1. No category

3/2010
Odpuščanje
Uvodnik
Odpuščanje
Hvala ti, Gospod, ker me ozdravljaš!
Hvala ti, ker me sprejemaš!
Hval ti za vse novo, kar v meni ustvarjaš!
Hvala ti za milost zmeraj novega rojstva!
Hvala ti za odpuščanje!
Hvala ti, ker sem pred teboj enkraten, novo bitje,
izvirno delo tvoje ljubezni…
Zvijezdan Linić
»Ob določeni uri je bil trg že nabit z meščani. Na oder so se povzpeli brat Pacifik in
njegov zbor bratov pevcev. Kralj verzov je z
močnim glasom izrekel te besede: Meščani
Assisija! Prisluhnite »Sončni pesmi«, ki jo je
brat Frančišek sestavil pred nedavnim na svoji
bolniški postelji v slavo in zaradi sloge med
brati… Ko so bratje zapeli zadnji kitico o odpuščanju, je množica začela jokati. Vsesplošni
ganjenosti se je posrečilo, da se je globoko
dotaknila tudi dveh sprtih dostojanstvenikov.
Načelnik je stopil naprej v množici in je
šel do škofa. Pokleknil je k njegovim nogam
in rekel: »Tudi morilcu mojega sina, tudi
najhujšemu od mojih sovražnikov bi v tem
trenutku odpustil iz ljubezni do boga in do
njegovega služabnika Frančiška… Škof Gvido mu je ponudil roko, načelnika je dvignil
pokonci, prisrčno ga je objel in mu rekel: Tudi
jaz prosim za odpuščanje. Moja služba zahteva
od mene ponižnost. Toda po naravi sem jezljiv
in trmast. Prosim te, odpusti mi iz ljubezni do
Boga in do njegovega služabnika Frančiška.
Tistega dne je ljudstvo hvalilo Asiškega
ubožca, ker je s svojim sporočilom miru
prinesel slogo v mesto«. (prim. Ignacio Larranaga, Naš brat Frančišek, str. 328-329)
Kakšno pričevanje brez velikih besed in
praznih obljub. Ko bi le znali tisti, ki vedno
obljubljajo in bolj malo storijo delovati na
tak način. Brat Frančišek nagovarja tudi nas,
da je odpuščanje tisto, ki zdravi rane in nam
vsem odpira nebeško kraljestvo. Kolikokrat
naj odpustimo, so vprašali Jezusa? In njegov
odgovor je bil, da sedemdeset krat sedemkrat.
Neprenehoma, vedno. Ker je to potrebno na
vsakem koraku, saj drugače ne moremo živeti
v ljubezni in se bližati Bogu, ki je neskončna
dobrota in Ljubezen.
Dogodki kot so Duh Assisija, Podaj MI
Roko, obletnica srečanja papeža Pavla II. v
Assisiju s predstavniki verstev nam kličejo,
da smo odgovorni za mir in odpuščanje tukaj
in sedaj.
Ni potrebno kazati s prstom na našega
bližnjega in čakati, da bo on storil prvi korak.
V našem srcu se odločimo že danes. In v nas
se bo naselil mir, ki nam bo pomagal, da
bomo tudi mi lahko glasniki miru. Prosimo
Gospoda, da bi po vzoru tistih, ki so mir živeli in izžarevali okolici, tudi mi bili glasniki
njegovega miru in ljubezni. Brat in sestra,
pričujva skupaj temu zmedenemu svetu.
Vendar pa začniva vsak pri sebi…
br. Vlado Kolenko
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXI/3 (177) • 2010
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­n ik: br. Vla­d o Ko­l en­ko­
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Jana Pod­ja­voršek, Fani Pečar, br. Jože Smukavec • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3, 1119
Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na
2
3
Ob izviru
Ljubiti, ljubiti
in še enkrat ljubiti
Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke,
bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.
Če pa ljudem ne odpustite,
tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.”
4
Mt 6,14-15
Čas počitnic je čas, ko si odpočijem od
vsakodnevnih opravkov. Je čas, ko naredim
kakšno spremembo, zamenjam okolje, zjutraj
malo poležim in si privoščim kakšno dobro
knjigo.
Letos sem ob naključnem prebiranju
nove zaveze veliko premišljeval o odlomku
iz Matejevega evangelija. 14. in 15 vrstica 6.
poglavja pravita takole:” Če namreč odpustite
ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški
Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite,
tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.”
Zmotila me je vrstica, ki pravi. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil
vaših prestopkov. Ali kakor je rečeno: “Odpusti
nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili
našim dolžnikom.” Ko premišljujem te besede
se mi Gospod Najvišji kaže v čudno nevsemogočni luči, ali pa sem jaz kot človek postavljen
na pomembno mesto; da odpustim bližnjemu.
Sam namreč vem, da le stežka odpuščam.
Moje telo, razum, in kot človek na splošno
sem naravnan k samoohranitvi. Prva skrb je
skrb zame, da bom dobro živel, da sem sit,
na varnem, da živim čim bolj udobno. Nagnjen sem k ugodju. Torej, kar je dobro zame
je dobro. In vprašam se: Zakaj moram jaz
odpustiti nekemu človeku, ki me je prizadel,
nekomu, ki me ovira na poti k uresničevanju
mojih želja po ugodju, tudi ugledu v družbi
in podobno. Odpustiti je težko, kako je sploh
mogoče odpustiti?
To pomeni, da se moram premakniti iz
pozicije sebe v pozicijo drugega. Kajti, le če
zmorem vživeti se v drugega, v bližnjega, ki
naj bi mu odpustil, vidim sebe kot trdosrčnega in vase zagledanega človeka, ki ne pozna
Gospoda, ki mi svetuje: »Ljubi Gospoda
svojega Boga z vsem srcem in vsem bitjem
in enako ljubi svojega bližnjega kot samega
sebe.« Gospod je Ljubezen in če ljubim Gospoda, ljubim bližnjega in če ljubim bližnjega,
ga sprejemam in če čutim, kako mene Gospod
ljubi, potem ja edino prav, edino logično, da tudi jaz ljubim bližnjega in če ga ljubim mu
odpustim (še preden me prosi odpuščanja).
Ljubezen je milostljiva, je dobrotljiva se ne
ponaša, itd. Torej ljubiti pomeni tudi odpustiti in se veseliti.
Jezus odpušča tistim, ki so ga prizadeli.
Odpušča konkretnim osebam iz njegovega
časa. In če je Jezus moj idol, moj zvezdnik,
je naravno, da ga bom posnemal, kolikor
mi pač uspeva. Tako nekako sem povezal
dosedanje znanje o Bogu. Ljubiti, ljubiti
in še enkrat ljubiti. Iz ljubezni smo izšli,
od Boga smo poslani in v Ljubezen se
vračamo. To me osrečuje. A vendar me še
vedno bega misel: »Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših
prestopkov«. Primož Peterka
5
Ob svetem pismu
Odpustiti drugim
Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.
Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo
odpustil vaših prestopkov.” Mt 6,14-15
V zgornjem tekstu imamo trditev podobno tistim, kot se uporabljajo v zakonih. Mišljenje je združeno s strogostjo in se izključuje.
Najprej je predstavljen pozitiven vidik, sledi
mu negativen: »Če odpustite ljudem…, če ne
odpustite ljudem.«. Božje dejanje je odvisno
od našega. Ni nobene druge pasti ali izjeme.
To nam dokazuje tudi prilika o neusmiljenem
služabniku (Mt 18,23-35). Jezus malo prilik
pove tako direktno in določeno. Skupnost ne
more živeti resnično krščansko, če ta zakon
ni globoko zakoreninjen v srcu vsakega in če
to ne pogojuje njihovega delovanja.
Bog naše dolgove, ki pritiskajo na nas kot
neznosna teža, ki preprečuje, da bi živeli,
oddalji od nas. Oče je oče, ker daje in odpušča. Odpuščanje je vsakdanji kruh Duha.
Ljubezen živi iz daru in odpuščanja: če je v
dobrem dar, v hudem zraste v odpuščanje.
6
Ne prosim odpuščanja samo zase, ampak
tudi za brate. Drugače ne dosežem vira odpuščanja, ki je Očetova ljubezen do vseh.
Mi Bogu »dolgujemo« vse, kar imamo
in smo: vse prejmemo od njega (1 Kor 4,7).
Vendar to ni »dolg«, ki ga je potrebno vrniti:
to bi bil samomor! Je dar, ki ga je treba sprejeti
in živeti s hvaležnostjo. Grej je imeti življenje
za »dolg« in ne za dar. Odrešenje je prehod od
logike dolga in krivde v logiko greha.
Ko molimo k Očetu se predpostavlja, da
smo se že spravili z brati. Če ne odpustim
bratu, nisem sin! Odpustiti bratu ni neki dar,
ki mu ga dam, temveč ga od njega prejmem: v
odpuščanju prejmem Očetovega Duha. Zato
je odpustiti večji čudež kot obuditi mrtvega:
pomeni roditi se v nesmrtno življenje.
Bog ne skuša in ne vpeljuje v skušnjavo
(Jak 1,13): on je tisti, ki daje moč, da ne pademo (26,41). Skušnjave so del naše poti. Bog
nam jih ne prihrani, toda v njih nam pomaga,
da bi namesto kraja poraza postale kraj zmage
ali pa odpuščanja, če pademo.
Hudič je tisti, ki nam hoče gospodovati.
Svoje zaveznike ima v naših strasteh in v našem neredu, s katerimi nas skuša, da bi padli
v njegove roke in v njih ostali. Delo Boga je,
da nas iztrga iz njih in prepreči, da ponovno
pademo vanje. Kruh in odpuščanje, za katera
prosimo Očeta, imata moč, da nas obranita v
skušnjavi in osvobodita hudiča.
»Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče
ne bo odpustil vaših prestopkov.” Te besede so
preverjanje, da vidim, ali sem molil v resnici.
Če nisem odpustil bratu, ne poznam Boga kot
Očeta in ne sprejemam njegovega odpuščanja
meni! Pravični ni tisti, ki ne greši – vsi grešimo – temveč tisti, ki odpušča kakor Oče.
Odpuščanje bratu je poudarjeno prikazano
kot kraj, v katerem resnično spoznam Boga kot
Očeta (gl. Lk 15.11-32). Če ne odpustim, sem
molil zlagano, brez Duha Očeta in Sina.
Po raznih virih povzel br. Vlado Kolenko
Molitev otrok
za starše
Molitev
mladostnika
za starše
Gospod Bog, ti veš, da si včasih
predstavljam zakonsko in družinsko
življenje drugače kot moji starši. Na
mnoga vprašanja ljubezni in vzgoje otrok
gledamo jaz in moji vrstniki drugače in
bolj sproščeno. Naši pogledi se nam zdijo
boljši in pravilnejši kot prepričanje naših
staršev.
Toda prosim te, Gospod, pomagaj mi, da
se bom brez predsodkov približal svojim
staršem, da bom odkrit in iskren do
njih in jih skušal vedno znova razumeti,
čeprav so drugačnega mnenja kot jaz.
Jezus, prosim te za svojo mamo. Ti si
hotel, da mi je dala življenje. Brez nje me
ne bi bilo. Hočem ji biti za to hvaležen.
Dolge mesece in leta je bedela nad menoj
in tudi sedaj neprestano dela zame.
Bila je prva, ki mi je govorila o tebi in
me naučila moliti. Prosim te, Jezus
blagoslovi jo in povrni ji stokratno vse
dobro, kar mi je storila. Obljubljam ti, da
ji bom rad pomagal, jo spoštoval in ljubil.
Kakor mami, dolgujem svoje življenje
tudi očetu. Pozabljam na skrbi, ki jih ima
zaradi mene. Pomagaj mi, da bom bolje
spoznal, kaj dolgujem očetu. Daj, da bom
pozoren, iskren in hvaležen otrok.
Jezus, daj, da se bosta oče in mama
med seboj dobro razumela. Daj, da
bomo srečna družina, v kateri boš ti s
svojo materjo Marijo stalno gost in naš
prijatelj.
Pomagaj mi, da ne bom vedno ponavljal
pripomb na njihov račun, kot da bi
bili na svetu samo zaradi mene. Z
obzirnostjo in pripravljenostjo naj
sprejmem tudi njihove nasvete.
Daj mi moč in uvidevnost, da kaj
pripomorem k temu, da bosta moj oče
in mati našla dovolj časa zase, in da bi
se njuna medsebojna ljubezen, kateri
dolgujem življenje, ne bo ohladila po
moji krivdi.
7
Tema: Odpuščanje
Bili smo ujetniki
Izvor, Zlovešči otok, Učinek metulja …
je samo nekaj naslovov filmov, v katerih poskušajo igralci spremeniti/popraviti dogodke
iz svoje preteklosti. Pa ne gre samo za filme,
verjetno si lahko vsak prizna, da se vsake toliko ujame pri misli, kaj bi bilo, če bi kakšno
stvar v življenju naredil drugače, če bi imel
moč, da bi spreminjal preteklost. Preteklost
nas na nek način vedno lovi.
Žal ali na srečo moči, da bi čas zavrteli
nazaj, nimamo (mimogrede tudi v zgoraj
omenjenih filmih, se zadeva nikoli ne izteče
dobro), je pa ODPUŠČANJE eno izmed
orodij, kako se spoprijeti z že izvršenim dejanjem. Ne spreminja sicer preteklosti, poveča
in izboljša pa prihodnost.
Odpuščanje je (kot tako je običajno definirano) proces, ki zaključi jezo, odpor, zavračanje ob napaki (zavestni ali nezavedni), ki smo
jo naredili sami ali drugi oziroma ob krivici,
ki smo jo doživeli. Gre za odpoved zahtevi po
maščevanju in povračilu.
V različnih religijah:
Do 80. let prejšnjega stoletja je bil sam pojem odpuščanja praktično uporabljen samo v
povezavi z vero, po tem pa je dobil svoje mesto
tudi znotraj psiholoških znanosti.
Večina svetovnih religij ima namreč
učenje o odpuščanju vključeno v svoj nauk.
Ponekod je odpuščanje, ki ga ljudje izkazujejo
drugim, želja po božanskem odpuščanju, ki
ga sami potrebujejo zaradi svojih pomanjkljivosti, medtem ko drugje ni razlike med
človeškim in božjim odpuščanjem.
V budizmu (ki poudarja srednjo pot) je
odpuščanje nujno potrebno, da bi se otresli pretiranih čustev, ki se naberejo okrog
bolečine, ki jo človeku povzročajo neprijetni dogodki. V hinduizmu je odpuščanje
značilnost tistega, ki želi prekiniti verigo
ponovnih rojstev. Koran v islamu predvideva
nasilno vedenje samo v
primeru branjenja vere,
življenja ali lastnine, v
vseh ostalih primerih
je odpuščanje pravi odgovor. Judje praznujejo
veliki dan spravni dan
Yom Kippur, ob katerem
pregledajo dejanja preteklega leta in prosijo za
odpuščanje tiste, ki so
jim storili krivico (tako
ljudi kot Boga).
In krščanstvo?
Pridiga o izgubljenem sinu ali o usmiljenjem služabniku, blagri iz govora na gori,
Jezusov odgovor na Petrovo vprašanje, kolikokrat naj odpusti (mimogrede odgovor 70
krat 7 krat ne pomeni samo 490 krat, ampak
vedno), je samo nekaj primerov, ki utemeljujejo odpuščanje. Za razliko od drugih
religij je odpuščanje prostovoljni dar zaradi
Jezusove daritve in ni posledica človekovih
dobrih del.
Odpuščanje kot terapija
V zadnjem času pa je odpuščanje del
zdravljenja duševnih ran. Hkrati pa vpliva
tudi na čisto telesno raven. Študije so namreč
pokazale, da so ljudje, ki zmorejo odpuščati,
srečnejši in živijo dlje kot zamerljivci, manj
so podvrženi različnim boleznim in na sploh
je njihovo življenje polnejše.
Učinkovit postopek vsebuje štiri elemente:
• Izražanje čustev – ne glede na to, kaj je
človeka prizadelo (nasilje, krivica …), je
potrebno, da izrazi, kaj je ob tem občutil;
• Razumevanje – naši možgani namreč
hočejo stvari razumeti in četudi ni nuj-
8
no, da se bomo z golimi dejstvi strinjali,
potrebujemo neki racionalni okvir, ki bo
razložil, zakaj je do tragičnega dogodka
prišlo (tudi naključje je lahko zadovoljiv
odgovor);
• Ponovno izgradnja občutka varnosti
– potrebno je vsaj do neke mere biti prepričan, da se dogodek ne bo več ponovil;
• Puščanje iz rok – zadnji korak pomeni
odločitev, da je zamera končana.
