Skupnost CSD Slovenije Slovenska cesta 55,1000 Ljubljana Telefon: 08 20 22 400 Faks: 01 436 68 59 el.pošta: scsd@siol.net Predlog ZSVD, 22.12.2010, spletna stran MDDSZ JAVNA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SOCIALNO VARSTVENI DEJAVNOSTI Na centrih za socialno delo smo s presenečenjem sprejeli nov predlog urejanja socialnovarstvene dejavnosti, zlasti zato, ker smo se na Skupnosti CSD, 30.11.2010 sestali z ministrom Svetlikom, kjer nam je bila s strani ministrstva predstavljena operacionalizacija nove zakonodaje na področju transferjev in delovanja CSD kot enotne vstopne točke. Minister ni niti z besedo omenil reorganizacije CSD, na način kot je to storil na tiskovni konferenci 22.12.2010, kjer je predstavil mrežo specializiranih centrov, ki bodo izvajali posamezne zahtevnejše storitve. Predlog ZSVD je sicer napisan pregledno, sistematično in razumljivo, vendar spreminja celoten sistem socialne varnosti v Sloveniji, kakršnega poznamo danes. Vlada v javnih nastopih promovira socialno državo in socialnodemokratski tip države blaginje, v katerem so socialne pravice na visoki ravni, na podlagi statusa državljana, kjer država zagotavlja vsem enake storitve, vsi državljani pa so vključeni v univerzalni sistem. Če pobliže pogledamo predlog zakona, ki je v javni obravnavi, ugotovimo, da država udejanja mešanico liberalnega in konzervativnega tipa države blaginje. V liberalnem tipu blaginje država zagotavlja pomoč takrat ko odpovedo vse druge možnosti, pomoč je majhna, povezana s stigmatizacijo, opredeljena s strogimi pravili in zagotovljena le tistim skupinam uporabnikov, ki živijo pod družbeno dogovorjeno ravnijo socialne varnosti. Gre torej za premik iz »welfere v workfare« – prejemniki so si sami poiskati rešitve za stiske in težave, se vključiti v javna dela, aktivirati, razlikuje se upravičeno in neupravičeno uboštvo,…. Konzervativni tip blaginje temelji na subsidiarnosti, kjer je posameznik najprej za svoj socialni in ekonomski položaj odgovoren sam, potem se odgovornost širi na družino, sorodstvo in lokalno skupnost, medtem ko država prevzame odgovornost le tedaj, ko drugi mehanizmi odpovedo. Ne en in ne drugi nista blizu zgodovinskemu razvoju sistema v Sloveniji. Ob prvem pregledu gradiva opozarjamo na: 1. Socialnovarstvene storitve, programi in druge oblike pomoči, ki jih izvajajo CSD se spreminjajo in so opredeljene kot tri temeljne storitve: a. prva socialna pomoč, kjer bo opredeljena stiska in težave uporabnika ter izdelana ocena možnih rešitev, b. svetovanje s pomočjo, ki je slabo opredeljena in ni jasno, kaj naj bi bila neposredna pomoč in podpora (op. svetovanje je doktrina dela, načrtovan proces,..) in c. načrtovanje in organiziranje pomoči, ki ga opredeljuje predlog kot aktivnost za pripravo in izvedbo osebnega paketa pomoči, pri tem pa ne pove, kaj sploh vsebuje »oseben paket različnih oblik pomoči«. 