Revija za Vas.pdf
- ljudje - živali - rastline - bivanje - okolje januar 2013, letnik 1, št. 1 u vo dna b e s e da Pozdravljeni, Vsi, ki listate po Reviji za Vas , se sprašujete, kdo bo pisal in o čem bo pisal? Vendar, ni toliko pomembno, kdo bo pisal, pomembnejše je, kaj bodo pripovedovali tisti, o katerih bo tekla beseda. Pripovedujejo lahko človek, žival, rastlina, vse kar nas obdaja. Tudi življenje pripoveduje. Le prisluhniti in razumeti moramo znati. Na straneh Revije za Vas bodo zapisane zgodbe, predstavljeni bodo portreti. Zanimivo pisanje bo, meni v veselje, zanimivo branje bo, vam v veselje. Vaša Jana Vejnovič Dokler bodo ljudje mislili, da živali (konji) ne morejo čutiti, tako dolgo morajo živali (konji) čutiti, da ljudje ne morejo misliti. ka zalo 6 Viktor Marinšek - Petje ptic in hrzanje konj 10 Sandi Gombač - konjar za vedno 16 Tadej in Simon Oberstar Čredno zdravje 26 Novost Prikolica za obiranje sadja 30 Novost - Prikolica za obiranje sadja 4 Revija za Vas - januar 2013 IMPRESUM Postavitev in oblikovanje spletne strani: Spletna Postaja, d. o. o., agencija kreativnih idej Letališka cesta 33, 1000 Ljubljana Priprava novic in izdelava spletne Revije za Vas Senožeti 83, 1262 Dol pri Ljubljani Tel., Fax: 00386 (0)1 564 01 67 GSM: 031 641 474 e-pošta: jana.prevod@siol.net 20 White Turf St. OBJAVA OGLASA v Reviji za Vas: po ceniku Moritz -Miro Weiss - - trener galoperjev Revija za Vas je mesečna spletna revija, na voljo tudi v formatu pdf. Za branje ali pregledovanje vsebine potrebujete le radovednost in željo, da izveste kaj novega ali, da zgolj utrdite svoje znanje. Revija za Vas - januar 2013 5 Viktor Marinšek Petje ptic in hrzanje konj 39-letni Viktor Marinšek iz Podbrezja pri Naklem je že skoraj dvajset let lastnik in rejec kasačev ter uspešen tekmovalec. Od otroštva pa so do pred dvema letoma bili pomemben del njegovega življenja še golobi pismonoše, a v vmesnem času do letos je Viktor namesto gruljenja golobov poslušal tudi petje kanarčkov, ki jih seveda še vedno ima, čeprav je nazaj “napravil” tudi golobe.. Kar okrog 150 se jih spreletava v lopi poleg hiše in v kletkah v kletni sobi, kjer zgodaj spomladi že valijo samičke. Drobne ptice in močna roka, vajena težkega dela s konji? Le kako gre to skupaj? Viktor pove, da je konj kljub svoji velikosti in teži v resnici ranljiv kot ptica, zato pri delu z enim ali drugim ni prav velike razlike. Za oboje velja, da nam ne sme biti žal niti časa niti denarja, biti moramo potrpežljivi, prijazni, se nenehno o njih in od njih učiti. Potem pride plačilo, vendar ne toliko v denarju kot v zadovoljstvu. Č eprav imamo doma gostilno in je dela od jutra do poznih večernih ur dovolj, je že moj oče gojil golobe pismonoše. Z bratom sva vedno rada pomagala, oče me je spodbujal in ob njem sem se o golobih ogromno naučil. Kasneje pa seveda še iz literature in druženja z drugimi gojitelji golobov, » Viktor začne svojo pripoved. Zakaj ste po vseh teh letih opustili vzrejo golobov pismonoš? »Preveč je dela in enostavno nisem več mogel za vse skrbeti. Konji zahtevajo svoje, golobi pa tudi. Hudo mi je bilo tudi, če se kakšen golob ni vrnil domov. Golobe sem oddal in ko bom le lahko, jih bom zopet imel. » Brez ptic pa le ne morete biti. Zdaj vam pojejo kanarčki… »S kasači se bolj intenzivno dogaja čez poletje, medtem ko je čez zimo bolj zatišno. Pa sem začel gojiti kanarčke pevce, ki jih predstavljam na razstavah, z drugimi gojitelji si jih izmenjujemo in tu 6 Revija za Vas - januar 2013 pa tam kakšnega tudi prodam. Sem član Društva za varstvo in vzgojo ptic Lišček, Kranj.» Vam kanarčki pomagajo premagovati vsakdanjo ihto in skrbi v gostilni in pri konjih? »Nobeno delo mi ni v prehudo breme, vse rad počnem, je pa res, da mi v gostilni pomaga mami in seveda zaposleni, pri konjih pa si delo deliva z bratom Andrejem. Za kanarčke pa res skrbim sam in pri njih minejo dve ali tri ure, kot bi trenil. In skrbi se kar razblinijo.« Med kasače sta s štiri leta mlajšim bratom Andrejem zašla po naključju. »Pisalo se je leto 1994. Večkrat sva vsak s svojim jahalnim konjem jahala po poljskih poteh okrog Naklega. Po istih poteh se je vozil tudi Zvone Vidic iz KK Brdo, legenda slovenskega kasaštva. Ko KASAŠTVO smo se tako srečevali, Zvone v sulkiju , midva v sedlu, smo na hitro rekli kaj pametnega o konjih in odhiteli vsak na svoj konec. Nekega dne pa, najbrž sva ga pri treningu malce motila, naju je Zvone Vidic povabil na Brdo pri Kranju in nam ponudil vožnjo s sulkijem. Če bi vedela, da bo to začetek povsem novega obdobja v najinem življenju, bi se mu že takrat zahvalila. » »Vsekakor spodbuda za še boljše delo s konjem, in da so treningi optimalni. Konj mora v dirkalni sezoni stopnjevati kondicijo. Zakaj? » Ko sva začutila adrenalin na dirkalni stezi brdskega hipodroma, sva se odločila za kasače, dirke in vse kar sodi zraven. Čeprav v vsaki dirki tekmeci, se dobro razumemo , saj gre za družbo dobrih ljudi, brez katerih takšnega razvoja kasaških dirk v Sloveniji tako ali tako ne bi bilo.