Pri tem ne gre za stopnje linearnega procesa, ampak za elemente. Zaporedje med prvimi
tremi ni ključnega pomena, v kolikor so le vsi
trije vključeni (lahko se tudi večkrat ponovijo), ni pa mogoče doseči četrtega (puščanja
iz rok) brez prvih treh.
Glede na to, da je odpuščanje nekaj, kar si
lahko privzgojimo, nimamo pravega izgovora, da ga ne bi prakticirali. Na določen način
odpuščanje pomeni, da rešimo ujetnika in
pri tem ugotovimo, da smo ujetnik bili pravzaprav mi sami.
po različnih virih povzela Fani Pečar
9
Frančišek in Klara vabita
Takole pravi: »Če bi sovražnik zapeljal kako
sestro, da bi smrtno grešila zoper način življenja, ki smo ga zaobljubile, naj jo opatinja
ali druge sestre dvakrat ali trikrat posvarijo.
Če se ne poboljša, naj toliko dni, kolikor traja
njena upornost, v obednici na tleh je kruh
in vodo vpričo vseh sester. Opatinja naj ji
odmeri strožjo kazen, če se ji bo zdelo potrebno. Dokler je uporna, naj druge molijo, da ji
Gospod razsvetli srce za pokoro. Opatinja in
njene sestre pa se morajo varovati, da se ne
bodo jezile ali vznemirjale zaradi greha kake
sestre; kajti jeza in nemir ovirata ljubezen v
njih samih in v drugih.«
Slednji zapis o tem, naj se sestre ne vznemirjajo in jezijo zaradi greha kake sestre, ker
to ovira ljubezen v njih in v drugih, pa najbrž
Pozabiti in/ali
odpustiti
»Odpustil sem, ampak pozabiti pa ne morem!«, so besede, ki jih velikokrat slišimo v
našem življenju. Sprašujem se, kaj je torej lažje narediti: odpustiti ali pozabiti? Mar naj to
ne bi šlo z roko v roki? Če odpustiš, potem je
stvar vendarle izbrisana, in če je izbrisana, je
ni več. Zakaj torej hranimo spomin na to, da
je tam pa vendarle nekaj bilo, a smo izbrisali?
V razlagi Očenaša brat Frančišek razmišlja: »In odpusti nam naše dolge: po svojem
neizrekljivem usmiljenju, po trpljenju svojega
ljubljenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, in po zasluženju ter priprošnji blažene
Device Marije in vseh tvojih izvoljenih. Kakor
tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom: in glede tistega, česar ne odpuščamo popolnoma,
stori ti, Gospod, da v polnosti odpustimo,
da zaradi tebe sovražnike resnično ljubimo
in zanje pobožno molimo; da nikomur ne
vračamo hudega s hudim, temveč da se v tebi
trudimo koristiti vsem.«
10
Ob branju te razlage se mi oči ustavijo na
besedah: in glede tistega, česar ne odpuščamo
popolnoma, stori ti, Gospod, da v polnosti
odpustimo. Ob tem se mi poraja vprašanje:
ali smo ljudje sposobni popolnega odpuščanja ali pa se nam vedno zatakne tam, ko je
treba tudi pozabiti? Odpuščanje je milostni
trenutek tako s strani Boga do človeka, kot je
milostni trenutek v medosebnem odpuščanju.
A milostni šele takrat, ko nam Gospod nakloni moči za popolno odpuščanje; za kar pa je
treba prositi. Kajti če nepopolno odpuščamo,
če so besede odpuščanja na naših ustnicah,
naše srce pa še ne more pozabiti, potem bomo
temu človeku težko delali dobro ali pa bo naša
dobrotljivost nepristna in zlagana.
Sestra Klara pa o odpuščanju govori v
zvezi s pokoro, ki naj se naloži sestram, ki se
pregrešijo ter v opomin in poboljšanje sester.
ne velja samo za sestre, ki sledijo sveti Klari.
Prav tako in v obilni meri bi moralo veljati
za kristjane sodobnega časa, ki imamo ob
srečanju s svetnim in posvetnim veliko priložnosti, da bi stresali svojo jezo in morda celo
gnev na koga izmed Kristusovih bratov in
sestra. Morda se premalo zavedamo dejstva,
da jeza in nemir ovirata ljubezen v nas samih
in drugih. Morda pa se želimo kakor Adam
in Eva postaviti na mesto Boga in postati sodniki svojih bližnjih. Prevečkrat pozabljamo,
da je bilo tudi nam veliko odpuščeno. In kdo
smo mi, da smemo obsojati druge v njihovih
napakah in prestopkih. Raje se odločimo za
moč molitve, ki bo spreobračala nas same in
svet okrog nas.
Andreja Štunf
Prosil sem Boga, da mi odvzame ošabnost. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da to ni njegova
naloga, ampak da jo moram odložiti sam.
Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega otroka. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je,
da je njegov duh zdrav, telo pa je samo nekaj minljivega.
Prosil sem Boga, naj mi da potrpežljivosti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da je
potrpežljivost sad trpljenja. Ni podarjena, temveč si jo je treba pridobiti.
Prosil sem Boga, naj mi da srečo. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da mi On daje svoj
blagoslov, sreča pa je moja naloga.
Prosil sem Boga, naj mi prihrani bolečino. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da nas trpljenje
rešuje posvetnih skrbi in nas bliža Njemu.
Prosil sem Boga, naj mojega duha spodbuja k rasti. Bog pa je rekel: »Ne.« Dejal je, da
moram rasti sam, On bo le obrezal veje, da bom bolje obrodil.
Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kakor On ljubi mene.
In Bog je rekel: »Ah, končno ti postaja jasno!«
Prosil sem za moč … In Bog mi je dal težave, da me utrdijo.
Prosil sem za modrost … In Bog mi je dal probleme, da jih rešim.
Prosil sem za pogum … In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam.
Prosil sem za ljubezen … In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam.
Prosil sem za usluge … In Bog mi je dal priložnosti.
Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel … Dobil pa sem vse, kar sem potreboval.
Moja molitev je bila uslišana.
Bruno Fererro
11
FO in Frama
Duhovni kapitelj za
animatorje FO in
FRAMO
Piran, 3.-5. september 2010
Bilo je jutro in bilo je popoldne, petek. In
pod večer sta prišli še zadnji skupini: delegacija iz Vipavske doline in delegacija iz Ptuja.
Vstopili smo v temačen prostor in zagledali
mnogo znanih obrazov, ki so nas vprašujoče gledali. Posedli smo se v 53-kotnik in
prisluhnili br. Vladu. Ko smo bili že zaspani
od gledanja odlične miniserije Momo, smo
zmolili, odšli vsak v svojo mehko posteljo in
pri priči zaspali.
Zjutraj smo se prebudili siti včerajšnje
pašte, a vseeno lačni duhovne hrane. Tako
smo se hitro umili, razgibali in pozneje začeli
razglabljati o himni FO in FRAME. Bili smo
preveč različni v skupinah, da bi dobili idealno,
realno rešitev, zato smo raje po kosilu zaplavali
v hladnem in osvežilnem morju. Tako smo prišli nazaj v samostan mokri. Ko smo se najedli
napolitank, smo se po skupinah pogovarjali o
vseh mogočih problemih, tudi o tistih, ki jih
sploh ni in naredili takšne in
drugačne rešitve. Bile so 3 skupine: Prva
nevednih (tistih, ki so bili
prvič na kapitlju ter niso
poznali FRAME), druga
filozofov (tisti, ki so reševali
svet in Frančiškovo mladino
ali manj pametnejši in odrasli ljudje) in tretja – najbolj
odgovorni, animatorji FO.
Zelo smo se izmučili,
saj smo se skoraj na pamet
12
Znamenje časa
naučili kateheze Frančiškovih otrok. Ko nam
je zmanjkalo moči in pameti, smo se lačni
odpravili na večerjo, ki nam je zelo teknila,
saj so jo pripravile odlične kuharice.
Po večerji, zabavna večerja (oz. večer) z
zabavno kosmato materjo in blond majhnim
sinom, ki umira ob pijanem očetu. Kasneje je
šla zabava z večerom samo navzdol. Potem
smo šli še izkoristit večer za romantiko na
obalo, ta najbolj zmešani pa so se tudi kopali. Nekateri so svoje kopanje nadaljevali
še zjutraj in tako lepo preživeli sveže jutro v
slani vodi.
Po zajtrku smo se posedli v avtomobile in
se odpeljali na ziher najzabavnejšo predstavitev solin ever. Preverjeno!
Polni znanja in novih spoznanj smo šli še
v faro gospoda Stanka k maši in prepevali naglas in s srcem. Ker se je naš vikend skupnega
preživetja zaključeval, smo se odpravili nazaj
v samostan na kosilo, kasneje pa so nekateri
pospravljali, drugi pa smo malo zakinkali.
Tisti, ki so morje najbolj pogrešali so se vrgli
vanj, tisti, ki te potrebe nismo imeli, pa smo
bili vanj vrženi za 20 evrov. Tak je bil še
zadnji pozdrav poletju, domov smo se vrnili
prijetno utrujeni.
Urban in Ana – Frančiškova mladina
Zakaj je lažje
obsojati kot
odpuščati?
Že na začetku vam povem, da odgovora
na to vprašanje ne vem, le skupaj z vami
bi rada razmišljala o njem. V času, ko so
zdravniki prenehali delati nadure, so jih v
javnosti s polno paro obsojali, da premalo
delajo, da imajo previsoke plače … To, da
znotraj zdravniškega ceha ni vse v redu, je
jasno, toda posploševanje in grde obsodbe,
pa niso na mestu. A nihče, ki glasno obsoja
vsevprek, ne zna videti in niti ne zmore, kako
naporno je operirati, pregledovati paciente,
diagnosticirati, pomagati …
Ko se poleže vihar okoli zdravnikov, se
začne polivati gnojnico po učiteljskem in
vzgojiteljskem kadru. Spet obsojanje vsevprek – da imajo tako ali tako samo počitnice, da niso učinkoviti, da premalo naučijo
… Premalo je cenjeno delo vzgojiteljic in
vzgojiteljev, ki se ukvarjajo z najmlajšimi. In
prav malo jih ve, koliko priprav je potrebnih
za izpeljavo ene učne ure in da je kljub dobri
pripravi lahko pouk prava polomija, če se le
en učenec odločil, da ne bo sodeloval. In da ni
enostavno malčkov naučiti previdnosti ob igri
ali pa stati pred 28 pubertetniki, ki na primer
organske kemije organsko ne prebavljajo.
Kaj govorijo in pišejo o duhovnikih, pa
tudi že vsi veste. Čeprav vem, da ima vsak, ki
bere te vrstice, čudovite izkušnje in pozna vsaj
enega predanega duhovnika, ki mu pomaga
na poteh v življenju. Vsaj enega ….
Na drugi strani pa imamo heroje, ki gradijo stadione, stolpnice … na račun ljudi, ki
jim ni odvzeta le temeljna pravico do plačila,
ampak tudi človeško dostojanstvo. Kakšna
dvoličnost! »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj
delajo,« tudi danes prosi trpeči Jezus na križu.
Občutek imam, da je v Sloveniji obsojanje
nacionalni šport, ki gre v bok nevoščljivosti.
Pa saj sta obe lastnosti malce v sorodu, kajne? Ko smo v septembru razmišljali tudi o
samomorilnosti našega naroda, mi je na misel
šinilo, da je naš problem, ne le, da ne znamo
odpuščati drugim, ampak da ne znamo
odpustiti niti sebi. Tu pa se pot odpuščanja
začne. In ker imamo oči obrnjene od sebe, je
lažje videti, kaj dela narobe drugi, kot kakšno
napako odkriti pri sebi, jo popraviti in si jo
odpustiti. Mogoče je pa zato lažje obsojati kot
odpuščati? Ne vem. Mogoče …
Mateja Feltrin Novljan
13
Božje stvarstvo okrog nas
Intervju: Urban Kobal
Poznajo ga kot Turbo
Moja jutranja pot in
molitev
Vsako jutro, med delavnikom, se odpravim peš do postaje, kjer počakam na
avtobus, ki me pelje do Celja v šolo. Pot je
dolga približno dva kilometra. Sprehodim
se mimo našega vinograda, med njivami, ki
jih kmetje skrbno obdelujejo in gledam, kako
zori koruza. Nato pridem v vas. Po prižganih
lučeh ugotavljam, kdo že bedi in kdo je že v
hlevu. Pot nadaljujem po cesti čez Dravinjo.
Pridem do gozda in poslušam, kako pojejo
ptice: sinice, kosi, slavčki… Včasih vidim celo
kakšno divjo žival. In že sem skoraj na postaji.
Večkrat mi kdo reče, naj raje grem s kolesom ali s »štirjakom«, da bom prej prišel
na postajo. Vendar raje vstanem malo prej
in grem peš čez to čudovito pokrajino. Med
potjo si vzamem čas za meditacijo in pogovor
14
z Bogom. Tako se lažje pripravim za napore,
ki mi jih prinese dan. Najprej pomislim na
vse stvari, ki pridejo danes na vrsto. Bom
šel danes ministrirat? Imam pevske danes?
Je trening? Pišem danes kakšen test? Bom
slučajno vprašan?... Nato se malo zberem
in se zahvalim Bogu za vse stvari, ki mi jih
je podaril. Za še en dan, ki mi ga je dal. Za
čudovito naravo, da lahko uživam v njeni
lepoti. Za družino, v kateri odraščam. Za oba
brata in sestri. Za vse dobre prijatelje. Za vse
stvari, ki so se mi zgodile v prejšnjem dnevu.
Za vse ocene v šoli, tudi negativne, saj se s tem
zavedam, da se moram več učiti…
Na koncu se še priporočim Bogu, da bi dan
potekal kar se da dobro, da ne bo kakšnih velikih nevšečnosti… Vendar naj se zgodi kakor
hoče Bog, ker On ve, kaj je najboljše za mene.
Ob koncu molitve sem pa že skoraj na
postaji. Srečam se s prijatelji in že »vrežemo«
kako debato…
Janez Črešnar
V letošnji Stični je bil eden izmed neutrudnih animatorjev »Samarijanov« na ulici,
kljub dežju je vztrajno spodbujal mlade, jih
usmerjal na pravo pot. Je vsestransko uporabni
človek dobrega srca, ki pomaga tako z besedami, poslušanjem, življensko izkušnjo, kot tudi s
pridnimi rokami. V Vipavskem Križu in Ajdovščini pa je navzoč na mladinki sceni, ob tem
pa so njegovi hobiji še sadjarstvo in kozjereja.
Urban, bi morda še kaj dodal o sebi
Ni prav kaj veliko dodati. Mislim, da je predvsem kaj za odvzeti. Sem navaden štirindvajsetletnik. Trudim se, da bi bil kolikor toliko dober človek
in to je tudi vse. Pa še to mi velikokrat ne uspeva.
Kam bi peljal najljubšo osebo v Assisiju in kam v
Sloveniji? Zakaj?
Hm, ne vem. Nikoli me še ni nihče tega vprašal.
Pa tudi od mojega zadnjega obiska Assisija je več
kot 4 leta. Če bi bil že v Assisiju, bi to osebo peljal
na vse pomembne kraje in ne le na enega, ker je
škoda denarja za pot, da bi si ogledala samo en
kraj. Me je pa od vseh assiških znamenitosti najbolj
nagovorila La Verna. V Sloveniji pa bi osebo peljal
v Prekmurje.
V katerih lastnostih ti je Frančišek najbližji?
Frančišek mi je že od malega zgled. Čeprav ne
smem pozabiti omeniti, da sem na ta zgled tekom
mladosti prevečkrat pozabil. Pa tudi sedaj sem še
zmeraj grešnik in bi Frančišek gotovo rekel, da
ga slabo posnemam. Frančišek mi je predvsem
blizu v svojem odnosu do narave in v ljubezni
do dela. Pokazal nam je zgled kako je potrebno
vsako živo bitje spoštovati in gotovo ne bi zagovarjal modernih superstrupenih insekticidov in
neselektivnih herbicidov. Sam se zato trudim, da
bi naravo s svojim delom čim manj obremenjeval.
Sicer uradno nismo nič ekološki. Nimamo nobenih
papirjev, ker se mi ne zdi vredno zapravljati časa s
tem. Je pa sadje, zelenjava in ostalo, kar pridelam,
popolnoma nesporno.
