1. No category

Najbogatejša knjiga do sedaj!
(David Erik Pipan: Tako značko nosim jaz…, Društvo soška fronta, Nova Gorica 2014)
S knjigo Davida Erika Pipana Tako značko nosim jaz… in s podnaslovom Avstroogrski vojaški znaki in značke, vojaške značke slovenskih enot in soškega bojišča 1914-1918,
smo Slovenci na 418 straneh v lepi in bogati knjigi dobili najpopolnejši in najobširnejši
pregled tega področja, kar jih je bilo pri nas narejenih do sedaj. Težko verjetno, da bo
doseženo mogoče še preseči. Zdaj je zaokrožena celota, ki jo predstavljajo katalog Svetovna
vojna 1914-1918 iz leta 1988, ta knjiga Davida Erika Pipana in predstavitev znakov, najdenih
na severnem soškem bojišču, ki jo je lani dal slovenskim ljubiteljem zgodovine Aleš Lipovec
s knjigo Vedno kot pri Bovcu. Leta 1978, ko smo na prvi slovenski muzejski razstavi starih
odlikovanj v Pokrajinskem muzeju Maribor in v katalogu, ki je izšel ob razstavi, prvič
predstavili tudi avstro-ogrske vojne znake iz prve svetovne vojne, in enako ne leta 1988, ko
smo v Pokrajinskem muzeju Maribor razstavili samo te znake, ni bilo mogoče niti slutiti, kako
pomembno mesto jim bo nekoč namenjeno v okviru predstavljanja naše nacionalne vojne in
vojaške zgodovine. Majhne, na prvi pogled nepomembne kovinske značke so pomenile tudi
prvi korak k temeljitejšemu predstavljanju vojaške zgodovine Slovencev v prvi svetovni
vojni.
Knjiga Tako značko nosim jaz… je pri tem še posebej pomembna.
Sestavljajo jo štiri velike celote. Prvi, tematsko uvodni del, predstavlja vojaške kape in
vse, kar je bilo s temi pokrivali povezano. To je razumljivo in tudi nujno, saj so bile prav kape
tiste, kamor so si vojaki in oficirji pripenjali svoje znake. V okviru te predstavitve so zajete
tudi kokarde s kap in oznake enot ter posebni znaki, ki so bili uvedeni za nošenje na kapah.
Drugi del knjige predstavlja značke, najprej patriotske, nato vojaške. Predstavljanje
avstro-ogrskih patriotskih značk je zelo nehvaležno delo, odkar je pred leti na Dunaju izšla
debela knjiga s popolno predstavitvijo tovrstnega cesarsko-kraljevega patriotskega
propagandnega arzenala, toda obiti ga kljub temu ni mogoče.
Najpomembnejša izmed vseh štirih celot je tretja, ki predstavlja simboliko in znake
slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Izraz njihovega slovenskega narodnega
čustvovanja so bili trakovi v slovenskih narodnih barvah, ki so si jih našili na kape, pripadnost
svojim polkom so potrjevali z znaki. V knjigi so predstavljeni vsi znani znaki enot, v katerih
so bili Slovenci v večini.
Naš, slovenski je tudi zadnji del knjige, ki predstavlja znake s soškega bojišča. V
spomin na posebej hude boje na tem bojišču v obdobju 1915-1917 so nastali številni znaki z
imeni naših krajev. Naj je šlo za povsem tuje enote, tudi ti znaki pripadajo naši zgodovini.
Barvne fotografije znakov v knjigi so na najvišji kakovostni ravni, kot to postaja
običajno v knjigah o znakih in v prodajnih katalogih tujih trgovcev. V knjigi Tako značko
nosim jaz… pa so te lepe fotografije v bistvu samo dopolnitev bogatega besedila. Piscu
Davidu Eriku Pipanu je uspelo najti vrsto podatkov, ki so ostali drugim piscem neznani.