2. Storitve, ki jih predpisuje država, zanje bo sprejela tudi poseben standard, financira občina. Ob izkušnjah CSD, ki tudi sedaj izvajajo storitev pomoč na domu in jo financira občina, je dostopnost 1 za uporabnike (op. kljub temu, da jo ZSV natančno predpisuje) različno dostopna, saj vsaka občina sama oblikuje ceno storitve, obseg .. Iz bližnje zgodovine pa CSD vemo, da so občine financirale tudi storitev osebna pomoč posamezniku (op. kar je sedaj svetovanje s pomočjo), pa je bilo toliko težav, da je država pred cca. petimi leti prevzela financiranje storitve, ker bi jo sicer lahko ukinili, uporabniki pa bi ostali brez pomoči. Ob prenosu finančnih bremen iz države na lokalno raven, se pripravljavci predlogov ne vprašajo kako velike in finančno sposobne so naše občine, ampak prenos preprosto utemeljijo s tem, da je socialno varstvo v EU stvar lokalne skupnosti, ob čemer pozabljajo, da je skoraj vsako mesto v EU po obsegu prebivalcev veliko kot vsa Slovenija. Nesprejemljivo je vztrajanje predlagateljev zakona na ponovni uvedbi financiranja socialno varstvenih storitev s strani občin oz. lokalnih skupnosti. Ob takšni ureditvi financiranja je zelo velika nevarnost neenakopravnega položaja uporabnikov, leti ne bodo imeli enakega dostopa do storitev, različno bo razvita mreža, saj ker po večletnih izkušnjah financiranja socialno varstvenih storitev s strani občin vemo, da večina le-teh ne bo finančno sposobna zagotavljati sredstev za izvajanje storitev. 3. CSD so osnovna enota, hrbtenica socialne dejavnosti na terenu. Predlog zakona določa, da bo mrežo določila Vlada RS z uredbo – torej to lahko pomeni spreminjaje mreže CSD vsaj vsake štiri leta, lahko pa tudi še bolj pogosto. Tako temeljne službe (ne zdravstva, ne socialnega varstva) ob nenehnem spreminjanju mreže ne morejo zagotavljati stabilnosti sistema. CSD so »zadnji v vrsti«, ki uporabniku zagotovijo preživetje in pomoč. Če bodo centri za socialno delo nestabilni, se bodo ukvarjali s svojim preživetjem in ne z izvajanjem storitev! Če država misli reorganizirati delo CSD, naj pripravi gradivo za javno obravnavo ter stopi pred javnost in pojasni pomanjkljivosti, ki jih želi odpraviti in prednosti nove organiziranosti. Ob tem velja opozoriti tudi na resurse (kadrovske, prostorske, materialne), ki so povezani s kakršnokoli reorganizacijo. 4. Finančne posledice terja tudi statusno preoblikovanje CSD v javne socialne zavode, ki jih bo vodil direktor. V tem trenutku je v Sloveniji 62 direktorjev CSD, ki so istočasno tudi strokovni vodje in nekateri, zaradi pomanjkanja strokovnih delavcev, opravljajo še del strokovnih nalog. Po predlogu bo zdaj poleg njih tudi 3 članski upravni svet ( ki mu pripadajo sejnine in povračilo stroškov), strokovni svet (op. sestavljen iz 2/3 zunanjih članov, ki bodo prav tako prejeli sejnine, pa še odločali o strokovnih vprašanjih in rešitvah), lahko pa bodo imeli še uporabniški svet. Direktor bo vsake tri mesece poročal o izvajanju nalog in uresničevanju načrta,… CSD jemljemo avtonomijo in odgovornost, obremenjujemo jih z administriranjem ter dražimo njihovo delovanje, za uporabnika pa ne bo izboljšanja! 5. Predlog odvzema javnih pooblastil skupnostim in socialni zbornici je nesprejemljivo, saj je bil razlog za podelitev le-teh z ZSV, zagotavljanje vpliva stroke na pripravo standardov in normativov za izvajanje posameznih storitev, izobraževanj in usposabljanj, ki so potrebna za pripravo kvalitetnega strokovnega kadra. Z odvzemom pooblastil skupnostim in zbornici se negira stroka, v ospredje prihaja politika, kar je za tako občutljivo področje kot je socialno varstvo, nesprejemljivo in nedopustno. Ob spreminjanju pooblastil pričakujemo, da bo predlagatelj