Kako se je znal Frančišek čuditi stvarstvu, je
prva pomembna lastnost, druga pa je, kako je znal
pomagati tudi malemu človeku. Kot tretje in gotovo najpomembnejše pa je njegova preprostost.
To mi povsod po svetu, kjerkoli grem, pomaga, da
lažje živim. Ni mi potrebno, da bi živel v prestižnem
hotelu, ni treba da jem le petično hrano... Pa tudi
do ljudi veliko lažje pristopaš, če prideš pred njih
ponižen in preprost. Veliko lažje je doseči njihov
način razmišljanja, veliko lažje se ti odprejo. Prav
v tem, v spoznavanju različnega mišljenja ljudi, pa
vidim največji čar vsakega potovanja, misijona ali
službovanja v tujini. Že res, da je zanimivo gledati
rajske plaže na Tajskem, Machu Picchu v Peruju,
krater vulkana Teide na Tenerifih, a bistvo so vendarle ljudje, od katerih se lahko učim.
Kaj te je najbolj zaznamovalo v življenju, ti pustilo
največji pečat?
Stara mama. Bila je moja vzgojiteljica in zgled.
Drugače pa moje življenje ni življenje sv. Pavla
ali pa katerega drugega človeka, kateremu se je
življenje dramatično spremenilo. Moje življenje se
15
spreminja počasi, organsko, v malih korakih. Vsak
dan sem nekoliko drugačen, in se to opazi šele na
dolgi rok. Vsak trenutek človeka nekoliko zamaje,
verjetno so tudi stranpoti potrebne, da lažje vidiš
kak pomemben cilj. Odmik vsakokrat bolje razkrije
resnico, kot če bi po resnici kopal. Kot voda. Le če
se odmakneš ven iz nje in je ne blodiš, lahko pričakuješ, da se bo zbistrila in morda boš videl na dno.
Veliko svojega prostega časa razdajaš drugim, med
drugim si bil na delovnih taborih najprej Karitasa v
banjaluški Škofiji, nato vsako leto po več mesecev v
Peruju, Afriki, nazadnje letos na Tajskem… Kot si
zapisal, ljudem najraje daš košček sebe, svoj čas…
Zakaj?
Jezus nam je dal zgled. On je daroval samega
sebe. Jaz tega ne posnemam dobesedno, ampak v
prenesenem pomenu. Zdi se mi, da je to največ, kar
lahko človek da, in hkrati tisto, kar je najtežje dobiti
dandanes. Na voljo imamo mojstre za vsako stvar.
Tudi kar se je še do nedavnega naredilo z medsosesko pomočjo, danes skorajda ne obstaja več. Za
vse so servisi. Ne obstaja in tudi ne more obstajati
servis, ki nudi človeku bližino. Ne obstaja servis, ki
bi ga lahko plačal in se potem počutil človek.
In ob teh razmišljanjih, ko sem opazil to praznino, sem se odločil, da jo bom po svojih močeh
skušal zapolniti. Po letih, ki sem jih posvetil predvsem tujini, opažam v kaj drvimo. Mnogi mislijo da
je v Sloveniji kriza, a v resnici sploh še ni hudo. Vsaj
ne v primerjavi s tistim dnom, s katerim se človek
16
lahko sreča na Gran Canariji ali v Bangkoku. Da
o Pattayi sploh ne izgubljamo besed. Tako da se
sedaj po malem vseeno nagibam, da bi se posvetil
delu v Sloveniji. Da skušam tukaj narediti, kar je v
moji moči. Je pa vseeno res, da ko te enkrat okuži
misijonski duh, ne moreš več mirno živeti, ne da bi
mislil na ljudi, s katerimi si živel in delal.
Gotovo veliko ljudi, srečanj iz te misijonske izkušnje
nosiš še vedno s seboj? Bi katero delil z nami?
Ne vem, katero bi opisal. Veliko je dogodkov,
ki so za vedno zapisani v možganih. Prav zaradi
taborov sem se tudi sam spremenil. Morda lahko
opišem izkušnjo iz Tajske, ki je še sveža. V skupini
smo se velikokrat spraševali, če smo res kaj dosti
naredili. Smo jim res veliko pomagali. Kaj so sploh
imeli od nas? Potem pa se je zgodil poslovilni
večer. Vsak je do vsakega prišel ponižno, se stisnil
in povedal kakšno lepo misel, se zahvalil da smo
prišli, povedal morda dogodek, ki si ga bo za vedno
zapomnil... In to še vse v soju sveč in ob prijetni
glasbi. Ko si v njihovih očeh videl, kako pomembno
je bilo zanje zgolj to, da si bil z njimi. Da smo jih
naučili nekaj angleščine, nekaj bolj tehničnih del
in vse ostalo je bistveno manj pomembno. Otroku
s solzo v očeh je bilo predvsem pomembno, da si
bil z njim in da si ga imel rad. Od takrat naprej vsi
vemo, zakaj smo šli in za kaj smo bili tam.
Kot absolvent teologije in filozofije si osem
mesecev poučeval na Kanarskih otokih. Kako te je
zaznamovala ta izkušnja? Kakšne so razlike med
mladimi v Sloveniji in mladimi na Kanarskih?
Vsak človek je različen. Narod od naroda pa še
precej bolj. Španci so vročekrvni in mladina potem
vsekakor ne more biti bistveno drugačna. Je pa res,
da so Kanarski mešanica ljudi z vsega sveta. Tako
rasnega nasprotovanja pač ne more biti toliko, kot
ga je v Slovenji, kjer živimo v glavnem Slovenci.
Tudi stereotipov imajo gotovo precej manj. Na Kanarskih je razlika z mojega zornega kota predvsem
v tem, da so tam razlike med mladimi veliko večje.
Tisti, ki so aktivni, so še toliko bolj aktivni kot v
Sloveniji, veliko več pa je tudi popolnoma pasivnih
mladih, ki jim ni mar za nič na svetu.
So pa tudi bolj praktične razlike. V Sloveniji
ima vsak človek vsaj nekoga v žlahti, ki je kristjan,
na Kanarskih pa sem, ob poučevanju religijskega
pouka, odkril, da prav noben v razredu ne hodi v
Cerkev in to kljub temu, da je Španija uradno zelo
katoliška država. V Slovenji se mladina napija, na
Kanarskih je alkohol med mladimi že nekoliko iz
mode in se rabijo predvsem droge. Pri nas je prostitucija le preko oglasov v oglasnikih, na Kanarskih
pa se prostitutke in prostituti prosto sprehajajo in
spravljajo mladega človeka v skušnjavo kar sredi
vasi ali mesta pri belem dnevu.
Razlik je zelo veliko, hkrati pa je tudi res, da je
otrok povsod po svetu otrok, in da smo si s kanarčani tudi zelo podobni.
Izkušnja Kanarskih mi je, poleg tega, da sedaj
veliko bolj „čisto“ vidim, kam drvi civilizacija, dala
tudi veliko samozavesti, da to preusmerim. Sam
pred Kanarskimi nisem imel veliko izkušenj z učnim
procesom in sem bil tako praktično brez predhodnega praktičnega znanja potisnjen v učenje v
angleškem jeziku. Ker pa angleščine tam praktično
ne znajo, sem se moral velikokrat posluževati tudi
španščine, da sem razložil, kaj govorim. To je bilo
izredno težko, saj mi je angleščina v srednji šoli
povzročala premnoge nevšečnosti, da o neznanju
španščine sploh ne izgubljam besed. Ko se na vse
to spomnim, mi je veliko lažje učiti v Sloveniji. Tukaj
lahko vse razložim kar v jeziku, katerega obvladam.
Veliko bolj kot moji kolegi se zavedam, kakšen
blagoslov je to.
V Stični sem občudoval tvoj pristop do mladih,
predvsem tistih, ki jih nisi poznal. Na kakšen način
pristopiš do mladega človeka?
V Stični sem bil član ulične ekipe. Tako sem
ves čas posvetil pogovoru z mladimi na robu. Nobenega od njih nisem prej poznal. Kako pristopiti
je verjetno najtežje, a vseeno je to v Stični lažje,
saj te mladi že pričakujejo in vedo, da boš z njimi
govoril. Sicer so nas precej učili, kako je dobro
k takim ljudem pristopati, a sem to v glavnem
pozabil in kar pozdravil in se pridružil skupini pri
pogovoru. Mislim, da nisem bil nič kaj drugačen od
svojih sodelavcev. Kako pa v normalnem življenju
pristopam do mladega, ne vem. Nikoli nisem o
tem razmišljal. Tudi ne pristopam do ljudi kar tako,
sredi mesta. Si pa navadno vzamem čas za tiste, ki
pridejo k nauku, na srečanja ipd. Mislim, da je pri
pristopu najbolje pomisliti, kaj sočlovek potrebuje.
Kaj želiš podariti mladim, kam jih želiš usmeriti, tudi
v okviru Frame?
Do sedaj še nikoli nisem bil član nobene verske
organizacije ali gibanja. Nisem niti skavt, niti emanuelovec, niti ministrant, niti član Frame... In do
nadaljnjega se tudi v nobeno versko organizacijo
se ne nameravam vpisati, ker ne čutim potrebe po
tem. Ali pa mogoče tega, kar tam nudijo, ne znam
primerno ceniti. Verjetno je lažje slediti in živeti
evangeljsko življenje, če te veže obljuba, a sem si
sam izbral težjo pot. Svoboda mi je velika vrednota
in najverjetneje plačujem zanjo previsoko ceno, a
trenutno vidim obljubo kot prisilo, da stvar izpolnjujem. Sam pa bolj hrepenim po tem, da se vsak
dan sproti odločam za dobro. Verjetno je to zelo
težko razumeti, a tako delujem. In če bom danes
začutil, da moram kakšno stvar narediti drugače,
mi noben ne more reči: »Glej ga, tak je, pa čeprav
ga vežejo vrednote te in te oraganizacije«.
Z mladimi in vsemi ostalimi pa se ukvarjam
predvsem zato, ker se trenutno čutim poklicanega za to delo. Prav imate, da več časa namenjam
mladim. To pa gotovo prvo zaradi evangelija, ki jim
ga lahko posredujem, kot drugo pa zato, da jim
pokažem svoje napake in jim skušam pokazati, da
17
jim ni treba vseh mojih nespametnosti ponoviti, da
bi spet prišli nazaj do Kristusa. Ker jih imam rad jih
skušam obvarovati. Deliti želim z njimi to, kar živim.
Svojo ljubezen do Stvarstva poleg hoje v naravo
izražaš tudi s sadjarstvom in kozjerejo. Kaj si se ob
tem naučil za življenje?
Da lahko daješ, moraš najprej prejemati. In jaz
prejmem največ prav na tisti zaplati zemlje, ki jo
ima mama v lasti. Kadar imam le kaj časa, grem
tja. Neverjeten občutek navdaja človeka, ko vidi,
da je majhna vejica postala že velik grm, kako iz
tistih treh koz nastaja družina, kako iz ene zajke
živi že manjši trop.
Poleg občudovanja pa je za človeka, ki se
ukvarja z težkimi mentalnimi problemi, zelo potrebno tudi fizično delo. Preveč imam sošolcev, ki
so bili pridni in marljivi filozofi in se jim je po par
letih študija zmešalo in so sedaj bolni. Problemi
so prehudi za človeka in nujno je potrebna fizična
aktivnost, ki psihični pritisk razbremeni. Sam se
najlažje razbremenim prav z delom, ki od mene
ne zahteva prav nobenega miselnega napora.
Tako zelo rad plevem, kosim, kopljem, pobiram...
Hkrati pa je to tudi kraj moje molitve. Prav na tej
zemlji sem Bogu lahko najbližje. Upam, da ne bo
bogokletno, če povem, da včasih čutim večjo
prisotnost Njega, kot celo med adoracijo v cerkvi.
Pa ne, da bi ji s tem kaj manjšal pomen. Tudi sam
se adoracij udeležujem. Je pač tako, da lahko med
zelo enoličnim delom preideš v drugo stanje duha,
podobno kot se to zgodi med enoličnim rožnim
vencem. Delo je lahko oblika meditacije.
Zelo pomembno pa mi je kmetijstvo tudi zato, ker
se ob nekaterih opravilih lahko sreča vsa (tudi širša)
družina. Že res, da hodimo drug k drugemu na rojstne
dneve ipd., a tam je vse nekako v naprej pripravljeno
in vsaj v minimalni meri prisiljeno. Pri delu pa se da
vse drugače pogovarjati kot za polno obloženo mizo,
ko intimno sploh ne moreš z nobenim govoriti, ker te
sosed (nehote) posluša. Ni mogoče bolje negovati in
utrjevati družinskih vezi kot med delom, ki ni hitenje
po narejenem, ampak druženje.
Pogovarjal se je br. Gregor Rehar
18
Animator sem
Pojdite po vsem
svetu in oznanite
evangelij vsemu
stvarstvu!
V zgornjem Jezusovem stavku se gotovo
prepoznamo vsi animatorji, ki smo letos delovali na različnih koncih; oratoriji, tabori,
duhovne vaje so bili prizorišča našega oznanjevanja.
Kar nekaj pa jih je bilo, ki so vzeli zares prvi
del »po vsem svetu« in so dejansko v svojem
služenju prestopili meje naše domovine. Nekaj
vtisov je zapisanih spodaj, kot pričevanje pa
tudi kot spodbuda, da bi tudi sami naredili
korak naprej.
Biti v Afriki
Ena ura plus šest ur plus pet ur letenja
plus ena ura vožnje po prometnem kaosu v
Luandi plus štiri ure in pol voznje do Calula
je sedemnajst ur in pol potovanja. Tako se je
začela »moja« Afrika. Sončni vzhod, zajtrk,
nasmejani obrazi, druženje... To je prvo, kar
sem jaz opazila v Afriki. Toda, kaj je to tako
drugačnega od življenja pri nas?
• Spoznanje, da smo za nekoga v svoji drugačnosti tako zelo lepi, dela novo našo
podobo.
• Govorimo različne jezike, toda ugotavljamo, da nas povezuje isti jezik - jezik
ljubezni.
• Izdelovanje preproste gosenice odkriva
našo zagnanost narediti nekaj za drugega.
• Prenesti kovček na glavi ali v rokah kaže
željo in dobrodošlico, da smo tukaj drug
za drugega.
Torej, kako veš, da si v Afriki? Ko okrog
tebe poskakuje mnogo malčkov »črne« barve,
ko se vsi želijo s teboj rokovati, ... ko zvečer
namesto kreme za telo uporabljaš sprej proti
komarjem.
... Ampak najbolj afriška stvar pa je pesem
150 grl Seja bem vindas!
Seja bem vindas (dobrodošle) je za nas
odmevalo vsak dan znova. Vsak dan je bilo
moč začutiti veselje, da smo tam. Kar je mene
ves čas nagovarjalo, je ta njihova uporabnost.
Znanje prenesejo v konkretno življenje, živijo
iz vere, ponosni so na to, kar so, nasmejani
so... Vendar, ne želim delati primerjav. So
njihovi otroci pridni in tudi poredni, so naši
otroci pridni in so poredni. Želim si samo, da
bi mi znali vse to, kar nam je podarjeno tako
vnovčiti v življenju, kakor znajo ti preprosti
ljudje v Afriki.
Za to izkušnjo sem zelo hvaležna, saj je
resnično dobra naložba za vse življenje. Želim si da bi bilo moje življenje preprosto in
bogato. To je to kar sem jaz dobila v Angoli.
Jasmina Pišek
Tajska
7 mladih, ki smo to poletje delovali na severu Tajske, smo imeli možnost spoznavanja
animatorstva v centru za otroke.
Konkretno pomeni to celo paleto različnih dejavnosti. Tako smo se poskusili v sovodenju oratorija (z domačimi salezijanci in
kandidatkami za sestre HMP) ter se ob tem
naučili precej »novih« tajskih besed – recimo
hitro ali gremo. V »običajnem vsakdanjiku
centra« smo poskusili otrokom prinašati
tehnično znanje, ki smo ga pridobili v naši
domovini in bi jim utegnilo koristiti (delo s
stroji, računalniki, instrumenti, inštrukcije
matematike ...). V šolah smo učili angleščino in brez dvoma bi vsak med nami lahko
postal na Tajskem nadpovprečno dober
profesor/ica angleščine). Pri tem je bilo
verjetno najpomembneje, da smo otrokom
poskušali odgnati strah pred tem jezikom,
jim ga približati ter jim vzbuditi veselje zanj.
