1. No category

GLASILO
Letnik 13 / številka 1 / avgust 2013
OBČINE
KRIŽEVCI
GLAS
OBČINE
www.obcina-krizevci.si
uvodnik
Drage bralke in bralci,
leto je naokrog in v vaših rokah se je spet
znašlo občinsko glasilo Glas Občine Križevci. Odločila sem se, da ne bom izgubljala besed za pohvale vseh članov uredniškega odbora, ker vedo, da jim zaupam
in verjamem, da smo najboljša ekipa, ki
se iz leta v leto izboljšuje in res trudi dati
več od sebe. Izpostavila bi le pohvale za
vse tiste, ki so se samoiniciativno vključili
s pisanjem prispevkov in posredovanjem
fotografij, in tudi vse tiste, ki sem jih za to
poprosila in nalog niso odklonili. Glede
idej za prihodnje leto in kritik je škoda
besed.
Ko sem razmišljala, o čem naj pišem letos,
sem obrnila zadnjo stran lanskega glasila,
na kateri smo vam zaželeli uspešno leto.
In mi je naredilo klik v glavi. Seveda, kaj
ko bi vas poskusila spodbuditi, da bi bilo
naslednje leto še uspešnejše. Če sama naredim bilanco za nazaj, ugotovim, da je
bilo minulo leto nekaj posebnega. Toliko
čudovitih in dih jemajočih trenutkov ne
pomnim. Tudi ne tolikšnih življenjskih
preobratov, novih dogodivščin, izzivov in
sprememb. Ko imaš občutek, da se ti življenje obrne na glavo oziroma kar odvrti
pred očmi, tako hitro se stvari spremenijo.
Vam je to kaj znano? Če le močno verjameš, da se lahko zgodi. Če imaš velike
želje in si upaš sanjati. Verjamem, da je
takrat vse mogoče. Če počasi slediš svojim ciljem in delaš vse v smeri, da se le-ti
začnejo uresničevati. Z vsako premagano
oviro, novim pozitivnim preobratom bo
tvoja samozavest večja, tvoje samozaupanje bo naraslo in cilji bodo postajali
dosegljivejši, ker bo pot do njih znana.
Z dobrim občutkom sem pregledala list
papirja, na katerega sem zapisala želje in
cilje lanskega leta. Nisem mogla verjeti,
ko sem ugotovila, da se jih je več kot tri
četrtine uresničilo. Pomislila sem, kakšna
ironija. Poskusite. Vzemite list papirja in
napišite svoje cilje, želje, sanje ali hotenja
– lahko za teden dni vnaprej, mesec ali
leto. O njih veliko premišljujte in seveda
delajte vse v smeri, da jih boste uresničili.
Četudi bodo prišle življenjske situacije,
ki bodo preusmerile vaš fokus, bo vaša
podzavest vedela, kaj mora narediti. In
tako se bodo določene stvari počasi uresničevale same od sebe. V tem obdobju
pospravite list, odmislite, kaj vse piše na
njem in kaj vse morate narediti za to, da
bi vse steklo. Le želeti si morate dovolj
močno in verjeti, da si to zaslužite. Da to
lahko naredite. In verjeli ali ne, stvari se
bodo poklopile v celoto, kot posamezni
kosi sestavljanke. Vaša slika podzavesti bo
dobila novo obliko, vi sami boste zaživeli.
Ob tem boste ugotovili še nekaj drugega.
Ne le, da boste začeli bolj ceniti sebe in
ljudi okoli vas, postali boste pozitivnejši,
prijaznejši okolici in predvsem zahvalni
za vse, kar imate. In tako boste dobili še
več tega, kar si želite. Tako nekako deluje
zakon privlačnosti in zavedanje moči naše
podzavesti. A veste in verjamete, da če se
odločimo, lahko nadzorujemo svoje misli
in vedenje? Potrebno je le odstraniti moteče faktorje (negativne novice in ljudi) in
delati na sebi. Že petnajst minut branja
dobre knjige s pozitivno vsebino, ki te
prisili še preostanek dneva razmišljati o
prebranem, bo dovolj.
Do naslednjega leta vam želim uresničitev zadanega. Naj bo torej leto, ki je pred
vami še uspešnejše. Če se boste potrudili,
verjemite, vam bo uspelo!
Andreja Kurbos,
odgovorna urednica
Glasilo Občine Križevci GLAS OBČINE | izdajatelj: Občina Križevci, Križevci 11, 9242 Križevci pri
Ljutomeru | T: 02 584 40 40 | F: 02 584 40 43 | E: info@obcina-krizevci.si | W: www.obcina-krizevci.si |
glavna in odgovorna urednica: Andreja Kurbos | uredniški odbor: Jasna Markovič-Jagodič, Nataša Vengust,
Helena Krajnc, Irena Štuhec, Aleš Rajh | oblikovanje in prelom: Aleš Rajh | fotografija naslovnica: Matej
Babič, fotografija zadnja stran: Vanesa Jaušovec | tisk: Tiskarna Dikplast | naklada: 1100 izvodov | vprašanja,
predlogi in pripombe: glasobcine@gmail.com
Iz vsebine:
PGD Iljaševci – pisno priznanje občinskega sveta 5
Dani Šijanec – pisno priznanje Občinskega sveta 6
Marko Budja – prejemnik priznanja s plaketo
6
Franc Kolbl – pisno priznanje Občinskega sveta
7
Sprejem ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija
in projekt »211 lipovih listov za zeleno Slovenijo« 7
Odvoz kosovnih odpadkov v letu 2013
8
Obvestilo inšpektorata8
Pomoč družini na domu
9
Kmetija Slavič se predstavi
10
Domača tünka nekoč in danes
10
Zeleno zlato s pomurskih ravnic
11
Otvoritev vinotoča Ela
11
Aleš Kolmanič, dr. znanosti s področja kmetijstva 12
Ali jemljemo preveč zdravil?
15
Otroci in šport
16
Za preselitev v Veliko Britanijo je bilo potrebno
veliko korajže17
Letos že pete tradicionalne mednarodne kasaške
dirke18
120-letnica PGD Kokoriči
19
120-letnica PGD Lukavci
19
Anketa o zdravju
20
Tekmovanje Formula študent
24
Novorojenčki 26
Tudi mladi iz naše občine so del uspešne zgodbe 26
Sončne elektrarne26
Sprememba celostne podobe vasi Ključarovci
27
Nakup novega gasilskega avtomobila
27
V Logarovcih obnavljajo vaško kapelo
27
Hitra mokra vaja in prikaz gašenja z gasilnimi
aparati27
DJ Mistina28
Judo je postal moj način življenja 29
Študentki na ERASMUS izmenjavi 30
Od računalničarja do komponista
32
Postavitev jaslic na prostem v Borecih
33
Moja vizija in pogled na prleški biser
34
Tudi letos smo pomagali dvoživkam čez cesto
35
Obnovljena kapela v Vučji vasi
35
Uresničitev skrite želje – nastop v oddaji Slovenija
ima talent 36
Najstarejša občanka šteje sto let
37
Natečaj Na zdravje – razglednica Slovenije
38
Prleki gredo jadrat
40
Križevski folkloristi zaplesali v novih oblekah
41
10. srečanje motorističnega kluba Moliboga 41
Trideset let delovanja križevskih rogistov 42
GLAS OBČINE dobi vsako gospodinjstvo Občine Križevci brezplačno
2
GLAS OBČINE 2013
županova beseda
Ekskurzija v Benetke
43
Smukarija43
Erazmovo vino prejelo posebno priznanje za
izdelek tradicionalne slovenske obrti 44
Prlekija gostila italijanskega igralca Franca Nera 44
Društvo upokojencev se predstavi
45
60 let življenja v dvoje
45
Poezija – Stekleni biseri besed
46
13. Slavičev večer
46
»Po strugah k Sotočju«
47
Koncert opernih arij, šansonov in popevk
48
Komedija kot izziv?
48
Otroci iz vrtca obiskali boreške gasilce
49
V vrtcu ob zaključku šolskega leta
49
Predstavitev zborovskega petja na Osnovni šoli
Križevci50
Šolski plesni festival
50
Dve zlati naenkrat
51
Turistični podmladek Osnovne šole Križevci
zmagal s »provo prleško jüžino«
51
Vesela šola52
Tekmovanje za Zlato kuhalnico
52
Projekt Čutim Evropo
53
Otroški parlament 2013
53
»Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo trudili
vse življenje«54
Obisk Erike Fürst na OŠ Križevci
54
Medgeneracijsko druženje v okviru projekta
Šport in špas
55
Zaključna prireditev OŠ Križevci ob dnevu
državnosti 55
Petdeset let Športnega društva Križevci
56
Drugo kolesarjenje po Občini Križevci
56
Prleki premagovali blatne, mokre in adrenalinske
ovire na Pokljuki
57
Ekipa JUNIOR SNV – prvaki že drugo leto
zapored58
Tek z naravo
58
Med nagrajenimi športniki leta 2012 trije iz naše
občine59
Evropsko prvenstvo v Amsterdamu
59
Rezultati športnih tekmovanj v letu 2012/13
60
Aljaska, pozabljena Rusija
66
Potovanje v Rio de Janeiro
68
Trekingi po narodnih parkih Kalifornije,
Arizone, Utaha in Nevade
70
Nagradna križanka73
Foto natečaj – fotogalerija
74
Napovednik – prireditve v sklopu 15. občinskega
praznika Občine Križevci
75
GLAS OBČINE 2013
Spoštovane občanke, spoštovani občani!
Veseli me, da lahko po enem letu izkoristim priložnost za osvetlitev dogajanja v naši
občini. Čas, ki ga živimo, zaznamuje vse preveč slabih novic, vse preveč krivic se zgodi
preprostemu človeku, ki je voljan delati in biti pošten državljan. Zato upam, da niso daleč časi, ki bodo zagotovili gospodarsko vitalnost, pravičnost in socialno kohezijo, kajti
od tega bo odvisen nadaljnji razvoj naše občine.
Kljub slabemu stanju v državi in omejenim možnostim se v naši občini veliko dela.
Dolžnost celotnega vodstva občine z županom na čelu je, da po svojih najboljših močeh
ustvarjamo pogoje za uspešno delo in kvalitetno življenje občanov ter za uspešen razvoj
in napredek občine. To pa vsekakor ne bi bilo možno brez enotnosti in zavzetosti Občinskega sveta, odličnega sodelovanja s podžupanom ter učinkovitosti in strokovnosti
občinske uprave. Uspešni smo bili na vseh razpisih, na katere smo se prijavili. Zato
moram omenjeno ekipo pohvaliti.
Za realizacijo načrta razvojnih programov se Občina Križevci ne zadolžuje, ampak
gospodarno in preudarno ravna z odhodki. Kljub vse večjim odhodkom za socialne
transferje, ki so posledica gospodarskega stanja v državi, nam uspe, da gre dobrih oseminpetdeset odstotkov proračunskega denarja za investicije v občini. Trenutno so v teku
investicije v skupni vrednosti okrog 1,7 milijona evrov. Vsak projekt, ki se ga lotevamo
v naši občini, je usmerjen k enemu samemu cilju, povečati in izboljšati kakovost ter
varnost življenja naših občank in občanov.
Ko govorim o varni občini, v prvi vrsti pomislim na prometno varnost. Ta je bila v
preteklosti dokaj pereča, vendar se izboljšuje. Tako smo v zadnjih letih predali svojemu
namenu dve krožišči, prometno varnost povečujemo s sanacijo občinskih cest in izgradnjo hodnikov za pešce. Še zmerom ostaja trn v peti začetek gradnje regionalne državne
ceste R2-439 oziroma Križevci–Jamna. Z namenom čimprejšnjega začetka gradnje, ki
bo potekala po fazah oziroma po vaseh, smo pripravili in financirali vso projektno dokumentacijo, ki je že recenzirana. Trenutno se pripravlja sofinancerski sporazum z Direkcijo RS za ceste, pričeli bomo z odkupi zemljišč. Cesta je umeščena v državni proračun.
Z nekaj več gospodarskega zagona v državi, izboljšanja ekonomske situacije, sestankov
in še česa, bi lahko začeli z gradnjo jeseni naslednjega leta.
Če ostajam pri varnosti naših občanov, pomislim tudi na socialno varnost. Morda ne
veste, da v proračunu za socialo namenjamo 690000 evrov, pa nismo ali vsaj mislim,
da občina ni socialna ustanova. V tem denarju je zajeta razlika v ceni za plačilo vrtca,
oskrba v domovih, šolski prevozi, financiranje družinskega pomočnika, darilo ob rojstvu otroka, nagrade študentom, stroški za neposredno socialno oskrbo uporabnikov,
enkratna socialna pomoč ogroženim, subvencioniranje najemnin, osnovno zdravstveno
zavarovanje oseb in subvencioniranje šolske prehrane. Rdeči križ je že naslednja zgodba,
v kateri sodelujemo.
Še nekaj je pomembno zapisati – subvencioniranje cen storitev občanom za gospodarske javne službe (oskrba z vodo, zbiranje in odlaganje smeti, kanalizacija) v višini
230000 evrov. Tudi to je na nek način pomoč našim občanom. Strah pa me je prihodnjega leta, ko se bodo cene zaradi nove metodologije določanja le-te zelo dvignile.
Kako bomo pomagali takrat in kako bodo reagirali naši občani, si v tej slabi ekonomski
situaciji niti ne upam pomisliti.
3
županova beseda
Varnost je pomembna tudi za naše najmlajše. Vrtec je dobil nekaj novih igral,
posodabljali bomo igrišča, ki bodo služila tako šoli kot vrtcu. Po vrtcu morajo
naše najmlajše pričakati tudi lepi šolski
prostori. Občina Križevci je bila v letošnjem letu uspešna na razpisu za energetsko sanacijo Osnovne šole Križevci,
kjer evropska sredstva (»Trajnostna raba
energije«) pokrivajo sto odstotkov upravičenih stroškov investicije brez davka
na dodano vrednost. Sanacija šole tako
zajema zamenjavo stavbnega pohištva
na telovadnici, izolacijo celotne fasade in
strehe ter zamenjavo kurilnega energenta.
Dosedanje kurilno olje bodo zamenjali
sekanci. Pri tem velja omeniti dejstvo, da
četrtino Občine Križevci s površino dobrih šestinštirideset km2 prekriva gozd.
Skupna vrednost energetske sanacije znaša 759193 evrov, od tega je zagotovljenih
632661 evrov evropskih sredstev.
Največja investicija v letošnjem letu je
začetek gradnje fekalne kanalizacije v
naseljih Iljaševci in Vučja vas. Pogodbena vrednost vseh del znaša 924017 evrov
brez davka na dodano vrednost, od tega
Evropski sklad za regionalni razvoj investicijo sofinancira v znesku 773117
evrov. Dela izvaja pomursko podjetje
SGP Pomgrad d. d. s predvidenim rokom
dokončanja v avgustu 2014. Zajeten del
proračuna občine pa bo terjala obnova
dotrajanih občinskih cest v obeh naseljih
po izgradnji kanalizacijskega sistema. Nismo pozabili na sanacijo vodovodnih cevi,
ureditev odvodnjavanja, podjetje Teleing
bo ustvarilo pogoje za položitev optičnega kabla. Ko bomo zaključili v Iljaševcih
in Vučji vasi, se izgradnja kanalizacijskega
sistema seli v ščavniško dolino, kjer imamo pripravljene že nekaj projektne dokumentacije, vse pa je povezano s pričetkom
gradnje regionalne ceste. Ker je poselitveni vzorec v tem delu občine zelo razpršen,
bomo kanalizacijski sistem reševali tudi z
manjšimi in individualnimi čistilnimi napravami. V letošnjem letu je predvidena
izgradnja rastlinske čistilne naprave do
deset populacijskih enot v naselju Kokoriči.
Pri cestni infrastrukturi je poleg Iljaševcev potrebno omeniti rekonstrukcijo
javne poti proti pokopališču z izgradnjo
enostranskega hodnika za pešce in javno
razsvetljavo, ki se sofinancira z naslova 23.
člena Zakona o financiranju občin. Letos
smo že predali namenu rekonstrukcijo
priključka javne poti na regionalno cesto
R2-439 v Lukavcih, kjer občina rešuje
več problemov (problem lastništva ceste,
4
odvodnjavanja dela naselja na levi strani
Lukavcev, problem varnosti, omogočili
bomo pogoje za priklop na kanalizacijo z
desne strani regionalne ceste vse do zaselka Gomile) in obenem ustvarja možnosti
za nadaljnji razvoj na področju komunalne in cestne infrastrukture. Prav tako smo
že dokončali cesto pri AMD Križevci.
Če se dotaknem turizma v naši občini, ne
morem biti zadovoljen. Na Gajševskem
jezeru z okolico, ki je prioriteta, se še nič
ne dogaja. Z dveh razpisov, na katera smo
se prijavili, čakamo odgovore. Res je, da
smo dali v operativni načrt regionalnih
razvojnih programov 2014–2020 Pomurske regije za naslednjo programsko obdobje vse, kar je mogoče oziroma potrebno,
se še zmerom ni zgodilo nič konkretnega.
Je pa na tem področju tudi svetla točka.
Skupaj z Občino Ljutomer in Občino
Veržej smo uspešno kandidirali na razpisu
LAS Prlekija z naslovom: Koordinacija,
dvig kakovosti in vključevanje prireditev
v turistično ponudbo prleškega podeželja
pod akronimom PRLEKFEST. Cilji projekta so dvig kakovosti prireditev, vključevanje kulturne in etnološke dediščine ter
lokalne kulinarike, izboljšanje trženja ter
vključevanje v turistično ponudbo podeželja. Tako bomo prispevali k ohranjanju
in razvoju kulturne in etnološke dediščine, povečanju prepoznavnosti in možnosti trženja produktov podeželja na območju LAS Prlekija. Del te zgodbe je nakup
prireditvenega šotora, ki ga imamo skupaj
z Občino Veržej. Predvsem se ga že veselijo naša društva. Uspešni smo bili kot
del projekta Izgradnja murske kolesarske
poti, v katerem sodeluje tudi naša občina.
Ko sem že pri društvih, lahko pišem z
leporečjem. Društva so ljudje, ki v našem
kraju predstavljajo največje bogastvo –
boljši kot so ljudje, boljša je občina. Le s
skupnimi močmi, enotnostjo, razumevanjem in strpnostjo bomo dosegli želeni
razvoj. Kaj bi brez gasilskih društev, športnih, kulturnih, raznih interesnih skupin,
podjetnikov, kmetov, posameznikov? Brez
njih ni vsega tega, kar sem zapisal. Ni dogajanj, ni življenja, ni investicij, ni razvoja, ni uspehov. Hvaležen sem vsem, ki so
kakorkoli prispevali k dobremu razpoloženju, večji prepoznavnosti naše občine, k
večjemu napredku in razvoju. Izpostaviti
je potrebno letošnje nagrajence. V vašem
delu je veliko predanosti, prostovoljstva in
strokovnosti, ki ste jo posredovali drugim,
in pomoči, ki ste jo nudili tistim, ki so jo
potrebovali. Hvaležni in ponosni smo na
vas in na vse, kar ste dobrega naredili za
naše občanke in občane. V tem odstavku
moram zapisati, da imamo že drugo leto
zapored zlato maturantko. Tudi to je nekaj!
Občina Križevci je že leta 2009 pristopila
k izdelavi novega prostorskega načrta za
celotno območje Občine Križevci. Zaradi
dolgotrajnosti postopkov prostorski načrt
občine še vedno ni sprejet. Trenutno je v
zaključni fazi pridobivanje pozitivnega
mnenja o ustreznosti okoljskega poročila
za občinski prostorski načrt in sprejemljivosti vplivov izvedbe plana na okolje. Najbolj problematičen del prostorskega načrta so predvideni in že opredeljeni posegi
na območju Nature 2000. Roki za izdajo
mnenja s strani pristojnih soglasje dajalcev so že potekli. Po pridobitvi dokončnega mnenja se bo izvedla javna razgrnitev
prostorskega načrta občine. Optimistično
predvidevamo sprejetje prostorskega načrta za območje Občine Križevci spomladi leta 2014.
Po naravi sem bolj optimističen, v vsaki
stvari hitro iščem rešitve in priložnosti. Ta
prihajajoči čas, kakršen koli že bo, moramo izkoristiti. Izkoristiti v najboljši možni meri in če znamo ta čas prebirati, nam
bo morda uspelo v stvareh, ki se jih pred
časom sploh ne bi lotevali – najti priložnost.
Ko boste brali to županovo besedo, bomo
vstopili v čas praznovanja naše občine.
Tudi prazniki so priložnost za srečanja,
druženje, pogovore, dogovore. Zato menim, da je prav, da tradicijo ohranjamo, da
zaznamujemo posebne in pomembne dogodke, dosežke, da najdemo tudi razloge
za veselje, za ponos, za praznovanje in to
kljub nekaterim pomislekom, ali je praznovati v teh časih sploh primerno in tudi
navkljub temu, da so prazniki zadnje čase
žal postali skoraj nasprotno od svojega bistva in namena.
Spoštovane dame in gospodje, občanke in
občani, ob našem 15. občinskem prazniku
vam izrekam iskrene čestitke. Vesel sem
naših skupnih uspehov, veseli me, da Križevci vedno bolj postajajo občina ponosnih
in dobrih ljudi z veliko stopnjo medsebojnega razumevanja. To se kaže tudi z naraščanjem prebivalstva ter z mnogimi gradnjami hiš mladih družin. Takšno okolje
je v današnjem prostoru in času še posebej
zaželeno, zato ga razvijajmo in čuvajmo
še naprej.
mag. Branko Belec, župan
GLAS OBČINE 2013
PGD Iljaševci – pisno priznanje občinskega sveta
120 let prostovoljnega gasilstva v Iljaševcih, od 1893 do 2013
120 let delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Iljaševci, ki je slovesnost
obeležilo s slavnostno sejo 21. junija 2013
in 22. junija 2013 s spominsko proslavo,
srečanjem in zabavnim druženjem pri gasilskem domu v Iljaševcih.
Kako se je začelo? Viri navajajo, da je bila
pobuda za ustanovitev prostovoljnega gasilstva požar, ki je uničil sedem gospodarstev. In 15. oktobra 1893 je bil ustanovni
odbor Gasilskega društva Iljaševci pri posestniku Ivanu Kralju; ustanovitelji so bili:
Ivan Kralj, Matija Slekovec, Matija Šantl,
Jože Frakaš, Jernej Saboti, Jernej Farkaš,
Jože Saboti, Janez Peršak, Franc Gajser,
prvi načelnik je postal Matija Slekovec.
Že naslednje leto je društvo kupilo moderno ročno brizgalno Kernreiter za 1200
goldinarjev, ta brizgalna je danes obnovljena in uporabna. Takratni gasilski dom,
ki je danes porušen, je bil zgrajen leta
1895. Z večjimi težavami se je društvo
srečevalo v času NOB na Slovenskem,
potem nekaj časa deluje skupno društvo,
ki združuje Križevce, Borece in Iljaševce.
Društvo Iljaševci spet postane samostojno
1952, nabavi rabljeno prenosno brizgalno,
prelomno leto je vsekakor 1974, ko zgradijo novi gasilski dom in kupijo novo motorno brizgalno. Zemljišče sta darovala
posestnici Ana in Matilda Slekovec, delo
in sredstva so vglavnem prispevali vaščani.
Za to pridobitev se je nesebično angažiral
takratni predsednik društva Anton Petovar.
Stoletnico delovanja društva slavnostno
obeležijo 1993, ko obnovijo notranjost
in zunanjost gasilskega doma, odkrijejo
GLAS OBČINE 2013
spominsko ploščo ustanoviteljem ter gasilski dom obogatijo s ploščadjo. Društvo
takrat vodi Jožef Štuhec, mlajši. Društvo
kupi prvi avto za takratnih 350 000 tolarjev, PGD Žalec mu podari avtocisterno,
začne se medsebojno sodelovanje (2002).
2003, ko društvu predseduje Emil Štuhec,
slavnostno obeležijo 110 let delovanja,
naslednje leto s pomočjo Huberta Schumaherja postane društvo bogatejše za dve
orodni vozili in veliko dodatne opreme.
Letos Prostovoljno gasilsko društvo Iljaševci praznuje 120 letnico. Ob tej priložnosti so med drugim povedali, mag.
Branko Belec, župan Občine Križevci:
»Prostovoljna gasilska društva v naši občini imajo več kot 1600 članov, vsi čutimo
pripadnost najbolj humani organizaciji
ter smo pripravljeni pomagati kadarkoli
in komurkoli, kajti vrednote, na katerih
gradimo gasilci svoje delo, so samospoštovanje, ponos in solidarnost. Zavedamo se,
da je velika prednost organizacije v tem,
da lahko črpamo energijo za delo iz naše
bogate tradicije in dobrih medsebojnih
odnosov. Tako kot vse stvari, se je tudi
gasilstvo skozi zgodovino spreminjalo in
se prilagajalo različnim izzivom. S takimi
izzivi se ste in se še boste srečevali. Prepričan sem, da boste uspešno nadaljevali
tradicijo gasilstva v Iljaševcih.«
Predsednik PGD Iljaševci Miran Dajčar,
GČ II. stopnje, je prikazal kronološko
delovanje društva, delovanje društva v sedanjosti: »Danes bomo dodali nov list v
zgodovini PGD Iljaševci. Naj bo ta dan
zapisan kot nekaj, kar bo dalo zagon tej
generaciji gasilcev ter ostalim članom.«
Bogato tradicijo prostovoljnega gasilstva
v Iljaševcih in pestro ter delovno sedanjost je poudaril tudi poveljnik PGD
Iljaševci Andrej Weis, GČ I. stopnje: »V
zadnjih letih smo veliko truda vložili v
nabavo opreme in usposabljanju operative. Dobro sodelujemo z občino, z Gasilsko zvezo Križevci, saj imamo vsi enake
cilje: pomagati sočloveku v nesreči. Želje
pa ostajajo velike in upam, da jih s pomočjo upravnega odbora, članov in vaščanov
uresničimo.«
Ob slovesnem praznovanju društva je bil
bogat kulturno-humanistični program,
zato se vam vodstvo PGD Iljaševci (predsednik: Miran Dajčar, namestnik predsednika: Miran Petek, poveljnik: Andrej
Weis, za veterane: Zvonko Škrget, za
mladino: Janez Farkaš, za članice: Damijan Žajdela, člani upravnega odbora:
Peter Farkaš, Srečko Kolarič, Matej Kosi)
zahvaljuje za podporo in pomoč. Bilten,
ki ga je uredila Monika Dajčar, izdalo in
založilo pa PGD Iljaševci dokazuje, da je
prostovoljno gasilstvo v Iljaševcih še kako
živo.