« Zadnja leta je vaš adut 7-letni kastrat Jack M, ali imate še kakšnega drugega? »Jack M je potomec odličnih starčev, oče je Sierra Ranger, mati pa July B. Imava 9 zmag, lani sva osvojila prestižno dirko Pokal mesta Ljubljana, letos pa se z njim tudi nadejam dobrih uvrstitev. V dirkah se je izkazal kot žrebec, vendar so se pojavile določene težave in moral sem ga dati kastrirati, a zaradi tega ni nič slabši. Jack M. je potomec Sierre Rangerja in July B, njegov najboljši kilometrski čas pa je 1.15,13. Za dirke pripravljam še Jackovega polbrata, zdaj dvoletnika. « V tekmovalni karieri ste nabrali kar 33 zmag, brat Andrej jih ima 32, in drugih uvrstitev blizu vrha. So zmage spodbuda ali vas uspavajo? V hlevu imate tudi rodovno kobilo. »July B je stara 12 let, ki je dala že 8 lepih žrebet, letos ima prvič žrebico. Je zelo dobra mati.« Kanarček Kanarček je družabna ptica, ki izvira iz Madeirskih, Azorskih in Kanarskih otokov. Njegova življenjska doba je okrog 10 let. Poznamo tri večje skupine - barvne kanarčke, kanarčke oblike in kanarčke pevce. Kanarčka hranimo s semensko mešanico, občasno mu kot posladek ponudimo jajčno hrano ali trdo kuhano jajce in svežo zelenjavo ter sadje. Sladkarij, kruha in podobno ne sme biti na njegovem jedilniku. Kletka na bo dolga vsaj 50 cm, široka 35 cm in 40 cm visoka, okrogla pa ne sme biti. Dno kletke pokrijemo s časopisnim papirjem, žaganjem ali peskom. Zelo pomembno je, da jo redno čistimo, to je na nekaj dni. Kanarčke težko ločimo po spolu, ker so tako samičke kot samčki lahko podobnih barv. Pojejo samo samci, vendar se lahko tudi pri tem zmotimo, kajti zgodi se, da samček ne poje ali pa se kakšna samička trudi peti. Spol lahko strokovno določimo, če pregledamo zadnjično odprtino. Če je samček, vidimo kot nek manjši štrleč šopek perja, pri samički pa je samo odprtinica, ki je roza barve. Razmnoževanje poteka tako, da se ptici sparita, skupaj gradita gnezdo in teden dni po parjenju samička izleže svoje prvo jajce, modro-zelene barve s pikicami, nato vsak naslednji dan še eno jajce. Povprečno število jajčk je 4, lahko pa ena samička izleže samo 2 jajčka, druga pa 6. Samička na jajčkih sedi približno 14 dni, ko se izvali prvi mladiček. Mladički se po 14 dneh operijo in začnejo hoditi na rob in nato ven iz gnezda. Čeprav so že tako pogumni, traja še teden ali več, da postanejo povsem samostojni. Glede nege kanarček ni zahteven. Postrižemo mu nohte, imeti mora tudi možnost kopanja. Revija za Vas - januar 2013 7 KK Komenda, katerega član ste, že tradicionalno sodeluje z nemškim kasaškim klubom Recklinghausen. Na kakšen način? »Pobudnik naših srečanj, na vsaki dve leti gremo mi k njim oziroma pridejo oni k nam, je bil pred dvajsetimi leti Henrik Übeleis. Čeprav časi res niso rožnati, malo zaradi splošne krize, malo zaradi premalo mladih zanesenjakov, si tako mi kot Nemci želimo sodelovati. Pa letos za naše srečanje slabo kaže.« Kaj pričakujete od dirke? »Vsaka dirka je poseben dogodek, ki zahteva maksimalno zbranost, še posebej, če je skupina večja in če je konkurenca močna. To pa vedno je, saj so dirke razpisane tako, da se merijo moči čim bolj enakovrednih konj. Včasih nam štrene zmeša slabo vreme. V dirki želim optimalno voziti in seveda doseči čim boljšo uvrstitev. Se odpravite še na druge tuje hipodrome? »Samo kot gledalec. Hipodromi so v primerjavi z našimi res večji, so pa pogoji za prijavo vedno bolj strogi in tudi dragi. Nagradni skladi so višji kot pri nas, vendar, če nisi visoko uvrščen, se finančno ne izide. Je že kar nekaj Slovencev tudi tujcem dokazalo, da smo jim lahko kos, a kot je Marko Slavič, st. vedel povedati, čeprav v tujini zmagaš, si zanje še vedno tujec. Kje trenirate? »Do nedavna smo vsi od tu trenirali na hipodromu na Brdu pri Kranju, kjer je KK Brdo enkrat na leto priredil tudi dobro obiskane kasaške dirke. Na Brdu so zdaj vse spremenili, pa ne kasačem v dobro. Hipodroma ni več in moramo se voziti do Ljubljane oziroma v zadnjem času do Komende, da sploh lahko treniramo.« Viktor Marinšek in Jack M v dirki. Foto: Arhiv Marinšek 8 Revija za Vas - januar 2013 Sezona 2013 na slovenskih hipodromih od aprila do oktobra Revija za Vas - januar 2013 9 Sandi Gombač konjar za vedno Sandi, Tatjana in Sara - družina Gombač iz Litije, ki svoj prosti čas preživlja s konji. Vsi vse delajo. Čistijo bokse, čistijo konje, trenirajo konje, sodelujejo na tekmovanjih... in tudi rejci so. 10 Revija za Vas - januar 2013 WESTERN Konjenice in Treking zveza Slovenije Z ženo sva se rada udeležila slovenskih konjenic, še največkrat Valvasorjeve konjenice in prav iz sedla sva spoznavala slovenske kraje in ljudi na način, ki ga ne ponuja nobeno drugo potovanje. Včasih morata biti zraven tudi napor in bolečina, da vidimo in začutimo lepoto. In da jo znamo za zmeraj ohraniti v spominu. Na potovanjih s konjem sem vedno znova spoznaval, kako pomembno je tovarištvo med