Mimogrede, največja znamenitost Slovenije
na šolah, kjer smo poučevali, je pošast (»sapalat«), ki se skriva v naših jamah in sliši na
ime človeška ribica.
Veselili smo se tudi vključitve v sam
sistem delovanja (tako centra kot tudi ene
izmed šol), kjer smo lahko povedali tudi naš
pogled na stvari in se pogovorili o sami (ne)
smiselnosti določenih navad. Najbolj kritični
smo bili zagotovo pri načinu poučevanja v
osnovni šoli – glavni namen učiteljice je tam,
da na začetku ure prižge televizijo ter jo na
koncu tudi ugasne!? Predvsem z zgledom smo
poskusili predstaviti prednosti poučevanja, ki
temelji bolj na »živem stiku« med učiteljem
in učencem.
Z zgledom pa so tudi otroci pomagali
nam pri premagovanju stereotipov, začetnih
težav, spoznavanju kulture in načina življenja
... Predvsem prek zgleda ljubezni smo se drug
od drugega naučili največ ter si pomagali
odkrivati zgled Kristusa v naših življenjih.
19
Animatorji lahko izven Slovenije naredimo ogromno dobrega! Predvsem zase. Bolj
kot se daruješ ... Majhna dejanja ljubezni so
nas nekatere vodila že prek mnogih celin
(Južna Amerika, Afrika, Azija), kjer smo
odkrivali svoje poslanstvo in postajali orodje
v Gospodovih rokah. V kolikšni meri nam
je to uspelo, ve samo On, ampak zagotovo se
nam zdi zelo pomembno, da se tudi danes,
tukaj, trudimo za pravičnejši svet, za bližino
in toploto, ki jo potrebuje vsak od nas, za razširjanje zavesti o trpečih otrocih med nami,
za odgovornost vsakega med nami za boljši
jutri. In po taki izkušnji se lahko trudimo za te
stvari z iskrivim upanjem v srcu in nasmehom
Otroka v mislih!
Urban, Karla, Benjamin
Ukrajina 2010
V okviru projekta POTA sem se letos
julija v ukrajinskem mestu Harkov udeležila
14-dnevnega tabora za otroke. Pridružila
sem se ekipi petih animatorjev, ki so svoj
čas (dopust) in talente darovali otrokom, ki
izhajajo iz socialno šibkih družin. Po izkušnjah s slovenskimi otroci iz kateheze ali z
20
oratorijev lahko rečem, da ukrajinski niso
nič drugačni – od začetka malo zadržani,
potem pa neposredni, iskreni in igrivi. Za
sporazumevanje smo največ uporabljali jezik
ljubezni, potem sčasoma še malo ruščine in
pri starejših angleščine. Posebnost večine
teh otrok pa je barva kože – čeprav v Evropi,
daleč od vroče Afrike, je barva čokoladna.
Seveda v različnih odtenkih... Zakaj? Komunistične oblasti so v preteklosti imele
zanimiv način širjenja svojih idej - afriškim
študentom so omogočile brezplačen študij
s prikrito ali odkrito željo, da bi njihove
ideale širili po vrnitvi na črno celino. Mnogi
so ostali, se poročili in njihovi otroci so se
udeležili našega programa. V sodelovanju z
dvema sestrama usmiljenkama, ki delujeta na
primestni župniji sv. Vincencija Pavelskega,
smo pripravili tri enotedenske tabore (oratorije) o sv. Pavlu. Kateheze in dramatizacijo
prizorov so prevzele sestre – predvsem zaradi
jezikovnih ovir, prostovoljci pa smo pripravili delavnice, različne igre in banse, predvsem
pa z otroci živeli 24 ur na dan. V spominu
mi ostaja njihova odprtost in naklonjenost,
veselje ob vodnih igrah, zavzetost in trud in
natančnost v delavnicah, duh sodelovanja v
veliki igri, razposajenost pri kopanju v reki,
veselje do petja in čudovit posluh nekaterih,
umirjenost in zbranost pri sv. maši in molitvi.
Posebno doživetje je bila izkušnja srečanja
z mladimi, ki živijo na ulici. Mladi prostovoljci iz Vincencijeve zveze dobrote se z njimi
srečujejo in jim delijo hrano. Pretresle so me
njihove želje, ki v cvetu mladosti ne segajo
dlje kot do toplega obroka in lepila v žepu, s
katerim se omamljajo.
Hvaležna sem za izkušnjo tovrstnega služenja. V sebi sem okrepila ali tudi odkrila darove, ki mi jih je Gospod dal, da jih množim,
hkrati pa trčila na svoje meje, ki me izzivajo,
da ob njih rastem. Bogu hvala za vse. s. Zdenka Prevolšek, Marijina sestra
Poklical si me
Ljubezen na prvi pogled
Bila je globoka in neomajna vez z Bogom, veselje, ki me je mikalo, močan klic, ki je dolgo zorel.
Varovala sem ga kot biser, tudi ko nanj še nisem
zmogla odgovoriti.
Moje sanje so bile v kmečki družini, kjer bi
otroci odraščali svobodno, v povezanosti med
seboj in z naravo, z zaupanjem v Boga, tako kot
smo odraščali mi, le na manjši kmetiji z več otrok.
Začela sem z molitvijo za bodočega moža … Pri
skavtih sta nam namreč ob temi zakon voditelja
postavila izziv: »Pa kaj molite za bodočega moža,
ženo?« Tako sem začela prositi Gospoda za bodočega moža in družino, brata pa sta mi iskala fanta.
Ojoj …
Božji načrti
so bili drugačni. Ljubezen do
Cerkve in Boga
je rasla že zgodaj
v župniji, med
skavti. Vedno
bolj. Ob koncu
osnovne šole sem se odločila, da bom redno hodila
k nedeljski maši in, kot smo delali pri skavtih, iskala
sporočilo v Svetem pismu.
Korak v srednjo šolo, ki so jo vodile šolske sestre
sv. Frančiška Kristusa Kralja, je že bila ljubezen na
prvi pogled. Prvi dan v njihovem okolju sem vedela,
da je to to, da je to moj dom, ne pa še, zakaj. Ta leta
so bila zame notranje izredno bogata. Po zaupnih
pogovorih, vsem dogajanju v Št. Petru (avstrijska
Koroška) in pisanju dnevnika, je Gospod postal
Prijatelj. Prelomnica pa je bila v Assisiju. Sestre so
me »okužile« z duhom svetnikov iz Assisija, vsako
leto so namreč tja organizirale romanje. Prepričal
me je Frančiškov in Klarin način življenja po evangeliju v veselju, preprostosti, bratstvu, ponižnosti,
predanosti Bogu. Brez tega si življenja nisem mogla
več predstavljati. Odločitev je poooooočasi zorela
zaradi viharno bogatega obdobja, ko sem izkusila
svojo »ničelno točko« in iskreno prosila: »Gospod,
ne morem več, ti stori.« In je storil na kolesarski poti
v Assisi s sestro Polonco, ali z drugimi besedami, v
šoli zaupanja in izkušnje neizmerne Božje ljubezni
in odrešenja. »Da, Gospod, z veseljem!«
Tako mi je Gospod podaril šolske sestre sv.
Frančiška Kristusa Kralja: ker sem jih že zgodaj spoznala, ker mi je spregovoril po njih in po evangeliju,
ki ga živijo na način sv. Frančiška iz Assisija, ker
so preproste in vzgojiteljice, ker … je to skrivnost.
Živeti čisto, ubogo in pokorno v redovni skupnosti je velik zastonjski dar, ki v meni prebuja
hvaležnost do domačih, župnije, prijateljev, sester
in mnogih, ki jih niti ne poznam in vem, da prosijo
Gospoda, naj pošlje delavcev v svoj vinograd.
Z veseljem sem Njegova, tudi za vse vas, v zadnjem času v iskanju ravnovesja med »biti z Gospodom« v skupnosti in »biti za druge«. Ne gre za sanje,
tavanje kar nekje, gre za zelo realno življenje sester
po evangeliju v povabilu Gospoda vsak dan »hodi
za menoj« z vsem, kar si, po poti spreobračanja,
vere, miru in veselja, ker sem te poklical.
Ko pa pokliče Ljubezen, ni strahu. Gospod
je tisti, ki vse daje, za vse skrbi in nas z večno
ljubeznijo noro ljubi. Kar mi je podaril, dajem na
razpolago in se Mu za večno izročam: »Vse moje
je tvoje!« (Jn 17,10).
Bog vam povrni, ker nas vse poklicane v Bogu
posvečeno življenje spremljate z molitvijo in se mu
tudi sami dajete na voljo. V Njem smo povezani, v
Njem smo bogati.
s. Urša Šebat, šolska sestra sv. Frančiška
Kristusa Kralja
21
Znova se lahko rodiš
22
Srečanje s svetim Frančiškom
Gloria
23
Mozaik
Assisi 2010
»Tu sem moje roke porabi«
Vse ima svoj čas. To so besede zapisane
v svetem pismu in temu skoraj ne gre oporekati, ne glede na smer v katero boš stavek
obrnil. Tudi za letošnje romanje v Assisi to
velja, ampak to je majhna izjema. Izjema, ker
bomo vsi romarji, ki smo letos bili tam, duh
Assisija podoživljali še dolgo. Nemogoče je,
da bi po dnevih pisal kaj vse smo počeli. Bi
sploh imelo smisel? Lahko pa napišem o tem,
kako je tam vsak našel vsaj delček tistega,
zaradi česar je bil na romanju. Veliko je bilo
premišljevanja in duhovnega premlevanja
stvari, ki se tičejo vsakega izmed nas in so se
dotikale tudi sv. Frančiška. Časa za to je bilo
več kot dovolj in prepričan sem, da je vsak
odgovoril na kakšno svoje vprašanje ali pa je
svojo vero še bolj potrdil. Če tega ni bilo med
osebnim pogovorom z Bogom, je to storil
med sveto mašo, ki smo jih obhajali na res
prečudovitih krajih. V cerkvi svetega Štefana,
v samostanu kjer je živel Leopold Mandić, v
kapeli na kraju Carceri, v prelepi umbrijski
naravi… To je bil prvi in pomembnejši del
romanja, zaradi katerega je to sploh imenovano romanje. Drugi del pa se tiče romarjev
kot skupnost. Kako bi namreč lahko obšel
vse, kar se nam je lepega zgodilo. Nemogoče
je, da bi pozabil neštete sproščene pogovore,
nenehno smejanje. Še dolgo se mi bo izrisal
nasmeh na obrazu, ko se bom spominjal na
vesele večere oz. jutra ali pa na zelo dobro
pripravljene oddaje Radia romar, ob katerih
so nam minevale ure vožnje na avtobusu. Kar
zaželiš si, da bi bil spet tam, ko se spomniš na
radostno prepevanje po asiških ulicah in na
vesele odzive ljudi ob tem prepevanju. Da,
veliko je bilo teh dogodkov in vsak bi verjetno
lahko še kakšnega svojega dodal.
24
To je bilo torej nekaj o letošnjem romanju
v Assisi z brati kapucini in kaj bi bilo za konec
primernejšega kot geslo le tega, za katerega
verjamem, da se ga vsi trudimo izpolnjevati.
Gospod, moje roke porabi.
Ožbej Verhnjak
Odmev na romanje v Assisi
Ko me je br. Jožko po zaključku v Vipavskem Križu prosil, če bi kaj napisala, sem kar
malo oklevala. Ne veljam ravno za spretnega
pisca. Pa me je vseeno prešinilo, zakaj pa ne.
Geslo letošnjega romanja je: Tu sem, moje
roke porabi. Zakaj torej ne bi svojih neštetih
darov, ki sem jih bila v tem tednu deležna,
delila z drugimi? Če Gospod želi, da napišem
članek, mi bo pa dal še besede.
Ni naključje, da sem v zadnjem trenutku
videla vabilo na romanje; ni naključje, da sem
se odzvala in zasedla še zadnje mesto; ne, ni
naključje, da sem lahko svoj god preživela
skupaj z zavetnico sv. Klaro in še devetinštiridesetimi prijatelji. Gospod je mene prvič,
nekatere drugič, morda že tretjič poklical
na srečanje s Frančiškom in Klaro, da bi se v
assiškem miru znali ustaviti, ozreti na svoje
življenje, začutiti, kako nas Bog neskončno
ljubi, mu prisluhniti in nazadnje z vso svobodo v srcu odgovorili: »Tu sem, moje roke
porabi.« Skozi ves teden sta nas povezovali
globoka molitev in iskrena pesem.
Lahko bi naštevala, kaj vse smo videli, katere
kraje smo obiskali … pa ne bom. Vsi kraji so bili
napolnjeni z Božjo bližino, povsod smo srečevali
Frančiška, Klaro, sebe, prijatelja, ki je na avtobusu sedel poleg tebe, prijatelja, ki s teboj večerja,
prijatelja, ki vidi tisto, kar se včasih zdi, da nihče
ne vidi. Bili smo s prijatelji, ki vidijo nas same.
Kot je v zaključni refleksiji povedal br. Matej:
vsak je dal na razpolago samo samega sebe, zato
pa je prejel devetinštiridesetkratno povračilo. Še
posebno povezanost smo čutili v razmišljanjih
po skupinah, kjer je res prišlo na dan marsikaj,
kar je presenetilo in spremenilo vsakega od nas.
Ko ti Bog da svoj pečat, ga je nemogoče
izbrisati. Tako smo se počutili, ko smo v
jutranji zarji odhajali in še zadnjič mahali v
slovo Assisiju. V srcu pa nam je odzvanjala
zadnja kitica pesmi št. 80: »Ko v življenje spet
se vračam, me iskreno zaskrbi; le kako naj tam
obračam vse bogastvo zadnjih dni. Kakor ti
bom s sebe stresel ves napuh in blišč sveta in v
molitvi bom prinesel svoje stiske pred Boga.«
Vse te skrbi smo pri zaključni maši v Vipavskem križu prinesli pred Gospoda in mu
izročili naša življenja. On ve, kako težko je
prinašati luč ljudem, a tudi ve, da bodo naša
prijateljstva postala izvir Njegove moči, ko
bomo v stiski. Zato ga prosim: Moj Gospod,
Ti si najsvetlejša luč v mojem življenju, ki še
posebno svetiš, kadar tavam v temi. Nakloni
mi milost, da Te bom v težkih trenutkih
začutila in sledila navodilu, ki si ga dal sv.
Frančišku: » Popravi mojo Cerkev.« Naj me
njegov zgled in priprošnja sv. Klare varno
pripeljeta k Tebi, ki si moj edini pravi dom.
Še nekaj Te prosim: naj ta ljubezen, ki si jo
v nas prižgal na romanju, nikdar ne ugasne.
Prvo noč mi je nova prijateljica rekla: »Boš
videla. Ko greš enkrat v Assisi, verjemi, da ne
greš zadnjič.« Ja, Sara, imaš prav.
Svetovni dan mladih – kaj je to?
Papež vsaki dve oz. tri leta povabi mlade
na mednarodno srečanje. Več sto tisoč mladih
z vsega sveta roma v prestolnice sveta, da bi
skupaj izkusili in praznovali svojo vero. Med
vrhunce srečanja sodijo kateheze, festivali
in koncerti, predvsem pa zaključek srečanja
(vikend) z vigilijo in zaključno sv. mašo. Pred
samim svetovnim dnevom mladih škofije
v državi, ki gosti srečanje, pripravijo predprogram, kjer mladi lahko bolje spoznajo
kulturo, navade in življenje dežele, ki jih gosti,
poleg tega pa sodelujejo pri različnih socialnih pobudah (akcijah) in živijo pri družinah.
Za prihodnje leto smo tako dobili vabilo
na svetovni dan mladih se v Madrid. srečanje
bo od 16. do 21. avgusta 2011. Uvod v SDM
so Dnevi srečevanja po španskih škofijah, od
12. do 14. avgusta 2011.
Se morda sprašuješ, če je vabilo zate. Če si
star med 14 in 35 let, če živiš na naši Zemlji,
če si kristjan in želiš skupaj pričevati za našo
vero, če imaš rad glasbo, molitev, srečevanje
z drugimi, …potem gotovo je. Mimogrede
menda se v Madridu prihodnje leto pričakuje
okrog dva milijona mladih.
Klara Jarc
25
Več o samem programu, dodatne informacije in seveda prijavnico pa najdete na spletni
strani SKAMA: http://www.drustvo-skam.si/
sdm/index.php.