Z urejenim gasilskim domom tudi vas zaokroža lastno podobo ...
Irena Štuhec
Foto: Brigita Vajs, Andrej Weis
5
iz občinske hiše
Dani Šijanec – pisno priznanje Občinskega sveta
Dani Šijanec je rojen 21. julija leta 1962 v Bučečovcih. Po končani osnovni šoli se je vpisal
v poklicno šolo, kjer se je izučil za poklic avtomehanika. Kot avtomehanik dela še danes.
Z gasilstvom se je pričel ukvarjati že v rani
mladosti. Aktivno delo v gasilskem društvu je
tradicija njegove družine. Kot gasilec je deloval v vseh kategorijah desetin ter se sproti izobraževal. Dosegel je čin gasilskega častnika in
funkcijo poveljnika društva, ki jo neprekinjeno
opravlja že skoraj 20 let. Veliko je pripomogel
k dvigu in ohranjanju operativne sposobnosti
in opremljenosti društva. Vsa leta je tudi sodeloval pri gradnji vaško-gasilskega doma in
pri ostalih akcijah društva. Kot član vaškega
odbora in upravitelj vaškega vodovoda je prav
tako zmeraj aktivno sodeloval v vaškem doga-
janju. Tudi na športnem področju sega njegova
zagnanost že v rano mladost. Kot član nogometnega kluba in takratne mladinske organizacije v vasi je že v najstniških letih sodeloval
pri ureditvi prvega vaškega nogometnega igrišča. Kot član upravnega odbora ŠD Kalinovjak
je pomagal pri modernizaciji športnega parka,
da je ta dobil res lepo in funkcionalno podobo in sedaj služi vsem društvom, vaščanom ter
drugim. Še vedno je aktiven tudi na športnem
tekmovalnem področju v namiznoteniški in
pikado sekciji. Kot vnet krvodajalec pa je svoj
pečat pustil tudi na humanitarnem področju.
Helena Krajnc
Foto: Marija Tivadar
Marko Budja – prejemnik priznanja s plaketo
Marko Budja je svojo bogato in ustvarjalno pot začel 24. aprila 1927 na Stari Cesti. Tam je obiskoval osnovno šolo, pozneje
obrtno šolo za zidarja v Ljutomeru. Na Stari Cesti je sodeloval
pri Rdečem križu in kot igralec v kulturnem društvu. Igral je v
različnih predstavah in igrah, kot so Roža ob poti, Črni križ pri
Hrastovcu, Celjski grofje, Pot do zločina, v komediji Zanikrna
trojica, v češki igri Maruška, o čemer pričajo njegove črno-bele
fotografije.
Med drugo svetovno vojno je bil ranjen na ruski fronti. Poškodovano nogo so mu oskrbeli v Pragi. Od tam se je vrnil v Maribor,
kjer je bil v ujetništvu od maja do oktobra leta 1945.
Po vojni je moral ponovno opraviti teoretični in praktični del
izpita za zidarja v Mariboru. Leta 1946 se je kot zidar zaposlil pri
gospodu Prelogu v Noršincih. Devet let pozneje je začel delati
na Elektru Maribor, obrat Gornja Radgona. Petnajst let je popisoval števce električne energije – merilnike. Leta 1969 je opravil
računalniški tečaj in nato delal obračun tokovine v pisarni na
tokovnem oddelku vse do leta 1987. V podjetju je bil predsednik
delavskega sodišča in predsednik sindikata. 1. aprila istega leta
se je upokojil.
Leta 1962 se je z družino preselil v Ključarovce. Zna si vzeti čas
za prijazen pogovor in deliti izkušnje s sogovornikom. Ob različnih druženjih razveseli in obogati družbo s svojimi življenjskimi
pripovedmi iz otroštva, vojnih časov, službovanja in s področja
prostovoljstva. Aktivno je sodeloval pri organizaciji Kmečkega
bala in Prleškega gostüvaja. Z vsebino prireditev so poskušali
obuditi in približati domačim ter tujim obiskovalcem prleške
običaje. Razvedrita ga lepo zapeta pesem in odrska igra. Še vedno poje v cerkvenem zboru in v skupini Vaški fantje iz Ključarovcev. Marko je čutil in zaznal pomen delovanja posameznih
društev v vasi. Posebno skrb in odgovornost je s svojim znanjem
in organizacijskimi sposobnostmi usmeril v delovanje Rdečega
6
križa Ključarovci, ki mu je petnajst let uspešno predsedoval. Pomagal je pri gradnji in obnovi kapele, obnavljal je farno cerkev,
župnišče z učilnicami, stopnice, poti in končna podoba je nastala
s trudom njegovih rok. Sedaj je že petindvajset let upokojen, a je
tudi v tem obdobju naredil veliko dobrega. Nikoli ni pozabil na
človeka v stiski in je marsikatero delo opravil prostovoljno. Če
dandanes v vasi povprašate po Marku Budju starejšem, ni osebe,
ki ga ne bi poznala. Vaščani ga neizmerno cenimo in spoštujemo
zaradi vseh njegovih dobrih dejanj, nesebične pomoči, predvsem
pa pravega odnosa do sočloveka. Vedno nas spravi v dobro voljo
s svojim humorjem in pozitivnim pogledom na življenje.
Nataša Vengust
GLAS OBČINE 2013
iz občinske hiše
Franc Kolbl – pisno priznanje Občinskega sveta
Franc Kolbl se je rodil leta 1953 v Drakovcih.
Osnovno šolo je prva štiri leta obiskoval na
Stari Gori, višje razrede pa v Svetem Juriju ob
Ščavnici. Po končani šoli se je zaposlil v gradbenem podjetju v Mariboru, kjer je opravljal
delo zidarja. Ob delu je hodil v poklicno šolo,
kasneje se je izobrazil še za gradbenega tehnika. Leta 2009 se je zaradi stečaja podjetja, na
podlagi potreb trga in svojega znanja ter izkušenj odločil odpreti lastno gradbeno podjetje.
V teh letih je sezidal mnogo objektov, najbolj
pa je ponosen na zgradbo podjetja BP BLISTER PACK iz Odrancev. Avgusta leta 1984
se je z družino preselil v novo hišo v Berkovce. Od takrat je vedno pomagal pri razvoju te
vasi, sodeloval pri vseh pomembnejših dejavnostih v vasi, kot sta obnova gasilskega doma
in izgradnja berkovskega nogometnega igri-
šča. Aktivno pa se že mnogo let ukvarja tudi
z gasilstvom. S tem je začel pri Mali Nedelji.
Leta 1978 je postal gasilec na Stari Gori, kjer
je opravljal funkcijo podpredsednika in predsednika. Kasneje je bil mnogo let član operative Gasilskega društva Berkovci, sedaj pa je že
tretji mandat poveljnik društva. Kot poveljnik
skrbi za tehnično izpopolnjevanje operative,
koordinira izobraževanja ter nadzira delovanje pomočnikov poveljstva društva. Je tudi
gasilski sodnik. Za svoje delo je prejel številna
priznanja Gasilske zveze Gornja Radgona in
Gasilske zveze Slovenije. Zmeraj je pripravljen
nesebično pomagati, zato je cenjen in priljubljen tudi izven svojega kraja. S svojim delom
in življenjem je za mnoge postal vzor.
Helena Krajnc
Foto: Marija Kolbl
Sprejem ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija in
projekt »211 lipovih listov za zeleno Slovenijo«
V sredo, 31. julija 2013, smo pred Občino
Križevci sprejeli ultramaratonca Radovana Skubica Hilarija, ki je hkrati ambasador zelenega povezovanja. Ultramaratonec je na poti k novemu edinstvenemu
podvigu, in sicer želi prekolesariti vse
slovenske občine. Obiskal bo vsako občino in ji predal zeleno sporočilo v obliki
lipovega lista. Ob tej priložnosti smo na
zemljevid Slovenije prilepili lipov list v
območje Občine Križevci.
Radovan Skubic Hilarij želi s projektom
»Iz srca Slovenije v vse slovenske občine«
povezati celo državo ter simbolično utrditi povezanost ljudi ter njihovo spoštovanje do naravnih danosti domovine in človeških vrednot, ki so temelj vsake zdrave
in napredne družbe.
V Križevce je Hilarij prikolesaril deveti dan svojega potovanja, podvig pa želi
končati v rodnem Zagorju ob Savi dvanajsti dan. Skupno bo v dvanajstih dneh
prekolesaril 2136 kilometrov. Opis celotnega potovanja in pripetljajev, ki so ga
spremljali na poti, si lahko preberete na
blogu: http://www.fotka.si/blog.html.
Lidija Domanjko
Foto: Andreja Rajh
GLAS OBČINE 2013
7
iz občinske hiše
Odvoz kosovnih odpadkov v letu 2013
Na območju Občine Križevci izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in prevoza odpadkov Komunalno-stanovanjsko
podjetje Ljutomer d. o. o. (KSP). Naloga
podjetja je, da zagotavlja:
ƒƒ zbiranje in odvoz ostankov komunalnih odpadkov s smetarskim vozilom po gospodinjstvih, pravnih
osebah in samostojnih podjetnikih,
ƒƒ zbiranje in odvoz embalaže v rumenih zabojnikih s smetarskim vozilom
po gospodinjstvih, pri pravnih osebah in samostojnih podjetnikih,
ƒƒ zbiranje in odvoz odpadkov z zbiralnic ločenih frakcij (ekoloških otokih),
ƒƒ zbiranje in odvoz nevarnih in posebnih odpadkov iz gospodinjstev,
ƒƒ prevzemanje, začasno skladiščenje in
odvoz odpadkov iz gospodinjstev na
Zbirnem centru Ljutomer,
ƒƒ upravljanje neaktivnega skupnega
odlagališča v Ljutomeru,
ƒƒ upravljanje Zbirnega centra Ljutomer, katerega solastnik je Občina
Križevci,
ƒƒ prevoz odpadkov v Center za ravnanje z odpadki Puconci,
ƒƒ zbiranje in odvoz kosovnih odpadkov iz gospodinjstev.
Velik premik k ozaveščanju občanov h
gospodarnemu ravnanju z odpadki je bil
storjen leta 2009, ko smo začeli uporabljati rumene vreče in tako ločevati odpadke
že na izvoru. V letošnjem letu so rumene vreče zamenjali zabojniki z rumenim
pokrovom, ki jih praznijo na štirinajst
dni. Zbrane ločene frakcije komunalnih
odpadkov se predajo kot sekundarne surovine (papir, steklo, kovine, plastika …)
pooblaščenim zbiralcem, ki poskrbijo za
ponovno uporabo surovin. Tako z ločenim
zbiranjem odpadkov zmanjšujemo količino odpadkov, ki končajo na odlagališču in
za katere je treba plačevati okoljsko takso,
ki precej dviga ceno odlaganja odpadkov.
V letošnjem letu je novost pri zbiranju
kosovnih odpadkov, ki so se do sedaj zbirali preko organiziranih akcij zbiranja z
določenim datumom za posamezno naselje. Kosovne odpadke so občani zbirali
ob cesti pred hišami, kjer jih je prevzelo
KSP. V tem času se je po naseljih močno
povečal promet nepooblaščenih oseb, ki
so odbirale kosovne odpadke ter jih odvažale. Dogajalo se je tudi, da so vrednejše
Obvestilo inšpektorata
Obveščamo vas, da so Občina Ljutomer,
Občina Križevci, Občina Radenci, Občina Razkrižje in Občina Veržej ustanovile Medobčinski inšpektorat in redarstvo
(MIR), kot organ skupne občinske uprave. Sedež medobčinskega inšpektorata
je na Občini Ljutomer, Vrazova ulica 1,
9240 Ljutomer.
Medobčinski inšpektorat in redarstvo
opravlja za navedene občine inšpekcijske
in redarske naloge, ki jih določajo zakonski predpisi, podzakonski predpisi in
predpisi občin ustanoviteljic. Izmed vseh
predpisov je potrebno izpostaviti Zakon
o cestah, saj MIR prejema veliko pritožb
občanov zaradi nespoštovanja predpisov
8
s področja cest. Enako na terenu ugotavljajo redarji in inšpektorica. Izpostaviti je
potrebno 5. člen Zakona o cestah, ki v 1.
odstavku določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni
cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni
cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. V 2. odstavku Zakon o cestah
med drugim določa:
ƒƒ da je prepovedano na cestišče javne ceste nanašati blato ali ga kako
drugače onesnaževati;
ƒƒ da je prepovedano orati na razdalji
manj kot 4 metre od roba cestnega
sveta v pravokotni smeri na cesto
kose demontirali, ostale pa odvrgli v kakšen jarek. Na občino pa smo dobili tudi
kako upravičeno pritožbo občana, da so
tuji ljudje v času akcije zbiranja kosovnih
odpadkov hodili po njihovih dvoriščih.
Tako smo na predlog KSP letos s Programom zbiranja in odvoza komunalnih
odpadkov, potrjenega na šestnajsti redni
seji Občinskega sveta Občine Križevci, sprejeli novost pri zbiranju in odvozu
kosovnih odpadkov. Kosovne odpadke
iz gospodinjstev bodo odvažali na »klic«.
Vsa gospodinjstva v Občini Križevci so
spomladi v sklopu koledarja odvoza odpadkov prejela obrazec naročila, ki ga lahko izpolnijo ter ga po pošti ali faksu pošljejo na sedež KSP Ljutomer. Naročilo je
možno opraviti tudi preko spletne strani
www.ksp-ljutomer.si. Naročnika v nekaj
dneh po oddanem naročilu pokličejo zaposleni na KSP in se dogovorijo o terminu dostave zabojnika na njegovo dvorišče.
Vsaka novost po sebi pri ljudeh – uporabnikih – povzroči določeni dvom, vendar
lahko z gotovostjo potrdimo, da je bila
odločitev o zbiranju kosovnih odpadkov
na klic, tako kot pred leti uvedba rumenih
vreč, dobra. To potrjujejo številke o zbranih količinah – tonah kosovnih odpadkov
na območju Občine Križevci:
ƒƒ v letu 2011 se je zbralo 32, 6 ton,
ƒƒ v letu 2012 se je zbralo 42, 7 ton,
ƒƒ v letošnjem letu do 30. junija pa se je
preko klica zbralo že 18, 3 tone kosovnih odpadkov.
Miran Ros
ali na razdalji manj kot 1 meter od
roba cestnega sveta;
ƒƒ da je prepovedano na in v cestno
telo javne ceste odvajati meteorno
vodo, odplake in druge tekočine;
ƒƒ da je na cestnem svetu javne ceste
prepovedano postavljati ograje,
zasaditi živo mejo, drevje, trto ali
poljščine.
Glede na to, da Zakon o cestah predvideva globo v višini 1000 evrov za kršitve
prepovedi iz 5. člena, v izogib kaznovanju,
apeliram na vašo zavest in vas prosim, da
navedeno upoštevate in ne ravnate v nasprotju s prepovedmi ter ne onesnažujete
cest, ne orjete do ceste, ne spuščate vode
na cesto, redno porežete veje dreves, žive
meje …
GLAS OBČINE 2013
iz občinske hiše
Istočasno vse občane naprošam, da kršitelje prijavijo Medobčinskemu inšpektoratu in redarstvu, ki opravlja nadzor in bo
ukrepal v skladu s predpisi.
Prijavo je mogoče poslati na obrazcu, ki
ga najdete med obrazci na spletni strani
blatne ceste
posamezne občine ali ga dobite na posamezni občini ali po elektronski pošti na
naslov: inspektorat@ljutomer.si in olga.
lukman@ljutomer.si ali na telefon št. 584
90 69 in 584 90 62.
Olga Lukman
neporezane veje
oranje
odvajanje vode
Pomoč družini na domu
Občina Križevci je v drugi polovici leta 2011 pričela s postopkom razpisa koncesije za opravljanje storitve Pomoč družini na
domu. Od 1. marca 2013 naprej storitev Pomoč družini na domu
za občane Občine Križevci opravlja Olga Lupša s. p. iz Kokoričev.
Socialno varstvena storitev je namenjena upravičencem, ki živijo
doma in imajo zagotovljene bivalne pogoje, a se zaradi starosti ali
invalidnosti ne morejo oskrbovati sami. Storitev jim omogoča,
da z občasno organizirano pomočjo ohranjajo zadovoljivo duševno in telesno počutje in se jim za določen čas nadomesti potrebo
po institucionalnem varstvu.
Storitev Pomoč družini na domu obsega:
ƒƒ pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (pomoč pri oblačenju, slačenju, umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih ortopedskih
pripomočkov);
ƒƒ gospodinjsko pomoč (prinašanje enega pripravljenega
obroka ali nabava živil in priprava enega obroka hrane, pomivanje uporabljene posode, osnovno čiščenje bivalnega
dela prostorov z odnašanjem smeti, postiljanje in osnovno
vzdrževanje spalnega prostora);
ƒƒ pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom,
spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti,
informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca ter
priprava upravičenca na institucionalno varstvo).
Upravičenec je upravičen do pomoči na domu, če potrebuje najmanj dve opravili iz dveh različnih sklopov opravil. Upravičenci
so osebe, stare nad petinšestdeset let, osebe s statusom invalida,
druge invalidne osebe, ki jim je priznana pravica do tuje pomoči
in nega za opravljanje večine življenjskih funkcij.
Olga Lupša je o izvajanju pomoči na domu začela intenzivneje
razmišljati pred štirimi leti, saj že več kot deset let skrbi tudi
za svojo nepokretno taščo, ki je danes popolnoma odvisna od
tuje nege in pomoči. Skozi izkušnje, ki jih je pridobila z delom
na terenu, opaža, da je z vsakim uporabnikom potrebno delati
individualno in da ima vsak specifične potrebe. Ugotovila je, da
vsi potrebujejo socialni stik – pogovor. V času, ki ga preživi pri
uporabniku, skuša narediti čim več, prepoznati njegove potrebe in želje ter slediti opredeljenemu dogovoru. Za uporabnike
je dosegljiva praktično štiriindvajset ur na dan, saj tudi dežura.
Velikokrat jo pokličejo tudi zvečer. Trenutno ima zaposleni še
dve negovalki, saj dejavnost opravlja izven mreže javne službe
še v sosednjih občinah. Njen cilj je zadovoljen uporabnik, kar
doseže s preseganjem zahtev uporabnikov. Vse to sem ob obisku
GLAS OBČINE 2013
na terenu tudi sama doživela. Želi širiti dejavnost s koncesijo za
izvajanje pomoči na domu še v kateri izmed sosednjih občin in
opravljati delo odgovorno, povezano z moralno-etičnimi načeli, slediti zakonodaji, s svojimi vrednotami pa zadovoljiti nove
uporabnike in še naprej graditi odprt in pošten odnos v lokalni
skupnosti.
V storitev Pomoč družini na domu je na območju Občine Križevci trenutno vključenih pet uporabnikov.
Obisk pri uporabniku storitve
Na domu sem obiskala Jožeta Duha iz Grab, ki je že dalj časa
uporabnik storitve pomoč družini na domu. Jožetu pri jutranji
osebni negi pomaga negovalka, saj je invalid že od rojstva. Od
smrti matere živi sam in ob pomoči negovalke živi človeka dostojno življenje. V kolikor se pomoč na domu ne bi izvajala, bi
bil primoran oditi v dom, česar pa si ne želi, saj ima svojo hišo,
kjer živi že od otroštva. Negovalka mu poleg tega pomaga tudi
pri pripravi hrane, čiščenju prostorov, nabavi živil, spremlja ga k
zdravniku in po drugih potrebnih opravkih ter postori vse potrebno, kar zahteva dejanska situacija na terenu. Jože Duh je tudi
član Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije. V okviru društva se udeležuje tekmovanj v metu kopja, diska, krogle, vožnje
na sto metrov z invalidskim vozičkom. Včasih se odpeljejo tudi
na izlet ali lovit ribe. Dolge zimske dni si krajša s pletenjem košar
in poslušanjem radia, ki ga ima vključenega tudi ponoči. Pričakal
nas je s sveže pečeno, še toplo kvasenico in kavo. Ob postreženem smo lahko vsi pritrdili, da je odličen kuhar. Takoj je povedal, da ga je teh spretnosti naučila mati in da z veseljem peče.
Njegove specialitete so preizkusili že tudi številni občani, saj je
kvasenice pekel za gasilce, športnike … Večkrat je poudaril, da je
z izbrano koncesionarko zelo zadovoljen, obenem je poudaril, da
ji je hvaležen za vso pomoč.
Lidija Domanjko
9
kmetijstvo in gospodarstvo
Kmetija Slavič se predstavi
Kmetovanje družine Slavič iz Stare Nove vasi se je pričelo pred
mnogimi leti, ko se je Jožefov oče pričel ukvarjati z dirkalnimi
konji. Kmetija je takrat obsegala zgolj tri hektarje. Ves zaslužek
so namenjali širjenju kmetije in kupovanju zemlje. Jožef je po
zaključku šolanja ostal na kmetiji, kjer kmetuje še danes. V teh
letih je postal vzgled mnogim kmetovalcem, s svojim razmišljanjem in s svojo vizijo je sebi in svoji družini ustvaril prijeten dom
in napredno kmetijo.
Družina Slavič sedaj obdeluje kar dvainpetdeset hektarjev zemlje
in redi sto deset glav živine, od tega je štiriinpetdeset krav molznic, petindvajset brejih telic, ostalo so mlada teleta. Poglavitna
dejavnost kmetije je prodaja mleka, zato obdržijo le teličke, mlade bikce pa prodajo. Kmetija se ne ukvarja z nobeno dopolnilno
dejavnostjo, saj jim osnovna prinaša dovolj dela in dohodka. Pri
delu na kmetiji sodelujejo vsi družinski člani, tudi sin Darijan s
svojo družino, ki bo kmetijo prevzel. Za delo dobijo tudi mesečno plačo, saj je Jožef mnenja, da je to dobra motivacija, ki mlade
prepriča, da ostanejo doma, na podeželju.
Kmetijo so dodatno posodobili leta 2000, ko so začeli z veliko investicijo – v glavnem z lastnimi sredstvi so zgradili hlev za
krave molznice na prosto rejo, kjer je molzišče šestkrat tandem,
kar pomeni, da se molze šest krav naenkrat. Molža je tako kratkotrajna, saj traja le dobro uro. Na dan namolzejo tudi do 1250
litrov mleka, letna kvota za oddajo le-tega v mlekarno je 415000
litrov. Večkrat mesečno preverijo kakovost mleka. Kmetija je sodobno opremljena, računalniško krmiljena, z vsemi potrebnimi
stroji za nemoteno obdelovanje zemeljskih površin. Vso krmo
za živali družina pridela na domači zemlji, dodatno kupujejo le
beljakovine in vitamine za krave. Višek poljščin prodajo. Težava,
s katero se kmetija sooča, je prostorska stiska, saj je večina površine na kmetiji že pozidana, zato so dodatne dozidave skorajda
nemogoče.
Kmetija Slavič nudi dovolj dela in dohodka za lagodno življenje
štirih generacij, ki se pridno vključujejo tudi v družbeno dogajanje občine. Žena Stanka je članica društva kmečkih žena, Jožef
pa je član nadzornega sveta Pomurskih mlekarn, član upravnega
odbora kmetijske zadruge ter govedorejskega društva.
Očitno je, da je uspešno vodenje kmetije precej podobno vodenju
manjšega podjetja, da je za uspeh in dobičkonosnost potrebno
veliko znanja, truda in vztrajanja. Kmetija Slavič je dokaz, da je
s sodobnimi pristopi in naprednim razmišljanjem tudi v kmetijstvu mogoča svetla prihodnost.
Helena Krajnc
Domača tünka nekoč in danes
V preteklosti skorajda ni bilo hiše, kjer
doma ne bi imeli lastne tünke. Danes je
precej drugače. Manj je samooskrbe z lastnimi izdelki, ker je manj lastne vzreje
prašičev in drugih živali.
Kmetija Koroša iz Križevcev sodi med
prašičerejske kmetije vse od leta 1982.
Družina nadaljuje tradicijo svojih staršev
in tako letno vzredijo približno dvesto do
dvestopetdeset prašičev. Na kmetiji so se
pred dvema letoma opogumili in pričeli
s predelavo mesa. Zaradi slabe prodaje
prašičev in nizke cene na tržišču, spleta
okoliščin in predanosti temu delu je padla
odločitev, da bodo svoje prašiče predelali v
mesne izdelke. Najprej so izdelke izdelo-
10
vali za svoje lastne potrebe, dali za pokušino znancem in sorodnikom, navdušenje
in pohvala le-teh je prispevala k temu,
da so pričeli z dopolnilno dejavnostjo na
kmetiji. Lastnik Marjan nam je povedal,
da je v preteklosti prašiče klal stari oče,
nato mesar, a so na koncu okoliščine nanesle tako, da se je tega priučil tudi sam.
S ponosom je povedal, da je to družinska
dejavnost, pri kateri mu pomagata žena
Tea in sin Žan. Meni, da brez njune pomoči ne bi šlo.
Izdelujejo razne salame, domačo tünko,
sušene mesnine … Ponujajo dvaindvajset
različnih domačih izdelkov. V prihodnje
načrtujejo lastno sušilnico.
Družina Koroša je dokaz, da v današnjih
težkih časih lahko uspemo. Recept za to
so trud, volja in marljivo delo.
Nataša Vengust
Foto: arhiv družine Koroša
GLAS OBČINE 2013
kmetijstvo in gospodarstvo
Zeleno zlato s pomurskih ravnic
Oljarna Klas Splošne kmetijske zadruge
Ljutomer Križevci je svoje nove prostore
odprla v lanskem letu v Ključarovcih. Ob
mojem obisku so mi prijazno razkazali
prostore, kjer sušijo, skladiščijo, pražijo,
stiskajo, polnijo in pakirajo olja. Pri njih
lahko kupimo in degustiramo bučno seme
in naslednje vrste olj: bučno, orehovo in
konopljino. V ospredju jim je zagotavljanje kakovosti, ohranjanje naravne danosti
olj in njene tradicije ter kulinarike. Slovenci pridelujemo bučno olje že vse od
časa Marije Terezije oziroma že več kot
dvesto let. Bučna semena in olja uporabljamo v prehrani, farmaciji in kozmetiki.
Vsebujejo nenasičene maščobne kisline,
vitamine, minerale in redke aminokisline.
