Nenavaden. Če rečem nenavaden, potem mis- vse prevečkrat povsem drugje. lim na to, da se je zgodilo nekaj izjemnega. Vsak dan je prepešačil pot od doma do stavljate?! Učiteljica Marta je ves razred šole. Po makadamu, pa čez lipo in nato po peljala na travnik pred šolo in tam začela s jesenu na tla, pa preko mostu – no, o tem pomembno temo. Dragi učenci: kako priha- mostu malo pozneje – mimo sviloprejne jamo v šolo? Kako hodimo v šolo? Kako predilnice in piratov, ki vedno znova vpijejo se obnašamo na cesti? To so bila in grozijo da odvzamejo komu življenje, vse vprašanja, ki so Andrejčka dobesedno pos- do mrzle reke, čez katero se je nekoč spre- edla, tokrat, ne v klop, ampak v travo. Pouk se je odvijal zunaj šole! Si lahko pred- hajala rimska vojska do križišča, ki ni imelo semaforja, kaj šele zeber ter s finišno 9 »Kaj neki stoji za temi vprašanji?«, je be- Andrejček pa se je otepal z drugačno galo to razkuštrano, veliko in nasmejano težavo. Kako naj čaka na zeleno luč, ko od glavo. »Ko gremo po poti moramo hoditi doma do šole ni semaforja? Kje naj prečka po levi strani ceste ali pa po pločniku. Če cesto, ko na makadamsko cesto zeber pač nas je več v skupini, hodimo po desni ne rišejo? Kako naj pomaga teti Mimici strani ceste ali po pločniku. Cesto, dragi nesti nakupljeno blago domov, ko pa ge učenci, prečkamo vedno le čez zebre, to je vedno znova ozmerja naj se ji ne bliža – čez prehod za pešce. Ko pridemo do sema- on, tat navihani. Tat? Pa menda ni bil tat? forja, počakamo, da na njem zasveti ze- Ah, tat ne, seveda ne. Imel pa je izredno lena luč. Nato pogledamo na levo in desno rad tetine medene hruške. In raje kot da te in se odpravimo čez prehod za pešce na gnijejo v grmovju, jih je pridno pobiral in se drugo stran. Če srečate starejšega moža z njimi mastil. No, kakorkoli že: težava je ali ženo, jo pozdravite in vprašajte če potre- bila velika. Andrejček je vedel kako se ob- buje kakšno pomoč. Bodite vedno previdni naša na cesti; saj je vsak dan šel v šolo in na cesti, pa tudi vedno prijazni«. po kruh mami. Vedel je kako in kaj je Andrejčku se je zdelo, da je zaplaval v deveta nebesa. Kar videl se je, kako hodi po cesti, prečka semafor, pomaga starki čez potrebno ko prideš pred semafor… a kaj, ko nobene take »ovire« ni bilo na njegovi poti v šolo. cesto in ji nese torbo, ki je sama ne zmore. Nekega dne je tako zamudil k uri. Učiteljica A postavila so se tudi vprašanja in velike je bila presenečena. Nekaj izjemnega se je ovire. In ne le njemu. Skorajda vsi otroci v moralo zgoditi, da Andrejček ni bil točen. razredu s katerimi je govoril med odmorom Želela je pojasnilo. Andrejček je izpovedal so imeli kup vprašanj glede povedanega. svojo težavo. Najprvo je trčil ob problem in Nekateri so izražali pomisleke o hoji po s tem povezano tudi zamudo, ker je Črt cesti. Nikdar niso hodili. In če so, niso bili padel iz mosta San Francisco. Uboga nikdar sami. Semafor. Da bi semafor kdo učiteljica je že menila, da je šlo za življenje sam prečkal. Joj, nezaslišano. Pa ne samo in smrt; a je kaj kmalu postalo jasno, kdo to: tudi treba jim ni bilo. Starši so jih – ve- je Črt; pa tudi most se ji je zazdel nekam liko večino – vsak dan pripeljali za avtomo- sumljiv. Na koncu se je le razjasnilo, da je bilom v šolo, po šoli pa tudi domov. Mesto za njegovo zamudo krivo to, da se je most je nevarnost, so rekli. San Francisco udrl pod Črtovimi tacami. Vse bi še bilo nekako v mejah normale, če 10 most ne bi potekal nad odpadno vodo, ki čeprav na cesti? Sklenil je, da bo v pri- se je stekala iz bližnje cevi. Vas od koder je hodnje bolj previden. No, pa še nekaj: Andrejček prihajal, namreč še ni imela ure- kako naj hodi po pločniku, če ga še videl ni jene kanalizacije. in kako naj bo prijazen na cesti do tistega Verjetno si lahko predstavljate smeh vsega razreda in zgroženost učiteljice – zlasti nad arhitektom mostu, ki ni predvidel možnosti, da se kaj takšnega lahko zgodi. divjaka Tončka, ki ga je zadnjič dobesedno opral, po tem, ko je avtomobil švignil mimo in je vsebina blatne luže Andrejčka dobesedno oblekla v čokoladni lesk. Vsaj tako je mama Ana opisala to barvo. To pa še ni bilo vse: sledilo je kopanje Črta v mrzli reki, da se ne bo vrnil domov onesnažen in smrdeč. Od mrzle reke je le še par sto korakov do šole, a se je tudi tu zataknilo. Andrejček je želel preveriti svoje znanje učiteljičinih navodil. V edinem križišču, ki ga je imel na poti do šole, si je zamislil semafor in tam čakal dokler ne bo posvetila zelena luč. Pa je ni bilo, luči namreč. Šele ko je Črt ves nemiren začel poskakovati okoli njega se je zdramil in odločil, da bo pot nadaljeval kar preko rdeče. V šolo je sicer prišel z zamudo, za kar se je prav lepo in prijazno opravičil. Tudi vprašal je ali se sedaj lahko usede. Olikanost je bil še en stranski učinek tistega očetovega domačega zdravila. Ni pa Andrejčku tisti dan dala miru misel: zakaj odrasli tako zakomplicirajo življenje – ko pa ni semaforja, ko ni zeber, ko ne vedo kdo je teta Mimica in ali jo je modro pozdravljati in se ji ponujati v pomoč – pa 11 4 Na omar’ci Meeting point Po dogodkih v šoli in zapletu z zamudo je prej poznal, a ga ni tako zelo privlačil. Svet Andrejček še enkrat dobil potrditev tistega, prijateljev in igre. kar staršema na začetku, ob vpisu v šolo, ni znal povedati: ni dobro iti v šolo in verjeti vsemu, kar ti rečejo. To spoznanje ga je nekoliko bolj odprlo za svet, katerega je že Saj ne, da bi ne imel prijateljev in ne, da si ni želel igre; a je bilo najsvetejše doma in tudi dišalo je tam najboljše kar lahko diši. A lekcija s semaforjem in pravili mu je dala 12 misliti, da se ni prav dobro držati le ene »Sedaj ko si tako potanko spoznal vso stvari in se je oklepati tako, kakor da je ti- našo okolico, sin, sedaj je čas, da svoje sto edino res in edino prav. Tako se je spoznanje usmeriš še za dobro vsega določil, da bo postal raziskovalec. človeštva!« Klopu so sijale oči! Ga bo oče Najprej se je odpravljal v bližino hiše, da bi lahko, če ga prime lakota, hitro posegel po novih močeh. Vsak košček vrta, žive meje, vsak kamen, in vsak plevelček je bil sčasoma raziskan. Koliko novega se je našemu Klopu (postal je že malo večji Andrejček!) ponujalo na vsakem koraku. Tu so ležale izsušene muhe, ki so ostale od Egiptovskih nadlog; tam si našel fibulo poslal v kakšno posebno ekspedicijo, bosta skupaj šla v kraje kjer so nekoč stali Winetou, Old Sutterhand (Surehand) in drugi… Bosta skupaj odkrila eno največjih skrivnosti: zakaj Indijanci poslušajo travo, da zvedo kakšno bo vreme ali od kod se je porodilo prvo življenje? Koliko neodkritih stvari, ki bi jih lahko skupaj z očetom odkrila in postala slavna! prvega okostja živali, ki je prva zakorakala A je bil vstop v »dobro vsega človeštva« po zemlji; tu so bile gromozanske granate, malo nižje narave. Oče je predlagal, da bo ki so ostale iz bitk prve svetovne vojne in za začetek čisto dovolj, če vsak dan redno katerih posledice – če si bil pač nepreviden poskrbi da bodo mamine rože dobro zalite – si lahko občudoval kot rdeče lise na in da kokoši ne bodo zahajale med solato fasadi bližnjih hiš. Vse je govorilo svojo go- in radič. Omenjal je še neke vrste opa- vorico. Kolikšno bogastvo in kakšna zovanje paradižnikovega nasada, iz spoznanja so nastajala v glavi mladega katerega bojda vsak dan izgine nekaj Klopa. sočnih sadežev ter da se le-ti večkrat A ni vse rožnato. Tako pravijo. Med rožami se najde tudi trnje in osat. In pravijo, da temu mora biti tako. Raziskovanje in razlikovalni duh je Klopa »drago stal«. Ko sta najdejo v kosih v neposredni bližini hiše ali na fasadah hiš njihovih sosedov. Tega zadnjega Klop ni več slišal. Podrl se mu je svet. oče in mati spoznala, da je sine naredil ko- On, veliko raziskovalec in ljubitelj vseh mo- rak v svet, tega nista hotela spustiti iz rok. gočih in nemogočih pustolovščin, prijatelj Brez besed sta se spogledala in obema je Arabcev in Indijancev, ki so pustili svojo obraz preletel čuden nasmešek. sled na Surrehandu in prijateljih … on, varuh domače zemlje in ljubitelj, tako rekoč 13 rodoljub, ki bi vse dal za to dišečo ped mon… skupaj so začele rasti prve dogo- zemlje… bo moral sedaj zalivati in divščine in skupne sanje. opravljati suženjsko delo. Oh, nepravičnost! Oh, nepoštenje! Oh, krivica!!! Ker je vse to nastajalo v času, ki še ni A niso vse stvari tako slabe in težke kot se sporočila in organiziranje sporočil potekala zazdijo na prvi pogled. Sčasoma je Klop pač na drugačen način kot se to počne odkril tudi prednosti te nove pustolovščine. danes. Če si potreboval družbo, si se od- Če so bile rože dobro zalite je to pomenilo pravil na električno omarico, ki je bila na dodatne točke pri mami in kakšno sladico sredi vasi. Tam si sedel, dokler ni kdo več; če kokoši niso pokljuvale solate, je to prišel. Tako je omarica pridobila status t.i. pomenilo, da je lahko šel na bojni pohod »meeting point-a«. Na njej in v njeni okolici za njimi. Delo in ukazani red sta mu so se odvijali največji načrti in se razkrivale postala igra. To je bilo dvoje, kar mu je us- največje skrivnosti. Kaj vse je ta omarica trezalo. Temu pa se je kmalu pridružilo še preživela, slišala, vpila vase, prenesla!!! tretje: prijateljstvo. Sčasoma se je oblikovalo tudi sporočilo, s Naselje kjer so živeli je bilo novo, mlado. Večina ljudi je bila priseljencev. Tu so bile naseljene zlasti mlade družine z malimi otroci. Tako je Klop padel v družbo sebi enakih. Ko so ga začeli zapažati na njegovih organiziranih »vesoljnih potopih«, tako je namreč imenoval zalivanje rož in ko so videli kako srdito in neizprosno se bojuje za obrambo solatine lehe... je bilo sosedom kmalu jasno, da je to fant, kaj fant, dedec – kakor je rekel župnik Janez; fant s katerim bo vedno zanimivo biti skupaj. Vsak dan se mu je pri delu pridružil še poznal mobitelov in podobnih zadevic, so katerim si privabil prijatelja da se ti pridruži, če je bil prost. In seveda, kdo ni bil prost! Določen ton in način žvižganja je izrazil namero po klicu in odzivu. In tako je potekalo vse. Npr. če je v nedeljo nekje po 13.30 šel žvižga po malem naselju od hiše do hiše in če si ga slišal… si se pač odpravil in »dobil« na omar'ci. Skoraj vsi so prišli. Tudi Klop. Tam je padla odločitev: gremo pohajat, gremo raziskovat, gremo na češnje, gremo igrat nogomet, gremo na bajer (plavat) ali pa se je okoli omar'ce le klepetalo in pripovedovalo neverjetne zgodbe. kakšen sosed: Tomaž, Rajko, Damjan, Si- 14 5 Zagreti navijači Sudija lopove... Župnik Janez je bil atlet in pol. Malokdo se bil šport in tudi vse naredil, da bi ohranil ga je drznil izzvati v teku na šestdeset močno voljo, hitre noge in trdne kosti. metrov (seveda, brez ovir ;-)). Če pa je bilo poleg še malo jeze… oh, potem ni bilo govora, da bi ga kdo premagal. V resnici je lju- Kljub njegovi športni zagnanosti, pa so mu med zobmi v glodanje vedno ostali navi- 15 jači. Z dušo in telesom (kakor je sam večk- Oho, omenil sem brate! Joj, naj bo prizane- rat rekel) je podpiral in razumel športnike; seno moji starosti in neporaščeni glavi, da težko pa je požrl porcijo, ki so jo kuhali šele sedaj omenjam Klopove brate. Tri. navijači – zlasti nogometni. Glav'ca, umetnik in vsestranski modros- Lahko bi kdo rekel: pač, še en čudak več. Vendar temu ni bilo tako. Imel je svoje tehtne razloge. Klop se je do teh razlogov dokopal in jih spoznal na lastne oči, da ne rečem koži. Od četrtega leta šole, ko sta s Črtom začela avanturo prihajanja in odhajanja na bojno polje, kateremu se je reklo zlasti matematika, slovenščina in spoznavanje narave in družbe; od četrtega leta preskušenih bojev v armadi m-učencev je Klop začel tudi redno ministrirati. rajčnik. Imena povedo vse. Najstarejši je verjetno kot otrok moral pogristi kakšen leksikon in izgledalo je, da je ta obdeloval večinoma matematično-fizikalne pojave. Bil je Ljubljanski študent – ljubljanska srajca, zelena. Sledil je Umetnik. O njem je krožilo toliko zgodb, da če bi jih zbral vse skupaj na isto mesto, bi verjetno ta trinajstletni pobič imel vsaj štiri desetletja že za seboj. Eno pa so zgodbe, drugo realnost. Realnost, realnost pa je bila taka, da karkoli je že poba pograbil v roke in imel minutko časa, da je izpod rok prispel čudovit izdelek. Nič čudnega, saj so vaščani ve- Ah, že vidim zavijanje oči! Ministriranje deli povedati, da naj bi stricu kot mali koba- nima nič z ministrovanjem. No, čeprav… cajoči pobalin izmaknil temper'co in jo pri- ampak to je že druga zgodba. Klop je doma cuzal nekje na varnem. Končno je tu postal ministrant iz več nagibov, kakor je bil še tretji Vsestranski modrosrajčnik. bilo v tistih časih moderno reči. Prvi je bil Vsestranski ne zato, ker bi imel tak po- ta, da so ga na tak način ukrotili in postavili gled, da je hkrati videl na vse strani neba »na oder«, kjer je bil vsem na očeh. Misleč, ali ker bi uresničil oni vic, ki govori, da je da bo to prineslo mir in zbranost pri maši. nekdo tako križem gledal, da ko je jokal, Drugi častni nagib, ki sicer ni bil nikdar da je imel hrbet moker od solz. Vsestranski izrečen, je bila neke vrste samoumevnost, zato, ker ni bilo stvari, ki je ne bi ta modra da »pri naši hiši vsi strežejo«. Streči je glava ne bi poznala, razumela, poglobila, druga beseda za ministrirati. In seveda preizkusila. In končno slednji v tej vrsti Klop, v vrsti bratov, temu pravilu ni mogel izjemnežev: Klop. Kakšna opazka ob biti izjema. njem? Sam je zase rad povedal, da je očitno gradiva za četrtega novorojenca 16 zmanjkalo in so zato uporabili kar je pač in izkaže tako v imenu vse bande pobalin- bilo pri roki. Od tod nesorazmerja v telesni, ske spoštovanje in čast. duševni in … no, o umski razsežnosti boste še na lastne ušesa lahko kaj slišali v A ni šlo brez zapletov. Kljub vsem pripra- prihodnjih dogodkih. vam in navodilom, zlasti pa veliki potrpežl- Tako je Klop kot četrti (po nekem nenapi- gila, po katerega ga je poslal župnik. sanem in neznanem pravilu – je podobnost Asper-kaj! Aspirinov ni bilo, asperanta – ali z onim zdravilom zgolj naključna?, preso- kako se že tistemu jeziku reče – tudi ne; dite sami) začel ministrirati. Šlo je za po- Klop je begal sem in tja po zakristiji ter sko- moč župniku Janezu pri cerkvenih obredih rajda v paniki iskal kaj bi to bilo asper-kaj! kot so: maša, pogreb, litanije, procesije… Hvala Bogu je mežnar Tone hitro zaslutil, Same resne in odgovorne stvari. Verjetno da Klopu ni jasno po kaj ga je župnik po- se niso povsem zavedali kaj počno, ko so slal. Pobu je porinil v roke dolgo, svetlečo Klopu omogočili postati ministrant. se cev s kroglo na koncu in ga nagnal k Tako je naneslo, da je Klop prvič prišel ministrirat župniku Janezu ob priložnosti po- jivosti župnika Janeza, Klop ni našel asper- župniku z besedami: neroda latinska – asper-kaj je kropilček. greba. Ne župnikovega, seveda! Poslovil Ves ponosen se je Klop znašel pred se je starejši sosed. Klop ga je dobro župnikom Janezom, ki se je očitno in glo- poznal. Zlasti po tem, da je to bil človek, ki boko oddahnil ter rekel: »dobro da si je vedno našel lepo besedo in si znal vzeti prišel, drugače bi moral zmoliti še vso na- čas za to, kar so vsi pobalini z odrtimi usti slednjo molitveno uro! Greva sedaj.