Kolesarsko romanje v Assisi
Kristjani se radi odločamo za različna
romanja. Skupina šestih fantov (br. Vlado
Kolenko, br. Jakob Kunšič, Jurij Čas, Klemen
Brumec, Janez Črešnar in Štefan Bukovšek)
se je tokrat na pot odpravila tako, kot se za
pravo romanje spodobi, s kolesi. K premagovanju klancev in ravnin pa nas ni gnala zgolj
želja po avanturi in lepem uspehu. Zjutraj
hvalnice, zvečer večernice in vsakodnevna
sveta maša so stvari, ki so našemu potovanju
dodale romarski pečat.
Z našim skupnim kolesarjenjem smo
pričeli v Ljubljani v Štepanjskrm naselju v
ponedeljek, 16. avgusta zgodaj zjutraj. Pot nas
je preko Turjaškega klanca vodila proti Kočevski reki, kjer smo imeli prvi večji postanek.
Tamkajšnji župnik nam je razkazal župnijsko
cerkev in nam povedal nekaj o polpretekli
zgodovini teh krajev. Po obilni malici smo
kolesarili do Fare, kjer smo se ohladili v Kolpi.
Nadaljevali smo proti Delnicam. Prespali smo
v Fužinskem Benkovacu, kjer smo imeli tudi
večerno sveto mašo. Prijazna gospa (očitno
oskrbnica kapelice) nam je dovolila, da imamo
mašo v kapelici, prespali pa smo kar ob njej,
na prostem. Naslednji dan smo se spustili z
Gorskega Kotarja proti morju. Kolesarili smo
26
skozi Hreljin in Novi Vinodolski, v Senju pa
smo se namočili še v morju. Narava ob tej poti
je neverjetna: na eni strani prostrano morje
z otoki, na drugi strani cedre… Še isti dan
smo prišli do Prizne in se potem s trajektom
odpeljali na otok Pag. Ker se je že temnilo, smo
imeli na trajektu še večerjo, sledilo pa je nočno
kolesarjenje do prvega primernega prostora
za nočitev. To mesto je bilo nekaj kilometrov
stran od plaže Zrće, tako da so se slišali ritmi
»glasbe«, ki so jo tam predvajali. Ker se nam
je zaradi trajekta, ki le enkrat dnevno iz Zadra vozi v Ancono, že nekoliko mudilo, smo
se odločili, da naslednje jutro vstanemo zelo
zgodaj, saj bi ga sicer zamudili. Vstali smo ob
pol petih in se odpravili na pot. Ob petih so
se zvoki z Zrče umirili, mimo nas pa so začeli
voziti kombiji in avtobusi, ki so množico mladih vozili domov. Jutranja vožnja po otoku je
bila čudovita. Prav neverjetno je, koliko živali
(predvsem zajcev) se skriva v trstičevju ob solinah. Na poti proti Zadru smo se še nekajkrat
posladkali s figami, ki tukaj rastejo dobesedno
za vsakim ovinkom. Končno smo pravočasno
prispeli do Zadra in v miru kupili vozovnice
za Ancono. Vožnja s trajektom je trajala 6 ur, v
pristanišču na italijanski strani pa smo lahko
opazovali še, kako poteka polnjenje goriva v
trajekt. Prespali smo v parku, kjer smo imeli
tudi sveto mašo. Naslednji kolesarski dan je
minil zelo sproščeno. Nikamor se nam ni
mudilo, bilo pa je zelo vroče, zaradi česar smo
po kosilu naše kolesarjenje za nekaj časa tudi
prekinili. Po počitku nas je čakal vzpon na
Passo Cornelio (818 m), nato pa dolg, dolg
spust. V četrtek zvečer smo prispeli v Assisi,
naš romarski cilj, kjer je bil tudi začetek naših
duhovnih vaj. Nastanjeni smo bili v hiši Tau,
za katero skrbijo bratje kapucini. V Assisiju
smo ostali do torka.
Najprej smo si ogledali stolnico svetega
Rufina, kjer sta bila krščena sveti Frančišek in
sveta Klara. Ob krstnem kamnu, kjer sta bila
krščena, smo tudi sami obnovili krstne obljube. V tej cerkvi je Frančišek pogosto pridigal,
preden pa je šel na prižnico, je vedno dolgo
molil. Njegove pridige so kot sad te molitve
mnoge ljudi spreobračale od svojih grehov.
Frančišek je pogosto hodil molit k svetemu
Damijanu. Nekega dne pa je bila molitev globlja kot običajno. V njej je glasno spregovoril
Križani. Glas »pojdi in popravi mojo hišo,
ki se tako podira«, je bil popolnoma jasen.
Frančišek se je takoj lotil popravila razpadajoče cerkve, a kasneje mu je Gospod razodel
globlji namen tega sporočila: poklican je bil,
da prenovi vesoljno Kristusovo Cerkev. Tudi
mi smo si ob cerkvi svetega Damijana vzeli
čas za razmislek o našem življenju. Razmišljali
smo o trenutkih, ko smo sami začutili bližino
Boga in se spraševali, kakšno mesto ima Bog
pri načrtovanju naše prihodnosti. Ogledali
smo si tudi cerkev v Rivotortu. Tukaj je bila v
času Frančiškovega življenja majhna cerkev sv.
Magdalene, zraven pa je bila »bolnišnica« za
gobavce. Frančišek je s svojimi brati v majhni
kolibi živel popolno uboštvo in stregel gobavcem, v katerih je prepoznaval Kristusa. Nikdar
si ni želel stalnega bivališča. Vedno je hodil iz
kraja v kraj in tam oznanjal evangelij, pogosto
pa se je tudi umikal na samotne kraje, kjer se je
postil in molil. Tam je prejemal moč za svoje
poslanstvo oznanjevanja evangelija. Tudi sami
smo se za en dan odpravili na Carceri, samotišče na pobočju gore Susbasio, kjer je pogosto
molil Frančišek. Dan smo preživeli v samoti,
sami s seboj in z Gospodom, zaključili pa s
sveto mašo, kjer smo si med seboj podelili tudi
to, kako je vsak izmed nas doživljal trenutke
tišine. Na gori je vsak resnično imel čas, da se
je ozrl na svoje življenje.
Ena najbolj znanih cerkva v Assisiju je
Porcijunkula. Tu je Frančišek doživel svoj
nov začetek, saj je ob poslušanju evangelija
o apostolih, ki jih Jezus pošilja, da bi pridigali spoznal, da Jezus govori njemu osebno.
Besed, da Jezusovi učenci ne smejo imeti ne
zlata ne denarja in naj na pot ne jemljejo ne
kruha ne sandal niti dveh tunik, se je iskreno
razveselil, saj je bilo to neskončno zaupanje
v Božjo previdnost tisto, kar si je Frančišek v
resnici želel. Dan, preden smo odšli domov,
smo se nekaj časa zadržali še v molitvi pri
Frančiškovem grobu. Iz Assisija smo odšli v torek, 24. avgusta.
Skozi Italijo smo se peljali z vlakom, pozno
popoldne pa smo prispeli v Gorico. Od tam
smo s kolesom odšli do Vipavskega Križa.
V Vipavskem Križu smo prespali, nato pa
smo se s kombijem odpeljali proti Ljubljani,
kjer se je naše kolesarsko romanje tudi zaključilo. Skozi vse dni smo spoznavali drug
drugega. To je bila tudi šola potrpežljivosti in
preprostosti. Vedno bolj smo postajali enega
mnenja, da so tudi čebele nekaj čudovitega.
Razšli smo se z novo izkušnjo medsebojne
povezanosti in z željo, da se še kdaj vidimo
na kakšnem kolesarjenju.
Štefan Bukovšek
27
Oratorij v Mariboru
Tik tak, tik tak! Pazi, čas je dragocen…
Tako smo otroci in animatorji skupaj ugotavljali na letošnjem oratoriju pri svetem Jožefu
v Mariboru. Teden je bil zares čudovit in
obsijan s toplimi sončnimi žarki in navkljub
kakšnemu oblačku smo vsak dan zavzeto pričeli z molitvijo in oratorijsko himno. Ta nam
je kmalu zlezla pod kožo in ni dolgo trajalo,
pa jo je že vsak kratkohlačnik znal na pamet.
Nato smo se skupaj z deklico Momo podali na
skrivnostno popotovanje k mojstru Urniku,
se junaško zoperstavili Sivim gospodom in
jim pošteno zagodli. Otroci so bili navdušeni,
mi animatorji pa smo se lahko pobahali ob
odličnih igralskih veščinah. Za prav vsak dan
smo imeli posebej sestavljeni urnik, en dan
pa smo domišljiji dali prosto pot in se odpravili na izlet. Želva Garmi ali kar po domače
garmin - saj veste, tista pametna stvarca, ki
šoferju soli pamet v avtu, kam naj pelje in
zavije - nas je popeljala v Olimje k bratom
minoritom, kjer so prav tako imeli oratorij. Po
kratkem ogledu samostana in lekarne smo se
jim opoldne pridružili pri molitvi in skupaj
zapeli nam vsem tako ljubo himno. Potem še
hiter skok v čokoladnico, kjer smo se čudili
dejstvu, da največ čokolade pojedo Švicarji in
da vijoličnih krav sploh ni, da le-te nikakor in
nikoli in niti pod tako ekstremnimi pogoji ne
proizvajajo kakava, kaj šele zapakirane Milke.
Ker je Garmi kaj kmalu postalo zelo vroče,
se je odločila, da nas za nagrado popelje na
kopanje. Uf, je bilo lušno, tobogani, valovi in
hladna voda… A nismo samo uživali, v de-
pregledali smo program za Oratorij in imeli
še nekaj zabavnega programa. Potem smo
morali spat, da bomo spočiti za otroke.
Prebudili smo se v sončno ponedeljkovo
jutro, vsi polni energije smo hiteli umivat zobe,
da ne zamudimo molitve, ki smo jo imeli animatorji vsako jutro. Po molitvi, ki jo je vodil
br. Jožko Smukavec, ki je bil tudi naš duhovni
vodja, smo se napotili proti samostanu, kjer je
bilo že nekaj otrok. Medtem ko so otroci prihajali smo se igrali igrice, peli banse, prepevali
pesmi in se naučili tudi letošnjo himno. Ko
smo se vsi zbrali smo imeli jutranjo molitev
skupaj z otroki, nato je sledila dramatizacija.
Naslov letošnjega oratorija »Pazi čas!«, nas
lavnicah smo se urili v izdelovanju zapestnic,
magnetov in pravih stenskih ur. Seveda pa še
noben oratorij ni potekal brez obilice najrazličnejših iger, kjer smo animatorji lahko za
nekaj časa pozabili na skrbi in se preprosto
predali igri, ter se skupaj z otroci igrali med
dvema ognjema, angelčke, ter težko pričakovane vodne igre, ki so sledile na koncu tedna.
Teden smo zaključili s sveto mašo in skupno
refleksijo in ugotovili da smo seme posejali v
rodovitno zemljo. In še majhen nasvet iz ust
naših animatorjev: ko se bodo na vas obešali
otroci, vas občudovali pri raznih spretnostih,
vam iz ust pili besede, vas jezili s svojo razigranostjo, spravljali ob živce z razvajenostjo,
morili s svojimi vprašanji, se veselite, ker ste
za nekoga postali človek in po tem človeku se
edino lahko učloveči Beseda življenja. Marija Čerček
Oratorij v Vipavskem Križu
Kot vsako leto zadnji teden pred šolo, v Vipavskem Križu pod okriljem društva mladih
Vozel organiziramo Oratorij. V nedeljo 22.
avgusta, smo se v poznih popoldanskih urah
zbrali animatorji, da se med seboj spoznamo,
28
bilo precej zanimivo, saj so si med seboj zelo
različni, vendar smo skupaj poiskali vedno
pravo rešitev. Zvečer so nam popestrili člani
banda Vozel, ki so igrali krščanske rock pesmi
in tudi slovenske popevke. V petek zvečer
smo imeli sveto mašo v Plačah, ki jo je vodil
br. Vlado, ki je bil tudi duhovni vodja pri najstnikih. V soboto je bil dan odhoda. Dopoldan
smo imeli program, po kosilu pa smo imeli
zaključno sveto mašo, ki se jo je udeležilo
veliko staršev. Po maši so otroci odšli domov,
nas pa je čakalo še pospravljanje in refleksija. V imenu vseh animatorjev bi se še enkrat
zahvalila vsem staršem, ker ste nam zaupali
svoje otroke in vam otroci, da ste prišli, da ste
nas vsak dan spomnili, da je življenje čudovito, Vsem, ki jih zadeva, ki ste kaj darovali in
zahvala gre tudi Bogu, da je ves čas z nami in
nas z izkušnjami dela močnejše.
Ines Vodopivec
ADAM 2010
opominja, da si moramo vzeti čas za druge, ki
nas potrebujejo. Po igrici smo imeli vsak dan
delavnice. Izdelali smo twister, se preizkusili v
šivanju blazinic... Pred kosilom smo vsak dan
imeli »Alabanso« - slavljenje, kjer je br. Jožko
izpostavil najsvetejše, mi pa smo ob spremljavi
kitar, bobnov in tamburina peli pesmi, razmišljali in igrali. Po alabansi je bil čas za kosilo,
da smo napolnili lačne trebuščke, po kosilu
prosti čas, velika igra. Dan smo zaključili s
sveto mašo. Po maši so starši otroke odpeljali
domov. Trije dnevi, ki smo jih preživeli u družbi najmlajših otrok so minili hitro in komaj
smo čakali še tri dneve z najstniki. V četrtek zjutraj so prišli najstniki, ki so
v Križu, v šotorih, tudi spali. Delo z njimi je
Med 18. in 24. julijem letos je potekal že
tradicionalni jezikovno – duhovni teden za
otroke pri kapucinih v Domu duhovnosti Sv.
Benedikt v Kančevcih. Zbralo se je skoraj sto
otrok iz cele Slovenije, željnih novih prijateljstev, dogodivščin ter seveda željnih znanja
angleškega jezika. Za znanje so poskrbeli
učitelji, za prijetno bivanje ter animacijo pa
preko dvajset animatorjev. Vodja tabora je bila
Fani Pečar, duhovni vodja pa br. Jurij Štravs.
Glavna tema letos je bila film »Moje pesmi,
moje sanje«, na podlagi katerega so potekale
dejavnosti skozi teden.
ADAM pa niso le duhovne vaje ter tečaj angleškega jezika, temveč mnogo več.
ADAM je teden dni v letu, ko se srečamo stari
prijatelji. Mnogo otrok tako prihaja vsako
leto v Kančevce, saj se tam srečajo s svojimi
vrstniki, s prijatelji, ki jih čez leto ne srečajo.
Kančevci dajo tako otrokom kot animatorjem
29
ter učiteljem posebno toplino. Na obrobju
Goričkega imamo vsi teden dni zase, teden
za svojo dušo in srce. Seveda je tudi čas za
sprostitev, tako gremo skupaj na bazen, česar
se otroci še posebej veselijo. Ponovno smo
tudi prehodili pot iz Kančevcev do Rotunde,
se smejali ob zabavnih večernih prireditvah,
veliko smo peli in tudi plesali in se seveda
učili angleščine. Celo svete maše so potekale
v angleškem jeziku. Na koncu tedna smo se
težkih src, nekateri tudi s solzami v očeh razšli, v upanju, da se prihodnje leto spet vidimo.
Jadranje
Matjaž Kosi
Ponovno sem dobil pošto od brata Jara,
spet neko srečanje, spet bo »dosadno« pa
bomo samo molili pa spet ne bo akcije. Pa
prebiram jaz te vrstice in preberem: Dragi
prijatelj, gremo na jadranje!
Z lahkoto. Zavrtim še številke od ostalih
članov, ki naj bi šli zraven, že je tukaj dobra,
kaj dobra, odlična volja. Dnevi do jadranja so
se mi vlekli kot kača, ampak končno je prišla
sobota, ko smo odjadrali. Kot bi mignil smo
sedeli v avtih in se že peljali proti Zadru,
kjer smo imeli zasidrano `našo barko`. Vsi
sestanki pred jadranjem niso tako pomembni
kot samo jadranje, zato jih ne bom posebej
opisoval. Prispeli smo. Zunaj je bilo 35 stopinj
seveda nad ničlo in Maribor je bil tisti dan
proti Zadru Antarktika. Skiper Eli, njegov
`mali brodski` Marko Žagar in br. Jaro so
odšli uredit formalnosti, ostala ekipa pa –
fantje na pivo, punce pa ledeni čaj. Manjkal
30
nam je samo še Peter. Priletel je
naravnost iz Anglije, kjer je imel
tečaj angleščine.