Imajo pomembne presnovno-zdravilne
lastnosti. Oljarna Klas prideluje tudi hladno stiskana olja, ki so stoodstotna olja
brez mletja in praženja. Hladno stiskajo
bučna semena, orehe in konopljo. Vsa ta
olja ohranjajo naravno danost in so namenjena predvsem za zdravilne namene. So
bogat vir vitaminov, ugodno vplivajo na
srce in ožilje, živčevje, prebavila, lase, kožo
… Za skupine je možen organiziran ogled
oljarne s pokušnjo olja. Pred oljarno je trgovina z vsemi izdelki, ki jih proizvajajo.
Oljarna Klas SKZ Ljutomer Križevci je
bogata pridobitev za našo Občino in širši
družbeni prostor.
Nataša Vengust
Foto: Jasna Markovič Jagodič, Andreja Kurbos
Otvoritev vinotoča Ela
Lepo je videti, da se najdejo ljudje, ki si upajo v teh težkih časih investirati v svoje želje,
ki verjamejo v svoje zamisli in sledijo svojim sanjam. Mednje spada tudi naš občan Marjan Kosi iz Kokoričev, lastnik vinogradništva in kletarstva Pivičan, ki je z zagnanostjo
in trudom ter s pomočjo domačih in prijateljev dosegel svoje dolgoletne sanje – odprl
je svoj vinotoč.
Uradna otvoritev vinotoča Ela je potekala petega julija. Zbralo se je veliko povabljenih
gostov, sovaščanov, prijateljev in sorodnikov. Otvoritev je spremljal pester program, ki
ga je pričela Pihalna godba Mala Nedelja. Pozdravnemu govoru lastnika Marjana Kosija in njegove hčerke je sledila glasbena točka pevca Marka Rusa, ki je zapel pesem
Sezidal sem si vinski hram. Predstavila se je tudi folklorna skupina iz Veržeja ob spremljavi harmonike in recitatorka Karmen. Ob slovesni otvoritvi sta prisotne pozdravila
in čestitala lastniku poslanec Franc Jurša ter vinska kraljica Društva vinogradnikov in
prijateljev vina Ljutomer, Martina Šestnajsta. Zbrane je ob dobri kapljici in hrani zabaval ansambel Prleški kvintet.
Vinotoč Ela, ki se imenuje po hčerki Manujeli in jo bližnji kličejo Ela, se nahaja v kraju
Drakovci v občini Mala Nedelja. Z odprtjem vinotoča je vinogradništvo in kletarstvo
Pivičan bogatejše še za dodatne dejavnosti, kot so točenje pijač in strežba hrane, vodenje
in ogled kmetije in kleti, možnost aktivnega vključevanja gostov pri delu na kmetiji,
žganjekuha, peka peciva in pogač, v prihodnosti pa družina Kosi načrtuje še nudenje
ležišč, s katerimi bodo zaokrožili svojo ponudbo.
Helena Krajnc
Foto: Andreja Kurbos
GLAS OBČINE 2013
11
kmetijstvo in gospodarstvo
Aleš Kolmanič, dr. znanosti s področja kmetijstva
V letošnjem letu, natančneje 22. februarja 2013, je uspešno zagovarjal doktorsko
disertacijo naš občan Aleš Kolmanič iz
Bučečovcev, ki ga večina pozna kot odličnega glasbenika in kot svetnika Občinskega sveta. Po zaključeni osnovni šoli je
nadaljeval šolanje na srednji kmetijski šoli
v Rakičanu, univerzitetni študij kmetijstva je končal na Fakulteti za kmetijstvo
v Mariboru.
Aleš, najprej me zanima, kdaj je padla
odločitev za doktorski študij?
Moram priznati, da tega sprva nisem načrtoval. Kot »svež« univerzitetni diplomirani inženir kmetijstva sem se hotel čim
prej zaposliti. Sledilo je prvo srečanje z
realnostjo, kajti na zavodu za zaposlovanje
ni bilo nobenih prostih delovnih mest za
mojo izobrazbo. Ponudili so mi sezonsko
delo obiranje jabolk, ki sem ga tudi sprejel.
Tam sem vozil traktor z dvema zaposlenima in naše delo je bilo, da smo takoj po
obiranju pospravljali protitočne mreže in
obrezovali drevje. Tako me je nekoč med
delom v sadovnjaku poklical dodiplomski
mentor, dr. Mario Lešnik, in vprašal, če
sem kaj razmišljal o podiplomskem študiju. Dejal je tudi, da bi bil pripravljen postati moj mentor, v kolikor bi se odločil za
študij. Takrat sem mu odgovoril, da bom
premislil. Čez nekaj dni sem mu sporočil,
da sem se odločil za študij.
Če se na tem mestu dotakneva teme za
doktorat – Obvladovanje pojava trihotecenskih mikotoksinov (deoksinivalenol in nivalenol) v neindrustrijski verigi
pridelave in predelave krušnih žit. Kako
si izbral temo?
Tematiko, ki je v osnovi zelo preprosta
– kako obvladovati pojave različnih mikotoksinov v nekaterih alternativnih procesih pridelave in predelave krušnih žit
– sem imel nekaj časa pospravljeno v predalu, kjer je čakala na ustrezni čas. Obenem je izbrana tematika zelo aktualna, saj
po eni strani narašča uporaba različnih
alternativnih načinov pridelave poljščin
in potrošnja produktov iz njih, obenem
pa imamo v Sloveniji pomanjkanje raziskav na tem področju. So npr. potrošniki
žit, pridelanih brez uporabe fungicidov,
zaradi glivičnih bolezni in morebitnim
nastankom mikotoksinov podvrženi večji
stopnji tveganj za zdravje? Imajo morda katere sorte žit večjo tolerantnost na
12
okužbe s fuzarijskimi glivami in so tako
bolj primerne za bolj ekološko pridelavo? Lahko procesi čiščenja in predelave
zrnja na kmetijah in domačih pekarnah
učinkovito zmanjšujejo končne vsebnosti mikotoksinov v proizvodih? In še več
podobnih vprašanj bi se našlo. Mentor se
je strinjal z izbrano temo in skupaj sva jo
dodelala do končne verzije.
Ko laik prebere naslov, se mu zdi vse
skupaj precej zapleteno. Ali lahko razložiš »po domače« oziroma z drugimi
besedami, o čem je govora v tvojem doktoratu, kaj si raziskoval, do katerih zaključkov si prišel?
Pri prehranjevanju smo vsakodnevno izpostavljeni majhnim količinam izločkov
mikroorganizmov, med katerimi so mikotoksini, ki jih vsebujejo izdelki iz žit, med
najpogostejšimi. To je močno povezano
z dejstvom, da so ti izdelki v današnjem
času zelo pomemben segment našega jedilnika. V realnosti pa z običajnimi pridelovalnimi tehnikami žit pogosto ni mogoče v popolnosti preprečiti razvoja gliv,
ki oblikujejo mikotoksine. Pri žitih posvečamo veliko pozornost glivam iz rodu
Fusarium, ki oblikujejo veliko število mikotoksinov (trihoteceni, zearelenoni, fumonisini itd.), ki so zdravju ljudi in živali
lahko različno škodljivi. Za zmanjševanje
teh škodljivih toksinov so zato v pridelovalni in predelovalni verigi potrebni zelo
sistematični pristopi, da vsebnosti mikotoksinov ne presežejo mejnih vrednosti,
ki so določene s pravilniki o mejnih vrednostih kontaminantov v hrani in krmi.
Skratka, poslužujemo se načina zmanjševanja »korak za korakom«. Včasih nam to
odlično uspe, večkrat pa so vsebnosti tako
visoke, da žita niso več primerna niti za
predelavo v živilski industriji niti za krmo
živalim. Med običajna priporočila glede
zdrave prehrane spada povečano uživanje
z vlakninami bogatih izdelkov iz polno-
zrnate moke v kombinaciji z otrobi, kosmiči in müsliji. V literaturi pa izvemo,
da je okoli šestindevetdeset odstotkov
celotne vsebnosti toksinov prisotne v zunanjih delih zrnja, skratka v tistih delih, ki
jih pri mletju v polnozrnato moko ne odstranjujemo. Veliko potrošnikov povprašuje po tovrstnih izdelkih, vendar si obenem želijo tradicionalne izdelke, ki niso
bili proizvedeni iz konvencionalnega žita
v industrijskih postopkih mletja in peke,
kar zopet lahko dodatno vpliva na tveganje. Industrijski pekovski izdelki so obremenjeni z raznimi dodatki (konzervansi,
belila, arome, barvila, vlažila, antioksidanti ipd.), kar ljudi odvrača od prepričanja,
da so zdravju koristni. Takšno razmišljanje je seveda priložnost za pridelovalce žit
in za manjše neindustrijske pekarne, da
ponudijo izdelke pridobljene na tradicionalne načine in tako pridejo do dodatnega
vira zaslužka. Industrijsko predelavo žit
navadno spremljajo s številnimi analizami za dokazovanje mikrobiološke neoporečnosti in za zagotavljanje skladnosti
s predpisi o varni hrani. Pri neindustrijskih postopkih priprave izdelkov iz žit na
nivoju kmetij in na nivoju mini pekarn
pa ni možno izvajati vseh aktivnosti za
spremljanje skladnosti s predpisi o varni
hrani (stroškovni vidik analiz). Postavlja
se vprašanje, ali so potrošniki tradicionalnih prehranskih artiklov iz krušnih žit
GLAS OBČINE 2013
kmetijstvo in gospodarstvo
zaradi tega lahko izpostavljeni tveganjem,
ki jih povzročajo fuzarijski mikotoksini.
Posebej to velja za skupino potrošnikov,
ki kupujejo pšenično zrnje in doma sami
pripravljajo polnozrnato moko ter izdelke iz nje. Sistematičnih analiz tveganja za
tovrstne potrošnike in tovrstne izdelke pri
nas še nimamo. Za bolj natančne podrobnosti in rezultate pa vsekakor priporočam
ogled disertacije.
Koliko časa si porabil za pisanje doktorata?
Za disertacijo kot celoto sem porabil
dobra štiri leta, od tega okoli tri leta za
poskuse, vrednotenje le-teh in pisanje
znanstvenih člankov, ter dobro leto dni
za pisanje in zagovor disertacije. Ker sem
študiral ob delu, sem porabil malenkost
več časa za dokončanje disertacije. Če bi
bil zaposlen kot mladi raziskovalec, bi
verjetno končal kako leto prej.
Zanima me tvoje mnenje glede trenutnega stanja v kmetijstvu na ravni države in na ravni občine?
Kakorkoli obračamo in gledamo, je opazen trend zmanjševanja v kmetijstvu.
Tako števila kmetij, deleža aktivnega prebivalstva, ki se ukvarja s kmetovanjem, kot
kmetijskih zemljišč v uporabi, skupnega
števila živali … Opaziti pa je povečevanje
povprečne velikosti kmetij in števila živali na živinorejskih kmetijah. Prav tako je
zelo slaba izobrazbena in starostna struktura naših kmetovalcev. Dolgoročno pomembno vprašanje je, kaj je primernejše s
stališča Slovenije, imeti npr. 3000 velikih,
evropsko primerljivih kmetij, ali 70000
manjših kmetij, ki pa zagotavljajo obdelanost tudi manj primernih (hribovskih)
površin, zagotavljajo kulturni izgled krajine, omogočajo poseljenost krajine, izvajajo
razne nekmetijske dejavnosti … Trenutno
smo v fazi aktivne izdelave in sprejemanja raznih programskih dokumentov za
finančni okvir EU 2014–2020. Smernice
razvoja kmetijstva bodo nakazane tudi v
nekaterih dokumentih in kogar to zanima, si bo lahko ogledal, kaj so delovne
skupine pripravile. Tu moram omeniti, da
so na javni predstavitvi osnutka Programa
razvoja podeželja in v razpravi po predstavitvi svoje vizije kmetijstva povedali svoje
mnenje vsi, samo kmetje ne. Vsa mogoča
društva in civilne iniciative bi rade usmerjale kmetijstvo, tisti, ki pa dejansko dela in
živi od kmetijstva, pa je bil na tej razpravi
bolj v ozadju.
Spomnim se še ministra za kmetijstvo, ki
je še pred nekaj leti nazaj trdil, da SloveGLAS OBČINE 2013
nija ne potrebuje svojega kmetijstva, kajti
velika Evropska unija nam je sposobna
vse ponuditi po nižji ceni, kot smo sposobni pridelati doma. No, časi so se menjali in pokazala se je tudi zmota takega
mišljenja. Veseli me, da je trenutno na
čelu Ministrstva za kmetijstvo in okolje
sposoben človek, ki zna in dela za slovensko kmetijstvo.
Kaj so prednosti in kaj pomanjkljivosti
na področju kmetijstva v naši Občini?
Na žalost ne poznam tako podrobno
kmetijstva v Občini, da bi lahko na veliko razpravljal o prednostih in slabostih.
To vprašanje je mogoče bolj primerno za
kmetijsko svetovalno službo, ki deluje na
tem področju. Če vseeno vsaj malo poskusim odgovoriti na zastavljeno vprašanje,
kot prednost vidim že samo lokacijo. Nahajamo se v ravninskem delu Slovenije in
obdelujemo kvalitetna ter bogata tla. Torej imamo že v sami osnovi dobre pogoje
za kmetovanje. Imamo različne možnosti
nabave ter prodaje v neposredni bližini, zadružna dejavnost je prav tako zelo
močno zastopana. Naša občina sodi med
najbolj razvite v Sloveniji, večina občine
bo imela v kratkem urejeno kanalizacijo,
začela se bodo dela na pomurskem vodo-
prodajnih cen. Slabost je tudi v slabem
povezovanju in nesodelovanju. Velika nevarnost se skriva tudi v postopnem zakisanju tal. Pomurska tla so ena izmed bolj
kislih področij v Sloveniji in kot taka že
limitirajoč dejavnik v pridelavi. Trenutno
moderna besedna zveza so kratke lokalne verige. Na tem področju bomo morali
več storiti tudi v občini. Velika nevarnost
je tudi slabša finančna sposobnost večine
kmetov, kar pa je rezultat vsesplošne krize
v vseh sektorjih. Na to vprašanje bi gotovo
boljše znali odgovoriti kmetijski svetovalci na tem področju.
Na Občini se trudimo pomagati kmetijstvu, kolikor nam to zakonodaja in proračun dopuščata. Tako letos v Pomurju
uvajamo novost, to je svetovanje in izobraževanje na področju gnojenja in analize tal za kmetovalce iz Občine Križevci.
Uspelo nam je ohraniti sredstva za sofinanciranje zavarovalnih premij, prav tako
spodbujamo društveno dejavnost, ki je
ravno na področju kmetijstva najbolj zastopana in tudi najbolj uspešna. Za delovanje društev se bomo v bodoče potrudili
povečati sredstva. Uspešno črpamo sredstva iz raznih evropskih skladov, ki so namenjena razvoju in zmanjševanju razlik.
Pripravili smo novi pravilnik o kmetijstvu
vodu oziroma sistemu C, imamo dostop
do hitrih telekomunikacijskih omrežij ...
Imamo dobro razvito društveno in kulturno dejavnost, imamo odlično osnovno
šolo z vrtcem, kvaliteta življenja v občini
je zelo visoka. Imamo uspešne kmetije, ki
so pridobile evropska sredstva in postavile moderne objekte za proizvodnjo in ki
dokazujejo, da se da pridobivati sredstva
iz EU.
Če se osredotočim bolj na primarno kmetijsko proizvodnjo, je slabost sezonska
tržna odvisnost od odkupovalcev. Kmetje
večinoma nimajo dovolj velikih skladiščnih prostorov in so odvisni od trenutnih
in razvoju podeželja v Občini Križevci,
ki ga bomo z majhnimi popravki lahko uporabili v novem finančnem okvirju
2014–2020. Veliko sredstev namenjamo
čiščenju jarkov in gramoziranju poljskih
ter gozdnih cest, kjer odlično sodelujemo
z odborom za komunalo. Razmišljamo o
sofinanciranju tečajev za ravnanje s fitofarmacevtskimi sredstvi, tečajev in izpitov
za ravnanje z motorno žago itd. Župan
ima med drugim tudi odlične načrte za
biomasni center v naši občini. Pereč problem mi predstavlja zakisanje tal, kjer aktivno iščem rešitve, kako bi občine lahko
pomagale kmetovalcem. Zakonodaja na
13
kmetijstvo in gospodarstvo
tem področju je zelo stroga in tega ne
omogoča, razen v postopku agromelioracij. Upam, da mi bo do konca trajanja svetniškega mandata uspelo pripraviti neka
izhodišča tudi na tem področju in da bo
moj naslednik poskušal nadaljevati delo
na tem področju. Z dr. Rokom Miheličem iz Biotehnične fakultete v Ljubljani
pripravljava tudi pilotni projekt s tega
področja. Kljub zmanjševanju prihodkov
na ravni občine nam je v odboru za kmetijstvo uspelo z dobrim načrtom dela celo
povečati sredstva, ki jih Občina namenja
za kmetijstvo. Na tem mestu se zahvaljujem županu, mag. Branku Belecu, za
odlično sodelovanje.
V množičnih medijih poslušamo in prebiramo o trenutno visoki stopnji brezposelnosti izobraženih mladih in begu
možganov predvsem višje izobraženih
mladih v tujino. Kaj meniš o trditvi, da
bolj kot si izobražen, manj imaš možnosti za delo v Sloveniji?
Odvisno od smeri, ki si jo študiral. Ponekod je pomanjkanje visoko šolanega kadra
in je zaposljivost dobra. Na naši fakulteti smo bili v podiplomski študij vpisani
samo trije, od tega sva ga zaključila dva in
oba imava zaposlitev, kar pa še ne pomeni,
da na tej smeri ni težav z zaposlitvijo. Verjetno pa je na drugih področjih (mogoče
ekonomija ipd.) še težje pridobiti službo
z višjo izobrazbo. Opazil sem, da večina
ljudi, ki se odloči za tak študij, že ima zaposlitev (ali pa študirajo kot mladi raziskovalci), ker je ta študij plačljiv. Bolj kot
v tujino sem opazil beg visoko šolanega
kadra v Ljubljano, lahko pa se seveda motim. Priznam, da je tujina za mlade ljudi
iz nekaterih vidikov privlačnejša kot Slovenija. Ne razumem države, ki razpisuje
prosta mesta za študente in jih izobrazi,
kljub temu da ve, da jim ne more zagotoviti delovnega mesta. Obenem pa ima
programe, ki imajo pomanjkanje vpisa in
je zaposljivost visoka. Evropska unija bo
prav iz razloga zmanjševanja nezaposlenosti med mladimi s svojim programom
dodala ciljni »Program zaposlovanja mladih« s proračunom okoli šest milijard
evrov oziroma osem milijard s prerazporeditvijo, od katerih si Slovenija lahko
obeta okoli deset milijonov evrov sredstev.
V kolikor bomo znali ta sredstva koristno
uporabiti, bomo lahko zadržali del teh
ljudi doma.
Si sam kdaj razmišljal o delu v tujini?
Imel sem kar nekaj ponudb. Pri Evropski
komisiji sem registriran v njihovi bazi ek-
14
spertov in vsake toliko časa dobim ponudbo za delo v tujini. Prav tako sem v prejšnji službi dobil ponudbo, da bi lahko šel v
nekatere manj razvite države (Kazahstan,
Nigerija …), kjer bi pomagali njihovim
vladam in ministrstvom pri moderniza-
ciji kmetijstva. Sedaj aktivno sodelujem
z Ministrstvom za zunanje zadeve, kjer
se ustanavlja koalicija potencialnih slovenskih ekspertov in podjetij, ki bi svoje
znanje in storitve ponudili v MENA regiji (Bližnji vzhod in severna Afrika). Na
voljo je veliko denarja iz različnih skladov
za razvoj teh območij in zakaj ne bi tudi
naša podjetja dobila delček tega. Osebno
pa me tujina ne zanima. Sem jo (in jo še
verjetno nekaj časa bom) z različnimi ansambli prehodil po dolgem in širokem in
vam povem, da drugod tudi ni vse tako
lepo kot se zdi na prvi pogled. V prihodnosti nameravam prevzeti kmetijo od
staršev in nadaljevati njen razvoj.
Kako dolgo delaš že na Inštitutu za ekološki inženiring v Mariboru? Kaj zajema tvoje delovno mesto?
Na IEI sem zaposlen približno leto dni,
pred to službo pa sem bil zaposlen na
Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor
kot svetovalec za poljedelstvo skupaj z
Dragico Zadravec. Ker gre za zasebno
podjetje, ki je večinoma financirano na tržišču, v njem ni take jasne delitve delovnih
mest. V osnovi sem namestnik vodje raziskovalnega oddelka IEI, kjer koordiniram
in nadziram delo raziskovalcev, sem tudi
nosilec delovnega področja rabe tal. Moje
delovno mesto je bolj statično in kot tako
mogoče manj zanimivo za marsikoga, saj
veliko časa preživim za računalnikom ob
pisanju raznih poročil in analiz, spremljanju razpisov, novic, pisanju prijav na razpise, pisanju ponudb in raznih strategij ...
Mnogo je tudi sestankov z raznimi skupinami in ljudmi z različnih področij, kjer
iščemo nove ideje za prijavo projektov in
medsebojno sodelovanje. V novi finančni perspektivi bomo s partnerji oddajali
Evropski komisiji kar nekaj projektov in
ti dokumenti so sedaj v fazah priprave.
Med drugim sodelujem tudi v mednarodnem projektu MURMAN (teritorialno
sodelovanje Slovenija–Avstrija), sem član
uredniškega odboru revije Ekolist, ki jo
izdaja naše podjetje, administrator znanstvenega združenja BIVOTA ...
Za vse, ki še niso slišali za omenjeni inštitut, kako bi ga predstavil v nekaj stavkih?
Podjetje IEI je eno izmed najbolj renomiranih in spoštovanih podjetij v tem delu
Evrope na področjih načrtovanja, projektiranja in inženiringa oskrbe z vodo,
čistilnih naprav, kanalizacijskih sistemov,
ravnanja z odpadki ter hidrogeologije in
rabe tal. Naše reference obsegajo vse večje
projekte v Sloveniji na teh področjih v zadnjih letih. Med drugim smo med večjimi
projekti na našem območju projektirali
CEROP Puconci, Pomurski vodovodni
sistem C, čistilne naprave v Ljutomeru,
Gornji Radgoni, Murski Soboti, Mariboru itd. Med drugimi projekti smo pravkar od Ministrstva za gospodarski razvoj
in tehnologijo prejeli pozitivno odločbo
o izpeljavi projekta »Ureditev poplavne
varnosti na območju zgornje in spodnje
Drave«, kjer se še verjetno vsi spomnimo
posledic lanskoletnih poplav. V zadnjem
času se intenzivno posvečamo tudi raziskovalnemu delu in sodelovanju z različnimi raziskovalnimi zavodi, s katerimi
skupaj prijavljamo raziskovalne projekte.
Za vse dodatne podrobnosti in več informacij vas vabim, da obiščete spletno stran
www.iei.si.
Andreja Kurbos
Foto: osebni arhiv
GLAS OBČINE 2013
strokovni kotiček
Ali jemljemo preveč zdravil?
Kaj je klinična farmacija in kje je njeno
mesto?
V Sloveniji narašča poraba zdravil in prebivalstvo se stara. Ljudje jemljejo posledično vedno več zdravil. Vsakdo za svojo
bolezen seveda zdravilo potrebuje, vendar
zlasti pri preveliki količini zdravil prihaja do bolj pogostih neželenih učinkov in
zapletov, ki so posledica interakcij med
zdravili. Posledično je zavedanje ljudi o
tej problematiki v zadnjih letih čedalje
večje in vprašanje »Ali je moja kombinacija zdravil najbolj ustrezna zame?« postaja vedno bolj pomembno. Zaradi velike
količine zdravil, ogromno novih zdravil
na tržišču, širjenja znanja na tem področju in ekonomskega vidika zdravljenja je
potreba po multidisciplinarnem pristopu
do bolnika vedno bolj v ospredju. Na tem
mestu ima svojo vlogo klinična farmacija,
veja farmacije, ki zagotavlja varno in učinkovito uporabo in porabo zdravil pri bolnikih. Iz tega sledi, da je klinični farmacevt eden izmed zdravstvenih specialistov,
ki ga zdravnik ali bolnik lahko konzultirata o težavah, ki so povezane z veliko količino zdravil (t. i. polifarmacijo). Smoter
vseh vpletenih je seveda najbolj varno in
učinkovito zdravljenje z zdravili bolnika,
ki je z multidisciplinarnim pristopom in
vključitvijo kliničnega farmacevta dosežena. Mesto kliničnega farmacevta je torej
ob bolniku (gr. kline-postelja). V preteklosti ta veja farmacije ni bila zastopana
v Sloveniji, je pa sunkovit razvoj dosegla v
zadnjih desetih in predvsem v petih letih.
V nekaterih državah (npr. ZDA in Velika Britanija) klinični farmacevti s posebno vejo specializacije lahko predpisujejo
zdravila. V Sloveniji dolga stoletja deluje
lekarniška farmacija, ki pa ni ob bolniku v
ambulanti in na oddelku bolnišnic, kjer je
mesto klinične farmacije.
Klinični farmacevt vedno oceni sposobnost bolnika za jemanje zdravila in morebitne vplive prehrane, navad, okvar ledvic
in jeter ter ostalega na delovanje zdravila
in njegovo varnost. Pri bolnikih glede na
indikacije in interakcije predlaga morebitno zamenjavo terapije zdravniku in/ali
bolniku, zato je dobro sodelovanje med
osebnim zdravnikom bolnika in kliničnim farmacevtom nujno potrebno za doseganje najbolj optimalne terapije z zdravili za bolnika. Zdravnik diagnosticira in
predpiše zdravilo. Bolniki veliko dobivajo
zdravila pri različnih specialistih. Me-
GLAS OBČINE 2013
sto kliničnega farmacevta je najbolj pomembno v primerih, ko bolniki prejemajo
ogromno zdravil od različnih specialistov.
Drugo pomembno področje so stranski
učinki zdravil, danes jih imenujemo neželeni učinki zdravil. Vsako zdravilo ima
neželene učinke, ki se pri določenih bolnikih izrazijo, pri nekaterih pa ne. Bolnik praviloma dobi zdravilo za določeno
bolezen in ob pojavu neželenih učinkov
je zdravnik pred dilemo, ali zdravilo zamenjati. Na tem mestu je vloga kliničnega farmacevta, h kateremu zdravnik lahko
napoti bolnika, da s poznavanjem obsežnih natančnih mehanizmov delovanja in
študij oceni verjetnost povezave neželenega učinka z zdravilom ter predlaga morebitno alternativo. Na tem mestu je varnost
bolnika povečana.