« In sta požirali: zgodbe. Imel je na milijone zgodb. šla. Do vežice, kjer je počivalo telo poko- Med njimi pa ni bila prav redkost, da se je jnika. Na pogrebu je bilo ogromno ljudi. utrgala tu pa tam še kakšna medena Klop je večino teh poznal. A med vsemi hruška, češnja, sliva ali figa. temi obrazi se mu je v srce se zapičil po- Sosed je svojih izjemno bogatih osemdeset let delil z vsemi. In Klop je čutil dolžnost, sosedsko – da o moški dolžnosti niti ne govorimo! – da se udeleži pogreba gled mame Ane. Obraz je bil resen, oči pa so segale Klopu v dušo in šepetale v srce: glej, da ne narediš kakšne neumnosti! Glej da ne osramotiš naše družine! 17 Obred in molitve so se začele. Klop je na in… fuuuuj! Se je zadrlo iz tribun sosedn- vse resno in uglajeno odgovarjal: molil, ko jega nogometnega igrišča. Klop je ostal so molili drugi, pel, ko so peli drugi, jokal.. kot vkopan. Kaj je to nek nov obred! Nik- no, ravno joka ni bilo, a silil pa se je, da bi dar še ni slišal kaj takšnega. A župnik je kakšna solza le prilezla iz njegovih suhih mirno nadaljeval in po polaganju krste v oči… Da ne bi bil v čem drugačen kot os- grob namenil žalujočim še nekaj spodbud- tali. nih besed. Tudi v imenu župnije se je poko- Šele sedaj pa je začutil da mu nekaj manjka. Pokojni, ki je ležal pred njim, ni več govoril. Ni vabil s tisto svojo blagodejno milino, tudi ni ponujal več: pojdi in si utrgaj kakšno figo, potem pridi in prisedi, bova kakšno rekla. Praznina, tišina, a tudi nemir so se zarili pod Klopovo kožo. Kdo bo sedaj pripovedoval? Kdo bo sedaj ponujal dobrote narave? Kdo bo sedaj klical jnemu zahvalil za njegovo preprostost, pokončnost in pravičnost – ko se je ponovno kakor v eno grlo zaslišalo vpitje: »Lopov! Sodnik je lopov!« Klop ni mogel verjeti lastnim ušesom. A še ni bilo konca te zmešnjave. Župnik je blagoslavljal krsto in izrekal besede: vzemi zemlja kar je tvojega… ko se je spet kakor v en glas zadrlo iz bližine – »tako, ja! Toooooo! GOOOOOL«. »banda pobalinska pridite, da kakšno reče- Pogreb se je zaključil, Klop je preživel ogn- mo…« V trenutku so privrele solze. Pre- jeni krst ministriranja pri prvem pogrebu in sahli potoki so narasli in grozila je po- hkrati odkril župnikovo skrivnost – od kod vodenj. tak gnev do športnih navijačev. Sedaj je ra- Zdelo se je, kakor da je župnik Janez slutil zumel. grožnjo in je hitro dregnil Klopa ter mu re- Ni preteklo veliko časa, ko je nedeljsko po- kel: primi knjigo in jo drži – tako - odprto. poldne ponovno zvabilo mladce kot Neurje je bilo zaustavljeno; potoček se je martinčke na omar'co od tam pa na igrišče sicer še vedno vil, a grozeči oblaki so – travnik, kje so se pogosto bile pravcate zapustili solzno dolino. bitke v nogometnih spretnostih. Najprej Po dolgih molitvah, tako je to opisoval Klop, so se končno le odpravili k grobu. In že je župnik Janez začel moliti: blagoslovljen bodi ta grob v imenu Očeta in Sina žreb kdo bo s kom igral, potem prepiranje komu bo pripadel ostanek in seveda najtežja odločitev kdo bo igral v grič in kdo v dolino. Da ne omenjam, da je v dolini 18 tekla vedno grozeča reka, nad katero se je vaškega svetovnega prvenstva. Take volje ponosno pel most San Francisco. je bil zlasti še takrat, ko je škripal z zobmi. A ko so vsi argumenti bili izčrpani je sledila bitka. Klop ni bil ravno med najbolj teh- To pa ni bilo vsako nedeljo. Nekaj pa jih je le bilo v letu. nično dodelanimi igralci. Je pa bil povsod Nič ni pomagalo dokazovati, da njegov in tam, kjer ga po navadi ni bilo treba. Tako travnik meri še vsaj 400 m v dolžino in da je v povprečju poskrbel za največ golov tiste pol metra (če je pol metra) poteptane (žal tudi na svoji strani). A bil je med strelci, trave na njegovi strani res ne odtehta ce- z največ goli. lote, ki jo ima. Ne. Zanj je bil avt – zid. In To je bilo tekanja, preigravanja, napadov in čez oz. mimo zidu pač žoga ne sme. proti napadov, iskanja po katerem krilu se Tiste nedelje se je torej prikazal kakor iz bo kdo prebil do nasprotnikovega gola… megle. Sredi pomembnega napada, ki je zlasti pa: bilo je vpitja, da so tekmi lahko potekal v strmino igrišča, so se strasti tako sledili vsi vaščani, pa še kdo v bližnjem razvnele, da je bilo povsem nemogoče mis- mestu. liti na dejstvo, da bi se lahko tekma preki- V to popolno odvisnost od igre ni moralo nila. A se je. vpasti nič tako pomembnega, da bi se igra Navdušeni športni navijač je tudi tokrat škri- lahko prekinila. Niti klici mame Ane na pajočih zob segel po nožiču in ga pridoma večerjo. Zaslišal se je le dolg jaaaaa in igra zarezal v žogo. Kaj v žogo! Takrat se je je tekla naprej, kot da se ni nič zgodilo. temu reklo, da je umoril žogo! Umoril, saj Da pa so gledalci oz. bolje športni navijači vedno glavni problem pri vsakem športu – in da je v tem pogledu župnik Janez imel več kot prav – se je pokazalo večkrat tudi tu, na domačem terenu. Kakor iz megle se je sredi igrišča prikazal stari kmet, na katerega zemljo je prostor igrišča mejil. Vedno so bili z njim boji. Trdil je namreč, da žoga uide v avt na njegovo zemljo in da je trava na njegovi strani poteptana od tega je vendar jasno, da je žoga imela »dušo«. A to še ni bilo vse. Škripajoči navijač ni bil zadovoljen le z žogo, hotel je še več. Tako se je iz urejene nogometne tekme razvil popolni kaos: nekaj podobnega igri med dvema ognjema. Enaindvajset proti enemu! A ta eden z vilami v rokah! V navalu navdušenja je svoje športno orodje zalučal proti množici, med dvema ognjema, ujetih igralcev. Nihče ni vedel: ali gre 19 za met kladiva, ali za lokostrelstvo… in to je bilo tudi tisto, kar je najbolj begalo. Če gre za met kladiva, potem z metom ni bil dosežen rekord! Če pa za lokostrelstvo, potem pa je že vsem grozila nevarnost, saj so se vile zapičile v tla tik ob peti obuvala našega najboljšega igralca. Kakor modrost vedno veli da pameten popusti, tako se je boj dveh neenakovrednih partnerjev, zlasti pa še – dveh neenakovrednih disciplin – zaključil z odhodom moštva iz bojnega polja. Ne brez gneva! Ne brez, sedaj jasnega, prepričanja: da so športni navijači resnično zlo tam, kjer ni pravil in za kar niso plačali prave cene, da bi cenili športni dogodek. O ceni… o tem se bo še govorilo! 20 6 Poštenje velja več kot kup zlata držal se ga je kot pijanec plota.... Gornjega reka se je prav mojstrsko držal, ceno življenja. In res je bilo temu tako. kdo drug, kot naš Klop. Če kaj, potem sta Samo, da se še danes ne ve za ceno mu poštenje in iskrenost predstavljala tisti katerega življenja ;-) zaklad, za katerega je Klop bil pripravljen trpeti neizprosne muke – do konca, tudi za 21 Najsibodi kakor koli že Klop je bil dedec, ki Kasneje, ko je ekspedicija že bila v teku, mu je poštenje pomenilo več kot zlato. Ver- se je pokazala še druga pomanjkljivost, jetno tudi zato, ker zlata v življenju ni videl, kateri je botrovala neizkušenost mladih ra- kaj šele, da bi ga lahko imel v lasti. ziskovalcev in ta je bila v tem, da ekipa pri Po tragičnem incidentu na nogometnem igrišču in strasteh, ki jih je vzbudil z zobmi škripajoči navijač, se je banda paglavska sebi ni imela izvedenca za novoodkrite najdbe. Vendar to je zanemarljiva okoliščina. Komajda omembe vredna. nekoliko (vsaj navidezno) umaknila iz bo- Začele so se priprave. Kaj vse raziskovalec jnega pola. Zato pa ni samevala omar'ca. potrebuje na poti? Banda je staknila sku- In prav na njej se je začela odvijati na- paj svoje grmičasto porasle glave in začela slednja epizoda, in to kakšna! Taka - v kaj po teži argumenta nizati potrebne stvari. jaz vem koliko delih - ki bo utečeno Kaj je prišlo na prvo mesto? Zemljevid? življenje pobalinske druščine obrnila na Ne! Kompas? Ne! Nož preživetja? Ne! Vži- glavo. Sicer na glavo je že bilo obrnjeno, galice? Ne! … Kot temelj novega podviga ker se je med fanti štelo za pogumno de- je, po Klopovem tehtnem predlogu, bila janje, če si se z glavo naprej, zleknjen na določena: hrana. In to ne kar tako – hrana. trebuh, drznil spuščati iz najvišje točke om- Pač pa hrana: klobasa, jajce, krompir, ko- arice na tla. Največkrat je temu dejanju sle- ruza, repa, sol, kokice… Vsak je moral dila uspešna stoja, če pa je bil v bližini še nekaj temeljne prvine dostaviti na mesto Črt, je bila ta redno nagrajena tudi z zves- začetka ekspedicije. Pri omar'ci je tako tim in obilnim lizanjem pogumneža. začela nastajati prava shramba. Ko je bilo Ob teh – pobalinsko pasjih – igrah je padla ideja: kaj če bi se druščina odpravila na raziskovalno ekspedicijo? O, oooo kakšna ideja! Kakšne sanje, kakšna slava se obeta, kaj vse čaka, da se odkrije in raz- s skupnimi močmi ugotovljeno, da je temelj dobro zastavljen in da bi lahko počasi banda odjadrala odkritjem na proti... je prišla nevihta. Kaj nevihta, neurje! In to iz vseh možnih smeri! krije, kako in kaj bodo pisali časopisi o Nekoga od mladih raziskovalcev so do- najdbah in poročilih… Samo ena majhna mači opazili da je napet. Kaj tudi ne bi bil težavica pa je vseeno bila: kam naj ekspe- saj mu je za izdajo omaričine skrivnosti pre- dicija odrine. tila smrt z žgečkanjem po podplatih. Domači so mladega raziskovalca opazovali: 22 je fant zbolel ali pa se nekaj kuha? Mama kdaj kaj takega doživite v naravi. Res, se je odločila za slednje. Sledilo je ma- vredno ogleda. Izjemna redkost so take ne- siranje: pa kaj ti je, kaj je narobe, bi mi ho- vihte. Padalo je in pokalo – zadetkov je bilo tel kaj povedati.. pa menda ne boš za- veliko in bili so natančno odmerjeni – kljub molčal kaj lastni materi, ne?... in ko je temu pa se je prav kmalu pokazalo, da prišlo do tistega znamenitega stavka: »saj frekvenca pokov in njih natančnost še ne veš, meni lahko zaupaš, jaz bom obdržala pomeni, da je cilj tudi dosežen. besedo zase«… je prepreka popustila in plaz neurejenih besed in misli je vrel kakor Po prestani nevihti je Klop za trenutek iz kipečega lonca. opustil svojo navado. Saj veste katero, ne? Prav to kipenje pa je rodilo neurje! Iz vseh nad sedenjem, kljub temu, da je bil vedno strani so, zgolj po slučaju, privršale sape zagret zagovornik počitka in sprostitve. mater, katerih mladi raziskovalci so načrto- Druščina, ki je tokrat kar stoje zborovala vali podvig v neznano. In butnile v to ob omar'ci, ni več mencala. Potrebno je od- gmoto razkuštrancev, da se je kar iskrilo. riniti na pot. Vsak naj hitro pobere kar Neurje se ni toliko nanašalo na možnost meni, da je nujno – čez deset minut pa podviga, niti na grožnjo s smrtjo z žgečkan- karavana odrine. Kdor pride, pride, kogar jem po podplatih. Kdo bi si mislil, da mater ni, naj si sam pripiše. Smrt izdajalcem! Naj to ni motilo! Večjo težavo so jim pred- jih bolhe žgečkajo po podplatih! stavljale klobase in ostale dobrine, brez katerih – tako so modrovali kuštravci – pač ne bi šlo. Več kot očitno je naenkrat bilo jasno vsem, da so za temelj izbrali pravo vsebino. Glede na odzivnost je bila odločitev za hrano res tista primarna skrb, brez katere se tudi celoten podvig nikakor Naslednji dan ni ravno bil najbolj navdušen V popolni tišini je horda razkuštrancev zapuščala vas in vstopala v neprehodno džunglo, skozi katero se uspe prebiti le najpogumnejšim. Po džungli je sledil spust – na grozo in trepet vseh – v Dolino smrti. Ni ga bilo, ki ne bi težko dihal; pri nekaterih ne bi izšel. se je videlo, da zadržujejo jok. Dolina smrti! Seveda nevihta ni prinesla le grmenja. se je vil mrzlo hladen potok, prepreden s Kmalu se je začelo še bliskati. In blisk je tisoči slapovi, ki po predstavljali skorajda odmeval v bobnenju in treskanju na vse neprehodno nevarnost mladim raziskoval- strani. Ni bilo bliska, ki ne bi zadel. Redko cem. Od vseh strani so v strugo segala Kako grozna pokrajina. V njenih ravnicah 23 stara, podrta, poraščena drevesa… dišalo Pot nazaj, spremljana z jasno prisego, da je … po nečem gnilem, propadajočem. se raziskovanje nadaljuje in da doma nihče Menda ni kdo bil tam že pred njimi! Če ne sme izvedeti kje kod in kako se pride – bodo naleteli na okostje, ga bodo skrili in in Bog ne daj da se komu omeni ime varno zakopali, da bo jasno – mi smo bili Dolina smrti! – do tega kraja je bila povsem prvi tukaj! nevsakdanja. Mudilo se je naši hordi mlad- Horda razgretih mladcev je z očmi, velikimi kot največji žaromet, preslikala vsako ped zemlje. Včasih tudi še podzemlje. Kraj je bil resnično pust in hladen. Prava Dolina smrti. Na neki točki se je horda zaustavila. Odkritje? Znamenje? Življenje? Grozeča prikazen? Žival iz pradavnine? Ah, ne. Tokrat ne. Lakota in strah sta naredila svoje. Sledil je ukaz: usedimo se! Auč! Kako naj sedim, ko je nevihta včeraj dodobra premasirala zadnjico! Vendar je misel na hrano mlademu raziskovalcu Klopu dajala moči tudi za to pogumno določitev. Bratsko so si delili, vedoč, da edino če držijo skupaj lahko preživijo. Zagorel je ogenj, zadišalo je po pečenem krompirju, katerega se je naenkrat tako namnožilo, da še sami niso vedeli od kod ves ta krompir. cev. Vsak je hitel in zdelo se je, kakor da vsak stiska zobe. Strah pred Dolino smrti? Pred zagroženo kaznijo ob izdaji? Nič od tega. Krompir, ki se je tako razmnožil v Dolini smrti, da ga je bilo za vse dovolj je puščal svoje sledi v trebuščkih. Mudilo se je na stranišče. Naj tu pripomnim, da so fantje pojedli vse kar je bilo podobnega krompirju. Od oglja, ki je na zunaj kazal obliko krompirja do zagorelih »limon«, ki so rastle na sosedovi živi meji in so jih pridoma metali v ogenj, da bi čas hitreje minil. Doma so se vsi čudili, ker so se fantje tako hitro vrnili nazaj in tudi kako pridno in tiho ter brez ugovarjanja vse sprejemajo. Dolina smrti jim je dodobra podkurila pod nogami. In vsi so jedli in se nasitili: nekaj deset Zadevi pa še zdaleč ni bilo konca. Ko se je mož... od tistih borih šestih krompirjev in Klop vrnil po neuspelem prehodu čez San dveh klobas. »Lakota je najboljša začim- Francisco iz šole je pri omar'ci zagledal lis- ba«, je govoril župnik Janez. In ponovno se tek. Nič neobičajnega. Vendar je bil listek je pokazalo kako preklemano prav je imel! zvit in lepo zložen. Pomeni, da ga je nekdo tja postavil z namenom. Klop, nič hudega 24 sluteč, je bral: popoldne poskrbi za vrečo pravil za današnje krmljenje – ni več. Klop sena, ki ga imate na podstrešju. Potrebu- se je usedel. Tako je bil varen pred morebit- jemo ga za gradnjo kolibe, ki bo služila kot nim viharjem. Sedenje vedno pomaga, ko tabor, izhodišče za raziskovalne podvige. se bliža neurje. Oče pa je zabodel svoje Še ni dobro izzvenel vihar na njegovi zadnjici, katerega je naslednji dan še dodatno oplemenitila zgodba z dobro pečenim krompirjem in že je stal pred novim iz- oči, v katerih si lahko videl skorajda peklenski ogenj, v sina in postavil vprašanje: »Sine, si ti kam spravil seno, ki sem ga včeraj pripravil?