ljudmi in človekom ter živaljo. Seveda ni vedno vse idealno, toda, kje pa je? Bil sem predsednik Treking zveze Slovenije, ki je združevala vse slovenske konjenice. Kar okrog 50 konjenic je v Sloveniji, kar samo po sebi pove, da je največ rekreativnih jahačev. Od začetkov nastanka konjenic do danes se je marsikaj spremenilo, najbolj razveseljivo pa je, da udeleženci razumejo, da brez spoštovanja discipline in osnovnega jahalnega znanja ne gre. Seveda ni nikoli tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, zato se moramo vsi, ki smo v konjeništvu dejavni, zavedati, da učenja s konjem in o konjih nikoli ni konec. Naše znanje o terenskem jahanju smo zapisali v brošuri, ki je na voljo na www.gombac-horses.com. » Western Ko so pred približno 15 leti prišli v Slovenijo prvi konji pasme Quarter horse, še nisem vedel, da bi me lahko tako zelo prevzeli. Še vedno sem prisegal na nekoliko višje konje, s katerimi sem brez težav prejahal našo deželo po dolgem in počez. A sem ob vsakokratnem obisku sejma Fierra Cavalli v Veroni vedno pokukal na western tekmovanja in si te ameriške konje pobliže ogledoval. Občudoval sem predvsem njihov karakter. Iskrivost in eksplozivnost je prišla do izraza, vendar samo, če je bilo potrebno. Sicer pa so stali mirno in noben direndaj okrog njih jih ni spravil iz tira. S kobilo Pretty Maid Sal, ki sem jo kupil v hlevu Vejnovič, sem ped sedmimi leti zajadral v western vode in od takrat vem, da sem končno našel, kar sem iskal. Kobila je bila dobro ujahana, sam ter hčerka Sara sva svoje dresurno znanje še nadgradila z western načinom jahanja in že sva lahko sodelovala na turnirjih v disciplin trail. Kobila nam je dala prvo žrebe, kupili smo še žrebca pasme Paint in se lotili tudi reje. Žal smo kobilo Pretty Maid Sal takoj po njeni drugi žrebitvi izgubili. Zdaj hčerka Sara tekmuje v discipinah trail in horsemanship, leta 2008 je bila državna prvakinja do 18 let, jaz pa se preusmerjam v disciplino reining. Pod budnim očesom neutrudnega Martina Šraja, rejca Quarter konj in uspešnega tekmovalca v reiningu redno treniram. Sandi Gombač že niza uspehe v western disciplini Reining. Revija za Vas - januar 2013 11 Č e bi s čolnom pluli s tokom reke Save, bi v Litiji lahko pomahali konjem, ki se pasejo na obrežnih travnikih na levem bregu Save. Reka pa hiti naprej in z njo tudi čolnar. Konjem ni mar za veliko vodo in daljne kraje. Sandi: »Konji so večni izziv in nikoli niso do konca narejeni … to daje moč, da lahko premaguješ tudi druge težave v življenju.« Sandi Gombač, žena Tatjana in hči Sara so družina, ki je že dobri dve desetletji zapisana konjem. Ni vedno samoumevno, da se vsi člani »ujamejo« v eni ljubezni, v enakem načinu preživljanja prostega časa. Da mladi in stari prav pri izbiri svojih konjičkov ne bi imeli različnih želja?! Skoraj povsod prav pri prostočasnih dejavnostih prihaja do hude krvi. Skrb staršev je razumljiva, pogum mladih pa tudi. No, Gombačevi so očitno znali najti način, da so vsi zadovoljni. Sandi si je najprej želel konja za preskakovanje ovir, vendar je bil že takrat, pred dobrima dvema desetletjema, kakovosten preskakovalni konj za turnirje tako drag, da si ga ni mogel privoščiti. Sta pa z ženo Tatjano prisegala na nemške pasme, holštajnsko in hanoveransko pasmo, v hlevu pa sta imela kasneje tudi slovensko toplokrvno pasmo. Sara Gombač uspešno tekmuje v disciplinah trail in horsemanship. Leta 2008 je bila državna prvakinja v kategoriji do 18 let. 12 Revija za Vas - januar 2013 Tatjana, Sara in Sandi - povezujejo jih tudi konji. V lanski sezoni sem se na turnirjih dobro uvrstil in zdaj se že veselim letošnje tekmovalne sezone. Seveda želim imeti svojega reining konja .» Stroški »Stroški za osnovno vzdrževanje konja so vedno enaki ne glede na pasmo. Prav tako so stroški zdravljenja in podkovanja enaki za vse konje. Kakor hitro pa želimo imeti v hlevu boljšega konja, plačamo več za nakup in več za močno krmo, vitamine, preparate za nego. Oprema ima tudi svojo ceno, vendar je to nakup za več let. Vsekakor sta tako reja in tekmovanje povezana z bolj ali manj visokimi stroški. Marsikdo vidi le konja in opremo ter mogoče vse to zavida. Za vsem tem pa se skrivajo ure dela, odrekanje mogoče čemu drugemu, čemur se drugi ne odpovedo. Ker naša osnovna dejavnost ni reja, s tem se ukvarjamo samo ljubiteljsko, prihodek nikoli ne more pokriti tekočih stroškov, kaj šele, da bi imeli kakšen dobiček. » Izobraževanje, trening »V našem hlevu oziroma v KK Litija (www.gombac-horses.com) organiziramo začetne in nadaljevalne tečaje western jahanja, enkrat na leto organiziramo turnir v western jahanju, ujahujemo mlade konje, učimo in pripravljamo konje na terensko jahanje. Na osnovi lastnih izkušenj svetujemo pri nakupu konja. Sami se seveda tudi nenehno izpopolnjujemo. Dobrodošle so dvo- ali tridnevne klinike, ki jih vodijo priznani tuji trenerji . Je pa seveda že v naših vrstah nekaj zelo uspešnih trenerjev in tekmovalcev. Vso dogajanje na področju western tekmovanj in reje pasem Quarter horse, Paint in Appaloosa poteka pod okriljem Slovenskega združenja Quarter konja (SIQHA).