Tretji pomemben del dela kliničnega farmacevta je stroškovno učinkovito zdravljenje. To je del klinične farmacije, ki
raziskuje, kako z enako vsoto denarja bolj
učinkovito zdraviti. To področje je čedalje
bolj pomembno v Evropi in lahko pričakujemo podoben trend tudi v Sloveniji.
V tem primeru bolnik ni nič na slabšem,
ampak dobi zdravilo, ki je enako ali bolj
učinkovito, a je cenejše. Če ni bolj stroškovno učinkovite alternative, se le-ta
seveda ne predlaga. Zaradi čedalje manj
denarja v zdravstvu lahko v bodoče pričakujemo še več aktivnosti na tem področju,
saj vsi skupaj moramo strmeti k manjši
porabi, če smo enako ali bolj učinkoviti.
Ali so kombinacije zdravil in njihovo
število problem?
Pri bolnikih, ki jemljejo pet zdravil hkrati,
se mogoče interakcije med zdravili izrazijo pri 50 % bolnikih, pri tistih, ki jemljejo
osem zdravil hkrati, se potencialne interakcije pojavijo pri 100 % bolnikih. Klinično pomembne interakcije se pojavijo
pri 20 % teh bolnikov in te so dejansko
pomembne. Štiri od pet ljudi, starejših od
75 let, jemljejo zdravila, 36 % jih prejema
štiri ali več zdravil hkrati. Približno 50 %
zdravil ti bolniki ne jemljejo, kot jim je
predpisano. Nekatera zdravila, ki se pogosto predpisujejo starostnikom, so problematična in prihaja do težav, povezanih z
njimi, 5–17 % vseh hospitalizacij je zaradi
neustreznega zdravljenja z zdravili.
Kako izboljšati sodelovanje pri zdravljenju?
Vsekakor je potrebno, da vsak bolnik
pozna vsa svoja zdravila, tako po imenu
zdravila kot ime učinkovine. Potrebno je
svojega farmacevta in zdravnika natančno
vprašati, kako se zdravilo jemlje, saj je to
prvi pomemben del, ki lahko pelje k uspešni ali neuspešni terapiji z zdravili. Nujno
je, da bolnik zaupa svojemu zdravniku,
a tudi, da povpraša o svojih zdravilih in
diagnozah, za katere je prejel zdravila. Še
vedno se namreč dogaja, da bolniki, kljub
desetletnemu jemanju, ne vedo, katera
zdravila jemljejo vsakodnevno. Če so kakšne težave z zdravili ali veliko količino
zdravil, je priporočljivo, da bolnik zaprosi
svojega zdravnika za preglede pri kliničnem farmacevtu. Trenutno imajo klinični farmacevti ambulante v zdravstvenih
domovih v Pomurju in možno je naročilo
preko osebnega zdravnika, ki potem oceni izvid kliničnega farmacevta. Imamo
zelo dobro sodelovanje na relaciji osebni
zdravnik-bolnik-klinični farmacevt, ki
zagotavlja varno in učinkovito zdravljenje
z zdravili za bolnike.
Matej Štuhec
O avtorju
Avtor je magister farmacije, doktorand klinične farmacije, s tega področja je v zadnjem
letu objavil več kot deset znanstvenih člankov v svetovnih medicinskih revijah, med
drugim dva znanstvena članka v priznani
ameriški reviji General Hospital Psychiatry. Največ se ukvarja z neželenimi učinki
zdravil, optimizacijo terapije z vključitvijo
kliničnega farmacevta v proces zdravljenja z
zdravili, stroškovno-učinkovitim zdravljenjem in bolniki, ki prejemajo veliko zdravil
hkrati. V zadnjem letu je predaval o tej temi
na zdravniških in farmacevtskih kongresih.
Sodeluje pri predavanjih na Fakulteti za
farmacijo v Ljubljani, deluje pa tudi v bolnišnici in ambulanti kot klinični farmacevt.
Andreja Kurbos
15
strokovni kotiček
Otroci in šport
Kako pripraviti otroke do gibanja?
Odgovor na to vprašanje nam je podala naša
nekdanja občanka Saša Vrbnjak, ki je že
petnajst let zaposlena kot profesorica športne vzgoje na Gimnaziji Franca Miklošiča
v Ljutomeru. Diplomirala je na Fakulteti
za šport v Ljubljani, kjer je 1. marca 2012
uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo na
temo Analiza strategij reševanja konfliktnih
situacij pri športni vzgoji ter njihova povezanost s stili vodenja in čustveno inteligentnostjo učitelja ter postala doktorica kinezioloških znanosti.
Andreja Kurbos
Šport v šoli je za večino otrok edina fizična aktivnost
Ukvarjanje s športom je odlična naložba
za zdrav in aktiven način življenja. Redna
telesna dejavnost je za zdravje in kakovost
življenja v vseh starostnih obdobjih neprecenljivega pomena. Ugodno vpliva tako
na fizično kot tudi na duševno, čustveno,
osebno, družbeno in duhovno zdravje.
Redna telesna aktivnost se oblikuje pod
vplivom izkušenj in življenjskih razmer
od ranega otroštva dalje. Na oblikovanje
življenjskega sloga pomembno vplivajo
obnašanje staršev in ožje družinske razmere, pa tudi izobraževanje, zdravstveno
varstvo ter drugi socialni in okoljski dejavniki. Življenjski slog je sicer odvisen
od posameznika, vendar ga pomembno
določa tudi okolje, v katerem posameznik
živi. Zato je pomembno, da starši, učitelji,
vzgojitelji, trenerji, zdravstveni delavci in
drugi spodbujamo otroke ter mladostnike
k raznovrstnim oblikam telesne dejavnosti, da bo le-ta postala del njihovega vsakdanjika.
Žal današnji hiter in napreden tempo
življenja narekuje ravno obratno pot. Čeprav se otroci, takoj ko shodijo, gibajo že
zaradi same naravne potrebe po gibanju,
tečejo, se podijo in igrajo do zadnjih atomov moči, moč televizije in računalnikov
začne dokaj hitro kazati svoj vpliv in želja
po fizični aktivnosti postopoma izginja.
Raziskave kažejo, da se danes triletnik v
razvitem svetu izpostavlja le tretjini napora, ki ga zdravniki priporočajo za njegovo starost. Po tem starostnem obdobju se
16
stanje samo še slabša. Toda, kako pripraviti otroka do tega, da se bo gibal sam v
prostem času? Sodobno življenje gibanju
otrok res ni najbolj naklonjeno. Komunikacija med otroki zunaj šolskih klopi je
danes v veliki meri omejena na klepetanje
preko spleta, igranje računalniških igric
in gledanje televizije. Danes so se otroci
prisiljeni gibati samo toliko, kolikor to od
njih zahteva šola. Zato je šolska športna
vzgoja za veliko otrok edina športna dejavnost. Učitelji športne vzgoje imamo
tako pomembno vlogo v življenju otroka,
saj mu poskušamo šport približati, mu ga
predstaviti ter mu ga »vcepiti« v njegov
vsakdanjik. Skozi športno vzgojo in šport
nasploh se otroci igraje naučijo veliko
stvari: razvijajo vztrajnost in potrpežljivost, naučijo se postavljanja ciljev, naučijo
se zmagovati in prenašati poraze, pridobivajo določene vrednote, krepijo samopodobo, samozavest, postajajo socialno
zrela bitja, skratka pridobivajo lastnosti, ki
jim bodo v prihodnjem, tako v osebnem
kot poklicnem življenju, še kako koristila. Današnji tempo življenja poleg znanja zahteva tudi človeka z dobro telesno
pripravljenostjo, če želi uspeti in vzdržati
vse napore in pritiske. Lahko bi rekli, da
je naloga učitelja športne vzgoje pripraviti
mladega človeka prav na kasnejše osebno
življenje v prostem času, od katerega je
odvisna uspešna poklicna pot.
Seveda se vzgoja otrok v šport začne najprej v primarni družbeni skupini, v dru-
žini. Starši so tisti, ki imajo največji vpliv
na otroka. Od rojstva dalje mu privzgajajo
vrednote, ki jih otrok ponotranji. Če so te
vrednote povezane z veseljem do gibanja
kot takega, je velika verjetnost, da se jih
bo otrok oprijel in jim sledil tudi takrat,
ko bo do konca razvil svojo samostojnost. Poleg staršev, vzgojiteljev, učiteljev
odigrajo pomembno vlogo tudi vzorniki.
Čas odraščanja je čas iskanja vzornikov.
Športna igrišča, na katerih se odvijajo
prave drame, z zmagovalci in poraženci,
napetim dogajanjem in nenehnimi preobrati, so kot nalašč. Posebej dandanes, ko s
pomočjo televizije zlahka spremljamo večino največjih športnih dogodkov, vključno z zakulisnim dogajanjem in osebnimi
portreti sodelujočih. Športniki tako pogosto postanejo pravi vzorniki, posledično
tako mnogi otroci začutijo željo po lastni
udeležbi. Ne pozabimo torej, da zgledi
»vlečejo«, pa najsi bodo to vrhunski športniki, starši, vzgojiteljica v vrtcu ali učitelj
športne vzgoje.
Gibanje je osnovna človekova potreba.
Redno in zadostno gibanje posamezniku
prinaša vrsto pozitivnih koristi skozi vsa
starostna obdobja, med drugim varuje in
krepi človekovo zdravje, tako telesno kot
duševno.
Saša Vrbnjak
Foto: Boštjan Kalamar
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
Za preselitev v Veliko Britanijo je bilo potrebno veliko korajže
Andrej Farkaš iz Vučje vasi od julija 2011
živi in dela v Brightonu, v Veliki Britaniji,
za katero meni, da je zelo odprta država,
kar se tiče priseljevanja tujcev. Za ta korak
se je odločil zaradi želje po izobraževanju,
saj verjame, da zlato pravilo več znaš, več
veljaš, še kako drži. Vpisal se je na tečaj
angleškega jezika v Ljubljani. Dva- do
triurni tedenski tečaj, ki ni poceni, mu ni
kaj prida pripomogel pri njegovem sporazumevanju v angleškem jeziku. Rešitev
je videl v preselitvi v tujino. Ko si enkrat
tam, nimaš druge izbire, prisiljen si komunicirati v jeziku države, v kateri živiš.
O selitvi, ki mu je v začetku predstavljala veliko uganko, je začel razmišljati ob
vstopu v leto 2011, čeprav takrat še ni vedel, kdaj in kako jo bo dejansko izpeljal.
Najprej je začel raziskovati in brskati po
informacijah na internetu. Prve mesece je
obiskoval British Study Centres, kjer si je
pridobil določena znanja angleškega jezika, poiskal pa si je tudi službo.
Njegova želja je bila opravljati poklic kuharja in natakarja, zato se je po osnovni
šoli odločil nadaljevati šolanje na Srednji gostinski šoli v Radencih. Med šo-
lanjem je obvezno prakso in počitniško
delo preko študentskega servisa opravljal
v Termah Banovci. Pri dvajsetih letih se
je preselil v Ljubljano in se zaposlil kot
natakar v restavraciji. Čez leta, ko si je pridobil zadostne izkušnje in nova znanja, je
začel udejanjati tudi odločitev o preselitvi
v tujino. Sedaj ima urejeno stalno prebivališče v Veliki Britaniji, kar si je uredil po
končanem trimesečnem izobraževanju,
saj mu je tako vse skupaj veliko lažje, a je
še vedno državljan Republike Slovenije,
čeprav ni več rezident le-te.
V Brightonu, mestu ob morju na jugu
Velike Britanije, živi preko dvaindvajset
tisoč študentov. Vsako leto ga obišče okoli
osem milijonov turistov, kar mestece uvr-
GLAS OBČINE 2013
šča med deset najbolj obiskanih obmorskih mest v Veliki Britaniji, kjer je veliko
različnih narodnosti – od Špancev, Italijanov, Slovakov, Čehov, Turkov, Kitajcev …
Glede na raznolikost prebivalstva je tudi
izbira hrane večja, a se ljudje prehranjujejo
zelo nezdravo. Veliko je restavracij s hitro
prehrano, tudi na policah supermarketov
je večja izbira že pripravljene hrane. Ob
tem se pošali, da izbira za poklic kuhar-
ja niti ni bila tako slaba. Najbolj pogreša
druženje ob kavici in domače, čeprav se
slišijo oziroma so v kontaktu preko družbenih omrežij kot sta Skype in Facebook.
Veseli se, da ga bosta letos obiskali sestra
in nečakinja.
Kako posameznik dobi delo v Veliki
Britaniji?
Andrej predlaga, da v kolikor ima posameznik možnost in želi delati tam, naj
najprej začne pošiljati prošnje in CV
(curriculum vitae) oziroma življenjepise kar preko e-pošte in se dogovarjati za
razgovore, preden se preseli tja. Meni, da
je naša država zelo majhna in neprepoznavna, kar je določena pomanjkljivost,
zaradi česar nam je mogoče težje dobiti delo. Dodal je, da pri zaposlovanju ni
imel posebnih težav, a je treba poudariti,
da tudi njegova služba ni prišla sama od
sebe. Po različnih podjetjih je razposlal
okoli trideset prošenj, od katerih je dobil
le en odgovor in povabilo na razgovor. Ta
je bil uspešen in za isto podjetje dela zdaj
že dve leti. V letošnjem letu so odprli nov
lokal, kjer je zaposlen kot manager lokala.
Delo, ki ga opravlja, mu veliko pomeni,
glede plačila je zadovoljen. Zadošča mu
za redne stroške, kot so stanovanje, hrana, obleka in tudi za dopust, ki si ga rad
privošči. Poudari, da bi bilo v Londonu
plačilo večje, a bi bili ostali stroški večji,
kar je podobno kot pri nas, če primerjamo
življenje v Ljubljani ali v Prlekiji. Vse ima
svoje prednosti in slabosti. Poudaril je, da
bi kot prednost štel to, da niti enega centa v tujini ni dobil plačanega na roke, saj
je plačilna disciplina odlično urejena. Vsa
plačila so bila izvedena preko bančnih računov, kar pa težko reče za Slovenijo. Tudi
samo spoštovanje poklica kuhar oziroma
natakar je v tujini večje.
Za delo v tujini se odloči vse več mladih.
Pozna veliko prijateljev iz različnih koncev Slovenije, ki so se preselili in delajo v
Nemčiji, Švici, Kanadi in Avstraliji. Zaposleni so v gostinstvu, ekonomiji, farmaciji … Eden od razlogov je sigurno ta, da
v Sloveniji niso dobili zaposlitve, druge
razloge je mogoče iskati v želji in pridobivanju čim več različnih izkušenj, po potovanjih in boljšem načinu življenja.
Andreja Kurbos
Foto: Craig Butcher
17
iz naših vasi
Letos že pete tradicionalne mednarodne kasaške dirke
18
V nedeljo, 14. julija 2013, so se na hipodromu za Gostilno Zorko
že petič zapovrstjo odvile kasaške dirke. Nastopili so kasači iz
Občine Križevci ter konji, ki imajo »stalno prebivališče« v Križevcih, a so vpisani v italijanski register.
V prvi dirki so se številnemu občinstvu prvič v letošnjem letu
predstavili naraščajniki, dveletni kasači. Slavil je Chili Hot I na
vajetih izkušenega Andreja Antolina. V drugi dirki so se štiri
dame pomerile v »kasu pod sedlom«. Na veselje mnogih navijačev sta dirko dobila Maja Vogrinec in štirinajstletni Inter iz
hleva Dušana Zorka, drugi je bil Apofis z Darjo Antolin, tretja
sta skozi cilj prikasala Davos MS in Nina Pirc, na četrto mesto
pa sta se uvrstili italijanska kobila Nester Photo in zmagovalka
letošnjega slovenskega šampionata Alenka Pirc. Zmaga Interja
s prijetnim presenečenjem. Na štart sta se ob bok postavila dedek
in vnuk: Danijel in Rok Heric. V napeti dirki, izenačeni do ciljne
črte, je dvanajstletni fantič s kobilo Fortuno HD ugnal prekaljenega lisjaka hipodromskih stez ter s tem dosežkom neuradno
postal najmlajši zmagovalec kasaških dirk.
Letošnje dirke v Križevcih bomo kasaški zanesenjaki pomnili tudi kot dan, ko se je od kasaškega dogajanja poslovil Inter.
Mirne duše mu lahko rečemo kar slovenska kasaška legenda.
Štirinajstletnik, vzrejen v hlevu Mirka Šonaje iz Veržeja, enega
najuspešnejših rejcev pri nas, je v svojih sto oseminštiridesetih
štartih doma in v tujini nanizal sedeminštirideset zmag, petintrideset drugih ter sedemnajst tretjih mest. Do sedaj je edini konj,
ki mu je uspelo zaslužiti več kot 62000 evrov, prav tako je tudi
je bila obenem tudi njegova zadnja, saj se je s tem nastopom
tudi uradno poslovil od kasaške kariere. V tretji dirki sta slavila
štiriletni žrebec Lero B in Jernej Slavič, zmago v četrti dirki, ki
je bila tudi najhitrejša, je odnesel Rambo z voznikom Branetom
Seršenom ml. Tesno za petami sta mu sledila letošnji derbist
Lucky Boy in Mario Moleh. V peti dirki je slavil Ares M, prav
tako letošnji derbist, druga je bila Prenda, na tretje mesto pa se
je uvrstila Perlina, ki je letos na slovenskih hipodromih slavila že
trikrat. Šesta dirka, imenovana tudi dvoboj generacij, je postregla
edini, ki je v svoji karieri kar trikrat odtekel derby, življenjsko
dirko vsakega konja, in sicer v Ljutomeru, Ljubljani in Bratislavi.
Inter se je poslovil v svojem značilnem slogu kot zmagovalec.
Tako se ga bomo tudi spominjali. V kasaškem športu je postavil
mejnike, ki jih bo njegovim naslednikom težko doseči in preseči.
A prišel je čas za nove šampione. In če bo kanček sreče, se bo
nova legenda začela ponovno pisati nekje na prostranih pašnikih
križevske občine.
Ana Šonaja
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
120-letnica PGD Kokoriči
Prostovoljno gasilsko društvo Kokoriči je
ob obnovljenem gasilskem domu v Kokoričih pripravilo svečano proslavo ob praznovanju 120-letnice delovanja društva.
Daljnega leta 1893 so ustanovili društvo
pod geslom »Kdor trpi, ne vprašamo, kje
gori, pomagamo«. Od takrat naprej društvo deluje na tak način, zgledno in požrtvovalno. PGD Kokoriči združuje dve
vasi: Kokoriče in Berkovske Preloge. Ti
dve majhni vasi imata zgolj dvainpetdeset
hišnih številk, toda ker je gasilstvo tu del
vsake hiše, društvo šteje kar sto sedeminšestdeset članov.
Proslava ob jubileju društva se je pričela s sprejemom gostov in gasilcev ter se
zapela mlada glasbenica Anita Kralj, njej
pa je sledil uvodni govor predsednice
društva Jožefe Vrbančič. Zbrane so nagovorili tudi namestnik generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za
nadaljevala z mimohodom gasilcev in
praporščakov. V uradnem delu je himno
zaščito in reševanje Branko Dervodel, častni predsednik Gasilske zveze Slovenije
Ernest Eöry in župan mag. Branko Belec.
Predsednica PGD Kokoriči je podelila
priznanja in zahvale nagrajencem. PGD
Maribor mesto je PGD Kokoriči podelilo
priznanje ob obletnici. Prejeli so še priznanje Civilne zaščite Slovenije, Srebrno
plaketo Gasilske zveze Slovenije in priznanje Gasilske zveze Križevci. Podelili
so gasilska odlikovanja zaslužnim članom
društva. Po končani uradni slovesnosti se
je pričela zabava s srečelovom in z glasbo
ansambla Svetlin.
Helena Krajnc
120-letnica PGD Lukavci
Prostovoljno gasilsko društvo Lukavci je
praznovalo visoki jubilej, s svečano proslavo so zabeležili 120-letnico delovanja.
V preteklosti je društvo zabeležilo veliko
uspehov, danes so najbolj ponosni na prenovljeni vaško-gasilski dom, v katerega
so vložili veliko truda in brez katerega si
več ne morejo zamisliti uspešnega dela
društva in družbenega dogajanja na vasi.
Proslave ob jubileju so se med drugim
udeležila pobratena društva iz Cezanjevcev, Šikol in Zbigovcev. Prisotnih je bilo
več pomembnih gostov, med njimi tudi
častni predsednik Gasilske zveze Sloveni-
je Ernest Eöry, predsednik Gasilske zveze
Križevci pri Ljutomeru Drago Rakuša,
mag. Milan Lovrenčič, direktorica Doma
Lukavci Stanka Vozlič ter župan mag.
Branko Belec. Ti so nagovorili množico
zbranih ter podelili številna priznanja zaslužnim gasilcem iz PGD Lukavci. Gasilska zveza Slovenije je PGD Lukavci ob
jubileju podelila Srebrno plaketo, prejeli
pa so tudi Zlati znak Civilne zaščite, plamenico od pobratenega PGD Cezanjevci ter priznanje Gasilske zveze Križevci.
PGD Lukavci je plaketo podelilo podjetju Tondach d. o. o. ter PGD Cezanjevci
za plodno in povezovalno sodelovanje. Za
kulturni program so poskrbeli recitator
Tim Nedeljko in Prleška godba na pihala veteranov Ljutomer. Kot se za tak dogodek spodobi, je kulturnemu programu
sledil še zabavni del. Da se je zabavalo in
plesalo še dolgo v noč, je poskrbel ansambel Sredenšek.
Helena Krajnc
GLAS OBČINE 2013
19
iz naših vasi
Anketa o zdravju
A vam je znan rek, če imaš zdravje imaš
vse? Ko si bolan, ti vse materialne stvari postanejo nepomembne, želiš si le eno
– biti zdrav. Koliko dejansko skrbimo
za svoje zdravje in dobro počutje? Bi se
strinjali, da velikokrat pozabimo nase oziroma se obnašamo precej nespoštljivo do
svojega telesa? Za to lahko krivimo hiter
življenjski tempo, stres, drugačen način
življenja, kot so ga živele naše babice in
dedki – večina naših izgovorov je, da nimamo časa jesti, nimamo časa za vadbo,
sprostitev in uživanje. A je delo in vse
naše obveznosti pomembnejše od nas samih? Imamo le eno življenje, eno telo, ki
si zasluži, da lepo skrbimo zanj.
Ministrstvo za zdravje je že leta 2001
naredilo raziskavo o zdravstvenem stanju Slovencev in podatki so že takrat bili
zaskrbljujoči. Namreč povišani krvni tlak
je že takrat imelo približno polovica odraslih, samo ena tretjina odraslih je imela
holesterol v normalnih mejah, le polovica odraslih je imela krvni sladkor v normali, 54, 6% Slovencev je bilo pretežkih,
da o razširjenosti raka ne bom izgubljala
besed. Če bi imeli podatke za leto 2013,
verjamem, da bi bila statistika še slabša.
Če upoštevamo podatek, da smo Slovenci glede prekomerne teže na 13. mestu
v svetu, se lahko zamislimo. A kaj, ko je
navada železna srajca in slabe razvade je
težko spremeniti.
Glede na tematiko ankete sem za mnenje
najprej povprašala zdravnico, ki dela v naši
občini in zdravstveno osebje, farmacevtko
v lekarni in nekaj občanov. Zanimal me je
njihov pogled na zdravje, nadalje, ali imajo najpomembnejši obrok v dnevu – zajtrk, kako pomembna se jim zdi zdrava in
uravnotežena prehrana (katere bolezni bi
z njo lahko preprečili) in gibanje, kolikšen
pomen, menijo, da imajo zdravniki pri
tem, da pomagajo ljudem pri zdravem in
uravnoteženem prehranjevanju, ali je lažje
predpisati diete za katere vemo, da nam
jih ponujajo na 1001 način in da nobena
ne deluje, ali se strinjajo, da bi zdravstveno
osebje moralo biti vzgled (kar se tiče zdravega načina življenja – veliko jih kadi in
ima prekomerno telesno težo), v kolikšni
meri ljudje uporabljajo prehranska dopolnila, katera in kdo jim svetuje pri njihovi
uporabi, kolikšna je razširjenost uporabe
zdravil, katera zdravila največ uporabljajo
občani, ali so mnenja, da se pri nas izkorišča zdravstveni sistem, kakšen je njihov
20
pogled na razširjenost diabetesa tipa II …
Jasminka Dukić, 52 let, Ljutomer, dr.
medicine, specialistka splošne medicine
Moj pogled na zdravje, menim, da se zelo
razlikuje od pogleda večine ljudi. Ne glede na moj poklic sem zelo zgodaj imela
pozitiven odnos do vsega, kar lahko dobro
vpliva na um in telo in mi ni bilo težko
tega vpeljati v vsakdan. Starši so mi povedali, da sta pri meni opažala sočutje do
drugih, rada sem pomagala in negovala
druge, posebej sem bila pazljiva na dajanje zdravil. V prvem razredu osnovne šole
sem se odločila, da bom postala zdravnica
in od takrat si nisem nikoli premislila ali
bila v dvomih, da sem izbrala pravilno. Da
lahko rečemo, da smo dobrega zdravja, je
potrebno imeti harmonijo med telesnim
in psihičnim počutjem. To je za vsako osebo drugače in ni univerzalnega „recepta“,
kot bi si mi vsi želeli. Kar pomaga enemu, ne pomaga drugemu in zato so ljudje
marsikdaj razočarani, ker jim ne pomaga
tisto, kar je pomagalo sosedu, sorodniku.
Če je posameznik motiviran, bo že sam,
tudi brez zdravniškega nasveta, poiskal v
dostopnih virih informacij, kako naj izboljša ali ohrani svoje dobro počutje in
zdravje. Večinoma so to preverjene infor-
nega stanja, ki privedeta do zadovoljstva,
volje do dela, zmogljivosti planiranih obveznosti. Oseba se pri zdravi in uravnoteženi prehrani naj ne bi počutila lačno,
utrujeno, nezadovoljno. Menim, da z
zdravim prehranjevanjem lahko zmanjšamo dovzetnost za določene bolezni,
predvsem bolezni presnove, a pomembna
je tudi genska zasnova posameznika. Zajtrk je moj glavni dnevni obrok in zanj si
vzamem čas. Zelo rada se ukvarjam s kuhanjem in mi ni težko sestaviti obrokov.