« zivom, ki se mu res ni mogel upreti. Vse za Saj veste, ko začne grmeti, se težje sliši tovarišijo. Žrtve morajo biti! vsako šepetanje. Zato je oče še enkrat In že je planil na podstrešje, odprl malo podstrešno okno in skozenj izrinil tesno nagačeno seno, ki ga je oče tako pridno pripravljal za zajčjerejo. To je bilo lahko. Kaj pa sedaj? Kako vrečo sena spraviti izpred hiše, skozi džunglo v Dolino smrti? In to sam! Ups, na to pa ni pomislil! Pred oči so mu stopale grozeče živali, možnost, da ponovil svoje vprašanje. Klop je ostal na klopci. Varen in miren. Vsaj tako se je zdelo. »Oče, jaz ga nisem spravil. Morda ga je kdo drug. Lahko je Umetnik imel kakšen navdih.« Oče se je sklonil pred Klopa in še enkrat mirno vprašal; in prav ta mir je najbolj bodel: »si ti kam spravil seno?« »Ne, ne jaz ga nisem spravil!« zgreši uhojeno pot skozi neprehodno džun- »Dobro«, je rekel Oče. Vzel drugo kopo glo ali da pade vse skupaj v reko, ki je sena in se odpravil k zajčniku. Seveda mrzlo in hladno drla po Dolini smrti. Takrat Klopu besede niso dale miru. Poštenje je zaslišal Črtov lajež! Ob Kupu nagače- velja več kot kup zlata! Oče je zvečer ob nega sena je celo psu postalo jasno, da je mizi ponovno izpostavil problem »spraviti pred njim nova dogodivščina. seno«. Nihče ni imel najmanjše ideje kje je Opogumljena drug z drugim sta skorajda seno in kdo bi lahko imel z njim opravka. brez sledu spravila seno iz vasi. Oče je še enkrat vprašal zbrano družinico. No, brez sledu… Ob povratku domov je oče Franc takoj zaznal: prvič da sine nekaj pripriva in dru- Nič. Potem pa začel: »in zakaj se je to seno samo od sebe vrglo skozi okno in se raztresalo skozi vas, pa preko Batičevega gozda in vse do potočka pod Gorenjami?« gič da sena, ki si ga je včeraj tako lepo pri25 Molk je bil popoln, trajen in neizprosen. Črta – »sicer pa, saj nisem bil sam pri tem Klop je trdno sedel na zadnjici. Oče je dejanju. Tudi Črt je soudeležen. Veš Bog, ponovno zadrl svoje oči vanj. »Si ti spravil ni pošteno, da mu ni treba v šolo – dobro seno?« Sledila je dolga tišina. to sem nekako prenesel – ampak, to, da Nato se je zaslišal neke vrste sumerski pra-jezik, ki je temeljil na tleskanju, mu ni treba nositi tudi teže soudeležbe – to pa gotovo ni prav. Amen.« ponavljanju besed, zlasti nekaterih zlogov, in ki so ga podpirale velike, solzne oči. »Mh, a, hm, ja, m, ne, če, ko.. a, m… jaz ga nisem spravil. Prisežem!« je končno zmogel zložiti staro sumerščino skupaj. »Spravil ga nisem. Ne lažem. Sem ga pa nesel stran. To pa ja. Vendar pa: spravil, spravil pa ste ga vi oče.« Oče je spoznal koliko je ura in uvidel, da se sine drži zlatega pravila, ki mu ga je že od malih nog polagal na srce: poštenje in iskrenost, sin! Poštenje in iskrenost! Se od srca nasmejal in lopnil Klopa po rami tako močno, da so še zajci v zajčniku zunaj hiše skočili v pozor pozo. »Sine, pošten pa si, pošten! S tako poštenostjo in iskrenostjo boš daleč prišel v življenju! » Klopu se je odvalil kamen od srca. Oče je uvidel kaj pomeni obljuba in dana beseda: da ne bo lagal in bo vedno iskren in da je to obljubo vedno pripravljen potrditi. Zvečer se je pri molitvi še enkrat zahvalil Bogu za očeta in tako vzgojo, ki je v njega vcepila iskrenost. Ni pa pozabil tudi na 26 7 Verski dvom Mama Stojko Mama Stojko je bila posebne vrste ženska. kraškemu daru je imela mama Stojko. Suha, drobcena, malce že sključena pod Njene dolge brazde so rezale na gosto in težo njenih let, sivolasa - naj mi bo od- globoko njeno telo. Iz njih je odsevala bo- puščeno, da uporabim to primerjavo – kot lečina, trud, delo, žrtev… plemenite stvari, dlaka mladega oslička, njene roke – njene tako plemenite, da ko danes gledam nazaj, roke pa so bile nekaj posebnega. Če ste bi moral pred te roke poklekniti. videli dolgo njivo kje na Krasu, kjer je zemlja plitva in ponaseljena z manjšimi ali večjimi kamni, roke podobne temu Posebnost mame Stojko pa so bile njene oči. Drobne, a prosojne, žive, poskočne, 27 zlasti pa je iz njih izžarevala posebne vrste trantom!) povedala, da moli za vsakega iz- svetloba. Mama Stojko je bila ena sama do- med njih – za zdravo pamet! Tako je brota. Ni bilo dneva, da je ne bi našel nas- postala zavetnica v stiski (mater in očetov mejane in s kakšnim priboljškom za »nakl- teh falotov). jučnega« obiskovalca. Oči pa, in njen duh, ki je iz njih vel – so bile neustavljiva sila, ki je še natančnejše kot rentgenski žarek prezarčil vsakega prišleka. Ni bilo stvari, ki bi jo lahko pred njo skril. In tudi ni bilo stvari, ki je ona ne bi videla, pa je ne bi znala obrniti v dobro in ti jo predočiti z vso ljubeznijo. V Po maši, in temu skorajda nikdar ni bilo drugače, si je glavo pokrila z ruto in počasi zakorakala po makadamskem cestišču. Temu običaju se je – skorajda vedno – pridružil tudi Klop. »O, Andrejček, mila dušica, moje veselje in mamina žalost! Kako lepo tem je bila res izredna. te je videti, in kako velik si že.« Pa čeprav Bila pa je tudi človek običaja. Verjetno ni si bil danes kaj priden? Si naredil kakšno bilo dneva, da se ni odpravila k maši. Peš, dobro delo?« Klopu ni nikdar zmanjkalo be- po makadamu, temi, mimo lipe, jesena, tik sed, ko je šlo za dobra dela. Besed da, de- ob mostu San Francisco, pa mimo murve, janja po niso ravno najbolj zvesto sledila za katero se je govorilo da skriva v sebi tem. »krvavo stegno«, prečkala mrzlo reko in končno z vsem spoštovanjem vstopila k »svoj'mu Janezu«, kakor je klicala zavetnika župnijske cerkve – sv. Janeza Krstnika. Sedla je vedno na isto mesto – v drugo klop na desni (moški!) strani. Tu so se njene oči umirile; tu je njeno telo postalo telesce mladenke, ki je klečala v »stolu« ves čas, kar paglavcem ni zneslo več kot pet minut. Ko si jo tako gledal se ti je zdelo, da je v cerkvi druga ženska. Izraz obraza je bil spokojen, blag, skoraj malo v nasmešek so se širile ustnice. Videti je bilo, da moli. In tega ni skrivala. O, ne. sta že včeraj ugotovila to spoznanje. »No, Vsekakor mamka Stojko je vedno segla v žep svojega plašča, se malo namuznila, in vprašala Klopa če je bil pri obhajilu. Kakor da ona tega ne bi videla! »Seveda sem bil.« In že mu je v roko stisnila zajeten bombon. »Vzemi ga, zate je. Veš, po obhajilu je dobro, da si usta malo uredimo, spraznimo, da ne bi kje v votlini ostal kakšen košček hostije.« Pojasnilu, predvsem pa temu tenkočutnemu nagibu, je Klop vedno z prijetnim mrmranjem pritrdil. Vedno je pobalinom po maši (beri minis- 28 Tistega večera pa se je zgodilo nekaj neo- pognala v skok – ne v smrt pa ne grem – bičajnega. Med prečkanjem mrzle reke, ko brez večerje pa ne! je Klop držal mamo Stojko pod pazduho, da bi s skupnimi močmi se lahko le prebila mimo »krvavega stegna«, čeprav je to vedno pojasnjeval s tem, da pač na tem delu poti res ni luči in da ne bi rad, da bi si mama Stojko kaj naredila – na tem delu poti je naenkrat mimo pridrvel mežnar Tone na svojem Ponyexpersu. Meni nič, tebi nič… brez luči, brez opozorila in brez najave se je zakadilo mimo njih to strašilo, katerega vidna pojavnost je bila edino dolg, temen plapojoč plašč v temi. Mamka Stojko je odskočila kot mlada gazelica, ki je zaznala materino bližino in zaslutila, da je mleko blizu. Atletski skok! Nato pa besede: »Joj, a si videl?! Bog, če bi ti to videl! Če bi ti to videl, kakšni so ljudje! O Bog, ko bi ti videl to nesramnost, predrznost in domišljavost! Ah, ta mladina!« Ob prihodu domov je Klop hitel izpolniti dve obveznosti. Najprej se je usedel, da ne rečem – ustoličil, za mizo in pograbil za žlico, da izpolni prvi del večernega dobrega dela. Nato pa je že hitel pripovedovati mami Ani kako sta se z mamo Stojko za las izognila zadnji uri in kako se je pred njegovimi očmi že odvrtelo vse njegovo življenje, ter da je že molil kesanje in kako ga je misel na večerjo le zdramila in Dogodek se je fantu vtisnil v srce. Še čez noč so ga preganjale misli na bližnje srečanje s smrtjo, a še bolj kot to mu nikakor niso dale miru besede mame Stojko: »o, Bog, ko bi ti to videl!« Fant se je zjutraj zbudil ves povožen. Tako naporne noči pa še ne! Vendar se je glede na sončno soboto vse le nekako razblinilo. Misel mame Stojko, misel pa mu ni dala miru. Popoldne, ko se je po vasi razlegal žvižg in so se horde mladcev usipale na omar'co je Klop še vedno premleval besede. Ko je stekla beseda o tem kaj bi počeli – in ko je bilo čutiti zadrego, da kar nekako ni prave ideje – je udaril na plan s predlogom Klop: »Fantje, kaj če bi se šli ravbarje in žandarje?« Ni bilo treba dvakrat reči. Navdušenje je bilo popolno. A ne za dolgo. Takoj se je rodil pomislek: dan je kratek in ko bomo vsi povečerjali, bo sicer zunaj tema, a kaj ko bodo gorele že luči vaške razsvetljave. Brez teme, pa ni užitka. Naleteli so na neprehodno oviro. A ni zaman Klop imel naporne noči! Takoj je hitel razpredati, da se da tudi ta problem povsem na prijazen način rešiti. In ne samo to, še več, da je možno v tej temi še kakšno zakuhati! Vsi so ostali odprtih ust. 29 Kaj takšnega res niso od Klopa pričakovali. postajo. Kup vprašanj se je motal po gla- Sedaj vidite kaj naredi bližina srečanja z vah prisotnih. Tudi Klop je čutil zadrego. Ta minljivostjo, zlasti pa še misel, da boš mi je obstala kot cmok v grlu: kaj pa, če ne lahko ostal brez večerje! bo delovalo?! Minuta je trajala celo Klop je pograbil ročno svetilko, sosedov Miha je prinesel baterijski vložek in že so hiteli na nogometno igrišče. Tam je na »sosedovem travniku« stala trafo (transformatorska) postaja. Klop je bil mojster kar se elektrike tiče. Med tem, ko se je večina večnost. Napetost je naraščala, cmok v grlu je še dodatno poskrbel za zvišano temperaturo in strah… A končno je sledil »pok« in javna razsvetljava se je pogasila po vsej vasi. »Živel Klop! Klop majstor, Klop genialc!« se je razlegalo vpitje. horde podila za žogo in vpila drug na dru- V plašču teme so se lahko začele vragolije. gega, je Klop bil pozoren na vse ostalo Najprej predlagana igra, kateri je lahko sle- dogajanje v neposredni bližini igrišča. Še dila vsa vas, saj je bilo odkrivanje ravbarjev zlasti je to postala pomembna funkcija po tako slikovito, da se tega res ni dalo tistem grobem posegu navijačev v najnape- prikriti. A tudi igra utrudi! Horda mladcev tejši del igre! Klop je opazil da ob se je zbrala na omar'ci in modrovala kaj bi spuščanju mraka na zemljo v transforma- še lahko počeli, sedaj ko so ustvarili temo. torski postaji nekaj poči in da poku sledi prižiganje vaških luči – tako imenovane javne razsvetljave. Ta pok ga je grizel iz dneva v dan, vse dokler ni nekega dne (zgolj in samo po naključju!) odkril, da je v transformatorski postaji nameščena foto Ni bilo potrebno veliko razmišljati. Mesarjev sin je skočil domov po kolofonijo, ribičev pa po laks (filišpanjo so temu takrat rekli) in že se je začela godba na nov inštrument. Mladci horde so se skrivaj in čisto celica, ki proži javno razsvetljavo. po naključju priplazili do hiše učiteljice Tako je z baterijsko svetilko in novim žebljiček, v drugo pa laks in ju v veliki pre- baterijskim vložkom, ki ga je priskrbel vidnosti namestil na okno dnevne sobe. Iz Miha, zakorakal do postaje – in na veliko varne razdalje so sedaj mladci drgnili s začudenje vseh prisotnih – vklopil baterijo, kolofonijo po laksu, ta pa je ustvarjal ter jo porinil v postajo. Ali se mu je takšne vibracije, ki so se seveda pridoma zmešalo? Je kaj čudnega jedel? Je zbolel prenašale na okno, to pa je zaradi njih Zdenke. Tam je Miha vzel v roke risalni ali kaj, da rine baterijo v transformatorsko 30 začelo peti svojo pesem. To je bila vese- veste, da bi lahko komu odpovedalo srce?! lica. Si mislite kaj bi bilo, če bi se komu kaj zgo- V hiši so vsi ponoreli. Odpirali okno kaj se dogaja, gledali ven, če je zunaj kdo ki bi dilo?!« Vse mogoče tehnike mučenja je poskusila, a spregovoril ni nihče. kaj takšnega lahko povzročil, nato pa je Vse se je dobro izšlo. Le Klop je bil ta dan vznemirjenje preraslo skorajda že v grozo, zelo zamišljen in tudi njegov pogled je bil ko je učiteljica Zdenka začela vpiti na mrk. Kdorkoli ga je kaj vprašal, na moža naj že vendar nekaj stori – da ti vprašanje ni bilo odgovora. Tudi doma je duhovi gredo stran od njihove hiše. Mož, bilo enako. Kaj se je zgodilo? Kaj ga je zapriseženi lovec, je segel po lovski puški tako potrlo, ko se je vendar vse tako čudo- in se napotil iz hiše. To dejanje je hordo vito izšlo? Mar ne bi mogel biti vesel?! mladcev tako »razorožilo« da je bil potreben nujen in taktičen umik. Smeha, smeha pa je bilo na pretek. A se zgodba nočnega plašča teme še ni zaključila tu. Sledile so še druge »slučajne« hiše (navijačev dom, soseda ki ni pustil nogometašem piti vodo po končani tekmi…). Povsod je bil učinek Klopu so se motale po glavi težke misli. Najtežja ni bila ta, da je učiteljica Zdenka govorila resnico – da bi se res lahko kaj slabega zgodilo. Najtežja je bila misel, ki je Klopu postavila svet vere na glavo. Prvič se je srečal – na tako močen način – z ver- isti. skim dvomom. Vedno znova ga je grizlo: S krohotom in vedno s ponovnim spomin- počel vragolije – in to ne le učiteljica janjem na učiteljičine besede o duhovih je Zdenka! Kako to? Kako to, ko pa je mama druščina pokala od smeha, ko se je pomi- Stojko tako jasno povedala versko resnico: kala po vasi. Svetilko so odstranili, luči so »o, Bog ko bi ti to videl!