« Revija za Vas - januar 2013 13 Konjeniški klub Litija ima lepo urejeno jahališče, na katerem vsako leto priredijo western tekmovanje. Gombačevi za pripravo in izpeljavo turnirja namenijo ves svoj čas in vse svoje izkušnje. Trud je poplačan z zadvoljstvom tekmovalcev in tudi obiskovalcev. Sandi zna tudi s hrumečimi konji. Čevljarstvo VODEB objem za vaše noge modno čevljarstvo Ljubljana, Šuštarski most tel./fax: +386 01 421 14 14 odprto: od 9. do 18. ure sobota: od 9. do 12. ure ženska in moška modna obutev po meri in naročilu popravila obutve jahalni škornji Revija za Vas - januar 2013 15 GOVEDOREJA ČREDNO ZDRAVJE NOVO SODELOVANJE MED VETERINARJI IN REJCI Brata Simon, dr. vet. med in Tadej Oberstar, univ. dipl. ing. zootehnike, dr. vet. med. iz Dola pri Ljubljani sta se tako kot njun oče zapisala veterini. Diplomirala sta na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, zdaj pa sta zaposlena v Veterinarski ambulanti Ljubljana, d. o. o., na Sneberski cesti, Ljubljana - Polje. Tokrat nas zanima predvsem njuno delo na področju črednega zdravja, ki ima v evropskem prostoru že dolgoletno tradicijo, v Sloveniji pa se sistem črednega zdravja šele uvaja. 16 Revija za Vas - januar 2013 R eja govedi je, če se je lotimo odgovorno, zahtevno področje, kjer je nujno sodelovanje lastnika in strokovnjakov, predvsem živinozdravnikov. Bivalni prostori, zdravje živali in seveda kakovostna prehrana so osnovni pogoji za zdrave živali, torej za kakovostno prirejo mesa in mleka. Simon in Tadej Oberstar svoje veterinarsko znanje na področju črednega zdravja tokrat delita z nami: Kako lahko živinozdravnik rejcu pomaga do čim boljših rezultatov? »Veterinar se pri svojem delu na kmetijah, usmerjenih v prirejo mleka, srečuje z motnjami v prebavi, deficitarnimi in presnovnimi boleznimi ter patološkimi dogajanji na jajčnikih in rodilih pri kravah molznicah. S strokovno izvedenimi postopki zdravljenja lahko obolenja in motnje v plodnosti bolj ali manj uspešno pozdravi. Vendar se enaka obolenja v neki čredi pogosto ponavljajo, obolevajo navadno nove živali. Že za postavitev diagnoze in učinkovito delo pri zdravljenju je treba odkriti vzroke za nastanek bolezni. Napake v prehrani krav pogosto povzročajo zdravstvene in plodnostne motnje. Motnje pri kravah pa so lahko tudi posledica napačne vzreje in prehrane telet in telic. Nekatera obolenja in plodnostne motnje so posledica slabih bivalnih pogojev (tehnopatije v hlevu) ali neizvedenih zdravstvenih ukrepov in napak pri vodenju reprodukcijskih dogajanj pri kravah. Odkrivanje in preprečevanje zdravstvenih in plodnostnih motenj je delo, ki zahteva aktivno sodelovanje rejca in veterinarja.« Nekatere veterinarske organizacije so čredno zdravje že uspešno vpeljale v rejo krav molznic. Vi pa ste šli še korak dlje? »V sam program smo vključili prehrano po modelu, ki ga opisuje prof. dr. Andrej Orešnik (1996), ker želimo pomagati rejcem, ki se srečujejo s takimi ali drugačnimi problemi bodisi v zvezi z zdravstvenim varstvom živali bodisi v proizvodnji ali reprodukciji. Vlogo veterinarja smo želeli razširiti, tako da bo mesečno prisoten na kmetiji, da bosta z rejcem skupaj reševala probleme oziroma se trudila, da do problemov ne bo prišlo ali da jih bo čim manj. V času študija smo pridobili določena znanja iz prehrane, reprodukcije in zdravstvenega varstva govedi, jih nadgradili in ponudili rejcem kot alternativo.« Kakšen je postopek vašega dela? »Pri vodenju prehrane krav molznic najprej opravimo oceno hranilne vrednosti krme. Analizo krme opravijo v enem izmed pooblaščenih laboratorijev. Vse vzorce voluminozne, doma pridelane krme, pošiljamo na Kmetijski inštitut v Ljubljani. Nato ugotovimo količino voluminozne krme in močne krme, ki jo krave pojedo. Na koncu izračunamo obrok. Obrok optimiziramo proizvodnji samih živali, tako da se obrok prilagodi glede na mlečnost posamezne krave. V obrok poskušamo vključiti krmo, ki je pridelana na kmetiji, tako da rejec ne bi imel previsokih stroškov pri nabavi krmil. Vsak mesec poleg analize obroka in analize dogajanja v hlevu krave pregledamo z ultrazvokom bodisi zaradi diagnostike brejosti ali zaradi ugotavljanja vzroka plodnostnih motenj (cist, endometritisov …). Istočasno ocenimo telesno kondicijo krav, da ugotovimo, ali je primerna stadiju laktacije, izvedemo pa tudi preventivne ukrepe (korekcija parkljev, tretiranje živali proti parazitom, vakcinacija krav proti mastitisu, driskam …). Od leve: Tadej Oberstar, Drago Kastelic in njegova hčerka Ana, Simon Oberstar. Revija za Vas - januar 2013 17 KMETIJA KASTELIC Sodelovanje kmetov in veterinarjev je nujno Drago Kastelic z ženo Heleno in hčerkami Ano, Majo in Jano gospodari na kmetiji v Zadobrovi, na robu našega glavnega mesta. Osnovna dejavnost kmetije je govedoreja oziroma prireja