Zajtrk res priporočam vsem osebam. Kar
zadeva gibanje, verjamem, da je človek
gibljivo bitje, zato telesna neaktivnost za
njega ni naravno stanje, a je treba tudi pri
telesni aktivnosti imeti mejo. Prava mera
je, ko vas po opravljeni telesni dejavnosti
ne bolijo ne mišice in ne sklepi, počutite
se lahki, celo telo je prožno. Z ustreznim
gibanjem se v telesu sprošča hormon, odgovoren za dobro počutje. Priporočam, da
si vsak posameznik izbere obliko rekreacije, ki mu ponuja največ zadovoljstva.
Zdravniki imamo lahko veliko vlogo pri
motiviranju ljudi za drugačen, zdrav način
življenja. Tudi v zdravstvu imamo predane
ljudi z izrednimi osebnostnimi potezami,
kot tudi povprečneže, ki si ne prizadevajo
za več, kot je standard v poklicu. Občani
macije in ne škodujejo ljudem. Vsebujejo
nasvete za gibanje, telovadbo, prilagojeno
starosti osebe, mediteransko prehrano, ki
jo imamo za najbolj zdravo prehrano. Danes moramo vzeti v obzir tudi finančno
plat, ki jo zahteva zdrav način življenja.
Zdrava prehrana naj bi ugodno vplivala
na ohranjanje telesne kondicije in psihič-
se, koliko sem opazila, zelo radi poslužujejo prehranskih dopolnil. Priporočam jih
pri deficitarni prehrani iz kakršnegakoli
razloga, pri redni in raznoliki prehrani jih
odsvetujem. Večina ljudi uživa prehranska
dopolnila brez vednosti zdravnika. Vesela
sem, če me pacienti glede uporabe le-teh
povprašajo za nasvet. V dogovoru z ma-
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
gistro Dobrilo Tomšič bova v naši lekarni
uredili kotiček za svetovanje, ki naj bi z
delom začel septembra. Na podlagi 28-letnih delovnih izkušenj sem prepričana,
da pri nas ni izkoriščanja zdravstvenega
sistema v negativnem smislu. Večina ljudi, dokler ne zboli, ne želi jemati zdravil.
Bolj so motivirani za spremembo življenjskega sloga. Zato sem si zelo prizadevala
pridobiti dodaten program, imenovan referenčna ambulanta, v preventivne namene v svoji ambulanti. Stekel je leta 2011.
Namenjen je preprečevanju srčno-žilnih
bolezni, sladkorne bolezni, bolezni prostate in kroničnih bolezni dihal. Izvaja ga
zdravnik skupaj z diplomirano medicinsko sestro. Junija letos sem nabavila aparat
za zgodnje odkrivanje žilnih bolezni, posebej pri najbolj ogroženih prebivalcih –
sladkornih bolnikih in kadilcih. Sladkorna bolezen je gensko pogojena bolezen,
kar pomeni, da ima posameznik v svojem
genskem sestavu zapis za to bolezen že od
rojstva. Ali jo bo razvil, je odvisno od zunanjih dejavnikov, ki smo jih že omenjali:
nezdrava prehrana, premalo telesnega gibanja, stresno življenje, škodljive razvade
(alkohol, kajenje). Pri mojih pacientih
najbolj pogosto predpisujem zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku in sladkorni
bolezni, kar je glede na starostno strukturo pričakovano.
Tadeja Rožman, 25 let, Radomerje, tehnik zdravstvene nege
Zdravje je največja vrednota vsakega
posameznika. Dobro zdravje pomeni,
da je posameznik v dobri psihični in fizični kondiciji, brez kakršne koli bolezni
oziroma telesne okvare, ki bi vplivala na
njegovo kvaliteto življenja. Posameznik
lahko vpliva na dobro počutje in zdravje
s pravilno uravnoteženo prehrana, redno
telesno dejavnostjo (plavanjem, kolesarjenjem, hojo …), s preventivo, čim manj
stresa, dobro voljo, druženjem in čim
manj slabih razvad (alkohola, kajenja,
drog). Zajtrkujem vsak dan. Zdrava in
uravnotežena prehrana pomeni pravilno
sestavljene obroke, uživanje veliko sadja,
zelenjave, čim manj slabih maščob, sladkarij, bele moke, kave in alkohola. Z njo je
mogoče preprečiti določene kardiovaskularne bolezni, sladkorno bolezen in bolezni gibalnega sistema. Zelo pomembno
za naše zdravje je tudi gibanje. Tega je
predvsem pri mladih premalo, posledica
je lahko prekomerna debelost. Za dolgoročno zdravje je potrebno, da smo čim
dlje aktivni. Zdravstveno osebje ima glede
diet in zdravega prehranjevanja pri posaGLAS OBČINE 2013
meznikih zelo malo vpliva. Vsak se mora
sam odločiti glede spremembe načina življenja, za kar je potrebno veliko volje in
vztrajnosti. Drži, da bi moralo zdravstveno osebje biti vzor vsem, a če ima ta sam
problem z zdravim načinom življenja, to
ne more biti. Uporaba prehranskih dopolnil je do določene mere priporočljiva, v
prevelikih količinah menim, da je škodljiva za zdravje in počutje. Preveč je reklam
za prehranska dopolnila, ki niti ne izpolnjujejo standardov, vse več je ponaredkov.
Zdravstveni sistem v Sloveniji je na robu
preživetja. Največ zdravil se predpisuje za
zdravljenje hipertenzije, vse več prebivalstva ima povišani krvni tlak, ne glede na
starost. Po drugi strani pa za zavarovance v določenih situacijah niso dostopne
storitve, ki bi jim bile potrebne za čimprejšnje okrevanje oziroma rehabilitacijo. Zaradi hitrega tempa smo ljudje pod
neprestano napetostjo in obremenitvami,
kar vodi v to, da se predpisuje veliko zdravil za holesterol, diabetes. Predvsem diabetes (bolezen iz hladilnika), kot jo imenujete, nastane zaradi pomanjkanja časa
za pripravo hrane, nepravilno pripravljene
hrane, nedostopnost zdrave prehrane (zaradi finančnega položaja), prenajedanja in
premalo obrokov.
Nataša Rojko, 26 let, Šalovci, dipl. medicinska sestra
Zdravje je najpomembnejša vrednota. Če
nisi zdrav, te tudi druge stvari v življenju
ne osrečujejo, a se tega po navadi prepozno zavemo, ko zbolimo. Posameznik lahko za svoje zdravje in dobro počutje naredi največ z zdravim življenjskim slogom,
gibanjem, (predvsem v naravi), ustrezno
zdravo prehrano ter dobrimi medosebnimi odnosi. Zdrava in uravnotežena prehrana ima velik pomen na zdravje, pomeni uživanje vse hrane, vendar v normalnih
količinah, čim več pa zelenjave in sadja,
tudi kakšne slaščice občasno. Priznam, da
le občasno zajtrkujem, ne vsak dan. Določene bolezni lahko preprečimo ali vsaj
omilimo z ustrezno prehrano (npr. sladkorno bolezen in srčno-žilne bolezni), a
ne vse. Res je tudi, da nobena dieta ne
pomaga, če ne spremenimo celotnega načina prehranjevanja in pri tem vztrajamo,
če dodamo še gibanje, pa še toliko bolje.
Gibanje je bistvenega pomena za zdravje.
Zdravstveni delavci imamo pri tem majhen vpliv, vsak posameznik se mora sam
pri sebi odločiti za spremembo. Mogoče
imajo večji vpliv zdravniki. Glede svojega načina življenja se vsak posameznik
sam odloča. Nič nimam proti prehran-
skim dopolnilom, ampak kot diplomirana
medicinska sestra v referenčni ambulanti
trdim, da je vseeno boljša zdrava hrana.
Vem, da se kar nekaj ljudi poslužuje prehranskih dopolnil, ker s hrano ne zaužijejo dovolj vitaminov. Do sedaj nisem še
nikomur priporočala nobenih prehranskih dopolnil. Izkušnje imam, da večina
ljudi najprej poskusi z dieto in če se nič
ne spremeni, sprejme zdravila. Nekateri
pa ne morejo spremeniti prehranjevalnih
navad in si raje pomagajo z zdravili. Res
je, da zaradi slabega načina prehranjevanja dosti ljudi dobi sladkorno bolezen,
tudi mladih, nekateri jo tudi podedujejo.
Največ zdravil se predpisuje za arterijsko
hipertenzijo in sladkorno bolezen.
Dobrila Tomšič, 61 let, Križevci pri
Ljutomeru, mag. farmacije
Če imaš urejeno zdravo prehrano (poješ
zadosti zelenjave, sadja, žitaric, oreščkov, uporabljaš olivno in bučno olje, vse v
zmernih količinah) absolutno prehranskih dodatkov ni potrebno uživati. Res
je, da sta v današnjem času onesnažena že
zemlja in zrak, a tisto, kar imaš na vrtu in
opereš, to je sigurno najbolj zdravo. Lju-
dje podlegajo reklamam, kar me zelo moti
in žali, še posebej, ko jim želiš svetovati.
Ne dojamejo, da reklama prodaja izdelek,
za nasvet naj bi prišli v lekarno. Jemljejo
razne vitamine, multivitaminske pripravke, čeprav velikokrat sploh ne vedo, po kaj
so prišli. Pod zdravo prehrano razumem
pet obrokov dnevno, dosti gibanja, minimalno pitje alkohola (le 1 dcl dobrega
vina po kosilu), občasno uživanje sladkarij. Zdravstveno osebje bi moralo biti večji vzor. Kako naj bi svetovala nekomu, da
mora shujšati, če bi imela petdeset kilogramov preveč? Nihče ne jemlje hrane kot
21
iz naših vasi
odvisnost, a je hrana dejansko odvisnost,
zaradi katere se ljudje redimo. Nasitimo
se z manjšo količino, ne smemo jesti samo
zato, ker nam je dobro. Smo na območju,
kjer je dosti hipertonikov (občani jemljejo
tablete za pritisk), dosti je uporabe protibolečinskih tablet. Mislim, da ljudje
včasih neupravičeno in prehitro posegajo
po zdravilih, saj bi določeni prag bolečine
vsak lahko prenesel. Glede pritiska bi lahko sami naredili nekaj zase. Ne bi rekla, da
to podzavestno izkoriščajo, verjamem, da
se tega ne zavedajo, kot tudi ne dojamejo,
da dieta ne deluje, da je potrebno zdravo
prehranjevanje. Vloga zdravnikov je, da
usmerjajo ljudi, vsak posameznik pa mora
zase ugotoviti, kakšen način prehranjevanja mu najbolj ustreza. Ko mi nekdo reče,
da ga boli želodec, mu svetujem, naj ne
uživa tega, zaradi česar ga boli, a ne more
opustiti slabih prehranjevalnih navad. Če
ti nekaj škodi, to pomeni, da je to zate
strup. To je ljudem težko razložiti. Diabetes bi lahko preprečili z zdravim načinom
življenja, tudi holesterol, a veliko k temu
prispeva tudi stres. Verjamem, da 1 % pacientov zaradi stresa ali dednosti ne more
kaj veliko narediti. Najbolj pogosto zanemarjamo gibanje, včasih nam primanjkuje
časa ali smo preprosto preutrujeni in se
nam ne ljubi. A je še kako pomembno
za naše psihično počutje, za lažje uravnavanje telesne teže in dobro počutje ter
zdravje. Že vsakodnevni sprehodi s psom
so dovolj. Moram povedati, da ne zajtrkujem vsak dan – vem, da je to grda navada.
Dovolj je, če za zajtrk poješ kakšen jogurt,
sadje, včasih kaj od naštetega pojem, spet
drugič ne, a vem, da bi morala. Spijem kakšen kozarec vode.
Matej Duh, 19 let, Lukavci, študent
strojništva
Za zdravje skrbim z zdravim načinom
življenja (zdravo prehrano in gibanjem).
Menim, da posameznik zase lahko naredi
ogromno: opusti kajenje, zmanjša uživanje alkoholnih pijač, se začne ukvarjati s
športom, a največ lahko pridobi pri prehrani, saj če se bo v svojem telesu počutil
dobro, se mu bo izboljšalo tudi zdravje.
Zdrava prehrana pomeni, da imam zajtrk, kot najpomembnejši obrok dneva (če
ga kdo nima, verjamem, da nima energije
za normalno delovanje in brez energije
smo ljudje kot avto brez goriva), vsaj pet
obrokov na dan, da zaužijem veliko sadja,
zelenjave, beljakovin, omejim vnos ogljikovih hidratov in maščob in spijem 2-3
litra tekočine (voda, čaj). Če se ne prehranjujemo zdravo imamo več možnosti,
22
da zbolimo in postanemo debeli, kar nas
potem ovira pri vsakodnevnih opravilih.
Z ustrezno prehrano lahko preprečimo
obilo bolezni, npr. holesterol, zvišani krvni tlak, bolezni srca in ožilja … Problem
vidim v tem, da ljudje začnejo zdravo ži-
veti, ko že zbolijo. Vsak se lahko navadi na
zdravo življenje, o tem lahko preberemo
že v vsaki reviji. Gibanje je poleg zdrave
prehrane najpomembnejše za zdravo življenje in dobro počutje, z njim si utrdimo mišice, sklepe, okrepimo srčno-žilni
sistem. Če se ne gibljemo, nimamo kondicije, nismo gibljivi, hitro se utrudimo
pri vsakodnevni opravilih. Dandanes je
vedno več ljudi debelih ravno zato, ker
se ne gibljejo. Zdravstveno osebje bi nam
pri tem moralo biti vzor. Čudno je, če ti
nekdo govori, kako bi naj živel, sam pa
se niti približno ne drži tega. Kar se tiče
prehranskih dopolnil so določena dobra,
druga ne, odvisno od proizvajalca. Ljudje
velikokrat naročajo prehranska dopolnila
kar preko internetnih strani, ne da bi poznali izvor in sestavine dopolnila. V večji
meri jih uporabljajo športniki za povečanje mišične mase, izboljšanje športnih dosežkov, otroci mogoče vitaminske tablete,
starejši razne omega 3, magnezij, kalcij
... Sam ne uporabljam nobenih zdravil.
Ljudje v moji okolici uporabljajo protibolečinska zdravila kot so daleron, lekadol,
nalgesin in zdravila za znižanje krvnega
tlaka. Zdravstveni sistem se izkorišča, saj
je pogosto pri zdravniku ogromno ljudi,
ki zdravstvene pomoči sploh ne potrebuje, tisti, ki pa jo, pogosto obstanejo na
čakalnih listah, medtem ko se njihovo
zdravje iz dneva v dan slabša. Čeprav je
v današnjem tempu življenja včasih težko zdravo živeti, menim, da so se tudi na
tem področju začele stvari obračati na
bolje. Glede diabetesa tipa II je povečini
res, da ga ljudje dobijo s prenajedanjem.
Delno krivdo vidim tudi v proizvajalcih
živil, ki jedem dodajajo veliko sladkorja,
da je živilo okusnejše in pri tem škodujejo
ljudem. Inšpekcijske službe bi morale poostriti in omejiti uporabo sladil v hrani in
pijači, kar bi vplivalo na zmanjšanje števila
obolelih za diabetesom.
Adrijana Djačkaj, 19 let, Stara Nova vas,
študentka medicine
Sami lahko poskrbimo za boljše počutje
in dobro zdravje, tako da se dovolj gibljemo (kar pospeši prebavo, ves metabolizem, imamo več energije), jemo raznoliko prehrano – dovolj zaužitega sadja
in zelenjave, zmerno uživanje mesa; ker
večina ljudi uživa preveč mesa, zmernost
pri zaužitih sladkarijah, popijemo dovolj
vode in tekočin, se ne izpostavljamo slabemu vremenu brez ustreznih oblačil. Če
pa zbolimo, moramo obiskati zdravnika.
Dobro zdravje pomeni, da ga vzdržujemo
na dolgi rok. Sama se poskušam držati
naštetega, izogibam se uživanju šumečih
in sladkih pijač, ko čutim, da sem me kaj
loteva, vzamem stisnjenke ameriškega slamnika. Zavedam se, da ljudje nimajo veliko časa, a se vse da, če se hoče. Vsak lahko
teče. To je najbolj poceni šport, tekaške
copate, mislim, da imamo bolj ali manj
vsi, tečeš lahko kjerkoli in kadarkoli. Pri
mladih je vedno več debelosti, holesterola,
pomembno je, da se ljudje izobražujejo o
tem. Prehrana ni več to, kar je bila nekoč,
vedno več je živil, ki so predelana, imajo
dodatke, razna barvila, ki seveda vplivajo
na našteto. Problem vidim pri kajenju, saj
zdravstveni delavci dopuščajo tako vedenje. Če že morajo kaditi, bi moralo kajenje biti omejeno na domače okolje, nikaGLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
kor pa ne bi smelo biti dovoljeno v okolici
zdravstvenih ustanov, ker s tem povzročajo pasivno kajenje za bolnike. Prekomerna
telesna teža je manj problematična. Mogoče bi res morali pogledati na to, kako se
sami prehranjujejo. Sama zajtrkujem vsak
dan, prehranskih dopolnil ne jemljem,
ker so predraga, in če želiš, da je učinek,
jih moraš jemati redno in določeno obdobje. Glede informacij in uporabe prehranskih dopolnil mislim, da ljudje največ
povprašujejo v lekarni ali se informirajo
na spletu (predvsem mlajša generacija),
starejši manj. Občasno vzamem domači
sirup iz smrekovih vršičkov. Zdravila so
tuja substanca, ki jo vnašamo v naše telo.
Velikokrat so nujna in potrebna in se stoodstotno strinjam z njihovo uporabo, a je
potrebno vedeti, da zdravila niso narejena
zato, da se jih uporablja več hkrati – v tem
primeru se je potrebno posvetovati s farmacevtom. Tudi vsakega prehlada ni treba »preganjati« z aspirini in nalgesini, če
to ni potrebno in če zadoščajo le domači
pripravki. Preveč je uporabe vsesplošnih
antibiotikov, za katere nekateri menijo, da
pozdravijo vse, s čimer si lahko naredijo
več škode kot koristi. Načeloma zdravil ne
uporabljam, ob glavobolu redko vzamem
nalgesin, včasih tudi tableto proti vročini.
Matej Babič, 36 let, Grabe, dipl. inž.
elektrotehnike
Zdravje je vse, če nimamo zdravja, ne
funkcioniramo mi, ne družina. Poznamo
dve vrsti zdravja: fizično in psihično. Za
fizično zdravje lahko sami poskrbimo z
ustrezno prehrano, dovolj gibanja, pitjem
zadostnih količin vode, s počitkom, medtem ko je za psihično zdravje obvezno potrebno prebrati vsaj eno knjigo na mesec
s pozitivno vsebino ali si pogledati film.
Če hočeš imeti tako dobro fizično in psihično zdravje, moraš izključiti še medije,
ki te dejansko včasih naredijo »bolnega«.
Zelo velik pomen ima zdrava in uravnotežena prehrana. Če že samo pogledamo
realno sliko v Sloveniji, v svetu ali le v
naši okolici, vidimo, da je ogromno ljudi,
bom kar direkten, predebelih in bolnih.
Če pogledamo v njihove skrite predale,
lahko vidimo, da imajo veliko zdravil, ki
jih dobijo zato, ker imajo probleme, ki so
nastali s samo prehrano, ki je trenutno
trend: hitra, čim bolj predelana, mastna.
Pozabili smo na naše babice in dedke, ki
so živeli bolj zdravo, jedli več zelenjave,
ogromno sadja in le enkrat na teden meso.
Pod zdrava prehrana razumem, da posameznik uživa čim manj predelanih snovi,
ocvrtih, konzerviranih izdelkov in čim več
GLAS OBČINE 2013
naravnih, zdravih, surovih (sadje in zelenjava). Pozabili smo na beljakovine, preveč zaužijemo ogljikovih hidratov, ki nam
tudi povzročajo večino teh problemov.
Definitivno lahko preprečimo ali vsaj
omilimo, npr. srčni infarkt in visoki krvni
tlak, kar pomeni, od pet do šest obrokov
na dan, manjše količine, bolj zdrave. Piti
moramo dovolj vode. Še kako pomembno
je gibanje. Primer: poslovnež srednjih let,
vpet v svoje delo, nima časa za sebe. Ima
družino, telefon mu zvoni v eno od jutra
do večera. Ugotovil je, da če teče zjutraj,
se psihično umiri, ne sme imeti telefona
s sabo – to je pokazatelj, da vsi potrebujemo gibanje. Če poznamo formulo, da je
80 % našega počutja pogojenega z zdravo
in uravnoteženo prehrano, ostalih 20 % je
gibanje; in če želimo stoodstotno funkcionirati, moramo vključiti gibanje, ki pa
naj traja vsaj trikrat na teden po trideset
minut, lahko več. Ljudje smo pogosto v
coni udobja, zato je za vsako spremembo,
ki jo želimo narediti, težka odločitev, in
marsikdo je ni pripravljen sprejeti, zanjo
ni dovolj en teden ali dva. Sprememba, ki
ti pride v kri, mora trajati vsaj tri mesece
in tega marsikdo ni pripravljen narediti.
Zdravilo ima takojšen učinek na boljše
počutje, stranskih učinkov ne čutimo takoj in nas v začetku ne zanimajo. Če bi
gledali dolgoročno in začeli z manjšimi
koraki in pravilno, lahko imamo zelo lepo
jesen življenja. Zdravniki so zelo verodostojne osebe, ki jih ljudje poslušajo in
njihove nasvete tudi večinoma upoštevajo.
A menim, da svetuje lahko tisti, ki sam
živi tako. Ljudje smo vizualno usmerjeni
in se učimo, z zgledi. Če se tukaj dotaknem pikrih izjem, npr. kolikor jaz vem,
dosti zdravnikov kadi, hkrati pa pacientom priporočajo, naj ne kadijo, ker je to
zdravju škodljivo. Njihovo mnenje bi
se bolj upoštevalo, če bi tudi sami živeli
tako. Dejstvo je, da bi morali zdravstveni
delavci, ki pomagajo ljudem do boljšega počutja in boljšega zdravja, imeti bolj
zdrav življenjski slog, normalno telesno
težo, grde razvade (npr. kajenje) bi morali
opustiti. Če bi to upoštevali, bi tudi znali
ljudem svetovati, na kakšen način to doseči. Zdravnik, ki je prenehal kaditi, ima
dosti večjo izkušnjo, kako to lahko uspe
še komu, kot tisti, ki tega procesa ni dal
skozi. Na žalost ima en zdravnik veliko
pacientov, po drugi strani je veliko ljudi
bolnih, zato zdravnik v svojem delavniku
nima časa, da bi se vsakemu pacientu res
posvetil in ugotovil, kje tiči vzrok, ampak
zdravi le posledice, kar dolgoročno ni trajna rešitev. Tu je problem. Tudi farmacevtska industrija ima rešitev za zdravljenje
posledic. Vsak dan imam idealni zajtrk.
Zadnje čase sem bolj dovzeten za informacije glede prehranskih dopolnil. Menim, da jih je potrebno uživati, a moramo
paziti, kakšnega izvora so. Pomembno je,
da so naravna, ne sintetična. Zavedati se
moramo, da ni vse, kar dobimo, tudi naravno in zdravo. Glede prehranskih dodatkov se posamezniki lahko informirajo na spletu, v drogerijah, specializiranih
trgovinah, v lekarnah ali pri nekom, ki
uživa prehranska dopolnila. Diabetes tipa
II se je od starejših generacij preselil na
osnovnošolce zaradi trenutne prehrane in
načina življenja. Otroci nimajo dosti vpliva na to, kar jedo, njihov vzor so starši, ki
zaradi hitrega tempa pogosto nimajo časa
za pripravo zdravih obrokov. Tudi same
šole nimajo ustreznih jedilnikov, saj je
problem cena, ki mora biti nizka, zanjo pa
vrhunske kvalitete ni mogoče dobiti. Na
deželi je še vedno lažje, ker imamo vrtove,
njive, več pridelamo doma; otroci se tudi
več gibljejo, ker imajo doma kmetije in
druge dejavnosti. Tega v mestu ni, ljudje
živijo v stanovanjih, so zelo omejeni, zato
je kljub vsemu bolj kvalitetno življenje na
deželi. Sam ne uporabljam zdravil. Če
pride do bolezni, so zdravila žal potrebna,
a je nujno poiskati vzrok. Če bi upoštevali štiri »čudeže«: zdravo in uravnoteženo
prehrano, pitje zadostnih količin vode, gibanje in dober spanec, verjemite, zdravil
ne bi potrebovali.
Andreja Kurbos
Foto: Tina Vidonja, Andreja Kurbos
23
iz naših vasi
Tekmovanje Formula študent
Bojan Čontala, 22-letni študent Fakultete za strojništvo Univerze v Mariboru,
je del ekipe Uni Maribor Grand Prix
Engineering, ki se je letos že tretje leto
zapored udeležila tekmovanj Formula
Student, v kateri sodelujejo ekipe študentov iz celega sveta.
Kakšne vrste tekmovanje je Formula
študent?
Formula Student je tekmovanje, kjer študentje izdelamo enosedežni dirkalnik s
čim boljšimi voznimi lastnostmi, nato se
udeležujemo tekmovanj po celem svetu.
Sodelujejo lahko študentje z različnih fakultet Univerze v Mariboru. Prijave potekajo na podlagi razpisa, v ekipo izberemo
tiste študente, ki poleg znanja pokažejo
dovolj zanimanja in zagnanosti za delo.
Koliko vas je v ekipi?
Letošnjo ekipo sestavlja petindvajset študentov treh fakultet (fakultete za strojništvo, FERI-ja in ekonomske fakultete) in
mentor prof. dr. Jože Flašker s fakultete
za strojništvo.
miziranje in izdelava posameznih delov
za sestavo dirkalnika zahteva kar precej
dodatnega znanja, volje in energije, saj
je bilo potrebno preštudirati marsikatero
tujo knjigo in ostalo literaturo, da sem
lahko normalno začel z delom na svojem področju dirkalnika. Vsak študent
ali skupinica študentov dela namreč na
svojem področju; krmiljenje, aerodinamika, motor, kompoziti, sam pa se že od
vsega začetka ukvarjam s senzorji in zajemom podatkov. V začetku sem imel še
nekoliko manjšo vlogo pri samem dirkalniku, kajti bil sem šele bruc, medtem ko
so bili ostali člani ekipe študentje višjih
letnikov ali absolventi, tako so imeli več
znanja in izkušenj, a ker me je delo zanimalo in sem kar veliko časa preživel v naši
delavnici, sem bil naslednje leto že eden
ključnih članov ekipe. Letos so me fantje
predlagali za vodjo ekipe, kajti prejšnji je
zaključeval študij. Vodja ekipe predstavlja
zelo pomembno vlogo, saj mora natančno poznati celotni dirkalnik in skrbeti, da
vse poteka po načrtu. Urejati mora večino
formalnosti in biti v kontaktu s sponzorji.