« Bog torej ne vidi se ponovno prižgale. Krohot se je umiril. To v temi, po noči. In Klopu je to bila resnica. noč so vsi sladko spali. Tudi Klop. Kako to, torej, da so kljub temi (in tema je Ob ponovnem obisku šole pa se je vse lepo obrnilo na glavo. Učiteljica Zdenka je fante postavila pred zid: »Kdo je včeraj strašil po vasi!« Grobna tišina. »Kdo je včeraj strašil po vasi, paglavci nemarni! Ne kako to, da so ljudje vedeli, kdo je včeraj bila!!!) vsi vedeli kdo je kaj ušpičil? Bog vidi tudi v temi? Se je le pretvarjal da ne vidi? Jih je zatožil, pa ni bil toliko dedca, da bi to njim v brk povedal? Verski dvom je bil težek! 31 8 Karakter “Ste kot pes in mačka!” # # # # - mama Ana Kako se že sliši pregovor: nesreča nikoli ne največjo preizkušnjo, in razumevanja do- pride sama. Ne sliši se ga prav pogosto, a godkov, ki so se odvijali s svetlobno hi- ko se ga je ta po navadi jasen in glasen. trostjo se je Klopovo življenje končno neko- Tako je bilo tudi v Klopovem primeru. No, liko umirilo. Spoznanje, da ima Bog tudi ne ravno v njegovem. Vendarle tesno njemu lastne poti spremljanja ljudi in da povezanim z njim. vidi širše, dlje in globlje v človeka, kakor si Po procesu sprejemanja, ki ga je Klop s tako tenkočutnostjo sprejel za svojo je to mislil na začetku; to spoznanje je Klopa sčasoma umirilo. Zakaj bi se on 32 ukvarjal z Bogom in njegovimi sposob- znova kot doma.« Otroštvo je, očitno, pus- nostmi – naj se raje On ukvarja z menoj in tilo v njej močno sled. mojim svetom idej – to je bilo spoznanje, ki je Klopu sčasoma pomagalo preboleti ver- Kakorkoli že, dejstvo je, da je Klop hodil ski dvom. po mleko. Seveda ne sam. To bi bilo pre- A pretresov še ni bilo konec. Še zdaleč ne! na varnem in v izolacijski sobi, katera mu In po vsem tem, kar se je Klopu dogajalo ne bi pozneje delala preglavic z razno- zadnje čase, so ponovno začeli vznikati po- raznimi vonjavami, katere je prinesel od Ka- misleki in dvomi. Tokrat dvomi v Božjo linovih; seveda skupaj z mlekom! pravičnost in njegov stvariteljski red. več zahtevati od njega! Sam bi ostal doma Klopov redni spremljevalec je bil kdo drug Vse se je začelo s čisto vsakdanjimi in kot Črt. Verjetno je šlo za delo usmiljenja nepomembnimi stvari. (da ne bo pomote – iz Črtove strani!), Tako kot vsak dan, no – skoraj vsak – se je Klop tudi to popoldne odpravil v stari del vasi, kjer so »domorodci« še vedno gojili katerega pa je Črt vedno znova tako pristno odigral, kakor da ga je prvič oz. zadnjič. tesen odnos do tradicije in pravil, ki so z Dostava mleka je potekala po povsem us- njo bila povezana. Pri Kalinovih so namreč taljenem sistemu, da ne rečemo redu. S še vedno imeli krave, kozo, zajce in kokoši. Črtom sta se v brezmejni zanesenosti, Ob vsej tej golazni bi bilo čudno, če se smehu, viku in kriku bližala Kalinovim. Do- med njo ne bi našla tudi kakšna miš, pa brih sto metrov pred domačijo, pa se je roji muh, obadov in seveda: mačke, ki so zgodila sprememba, ki je pričala, o disci- brez velikega truda živele od dobrot plini in redu! Črt je moral k Klopovi nogi, kmetije. Klop pa se je moral zazreti v hišno številko Klopova pot je bila potrošniške narave. Kalinovi so namreč oddajali mleko. Klopova mama Ana pa je bila na domače, močno, pristno, pošteno... in bogvedi še kakšen pridevnik je vse uporabljala.... mleko močno navezana. Vedno znova je rada ponovila: »na ta način se počutim vedno štiri, da ga ne bi premamile fige, hruške, slive, jabolka, marelice... in še kakšna druga dobrota, ki se je ponujala ob poti. To je bila vojaška disciplina. Črt, seveda, ni imel težav s sadjem – vsaj načelno ne – njega so bolj zanimale mačke in dejstvo, ki ga je mati Ana tako vztrajno ponavljala 33 pred otroci: taki ste kot pes in mačka! Kako bi se torej mogel odreči temeljni us- Naj potem še kdo vpraša kaj je to vzgoja! meritvi Klopove družine! V hipu, ko so se odprla vrata in je stopila In tako sta stopala – eden po štirih, drugi metrov Črtovega opazovanega polja; no, po dveh – a oba v vojaški disciplini: še preden je bilo zaznati nogo; ko je šele strumno, resno in zdržno! senca padla na to »bojno polje« je Črt Pri Kalinovih je vladal popoln red. Vse je lahko prestopilo hišni prag, vse je lahko vstopilo v hlev, le Črt je bil na seznamu nezaželenih oseb. Tako ni preostalo drugega, kakor da se je pustil vzgojiti (in to že od njegovih otroških let!) in z veliko samoodpovedi, počakati pred vhodnimi vrati Kalinove domačije. Čudo Božje! Red mu je noga na tistih deset kvadratnih centi- pozabil na vso uglajenost in strumnost gardistične vzgoje. Klop je ostal odprtih ust. Saj je vedno bilo tako, a tokrat, tokrat je bilo videti, da gre za res. Ni se dalo razločiti kdo koga lovi. Ali so mačke preganjale Črta, je on gonil njih; so miši bežale pred mačkami, ali teta Franca pred njimi... Kaos. pomenil več kot sto bolh na njegovem Dejstvo, ki se je iz vsega tega izcimilo pa ni usločenem hrbtu. Ko je Klop prestopil hišni bilo prav nič navdihujoče. Črt si je očitno prag, se je zunaj odvijalo pravo pravcato izbral svojo žrtev. Ne levo, ne desno (kakor vojaško »postrojevanje«. Črt se je strumno je bilo to običajno) ga ni več zanimalo, vse usedel, glavo zasukal v smeri vrat in oči svoje sile je sedaj usmeril v ubogo Pinco, zapičil v 10 kvadratnih centimetrov, za mačko z napol siamskim poreklom. katere je vedel, da bodo prvi postali pokazatelj tega, da se Klop vrača s svojim dnevnim tovorom. Videti Črta v tej vojaški drži je bilo res nekaj veličastnega. Ne vem če mi boste verjeli, a v tistih trenutkih se je zazdelo, da stoji častna straža pred vrati. Straža, ki jo ne gane veter, mraz, dež, sonce,.... in niti mačke Kalinove domačije. Vse se je lahko odvijalo okrog njega, svet bi lahko propadel, a Črt je ostal kot okamnel. Lajež, cviljenje, zavijanje, hrup, prhanje, kremplji in ekstaza, ki ni prepoznala več ograje, zidu, Francine lehe spomladanske solate... o to je bil direndaj! Je to bilo tisto stanje, ki ga je mama Ana želela pojasniti, ko je vpila nad otroki da so kot pes in mačka? Kakorkoli že. Začel se je triatlon: malo po suhem, malo po rožah, malo po solati, malo po gnojni jami in za finiš še tek z ovi34 rami na sto metrov in to v dolino! Morali bi To je bil še tisti čas, ko sta po vaseh elek- videti to predstavo. Pinca, kot da je v trična napeljava in telefon tekla po »zraku«. Ferariju, sklonjena k tlom in s tako ur- In prav proti enemu izmed teh nosilcev nostjo, ki ji nikdar ne bi pripisal; Črt pa kot (drogov) se je zasukalo današnje prven- »valjar« za njo – a dokončno odločen, da stvo. plena (beri: pokala te tekme) za nobeno ceno ne izpusti iz rok. No, bolje rečeno iz gobca. In že je kazalo da bo prišlo do predčasnega sklepa tega vznemirljivega boja, ko je nenadoma Pinca iz strmo spuščajoče glavne ulice zavila v stransko. Ferariju je ta manever seveda uspel v njegovem klasičnem slogu, za Črta pa je to pomenilo nerazumno potezo, s katero se ni mogel soočiti kar še nekaj časa. Škripale so gume, videti je bilo kako oči izstopajo iz jamic, hidravlika podvozja, ki ni moglo zdržati takšnega sunkovitega obrata, je podlegla zakonom fizike. Črt se je dobesedno »sesedel« na zadnjo plat, pred seboj potisnil vse štiri okončine iz zaviral. Videti je bilo, da gre za življenje in smrt. V na- Pinca je s svojim Ferarijem, tako se je za trenutek zazdelo, delala samomor. Z nekontrolirano hitrostjo je dirkalnik brzel naravnost v drog. Končno se je izkazalo, da je to bila taktična ukana, kaskaderskega tipa. Pincini kremplji so se namreč tako možno oprijeli lesenega droga in ponesli Ferarijevo telesce navzgor, da se je za trenutek zazdelo, kakor da vidi pred seboj vsaj še pol kilometra poti. Končno se je dirka zaključila: Pinca na vrhu droga, Črt pa pod njem; seveda ob javnem in glasnem izražanju negodovanja nad tako zaključeno dirko. A zadevi še ni bilo kraja. slednjem trenutku je bilo zapaziti kako Pravzaprav se je šele začela. Klop je varno skuša prednji dve taci premikati v levo; a dostavil mleko na dom. Posoda je sicer so obe le nemočno polzele po asfaltu... in bila bolj belkaste, kot aluminijaste barve; a katastrofa se je zgodila! Črt je z vsem svo- vsebina je večinoma le ostala v rezervoarju jim telescem poletel preko zidu in padel na ;-) Misleč, da je dan zaključen in da bo noč nekaj metrov nižjo travnato površino. prinesla olajšanje, se je usedel za mizo in Sekunda je trajala vso večnost. Končno se je prikazal znova na dirkalni površini, popolnoma zbegan, kaj se mu je zgodilo – a že pripravljen na nedokončano etapo. čakal večerjo. Ni bilo potrebno čakati dolgo. Večerja mu je teknila kot že dolgo ne, verjetno tudi zato, ker je bil kot komentator dirke deležen pravcatega tekaškega 35 napora, da je lahko sledil vsej zadevi. Po odobravanja nad načrtovanimi podvigi. Šlo večerji, bognedaj da bi si se sam šel umiti je za las, da bi sosedov Tine ostal zazna- in pripraviti za v posteljo, se je na mamino movan s trdim karakterjem Črtovih zob. zvesto in vztrajno ponavljanje, le odpravil v Končno so možje le staknili modre glave in kopalnico in si vsaj za silo odrgnil zobe ter z lasom ujeli Črta, ter ga s silo potegnili zmočil oči. Noge, ah noge so preobčutljive stran od Pince. Črt je tako, seveda prvič v za mrzle večerne obrede! In se odpravil življenju, ostal privezan na povodcu in se spat. Noč ni bila kot druge. Vsa zgodba se čudil kaj naj vsa ta cirkus pomeni. je še enkrat odvila in nič čudnega ni bilo, ko se je rano zjutraj zbudil ves poten in pre- Pinca pa... ja to pa je še svoja zgodba. strašen: ali sem še živ ali več ne. Pinca je na drogu vztrajala še dva dni. Na Končno je zadihal s polnimi pljuči in pre- in izstopila iz ciljne ravnine. Vredna pokala veril kakšen je nov, podarjeni dan. Na nje- in nagrade za tako izjemno dirko. govo veliko začudenje je sijalo že sonce; še večje začudenje pa je sledilo, ko je pod drogom uzrl Črta in Pinco na vrhu droga. Ja vidva pa sta res prava karakterja! si je sam pri sebi rekel, in odšel proti Črtu, z namenom zamotiti ga, da bo Pinca lahko v miru zapustila ciljno ravnino, v katero sta pridivjala včeraj s tako silo. A Črt ni bil navdušen nad Klopovo idejo umika, priznanja poraza, še manj pa igre. Renčal je in renčal, kazal svoje belo-rumene zobe in nič kaj prijazno gledal izpod čela. Ni zaleglo niti ponujanje včerajšnjega mesa, ki se noč drugega dne se je končno opogumila Vse to bi še nekako šlo, če se Klopu ne bi znova začeli porajati dvomi. Verski dvomi! Šlo je za vprašanje: kako je lahko Bog ustvaril stvari, ki se med seboj izključujejo? Kaj ni stvarstvo odsev njegovega reda, logike, uma? Kako potem, da v tem stvarstvu prihaja do stvari, ki kažejo na nepopolnost, nesmisel in krivico? Težka vprašanja. Še težji odgovori. Najtežje pa razumevanje le-teh! Iz dežja je stopil pod kap. je kuhalo v juhi. Trma do konca. Tako je šlo skozi ves dan. Nihče ni ne jedel, ne pil. Drugi dan ravno tako. Končno so se sosedje odločili, da zadevi naredijo konec. Črt ni kazal velikega navdušenja in 36 9 Prevodnost, upornost, napetost in še kaj iskrivega razsvetljenje Od reinkarnacije do nirvane in razsvetljenja in o tem kako se oče ni strinjal z novo vero Po polomiji z vzgojnimi pristopi in Črtovim Iz spoznanja, da je delo naporno; da delo nerazumevanjem pojma vzgoje ter kupom pomeni trud in muko je sedaj samo od vprašanj, ki so se začele odpirati, se je sebe zrastlo še drugo, temeljnejše Klop strateško umaknil iz «bojnega polja spoznanje. Ne-delo je še hujše prekletstvo odnosov». kot delo! 37 Samota, brezvoljnost, nezainteresiranost, življenju lahko prišlo več kot prav. Tako je dolgčas – kaj bi počel in kako bi porabil razmišljal oče. Klopove misli pa so bile ure in minute dneva, ki mu je na razpolago malce drugačne. so v njem zbujale še več vprašanj, še več težav, na katera še ni bil pripravljen odgo- Hm, ja! Če je pacient umrl je potrebno voriti in se z njimi soočiti. narediti najprej obdukcijo, da se vidi kaj ga Zato se je bilo potrebno zaposliti. Toda s losti take narave, da ima možnost ponov- čim? nega utelešenja oz. obujenja, ni zlomka, da Ob brskanju po podstrešju mu je nekaj zadišalo. Ne verjamete da mu je zadišalo? je «pobralo». In ker je pacient po božji mi- ga ne bi obudil in mu ponovno vdahnil dušo. Tako je bilo fantovo razmišljanje. Mu je! Takoj vam povem kaj. Ob premeta- Navzkrižje interesov ni bilo takoj opazno. vanju raznih družinskih artefaktov in ostalin Sprva je bila zagnanost prisotna na obeh se je prebil tudi do starega radia. To je bila straneh, očetovi in Klopovi. Ob nekaterih tista velika škatla, ki jo danes lahko vidite poizkusih pa je oče začel spreminjati svoje le še na internetu ali v kakšnem muzeju. Le- navdušenje, zlasti še ker so bili le ti v sena škatla, polna žičk, kondenzatorjev, povsem nasprotni logiki, kakor je bila, v diod... Ko je prvič odprl skrivnostno notran- katero je bil sam prepričan. Obuditev je jost tega, takrat že mrtvega, pacienta je iz sicer hvala vredna kategorija, a do sedaj ni njega zadišalo. Zadišalo po nečem slad- slišal še za čudodelnika, ki bi lahko kljubo- kobnem, izjemnem, edistvenem. Po val tistemu iz Nazareta; še bolj pa ga je nečem, kar se ne da pozabiti. To je bil vonj mučilo dejstvo da je njegov lastni sin začel vezja, elektronike. Vonj, ki zasvoji še tako verjeti v reinkarnacijo. In to začenši pri zahtevnega izbirčneža. starem radiu! Tega si ni mogel dovoliti! »Ne In prav ta vonj je Klopa pripravil do tega, da si je od očeta Franca izprosil amnestijo v moji hiši, ne pod mojo streho in ne dokler nisi polnoleten!« (oprostitev, pomilostitev...) izrečeno na vse Klopa so vsa ta teoretična razhajanja z oče- kar je bilo v povezavi z elektriko v hiši. Kaj tom precej zmedla. Težko je sprejemal oče- pa lahko star radio povzroči?! Fant naj se tovo filozofijo, da pač ima vsaka stvar na zamoti, igra, spoznava, uči finih gibov, me- svetu svoj življenjski tek in da se vsaki hanike, potrpežljivosti... vse to mu bo v stvari ta tek enkrat zaključi. Še bolj pa se je 38 čutil vznemirjenega ob tem, ker ga je oče Do te točke je hišno vzdušje podpiralo pro- primerjal z Frainkesteinom. »Kako je temu jekt «Talita Kum». A ko so se začeli kazati lahko bilo tako!