Proti večeru, ko smo se vsi našli,
smo izpluli. Vsi smo bili polni pričakovanj. Za pot naj bi vsak pripravil nekaj zanimivosti o krajih, ki jih
bomo oz. smo obiskali, vendar se
zaradi prevelike vneme po jadranju in ostalih
zadevah na sami jadrnici tega nismo takoj
spomnili. Prvih dni se že slabo spomnim,
toliko imam v spominu, vendar vem, da so
Kornati pusti otoki, neke vrste Murterski
vrtovi. Tako pravi legenda, pa vendar smo se
zasidrali in na hitro skopali tudi na Kornatih. Seveda smo vsake toliko časa tudi nekaj
»malega« pojedli. Hvala Bogu za Žagarja, ker
on pa zna kuhati, jadrati, popravljati… Ker je
že bila nedelja, smo seveda imeli tudi sveto
mašo, ki jo je vodil br. Jaro. Ta se je znašel in
predlagal, naj pri pridigi vsak od nas kaj pove.
Zraven tega še sončni zahod in stare ruševine
utrdbe na otoku Žirje in bilo je popolno. Najbolj nas je zanimala plovba proti otoku Visu,
saj je bil to za nas, neizkušene jadralce, velik
izziv. Pristali smo v Komiži, lepem mestecu
s še lepšo cerkvijo. Znano je, da je bil otok
zaradi vojaških zadev zaprt za turiste vse do
leta 1989. Znani marinec, Slavc Žižek, predsednik FSR Maribor Sv. Jožef, je služil vojsko
na Visu. Tam smo prespali in imeli odlično
pizza večerjo. Naslednji dan smo si ogledali
še znamenito Modro špiljo – jamo na otoku,
v katero lahko pluješ s čolnom na vesla. V
dnevu, ki nam je sledil, smo imeli odličen
veter in smo zajadrali. Eli nam je še enkrat
dokazal, kako lepo je lahko jadranje. Po odlični plovbi smo pristali na Paklenih Otokih, od
tam pa smo počasi odpluli proti Primoštenu,
kjer smo kupili vodne »pištolce« in potem si
lahko predstavljate nadaljevanje… Pot nas je
naprej vodila proti Šibeniku skozi kanal in
zasidrali smo se v Skradinu. Naslednji dan
smo odšli na izlet na slapove reke Krke, na
otok, ki je zelo podoben Blejskemu. Na njem
je samo frančiškanski samostan z zelo dobro
vojno zgodovino. Kasneje smo se še okopali
na slapovih in pozdravili sonce. Že naslednji
dan smo odpluli proti otoku Murter, kjer mi
je Eli dovolil upravljati jadrnico. Biti skipper
pomeni: imeti vso posadko pod komando. Naj bo še tako dober prijatelj, te mora ubogati,
četudi mora stokrat pospraviti eno vrv. Tako
pač je. Seveda ni nihče od nas niti pomislil
na Zadar in vrnitev jadrnice, vendar smo
prav vsi že vedeli, da se to neizbežno bliža. Na
Murterju smo še zadnjič vrgli sidro, se skopali,
Marko Žagar pa je punce naučil upravljanja
Dingija – malega gumenjaka z dvotaktnim
motorjem. Upam, da je bil to šele začetek naše
jadralske etape, ki mislim oziroma skorajda si
že upam reči, da ni bila zadnja. Mislim in vem
pa, da bi brez Elija, Marka in br. Jara mi mladi
iz Maribora preživeli počitnice razpuščeni.
Miha Žižek
Srečanje ministrantov
kapucinskih župnij
V soboto 4. septembra smo se ministranti
župnije Vipavski križ: Blaž, Deni, Gašper, Kristjan, Matic in Patrick naložili v kombi,
ki ga je na samostanskem dvorišču pripravil
br. Jožko, ter se odpravili v Celje na srečanje
ministrantov kapucinskih župnij. Tam smo se
pridružili ministrantom iz domače ter ostalih
župnij. Za nas so poskrbeli bratje kapucini. Bilo
je zelo lepo. Fino je bilo videti cerkev in biti pri
sveti maši, kjer smo seveda ministrirali, zlasti
pa smo bili veseli novih poznanstev in prijateljev. Vsi smo igrali nogomet in druge različne
igre. Radi smo bili v družbi bratov kapucinov
in ostalih ministrantov iz Ljubljane, Ptuja in
Celja. Domačini so seveda poskrbeli, da smo
bili deležni odličnega kosila. Po končanem
srečanju smo se kar nekoliko neradi odpravili
vsak na svoj konec. Hvaležni smo bratu Jožkotu
in ostalim bratom kapucinom za lepo srečanje.
Deni in Patrick Krašna, foto Matic Soban
S Karitasom v Banja Luki
V mojih dijaških letih je bila redna vsakodnevna tema vojna na Balkanu, vsak dan so pri
TV Dnevniku poročali iz posameznih vojnih
področij, uničenje, spletke, govorance, veliko
govorjenja, leporečja, a veliko manj dejanj, ki
bi ustavile morijo, ki je pobrala na tisoče in
tisoče življenj, ugasnila premnogo veselja….
»Mi pa hodimo vsako leto v Banja Luko
zidat s Karitasom, lahko bi šel z nami!« Tako
nekako se je glasilo povabilo sorodnika Andreja
Naglosta, bivšega dijaka Škofijske gimnazije
Vipava, ter Mateja Kobala, ravnatelja Škofijske
Karitas Koper na vsakoletni tabor v Banja Luko.
Če smo bratje kapucini pred dvesto leti v Parizu gasili požare, vedno pomagali bolnikom,
oznanjali evangelij na take in drugačne načine
tudi jetnikom, vojakom… le zakaj ne bi še malo
zidali, so si morda mislili predstojniki, ko so
mi dali dovoljenje. No ja, prišlo je do zapletov,
nenadne spremembe datuma in namesto čete
večinoma dijakov in študentov smo se na
31
pripravljalnem srečanju zbrali le trije. Poleg že
omenjenega Mateja Kobala, župnika na Otlici
in mene, še Bogdan Vidmar, župnik v Podragi, ki je trdno odločen utrdil še naju, da kljub vsemu, četudi le trije, gremo v Prnjavor in pomagamo družini do hiše. Odpravi se je pridružil
še Bogdanov oče, Albert in v nedeljo, 1. avgusta
smo se podali v Bosno. Slovenci in domačini
smo bolj ali manj krepko zagrabili za delo (o
metodah in orodju bi se dalo razpravljati), pa
vendar - kljub vratolomnim akrobacijam pri
različnih delih in nekoliko dežja ter pomanjkanju delovne sile smo bolj ali manj sezidali čelna
zidova v mansardi, pripravili in postavili les za
grobo ostrešje, se napili bosanske kave, slišali
glas mujezina v živo… Predvsem pa se srečali
z ljudmi, njihovo kulturo, njihovimi radostmi
in težavami. Pri tem nam je veliko pomagal
domači župnik Ante, ki je kljub pritiskom edini
ostal na domači župniji ves čas vojne. Zadnji
dan smo obiskali škofijo, trapiste, Karitas v
Banja Luki… Zemljepis v šoli ni bil ravno moj
priljubljeni predmet, bolje je spoznavati svet v
živo. Na tistem področju so poleg poznanih narodov tudi etnične manjšine, kot recimo Čehi,
Ukrajinci, Poljaki, Italijani… Kljub pretečenim
letom so še vedno luknje, čeprav morda za silo
zakrpane, v hišah, cerkvah, oknih, kot tudi v
odnosih med ljudmi, v ljubezni do bližnjega. A
vsaka mlada družina, ki se vrne, (izseljevanja
predvsem katoličanov je veliko) prižiga nov
plamenček upanja, da je potrebno graditi nove
odnose in mostove v boljšo prihodnost.
br. Gregor Rehar
Molitvena naveza
Pričevanje prebuja poklice
Kriza poklicev vse bolj trka na vrata
naše krajevne Cerkve. Ker se zavedamo
pomembnosti poklicne pastorale, se v Sloveniji vse bolj resno moli in spodbuja. Zato
je naša molitvena naveza tako pomembna,
da skupaj, kot pravi Jezusovo naročilo, kjer
sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam
sem jaz med njimi (prim. Mt 18,20). Prosite
v mojem imenu, nam pravi Jezus, kar koli
boste prosili Boga Očeta v mojem imenu
vam bo dal (prim. Jn 15,16). Uporabil bi še
besede sestre Štefke Klemen, ki jih je dala kot
izjavo za radio Ognjišče v času tedna molitve
za duhovne poklice. Pravi, da je prepričana,
da duhovnih poklicev ni brez molitve. „Vsak
duhovni poklic je Božji dar. Je sad mnogih
molitev.“ Poudarja, da je molitev osnova, ker
gre pri tem za pristen odnos z Bogom. „Poklic
je stvar dialoga med Bogom in človekom, to pa
se dogaja v molitvi.“
Papež Benedik XVI. nagovarja vso Cerkev
v letošnji poslanici o duhovnih poklicih.
Vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba,
zvesta svojemu duhovnemu poklicu, izžarevata radost služenja Kristusu in vse kristjane vabita, da odgovorijo na vesoljni klic k svetosti,
je zapisal papež. Pri spodbujanju duhovniških
in redovnih poklicev je namreč pomemben
zgled tistih, ki so že odgovorili na Božji klic.
Osebno pričevanje, v obliki konkretnih življenjskih odločitev, bo mlade opogumilo,
da bodo sprejeli potrebne odločitve glede
svoje prihodnosti. Papež je izpostavil pomen
ustreznega srečevanja z mladimi, pogovorov,
ki razsvetljujejo, ter spremljanje z zgledom, ki
kaže, kaj pomeni živeti duhovni poklic.
V poslanici je papež v ospredje postavil tri
temeljne vidike duhovnega poklica, ki so temeljni za učinkovito duhovniško in redovno
pričevanje: prijateljstvo s Kristusom, popolna
izročitev Bogu in občestveno življenje.
Kot temeljni pomen, tako za duhovniško
kot redovno življenje, je papež izpostavil
prijateljstvo s Kristusom. Jezus je namreč
živel v stalni povezanosti z Očetom, kar je
v njegovih učencih spodbudilo željo, da bi
živeli enako. Od Jezusa so se naučili živeti
v občestvu in stalnem pogovoru z Bogom.
Če torej duhovnik pripada Bogu in drugim
pomaga, da ljubijo Boga, mora gojiti globoko
zaupnost z Bogom, ostajati v njegovi ljubezni
in poslušati njegovo Besedo, je zapisal papež
ter kot prvo obliko pričevanja, ki spodbuja
duhovne poklice, navedel molitev.
Drugi vidik duhovnega poklica je popolna izročitev Bogu, katere popoln zgled je
Jezusovo darovanje na križu. Kot je zapisal
papež v poslanici, se mora vsak, ki je poklican k posebni posvetitvi svojega življenja,
popolnoma darovati Bogu. To je namreč
vir njegove lastne zmožnosti, da se bo lahko
daroval za tiste, ki mu jih bo zaupala Božja
previdnost, se daroval z popolno, stalno in
zvesto predanostjo, vesel, da je lahko postal
spremljevalec mnogih bratov in sester, da jim
lahko pomaga odpirati se Kristusu in da jim
Božja beseda lahko postane luč na njihovi
poti. Zgodba vsakega duhovnega poklica je
skoraj vedno povezana s pričevanjem duhovnika, ki radostno živi dar svojega lastnega
darovanja za brate in sestre, v imenu Božjega
kraljestva, je izpostavil papež.
Kot tretji vidik, ki ga mora živeti vsak
duhovnik in vsaka posvečena oseba, pa je
občestveno življenje. Duhovnik mora na
poseben način biti človek občestva in skupnega življenja, odprt za vse, spodoben zbirati vernike v eno čredo, pomagati presegati
razprtije, krpati luknje, poravnavati prepire
in nesporazume ter odpuščati žalitve. Mladi
ljudje morajo videti duhovnika, ki je zgled
občestvenega življenja, kar jim bo razkrilo
lepoto duhovniškega poklica, je zapisal papež. Duhovniški poklici so namreč rojeni iz
stika z duhovniki, kakor dragoceno izročilo,
ki se prenaša z besedo, zgledom in celotnim
načinom življenja.
uredil br. Jože Smukavec
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
33
Delavnice molitve in življenja
Odpustiti
Jedro vseh bratskih sporov je težava z
odpuščanjem. Le redko nas kdo zares užali, a
zelo pogosto se čutimo užaljeni. Zato moramo
nenehno odpuščati in tako ozdravljati rane.
Po drugi strani je mržnja kakor tumor, ki
zastruplja veselje, dušo preplavlja z žalostjo
in naše nebo prepreda s temnimi oblaki. Zamera razjeda le tistega, ki zameri. Ni je večje
norosti, kakor podžigati in gojiti mržnjo.
Odpuščanje je v prid tistemu, ki odpušča.
Ranjena srca so plehka v odnosu do
drugih. Odpuščati je kakor osvoboditi se
mrtve teže, je kakor ozdraveti, kakor rešiti
se tumorja, kakor izpljuniti strup. Ni bolj
osvobajajoče terapije, kakor je odpuščanje.
Že zaradi lastne čustvene uravnovešenosti in
duševnega zdravja bi se bilo vredno truditi,
da bi nenehno odpuščali. Med raznovrstnimi
načini odpuščanja je najbolj učinkovito: odpuščati, kakor da bi bili na Jezusovem mestu.
V popolni zbranosti in umirjenosti se moram postaviti v Jezusovo notranjost, občutiti
njegovo notranje razpoloženje, se duhovno
poistiti z vsem njegovim bitjem (seveda v
moči Svetega Duha), in to na takšen način,
da moje oči postanejo Jezusove, moje roke
Jezusove roke, moje srce Jezusovo srce.
Svojega »sovražnika« postavi v kot svojega
spomina in ga v tesni povezanosti z Jezusom
skušaj gledati z Jezusovimi očmi, skušaj ga
čutiti z Jezusovim srcem, objeti z Jezusovimi
rokami! Kakor da bi bil ti Jezus, kakor da sta z
Jezusom v mislih postala eno bitje: odpuščaj,
razumi, ljubi, objemaj »sovražnika« dalj časa.
Vse dokler ne začutiš velikega miru.
Da bi mogel narediti prve korake v uresničevanju zlatega sna, začni živeti štiri med
seboj povezane drže: razumevanje – spošto34
vanje – sprejemanje – odpuščanje. Vsebino
teh štirih besed z lahkoto strnemo v čudovito
božjo besedo usmiljenje. Če bi hoteli označiti
Jezusa, kot nam ga predstavijo evangeliji, bi
to lahko storili z dvema pridevnikoma, ki
pomenita le: sočuten in usmiljen.
Že od vsega začetka moramo biti v srcu
sočutni in usmiljeni do brata in do njegovega
stanja. Z odprtim in k drugemu naravnanim
srcem se moramo prepustiti vzgibom zastonjske naklonjenosti, biti moramo ljubeznivo
sočutni za trpljenje in stisko bližnjega.
»Drugi« je skoraj vedno neznanec in ga kot
takšnega ne razumemo. Ker ga ne razumemo, ga
tudi ne sprejemamo; od tod torej nesporazumi.
Drugi si ni sam izvolil svojega bivanja.
Vržen je bil v življenje, ne da bi si to želel ali
izbral. Ni si izbral svojih staršev. Ni mu všeč
lastna oseba. Čuden značaj ima, ki ga jaz
težko prenašam, a ta značaj še bolj jezi njega,
ki ga mora prenašati dan in noč.
Njegovo obnašanje do mene se zdi trdovratno, pa ne gre za trdovratnost, temveč za
potrebo po uveljavitvi. Njegovo včerajšnje
ravnanje proti meni se je zdelo napadalno.
Pa ni šlo za napad. Bil je le način, kako se
je trudil ohraniti svojo varnost. Videti je bil
ošaben, pa je v resnici le boječ.
Moja dolžnost je, da z njim gradim odnos
spoštovanja in usmiljenja.
Če je zoprn meni, je še veliko bolj zoprn
samemu sebi. Če mi njegov način obnašanja
Sveti zakonci
Blažena Delfina
in sveti Elzear
povzroča trpljenje, sam še veliko bolj trpi.