mleka. »Na prosto rejo smo prešli leta 1999, prej pa smo imeli krave na privezu. Kmetija je tu že kar nekaj generacij, priimki so se pa menjali, ker se je nov gospodar vedno priženil na to kmetijo. Prosto rejo sem videl v Avstriji in opremo sem kupil z Avstrijske Koroške. Lastnik je nekaj tukajšnjih kmetov povabil na ogled avstrijskih kmetij, od katerih jih je nekaj že obstoječe starejše hleve predelalo za prosto rejo. To je tudi mene zanimalo, ker denarja pa tudi poguma za nov hlev ni bilo. Trenutno je stalež v našem hlevu 80 živali,« je povedal gospodar, ki pa namerava že kar kmalu vodenje kmetije prepustiti starejši hčerki Ani in njenemu izbrancu Alešu. Glede krmljenja po projektu Čredno zdravje je Drago Kastelic prepričan, da je sodelovanje kmetov z veterinarji dobrodošlo oziroma nujno in omenjeni projekt je tudi stroškovno sprejemljiv. »Zavedam se, kako pomembno je, da so živali zdrave. Krmo, travno in koruzno silažo, žito pridelamo doma, beljakovinsko krmo in vitamine pa kupujemo. Žito (ječmen, pšenico, tritikalo) sejemo na okrog 8 ha, travnikov pa imamo tudi dovolj, veliko jih imamo v najemu. Okrog Ljubljane je malo živinoreje in travniki bi se zaraščali, če jih ne bi mi kosili. Kar okrog 40 ha površin kosimo oziroma obdelujemo. Krme pridelamo doma dovolj, kar je tudi eden osnovnih pogojev, da obrok, ki ga sestavita veterinarja Simon in Tadej Oberstar, ni predrag. Trenutno molzemo 25 krav, dnevna količina mleka je 500 litrov, kar je optimalno,« je gospodar sicer zadovoljen, vendar pa ve, da lahko dosežejo še več, da so lahko živali še lepše in bolj zdrave. In, za kmeta seveda zelo pomembno, takšne živali zagotavljajo tudi boljši prihodek. Drago Kastelic je kljub delu od jutra do večera dobre volje. 18 Revija za Vas - januar 2013 Domačija Pri Kumru v hlevu sicer nima več konj, so pa ti ostali v spominu na fotografijah in v vitrinah. So konkretni podatki obetavni? »Na eni izmed kmetij, kjer so se odločili za program črednega zdravja in kjer redijo 17 molznic lisaste pasme ter mlado govedo, se je mlečnost krav na molzni dan povečala za 16,05 %, od 13,30 kg na 15,43 kg. Poraba močnih krmil ob pričetku programa je bila 130 kg na dan, ki pa se je po 5 mesecih prepolovila na 78 kg močnih krmil na dan, ob povečani količini namolzenega mleka od 248 kg na 335 kg na dan. Krave so dale ob pričetku 13,76 kg mleka iz močnih krmil in samo 0,69 kg mleka iz voluminozne krme. Cilj rejca je, da krava da večino mleka iz voluminozne krme, kar nam je uspelo. Krave so pričele bistveno bolje izkoriščati krmo iz osnovnega obroka, to je iz voluminozne krme, ko so dale preko 13 kg mleka, iz močne krme pa 6 kg mleka.« nost prve osemenitve in s tem skrajšali poporodni premor in dobo med telitvama. Vse več rejcev se odloča za uvedbo programa črednega zdravja v rejo krav molznic z upanjem na zmanjšanje stroškov proizvodnje in povečanjem dobička ter izboljšanja zdravstvenega stanja krav. S pravilnim vodenjem prehrane krav in z dodatnimi zdravstvenimi preventivnimi ukrepi na kmetiji izboljšamo izkoristljivost hranilnih snovi iz doma pridelane voluminozne krme, povečamo mlečnost krav, izboljšamo sestavo mleka in vzporedno zmanjšamo pogostnost zdravstvenih in plodnostnih motenj pri kravah. Kako je z izkoristkom obroka? »Cilj programa je tudi, povečati izkoristljivost obroka. Krave so na začetku izkoristile le 47 % energije obroka, višek energije je šel bodisi v telesne rezerve (krave so se redile) ali kot izgube z dihanjem, preko urina in fecesa, kasneje pa so izkoristile preko 85 % energije. Torej so večino energije obroka naložile v končni produkt, mleko. Je tudi manj obolelih živali? »Tudi obolenja na kmetiji so se zmanjšala iz povprečno 3,2 obolenja na kravo letno na samo 1,2 obolenja na kravo. Zmanjšalo se je tudi število kliničnih mastitisov od 1,6 na kravo na 0,4 mastitisa na kravo. Prav tako se je zmanjšalo število presnovnih bolezni (ketoza, puerperalna pareza, osteomalacija), ki so bile posledica neustrezne prehrane. Uravnotežena prehrana je izboljšala tudi reprodukcijska dogajanja v čredi. Poporodni premor smo zmanjšali od 191 dni na 145 dni, servisni interval pa od 129 na 104 dni. Izboljšali smo tudi uspešRevija za Vas - januar 2013 19 GALOP Miro Weiss ŠEPETA KONJEM napisal: Stefan Mathys, foto: Serge Hoeltschi, prevedla: Jana Vejnovič, vir: Top Events of Switzerland, Nr. 4/2012 20 Revija za Vas - januar 2013 Miro Weiss zna iz galoperjev ustvariti resnične šampijone Statistika je zgovorna: od 306 startov v enem letu jih zmaga 46 in 157 se jih uvrsti med prve tri. Vsota v denarju znese 562.696 švicarskih frankov. Miro Weiss je v Švici daleč najuspešnejši trener galoperjev. Zakaj je slovaški šepetalec konjem , ki je s starši in z bratom prišel v Švico leta 1968, vedno korak pred konkurenco? Miro Weiss ne govori veliko in glasno, tudi z rokami ne maha po nepotrebnem. Dan za dnem stoji pri svojem Hlevu Beliar v Urdorfu , kjer je vedno živahno. Ni dneva brez treniranja. 