Koliko časa ste načrtovali, sestavljali in
testirali formulo?
Formulo načrtujemo od oktobra do januarja, nato si priskrbimo vse potrebne dele
za izdelavo. Sestavljamo jo od sredine
aprila do junija, potem sledi testiranje in
udeležba na tekmovanjih (julij, avgust in
september). Septembra potekajo različne
promocijske vožnje za sponzorje, analiza
in priprava na naslednjo sezono. Prostor
za delavnico smo dobili v starih delavnicah srednje strojne šole v bližini fakultete
in si ga sami s pomočjo sponzorskih sredstev ustrezno opremili ter uredili.
Letos ste se udeležili tekmovanja v Angliji in Nemčiji. Kako je potekalo?
Julija je potekalo tekmovanje v Silverstonu v Angliji, konec julija in v začetku
avgusta smo tekmovali v Nemčiji v Hockenheim, konec avgusta gremo v Avstrijo
v Redbull ring v Zeltweg. Tekmovanje je
sestavljeno iz statičnih in dinamičnih dogodkov. Pri statičnih dogodkih je potrebno predstaviti analizo oziroma finančno
poročilo celotnega dirkalnika po določenih standardnih tabelah, poslovni načrt
prodaje izdelka ter zagovarjati celotno
konstrukcijo in načrtovanje dirkalnika.
Pri dinamičnih dogodkih je pomembno
pospeševanje in testiranje avtomobila na
dirkalni stezi. Prva dirka je pospeševanje
na čas od nič do 75 metrov, druga je vožnja osmice, tretja je kvalifikacija za dirko,
kot zadnja je vzdržljivostna dirka na dvaindvajset kilometrov. Pred samo vožnjo
moramo opraviti tehnični in varnostni
pregled. Vozijo štirje študentje. Oprema
voznika je enaka kot za profesionalne voznike formule 1. Imeti morajo negorljivo
majico, hlače, podkapo in čelado.
Žal smo v Angliji imeli nekaj težav s
samim dirkalnikom in smo zaradi tega
odstopili na glavni vzdržljivostni dirki.
Težave smo odpravili na testiranjih pred
tekmovanjem v Nemčiji, kjer smo v zelo
močni konkurenci dosegli nekaj odmevnih rezultatov. Glavno vzdržljivostno dirko smo končali na 13. mestu. Na njej smo
imeli tudi zelo dober izkoristek goriva, saj
smo se uvrstili na 5. mesto. Skupno smo
dosegli 19. mesto.
Kakšni so pogoji prijave za tekmovanje?
Na podlagi česa so izbrane ekipe za sodelovanje na tekmovanju?
Zakaj si se odločil za sodelovanje in kakšna je tvoja vloga v ekipi?
Ekipi sem se priključil že v prvem letniku
fakultete, približno dva meseca po tem,
ko so nam takratni pobudniki za sestavo
ekipe oziroma vodje ekipe predstavili projekt. S projektom so me takoj pritegnili,
takšna zamisel mi je predstavljala velik
izziv, dodatno izkušnjo in pa seveda priložnost, da teoretično znanje, ki mi ga da
šola, začnem čim prej uporabljati v praksi.
Hitro sem spoznal, da načrtovanje, opti-
24
GLAS OBČINE 2013
Vse ekipe moramo izpolnjevati pogoje
pravilnika in rešiti kviz. Na podlagi tega
se potem izberejo najboljši oziroma tisti,
ki izpolnjujejo pogoje. Plačati je potrebno prijavnino, ki v Angliji znaša dva tisoč
evrov, v Nemčiji sedemsto petdeset evrov
in v Avstriji tisoč sto evrov. V Nemčiji je
prijavnina najcenejša, ker večino sredstev
prispevajo sponzorji. Vnaprej je potrebno
poslati vso dokumentacijo o dirkalniku in
video, s katerim dokazujemo, da je dirkalnik v voznem stanju. Komisija vse dokumente pregleda in v primeru izpolnjevanja vseh pogojev se nato lahko udeležimo
tekmovanja.
še boljši. Letos smo dirkalniku dodali tudi
krila, tako da več ne zgleda kot nekakšen
gokart, ampak kot prava formula. Kljub
dodanim krilom nam je uspelo zmanjšati tudi njegovo maso na sto sedemdeset
kilogramov. Navada je, da vse tekmovalne ekipe kampiramo in si sami kuhamo.
Tako se med seboj družimo in izmenjujemo izkušnje. Pri našem delu je potrebno
timsko delo. Spoznal sem veliko sponzorjev, različnih ljudi, kar je koristno za bodočo zaposlitev. Z rezultati, ki jih dosegamo, sem zadovoljen, saj smo primerljivi
z ekipami, ki tekmujejo že petnajst let in
imajo močnejše finančno zaledje kot mi.
Koliko ekip je prijavljenih na tekmovanjih?
V Angliji je bilo prijavljenih sto štirideset
ekip, v Nemčiji nas je sto deset, v Avstriji
pa petinštirideset najboljših.
Kaj ti osebno pomeni sodelovanje v času
razvoja formule in vse do konca tekmovanja? Kako si zadovoljen z rezultati, ki
ste jih dosegli?
Prvo leto sem se udeležil tekmovanja
v Nemčiji. S prvo formulo smo imeli v
Nemčiji nekaj tehničnih težav z elektroniko, veliko smo popravljali, a smo sčasoma zadeve tehnično izboljševali. Druga
formula je bila za nas velik napredek, saj
smo se v Avstriji uvrstili na deseto mesto
izmed štirideset najboljših, v Angliji pa
smo na žalost odstopili v zadnjem ovinku
glavne dirke, tako da smo zgrešili še eno
uvrstitev med top deset. Do tretjega dirkalnika se je spremenila sestava ekipe in
upam trditi, da je ta dirkalnik tehnološko
GLAS OBČINE 2013
Nekje sem prebrala, da ste dobili denarno podporo države zaradi uvrstitve na
tekmovanje. Nam lahko poveš kaj več o
tem?
S strani države smo dobili denarna sredstva za potne stroške, prijavnine, za bivanje in za hrano do petnajst študentov.
Ta sredstva so namenjena zgolj za tekmovanje, ne pa tudi za izdelavo formule.
Po vsakem tekmovanju moramo zato tudi
predložiti vse račune za predore, trajekte,
gorivo, hrano, sicer ne dobimo denarja
oziroma ga moramo vrniti.
Testna vožnja na starem mostu – kako je
prišlo do tega, kdaj je bila, kdo je sodeloval?
Pobudo smo dali sami zaradi promocije naše ekipe širši javnosti in morebitne
pridobitve novih sponzorjev in pa seveda tudi zato, da smo promovirali naše že
obstoječe sponzorje. Testna vožnja je bila
na starem mostu v Mariboru junija 2012.
Med drugim smo povabili bivšega župana Franca Kanglerja in rektorja Univerze
v Mariboru Danijela Rebolja. Letošnja
predstavitev testne vožnje bo v mesecu
septembru na parkirišču pri E. Leclercu v Mariboru, na katero ste vsi vljudno
vabljeni. Družbo nam bosta delala Filip
Flisar in pevec skupine Siddharta Tomi
Meglič.
Kako se financirate?
Za udeležbo na tekmovanju in predvsem
izdelavo formule iščemo sponzorje, ki nas
podprejo finančno ali materialno z deli,
kajti vseh delov ne moremo izdelati sami,
saj nimamo primernih strojev. Prijavimo
se tudi na razpise. Letošnji glavni sponzor je podjetje DEWE Soft iz Trbovelj, v
lanskem letu je bilo to kovinarstvo Bučar,
predlani Henkel. Podpirajo nas tudi AVL
d. o. o., Impol in Roto d. o. o. Murska
Sobota, prvi dve leti, ko še ni bilo takšne
krize, sta nam pomagali tudi Univerza v
Mariboru in Fakulteta za strojništvo.
Nataša Vengust
Foto: osebni arhiv
25
iz naših vasi
Novorojenčki
Občina Križevci od leta 2010 podeljuje
enkratno denarno pomoč ob rojstvu otroka. Pravica do denarne pomoči je vezana
na novorojenca, ki ima stalno prebivališče
v Občini Križevci. Višina denarne pomoči znaša sto petdeset evrov, vlogo pa je potrebno vložiti najkasneje v treh mesecih
po rojstvu otroka.
V letu 2012 se je v Občini Križevci rodilo petintrideset otrok: Teodor Žnidarič,
Maja Lipovec, Mark Vaupotič, Nejc Filipič, Anej Klemenčič, Neli Vundrl, Gal
Sušelj Kosi, Luka Žitnik, Anže Čuk, Julija
Lipič, Marsel Hriberšek, Luka Vajs, Nik
Gomboc, Niki Klobasa, Danil Bohanec,
Hana Vaupotič, Ajda Kovačič, Jan Mar-
koja, Žan Halabarec, Žiga Lončar, Jakob
Kolar, Aljaž Gašparič, Izak Činč, Klara
Šteiner, Pascal Cof, Ajda Dolamič, Jaka
Špindler, Jana Kosi, Nino Slavič, Lara
Mihalič, Klemen Krajnc, Jaka Zelenko,
Evelin Petovar, Ela Krebs in Neja Ritonja.
V prvi polovici letošnjega leta pa se je rodilo štirinajst otrok: David Zmazek, Nuša
Bohanec, Urban Toplak, Ana Rajh, Aljaž
Slavinec Berden, Lara Ropoša, Julijan Virag, Jan Močnik, Hana Kramberger, Šanel
Zamuda, Tai Smrekar, Maja Magdič, Jakob Kolar, Žiga Šumak in Lan Poredoš.
Med navedenimi otroki so vsi tisti, katerih
starši so do izdaje glasila podali vloge za
pomoč ob rojstvu otroka na občini.
Lidija Domanjko
Staršem otrok želimo obilo lepih, prijetnih in srečnih trenutkov s svojimi malčki.
Tudi mladi iz naše občine so del uspešne zgodbe
Tina Belec, zlata maturantka 2013
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer letos praznuje 50-letnico delovanja. Slavnostni dogodek bo med drugim zaznamovala s slavnostno akademijo 30. avgusta 2013 v
športni dvorani ŠIC v Ljutomeru, 31. avgusta pa bo prav tako v dvorani ŠIC srečanje
generacij. Del te uspešne zgodbe o znanju, dozorevanju, preseganju in videnju čez lastni
okvir vsako leto postaja tudi več mladih iz naše občine. V letošnjem šolskem letu je Tini
Belec uspelo še več, postala je zlata maturantka na splošni maturi, gimnazijski program.
Tina Belec, ki je štiri leta nabirala življenjske izkušnje na gimnaziji, obogatila številne
kulturne prireditve, nesebično sodelovala s prijatelji, sošolci in profesorji, je povedala:
»Doseči mejo tridesetih točk na maturi je bil zame izjemni dosežek. Dobila sem možnost, da bom v življenju počela to, kar si želim. Živim v Lukavcih, v Križevcih pa sem
obiskovala osnovno šolo. V prihodnosti se vidim kot zdravnica, saj bi v življenju rada
pomagala drugim, zato sem se vpisala na študij medicine v Mariboru. Na maturo sem
se pripravljala, kolikor je bilo mogoče; vendar tako dobrega rezultata ne bi dosegla brez
pomoči profesorjev, podpori domačih in trdega dela. Dejstvo, da sem zlata maturantka,
mi je dalo ogromno samozavesti, sedaj bolj zaupam in verjamem vase. Upam, da bom
študij uspešno zaključila in v življenju počela to, kar si želim.«
Irena Štuhec
Foto: Branko Belec
Sončne elektrarne
V Kokoričih in Berkovskih Prelogih je
lastnik Marko Kokolj iz Slovenskih Konjic odkupil zemljišče in na njem zgradil
sončne elektrarne. Postavil je pet lesenih
konstrukcij: štiri na 1400 kvadratnih metrov z močjo 200 KV in eno z močjo 50
KV na površini 350 kvadratnih metrov.
Nada Maučec
26
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
Sprememba celostne podobe vasi Ključarovci
V Logarovcih
obnavljajo
vaško kapelo
Foto: Prlekija-on.net
Po vseh zaključenih gradbenih in investicijskih delih je 1. septembra 2012 v Ključarovcih potekala slavnostna otvoritev
prenovljene ceste. Otvoritev so potrdili s
prerezom traku župan mag. Branko Belec,
direktorica Komunalnega podjetja Ormož
Pavla Majcen in predsednik vaške skupnosti Drago Kšela. Skozi vas so se zapeljali s
starinskimi kolesi in starodobnimi motorji,
avtomobili ter traktorji. Vas je dobila kanalizacijo, obnovljeno vodovodno omrežje,
krožišče, pločnik z ulično razsvetljavo in
rekonstrukcijo ceste. V projekte je bilo vloženih 1, 6 milijona evrov. Slavnostno prireditev je vodila Tjaša Kos. Nastopili so Vaški
fantje iz Ključarovcev, križevska folklorna
skupina in godba na pihala. V dobri družbi
ni manjkalo slastne hrane in pijače, le vreme je malce ponagajalo, zato je prireditev
potekala pod šotorom zraven Oljarne Klas,
ki je svoj slavnostni krst doživela dan prej.
Nataša Vengust
Foto: Andreja Kurbos
Nakup novega gasilskega avtomobila
Prostovoljno gasilsko društvo Boreci kot osrednja enota v Občini Križevci, ki skrbi
za požarno varnost občanov, je v letu 2012 s svojimi lastnimi sredstvi ter sredstvi za
požarno varnost Občine Križevci kupilo novo moštveno gasilsko vozilo za gasilske intervencije in prevoz moštva. Nakup je bil v dolgoročnem planu gasilske zveze za nabavo
gasilskih vozil. Vozilo je opremljeno po tipizaciji GVM-1, med drugim tudi z vrvno
tehniko za reševanje ponesrečencev iz globin ter termo kamero, ki je ključna za hitro reševanje požarov v zaprtih prostorih. Za nakup vozila in opreme je bilo potrebno odšteti
nekaj manj kot trideset tisoč evrov. Nakup vozila je bil dobra investicija, saj bo gasilcem
omogočal lažje in hitrejše intervencije pri reševanju premoženja in večjo varnost naših
občanov.
Branko Slavinec
GLAS OBČINE 2013
Hitra mokra
vaja in prikaz
gašenja z gasilnimi aparati
V nedeljo, 2. septembra 2012, so gasilci PGD Stara Nova vas-Dobrava
že peto leto zapored priredili gasilsko tekmovanje v hitri mokri vaji. Na
tekmovanju je nastopilo devet ekip.
Najprej so določene ekipe sodelovale v vaških igrah na temo gasilstva.
Med posameznimi igrami so potekali prikazi gasilskih vozil. Ko so bile
igre končane, je sledil prikaz gašenja
požarov z gasilnimi aparati. Sledilo je
tekmovanje v hidrantni hitri mokri
vaji. Pri članih so prvo mesto v hitri
mokri vaji osvojili PGD Žamenci, pri
članicah pa PGD Stara Nova vas. Na
vaških igrah pa je prvo mesto osvojila
ekipa PGD Zlatoličje.
Blažka Slavič
27
iz naših vasi
DJ Mistina
»Ženske smo v didžejstvu še vedno v
manjšini, smo pa zaradi tega bolj opazne
kot moški.«
26-letna Martina Šijanec prihaja iz Bučečovcev in je ena redkih v naši okolici,
ki se ukvarja z didžejstvom, poleg tega je
zaposlena v optiki Auer, zato ji ne preostane veliko prostega časa za druge hobije.
Veseli se poletnih mesecev, ki jih izkoristi
za izlete v naravo.
Martina, od kdaj odločitev, da se začneš
ukvarjati z didžejstvom? Kako so potekale prve priprave?
Začetki segajo približno pet let nazaj, ko
sem spoznala nekaj novih prijateljev, didžejev, ki so ravno takrat pripravljali šolo
za nove kadre s tega področja. Ker me je
glasba vedno zanimala in zelo privlačila,
sem se predvsem zaradi nove izkušnje
prijavila, čez čas pa mi je didžejstvo zlezlo pod kožo. Tako je padla odločitev, da
se pričnem s tem ukvarjati profesionalno.
Nadela sem si umetniško ime Mistina, ki
izvira iz mojega imena. Prve priprave so
potekale vsak dan nekaj ur z izposojeno
opremo, večkrat pa smo si naredili tudi
zasebno zabavo, da sem si lahko na ta
način pridobila izkušnje nastopanja pred
občinstvom.
Je biti didžejka drag hobi? Kako je z nakupom opreme?
Stroški so veliki, za nakup opreme sem
potrebovala kar nekaj časa, da sem si
lahko kupila točno to, kar sem si želela.
Drugače pa je veliko odvisno od tega, koliko daš na opremo in zakaj jo uporabljaš.
Če jo recimo potrebuješ samo za učenje
osnov didžejstva, ni tako velik finančni
zalogaj. Je pa sedaj, ko je tehnologija že
28
kar precej napredovala, veliko lažje priti
do dobre opreme.
Kolikor vem, so ženske na tem področju
zelo redke. Kakšen je tvoj pogled na to?
Si se v začetku morala veliko dokazovati, da si ravno tako dobra kot moški
didžeji?
Ženske smo res še vedno v manjšini, ampak glede na to, da nas je vedno več, za
večino publike, ki dokaj redno obiskuje
elektronske zabave, ni več nič nenavadnega, ko je za mešalno mizo ženska. Se pa
mi zdi, da smo ženske vedno bolj opazne
kot moški, kar je po eni strani dobro, saj
lahko z dobrim delom hitreje dosegamo
zastavljene cilje. Je pa res, da moramo pokazati veliko več zanimanja in znanja kot
moški. Sama se spomnim, da sem se sprva
morala kar precej dokazovati, če sem želela, da me jemljejo resno. Na ta račun sem
imela kar nekaj neprijetnih situacij, ki so
mi dale dodatno pozitivno moč.
nastop v kulturnem centru Niesenberger
v Gradcu letos maja. V Sloveniji je bilo
več takih dogodkov, izpostavila bi nastop
v Kamniški Bistrici na Kraljevem hribu
in Secret garden v Makolah na gradu
Štatenberg. Ta dva dogodka sta bila zelo
drugačna zaradi lokacije, temu primerno
Kdo je tvoj najljubši didžej in zakaj?
Vzornikov imam več, v večini so to didžeji in producenti, ki se jim je iz Slovenije
uspelo uspešno prebiti v tujino in so znani
po izvrstni tehniki. Tukaj bi izpostavila
dva, to sta Reaky in LXS.
Kateri je bil največji dosežek v tvoji dosedanji karieri?
V teh petih letih sem imela kar nekaj nastopov, na katere sem ponosna, izpostavila
pa bi tekmovanje Support your local dj, ki
je potekalo leta 2011 v diskoteki Inbox v
Ljubljani. Na tem tekmovanju sem zmagala v kategoriji fusion. Seveda pa sem
zelo ponosna tudi na svoj prvenec Get
Down.
Povej kaj več o prvencu Get Down?
Get Down je moj prvi produkcijski izdelek, izdan je bil lani junija v brazilski založbi Tronic B7. Za ime Get Down (prevod: pridi dol) sem se odločila, ker se ta
beseda v pesmi večkrat ponavlja. Za zdaj
je to moj edini produkcijski izdelek.
Nastopala si že na različnih dogodkih v
Sloveniji in v Avstriji. Kateri ti je ostal
še posebej v spominu?
Res je, za mano je že kar nekaj nastopov
in vsakega ohranjam v lepem spominu,
saj je bil vsak dogodek nekaj posebnega.
A če že moram katerega izpostaviti, je to
je bilo tudi vzdušje. Zelo zanimivi so bili
tudi drugi dogodki, K4 v Ljubljani, Midnight Resurrection v Štuku v Mariboru,
Monokel v Ljubljani, Festival Lent v Mariboru, Eco festival v Novi Gorici, BUR
bar v Gradcu, Lava Lounge v Radgoni …
Začela si s komercialno zvrstjo, nato pa
so te pričeli bolj privlačiti house in new
school tech house ritmi. Od kje ta preobrat?
Občinstvo in določeni dogodki zahtevajo
svoje.
Tvoj prvi uradni nastop je bil v Gornji
Radgoni. Kako je domača publika sprejela to zvrst glasbe?
V nasprotju z ostalimi kraji v Pomurju
je v Gornji Radgoni širok krog ljudi, ki
posluša elektronsko glasbo, zato mi jih ni
bilo težko prepričati in napolniti lokala.
V ostalem delu Pomurja pa elektronska
glasba ni preveč razširjena, se pa z različ-
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
nimi pristopi in dogodki trudimo, da bi to
spremenili. Glede na to, da je obisk zelo
nihal in ni bilo perspektive v Pomurju, so
se ti dogodki preselili v večje kraje.
Imaš določen krog oboževalcev? Kdo da
je tvoj največji oboževalec, kje te ljudje
že poznajo in tudi prepoznajo?
Nekega točno določenega kroga oboževalcev nimam, glede na to, da veliko nastopam, pa me prepoznajo v skoraj vseh
krajih, kjer nastopam.
Kdo ti pomaga pri organizaciji nastopov?
Vrtim glasbo, ki je meni najbolj pri srcu,
saj če ne uživaš ob tem, kar delaš, ni pozitivnega učinka, zato za vse poskrbim
sama.
Za uspeh je potrebna tudi komunikacija
s publiko. Kako se pripravljaš na svoje
nastope?
Na nastope se pripravljam skoraj vsak
dan, tudi če nimam vnaprej napovedanih nastopov, na svetovnem spletu redno
spremljam novo glasbo. Za nastope si
vedno pripravim tisto, kar menim, da bi
bilo za določeni dogodek najbolj primerno. Se pa večkrat zgodi, da svoj glasbeni
program na dogodku čisto spremenim,
saj se na kraju dogodka vidi, kaj je najbolj
primerno v določeni situaciji.
Tvojo spletno stran krasijo tudi čudovite fotografije. Kdo skrbi za to?
Za promocijske fotografije je poskrbelo
več fotografov, sama sem poiskala stik z
njimi, oni so izbrali lokacijo fotografiranja, za zgodbo pa smo poskrbeli skupaj.
Blažka Slavič
Foto: osebni arhiv
GLAS OBČINE 2013
Judo je postal moj način življenja
»Vse se da, če se le hoče, zato vztrajaj
pri tistem, kar si želiš, ne beži pred
ovirami, ampak jih premagaj in uspel
boš v življenju!«
Življenje prinaša marsikaj in to sem
doživela tudi sama že v rani mladosti.
Zaradi težav s hrbtenico sem se morala veliko gibati, kar je bil tudi glavni
razlog, da sem se odločila in začela trenirati judo – borilni šport, kjer delaš s
celim telesom. Judo predstavlja način, s
pomočjo katerega lahko najbolj učinkovito uporabimo fizično in psihično moč.
V poučevanju napada in obrambe judo
krepi vaše telo in duha. Kot majhna sem
bila zelo umirjena in nesamozavestna,
zato me sorodniki in sovrstniki niso videli kot judoistko, a sem jim dokazala,
da se tudi najbolj mila deklica lahko
spremeni. Sedaj, po nekaj letih trdega
dela, so se moje zdravstvene težave bistveno izboljšale, postala sem samozavestnejša, dosegati sem začela tudi odlične
rezultate.
Treniram pod budnim očesom Vlada
Potočnika, ki me spodbuja, ko sem najbolj na tleh, pohvali, ko dosežem, kar
sem si zadala, in okara, če sem na treningu z mislimi drugje. Treninge imam
v ponedeljek, torek, sredo, petek in v
soboto, če na koledarju ni tekmovanja.
Udeležujemo se tudi turnirjev in priprav, kjer pridejo tudi judoisti iz drugih
klubov. Priprave so zabavne in poučne, kajti tam nas naučijo novih metov,
boriš se z judoisti različnih starosti in
teže. Nazadnje smo se udeležili priprav
na Rogli, ki jih je vodila Urška Žolnir,
trenutna olimpijska prvakinja. Naučila
nas je svojih prijemov za kimono in precej bolečih vzvodov. Na treningu vedno
dajem vse od sebe, čeprav vedno ne gre,
kot si želiš in potrebuješ nekoga, da te
bodri. V tej vlogi se je odlično znašel
moj trener, ki se mu lahko zahvalim za
vse uspehe, medalje in pohvale.
V letošnji sezoni sem tekmovala v kategoriji U14 do triinšestdeset kilogramov.
Na poti do mojega uspeha na državnem
prvenstvu me je spet ustavila bolezen,
saj sem doživela epileptični napad. Po
daljši prekinitvi sem komaj čakala, da se
vrnem, saj se je moja volja do tega športa
le še bolj utrdila. Vsak dan sem trenirala.
Bila sem pripravljena in to sem dokazala na tatamijih (borbenih blazinah), saj
sem zasedla tretje mesto. Naslednje leto
bom postala mlajša kadetinja, in sicer v
kategoriji U16 do triinšestdeset kilogramov, kjer bom tekmovala z eno leto starejšimi dekleti. Verjetno se bomo udeležili tudi turnirja v Nemčiji. S klubom
se udeležimo vsakega tekmovanja in na
vsaki tekmi dam vse od sebe, kar se vidi
v moji zbirki medalj, ki je že kar velika.
Za judoiste so počitnice le do avgusta,
kajti takrat se spet začne garanje za naslednjo sezono. V času počitnic vseeno
tečem, kolesarim in delam vaje za moč,
saj pravi športnik nikoli ne počiva. Epilepsija mi ni vzela volje, le toliko bolj se
trudim, saj imam najboljše starše, ker mi
to omogočajo in me podpirajo, za kar
sem jim še posebej hvaležna.
Maša Štuhec
Foto: Meta Štuhec
29
iz naših vasi
Študentki na ERASMUS izmenjavi
Manja Budja in Andreja Rajh sta naši
občanki in študentki, ki sta del študija
oziroma prakse opravili v tujini. Manja,
študentka medicine, je prakso opravljala
v sosednji Avstriji na kliniki v Gradcu,
Andreja, ki študira gradbeništvo, pa je en
semester preživela na Portugalskem v mestu Covilha. Spregovorili sta o tem, kako
poteka študijska izmenjava.
Dijaki velikokrat do zadnjega ne vedo,
kaj bi šli študirat. A sta se tudi vidve
spopadali z dvomi in neodločnostjo ali
sta že od malega vedeli, kaj želita postati, ko odrasteta?