« se je čutil ogorčenega. prvi jasnejši obrisi tega, da pacient želi živ- Mar ni v naravi vseh stvari naboj življenja; eti in da je vonj zasvojil mladega kirurga, je mar ni največje človeško delo tisto, ki nastala najprej nevihta znotraj hišnega življenje omogoča in spodbuja; mar ni v sveta. neizmernem trudu po bivanju izraženo tisto primarna sila, ki pravi da je bivati boljše Amnestija je bila preklicana. Oče nikakor ni kakor ne-bivati? mogel sprejeti sinove odločitve, da želi pre- Uštel se je, v kolikor je menil, da se lahko prepričati v katero smer je potrebno še de- zamoti in se izogne resnim vprašanjem, ki lati, da bo pacient oživel. Sledila je oče- mu jih je natrosilo življenje. A tokrat je s tova prepoved in strogo zabičanje: »mrtvi pogumom, predvsem pa z odločenostjo naj ostanejo mrtvi – to je njihova pravica!« zagrizel v problem: hočem, hočem, da živi! skusiti pacientovo življenjsko stanje in se A mladi nadobudnež, ki se je že pred- In je segel v drobovje svojega prvega paci- hodno opekel z električnimi izkušnjami kot enta. Koliko žic, koliko lučk, tranzistorjev, npr. ob ugašanju luči po vsej vasi, da je kondenzatorjev, gumbov, celo pajkovih lahko stekla igra ravbarji in žandarji, mladi mrež je v tem čudovitem telescu? Kako nadobudnež se ni dal. Bil je zavojevan, os- vse to deluje? Čemu je vse tu, na tem vojen, prevzet, zasvojen! mestu? Kaj je funkcija določene stvari? S kirurško preciznostjo je preiskoval svojega pacienta, ga čistil, brisal, odstranjeval prah, čistil prehode, luščil bakrenega volka... in tisti duh; ja tisti duh ga je vedno bolj osvajal. Če ne kar zasvajal. Noči so minile v genialnih sanjah, ki so vedno znova prinesle kakšno novo rešitev. Dnevi pa so tekli v smeri precizne mehanike in kirurške spretnosti rezanja, šivanja, odstranjevanja in povezovanja. Tisti dan se je iz šole vrnil s tako hitrostjo, da mu niti Črt ni mogel slediti. Kaj se ne bi, ko pa je bilo jasno, da je mama na nakupih v mestu, oče pa v službi in da ima vsaj uro, če ne več, časa na razpolago, da vdihne življenja svojemu pacientu. Vse je bilo že pripravljeno. Le odgrnil je rjuho, pod katero je že včeraj zvečer skril vse potrebno za reanimacijo pacienta. Sledil je le še rutinski pregled vsega pripravlje- 39 nega, preverjanje povezav in odločilni ko- Se je poleg očeta sedaj proti njemu zarotila rak: priklop na življenjsko nit. tudi življenjska energija? Čutil se je ne- Vse telo je drgetalo. Seveda od vznemirjenja, navdušenja. Misli na Nikolo so postale kakor stara, obledela, slika. Sedaj gre za res. Gre za tukaj in sedaj! Tu se sedaj dela preteklost, sočasnost in prihodnost! Gremo! Pacient je zavzdihnil. Zahropel: »to so bila...« Klopu so se naježili lasje. Pa ne zaradi navdušenja in prevzetosti. V tistem trenutku je namreč nekaj počilo z neizmernim pokom, švignile so iskre, zabliskalo se je vse nebo, ozračje so prepojili delci življenjske energije, ki je Klopu dvigovala srčni utrip in lase. Bila je to izkušnja nirvane. A le za trenutek. Nato je vse izginilo. Nirvana je postala bolečina v prsih, iz pacienta se je kadilo, vse pa je prežemal tisti osladni vonj, ki ti ne da miru, da bi ostal križem rok. Po tem nebeškem videnju se je Klop odločil za ponovno oživljanje. Vse je postavil na mesto in ponovno hotel vzpostaviti tok življenjske energije. A nič. Nič od niča. Niti Pacient se ni oglasil, niti zakadil, niti poka, niti nirvane ni bilo več. Poskusil je še enkrat. A brez uspeha. močnega, otroka, nesposobnega reči A. Potrtost je potegnila za seboj jezo in pacient je potegnil «ta kratko». Odnesel ga je na podstrešje, ga spoštljivo položil na njemu določen kraj in izrekel pomenljive besede: »mrtvi naj ostanejo mrtvi – to je njihova pravica!« S tem spoznanjem se je vrnil v kuhinjo in ob žalostnem vzdušju segel po pripravljenem kosilu. To mu je teknilo. Hvala bogu vsaj ena življenjska energija ga ni zapustila. Kmalu se je iz službe vrnil oče. Klop si ni nikdar mislil, da ima oče tako ostro vrojene detektivske lastnosti. Takoj ko je stopil skozi vrata se je zazrl v Klopove oči in resno rekel: »menda nisi?!« Ni bilo potrebno reči več. Solze so povedale vse. Vse nebeško občutje nirvane je postalo teža, ki je Klop ni mogel več prenašati. In vendar mu ni dalo miru. Kako oče ve? V tem trenutku se je vrnila mama Ana in brez da bi bila seznanjena s situacijo ugotovilo isto: »menda nisi!« Čez nekaj trenutkov se je vrnil starejši brat, vsestranski modrosrajčnik. Tudi njemu ni ušlo dejstvo: »pa ne da si oživljal pacienta?« Kako so vsi vedeli? Ja, kako ne bi: če pa je vsa hiša dišala po tistem osladnem vonju; 40 če so bile Klopove roke kakor, da bi jih rav- misel. Pravilo se je potrdilo prav kmalu. V nokar potegnil iz najbolj črnega dimnika in jezi se je odpravil za hišo in se spravil na njegovi lasje – še Einstein v najboljših letih omar'co. Tam je butal z nogami ob njo, mu ni bil podoben! kakor da je ona kriva za neuspeli projekt. A presenečenju še ni bilo konca. Po navadi je tako: ko se zgodi ena reč, pride še druga! Oče se je hotel tuširati, a tople vode Med butanjem, ko se je že zvečerilo, pa je Klopa prešinila še ena ideja. Kaj pa, če bi še nekaj preizkusil?! ni in ni bilo. Mama je želela pogreti modros- Ena, dva, tri... je že bil na podstrešju in rajčniku kosilo, a iskrica za vžig plina ni ho- pridno zbiral tanke žičke iz umrlega paci- tela delovati... Takrat se je zaslišal približno enta. Nato se je v vsej svoji zagnanosti enak pok, kot se je slišal ob reanimacija pa- spustil na realna tla. Med potjo je takole cienta. Samo da je tokratna lokacija poka razmišljal: če imajo velike stavbe strelovod bila povsem jasno določena, čutna in raz- in če strela udari vanjo, vsa ta energija poznavna in še daleč od tega, da bi steče po strelovodu v zemljo in jo odvede povzročala stanje nirvane. Ob poku pa so stran od objekta samega. Kaj če bi posku- sledile še besede: »ja, a prav pancerko si sil tudi jaz nekaj takega? moral uničiti, kajne?!« In že je privezoval bakreno žičko umrlega Proces reanimacije pacienta ne le, da ni bil pacienta na bližnji oreh, drugi konec žičke uspešen; še več. Odšla je tudi vsa pa počasi in polagoma, premišljeno in življenjska energija po vsej hiši. In tako se trezno počasi potiskal skozi ključavnico ve- je čakalo na višjega kirurga, ki bo prinesel like električne omarice. Ko bo prišlo do «pancerko» in ponovno oživil hišo. Klop je stika, bo vsa energija stekla po žici v oreh želel nekaj reči, češ da bi mogoče temu ki- in po temu v tla. To je treba videti. rurgu, ki prihaja s »pancerko« uspelo oživil pacienta, a je raje molčal. Na rahlo je potisnil žičko skozi ključavnico. Misleč, da je vse hudo minilo, se je v hiši ben zgodnje-popoldanskemu, le da je ta ponovno vzpostavil normalni življenjski bil neizmerno večjih razsežnosti. Sledil je utrip. Vsaj pri večini. snop isker, pravcati slap, ki je segal še pre- Klop je bil pobit. In človek v pobitosti rad stori kakšno dodatno neumnost ali nes- Takrat se je ponovno zaslišal pok, podo- cej daleč stran od Klopa; temu je sledil pravi zračni udar (še hujši ko tisti, o 41 katerem so se učili v šoli), ki je Klopa odnesel skorajda na drugo stran vrta. Udaru je sledila tišina in tema po vsej vasi. Tišina je bila najhujša. Nobenega glasu, nobenega krika, nobene besede... nirvana ali...? Srce je bilo z neizmerljivo frekvenco. V možganih je vrelo, telo se je počutilo kot da bi ravnokar zaužilo vsaj tri Red Bule hkrati. Življenjska energija je napolnila Klopovo telo kot da bi bilo to akumulator. Mučni tišini je končno sledil majhen pok-ič. Kmalu za tem pa so se ponovno prižgale luči javne razsvetljave ter luči po hišah. O, kakšno olajšanje! Na pol mesečen se je vrnil v kuhinjo, kjer je ravno potekal pogovor o tem če so mogoče preslišali, da so za večer napovedali redukcijo. Baje bo potrebno varčevati z energijo. Vsi so bili zbegani. Klop je le še vprašal mamo, če je kopalnica prosta in se ponovno umaknil v temo svoje sobe. »Je že prav, da ljudje iščejo razsvetljenja, vendar ne za vsako ceno. Bog, hvala, da si me razsvetlil naj bom raje previden in sedim za mizo, kot da me razsvetljenje preveč zasvoji.« 42 10 Tiha voda globoko dere Ali zgodbe, ki jih pripoveduje poletje. Poletje je prineslo živ žav na vas. Za ves počitnice. Vse je brstelo in vse je razgan- dan in vse počitniške dni. Temu je bilo jalo od vragolij in načrtov. približno tako kot se zgodi tisti puščavski roži, na katero pade le nekaj kapljic rose in že ozeleni. Podobno tak efekt so imele To «obsedeno» stanje pa ni bilo vidno le pri pobalinih. Še bolj «obsedeno» in resno je 43 bilo stanje, ki ga je bilo brati iz obrazov in je fleka bila na robu okna, na garažnih vra- oči vseh staršev. Ti so se spraševali: bomo tih, oprijeta na luči, ki je visela nad vhodom preživeli še to poletje? Kaj nas bo čakalo, v hišo... Fleke so bile dejstvo. Ne vprašajte ko se vrnemo domov iz službe? In tisti, kaj je to bilo! Ne, ne... mirno kri niso bile katerih starši so bili doma – in Andrejčkova ošpice, ki bi se epidemično razpasle po mama je bila ena od njih – so ta problem vasi, niti rdečke ali kaj podobnega. Šlo je še močneje doživljali. Ves dan opazovati in za neko, čisto drugo bolezen. gledati, da boš mulca zaposlil. To je bil napor, nevreden imena: počitnice. Če so se gospodinje med seboj znale poh- V tistih časih so nekatere stvari še zelo de- liko korenja je rodilo ali npr. koliko je tehtal lovale. Npr. če je mama Ana izdala za- največji paradižnik, da o jagodah ne govo- poved pletja vrta je to skoraj dvesto od- rimo... so to isto stvarnost preizkušali tudi stotno pomenilo: 1. da bo naenkrat na vrtu vaški pobalini. Ti so skrbeli zlasti za to, da vsaj deset paglavcev, ki bodo ubogemu bi se prevzetnost gospodinj ne razrastla Klopu priskočili na pomoč, da bo delo čim čez meje normalnega in bi se razbohotila prej in temeljito opravljeno. In 2. da je ve- pregreha, imenovana zavist, napuh, lika verjetnost, da bo plevel ostal v lehah nevoščljivost... za rože, rože pa bodo končale v kompostni jami za hišo. In to brez izjeme – do potan- valiti kako so letos zrastle paprike, ali ko- Takoj, ko je kateremu od mladcev padlo v kosti. oči, da bi se lahko zgodilo, da bo para- Sedaj pa preživi dva meseca v takem lahko izzval medsebojno tekmovanje go- vzdušju! spodinj je padla odločitev, da se najbližji Vendar je šlo. Z vsemi pripetijami, v veliko veselje večine udeležencev, z malo dižnik postal malce (pre)velik in bi tako hiši prilepi paradižnik sramote – in to na fasado. manjšim veseljem vseh ostalih, ki jim ni To je bila ta bolezen. V skrbi, da v vasi ne preostalo drugo, kakor da stojijo ob strani bi prihajalo do nevoščljivosti in tekmov- in se čudijo genialnosti mladih rodov. anja, so pobalini redno poskrbeli za «et- V poletnem času skorajda ni bilo hiše na vasi, ki ne bi bila zaznamovana z veliko oranžno-rdečo fleko na fasadi. No, včasih nično čiščenje», da nikakor ni moglo priti do večjih nevšečnosti, ki bi se lahko razvile iz ponosnih gospodinj. 44 Vendar to ni bil edini šport, ki ga je poznala vso vodo popili in da ne bo ostalo ničesar vaška druščina. Obstajali so vsaj še trije, več za zalivanje vrta ter končno zaslužen za katere še danes težko rečem kateri je bil počitek na ravno prav razgretem asfaltu. tisti, ki je imel favorizirano mesto. Pogovori o moških stvareh so trajali dolgo Prvi se je imenoval «tršet» in «preferans». To sta bili igri, ki sta izjemno pozitivno učinkovali na razvoj možganskih celic, na sposobnost koncentracije, ohranjevanje in v noč. Še danes marsikateri član posadke izrazi svoje veliko začudenje kako to, da nihče od staršev ni preganjal pobaline k spanju in določil «hore legalis». razvijanje spomina ter na iznajdljivost in Zvezde, utrinki, vonj po asfaltu, kakšna do- pretkanost. Katera mama bi se lahko brota iz sosedovega vrta ali njive, pa odrekla temu, da sin ne bi čez poletje «štu- smeh. Smeha na tone. Za izvoz. In to tis- diral» in izpopolnjeval svojih umskih spo- tega, pristnega, hudomušnega vedno, nik- sobnosti! No, ni bilo ravno vse najbolj dar pa pokvarjenega! Največja radost pozitivno! Omrtvele ritnice, ustnice rdeče večera pa je bila blazina, vzglavnik. Ni bilo od malin in jagod, pa še kakšen košček vsakomur dano počivati na njej. O, ne. To majice obarvan, da o nočnih morah v je doletelo le najboljšega strelca. Seveda katerih se je kartanje še vedno odvijalo niti na nasprotnikov gol, ne na svojega last- ne govorimo. A za znanost in znanje so nega. Tudi taki so namreč bili med njimi. potrebne žrtve,mar ne?! Kaj sem že opisoval? A, ja. Vzglavnik je Drugi šport na vasi (pa ne po rangu!) se je tikal večernih ur, ko se je lahko že dihalo svežino poletnega večera. Dan brez nogometa bi bil kot dan brez svetlobe. Kakšna polomija bi to bila si verjetno lahko predstavljate. Svet bi umrl. Do zadnjih iskric dneva se je vaška druščina podila za žogo in ona za njimi, vse dokler ni obstala nekje «v mraku», kar je pomenilo, da bo to izhodišče za jutrišnjo tekmo. Po tekmi je sledilo napajanje »živine« ob sosedovi pipi, kričanje soseda, ker da bojda mu bodo bila nagrada. Vsi so ležali na asfaltu in največkrat podpirali glavo s premočeno kratko majico. Nekdo pa je vedno imel časni vzglavnik. Kakšen je bil, verjetno že veste. No, če niste uganili, naj vam povem, da je ta častna funkcija pripadla Črtu. Mirno je ležal na asfaltnih tleh in se počutil velikega med majhnimi; vedno pa vesel, da je v dobri družbi, ki ceni njegovo starost in kožuh, v katerega je našla svojo pot tudi kakšna druga glavica, kot je bila tista od najboljšega strelca. Na kaj merim? Nič 45 takšnega, tisto kar pač normalno spada k godba škržatov in kače že lezejo iz svojih psu: na bolhe. skrivališč, se je začela gradnja bajerja. Ne Tretji šport je bil prava obsedenost. Vsako leto znova so mladci poskrbeli za stopnjevanje, ki je privedlo počasi, polagoma a varno in izpiljeno do uresničitve projekta: bajer. Verjetno ne veste kaj je to bajer. No, danes bi temu rekli jez. Šlo je za vsakoletno gradnjo jezu na mrzli reki. No, ne ravno na njej, ker tista je bila Šturska (o tem ne bi sedaj!), pač pa na njenem pritoku Lokavščku. To je bila kristalno čista voda, tako, da si lahko iz nje pil. Če le nisi vedel, da se vsa gnojnica iz polj steka vanjo ali da je malo višje obrat, ki ima opravka s svincem, aluminijem in železom ter da most San Francisco ni bil edini most v tem okraju. Najsi bodi kakorkoli že nič se ni moglo postaviti po robu želji, da se uredi letno kopališče. O, priprave za jez so se