Če je kdo na tem svetu, ki želi, da ne bi bil
takšen, je to najprej on sam in ne jaz. Rad bi
bil pri vseh priljubljen, pa mu ne uspe. Rad
bi bil očarljiv, umirjen, pa ne zmore. Ko bi si
sam izbiral svoj način bivanja, bi bil gotovo
najprivlačnejši človek na svetu. Kakšen pomen ima, če se jezim nad njegovim načinom
bivanja, ki pa si ga ni sam izbral? Kakšna je
njegova krivda? Si zasluži odklanjanje ali pa
preprosto le razumevanje?
Ni druge poti modrosti, kakor da ga
opazuješ, sprejemaš in presojaš z usmiljenim srcem. Če sam sebe kljub veliki želji
ne morem zvišati niti za en sam centimeter,
toliko manj zmorem zvišati njegovo postavo
s tem, da se nanj jezim. Če se moram najprej
jaz sprejemati takšnega, kakršen sem, in ne
takšnega, kakršen bi rad bil, moram sprejeti
tudi drugega, ne, kakor kakor bi si ga jaz želel,
temveč takšnega, kakršen dejansko je. Sprejeti
drugega torej pomeni, iti iz samega sebe, se
postaviti na njegovo mesto in ga presojati iz
njegovega zornega kota.
Ne gre za to, da bi se prepričal, ali ima
prav ali ne. Obravnavati ga z usmiljenim
srcem pomeni, postaviti se nad razloge in
sprejeti igro »razlogov«, ki jih narekujeta
usmiljenje in sočutje – ti pa so na ravni čiste
zastonjskosti – in sprejeti brata kot božji dar,
se veseliti njegovega bivanja in ga priznati za
pozitivnega.
Odlomek je vzet iz knjige Spremenjenje,
avtorja br. Ignacija Larrañage, ustanovitelja
Delavnic molitve in življenja.
pripravila Breda Bider
Delfina je bila
hči edinka marsejskega grofa in
grofice iz rodbine
Glandeves. Rodila se je leta 1284
v Puy–Michelu.
Že kot dekletce je
bila svojim staršem in družini
v veliko veselje.
Toda kmalu je
osirotela in zanjo
so skrbeli sorodniki, še posebej stric, ki je bil v opatiji sv.
Katarine v Sorbu.
Po tedanjem običaju so jo v starosti 16 let
zaročili s plemičem, ki s svojo plemenitostjo
ni zaostajal za njo. To je bil mladi baron
Elzear, sin arianskega grofa.
Elzear je bil rojen leta 1285 na gradu
Saint-Jean-de-Robians v Provansi. Že od
malega je bil deležen strogih pravil in vaj v
usmiljenju ter znanstvenega pouka, saj je
za njegovo vzgojo skrbel njegov stric, Viljem
Sabranski, opat samostana Svetega Viktorja
v Marseillesu.
Štiri leta po zaroki sta se Delfina in Elzear
poročila. Oba sta v zakonu želela doseči krščansko popolnost. V njunem dvorcu Ansouis
sta živela bolj spokorno kot gosposko, bolj
kot asketa kot fevdalca.
Kmalu po poroki sta se preselila v dvorec
Puy–Michel. Takrat sta vstopila v tretji red sv.
Frančiška (sedaj Frančiškov svetni red, op.a.).
35
Njuno notranje življenje se je obogatilo še z
eno dimenzijo: ljubeznijo do drugih, ki se je
kazala v veliki dobrodelnosti do revnih. Sama
sta živela skromno, da sta svoje dobrote lahko
čim bolj obilno delila revežem. Odlikovala sta
se v vseh delih usmiljenja.
Ko je Elzear leta 1317 postal poslanik v
Neaplju, je dobrodelnost zakoncev postala še
obilnejša. Neapelj je bil sovražno razpoložen
do Francozov. Upori in nemiri so bili na
dnevnem redu. Toda Elzear je v duhu evangelija postal pravi ambasador miru in sloge
med ljudmi. Njegova žena mu je bila pri tem
v veliko pomoč.
27. septembra 1323 je Elzear umrl v Parizu. Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Aptu.
Delfina je po moževi smrti prodala vse imetje
in ga razdala revežem. Umrla je 26. novembra
1358, 35 let za Elzearjem. Doživela je kanonizacijo Elzearja.
Ime in lik blažene Delfine in svetega Elzearja sta bila prav posebej poznana v Franciji v
poznem srednjem veku. Delfina je bila simbol dobre žene, ki je povsod okoli sebe širila
sijaj duhovne globine, milino, krepostnost in
toplino svojega sočutja, Elzear pa kot moder
in miroljuben veljak.
Ob njiju veljajo besede francoskega pisatelja Charlesa Péguyja »Potrebno se je zveličati skupaj, priti skupaj z drugimi k dragemu Bogu. Ni mogoče najti Boga sam, brez drugih.
Zatorej velja misliti na druge, malo delati za
druge. Kaj nam bo Gospod dejal, če se vrnemo k njemu sami, brez drugih?«
V življenju blažene Delfine in svetega
Elzearja ni šlo za neko svetost, ki bi v življenju Cerkve pustilo sledove nečesa velikega
in izrednega. Šlo je predvsem za dosledno
sledenje Kristusovemu evangeliju v vsakdanjem življenju, k čemur smo vedno in povsod
povabljeni tudi mi.
Spomin nanju obhajamo 26. septembra.
Alenka Fras
36
Brat kapucin
Blaženi Leopold
iz Alpandeire
(1864-1956)
Br. Pasqual Riwalski je kot generalni
minister izrekel o njem tele besede: »Nedvomno je vsakega, ki je srečal br. Leopolda,
takoj očarala njegova preprostost, naravnost,
nenarejenost, iskrenost, poštenost in evangeljsko uboštvo. Ubožec, poln vere in čistosti, preprost in nevsiljiv, ki se je znal vedno
umakniti v ozadje, ki je neopazno in ponižno
služil. Bil je mož z otroškim srcem, plemenit
in preprost, prijazen in zmeren, kmečko
pošten … Bil je zelo zadržan in skromen
ob vsem tem, kar je Gospod dobrega storil
po njem; vznemirjalo ga je hvaljenje ljudi,
veselil pa se je ponižanj; živo se je zavedal
svojih omejitev in svojih grehov. Pogosto
je ponavljal: 'Velik grešnik sem'. Resnična
evangeljska iskra je sad spoštovanja, ki ga
imamo v Božjem pogledu na naše bližnje
in na vse ustvarjeno. Br. Leopold je dobro
poznal tisti slavni izrek sv. Frančiška: 'Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred
Bogom in nič več' (Opomini, 19)«.
Njegovi starši Diego Márquez Ayala in
Jerónima Sánchez Jiménez so bili preprosti
in delavni kmetje in so kot večina ljudi trdo
delali, da bi iz kamnite zemlje pridelali dovolj
za preživetje družine. 24. junija 1864 se jima
je rodil prvi otrok, ki je 29. junija pri krstnem
studencu dobil ime Francisco Tomás od Janeza Krstnika; to je naš brat Leopold. Diego
in Jerónima sta se razveselila še treh drugih
otrok: Diega, Juan Miguela in Marie Terese.
V toplini družinske ljubezni, ki jo je hranilo
življenje v krščanskih krepostih, je raslo
dobro krščansko seme Francisca Tomása.
Od svojega očeta se je učil dobrih navad, krščanskih načel in dobrodelnosti. Iz maminih
ustnic pa se je učil moliti. Vesel, pameten,
sredi dobre družbe, neutruden delavec, je
Francisco Tomás začenjal dan z udeležbo pri
sv maši in z obiskom Najsvetejšega zakramenta. Njegovo razdeljevanje tistega malo,
kar je imel in njegova neprisiljena naravna
dobrota, je bila izraz globokega duhovnega
življenja in močne izkušnje vere. Bil je kakor
»veliko srce«, ki pomaga revežem, pravijo
priče, ki so ga poznale. Pripoveduje se, da je
podarjal svoje kmečko orodje tistim, ki so ga
potrebovali ali pa je revežem, ki jih srečeval
na poti domov, razdajal denar, ki ga je zaslužil
ob trgatvi.
35 let svojega »skritega« življenja je preživel med delom na polju in družinskim življenjem. Medtem pa ga je Bog počasi oblikoval
in čakal priložnost, da ga pokliče v svojo
službo. Ko je tako leta 1894 v Rondi poslušal
pridiganje kapucinov ob pripravi na praznik
beatifikacije kapucina Diega Kadiškega, se je
mladi Francisco Tomás odločil za redovno
življenje med brati kapucini. »Rad bi bil kapucin, kakor oni«. Privlačilo ga je »njihovo
življenje v odmaknjenosti«.
Šele leta 1899 je bil sprejet h kapucinom
v samostanu v Sevilli. Po mesecu dni je šel v
noviciat. Iz rok br. Diega iz Valencina, ki je
bil predstojnik in magister novincev, je 16.
novembra istega leta prejel kapucinski habit
in ime br. Leopold iz Alpandeire.
Br. Leopold je svoje ponižno delo na
polju in na samostanskem vrtu spreminjal
v nenehno molitev in velikodušno služenje.
Sprememba imena, kakor je to komentiral
kasneje, ga je pretresla, »kakor hladna prha«,
tudi zato, ker to ime ni bilo običajno med
člani Reda.
Ker so ga poznali kot kmeta, so ga v Sevilli
določili za pomočnika brata vrtnarja. V vrtu
je br. Leopold poleg zelenjave gojil tudi svoje
duhovne darove. Vsaka njegova gesta, tudi
najbolj vsakdanja in ponavljajoča, je namreč
privrela iz globoke zedinjenosti z Bogom.
Novinec br. Leopold je okušal veselje, da je
odgovoril na Božji klic. Bilo je gotovo: imel je
36 let, toda mladostnost duha ni bila le nekaj
notranjega, ampak je eksplodirala v vidno in
otipljivo veselje. Izkušnja noviciata je postavila temelje njegove duhovne poti, kajti njegova
ljubezen do Boga je rasla ob spoznavanju
kapucinskega izročila in duhovnosti.
Na vrtu je rasel njegov pogovor z Bogom
in hkrati z njim so rasle tudi njegove kreposti.
Iz vrta je odhajal v kapelo Najsvetejšega, kjer
je ostajal dolge noči v globokem češčenju. V
starem samostanu v Granadi je 23. novembra
leta 1903 br. Leopold naredil večne zaobljube.
Po kratkem bivanju v Sevilli in v Antegueri,
je 21. februarja leta 1914 ponovno prišel v
Granado, kjer je ostal za vedno.
V mestu je bil med vsemi izredno priljubljen. Predvsem otroci, ko so ga videli, so za
37
njim klicali: »Glejte, tam prihaja br. Nipordo«
in so mu tekli naproti. Ustavljal se je z njimi in
jim razlagal kakšen odlomek iz katekizma, ko
pa se je srečal z odraslimi, je prisluhnil njihovim težavam in skrbem. Br. Leopold je odkril
način, kako vsem deliti Božjo dobroto: moliti
tri Zdravamarije. To je bila njegova formula,
kako vpletati Božje v človeško.
Pol stoletja je br. Leopold dan za dnem hodil po Granadi in delil miloščino ljubezni, ko
je mnogim obarval žalostne dni, vzpostavljal
edinost in harmonijo, vse vodil v srečanje z
Bogom, dajal dostojanstvo vsakodnevnemu
delu. Vsaka njegova dejavnost in vsako njegovo srečanje z ljudmi je bilo vedno nekaj
novega.
Zaradi svoje ponižnosti in razpoložljivosti je imel poseben vpliv na vse, ki so ga
srečevali. Njegov lik ni bil tiste vrste, ki naredi vtis in privlači pozornost. Bolj kot »iti
med ljudi, je br. Leopold, hodil med ljudmi«,
bolj kot da bi gledal, je videl v srce ljudi, ki
so ga iskali.
Plamenček je ugasnil 9. februarja 1956, ko
je imel 92 let. Ponižni pobiralec miloščine treh
Zdravamarij se je srečal z Gospodom. Vest
o njegovi smrti se je bliskovito razširila po
Granadi in vse ganila. Reka ljudi vseh starosti
in stanov se je zgrinjala pri kapucinskem samostanu. Glas o njegovi svetosti, ki ga je spremljal že za časa življenja, se je še bolj okrepil
po njegovi smrti. Vsak dan, še posebno pa 9.
vsak mesec, prihaja z vseh koncev na njegov
grob neobičajno veliko ljudi. Po priprošnji
svojega zvestega služabnika Bog naklanja
številne milosti.
Benedikt XVI. je 15. marca leta 2008
razglasil njegove herojske kreposti, 12.
septembra leta 2010 pa je bil razglašen za
blaženega.
Po Okrožnici br. Maura Jöhrija,
generalnega ministra bratov kapucinov,
povzel br. Vlado Kolenko
38
Iz kapucinskega sveta
Španija - Granada
Milano
V juliju so se bratje kapucini poslovili od
brata Luigia Padovese, ki so ga umorili v Turčiji pri njegovem oznanjevanju. Na pogrebni
maši v milanski stolnici se je zbralo veliko
bratov. Časopisi so poročali o številu škofov,
duhovnikov, bratov kapucinov, politikov in
vernikov, zelo pa je bila ganljiva navzočnost
majhne skupnosti iz Turčije in sicer iz Iskenderna, kjer je brat Luigi deloval. Prav na to
malo cerkev teh kristjanov iz Turčije se je v
poslovilnem govoru ozrl br. Ruggero Franceschini. Omenil je, da je ta majhna čreda
razkropljena, še premlada, da bi imela še moči
prenesti podobne tragedije. Ta mala čreda v
Turčiji je prešibka, da bi se lahko postavila
po robu zlu, ki jo je zadelo, preveč majhna
je, da bi mogla sama v sebi najti sposobnost
nadaljnjega upanja za svoj obstoj. Ta govor je
bil klic, poziv, naj ne pozabimo kristjanov v
Turčiji. To je ob enem tudi spodbuda, da bi se
povezali s Cerkvijo v Anatoliji, s Cerkvijo, ki
je Kristusovo telo, mučeno, trpeče, a vstalo in
poveličano. Ta gotovost je tudi sled, ki ostaja
za bratom Luigiem Padoveze, ki je bil ob enem
tudi škof in s tem pastir te male Cerkve.
Brat Leopold iz Alpandeire je bil 12. septembra 2010 razglašen za blaženega. Mestni
odbor ga je imenoval »najboljši sin Granade«.
Predlog za ta visoki naslov temu preprostemu
kapucinskemu bratu je dal župan Jose Torres Hurtado. Pri izročitvi visokega naslova
provincialu Audalusie, bratu Rafaelu Pozo
Bascón, je pojasnil, da s tem priznanjem izpolnjuje želje meščanov Granade. Župan je
poudaril turistični prispevek brata za ta kraj.
Letno sprejme mesto več kot 800.000 vernikov, ki prihajajo obiskat kripto, kjer počivajo
posmrtni ostanki redovnika, ki mu pripisujejo čudežno ozdravljenje. Župan je utemeljil
to čast na osnovi duhovnih, socialnih in tudi
gospodarskih vrednot, ki so polnili 50 let življenja tega brata. Skoraj 150 let je minilo od
njegovega rojstva (r. 1864). Z njim se je mesto
Granada poneslo na vse celine.
Bangkok
V Bangkoku se je srečalo 28 bratov kapucinov. Teden druženja je ponudil pristen
in soliden pregled vzrokov preseljevanja,
motivov zanj, predvsem pa njegovih posledic.
Posebno dragoceno je bilo pričevanje bratov,
ki že delajo na tem področju. Srečanje je želelo
dati resnične ocene dela in stanja v krajih, kjer
bratje že delujejo in se srečujejo s tem problemom. Skušali so osvetliti, kaj lahko naredijo,
kaj je nujno narediti, na kakšen način naj bratje
kapucini izboljšajo bivanje beguncev. Proti
koncu srečanja so izdelali načrt za bližnjo prihodnost. Načrti so zaobsegli tudi begunce, ki
so v naših samostanih. V ta načrt so zajeti tudi
bratje, ki gredo v skupnost beguncev, tam živijo
in skušajo graditi mostove med skupnostjo
beguncev, njihovimi družinami in domovino.
Ta program je resnična spodbuda, da gremo
bratje na proti svetu beguncev in sicer na zelo
živ način. Bodimo jim blizu. Opazujmo njihove
potrebe in poskušajmo ugotoviti, kako prenesti
v njihovo življenje veselo oznanilo evangelija.
Upajmo, da bodo ti načrti iz Bangkoka uresničeni in mnogim sposobni spremeniti življenje.