Zaradi predstavljanja znakov kot dela življenja vojakov je zapisano ne samo temeljito delo,
pač pa tudi zanimivo. Vojaki in oficirji so si na primer na kape radi pripenjali vojne trofeje,
ruske kokarde in italijanske savojske zvezdice z ovratnikov, oktobra 1915 pa je italijansko
vojno poveljstvo izdalo ukaz, da je treba takoj ustreliti vse avstrijske ujete vojake, pri katerih
bi našli kak italijanski vojaški predmet. Ali pa kako se je v svojem dnevniku dr. Jakob
Prešeren ponorčeval iz obešanja svetinjic na kapah. »To je sedaj moda. Celi živi oltarčki
hodijo okoli po Admontu. Vsekakor najuspešnejše sredstvo zoper brezverske krogle in
pravoslavne šrapnele.«
Že nekaj teh navedb opozori na največjo prednost knjige Tako značko nosim jaz…, to je
naše, slovensko izhodišče. Avtor mu sledi ves čas, posebej in odločno pa ga poudari v
poglavju o narodnih trakovih. Nemške oblasti slovenskih mest, na primer v Celju, so že leta
1914 prepovedale nošenje belo-modro-rdečih slovenskih narodnih trakov in zastav, ker so to
tudi barve Rusije, Srbije in Črne gore. Mestne oblasti pa niso mogle ukazovati vojakom, zato
so pohodni bataljoni večinsko slovenskega 87. pehotnega polka korakali na železniško postajo
in se poslavljali od domačega mesta z narodnimi trakovi in zastavami. Celjski trgovec Rudolf
Stermecki je slovenske trakove prodajal vojakom kljub prepovedi.
Eden najbolj prepričljivih opisov resničnosti slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski
je zapis iz dnevnika Ludvika Furlana iz 5. strelskega polka, ko je oktobra 1916 pohodna
stotnija tega polka iz Voitsberga na Štajerskem odhajala na bojišče: »Povelje zadoni: »Pozor!
Desno glej! Stotnija v štiristopu v desno! Naprej!...« In zagnali smo vrišč, gorske palice so se
dvignile, roke so trgale raz čepic državne in nemške znake. Nataknili smo narodne trobojnice,
zadonela je naša slovenska pesem! Jezno nas je gledal osovraženi stotnik Majer, žalostno so
se ozirali za nami meščani in vzklikali za nami v slovo, želeč nam srečno pot in vrnitev, a mi
smo imeli prezir za vse. Zavedali smo se, da nas ženejo kot živino v mesnico, zavedali pa smo
se tudi, da smo zvesti sinovi majke Slave…«
Enega izmed vrhuncev knjige pomeni opis nastopa junaškega slovenskega poročnika
oktobra 1915, ko je polkovnik ljubljanskega 27. domobranskega polka zahteval, da sname
slovenski narodni trak. »Svojega znaka ne odstranim, dokler ne odstranijo tudi Nemci svojih.
Nad tri mesece smo požirali na Doberdobu italijanski bobneči ogenj, a ni bilo nikogar, ki bi se
zmenil za nas, niti pes nas ni prišel povohat!« - Predrzni ste poročnik! Od kod ste se vzeli?»Sem Slovenec, ki se ne boji hudiča, ne nikogar, a tudi Nemcem se ne dam ustrahovati!«
Vsi ti navedeni drobci so samo nekateri izmed mnogih, ki jih ponuja obsežna knjiga. Ni
jih napisal David Erik Pipan, njegova velika zasluga pa je, da jih je v literaturi in virih našel
ter na njihovih temeljih oblikoval svojo knjigo. Ta prednost njegovega dela izstopa toliko
bolj, ker večina naših piscev tega ne zmore. Tisti, ki znajo italijansko, ponujajo v svojem
pisanju kot naše povzetke iz italijanskih propagandnih časopisov in knjige, drugi, ki jim je
bližja nemščina, počnejo enako, le za drugo stran, marsikateri pa sledi kar obema
propagandama. Zato tovrstne knjige, četudi v našem slovenskem jeziku, niso čisto nič naše.
David Erik Pipan je zmogel preseči takšne okove. Dal nam je knjigo, ki je zares naša –
bogata, temeljita, strokovno in zgodovinsko neoporečna, pisana o vojni, ki ni bila čisto nič
slovenska, posvečena tudi vojakom, ki so prišli na našo Sočo z vseh koncev monarhije, ječe
narodov, kot so jo tedaj imenovali, namenjena spominu na vojno, ki je za Avstrijo pomenila
predvsem obračun s Slovani. Napisal je knjigo o vojni, ki je bila vse najslabše, kot so vse
vojne, pa vendar je knjiga Tako značko nosim jaz… potrditev, da je tudi o tem mogoče pisati
na naš, slovenski način.
Večjega priznanja knjigi Davida Erika Pipana ni mogoče zapisati.
brigadir
Janez J. Švajncer
16. septembra 2014