60 vrhunskih konj, katerih lastniki so domačini in tujci, so v njegovem varstvu. Lastniki galoperjev že dolgo zaupajo izjemnim sposobnostim Mira Weissa. Jockeyi osedlajo konje in jih vodijo v padoku, Miro gleda konjem v oči, opazuje njihov hod, držo glave. V nekaj sekundah se odloči, kako bo tisti dan potekal trening za posameznega konja. Jockey dobi skopa navodila v besedi in kretnji - opazovalec ničesar ne razume, a profesionalni jahači v sedlu vedo, kaj morajo storiti. Galop je naravni hod, ki ga imajo konji v krvi Elegantno korakajo plemeniti polnokvni konji preko travnikov. Pot vodi navkreber proti trening stezi, ki poteka ob želežniški progi do zavoja na komaj vidnem koncu ogromne površine, namenjene konjem. Ko konji začutijo svežo travo pod kopiti, jih ničesar več ne more ustaviti! Ti polnokvnjaki so vzgojeni in izšolani za galopske dirke in tekmovanje. Uživajo, ko prehitevajo in prehitijo svoje tekmece. Sami ali po dva, z glavo ob glavi, se poženejo po stezi. “Konji so plašne živali, galop je njihov naravni hod,” komentira Miro Weiss, ko opazujemo dogajanje. Vlak, ki drvi ob dirkalni stezi, ni dosti hitrejši od galoperjev na ravnem delu steze. Pogled, ki nas prevzame. Vrhunska tehnologija in vrhunski šport z roko v roki. Zdi se, da je konjem tekma z vlakom všeč. Nekaj minut kasneje se vrnejo k hlevu. Potni hrbti se bleščijo v jutranjem soncu. Jockeyi poročajo o zmogljivosti konj. Zopet hitra izmenjava besed, šef rahlo pokima ali dvigne obrvi. Nihče ne govori veliko. Konji ga čutijo Komunikacija med človekom in živaljo se odvija na neki drugi ravni. Miro Weiss čuti konje, in konji čutijo njega. Zato tudi ve, kako konje najbolje pripraviti za dirko na zamrznjenem jezeru v St. Moritzu. Vedno, že 43 let, uporablja nekonvencionalne metode. Nekdaj so lastniki in trenerji svoje konje, da bi se aklimatizirali, nekaj dni ali že par tednov pred Belo dirko pripeljali v Engadin, ki leži na 1800 metrov nadmorske višine. Miro Weiss odmahne z roko: “Moje konje odpeljemo na soboto tja gor, v nedeljo dirkajo in zmagajo - največkrat se tako zgodi.” 22 Revija za Vas - januar 2013 Miro Weiss, četrti od leve. Za drobec sekunde švigne čez njegov obraz nasmešek. Danes večina drugih tudi tako počne. Z nizkimi temperaturami in redkim zrakom dobro trenirani konji nimajo nobenih težav. Kje leži njegova skrivnost, naš sogovornik ne ve natačno. “Po svetu hodim z odprtimi očmi, rad tudi kaj vprašam ter vedno preizkusim tudi kaj novega,” poskuša pojasniti svoj način dela. Njegovi uspehi govorijo sami zase. Tudi na Beli dirki (White Turf) v St. Moritzu stoji Miro Weiss pogosto skupaj z lastniki in jockeyem na zmagovalnem odru. Tolikokrat že, da svojih priznanj in pokalov ne more nič več šteti. “Želim biti najboljši, in dokler še čutim to željo, bom še delal. Pretekli uspehi me ne zanimajo, vedno gledam naprej k naslednji dirki,” pravi Miro Weiss na svoj miren in premišljen način. Revija za Vas - januar 2013 23 Naš razgovor prekine prihod nemškega kamiona za prevoz konj, ki se ustavi pred hlevom. Miro Weiss dvigne glavo in napeto zre v vrata kamiona, ki se odpirajo. Pred dvema tednoma je v Nemčiji odkril enoletnega žrebca. Redno obiskuje mednarodne dražbe, da bi za svoje stranke našel mlade potencialne šampijone. Novi prišlek še nima imena, je še surov diamant, ki ga bodo nežno, a skrbno zbrusili v Hlevu Beliar. Enoletnika odvedejo v že zanj pripravljen boks. Spremljajo ga občudujoči in spoštljivi pogledi jockeyev. Vodilna trenerka in Mirova pomočnica kratko pokima in dvigne palec v zrak. Miro Weiss se zadovoljno smehlja. V Hlevu Beliar ne govorijo veliko, in tudi glasno ne. White Turf St. Moritz NEKAJ PODATKOV Direktor: Silvio Martin Staub, CEO in predsednik White Turfa St. Moritz Termin: vedno na prve tri nedelje v februarju Število gledalcev 2011: 33.500 Število pomočnikov in funkcionarjev: 200 Skupni fond: 3,2 milijonov švicarskih frankov Sponzorski prispevek: 1,7 milijonov švicarskih frankov Število šotorov: 75 Poraba hrane na dirkalni dan: od 12 do 15 ton Število VIP gostov na dirkalni dan: okrog 1200 Površina prireditvenega prostora: 70.000 m2 Površina VIP prostora: 4000 m2 24 Revija za Vas - januar 2013 CALMING INFLUENCE (IRE) Plemenska žrebca za sezono 2013 v Žrebčarni Kobylany, Radošovce, Slovaška CALMING INFLUENCE (IRE) - prvak Gr.2 rodovnik: oče: KING’S BEST (USA) mati: IDILIC CALM (IRE) materin oče: INDIAN RIDGE (IRE) Kontakt: Ludovit Šebesta: tel.: 0042 1 91 038 08 62 - cena pripusta: 1.000 EUR, za potrjeno brejo kobilo po 1. oktobru - popust 30%, če so bile kobile pripuščene pod žrebca že v sezoni 2011 in 2012. Žrebec ima nominacijo EBF. MASCARPONE (GER) rodovnik: oče: MONSUN (GER) mati: MAMOURINA (IRE) materin oče: BARATHEA (IRE) - enajst zmag na distancah 1800 - 3300 m - cena pripusta 600 EUR za potrjeno brejo kobilo po 1. oktobru MASCARPONE (GER) Revija za Vas - januar 2013 25 TEHNIKA Novost za sadjarje Basle d.o.o., Ojstriška vas, Občina Tabor