največkrat začele v maju. No, enkrat se je zgodila izjema. Ampak to je bila čista izjema. Januarska izjema. Simon je želel projekt pognati že sredi januarja, a je ostal osamljen. Njegov podvig pa so spremljala jasna znamenja, da ni izbral ravno primernega časa: pljučnica. bi natančno opisovali postopka. Naj zadoščata dva podatka: največja skala, ki je bila v jezu je merila nekako dva krat dva metra. Težo so je lahko predstavljati, a ker je vse to bilo v vodi so stvari postale otroško lahke . Drugi podatek pojasni vse: bajer je postal tudi vsakoletni projekt odraslih. Pa naj kdo reče da so samo pobalini problematični! Ko je zadeva bila spravljena v pogon, so se začele odvijati protokolarne dejavnosti. Te so obsegale: kdo bo prvi pritekel od omarc'e in se prvi vrgel v vodo; kdor bo zadnji bo imel toč; kako vodo na bajerju narediti čim bolj čokoladne barve, da bo toč (lovljenje) lahko potekal nad in pod vodo; kako narediti skok iz čim višje točke, a hkrati v najnižjo vodo; kako skočiti iz grive ob jezu, ko so na njej trije pobalini hkrati, prihaja pa še četrti, ki bi rad enega od njih ulovil in skočiti tako, da ne bodo skočili drug na drugega; kako se skriti pod grivo, kjer je bil zračni žep in si lahko dihal, pa te zaradi čokoladne barve ni mogel nihče opaziti, zlasti še tisti ki je lovil.... in še bi lahko naštevali. Lahko si predstavljate, da so dejavnosti potekale z vso zagnanostjo. Po navalu v bajer je sledila spros- Proti koncu maja, ko vse ozeleni, ko črički titev in odmor. Dekleta so ta čas večinoma že drgnejo svoje loke, ko se sliši občasna izkoristila za mirno plavanje, seveda po 46 tem, ko je čokoladna prevleka odtekla iz je vsak ki je lovil raje izognil. Takoj ko bi se bajerjeve skodelice. Ostala druščina pa se namreč ta, ki je lovil dotaknil grive, se bi je pridružila... a ne, ni bilo martinčkanje! Da moral povzpeti nanjo in iz nje skočiti na bi ležal na soncu? Pa saj nisem kača ali glavo v vodo. Ostali, ki niso lovili pa so kuščar! Sledila je igra kozo biti ali kakor se lahko vedno skakali v vodo kakor jim je ji je reklo v domačem žargonu «koza srce poželelo. Tu je bila prva omejitev. klanf». Druga je bila ta, da če si se odločil, da boš Vse dogajanje je imelo svoj globlji smisel. Upam, da je to samo po sebi sedaj že razumljivo. Tako se je učilo načrtnosti, planiranja, oblikovanja, potrpežljivosti, statike… da o dinamiki in fiskulturi ne govorimo! Vse lovil tudi na grivi, da je to pomenilo velik riziko, da boš ob skoku na glavo verjetno skočil in se zabil v tvojega predhodnika. In če so predhodniki bili trije, je bila možnost trka ... koliko že... trikrat večja? to je odtehtalo skrbi staršev, ki so vedno Kar se je zgodilo tistega četrtkovega po- znova izražali bojazen, da nekega dne ne poldneva je ostalo za vedno v Klopovem obležimo doma, brezvoljni in brez spominu. Bil je namreč med štirimi, ki so življenjskih načrtov. stali na grivi in čakali usodno odločitev ali Vse dogajanje pa je vedno znova zaznamovala tudi sreča v nesreči. Kaj vse bi se lahko zgodilo Klopu in ostalim! Lahko bi jih pojedla rečna Piranha; napadel deset metrski obad ali presenetila divja svinja, zaradi katere je bilo večkrat oteženo kopanje bodo lovljeni ali ne. Saj so se že predhodno zmenili kdo bo kam skočil in kam bo zavil, a odločitev, da bodo lovljeni je bila tako presenečenje, da se niso niti prav ovedli kaj se dogaja. Sledil je pljusk štirih v vodo. na bajerju, ker je sosed menil, da so pobal- No, ne ravno štirih. Treh. Trije so uspešno ini tiste svinje, ki tako pridno smukajo po prestali dogovorjeno pot leta v vodne njegovi njivi. Kaj vse je pretilo! globine. Med njimi je bil tudi Klop. Če- Od vsega pa vendar izstopajo tri večje zadeve. Prva se nanaša na četrtkovo popoldne, ko so se na grivi, tik ob jezu nagnetli štirje udeleženci toča. To je bila varna točka, ki se jo trtemu letalcu pa se je očitno pokvaril kompas. S tako eleganco in sproščenostjo je stegnil svoje mišičasto telesce ter se vrgel iz grive, a kaj ko je skok namesto v vodne globine zakrožil direktno na sam jez. Hvalabogu, da je skočil «na ploh», ker če bi na 47 «glavo» se gotovo ne bi tako končalo, kot Ob prihodu na bajer je Miška s takim se je. Vse preganjanje je zastalo. Nastopila zaletom poletel in se zagnal v vodo, da je je tista mrka tišina, ki meji na jok. Po tistih vsem vzelo dih. Bil je resnično pravi atlet. parih sekundah, ki so se vlekle kot Sledili so drugi »čofi« v bajer in seveda večnost, se je končno dvignila Sebotova pričakovalo se je tistega, ki bo danes začel postava. Glava na mestu, noge na mestu, loviti. Naenkrat pa je voda bajerja namesto mišice na mestu, zobje na mestu, ... vse je tiste njene prvinsko-čokoladne barve v redu! Le cela desna stran, od rame do postala rdeča. Miška je bledel, okrog njega kolka, se je polagoma ovijala v tisto mo- se je širil oblak, ki je pričal o tem, da se je dro, češpljino, barvo. nekaj moralo zgoditi. Druščina je takoj pre- Pa ne mislite, da se je lov zaustavil. Še zdaleč ne. Seba je ostal na varnem, ker lovec ni mogel na glavo skočiti na kamenje, tako je imel več kot dovolj časa za počitek in t.i. regeneracijo. Drugi tak dogodek se tiče našega najhitrejšega člana družbe: Miške. Iz omar'ce se je procesija nadebudnih mladcev vila proti bajerju. Verjetno si lahko predstavljate kako je to izgledalo. Cela vas se je umikala, zajci so skakali iz travniških poti, ko se je horda neandertalcev drla in trla čez stepo do poslednjega cilja: vode. Med potjo, da bi bilo vse dogajanje še bolj zanimivo, se je odvijalo t.i. hitrostno slačenje. To je pomenilo, da nihče ni smel od doma iti brez hlač in kratke majice. Med potjo pa si se moral nekako le sleči, da v vodo nisi skočil oblečen. Pravila so bila pravila. poznala težavo. Kratko malo so Miško potegnili iz vode. Na podplatu je zazevala velika odprtina (seveda, v vodo se ni hodilo s čevlji, tudi te je bilo potrebno po pravilih igre predhodno sezuti) iz njega je dobesedno lila kri. Druščina ni omahovala. Zavila je nogo v brisačo, si nadela Miško na t.i. stoličko in že so ponesli zmagovalca teka v domačo oskrbo. Med potjo je Miška izgubil zavest. Bil je bled, a še bolj po bili bledi tisti okrog njega. Bo umrl? Zakaj se mora prav nam to zgodili? Kaj pa če njegovih ni doma? Uf, vsem je postalo vroče sredi že tako vročega poletja. Klopu so klecala kolena in ni vedel, če bo zmogel Miško spremljati do doma. A se je izšlo. Doma so bili vsi. Ko je mama zagledala sina je otrpnila in se sesedla. No, toliko od t.i. pomoči odraslih! Oče je vsaj zmogel priti do sina in mu odviti nogo, da bi videl kaj je pravzaprav na stvari, a ni bilo drugega kakor kosi strjene krvi. Smuk v avto in k zdravniku. 48 Pobalini so oživljali mater, medtem ko je sem pozabil. Župnik Janez je bil redni oče drvel s »katrco« k zdravniku. Končno obiskovalec kopališča. Kdo ne bi užival v se je vse lepo izšlo: mati se je ovedla, ven- tej prekrasni vodi! dar to ni bila najboljša novica. Takoj, ko je prišla k sebi je namreč sledila nevihta. Še dobro da je bila druščina že vajena takih hitrih in nenadnih neviht, ki so značilne za No, tistega dne se je Drejc odločil, da bo napravil svoj prvi skok na glavo in to iz najvišje točke – iz odrezane akacije. Povz- poletne dneve. pel se je na drevo in se začel postavljati na Miška se je še isti dan vrnil domov. Vendar čudo, ki je sedaj še zvišalo zaletno točko; je od poletja zanj tisto leto ostalo le še ne- Drejc je namreč meril skoraj dva metra. Ko vihta. se je že zazdelo, da bo sledil skok, ob Je pa naš junak Klop bil deležen še enega srečnega dogodka na bajerju. Med vaškimi pobalini ni bilo najti junaka, ki bi se bal skočiti v vodo. In to ne glede iz kakšne višine in v kolikšno globino, ali bolje plitvino. Je pa na «kopanje» prihajal tudi Drejc, ki je bil starejši od druščine, daljši od vseh, suhljat kot prekajena raklja za obešanje klobas... in še... bil je meščan. Druščina ga je gledala tako, malo od strani. Saj ni bil napačen le iz mesta je bil in sorodnike je imel v Šturjah (pa ne bi o tej težki temi sedaj). pribitem plohu. Vseh oči so bile uprte v katerem so vsi prisotni tiščali roke na obraz, se je Drejc odločil za pavzo. Tako je v počepu preživel dobro uro na akaciji. Druščina je že davno obupala nad njim in nadaljevala z predpisanim protokolom preživljanja popoldneva na bajerju. Ko se je zaključila runda toča, se je Drejc naenkrat vzravnal in odrinil iz akacije. Vsem so otrpnili udi. To, kar so videli je bilo več kot groza. Tista dolga, suha raklja je letela po zraku. Ko se je odrinila iz odskočnega mesta se je akacija umaknila nazaj, tako, da odskoka dejansko ni bilo. Bi je le padec v globino. In to kakšen padec! Drejc je od kolen navzgor padel v vodo, noge pa so os- Vsekakor Dejc je tudi zaradi svoje tale na skalah, preko katerih se je v slapiču koščene, dolge in posrečene postave bil izlivala voda v bajer. To, da je bil skok po- malo manj spreten pri upravljanju vseh teh poln ploh, verjetno ni potrebno komentirati. njegovih koščic. Nekega dne, mislim, da je Da je temu bilo tako je pričalo tudi dejstvo, bilo tistega, ko je Klop podtaknil mravljišče da je okrog Drejca bilo vse v peni. Iz te pod brisačo župnika Janeza. Aha, nekaj pene so gledale le noge, ki so ležale na 49 skalah. Druščina je onemela. Pričakovati je bilo najhuje. Končno se je Drejc premaknil, potegnil noge v vodo, dvakrat zaplaval in stopil iz bajerja. Suhec, dolgin in široko nasmejana usta so presegala vse proporce tega telesca. Drejc je preživel z nasmehom na ustih. Ostala druščina pa je hitela (no, ne vsi!) malo višje v grmovje, da si očedi «pridelek» ki ga je pustila Drejčeva akrobacija. 50 11 Kres svetega Janeza Mladci, vajeni trdega dela, so pljunili v roke in začeli s pripravami. Slovenci smo v vseh pogledih izjemen maju in kresovanje ob svetem Janezu sta narod. Svojo izjemnost velikokrat potrju- postala del slovenske tradicije. jemo tudi s praznovanji, običaji, izročilom. V tej zvezi velja omeniti tudi običaj priprave in kurjenja kresa. Kresovanje ob prvem 51 Tradicija pa igra posebno vlogo na vasi. No- Klop se je tisti dan zagrizel v, od požara bena izjema na tem področju ni bila tudi ogorelo, deblo starega borovca. Žaga, ki je vas, kjer je trgal svoje deške hlače Klop. tako veselo začela peti svojo pesem, se je Podobno kot je bil vzpostavljen protokol priprave bajerja je tudi za kresovanje veljalo neko nepisano pravilo. Kres se pripravlja vsaj teden dni pred praznikom. Začne se s čiščenjem gozda, žaganjem trhlih in odpadlih vej kar odtehta izjemno pomembno funkcijo pri vzdrževanju naravnega ravnovesja, krepitvi mišic mladcev v to delo vključenih, kakor tudi omogoča splošno razgledanost in pripravljenost na že po nekaj trenutkih utrudila in komajda še mrmrala nerazločne zvoke. »Raje umrem, kot da pustim to deblo gniti!« In žaga je ponovno pela. A je Klop imel smolo. V vseh pomenih besede. Smolo na žagi, ki je zavirala njen tek skozi les; smolo na obleki in rokah, ki so s tako silo potiskale žago, pa tudi smolo še z dvema drugima stvarema, kateri bosta takoj sedaj predstavljeni. načrtno življenje vseh zainteresiranih. Je Najprej je to bila smola v izbranem potrebno še kaj reči ob tem? Verjetno ni, a borovcu. Deblo je bilo precejšnjega ob- kljub temu naj bo pojasnjeno: to so bili sega kar je predstavljalo velik napor tis- razlogi, zaradi katerih so starši popustili in temu, ki bi se ga lotil. Vendar trma naredi prepoznali upravičenost navdušenja vaških svoje in vztrajnost vedno pusti svoj sad. pobalinov, da se tudi oni pridružijo vrsti Sad te vztrajnosti, pomešane s trmo, je bil mož, ki so skozi poltrak slovenske zgodo- na Klopu še kako viden. Če bi se pred vine skrbeli za varnost pred Turki. vami naenkrat pojavil črnec, bi se gotovo Da je delo vedno potekalo s polno mero zanimivih pripetij je samo po sebi umevno. Roke, vajene žaganja, trdega dela, kopanja in sekanja drv so zavihale rokave in se lotile tega «otročjega» opravila. Prej kot v eni uri so tovariši sopihali pod težo nalog, ki so si jih zadali. A odločitev terja žrtev in žrtev je nič v primerjavi s tem, da dokažeš da imaš prav in da zmoreš! prestrašili in ugotavljali kaj neki ga je zaneslo v te ljube kraje pod sinje nebo in Alpe. Nekaj takšnega se je odvijalo med druščino, ki je uzrla Klopovo ihto in jezo, ko je z muko potiskal žagine zobe skozi ogromno deblo. V obraz je bil zaripel, roke so bile skoraj kot od kakšnega boddybuilderja (no, mi smo rekli temu bodibojler): napihnjene, otrple, če se bi s šivanko približal tem mišicam bi gotovo počilo. Telo pa, vse telo je bilo črno kot 52 zamorčeva koža. Oglje, saje, čad vse se je Ni bilo stvari, ki bi ga ponovno postavila na iz ožganega debla preneslo na Klopovo noge in mu vdihnila življenjski sok; tudi telo. Še dlani je imel črne! Edino zobje so razna izbrana obljubljena hrana ni pri tem se mu svetili, pa še ti so bili stisnjeni v pomagala več. Skorajda je bilo slišati hli- trpek krč. panje med ječanjem. Ta smola je seveda pustila na Klopu še Tako je naš junak obsedel in zrl srepo drugo vrste smolo. Po nečloveškem na- nekam v daljavo. Kakor pravi pregovor: da poru je končno le prenehal, ko se je deblo se nobena juha ne poje tako vroča kot se prelomilo na dvoje. Obstal je kot lovec ob skuha in drugi: da je vsaka stvar tudi za svojem plenu in ponosno razkazoval si- nekaj dobra, je tudi za Klopa ta «živčni laka, ki ga je prežagal. Vse lepo in prav. A zlom» bil zdravilen. Tako je lahko sledil kmalu so se pojavili dve težavi. Najprej drugi fazi priprave kresa od daleč – in pa v osebna. Ko je Klop, popolnoma izmučen, živo. pogledal svoje roke, ni mogel verjeti lastnim očem. Če je pesnik zapisal da je koža čez in čez podplat postala, potem je Klop lahko videl, kako je dlan čez in čez mehur postala. In to krvaveč. Toliko o utrjenih in Druga faza je zajemala valjenje izrabljenih kamionskih gum iz vasi na vrh hriba, kjer so vsako leto postavljali kres. To delo je Klop vsako leto doživljal v prvi osebi. Letos rokah, vajenih trdega dela. pa mu je bila ponujena enkratna priložnost, Druga težava pa je bila v tem, da so zbrani ni potem vsaka reč tudi za nekaj dobra! mladci obležali na tleh, deblo pa na njih, saj je bilo deblo pretežko in enormnih razsežnosti, katerim niso mogli kljubovati. Kljub vsem zagrizenim poskusom ni šlo. Deblo je bilo preveliko in pretežko, da bi ga zmogli prenesti. Pa naj potem še kdo trdi da se iz dela