Manja: Zanimanje za študij medicine
je pri meni naraščalo že vse od sedmega
ali osmega razreda osnovne šole, ko smo
pričeli spoznavati zgradbo in funkcije
človeškega telesa. Poglobljeno učenje smo
nadaljevali v tretjem letniku gimnazije in takrat je padla dokončna odločitev.
Pogosto sem bila v stiku z ljudmi z najrazličnejšimi zdravstvenimi težavami in
vprašanji, zakaj je to tako ter kako lahko
pomagam. Odločitev za poklic zdravnice
tako ni bila težka in vem, da je to poklic,
ki ga želim opravljati vse življenje, štiriindvajset ur na dan.
Andreja: Za študij gradbeništva sem se
odločila, ker so me v otroštvu navduševale lego kocke (šala). V resnici v osnovni
šoli nisem imela neke vizije, kaj bi počela
v življenju, a sem ugotovila, da me bolj
zanimajo tehnični predmeti (matematika,
fizika, tehnika …). Zato je že takrat padla
odločitev, da grem v Maribor na srednjo
gradbeno šolo. Takrat še nisem imela želje
po študiju, ko pa sem proti koncu šolanja ugotovila, da so možnosti zaposlitve
za žensko s tehnično šolo v gradbeništvu
zelo majhne, sem se odločila nadaljevati
študij na Tehniški fakulteti v Mariboru.
Manja, a lahko poveš kaj več o samem
študiju medicine, za katero področje se
nameravaš specializirati?
30
V Sloveniji traja študij splošne medicine
šest let. Po končanem študiju sledi šestmesečno pripravništvo, kar pomeni, da
spoznavaš delo v bolnišnici na različnih
oddelkih, sledi strokovni izpit in nato
specializacija, ki traja od štiri do šest let.
Sama sem se odločila za družinsko medicino, za katero sem po tretjem letniku
ugotovila, da mi je pisana na kožo, ko
sem med počitnicami prostovoljno delala v splošni ambulanti zdravnice Suzane
Makoter. Delo zdravnika družinske medicine je raznoliko: je prvi, ki se sreča z
bolnikom in njegovimi zdravstvenimi
težavami, bolnika obravnava celostno,
tako glede telesnih bolezni, kot stisk, ki
jih doživlja. Pacienta dobro pozna, odnos
temelji na zaupanju, saj je bolnik stalni
gost v ambulanti. Kot zdravnik družinske
medicine opravljaš tudi delo v ambulanti
nujne medicinske pomoči, kar pomeni, da
v nujnih primerih greš tudi na teren, kar ti
dvigne adrenalin.
Andreja, kakšno je razmerje moških in
žensk na študiju gradbeništva?
Razmerje med moškimi in ženskami je
približno enako, kar je velika razlika glede
na srednjo gradbeno šolo, kjer sva bili v
razredu samo dve dekleti.
Če se sedaj osredotočimo na samo ERASMUS izmenjavo študentov. Povejta
mi prosim, kje in kako dolgo sta bili na
izmenjavi in kakšen je vajin pogled na
to možnost študija oziroma opravljanja
prakse v tujini?
Manja: Za izmenjavo, v mojem primeru
opravljanje trimesečne prakse iz kirurgije v Gradcu, sem se odločila v zadnjem
letniku študija v sklopu programa ERASMUS, ki te kot študenta v tujini tudi
finančno podpre.
Andreja: Sama živim po načelu »zagrabi
priložnost, ko ti jo življenje ponuja«, kar
je razlog, zakaj sem se odločila oditi na
izmenjavo v tujino. Ne spomnim se več,
kje sem zasledila podatek o izmenjavi študentov ter o programu ERASMUS, a mi
od takrat ta podatek ni šel iz glave. Dolgo sem razmišljala in se odločala, ali naj
grem ali ne, začela sem zbirati informacije
pri koordinatorjih za izmenjave, pri študentih, ki so že bili na izmenjavi, na spletu, preden sem se odločila, da grem. Ideja,
da bi del študijskih obveznosti opravila v
tujini, me je zanimala tudi zato, ker rada
potujem, spoznavam nove kraje, arhitekturo in ljudi ter njihovo kulturo. Izmenjava mi je pomenila priložnost, da izpopolnim znanje angleškega jezika, se naučim
še enega tujega jezika, spoznam drugačen
način življenja, študija, spoznam nove sošolce in prijatelje. Nazadnje se je izkazalo,
da mi je ta izkušnja dala popolnoma novi
pogled na svet in me tudi osebno izpopolnila.
Kako to, da sta izbrali prav Avstrijo in
Portugalsko?
Manja: Za Avstrijo sem se odločila, da izpopolnim znanje nemškega jezika tudi na
medicinskem področju, spoznam ureditev
in delo njihovega zdravstvenega sistema,
si pridobim nove izkušnje, po drugi strani pa je Avstrija blizu in mi v prihodnosti
lahko predstavlja tudi možnost zaposlitve.
Andreja: Za Portugalsko sem se odločila,
ker sem imela največ informacij iz prve
roke. V istem mestu je eno leto študiral
prijatelj s fakultete, zato mi je povedal veliko o načinu študija, predmetih in profesorjih. Drugi razlog je bil, da sva se s kolegico s strojne fakultete odločili skupaj iti
na izmenjavo in Portugalska je bila edina
skupna destinacija, kjer sva obe imeli fakulteto z najino smerjo študija in ki je bila
tudi finančno dostopna. V načrtu je bila
tudi Finska, ki pa je bila predraga.
Kako je na izmenjavi poskrbljeno za
študente iz tujine (namestitev, štipendija, obštudijske aktivnosti)?
Manja: Za tuje študente medicine je
v Gradcu dobro poskrbljeno. Kosilo je
na kliniki cenejše kot v Sloveniji, sobe v
študentskem domu oziroma stanovanja
ni težko dobiti, vendar je najemnina bistveno višja kot pri nas. Kot tuji študent
medicine si prijavljen na njihovi fakulteti
in imaš tako tudi vse možnosti izobraževanja ob praksi, tudi za obštudijske dejavnosti je dobro poskrbljeno med letom in
med počitnicami.
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
Andreja: Za tuje študente je tudi na Portugalskem lepo poskrbljeno. Sobo v študentskem domu sva dobili že ob samem
vpisu oziroma poslani prošnji za izmenjavo. Ob prihodu nama je koordinator
dal vsa potrebna navodila, dobili sva sim
kartico s portugalsko številko in brezplačne klice med študenti ter študentsko
izkaznico, s katero sva imeli določene
ugodnosti. Kosila so bila v kantini na fakulteti po ugodni ceni. Tudi športnih in
družabnih dejavnosti ni manjkalo.
Manja, kako je potekala tvoja praksa na
kliniki?
Prakso iz kirurgije sem opravljala v največji kliniki v Gradcu (LKH Graz). Prva
dva meseca sem bila razporejena na žilni
kirurgiji, travmatologiji, urologiji in na
splošni kirurgiji. Zadnji mesec pa sem
si zaradi zanimanja, kako poteka delo v
drugih vejah medicine, uredila, da sem
bila lahko prisotna na oddelku za interno
medicino – nefrologija – ter v ambulanti
zdravnika družinske medicine. Moje delo
je potekalo tako, da smo zjutraj pol osmih
pričeli z razgovorom o zanimivih pacientih, sledila je vizita, delo na oddelku, v
ambulanti in asistiranje pri operacijah, ki
se je lahko zavleklo tudi do poznih popoldanskih ur. Izkusila sem tudi dežurstvo.
Kakšna je razlika med študijem v Sloveniji in v tujini glede predavanj, predavateljev, sošolcev in celotnega študijskega
sistema?
Manja: V samem sistemu študija in prakse bi izpostavila prednost avstrijskih
študentov medicine, da v času študija ne
pišejo pri vsakem predmetu seminarjev,
kot je to moda pri nas. Sami si izbirajo,
kdaj med letom bodo opravljali vaje in na
koncu vaj zapisujejo primere pacientov, iz
česar se bistveno več naučijo. V Avstriji se
delo zdravnika bistveno ne razlikuje od
dela pri nas, le da vsak poseg v telo mora
opraviti zdravnik, tudi jemanje krvi in
nastavljanje kanil, kar pri nas opravljajo
medicinske sestre. Glede izkušenj, ki sem
si jih pridobila pri opravljanju prakse v
Avstriji, lahko rečem, da je tam drugačen
odnos med profesorjem in študentom,
saj si kot študent veliko bolj cenjen kot
pri nas. Med tujci in njihovimi študenti
ne delajo razlik, so pa veseli, če obvladaš
nemški jezik, da se jim ni potrebno truditi
in razlagati v angleščini. Tudi sam odnos
zdravnikov do ostalega osebja (do medicinskih sester, negovalcev in čistilk) je
enakovreden.
Prvi dan me je presenetilo to, da se v
GLAS OBČINE 2013
ogromni kliniki vsi pozdravljajo, čeprav se
sploh ne poznajo, tako pogosto kot dober
dan je bilo slišati besedo oprosti. Izpostavila bi tudi poseben odnos med zdravnikom in pacientom, stisk roke ob srečanju,
obrazložitev, možnost vprašanj …Vse to v
Sloveniji manjka. Izmenjava oziroma praksa na kliniki v Gradcu je bila nepozabna
izkušnja, ki mi bo na nadaljnji poklicni
poti izjemno koristila, saj je prispevala k
moji osebni rasti, izobraženosti in praktični usposobljenosti.
Andreja: Razlika med študijem v Sloveniji
in na Portugalskem je zelo velika. Že sam
pristop in odnos profesorjev do študentov
in obratno je popolnoma drugačen. Pri
nas je študent prepuščen sam sebi. Tam je
učenje organizirano v skupinah, literaturo
priskrbijo profesorji, ki se zelo posvečajo študentom, da bi laže razumeli snov.
Predavanja so bolj podobna debatnim
krožkom, veliko se pogovarjajo med sabo,
skupaj iščejo rešitve. Tako študent pride
do možnosti, da razmišlja s svojo glavo ter
se že v času študija sooča z realnimi problemi in situacijami. Tamkajšnji študentje
morajo ob vpisu na univerzo plačati tisoč
evrov šolnine. Velja za vse univerze, za vse
študente, plačajo pa samo v prvem letniku
oziroma ob prvem vpisu. Študirajo praktično skoraj vsi. Tam je to način življenja,
saj mlajši že v osnovni šoli sanjajo o študiju. Študij jemljejo zelo resno in jim je
v veliko čast. Najstarejši študentje nosijo
akademske uniforme in se tako ločijo od
nižjih letnikov. Oktobra, ko se začne akademsko leto, se obenem začne tudi brucovanje prvih letnikov. To traja en mesec in
takrat so pedagoške dejavnosti bolj redke. Vso mesto diha samo za brucovanje.
Ves mesec se odvijajo različne prireditve.
Podnevi starejši študentje vodijo bruce po
mestu in jim dajejo različne zabavne naloge. Vsaka fakulteta mora na temo svojega
študija izdelati avtomobil oziroma neko
skulpturo iz kartona, ki jo potem dajo na
paleto in ji pritrdijo kolesa. Konec meseca, ko brucovanje gre h koncu, vsako leto
priredijo parado, ki se imenuje latada, ko
gredo namaskirani s temi skulpturami po
ulicah in pojejo. To traja ves dan, zvečer
pa so koncerti v centru mesta. Latade se
udeležijo vsi meščani in je eden največjih
dogodkov pri njih.
Andreja, se način življenja na Portugalskem razlikuje od našega?
Način življenja je tam čisto drugačen kot
pri nas. Ljudje so bolj odprti, družabni in
prijazni drug do drugega. Družine veliko
časa preživijo skupaj. Prehranjujejo se v
restavracijah, ne doma. Zvečer gredo starši skupaj z otroki ven, odrasli na kavico,
otroci pa se igrajo v parku, včasih tudi do
dveh zjutraj. Vajeni so nočnega življenja,
ker so temperature podnevi zelo visoke.
Pred deveto uro zjutraj ni življenja, restavracije, uradi, šole so zaprte, ljudje še spijo.
Po deveti uri se mesto začne počasi prebujati, po dvanajsti uri pa spet vse zaprejo
in znova odprejo popoldan ter delajo do
pozne noči. Tempo je počasnejši in umirjen. Nikomur se nikamor ne mudi, delavnikov in točnih ur se ne držijo. Včasih smo
morali kje v fotokopirnici ali pošti čakati
tudi do eno uro – zamujanje je običajno.
Za pogovor si vzamejo veliko časa, pogovarjajo se vsepovsod, na ulicah, trgovinah,
uradih in nikamor se jim ne mudi, tako da
smo včasih morali čakati tudi zaradi tega.
Kakšni so vajini cilji?
Manja: V avgustu malo počitnic v tujini,
nato pa trdo delo, da do konca leta zaključim s študijem medicine.
Andreja: V teh časih je malo težko razmišljati o prihodnosti, ker nikoli ne veš,
kaj bo prinesel jutrišnji dan, vsekakor pa
imam namen najprej končati študij ter se
zaposliti. Rada bi delala v gradbeništvu v
smeri ekološke gradnje in gradenj z naravnimi materiali ali se ukvarjati s kakšnimi inovacijami in novimi tehnologijami v
gradbeništvu.
Helena Krajnc
Foto: osebna arhiva
31
iz naših vasi
Od računalničarja do komponista
»Glasba bo vedno del mojega življenja.«
Evgen Bibianko, sovaščan, ki sem ga »poznala kot tihega fanta s konca vasi«, me
je prijetno presenetil pred leti, ko sem ga
prvič videla in slišala peti v naši cerkvi
na koncertu Komornega zbora Orfej. Ko
sem pred mesecem na družabnem omrežju zasledila še fotografijo, na kateri dirigira ženski vokalni skupini, sem bila navdušena in hkrati osupla. Jasno mi je bilo, da
mu glasba veliko pomeni in da predstavlja
pomemben del njegovega prostega časa, a
vseeno sem želela izvedeti več. Vedela sem,
da je dokončal nižjo glasbeno šolo, in sicer
pozavno, več mi o njegovi glasbeni izobrazbi in glasbenem udejstvovanju ni bilo
znano. Kljub temu da je bil v času najinega pogovora v časovni stiski, sem najinega
srečanja vesela, tako da lahko predstavim
mladega umetnika, za katerega verjamem,
da si je uspešno začel tlakovati pot glasbenega ustvarjanja. Med pogovorom je bilo
zaznati, da mu glasba ogromno pomeni,
ga sprošča, mu daje energijo, motivacijo in
smisel v življenju, neizmerno uživa v petju
in v komponiranju.
Povedal mi je, da je končal tudi štiri leta
nižje glasbene šole, smer petje. Letos je
poleg četrtega letnika študija računalništva uspešno zaključil še drugi letnik
srednje glasbene šole oziroma Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru. Na
fakulteti je imel to leto status kulturnika,
zaradi česar je lažje usklajeval študijske
obveznosti z obveznostmi na srednji glasbeni šoli. Petje v zboru, v oktetu in vodenje vokalne skupine mu poleg študija
32
vzamejo veliko časa, a z njimi pridobi po
drugi strani ogromno energije. Prizna, da
je včasih težko delati oziroma se posvetiti eni stvari, medtem ko premišljuješ o
drugi, se odločiti, čemu dati prednost, a
mu je v praksi uspelo določiti mejo, kdaj
je čas, da se posveti študiju in kdaj glasbi
in petju.
Prve korake komponiranja je naredil lani.
Pri predmetu solffegio morajo vsako leto
za nalogo napisati šestnajst taktov ali svojo skladbo. H kreiranju jih spodbuja izvrstna mentorica Alenka Bervar, ki si po
mnenju Evgena res vzame čas za vsakega
posameznika in jih uči samoiniciativnosti.
Prvo skladbo z naslovom Zrejlo je žito je
napisal za moški zbor, do sedaj so jo izvajali trikrat z Oktetom Arion. Letos je napisal drugo skladbo Vihar, ki so jo marca z
žensko vokalno skupino Illumina izvajali
na vsakoletnem koncertu komponistov
konservatorija za glasbo in balet v Kazinski dvorani SNG Maribor. Evgen se je
takrat prvič preizkusil tudi v dirigiranju,
ki se ga je naučil večinoma sam in ob pomoči mentorice.
A vse se je po mnenju Evgena vendarle
začelo leta 2005, ko se je pridružil Komornemu zboru Orfej. Všeč mu je petje
in druženje članov po vajah, še posebej je
hvaležen zborovodkinji Romani Rek, da
je dosegel vse, kar počne in je povezano
tako s petjem kot s samo glasbo. Pel je
tudi v Komornem zboru Carus v Mariboru, pred tem še v Ljutomerskem oktetu. Leta 2009 je začel s petjem v Oktetu
Arion, ki so ga ustanovili skupaj z namenom, da bi se seznanili z moško literaturo
in peli sproščen program. Opazil je, da
se je po ustanovitvi okteta začela močno spreminjati in predvsem prevladovati
barva moškega glasu v Orfeju, zato se je
pojavila želja (s strani ženske sekcije Orfeja) po vzpostavitvi ravnotežja v zboru in
ustanovitvi ženske vokalne skupine. Prvi
pogovori so potekali lani junija, z vajami
so resno začeli konec avgusta. V skupini
trenutno poje devet žensk. Ime skupine so izbrali z glasovanjem, na koncu je
zmagalo ime Illumina, ki pomeni razsvetliti. Evgen verjame, da s petjem v vokalni
skupini posameznik postane bolj glasovno samostojen, saj se velikokrat zgodi, da
sam poješ določeni glas, kar pripomore
k samozavesti in predvsem k postavljanju tvojega glasu, vse to dodatno izboljša
zvok zbora. Odločitev za vodenje vokalne
skupine Illumina mu predstavlja hkrati
dragoceno izkušnjo, ki jo je v času šolanja moral izkoristiti kot tudi izziv. Njihov
repertoar zajema petnajst skladb, za sabo
imajo nekaj nastopov. Trenutno se želijo
naučiti ljudskih pesmi iz cele Slovenije, iz
vsake pokrajine Slovenije bodo izbrali in
se naučili eno ljudsko pesem. Pri uresničevanju te ideje so združili moči s skupino
Pole poje iz Razkrižja. V načrtu imajo, da
se vsaka od skupin nauči po šest pesmi,
dve se naučijo skupno, nato septembra
organizirajo koncert. V mesecu oktobru
bi se želeli publiki predstaviti samostojno,
a bo mogoče vse skupaj vendarle časovno
težko uskladiti, saj isti mesec z Orfejem
odhajajo na tekmovanje v Belgijo.
Po letošnjem koncertu je Evgen dobil
povabilo mentorice, da se udeleži letošnjega 20. Mednarodnega poletnega
glasbenega tabora, ki je potekal od 12.7.
do 20.7. v Murski Soboti. Tabor je organizirala Glasbena mladina Slovenije, v
sodelovanju z Zavodom za kulturo, turizem in šport Murska Sobota. Udeleženci
so se obiskovalcem predstavili na večernih koncertih na grajskem dvorišču. Prvi
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
glasbeni tabor je bil na domačiji slikarja
Lojzeta Veberiča v Seliščih že leta 1976,
naslednji so potekali v Vidmu pri Ščavnici, Velenju, Kopru, Dolenjskih Toplicah,
Gorenju nad Zrečami in v Izoli, udeležilo
se jih je več kot tisoč mladih glasbenikov
in organizatorjev iz Slovenije in drugod
po svetu. Bistvo vsakega tabora je, da izberejo skupine instrumentov, za katere
potem napišejo skladbe, povabijo mentorje (profesorje z akademije) ali glasbenike brez akademskih nazivov. Letos so
izbrali harmonike in godala. Na taboru
komponistov je bilo osem, prvo nalogo
(od sobote do torka) je opravljalo le šest
izmed njih. Evgen je na taboru napisal
skladbo za godalni kvartet (dve violini, violo in kontrabas) z naslovom Preobrazba
bitov. Ideja za nastanek skladbe je nastala
Posvečeno oktetu Arion
Zrejlo je žito
(prekmurska ljudska)
Moški zbor
Prir. Evgen Bibianko
Tenor I
° b4
& b b4
‹
Tenor II
Bariton
Largo
∑
∑
∑
∑
b4
& b b4
‹
∑
∑
∑
∑
? bb 44
b
∑
mp espress.
?b4
¢ b b4 w
p
Bas
Zrej
° b
&b b
‹
∑
b
&b b
‹
∑
7
so sodelovali tudi mladi komponisti, med
katerimi je bil tudi Evgen. Imeli so dva
mentorja – Nenada Firšta, predsednika
Društva slovenskih skladateljev in Dušana Bavdeka, profesorja na akademiji za
glasbo za predmet solffegio in harmonijo.
V času tabora so se instrumentalisti naučili določeni program, s katerim so se
potem predstavili na večernih koncertih,
medtem ko so komponisti morali napisati dve skladbi, najprej za harmonike
ali godala, nato za klavir in violino. Vseh
˙ nœ œ ˙ nœ œ ˙
-
˙
w
˙
Zrej - lo je, zrej - lo je
-
-
rit.
∑
∑
ži
˙
˙
˙
-
lo
ži
˙
mf
œ œ ˙
∑
∑
? bb œ ˙
b
žu - ta
∑
œ ˙
˙
w
je
-
ma,
sla
? b ˙ nœ œ œ b˙
¢ bb
žu - ta je
sla
œ w
-
ma,
∑
w
œ ˙
œ
-
to,
žu - ta
je,
w
˙
-
to,
žu
œ œ ˙
ža - lo - stna, ža - lo -stna
∑
de
>˙
nœ œ b>˙ nœ bœ ˙
mf
ža - lo - stna, ža - lo
mf
>˙
œ œ >˙
∑
-
˙
w
-
kla,
˙
w
ta je,
stna de - kla,
œ œ ˙
ža - lo - stna, ža - lo -
nœ œ
-
stna
mf
˙
w
de - kla,
˙ nœ œ ˙ nœ œ ˙
˙
˙
ža - lo - stna, ža - lo -stna
-
kla,
de
˙
zaradi želje, kako združiti oziroma narediti povezavo med računalništvom in
glasbo. Ker so biti v računalništvu ničle
in enke, je naredil v začetku atonalno melodijo, ki je prešla v lepo melodijo, ko je
ničlam in enkam dodal dodatno vrednost
– to je bilo tudi glavno sporočilo skladbe.
Komorni godalni orkester Mladi ljubljan-
ski solisti, ki jih sestavljajo diplomanti in
študentje glasbenih akademij v Ljubljani,
Salzburgu, Dunaju in Gradcu, so v sredo
pred koncertom imeli dvajset minut časa
za vajo, nato so skladbe predstavili poslušalcem.
S sodelovanjem in udeležitvijo na taboru
je Evgen pridobil ogromno izkušnjo in
veliko znanja, hkrati je ugotovil, da bi se
želel popolnoma posvetiti glasbi, čeprav
vendarle vidi svet realno, zato razmišlja
o tem, kako najti skupno točko oziroma
pot, kjer bi preko računalništva lahko bil
povezan z glasbo. Na vprašanje profesorja, ali se vidi v komponiranju, mu je dejal,
da je po taboru prepričan, da bi se želel
ukvarjati s tem. Njegova končna želja ni le
pisati in pustiti določene sledi v zborovski
glasbi, ampak se v računalniškem smislu
še naprej izobraževati v smeri, kako in
kakšne računalniške programe ponuditi
mladim komponistom. Zdi se mu škoda,
če ne bi izkoristil in združil obeh potencialov. Verjame, da mu s trdim delom to
lahko uspe. Premišljuje tudi o tem, da
bi se po končani srednji šoli odločil za
sprejemne izpite na akademiji za glasbo
– smer petje in kompozicija. Niti malo ne
dvomim, da mu začrtano ne bo uspelo.
Andreja Kurbos
Foto: osebni arhiv, Andreja Kurbos
Postavitev jaslic na prostem v Borecih
Namen prazničnega časa je, da se ustavimo in vsaj za trenutek počnemo to, kar
bi morali v osnovi početi skozi vse leto –
zaživeti življenje s srcem. Svet se za hip
ustavi in ljudje postanemo nekoliko bolj
topli in prijazni. Svojo ljubezen izkazujemo z objemi, toplimi besedami, spodbudami, pozornostjo.
S kreativnostjo, pozitivnim pristopom,
medsebojnim povezovanjem in družabnostjo smo v Borecih pred tremi leti začeli
s postavitvijo adventnega venca ob vaški
kapeli. Ob večerih smo se sestajali, zbirali
ideje, materiale in izdelovali vse potrebno
za postavitev venca, katerega namen je bil
pričarati čarobno vzdušje adventa in prihajajočih praznikov našim vaščanom in
drugim ljudem, ki gredo skozi našo vas.
Ob prvem blagoslovu adventnega venca
smo dobili potrditev našega dela z veliGLAS OBČINE 2013
ko udeležbo in zbranimi prostovoljnimi
prispevki. Tako smo se drugo leto oktobra spet začeli sestajati in uspelo nam je
še izboljšati ter dovršiti izgled adventnega
venca.
Kakor adventnemu času sledi božič in z
njim jaslice pod božično drevo, smo tudi
mi prišli do zamisli, da bi na božični večer postavili jaslice ob kapeli. Tudi to smo
realizirali s pomočjo moralne in finančne
podpore širše okolice in tako nadgradi-
li projekt z jaslicami na prostem. Tako
smo lani na božični večer postavili jaslice
s prekrasnimi figurami na kar petnajstih
kvadratnih metrih. V torek, 25. decembra
2012, smo s kulturnim programom ob toplih napitkih, prigrizku in božični glasbi
obeležili prvo postavitev jaslic na prostem
ob kapeli v Borecih. Jaslice so pritegnile veliko število ljudi, ki so se množično
ustavljali in se fotografirali ob njih.
Upamo, da smo s postavitvijo adventnega
venca in jaslic na prostem vsem mimoidočim prižgali dodatno iskrico v prazničnem času. Za prihodnje imamo že
nove zamisli, zato se veselimo nadaljnjega
ustvarjanja, povezovanja z vaščani in negovanja dobrih sosedskih odnosov.
Maja Zorko
Foto: Luka Ploj
33
iz naših vasi
Moja vizija in pogled na prleški biser
Čarobnost Gajševskega jezera ti napolni dušo
Jutranji poletni pogled skozi okno se
ustavi na Gajševskemu jezeru. Prvi sončni
žarki ga obarvajo v rdeče. Iz vode se dviga bela meglica. Ptički prepevajo jutranje
pesmi. Ribiči si sproščajo misli, tekači
nabirajo kondicijo. Vrli domačini ob tem
prizoru dobijo dodatno energijo za delo
na poljih in v hlevih. Pogled je veličasten.
Enostavno ga je treba doživeti.