pojasnil razlog spremembe (op. slabo delo, neizvrševanje nalog javnih pooblastil, …). Istočasno so pooblastila prenesena na novo službo - načrtovana Javna agencija RS za kakovost socialnovarstvene dejavnosti. Ta je po vsebini in obsegu nalog, ki naj bi jih prevzela, ministrstvo v ministrstvu. V agenciji je skoncentrirana politika in stroka, kar nikakor ni zagotovilo oz. zaveza za delo po načelu nepristranskosti in posledično politične neodvisnosti. To pa lahko predstavlja veliko nevarnost za stroko. Prav tako je potrebno ugotoviti, katera področja dela MDDSZ prevzema agencija, koliko in kako usposobljen kader bo imela, saj predlog tega ne opredeljuje in kakšne bodo finančne posledice, zato se ob prebiranju predloga ZSVD nikakor ni mogoče otresi vtisa, da so ga na MDDSZ pripravljali na način, da bodo na novo uredili tiste zadeve, ki bi jih sicer po funkciji morali opravljati sami, pa jih ne znajo in so jih zato prenesli v sistemu drugim izvajalcem. Ti izvajalci (skupnosti in zbornica) so strokovno močen in zahteven partner v pogajanjih z državo, zato jih je potrebno oslabiti, istočasno pa je potrebno pred volitvami najti tudi nekaj delovnih mest, kamor bodo premeščeni zaslužni uradniki MDDSZ. 2 Naj omenim primer: Minister Svetlik je pred časom organiziral delovanje svojih služb, verjetno tudi kot zametek nove agencije. Tako imamo izvajalci izjemne težave z novo Službo za upravljanje izvajalske mreže na področju socialnega varstva, ki je med drugim zadolžena tudi za prehod na nov plačni sistem. Ob usklajevanju je služba MDDSZ izvajalcem pošiljala natančna navodila o prevedbi posameznih delovnih mest, ki so jih izvajalci morali upoštevati. Zdaj, dve leti kasneje, ob ugotovljenih nepravilnostih, pa v svojih dopisih zapišejo »ne glede na prejeta navodila, tolmačenja in priporočila, ki ste jih upoštevali, vas opozarjamo, da ste dolžni natančno in izključno upoštevati zakon«. Sprašujemo, komu so namenjena taka obvestila? Na Skupnosti CSD že desetletje opozarjamo, da je ob spreminjanju zakonodaje potrebno urediti nekatere temeljne zadeve, ki pa jih žal tudi tokratni predlog ne upošteva. Zlasti se zavzemamo, za racionalizacijo stroškov, s tem, da se uredi poseben postopek obravnave, saj odločanje po zakonu o upravnem postopku ni primerno, pa tudi sicer je finančno zelo drago (na CSD so za poštne storitve, torej vročanje po ZUPu, v letu 2009 porabili 1.274.505€ in v letu 2010, 1.358.390€). Če bi ta sredstva namenili uporabnikom in za širitev dejavnosti, programov in storitev, bi bili uporabniki zagotovo bolj zadovoljni, CSD pa bolj uspešni! Predlog zakona, glede na število konstruktivnih pripomb in pomislekov, ki smo jih pripravili na SCSD ni zrel za nadaljnjo obravnavo. Stroka mora biti sogovornik predlagatelju zakona, sicer bo izvajanje zakona nemogoče. Pričakujemo nov predlog zakona, ki bo upošteval vse tisto kar so centri za socialno delo v 5o. letih delovanja dobrega zgradili, vse kar v sistemu socialnega varstva dobro funkcionira in preoblikovali tisto, kar je v sistemu potrebno popraviti, posodobiti. Pri tem pričakujemo upoštevanje argumentov, pri čemer pa ne sme iti za argumente moči politike, ki sploh ne upošteva strokovnih argumentov in izkušenj prakse. Ljubljana, 4. januar 2011 mag. Darja Kuzmanič Korva, sekretarka SCSD 3