ničesar ne naučimo. Vsa umazanija, ves pot, vsa trma, ihta, jeza, muka in napor ter vsi žulji na izmučenem telesu niso prenesli novice: deblo bo ostalo tu kjer je. Klop je bil psihično na tleh. da delu sledi od strani, kot gledalec. Pa da Sotrpini so, kakor nekoč Izraelci v Egiptu, valili neznosna bremena na kraj, kjer naj bi stal kres. To ni bilo preprosto delo. Guma je bila težka, največkrat so iz nje že štrleli vsaj koščki žic, katere so se s takšno precizno natančnostjo tako rade zapičile v dlani že tako izmučenega tlačana. Potem pa še hrib. Kdo si je spomnil da se to vali v hrib? Kaj ne bi bilo lažje narediti kres nekje na ravnini ali v dolini? Sploh pa kakšna ek- 53 ološka zavest stoji za tem dejanjem? Nič A ples ni bil ravno sprostitvene narave. Fra- čudnega da smo prišli do stanja v katerem netu je bilo videti kako mu pojemajo moči. pač smo! Guma je pridobivala na hitrosti, moči, Vsi pomisleki niso odtehtali odločitve, da kres bo in da mora biti. V tej vrsti trpinov, ki so valili neznosna bremena na vrh hriba je bil tudi Frane. Frane je bil malce starejši od ostale družbe, tudi močnejši in previdnejši. Zlasti ko je šlo za zunanji videz, da se ne umaže. S to svojo preciznostjo, natančnostjo, premišljenostjo in močjo je valil največjo gumo proti vrhu. Naenkrat se je zgodilo tisto, kar se še ni zgodilo nikdar. Frane je, v trenutku nepozornosti, nekako «izpustil» gumo za trenutek iz rok. Guma pa ne bi bila guma, če ne bi tega Franetovega namiga razumela kot znamenje svobode. In izkoristila je dano svobodo. Klop, ki je sedel v travi, se je sedaj dvignil in opazoval čudo, ki se je odvijalo pred njim. Guma je pridobivala na hitrosti, Frane je tekel ob njej in za njo, pa poskakovanju... Frane se je iz obupa vrgel s celim telesom nanjo, v upanju, da preusmeri njen tek ali jo celo podre na tla. Žal od vsega tega plesa ni bilo nič. Frane se je sicer zaletel in z vso silo vrgel proti gumi, a namesto, da bi jo podrl, je zletel skozi njeno sredinsko luknjo. Guma pa je veselo poskakovala dalje. Smešna situacija je postala resna. Klopa je začelo stiskati v grlu. Lahko si mislite kako je vse to doživljal Frane. Guma pa, meni nič, tebi nič, lepo prostodušno v dolino. Nato je zavila na asfaltno cesto. Groza! Se odkotalila do najbližje hiše in butnila v njeno fasado s tako silo, da je kos fasade odstopil, guma pa se je odbila in bezljala dalje. Od tu naprej nihče od udeleženih ni videl sklepnega dogajanja. Je pa bil vsem dobro slišen pok! spet ob njej... Ker je guma tekla po trav- Naenkrat so vsi mladci, seveda Klop med natem področje je ta začela poskakovati, z njimi – kljub vsej njegovi slabosti, pridrveli njo pa tudi Frane. Če bi kdo uzrl ta izjemen v vas in se soočili z rezultatom plesne prizor in ne bi vedel za kaj gre, bi gotovo točke. Pred njimi je stal avto (Lada), z ve- menil, da se Frane uči kakšnih novih ple- liko, veliko udrtino v zadnjem delu. Na snih korakov, ki se jih učijo na pripravah na drugi strani avta, pa je ležala prva plesalka, maturantski ples. ki je vodila ples: kamionska guma (plašč). 54 Frane je držal roke na obrazu, nato jih je (verjetno podzavestno!) premaknil na ritnice, za tem na glavo in vpil: jojmene, jojmene, mrtev sem! Oče me bo. Ne grem domov! Da se je Frane pravilno odločal, ko je postavljal svoje roke na ritnici in na glavo je bilo kmalu jasno. Verjetno je imel že nekaj podobnih izkušenj. Da pa ga oče ni «ubil» je tudi kmalu postalo jasno, saj je bil Franetov glas slišen še v pozne večerne ure. Franetov oče je bil šofer kamiona in se je precej dobro spoznal na avte, kleparstvo, motorje... tako tudi Lada ni dolgo čakala na popravilo in vse je bilo kmalu pozabljeno. Le Frane nekaj dni še ni mogel prav mirno sedeti. 55 12 Ni dobro človeku samemu biti zunaj Ali kako lahko je lahko dobro delo smrtno nevarno Klopovo odkritje, da so posladkane jagode Mama Ana je bila resno zaskrbljena in eden boljših priboljškov, ki si jih sam lahko povsem prepričana, da se je sinu moralo omisli, zlasti, če se vsemu doda še sme- nekaj hudega zgoditi, da preživi toliko časa tana… mmmmm… je posledično izven hiše. Da je v vrtu ter da se je popol- pomenilo, da je zadnje dneve veliko časa noma odpovedal posedanju za mizo in preživel v vrtu pred hišo. čakanju na naslednji obrok. 56 »Kaj neki se dogaja z njim?« se je spraše- držala tvoja beseda, jaz bom poskrbel da vala. Puberteta, mogoče kaj prikriva, je bo držala moja. Uredu?« doživel kakšno stisko, ga je sosed spet označil z zmerljivko: Gorjan? Da je stvar v maminih očeh bila resna pove dejstvo, da je te svoje pomisleke ob prvi priliki prenesla možu. Mož je bil miren. Ženi Ani je znal prisluhniti kot marsikateri mož ne. Sedel je za mizo, guncal nogo, se občasno pozibaval na stolu, vsake toliko izustil: kaj res? Vmes pa večinoma gledal nekam v daljavo, če se je le dalo, skozi okno. Žena Ana mu je opisala vse strahove, možnosti, vzroke in to tako slikovito, da bi si jih še slepi človek lahko videl pred lastnimi očmi. Ob zaključku zakonskega pogovora pa je mirno vstal, se ženi zahvalil za zaupanje ter odšel do Klopa. Brez besed se je naprej odpravil po vrtu, nato pa povabil fanta, da bi sedla pod »latnik« in rekla kakšno moško. Klopu ni bilo do pogovora, kar je tudi pokazal. Očetu pa je bil klepet razvedrilna dejavnost. Zato je kratko malo vstal, stopil k sinu in mu šepnil na uho: »jagode so za vse v hiši, saj to veš, ne?! Pa tudi sladkor zmanjkuje in tudi smetana iz mleka, ki ga prinašaš od Kalinovih ni več tista, kot je bila včasih!« Klop je zardel v obraz, sklonil glavo in rekel: ne povej mami. Ne bom več. Oče se je le nasmehnil in rekel: »ti poskrbi da bo Ko se je oče vrnil v hišo je mama Ana, vsa želja informacij, hitela k njemu in ga spraševala kaj je s sinom. Odgovor je bil klepetavo dolg: »vse je v redu. Nič mu ne manjka, nasprotno, še preveč ima vsega.« Žena Ana je še hotela nekaj pojasnil, a je mož Franc ženo objel in šepnil: »ne boj se, nič ni!« V tistem trenutku je Klop zaslišal najprej pok, nato je poku sledilo vreščanje, kričanje, jeza, besede, ki jih ne slišiš ravno vsak dan, končno pa klic na pomoč. Pomagajte ljudje, pomagajte! Klic na pomoč je v Klopu vzbudil zavest odgovornosti. Z vso silo je odhitel čez dvorišče, prečkal cesto – seveda brez da bi pogledal ali je prečkanje sploh možno brez posledic – preskočil sosedovo ograjo in že je stal pred vrtno uto sosede Minke. Nič mu ni bilo jasno. Vse je bilo na svojem mestu. Vse lepo pospravljeno, čisto, celo šopek rož se je ponosno bohotil sredi vrtne mize. Nato se mu je oko zaustavilo na prtu. Tudi ta je bil svež, zlikan, samo na severni strani čudno zvit, kakor da bi ga nekdo močno stisnil v pest, nato pa izpustil. Detektivskemu očesu ta podrobnost ni ušla. Klop se je premaknil za mizo in na 57 svojo grozo pred seboj zagledal nekaj, kar to pa bi že lahko bilo znamenje da se bi- je nekoč bilo podobno sosedi Minki. Saj je vanje v vicah zaključuje. bila Minka, le drugačna. Zelo drugače je izgledala. Videti je bilo le njen gornji del nog, roke od komolcev navzgor, trupa ni bilo nikjer, le glava je še štrlela iz te neurejene gmote. »Pomagaj mi«, so bile besede, ki jih je gmota, podobna sosedi Minki namenila Klopu. »Takoj, samo kako naj vam pomagam?« »Primi me za roko in vleci z vso silo proti sebi.« Klop je brez oklevanja zagrabil sosedino roko in jo začel vleči s tako močjo, da je imel občutek, da bo roko odtrgal od telesa. Takrat se je ponovno zaslišal pok, temu pa je sledila bolečina, nato pa tema. Tema, tema, tema… nato pa izjemno močna svetloba. Nebesa? Se pride tako lahko v nebesa? Potem pa naj še kdo reče, da dobro delo ne vodi v nebesa. To so bile Klopove misli ob doživetem. Pa niso bila nebesa. Ko je pred seboj zagledal sosedo Minko, kako ga moči z krpo po glavi in kliče po imenu, mu je bilo takoj jasno, da bi lahko bil v vicah in da bo na ne- Šele sedaj, ko si je opomogel od vsega tega pretresljivega dogajanja je spoznal kaj se je v resnici dogodilo. Soseda Minka si je prinesla v vrtno uto pletenje, da bo v miru poslušala radio in ob enem pletla. Ko si je vse pripravila in spravila na svoje mesto je sedla v tisti stol, ki ga po navadi nosimo na plažo (aluminijast obroč in platno napeto na njem). Stol, ki je preživel že marsikatero nepriliko je popustil in platno se je strgalo po šivu. Soseda Minka je tako dejansko padla v stol, ki jo je dobesedno ukleščil tako, da so iz njegove notranjosti štrlele le noge, roke in glava. V takem stanju jo je našel Klop. Ko je pričel z reševanjem je to storil s tako silo, da je sosedo Minko stol tako rekoč izstrelil in izstrelek je seveda padel na Klopa. Od tod bolečina, kateri je sledila tema. Nezavest. Ko se je Klop vrnil domov se je za trenutek zaustavil pred hišo in nekaj mrmral sam pri sebi. Nato pa je izustil: »ni dobro biti v vrtu besa potrebno še malce počakati. – že zaradi jagod – da o smrtni nevarnosti Soseda Minka ga je ljubeznivo oskrbela, odpravil v hišo in se usedel na svoje me- mu pomagala, da se je usedel in seveda, sto: za mizo. dobrih del niti ne govorimo.« Za tem se je kakor se za dobro delo spodobi, fanta nagradila s precejšnjim kupom sladic. No, to, 58 13 Uto Ali kaj pomeni izlizati se iz situacije S sosedom in dobrim prijateljem Janezom Njuno druženje se je največkrat dogajalo se je Klop razumel tako dobro, da včasih pod starim hrastom. Tu so potekali boji, nista ves dan nič govorila, a vendar je bilo bitke, ofenzive, napadi, umiki, poplave, vse jasno kar sta si povedala. potresi, tu je pustila svoje sledi suša. Tu so nastajale hiše, bunkerji, tovarne, premogov- 59 niki, jedrske elektrarne, mesta, vasi… Ni Janeza odražala v prepovedi druženja (po bilo stvari, ki ne bi zrastla pod starim hras- domače pohajanja), gledanja TV in bila tom. podkrepljena z dodatnim delom: čiščenjem Vendar so se reči dogajale tudi na starem kokošnjaka. hrastu. Natančneje: v objemu njegove Po odsluženi kazni se je Janez vrnil pod krošnje. Spretnosti, moč, vzdržnost, ravno- stari hrast, a nikdar več ni bil isti. Dnevi težnostni preizkusi, gimnastika… čemu kazni in ječe so na njem pustili trajne sledi. vse je služila ta preprosta priprava! Hrast pa je bil poseben prostor še za neko drugo dejavnost. Danes bi tej dejavnosti rekli, da je bila delo na črno. Torej nekaj skritega, skrivnostnega, kar ni bilo ravno za vsako Seveda pa to ni preprečevalo tega, da se pod hrastom ne bi kaj drugega zanimivega dogajalo. Sredi jesenskega sobotnega popoldneva sta se pod hrastom ponovno oko. srečala Janez in Klop. Vendar tokrat Janez je dan za dnem na hrast prinašal Uto-ta. Črta že poznate. Uto pa je bil za sveže jajce. Se mirno razkomotil na eni nje- dve glavi višji, za en život širši in za odte- govih vej, vzel iz žepa star, zarjavel žebelj nek stisnjenega borovničevega soka (moral je biti zarjavel!), preluknjal z njim temnejši kot Črt. To je bila velika mrcina, jajce na vrhu in na dnu. Nato je spodnjo gledano iz telesnega vidika, a po ob- luknjo zaprl s prstom, jajce ponesel k us- našanju in nevzgojenosti pravi mali otrok. tom in posesal iz njega vsebino. Verjetno ni potrebno pojasnilo da je vsebino surovega jajca pogoltnil. Nato si je slastno obliznil ustnice, jajce pa nežno nasadil na eno manjših vejic starega hrasta. Tako je hrast počasi postal jajčevec – čeprav danes vem, da se pod tem imenom skriva nekaj spremljana še z dodatno družbo: Črta in Ves čas bombnega napada na zgoščene vojaške utrdbe je potekal neke vrste boj tudi med Črtom in Utotom. No, resničnega boja sicer ni bilo. Je pa ves čas Uto silil v Črta, ga lizal, ovohaval ter ga grizel v povešene uhlje. Bombni napad je ravnokar drugega. potihnil in vojaštvo je preštevalo svoje To delo na črno se je seveda skrilo v gosti zgoraj ponovno pojavi senca – tokrat nekaj krošnji starega hrasta. A ne za dolgo. Je- večjega kot so bili tisti angleški lovci od sen je prinesla veliko težavo. Ta se je za prej – in ob senci glasno renčanje. Ke- vrste ter pokopavalo padle, ko se nekje od 60 mično orožje? Jedrska bomba? Strok- smrček s svojim slinastim jezikom, nato se ovnjaki so bili zbegani. Res je, da ima je začel na pihanje odzivati z laježem in ko vsaka bomba tudi svoj zvok in da se po Janez kar ni hotel odnehati se je, očitno od- zvoku lahko prepozna kaj bo padlo na tla; ločen napraviti stvari konec, postavil na a tokratna melodija, ki je prihajala od zgo- vse štiri ter z vso silo, širino in dolžino raj je bila nekaj posebnega. Naenkrat je Janeza obliznil po obrazu. Sledil je vzvratni bilo vse jasno: totalna katastrofa! Janezov preval (drevo je namreč stalo na Kemično-biološko orožje velikega udara in brežini) in vsesplošni Klopov smeh. teže je padlo na opustošeno obrambno linijo. Od vsega bojišča ni ostala niti sled. Božja šiba, božja kazen za človekovo Vse se je torej končalo dobro: edina preživela (pa še ta dva ranjenca) bitke sta prevzetnost? sedaj bila deležna domače oskrbe in »li- Ko se je dim razmaknil in se je val smradu dobro odnesla in se »izlizala« vseh polegel so naključno preživeli ugotovili poškodb, ki sta jih utrpela na bojnem polju. zanja ran«. Verjeli ali ne vendar oba sta jo vzrok totalnega uničenja: Črt je Uta tako močno zagrabil za uho, da je ta od bolečine odskočil in zarenčal, ker pa ni bil pripravljen na tako ljubezensko izpoved svojega sotrpina je to mlado, a ogromno in nesorazmerno telesce z vso silo butnilo ravno na obrambne črte zaveznikov. Poseg je bil dokončen in usoden. Vojna se je še tisti trenutek končala. Bojišče ni bilo več aktualno, svojo aktualnost pa sta še vedno obdržala oba kosmata nadobudneža. Janez je njihovo igro hotel izkoristiti sebi v prid, ker ni želel pasti dolgčasa. Tako je začel, sicer previdno in na rahlo, pihati Utotu v smrček. Joj, verjetno ni bilo hujše stvari, ki bi jo lahko naredil! Uto si je nekaj časa s pridom vlažil 61 14 Spolzek teren Od smučanja do na-drsanja Že smo omenili, da je mimo Klopove hiše žoge, igranja badmintona, do ležanja v tekla asfaltirana cesta (ulica) na vasi. Ta je pozne nočne ure poletnih dni in do… no, bila precej strma. Primerna je bila za vso to naj naenkrat ostane še skrivnost. mogočo in ne mogočo dejavnost: od posedanja, lovljenja, iger, skakanja, podajanja 62 Ni bilo temu vedno tako. Dobro leto nazaj strmini. Zbrana druščina je hitro ugotovila, je cesta bila še makadam. Na tej površini da se plastični strešnik da še kako koristno so potekale drugačne dejavnosti, ko jih je uporabiti