Hkrati pa je to spodbuda za vse brate, da bi se
navdušili in posvetili ljudem na robu družbe. Nemčija - Münster
Na kapucinski fakulteti teološko-filozofskega študija v Münstru so uvedli predmet zoološka teologija. Ta študij naj bi pomagal še bolje
povezati vsebino teologije s biologijo - živim
svetom. Predvsem pa bi lahko še bolj odkrili
povezanost med človekom in živaljo. Ta odnos
je danes v svetu zelo delikaten in prav teologija
bi mu lahko dala pravo smer. Med živalmi in ljudmi je posebna duhovnost, ki je močno vezana
na stvarstvo. Zato je resnično pomembno iskati
teološki pomen za ta odnos in to duhovnost.
zbral br. Jožko Smukavec
39
Knjiga
PRIHAJA BOG!
Anselm Grün
Andraž Arko, Urša Skoberne
Andraž Arko OFM – Urša Skoberne
Nekdo pride po hodniSveti v svetu
ku, ti v roke potisne knjigo
Serafinski svetniki III
in reče: »Tole je za tvoj
Pastedočakališeobljubljenitretji,intonajobsežnejšideltrilogijeoserafinskih
svetnikih,pokateremstemnogispraševaliželanskoleto.Vnjemsopredrojstni dan!« in ti ni nič
stavljenisvetnikiizFrančiškovegasvetnegareda,tosotisti,kinisoodšliniti
jasno (posebej, ker imaš
medbratenitivsamostaneklaris,ampaksoostalivsvetuintamzaživeliv
duhusvetegaFrančiška.Mednjimisokraljiinkraljice,revežiinvdove,starčki
rojstni dan šele čez pol
inotroci,kaplaniinpapeži,patudičistonavadniljudje,kakršnesrečujemo
leta).
Potem pa pogledaš
naulici.Topomeni,daFrančiškovapotsvetostitudizanasninedosegljiva.
naslov oziroma samo risbo
Poglejmositorej,kakosohodiliponjejžeprednami,dajenebomozgrešili.
Format:21x30cm,trdavezava,88strani
na naslovnici, in razumeš,
Cena:8,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 7,00 €)
Sveti v svetu
so poročeni in samski, duhovniki in redovniki, ljudje vseh stanov, od plemičev pa do preprostih ljudi,
ki jih je Bog poklical na pot za Frančiškom Asiškim,
da bi živeli evangelij ter ga oznanjali svetu med ljudmi – da bi bili sveti v svetu.
Frančišek, ki ga imenujejo tudi Serafinski oče, je prav zaradi preprostega služenja Bogu in ljudem
postal »oče« velike družine bratov in sester, mož in žena, ki so po njegovem zgledu živeli
v tesnem prijateljstvu z Jezusom, z ljudmi in z vsem stvarstvom.
Mnoge od teh je Cerkev razglasila za svetnike, zato so jih prav zaradi
Serafinskega očeta Frančiška poimenovali kar Serafinski svetniki.
V prvem delu trilogije Serafinski svetniki smo spoznali svetnike iz I. reda, ki je nastal
ob samem Frančišku – Red manjših bratov, v katerem so združeni frančiškani, minoriti in kapucini.
V drugem delu smo spoznali svetnice iz II. reda - sestre klarise.
Tretji del trilogije Serafinski svetniki pa nam prinaša brate in sestre iz III. reda
– Regularni tretji red in Frančiškov svetni red.
Njihova svetost v svetu nas vabi, da bi se tudi mi trudili za iskreno prijateljstvo z Jezusom in z ljudmi,
SVETI V SVETU
Serafinski svetniki III
da bi tudi mi postali Jezusovi in njihovi prijatelji. Naj nam bodo serafinski svetniki zgled in spodbuda
na naši življenjski poti, da bomo tudi mi znali in zmogli živeli v prijateljstvu z Bogom in med seboj.
In k srcu si vzemimo Frančiškov opomin:
»Za nas je torej velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega,
da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo«
(FOpom 6,3).
TO JE TO!
Serafinski svetniki I
VSAK UTRIP SRCA ZA BOGA
Serafinski svetniki II
SVETI V SVETU
Serafinski svetniki III
Urša Skoberne
»Te molitve
ti želijo
pomagati, da
bo Bogu lažje
izrazil svoje
misli.
SVETI V SVETU Serafinski svetniki III
Molitve za mlade inNaše
mladeknjig
po srcu
e
Sveti v svetu –
Serafinski svetniki 3
Andraž Arko OFM
Dotakni se me
Dolga leta sem
bil usmerjen
v delo z
da se s tem res ni dalo počakati, ker je knjiga
mladimi.
Ines
Jerele
–
Felicijan
Pevec
OFM
–
Jedert
Vodopivec
ravno
prišla iz tiska in jo kot član FSRja (FranV začetku
Flores in colores
čiškovega svetnega reda) enostavno moraš
mojega
knjige iz Frančiškanskega samostana Novo mesto
imeti
takoj. In si vesel za brate iz prvega reda.
Čepravpiševpodnaslovu,dagrezaznanstvenomonografijo,bostevknjigi
delovanja so
našlizelorazumljiveinberljiveprispevkeavtorjev,kigovorijoobogastvu
No,
morda vsi do svojega izvoda ne boste
mladi raje
frančiškanskenovomeškeknjižnice.Posebejjeizpostavljenaknjigaspobarprišli na tak način, vsekakor pa jo je vredno
molili spontano, da bi našli
prave besede za
vanimiilustracijamiozdravilnihrastlinahHieronymusaBockaiz1556-72,
imeti
na svoji knjižni polici (najbrž bo delala
kisojospomočjoKrked.d.restavriralivArhivuSlovenijeinvNUKu.
molitev, s katero bi Bogu izpovedovali svoje
Format:21x30cm,broširano,144strani
družbo
že dvema knjigama pred njo in sicer
misli in občutke.
Cena:15,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 10,00 €)
knjigi: To je to! – serafinski svetniki 1 (svePrav zato sem napisal te molitve. Poskusil
Andraž Arko OFM
s prijatelji
tniki
iz prvega Frančiškovega reda) ter drugi:
sem jih izraziti v preprostem jeziku, ki Ludvik
je IX. / Elizabeta Ogrska - ZBF CD 018
Vsak
utrip srca za Boga – serafinski svetniki
pripoved s pesmimi na zgoščenki
vsakomur blizu.«
2
(svetnice
iz drugega reda- sestre klarise)). Z
Medsvetniki,opisanimivslikaniciSvetivsvetu,imataposebnomestosv.Ludvik
insv.Elizabeta,kistazavetnikaFrančiškovegasvetnegareda.Čepravsenistaninaslovom (Sveti v svetu) želi pokazati, da gre
Tako je v uvodu v knjižico napisal Anselm
kolisrečalainsenistapoznala,imatavelikoskupnega.Otemselahkoprepričate
za svetnike iz Frančiškovega svetnega reda,
Grün, benediktinski menih, ki sicerizpripovedinazgoščenki,kjerjenjunoživljenješeboljpestropredstavljenoz
vodi
besedoinpesmijo.
ki so lahko poročeni ali samski, duhovniki
ekonomijo v samostanu Münsterschwarzach
Cena:8,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010 samo 7,00 €)
ali redovniki, ljudje vseh stanov, ki jih je Bog
(Nemčija) in s tem opisal njeno vsebino.
Avpoklical
pot za
svetim Frančiškom Asiškim.
tor je tudi predavatelj, duhovni spremljevalec
Šolske sestre sv.
Frančiškana
Kristusa
Kralja
Hvalnice
- ZBF CD 019 začetkov FSRja in sedanjega
Ob predstavitvi
in voditelj različnih tečajev. Njegove knjige
pa in večernice
Šolskesestrevasvabijo,dasejimpridružiteprimolitviizMolitvenegabogoslužja
stanja le-tega v Sloveniji nam knjiga predstavlja
sodijo med najbolj brana krščanska besedila
alibrevirja.Skupajznjimilahkozmoliteinzapojetehvalnice,dnevnomolitveno
54 svetnikov in hkrati ob koncu ponavlja Fran(kar nekaj jih je prevedenih v slovenščino).
uroinvečernicezanedeljotretjegatedna.
Cena:6,00 € (zabralceBrataFrančiškado15.9.2010
samovelika
5,00 €)sramota,
čiškov opomin: »Za nas je torej
Molitve, zapisane v tej knjigi, so mladim
da so svetniki izvrševali
dela, mi pa hočemo
dejansko blizu in v svoji preprostosti
dajejo
Predstavljenolahkonaročitenanaslovu:Založba
Brat Frančišek
Prešernovtrg4;1000Ljubljana;telefon:012429312;faks:012429313;e-mail:zbf@ofm.si
prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih
vzorec, kakšen je lahko pogovor z Bogom. Kaj
http://franciskani.rkc.si/zbf/
samo beremo in jih oznanjamo.« (FOpom 6,3).
pri Jezusu velja VSTOP DOVOLJEN!
Knjiga je letos (2010) izšla pri založbi Brat
Knjiga je izšla lansko leto pri Slomškovi
Frančišek.
založbi, Maribor.
Andraž Arko OFM
c
Urša Skoberne
Andraž Arko OFM
c
c
Nslovka 3 RED.indd 1
40
Urša Skoberne
Andraž Arko OFM
c
Urša Skoberne
c
Andraž Arko OFM
c
Urša Skoberne
19.4.2010 11:06:57
Nekega dne je neki človek izvedel, da
prihaja k njemu sam Bog na obisk.
»K meni?« ga je zaskrbelo. »V mojo hišo?«
Stekel je po vseh sobah, po stopnicah gor in
dol, splezal je na streho in zdirjal v klet. Svojo
hišo je videl z drugačnimi očmi, zdaj, ko je
prihajal Bog.
»Nemogoče! Ubogi jaz!« je tarnal. »Ne
morem sprejeti obiska v takem stanju. Vse
je umazano! Vse je polno nesnage. Tu ni
primernega prostora za počitek, ni niti zraka za
dihati.«
Odprl je okna in vrata.
»Bratje! Prijatelji!« je klical. »Naj mi kdo
hitro pomaga pospraviti vse!«
In začel je na vso moč čistiti svojo hišo.
Skozi oblak prahu je videl nekoga, ki mu
je prihajal na pomoč. V dvoje gre lažje. Vrgla
sta ven nepotrebno šaro, jo zbrala na kup in
zažgala. Vrgla sta se na kolena in dobro očistila
vsa tla in stopnišče. Porabila sta veliko veder
vode, da sta očistila vsa okna. Očistila sta tudi
vso umazanijo iz najbolj skritih kotičkov.
»Nikoli ne bova končala!« je nergal mož.
»Končala bova!« je mirno rekel drugi.
Nadaljevala sta z delom, drug ob drugem,
še ves dan. In končno, hiša je izgledala kot
nova, dišala je po čistoči.
Ko se je stemnilo, sta šla v kuhinjo in
pripravila mizo.
»Zdaj,« je rekel mož, »lahko pride moj
Obiskovalec! Zdaj lahko pride Bog. Le kje se
mudi?«
»Sem že tukaj!« je rekel drugi in se usedel
za mizo. »Usedi se in jej z menoj!«
»In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca
sveta« (Mt 28,20).
Bruno Ferrero, Najlepši nasmeh
Ob­ve­sti­la
Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si
Kančevci
l 1. - 3. oktober 2010: Seminar za ozdravitev in
osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić
l 8. – 10. oktober 2010: Kako se pogovarjati in
kako se razumeti brez besed. Vodita Lidija in
Jože Kociper
l 16. – 23. oktober 2010: Teden zdravilnega
posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha
Sekolovnik)
l 23. – 30. oktober 2010: Teden zdravilnega
posta. Vodita (Ruth Müller-Wick, br. Miha
Sekolovnik)
l 5. – 7. november 2010: Svetopisemske figure.
Vodita Pavla Zrim in br. Primož Kovač
l 12. – 14. november 2010: Pevski konec tedna.
Vodijo br. kapucini s sodelavci
l 19. – 21. november 2010: Duhovni seminar za
zakonske pare. Vodi br. Vinko Škafar s sodelavci
l 26. – 28. november 2010: Duhovne vaje s
cerkvenimi očeti. Vodi br. Milan Špelič.
l 29. december – 1. januar 2011: Duhovna
obnova s silvestrovanjem za družine in druge.
Vodijo br. kapucini s sodelavci
Prijave in informacije: Dom duhovnosti,
Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.:
02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta:
dom.duhovnosti.benedikt@rkc.si
Podaj MI Roko
l LJUBLJANA - sreda, 20.
oktober 2010 ob 17h v
ljubljanski stolnici (peš do
pravoslavnih…), ob 19h maša
na Tromostovju
l MARIBOR – četrtek, 21.
oktober 2010 ob 17h
l PTUJ – sreda, 27. oktober 2010
l VIPAVSKI KRIŽ – sobota 23. oktober: ob 18h
sveta maša, nato večerna molitev z glasbenimi
ansambli in nedelja, 24. oktober: ob 14h do 16h
– nastop pevskih zborov, ob 16.15h molitev za
mir v samostanski cerkvi, ob 17h sveta maša v
samostanski cerkvi.
Vabljeni, da se katerega od teh srečanj tudi
udeležite.
41
Ali veš ...
Ujeto v objektiv
elih
ves
o
lik
Ko
Še najbolj pogumni kolesarji »obležijo«…
Modre misli o nogometu
Rad
is
j smo,
i
d nam
Gospod je me
Bo dovolj toliko hrane
za šest lačnih
kolesarskih ust?
z
it
nk
na
Adam,
kako neki
izgledajo trni?
nja
želi povedati zad
bom
Čutim, kaj mi
Prvi
človek,
Adam,
lahko
vzpodbuja
samske kot
nihče drug
v
zgodovini.
Sku
pa
tal
Pos
»Ko na tekmi vodiš 4:0, ne smeš dovoliti
poraza 7:1.«
»Farmer je sedaj dal svoj 19. gol, to je točno
dvakrat toliko, kot jih je dal prejšnjo sezono.«
»Na koncu ostane samo eno: zmaga, poraz
ali remi.«
»Nemci imajo samo enega igralca pod 22
let in ta je star 23 let.«
»Ni pomembno, če izgubimo vsako tekmo,
da le na koncu osvojimo pokal.«
»Z veseljem bi igral za kakšno italijansko
moštvo, npr. za Barcelono!«
»Prevladovali smo v 99% igre, preostali 3%
so nas stali zmage.«
»Prvih 90 minut je pri nogometu najpomembnejših.«
»Verjeli ali ne, gol lahko spremeni tekmo!«
»Trdno sem prepričan, da če dosežeš prvi gol,
mora nasprotna ekipa doseči dva, če želi zmagati.«
Vem, da se zdi,da ni
nikogar zate, vendar ne
obupaj. Ko sem si jaz
začel iskati ženo,
ni bilo nikogar
na svetu.
42
obrazov…
mo
ma
ei
l je bil Balzac zasvojen s kavo – na dan je
spil tudi po 50 skodelic in na koncu umrl
od zastrupitve s kavo?
l je bil v Ameriki poslovnež Al Cohol kaznovan zaradi vinjenosti?
l je kralj Kirus Veliki obsodil na smrt reko,
ker se je v njej utopil njegov priljubljeni
konj?
l so leta 1970 v Franciji usmrtili kravo zaradi
čarovništva?
l je v Dubaju dovoljeno dvobojevanje,
vendar samo pod pogojem, da sta oba
udeleženca darovalca krvi?
l je stoletna vojna pravzaprav trajala sto
trinajst let?
l znameniti rek »Majhen korak za človeka,
ampak velik korak za človeštvo« ni izum
Neila Armstronga, ampak ga je po naročilu
NASE iznašel pisatelj Arthur Miller?
l lahko nekatere vrste metuljev letijo 10.000
km brez počitka – tako lahko prečkajo tudi
Atlantik?
l se v povprečju več ljudi boji pajkov kot
smrti?
l se lahko iz aspirina izdela eksploziv?
l mravlje vedno padejo na desno stran, če
so zastrupljene?
ari
st
A štopamo avtobus do Assisija?
43
»Bog je prijatelj tišine.
Opazujte, kako narava - drevesa, cvetje, trava raste v tišini;
opazujte zvezde, luno in sonce,
kako se premikajo v tišini...
Tišino potrebujemo za to,
da bi se lahko dotaknili duše.«
bl. Mati Terezija