Prikolica za obiranje sadja V enem hodu obrana celotna višina sadnega drevja troci smo nekoč plezali po drevju kot veverice in trgali sočne sadeže, le do tistih najlepših in najslastnejših na koncu vej si nismo upali. Zdaj pa vse mogoče priprave za obiranje sadja dosežejo vsako jabolko ali hruško, a še vedno mora v večjih nasadih delati veliko obiralcev. Razvoj ne počiva, ideje se rojevajo in uresničujejo. Cilj je čim več dela postoriti v čim krajšem času, s čim manj ljudmi, obenem pa ohranjati naravno okolje. V kraju Podvrh v občini Braslovče se na sadjarski kmetiji Rojnik ukvarjajo O predvsem s pridelavo namiznih jabolk. Ob vsakoletnem obiranju jabolk je Primož Rojnik razglabljal, kako bi lahko obiranje zastavili drugače, zamisli so zorele in dozorele, le izvesti bi jih bilo treba. Tako je potrkal na vrata podjetja Basle d.o.o. v Ojstriški vasi v občini Tabor. Leta 1992 sta Ivan in njegova žena Katarina Basle ustanovila podjetje Basle d.o.o. , ki je temeljilo na družinski bogati kovaški tradiciji, in začela z izdelavo hmeljarske mehanizacije, zdaj pa njuno delo nadaljujeta sinova Gregor in Jani, sin Matej pa dela kot avtomehanik. Sadjar Primož Rojnik spretno vozi novo prikolico po svojem sadovnjaku. Na prikolici je pet zabojnikov in v vsakega gre okrog 340 kg jabolk. 26 Revija za Vas - januar 2013 Priključki za hmeljarje in sadjarje Gregor, strojni inženir, in Jani, strojni tehnik, sta poslušala sadjarja in se takoj lotila dela, da bi lahko novo prikolico za obiranje sada uporabili že v lanski obiralni sezoni . Konec julija lani je bila prikolica nared in Primož Rojnik jo je odpeljal v svoj sadovnjak, da jo preizkusi. »V primerjavi s prejšnjo obiralno sezono je bila letošnja po zaslugi nove prikolice mnogo manj zamudna in mnogo bolj gospodarna,« je bil navdušen sadjar Primož. Lahko mu verjamemo, kajti prednosti, po katerih se prikolica odlikuje, so, da v enem hodu poberejo večje količine jabolk, manjša je poraba energije, storilnost je večja, travna ruša ostane praktično nepoškodovana, manjše je število obiralcev. Prikolica je s svojimi merami 1200 x 6000mm in hidravlično vodljivimi kolesi kot ustvarjena za delo v vrstnih nasadih. Obiralci, na vsaki strani lahko delajo štirje, stojijo na tleh oziroma na podestih v dveh nastavljivih višinah. Jabolko utrgajo in ga previdno položijo v velike plastične zabojnike na prikolici. Petintridesetletni Gregor in leto starejši Jani Basle v teh za gospodarstvo nič kaj prijaznih časih ne sedita križem rok, čeprav sta zaradi usihanja investicij na področju hmeljarstva morala zmanjšati Prikolica je s svojimi merami 1200 x 6000mm in hidravlično vodljivimi kolesi kot ustvarjena za delo v vrstnih nasadih. Nastavljivi podesti za obiralce. Revija za Vas - januar 2013 27 Družinsko podjetje Basle d.o.o. izdeluje traktorske priključke in druge stroje za hmeljarstvo. Brata Gregor in Jani nenehno iščeta nove tehnične rešitve , med katerimi je tudi prikolica za obiranje sadja. Na fotografiji od leve: Gregor, mama Katarina, oče Ivan, Jani in Matej. število zaposlenih z devet na štiri. Verjameta, da bodo tudi za hmeljarje prišli boljši časi in da bo povpraševanje po priključkih za hmeljarstvo, kot so stroji za obdelavo tal, kultiviranje, prisipanje in odoravanje hmelja, rezanje hmelja, zopet večje. Tudi tu sta pred tremi leti naredila izboljšavo, tako da lahko kmetje dva različna stroja nadomestijo z enim. V njihovem proizvodnem programu so še transportni trakovi za transportiranje hmelja do sušilnice. »Izjemno pomembno je, da imamo povezavo s trgom, ki nam javlja svoje potrebe in želje. Zelo dobrodošlo je tudi, da izdelek takoj najde uporabnika,« povesta Jani in Gregor. Vsekakor je opisana prikolica novost na našem in tudi tujem trgu in marsikateri sadjar bo odslej še z večjim veseljem obiral tista najlepša jabolka in najlepše hruške, ki so se nam otrokom nekdaj nagajivo ponujale na koncu najtanjših vej. 28 Revija za Vas - januar 2013 prevajanje, lektoriranje poslovno komercialne storitve 3320 Velenje, Efenkova cesta 61 Tel.: 03 897 57 73, fax: 03 586 48 27 GSM: 040 223 047/ 040 223 046 e-pošta: asterix.prevodi@amis.net Asterix d.o.o. je prevajalsko podjetje iz Velenja, ustanovljeno leta 1990. Glavne dejavnosti podjetja so: - pisno prevajanje tehničnih in poslovnih besedil iz tujih jezikov v slovenski jezik. - pisno prevajanje tehničnih in poslovnih besedil iz slovenskega jezika v tuje jezike. - lektoriranje različnih tekstov. Naša skrb in cilj so kakovostni prevodi, izpolnjeni roki, ter prilagajanje naročnikovim zahtevam, kar zagotavljajajo naši/e prevajalci/prevajalke in lektorji/lektorice. foto: splet Revija za Vas - januar 2013 29 PASMA Dvovprega frizijk pod Stolom Nejc Vlahek trdno drži vajeti v rokah Peket vranje črne dvovprege je, kot že nekajkrat v zadnjem mesecu, priklical spomine na tiste čase, ko po vaseh pod Stolom še ni bilo slišati hrupa moderne tehnike. Skoraj izpred vsake hiše v Hrašah, Poljčah in Begunjah