kot smučko. Tako se je začel sedaj omogočal asfalt. S prihodom na- »lov« za opremo. predne tehnologije je vas bila deležna nove ureditve kanalizacije, vodovoda, telefona, električne napeljave in slednje še asfalti- Ker novost še ni bila poznana na širšem trgu je hitreje dobila pot do smuka željnih ranja. To so se vaščani nosili! pobalinov. Svetlo rdeče, temno rdeče in ru- Prva, ki so s pridom okusila pestrost nove po asfaltu je bila prava akrobatska pred- ponudbe, so bila kolena: ožgana, stava. Ko si se enkrat pognal v dolino si le odrgnjena, potolčena, zasmojena, še skrbel, da boš pravilno umerjal tek in pa- opečena… Površina je resda postala ravna zil na ravnotežje. To je bilo smeha! Padci in gladka, a so bile posledice padca (in naprej, nazaj, vstran… odrgnjene dlani, tega ni bilo tako malo) precej drastične. Da tudi kakšno čelo je bilo rahlo obarvano v o raztrganih hlačah niti ne govorimo. rdeče. Je pa imela novotarija v vasi tudi velik Vsekakor pa se je kmalu usposobljenost plus. Ob postavljanju telefonskega zemel- izboljšala. Smučanje je postalo vaška jskega kabla so delavci, da bi kabel posebnost. Kaj bloški smučarji! zaščitili pred morebitnimi poškodbami nanj polagali nekaj podobnega plastičnim strešnikom. Približno meter in pol dolge ter osem do deset centimetrov široke »strešnike«. Ob morebitni potrebi po ponovnem izkopu bi tako delavci ob naletu na plastični strešnik vedeli, da so čisto blizu položenega kabla in bi tako bili previdni, da ga ne poškodujejo. Kako se je vsa zadeva odvila, po resnici povedano, ne vem. Vem pa, da se je nekega jutra začelo smučanje po asfaltirani mene so bile te nove smuči. In smučanje S časom in izkušnjami so napredovala tudi nova spoznanja. Ena teh je bila skrb za cestišče da se na njem ne bi nabirali kamenčki. Lahko si predstavljate kako so bili prijetno presenečeni vaščani, ko je cesta postala »vzeta kot iz škatlice«. Kimali so z glavami, si nekaj šepetali, slišati je bilo odobravanje in pohvalo: kdo bi si mislil, da bodo otroci tako skrbeli za novo cesto?! Kako že pravi pregovor: v sili hudič tudi muhe žre. Odrasli tega verjetno niso poznali; ali pa si niso hoteli tega priznati. 63 Vendar novostim in izboljšavam še ni bilo pravila možu, ki je bil invalid in mu naročila konca. Frane je doma očetu sunil (ukradel) za katere stvari naj poskrbi tisti dan. Kot mazivo, ki ga je uporabljal za podmazanje po navadi se je še za trenutek usedla in ležajev pri svojem tovornjaku. Tega si je premislila kaj bi pripravila otrokom za ma- Frane na tanko nanesel na smučke. Uf, to lico in kosilo, nato se je še priporočila sv. je bila šele novotarija! Mazivo je bilo v Krištofu in odšla na pot. Tako kot vsak de- parih dnevih »razprodano« in Frane je spre- lovni dan so jo pobalini prijazno jemal dodatna naročila za katera pa se je pozdravljali in se ji dobrikali (bogvedi pozneje izkazalo, da oče ni še nič vedel. A zakaj!), ona pa se je delala kakor da niko- ostanimo pri bistvu zgodbe. gar ne vidi in nič ne sliši. Čeprav se je ta »o- Z mazivom je smučanje teklo kot po maslu. Hitrost se je povečala, užitek je bil glušelost« kljub vsemu poznala pri malici ;-). večji, pot je postala skoraj še enkrat daljša. Med jutranjim protokolom pozdravljanja pa In začelo se je tekmovanje kdo bo prišel z se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Ku- enim samim odrivom čim dlje. harica Joža je s svojimi lepimi, novimi čevlji Nova panoga je vse hitro osvojila, pa tudi zasvojila. Sčasoma se je zasvojenost dodobra poznala tudi na asfaltni podlagi. Maziva je bilo že toliko na cestišču, da verjetno vsaj tri leta ne bi bilo več potrebe po podmazovanju smučk. A zasvojenost je naredila svoje: mazivu se je pridružilo še olje in še druge bolj ali manj čedne spojine. Sezona je ravno dosegala svoj višek, saj so tekmovalci začeli dosegati rekordne daljave, ko jo je naenkrat prekinil neljub dogodek. Vendar tako kot zmeraj je veljalo tudi tu: ni vse slabo, kar se vidi kot slabo. Ponedeljkovega jutra je šolska kuharica z visoko peto stopila povsem samozavestno na zaletišče novonastalega smučišča. In že se je odvil smuk, kateremu v tistem času ne bi bila kos niti brata dvojčka Phil in Steve Mahre. Brez kriljenja z rokami, v nizki preži, skoraj z nosom do tal je kuharica Joža posekala vse rekorde in to brez smuči! Neverjetno, res! A to še ni bilo vse. Ko je na ciljni ravnini zmanjkalo mazivnega materiala pod nogami je sledil ne ravno posrečen Planiški doskok. No, tukaj je kuharica podrgnila z rokami po tleh, kar ji je zmanjšalo rekordno dolžino, a še vedno zadostovalo za prvo mesto na lestvici. Končno pa se je jutranja smuka zaključila s padcem, katerega posledice je ču- Joža odhajala v službo. Doma je vse pri64 tila dobra kuharica Joža še tri mesece. Z mavcem na nogi. Po mesecu dni se je ponovno pojavila v šolski kuhinji. Verjetno je potrebno ob tem pripomniti, da se je po njenem nepravičnem (glede na starostno kategorijo) in nenapovedanem (glede na to, da ni bila prijavljena na štartno listo) smuku sezona zaključila za tisto leto. Predvsem zaradi ljubega miru. Pa tudi ne spodobi se, da bi bil ta del ceste tako izjemno počiščen, druga vaška cesta pa zanemarjena. Ob njeni vrnitvi v kuhinjo so fantje vstopili v postni čas. Ne vem, če je trajal ravno štirideset dni, vsekakor pa je bil za vse koristen. Spreobrnjenje je bilo več kot jasno in polno obžalovanja, kesanja in trdnih sklepov. Kuharica Joža je vse te spravne drže hitro opazila. A ni hotela fantov prikrajšati za post, za katerega so se odločili. Ko je Janez prvi popustil v svoji postni vnemi, pa je dala vsem jasno vedeti da je rekorderka ona in da bo od sedaj naprej ona določala pravila tekmovanja. 65 15 Operacija Blisk Tudi slepa kura zrno najde V Klopovi mladosti je veljalo naslednje ali kakšno njegovo življenjsko okoliščino; pravilo: če je nekdo bil malo »zmešan«, pa zlasti pa še če so fantje pri kakšnem dek- še naiven poleg ali če se je temu osnov- letu prepoznali vzorec »da se nosi« ali da nemu modelu »zmešanosti« pritaknila še govori stvari, ki nekako niso spadale v fan- sanjavost ali nerealnost v pogledih na svet 66 tovski miselni svet – po tem so tako osebo Mama Ana je pri pokosilnem opravku zali- poimenovali z zaničujočim izrazom: kokoš. vanja balkonskih rož opazila, da so kokoši Ta, drugače od vseh spoštovana žival se je v zgodovino Klopove mladosti zapisala kot brezglava in kognitivno manjvredna ter je tako postala lik, vzorec, model za človeka, ki nima urejenega lastnega podstrešja. No, pa naredimo korak naprej k naši zgodbi. Pisalo se je leto Gospodovo 1976. Bil je lep majski dan. Vse je brstelo od življenja. Vaški mladci so v tem obdobju živeli nekako razpeti med domom, travniki in gozdovi. Toliko življenja, kot ga je prinesla pomlad je bilo celo za malo vasico preveč. Vpitje, vreščanje, igre, skrivanja, razni džungelski projektni, izdelovanje piščali, lokov, mlinčkov na vodni pogon… vse to je vzbrstelo s pomladnimi dnevi, ko je sonce začelo polagoma v vsej svoji moči božati ta košček domovine. Po kosilu, katero je Klopu prineslo vsaj trenutno potešitev nepotešenega in zavijajočega črevesja, so se v okolici hiše začele odvijati čudne reči. Saj veste, da so čudne reči bile vedno na dnevnem sporedu, vendar tokrat so presenetljivi pojavi zbegali ne le starše vaških mladcev, pač pa celo mladce same. nekako ušle iz kokošnjaka. Brezglavo so letale sem ter tja po vrtu in se obnašale kot »kokoši«. Z eno veliko izjemo: nobena ni kljuvala, tako kot je to bilo običajno, mamine solate in drugih vrtnin, ki so bile tako skrbno spravljene na varno v toplogredno inštalacijo. Ob prejšnjih pobegih zmešanih kokoši so le-te skoraj praviloma »udrle« skozi platneno prevleko toplogredne inštalacije in se začele pasti po brezmejnih poljanah majskega menija. Tokrat je bilo drugače. Pobeg iz kokošnjaka je uspel in to vsem! Vendar obnašanje ubežnikov ni kazalo na neko organizirano kriminalno združbo, katera bi si zadala cilj: pokončati vse kar je zelenega na vrtu mame Ane. Kokoši so le brezglavo tekale zdaj sem, zdaj tja. Vmes je bilo kokodakanja, zaletavanja druga v drugo, skratka videti je bilo tako, kakor da bi jih pograbila neke vrste panika ali vsaj zadel najmodernejši živčni strup vojaške industrije. Iz balkona se je daleč na okrog razlegal ukaz mame Ane: »poskrbi, da bodo te zmešane kokoši našle pot nazaj v kokošnjak, takoj!« Ton, s katerim je bil ukaz izdan, je nakazoval nujnost in učinkovitost operacije, poimenovane operacija Blisk. 67 Klop si je nadel potrebno vojno opremo, se Kljub vsemu organiziranemu trudu po orožil, zavihal rokave, v malho potisnil še vzpostavitvi prvotnega reda, od nekako plinsko masko , če bi slučajno bilo pete ure popoldne pa še z dodatnimi ok- potrebno uporabiti skrajne načine repitvami mednarodnih modrih čelad sose- vzpostavljanja reda, ter se podal v boj z dovih, se operacija Blisk nikakor ni zmogla brezglavimi ubežnicami. prevesiti v dobro teh, ki so vstajnike oz. Raja, banda, leglo norcev, brezglava perjad… kaj vse je bilo slišati med vreščan- ubežnice hoteli ponovno spraviti v meje dovoljene svobode. jem, ki se je razlegalo iz ubežniških grl! Nekako okrog šeste ure po sredozemskem Klop je posegel po vseh njemu znanih me- času se je operacija Blisk prekinila. Od todah zatiranja ustajništva, demonstracij ali Bliska je ostala le še iskra, pa še ta je go- soočenja z naravno katastrofo… vendar vorila o polomiji. Vsa, do zob oborožena, nekako brez pravega uspeha. Dve kokoši armada je morala skupaj z modrimi če- je spravil nazaj v kokošnjak in šel na lov za ladami priznati svoj poraz in se tako vdala tretjo. Ko je ubežnico končno ujel, sta usodi, čakajoč zahtev in pogojev, ki jih drugi dve že bili ponovno na svobodi. In bodo ubežnice sporočile po pogajalcu. A tako je potekalo večji del popoldneva. ker pogajalca ni in ni bilo, se je armada Nekaj po četrti uri popoldne je Klop prejel okrepitve. Poveljnica in poveljnik garnizona (beri: mama Ana in oče Franc) sta uvidela brezizhodno situacijo in trud, ki je presegal celo Sizifove muke. Tako sta šla tudi sama končno odločila za strateški umik. Seveda z jasnim dogovorom, da novo jutro prinese dokončno zatrtje ubežniške horde. Nova operacija bo nastopila ob šest nula nula pod imenom: Črt in Uto. v akcijo. Operacija Blisk je tako dobila Ker je popoldne prineslo neizmerne izgube potrebne okrepitve. kalorij je večerja, ob načrtovanju še zadnjih Okrepitve da, a ubežnice so našle nov način obrambe svoje svobode. Dve sta sicer pristali v kokošnjaku, ostale tri pa so preletele (če se temu lahko reče let!) ograjo in se odpravile na sosedov vrt. Tako je akcija Blisk dobila mednarodne razsežnosti. borbenih akcij za naslednji dan, sprožila proces utrujenosti in potrebe po počitku. Oče Franc se je odpravil na svoje ustaljeno mesto, se zleknil na kavč ter začel slediti TV dnevniku. Kolikor pač je temu sledil. Po navadi je trajalo tri do pet minut in že so prihajali jasni impulzi, da se je dnevnik pre- 68 maknil na neko drugo, virtualno raven. Šele sedaj so odkrili, da niso bili sami. Kot Klop je te trenutke očetovega virtualnega je vse kazalo so tudi drugi uvideli, da je ta dnevnika vedno izkoristil. Premaknil je tele- noč najprimernejša za druženje vse vizijski kanal in s pridom užival preganjanje družine pod zvezdami. Celo Črt in Uto sta Toma z Jerryjem. svojo družinsko pripadnost potrdila s svojo Takrat pa, kakor da še ni bilo dovolj presenečenj, se strese vsa hiša. Kaj hiša, cel navdušeno prisotnostjo, vedoč da bo tako noč za njiju manj dolgočasna in krajša. svet! Očetova virtualka se takoj prizemlji in Kmalu je sledilo še nekaj sunkov, ki so posname Klopov pobledel obraz. »Ja kaj si povzročili da so celo hiše med seboj go- spet ušpičil?! Kolikokrat sem ti že rekel, da vorile v neki, cvileči, govorici. Kakšen dan! ne brcaj v kavč, ko gledam dnevnik!« Mis- In kakšna noč! Nekje okoli desete ure leč, da bodo besede zalegle, se ponovno zvečer se je zdelo, da se lahko družinski udobno namesti, a glej ga zlomka, vse se izlet zaključi – na veliko razočaranje vseh. spet začne tresti. No, to pa je bil že višek: Sledil je običajni večerni protokol, le da sta najprej izgubljena bitka v popoldanskih oče im mama govorila o neki magnitudi in urah, sedaj pa še nori večer. lestvici, katere pa ni bilo nikjer videti pris- Že je hotel oče seči po vzgojni metodi, ko lonjene na hišo. Potem pa razumi odrasle! je na Klopovem obrazu zaznal strah, Operacija Črt in Uto je ob šest nula nula paniko, bledico, ki ni in ni ponehala. Takoj stekla v popolni tajnosti in tišini. Zbrana vo- se mu je posvetilo, in to sredi noči! jska je, tokrat brez podpore modrih čelad, Oče je fanta pograbil pod pazduho, se zatekel v kuhinjo, kjer je ženo Ano pograbil za roko s tako silo, da je z njo potegnil s seboj še »macicijo« (bulo, poušter, blazino, na kateri poteka klekljanje). Nato se je zakorakala na sosedovo ozemlje, da bi dokončno zatrla ubežništvo. A je ostala praznih rok. O ubežnikih ne duha ne sluha. Le posledice o katerih pa na tem kulturnem mestu ne bi radi pisali. razlegel nadčloveški krik, ki je prepričal še Specialna ekipa za zatiranje organiziranega druga dva sinova, k temu, da se pridružita kriminala je obrnila vsak kotiček do- temu večernemu družinskemu izletu na mačega, mednarodnega in sosedovega plano. In tako je stalo vseh pet na cesti ter prostora. Celo zračni prostor, da ne bi spre- čakalo kaj se bo zgodilo. gledala ubežniških teženj po odcepitvi. A 69 vse brez pravega uspeha! Ker pa sta bila v jutranjo operacijo vključena tudi pripadnika posebnih enot, ki nikdar niso priznale niti poznale poraza ali reka: več sreče prihodnjič, je njuno zagrizeno (dobesedno!) iskanje končno obrodilo sad. Lajež in kokošje kokodakanje sta sporočila da je bila operacija posebne enote uspešna. Presenečenje! Kokoši so mirno počivale druga ob drugi, tako, kakor da ni bilo nič, na palici v domačem kokošnjaku. To je bil tudi sklep dvodnevnega manevra, ki je dobil celo mednarodne razsežnosti. Od takrat dalje se je Klop izogibal uporabi ponazoritve da se nekdo obnaša kot kura ali da je kokoš. Zakaj več kot očitno je bilo, da so te, sicer drugače zmedene živali, bile veliko bolj modre in tehnično napredne kakor ljudje. Seveda ko je šlo za seizmološka vprašanja. A pri teh vprašanjih se rado zgodi, da gre za vprašanje življenja in smrti. To pa je vredno upoštevanja! 70
© Copyright 2024