so nas prijazno pozdravljali. Tu pa tam še kratek postanek in že sta kobili Lady in Suzi uigrano kasali naprej. govorno in pozitivno odraslo osebo in frizijki sta s Ptuja v Novakov hlev v Hrašah, po domače Pr' Čop, prišli pred mesecem dni. Seveda sta ju ata in vnuk prej parkrat »šla pogledat«, ali sta kobili vajeni sedla in vprege, in ko sta frizijki pokazali svoje znanje, so udarili v roko. Da je znanje treba plačati se ve, znesek za dvovprego pa seveda ne more biti prav majhen. Frizijki sta se Novakovim takoj priljubili in Nejcu ni težko, da ju dvakrat ali trikrat na teden vpreže in se popelje naokrog, vendar nikoli sam. Največkrat mu družbo dela njegov ata, ki z njim deli veselje do konj. Kobili povsod mirno stojita. Ne moti ju niti hrup avtomobilov niti luže na cesti. Komaj šestnajstletni Nejc je v udobni tekmovalni voz vpreženi frizijki držal na vajetih, kot da bi stopil iz romana Janeza Jalna Vozarji. Nič ga ni zmotilo, pa tudi obeh frizijk ne. Prhutanje ptic, luže na cesti, mukanje krav, motorji, avtomobili, tovornjaki, radovedni kužek ali hrzanje konj na pašnikih, živopisana paleta srečanj, ki nas je spremljala na naši dveurni vožnji med travniki, polji in po vaških ulicah, a kobili nista storili napačnega koraka in Nejčeva roka se ni prestrašila. Nejc Vlahek je z vsem srcem zapisan konjem in delu na kmetiji, zato tudi izbira šole ni mogla biti drugačna. Hodi v 2. letnik Kmetijske šole. Ko je bil manjši in mlajši je imel tudi manjše konje. Najprej poni kobilico, ki se ji je pridružila še ena in čreda se je večala do števila osem. Nejc je konje začel spoznavati kot osemletni fant, jahal je svoje ponije, pa tudi večje konje. Pa ga je začela zanimati vprega. Mami ter stari starši so mu z vprežno opremo za ponije izpolnili željo, ki ni bila muha enodnevnica. Fant se je vožnje s poni vprego resno lotil, rezultat pa je kar nekaj pokalov s tekmovanj v Komendi, v Vrbljenah in še kje. A prišel je dan, ko je na Bledu prvič videl frizijca. »Kako lep konj! Kako lepa bi bila vprega z dvema takšnima lepotcema!« si je mislil. Ata Toni svojemu vnuku Nejcu ne odreče nič, za kar verjame, da fanta vzgaja v od- 30 Revija za Vas - januar 2013 Peket skozi Begunje. FRIZIJEC Pasma Frizijec je zelo stara pasma, ki jo zasledimo že v Antiki, V Srednjem veku so frizijce uporabljali predvsem kot vojaškega konja. Izvira iz današnje nizozemske pokrajine Frizije, se je pa reja te pasme razširila tudi v druge države. Nekaj krvi te pasme se pretaka tudi po žilah oldenburžana, nekaterih angleških ponijev in nekaterih hladnokrvnih pasemFrizijec ni hladnokrvna pasma, čeprav ga kdo po videzu sodeč uvrsti med hladnokrvne konje. Močan in prijazen, a vseeno zelo senzibilen konj ima čedno, suho in ravno glavo z velikimi in prijaznimi očmi, vrat pa je elegantno ukrivljen. Griva je gosta in rahlo valovita, hrbet je raven s spuščenim križem, gost rep je nizko nasajen. Noge so kratke in močne, biceljne krasijo značilni čopi. Frizijca danes ne uporabljajo samo kot vprežnega konja, ampak zaradi njegove energije in temperamenta vedno več tudi kot jahalnega konja. Njegov eleganten korak je paša za oči na mnogih konjeniških predstavah. Frizijec zraste do višine v vihru od 1,55m do 1,75m. Nejc in frizijki hitijo proti Triglavu. Revija za Vas - januar 2013 31 32 Revija za Vas - januar 2013 Pri zapreganju in razpreganju sta Nejc in njegov stari oče Tone uigran par. »Nejcu pomagam, ker vem, da je pameten fant. V šoli nima težav, doma zna poprijeti za vsako delo, vsak večer pomaga sosedu pri molži krav, poleti pri spravilu sena, pozimi pa pomaga pri pluženju cest,” pove ata Toni. Lepa kočija Viktorija, par frizijk in mlad, a izkušen voznik, bo že kaj kmalu stalna ponudba za turiste, ki bi si zaželeli ogledati del Gorenjske nekoliko drugače. Vožnja od Hraš do Begunj, med drugim znanih tudi po Avsenikovih fantih in njihovih vižah, ali pa od Hraš do Bleda. »Vozil bom tudi ohceti, pa na tekmovanja bom šel z dvovprego, pa kobili bom prepustil pod plemenskega žrebca,..« se je usulo iz sicer bolj redkobesednega Nejca, ko sem ga vprašala za načrte z vprego. Pred Nejcem je še vse življenje, ki bo tudi zaradi konj lahko bogatejše. Čeprav so konjarji »namazani z vsemi žavbami«, večina pošteno in trdno stoji na tleh, znajo si medsebojno pomagati in izmenjevati izkušnje. Nejc šele stopa na to pot, pa že pozna mnogo konjarjev, letos je prvič obiskal znani konjeniški sejem v Veroni, obiskoval bo tudi seminarje za voznike vpreg, ki jih prirejajo v Lipici ali kje drugje. Tone Novak, njegova žena Bernarda in hčerka Klara imajo v Hrašah pri Lescah podjetje za pogrebne storitve. Spoštljiv odnos do pokojnih je obenem spoštovanje do življenja, ki ima svoj začetek in svoj konec. Kaj se nam bo dogajalo v življenju, je mogoče kje zapisano med zvezdami. Naj bodo zvezde mlademu Nejcu, njegovemu atu Toniju in frizijkama čim bolj naklonjene. Revija za Vas - januar 2013 33 Vrhunski kasaški plemenski žrebec
© Copyright 2024