Včasih se takšnih posebnih prizorov sploh
ne zavedamo. Ponavadi so izgovori povezani s hitrim tempom življenja, zato si ne
vzamemo časa za tako preproste, čarobne
trenutke. Jezero je umetnega izvora, narejeno na reki Ščavnici, zgolj za akumuliranje viška vode v reki in za obrambo
okoliškega prebivalstva pred poplavami.
Najverjetneje je to tudi eden izmed razlogov, da imamo do jezera tako umetni
odnos. Z morjem ali reko se ljudje bolj
poistovetijo in živijo v pravem sožitju.
Medsebojno spoštovanje je dosti večje in
pristnejše.
Jezero je neizkoriščeni turistični potencial v Občini Križevci. Treba bi ga bilo
uporabno izkoristiti in hkrati ohraniti
naravnega, nedotaknjenega. Menim, da je
potrebno izvesti minimalne posege v naravo, ki bi imeli zelo ugoden vpliv na dvig
kvalitete turistične ponudbe. Gozdiček
ob jezeru nudi odličen ambient za poletna druženja, piknike ali športna doživetja. Zaenkrat ga izkoristijo le motoristi
za letna srečanja. Hkrati je to edina večja in odmevnejša prireditev, ki ob lepem
vremenu privabi ogromno obiskovalcev.
Manjša so tekmovanja v športnem ribolovu, ki jih organizira lokalna ribiška družina. S tem se aktivnosti končajo. Veliko vi-
34
zijo jezera vidim predvsem za rekreativce
na kopnem in na vodi. Jutranji ali večerni
tek okrog jezera je drugačna, posebna rekreacija. Ljudje imamo radi vodo, saj nas
pomirja, sprosti in napolni z novo energijo. Sploh se ne zavedamo, kakšno izvrstno
priložnost imamo, samo izkoristiti jo je
treba. Ni nam potrebno zapustiti prleške
ravnice v lovu za vodo in tovrstno sprostitev. Zaradi zelo ugodnih vetrovnih razmer so jezero opazili deskarji. Zadnja leta
opažamo, da sploh ni pomembno kateri
letni čas je, deskarji so tukaj. Razvoj njihove opreme je tako napredoval, da jih je
mogoče opaziti tudi v decembrskih dneh
ob mili zimi. Populacija deskarjev prihaja
iz celotne Slovenije in tujine. Po registrskih tablicah avtomobilov vidimo, da prihajajo iz sosednje Avstrije, Madžarske in
Hrvaške. V poletnem času je na vodi tudi
do trideset deskarjev. Mi pa za njih nimamo nobene ponudbe. Žalostno. Morali bi
se organizirati in ponuditi, npr. prleške
dobrote. Glede na veliko število deskarjev
se mi je celo porodila ideja, da bi naredili
festival deskanja, kjer bi se vse dogajalo na
temo deskanja in ostalih športov na vodi.
Del tega festivala bi lahko bile regate, ki
so se v preteklosti že zgodile, veslanje na
vodi … Smo se kdaj vprašali, zakaj ne bi
imeli Prleki veslača z olimpijsko medaljo?
Jezero nam zagotavlja izvrstne pogoje za
dosego tega cilja. Triatlon – plavanje, kolesarjenje in tek, je šport, ki je v porastu.
Bodimo del rasti. Nobenih megalomanskih objektov ne rabimo, le idejo, navdušenje in zagnane posameznike.
Lokalna društva so nekoč ob jezeru organizirala vaške igre, katerih glavni namen je bilo medsosedsko druženje. V
današnjih časih pa tarnamo, da se nič ne
dogaja, ni druženja, smo odtujeni. Dajmo
nekaj narediti, da se bomo zopet povezali,
se družili.
Otok na sredini jezera bo treba čimprej
sanirati, da nam ga erozija vode popolnoma ne »izbriše«. Ob ustrezni ureditvi,
kjer bomo ohranili prvinskost, ga lahko
zelo dobro vključimo v promocijo jezera.
Vzemimo si vzgled po našem gorenjskem
biseru. Mi ga lahko imenujmo prleški biser na jezeru.
Del moje mladosti je ostal na jezeru. Čas
letnih in zimskih počitnic sem preživel
tam. V poletju je bilo jezero bolj obiskano
kot bližnja kopališča. Vse popoldneve in
večere smo se družili. Kopanje, skakanje
v vodo, plavanje na otok in deskanje – vse
to je krepilo naša prijateljstva. V zimskem
času smo se smučali in drsali. Drsanje?
Danes je v to praktično nemogoče verjeti.
Ampak smo se res. V mrzli in dolgi zimi
je gladina jezera zamrznila.
Sončni zahodi ob jezeru so za vsakega čudoviti, najbolj oboževani pa so sigurno od
zaljubljenih in romantičnih duš. Sam sem
jih doživel že veliko. Letni čas sploh ni
važen. Pomembno je samo, da si vzameš
čas in tisti trenutek res uživaš.
Pomislite, kako lepo se je prebuditi in dan
začeti s sončnim vzhodom. Naj nas premakne v razmišljanjih in dejanjih. Včasih
smo se množično na dopust odpravljali v
oddaljene kraje, danes ni več tako. Sprostiti in spočiti se moramo. Tukaj je izredna
priložnost, da se ustvari prijeten, domač
in cenovno ugoden ambient za preživljanje dopusta. Vsak od nas lahko prispeva
svoj delež k temu. Predvsem naj bo to
spodbuda za vaško skupnost. Ne smemo
čakati na druge. Pomembno je ohraniti ta
prleški biser v naši lasti. Ne potrebujemo
tujcev z velikimi interesi. Sami imamo
dovolj znanja, entuziazma in volje. Zdaj se
je potrebno povezati in pozabiti na morebitne zamere iz preteklosti. Vse to nam bo
potem prineslo veliko zadovoljstvo in večjo kvaliteto življenja. Kdor je pripravljen
vsaj nekaj vložiti v to, bo tudi nagrajen. A
ne smemo razmišljati o nagradi v denarju,
saj nas drugačno poplačilo lahko veliko
bolj in za dlje časa osreči. Zato apliciram
na vse, da si odgovorite na naslednja štiri
vprašanja: Zakaj? Zakaj ne? Zakaj ne jaz?
Zakaj ne zdaj?
Matej Babič
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
Tudi letos smo pomagali dvoživkam čez cesto
Že v prvi polovici marca smo se vrnili na
kraj množičnih povozov in ponovili akcijo prenašanja žabic čez cesto skozi gozd
med Boreci in Logarovci. Tokrat smo k
zanimivemu, a tudi ne povsem nenevarnemu početju poskusili privabiti več delovnih rok, kar nam je le deloma uspelo.
Glede na razgibano vreme, vmes smo doživeli ohladitev s snegom, ko so tudi dvoživke obmirovale, smo jih do konca aprila
prenesli vsega kakih 10000. Naj se ta številka nikar ne zdi visoka, saj so domačini
znali povedati, kako množične selitve so
se dogajale pred asfaltiranjem te ceste, ko
se večini ljudi ni ljubilo po počasni makadamski bližnjici in tudi gradbinci takrat
še niso zasuli nekaterih jam iz boreških
ni uspelo rešiti, saj ni mogoče reševanje
na tako dolgem odseku ceste celo noč z
le nekaj prostovoljci, niti ni mogoče vsega predvideti. Tudi ob dopoldnevih smo v
kritičnih dneh srečevali kar precej krastač.
Pomembno se mi zdi, da so ljudje sporočali še druge bližnje lokacije, kjer so opazili povoze, kar nam lahko daje misliti, da
gre za velik problem. Nekaj dni je gospod
Škof kar sam hodil v Gajševce, če smo bili
v Borecih na terenu vsaj dva ali trije prostovoljci. Želimo si, da bi pristojni vendarle že dojeli, kako koristna bi bila vsaj
postavitev začasnih sezonskih, kvalitetnih
preprek, izpeljana z največjo mero upoštevanja dobrih praks ob strokovni pomoči
biologov, če že ne izgradnja podhodov za
Prostovoljci bi se posebej želeli zahvaliti županu, da je ugasnil luči javne razsvetljave v
Borecih. Ta odločitev je resnično dobra tako
za ljudi, ki imajo zaradi tega boljši spanec,
kot za nočne živali. Predstavlja znak zdravega razuma, saj vsi potrebujemo temno
nebo toliko, kot čisto pitno vodo in zrak. V
tem ga podpirajo tudi mnogi vaščani.
Vesna Kitthiya
Obnovljena kapela v Vučji vasi
Vaški odbor, ki ga je vodila Milica Hamler, sicer dejavna tudi v župnijskem
pastoralnem svetu župnije Križevci
pri Ljutomeru, se je odločil za obnovo
kapele, v kar jih je vodilo tudi dejstvo,
da je streha na kapeli začela zamakati.
glinokopov. Kljub temu si zlahka predstavljamo neprecenljivo vrednost tega živega
bogastva, ki bi očaralo vsakega resničnega
ljubitelja narave in sprehodov. Bila bi resnična škoda, če jih ne bi bilo, saj bi potem
imeli precej več mrčesa in lazarjev, trošiti
bi morali še več pesticidov in naše okolje
bi bilo toliko bolj zastrupljeno. Veseli nas,
da velika večina ljudi odobrava in podpira
akcijo in da vidijo v tem nekaj pozitivnega. Na krajšem odseku smo sami začasno
potegnili nekaj folije, ki je tam opazno
zmanjšala prehode, saj smo žabe prestregli na obeh koncih, kar nam je lajšalo delo.
Med akcijo smo se vsak dan srečevali. Enkrat nas je bilo v enem večeru tudi do deset ljudi na akciji, a največkrat trije ali štirje. Z vedri smo oprezali za tistimi žabami,
ki so pravkar prilezle iz gozda in lezle na
drugo stran ceste. V času največjega prehoda smo skoraj do polnoči vztrajali v deževnem nalivu, da bi jih le čim več uspelo
preživeti. Kot nalašč je bilo takrat na cesti
še več avtomobilov. Takrat smo bili precej
utrujeni in izmučeni in veliko žabic nam
GLAS OBČINE 2013
dvoživke. Nenazadnje smo tu srečali tudi
precej redko zeleno krastačo, strokovnjakinja pa je identificirala celo plavčke.
Prenašanja žabic se je udeležil tudi župan.
Obljube so bile dane, tako da upamo, da
se kmalu nadejamo svetlejše žabje prihodnosti. Zaščitene ali ne, tragičen je pogled
na morje mrtvih živali, ki jim narava ni
podarila najlepšega videza. Vse dotlej pa
vsi prijazno vabljeni na naslednje akcije v
pomladnih mesecih prihodnje leto. Dogajanje lahko spremljate tudi na strani
www.pomagajmo-zabicam.si, saj so na
zemljevidu objavljene konkretne lokacije in urniki ter pomembne informacije v
zvezi s tem, kako se primerno pripraviti.
Prenašanje žabic je prijetno in koristno
druženje z ljubitelji narave ob poslušanju
ptičjih in žabjih operet, je skrb za razgibavanje z dobrim namenom, za katerega
edino garantirano plačilo je zavest, da si
storil nekaj dobrega in da prispevaš k pozitivni spremembi. Občutek, do katerega
ne pomaga še tako dobra meditacija ali še
tako popoln facebook profil.
Za vernike Vučje vasi je bil to lep cerkveni dogodek, ko je domači župnik
župnije Križevci pri Ljutomeru Štefan
Vinkovič na vaškem žegnanju opravil
blagoslov obnovljene kapele in pohvalil vernike Vučje vasi, da so se odločili
za obnovo kapele. V kapeli je več nabožnih fresk.
Vir: Prlekija-on.net
35
iz naših vasi
Uresničitev skrite želje – nastop v oddaji Slovenija ima talent
Glasno občinstvo, velik oder, žarometi …
Že kot punčka v vrtcu in pozneje v šoli
sem zelo rada nastopala. Moja skrita želja
je bila nastopati na velikih odrih. Tako je
napočil dan, ko se mi je želja uresničila.
Dobila sem priložnost okusiti svet odrskih žarometov in zakulisja.
Plešem že od malih nog. Z modernimi
tekmovalnimi plesi, natančneje z disco-
dancom, ki je resnično postal del mojega
vsakdana, se ukvarjam šele dobra tri leta.
V tem času sem osvojila že kar nekaj naslovov državne prvakinje v parih, formacijah in malih skupinah, veliko odličnih
mest na svetovnih pokalih ter na evropskih in svetovnih prvenstvih.
Ples me je popeljal v najrazličnejše države, od Hrvaške, Bosne, Madžarske, vse do
Poljske, Češke, Ukrajine in Švedske. Vse
je postalo še bolj resno letos na treningu,
ko je trener prišel do nas in nas vprašal, ali
bi rade plesale v mali skupini v šovu Slovenija ima talent. Vse smo bile navdušene.
Tako so postali treningi posledično bolj
naporni, daljši in pogostejši. Poleg šolskih
obveznosti sem trenirala v torek in četrtek uro in pol formacije, v petek pare ali
solo, v soboto in marsikatero nedeljo od
devetih do kosila, ko ni bilo kvalifikacij
za pokalni turnir in državno prvenstvo,
pa sem trenirala za malo skupino. Stvar
je bilo potrebno vzeti resno v roke, saj
smo oziroma so starši morali podpisati
več pogodb s POP TV. Hitro je napočil
čas predizbora, ki se je odvijal v Murski
36
Soboti. Vse skupaj smo vzele bolj kot zabavo, saj se še nismo zavedale, kaj pomeni
sodelovati v takem šovu. Čez slab mesec
je trener dobil odgovor, da smo se uvrstile
na avdicijo. Takoj smo se morali dogovoriti, kakšna bo nova koreografija, saj z
eno točko lahko nastopiš samo enkrat. To
je pomenilo tudi nove plesne kostume in
še marsikaj, s čimer so se morali ukvarjati naši starši in trener. Trenirale smo kot
nore, saj je bila avdicija v ljubljanski operi in nismo hotele, da se nam nastop ne
izide po naših pričakovanjih. Končno je
napočil čas avdicije. Ko smo prišle v zasneženo Ljubljano, so nas pred vrati že
čakali spremljevalci in dva varnostnika.
Peljali so nas v garderobe za nastopajoče,
saj smo tam morale opraviti tri intervjuje,
se obleči v plesne kostume, naličiti, sfrizirati in še ogreti za nastop. Pomagala nam
je moja mama, ki ima z našim ličenjem že
izkušnje, saj nas skoraj vedno spremlja na
tekmovanjih. Bile smo prve na vrsti. Napetost je naraščala, kamere in mikrofoni
so nas ves čas spremljali. Po nas je prišla
spremljevalka in nas popeljala do dvigala. Vsak naš korak so spremljale kamere
in nikamor nismo šle brez varnostnikov.
Trenutek resnice je napočil in že smo bile
na odru. Tega občutka ne morem opisati.
Prevzema te navdušenje, napetost, pre-
ocene. Nikoli še nisem doživela takega
občutka! Občinstvo dejansko čutiš in prevzame te velik val energije. Odplesale smo
in tako je bil en del končan. Zdaj so sledile še kritike. Ana je bila navdušena, izrekla
nam je pozitivno mnenje, kar nam je zelo
veliko pomenilo. Branko je bil zadovoljen,
Damjan pa je imel solzico v očeh in je
dejal, da je dobil svojo plesno skupino. V
zraku se je pred razglasitvijo žirije čutila
plavi te adrenalin. Najprej nas je žirantka Ana vprašala nekaj o plesu, saj je tudi
sama plesalka. Vse smo se bale Anine
vse to so vedele samo naše družine in
ožji sorodniki. V polfinalu se sicer nismo
uvrstile naprej, a nam je bilo takrat najpo-
napetost množice gledalcev. Odločitev je
padla, bilo je trikrat DA, kar je pomenilo,
da smo izbrane med trideset najboljših v
Sloveniji. Spet so sledili intervjuji in starši so nas že nestrpno čakali. Zaradi uvrstitve v polfinale smo morale spremeniti
koreografijo, kostume … Trikrat smo šle
v Ljubljano, da so odgovorni za oddajo
videli, kako napredujemo, kakšna je nova
scena, rekviziti … Ampak tega vsega nismo smele deliti z zunanjim svetom. Za
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
membnejše, da odplešemo svojo zgodbo,
kot jo najboljše zmoremo, da zadovoljimo
Anino ostro oko, ki je videlo vsako najmanjšo podrobnost pri tehniki plesa. S
sodelovanjem na tem šovu sem pridobila
nove izkušnje, ki jih ne bom nikoli pozabila. Spoznala sem nove prijatelje, okusila
ceno »zvezdništva«. Bilo je naporno. Vsi
ti treningi pa so bili zelo koristni, saj smo
en teden po šovu zmagale na državnem
prvenstvu v Novem mestu in si tako pri-
služile udeležbo na evropskem prvenstvu
na Švedskem v Örebru. Tam sem imela
priložnost spoznati najboljše plesalce sveta. Spet še ena nepozabna izkušnja. Švedska me je navdušila, ne samo zaradi plesa,
ampak tudi zaradi svoje drugačnosti. Ples
se v Sloveniji šele razvija in še zdaleč ni
tako razvit kot na skrajnem severu Evrope, kjer je mnogo najboljših plesalcev v tej
disciplini. Nam še veliko manjka, da jim
bomo konkurirali, ker tudi nimamo takih
možnosti, saj je ples zelo drag šport.
Za vse, kar ob plesu doživljam, se moram zahvaliti svojim staršem, ki mi vse to
omogočajo, trenerju Dejanu Zečeviću, ki
je v meni prepoznal plesni potencial, donatorjem in križevski občini za podporo
mladim, ki svoj prosti čas vlagamo v športne dejavnosti.
Meta Štuhec
Foto: Milena Štuhec
Najstarejša občanka šteje sto let
Redki so posamezniki, ki dočakajo visoko starost. Ko sem izvedela, da je med nami občanka, ki je praznovala tak jubilej, sem
začela premišljevati, koliko izkušenj premore, preživetih dogodkov in spominov. Dejstvo, da Zefika Kovačič ne sliši in da se bom
bolj težko pogovorila z njo, me ni odvrnilo od tega, da poskušam
komunicirati z njo na drugačen način. Dobila sem kar nekaj informacij, še več mi jih je posredovala njena nečakinja Barbara
Kovačič, ki ji je teta med njunimi številnimi pogovori posredovala del svoje modrosti.
Zefika Kovačič iz Logarovcev je v krogu sorodnikov doživela
praznovanje stoletja. Na svet je prijokala 12. februarja 2013 v
Terbegovcih v občini Sv. Jurij ob Ščavnici kot tretji otrok v družini. Imela je tri brate (Frančeka, Jožeka in Ferdinanda) in dve
sestri (Frančiko in Mimiko). Na čas otroštva ima lepe spomine,
pove, da je bilo življenje takrat veliko bolj preprosto. Kot otrok ni
imela veliko igrač, otroci so se takrat ves čas igrali na travnikih,
skakali bosi naokrog, pasli krave in uživali. Dandanes živimo v
prehitrem tempu, ljudje imamo premalo časa zase, meni. Spomni
se neljubega dogodka iz osnovne šole, ko so pisali test. Sedela je
ob oknu, ki je bilo odprto, ko je naenkrat njen test odneslo ven.
Učitelj jo je takoj poslal ponj, a ga seveda ni našla. Za kazen je
dobila po prstih, kar jo je zelo bolelo. V mladih letih se je učila
pletilstva, tri leta je opravljala poklic gospodinjske pomočnice v
Beogradu, kjer je stregla oficirjem. Zatem se je preselila v Maribor. Tam je delala kot tkalka v tovarni Svila vse do upokojitve leta
1963. Na to obdobje ima lepe spomine, čeprav je zaradi glasnih
strojev oglušela. Vse od takrat živi v domačem kraju, v Logarovcih.
V stotih letih doživi človek marsikaj, tako tudi njej ni bilo vedno
postlano z rožicami. V času druge svetovne vojne je doživela veliko težkih trenutkov. Spomni se, da je bilo hudo, ker niso imeli
hrane. Živ je spomin na partizane in nemške vojake, ki so se
zatekali v hiše, se tam najedli in umili, preden so šli naprej. Grozljiv je prizor mrtvih gospodarjev na Žalikovi domačiji, kjer so
ju z bratom ugrabili Kozaki in ju odpeljali v Ljutomer, od koder
bi šla v koncentracijsko taborišče, kjer bi ju ubili, a ju je rešil nek
gospod iz Gajševcev, ki je posredoval in pojasnil, da nista imela
nobenih stikov s partizani.
Barbara se spominja, da je teta zelo rada kuhala in pekla. Njene
specialitete so bile res okusne, videlo se je, da jih pripravlja z
ljubeznijo in največjim veseljem. Še zdaj ne more pozabiti njenih
palačink, tankih kot list papirja, ki so se kar topile v ustih. Pripoveduje, kako sta se v njeni mladosti veliko igrali, predvsem človek
ne jezi se, kartali sta šnops, teta pa jo je že kot otroka poučevala o
GLAS OBČINE 2013
življenju. Rada je prebirala nemški časopis Neue post, v katerem
lahko posameznik prebere o dogajanjih v kraljevih družinah. Vedno je živela sama s psičkom ali mačko. Živali ima rada. Pogosto
opazuje naravo. Razveseli se sonca in ptičkov, majhnih stvari, ki
jih mi niti ne opazimo. Vedno je dobre volje, še zdaj si najraje
prepeva pesmico Ko sem še majhen bil in Star sem 20 let, moram
it po svet … Ob pogledu nanjo se pogosto zamisli, da človek res
ne potrebuje velikih stvari za srečo. Od nje bi se marsikdo lahko
kaj naučil. Teta ji je super vzornica, ima jo zelo rada in nanjo
gleda kot na babico.
Tudi mene je ob obisku pričakala vesela, presenetila me je njena pozitivna naravnanost in volja do življenja. Kljub gluhoti in
kapi, ki jo je doživela pred časom in ki jo je omejila na uporabo
vozička, je bila Zefika dobro razpoložena, glasno se je nasmejala,
ko je prebrala, da želim napisati prispevek o njej. Za konec se je
pošalila, da ji je večkrat kdo dejal, da tako dolgo živi zato, ker se
ni nikoli poročila, na kar je vedno imela pripravljeni odgovor, da
je z moškimi le delo.
Andreja Kurbos
37
iz naših vasi
Natečaj Na zdravje – razglednica Slovenije
Ansambel Prleški kvintet, ki letos praznuje že deseto obletnico obstoja, je naš
najbolj prepoznaven ansambel in s svojo
glasbo osrečuje vse več ljudi tudi izven
občinskih meja. Letos se je širni Sloveniji
predstavil na natečaju Na zdravje – razglednica Slovenije, ki je potekal v sklopu
oddaje Na zdravje. Kaj vse se je dogajalo
v zaodrju oddaje, kakšne so bile priprave,
snemanja in občutki članov, sem vprašala
člane ansambla.
Kako ste izvedeli za natečaj in zakaj ste
se odločili sodelovati?
Kot vsi ljubitelji narodno-zabavne glasbe smo tudi sami spremljali oddajo Na
zdravje! Potihem smo, kot absolutni zmagovalci Števerjanskega festivala 2012, povabilo na snemanje pričakovali že lani, kar
pa se ni zgodilo. Jeseni smo po elektronski pošti poslali pobudo za sodelovanje v
oddaji. Takrat se je snemanje nenadoma
prekinilo in nekaj časa se ni vedelo, kaj
se bo zgodilo z oddajo. Pozimi 2013 so
s snemanjem nadaljevali in takrat smo na
pobudo Petra Turina, očeta našega klarinetista Lovra iz Limbuša, ponovno poslali podrobni opis delovanja našega ansambla in nekaj skladb. Že naslednji dan
smo prejeli telefonski klic Jožeta Krajnca,
ki nam je ponudil sodelovanje v natečaju.
Seveda smo bili takoj za to.
V oddaji ste predstavljali našo občino.
Zapeli ste pesem Mursko polje. Je bila
odločitev o pesmi, s katero ste se predstavili, skupna, ali ste imeli pripravljenih več pesmi? Zakaj ste izbrali ravno to
skladbo?
Jože Krajnc nas je vprašal, če imamo morda kakšno skladbo, ki bi predstavljala kraje, od koder prihajamo. V našem naboru
je bila primerna edino skladba Mursko
polje. Odločitev je bila torej zelo lahka. V
naslednjem tednu nas je čakalo kar precej
dela, saj smo morali navezati stik z gosti, ki bi predstavili občino Križevci. Kot
glavni govornici smo povabili Silvo Vrbnjak in Majdo Markovič. Z nami so bili še
folkloristi iz Križevcev, ki so se zavrteli na
odru, članice Aktiva kmečkih žena Križevci – Veržej s svojimi dobrotami, sodar
Franc Marin ter naši najzvestejši navijači.
V posebno čast in spodbudo nam je bila
družba našega župana Branka Beleca, ki
se je v vleki vrvi skupaj z drugimi moškimi pomeril z ekipo oddaje. Različne okra-
38
sne izdelke je za dekoracijo odra posodila
Olga Antič. Fotografije Križevcev in okolice, ki smo jih poslali v režijo, je posnel in
brezplačno dovolil uporabo Ciril Ambrož
iz Velike Nedelje. Vsem skupaj se še enkrat zahvaljujemo za sodelovanje in podporo.
V polfinalni oddaji ste se za mesto v finalu borili skupaj s šestimi ansambli. V
finale ste prišli vi in ansambla Zarja in
Kdo pa so to iz Mengša. So bili to vaši
favoriti za nastop v finalu? Ali so vas rezultati presenetili?
Sami nismo imeli favoritov. Glasbene zasedbe, ki smo se predstavile v polfinalni
oddaji, smo bile po glasbeni plati različne
– različni inštrumenti, različne glasbene
oblike, različne glasbene zgodbe. Težko je
bilo vnaprej napovedati, kaj bo gledalcem
všeč. Stopiš na oder in se poskusiš predstaviti v najboljši luči. Potem pa bo, kar bo.
Nič ni več odvisno od tebe samega. Zato
tudi nismo pričakovali uvrstitve v finale.
Ko smo na ekranu zagledali napis Prleški
kvintet, smo bili presrečni.
V finalni oddaji se je odvil zaključek
natečaja Na zdravje – razglednica Slovenije. Za veliki pokal natečaja se je potegovalo petnajst skupin iz vse Slovenije. Prireditev si je ogledalo veliko ljudi.
Kako je bilo nastopati pred tako veliko
množico?
Nastop v živo pod reflektorji in pred kamerami je bil za nas posebno doživetje in
velika čast. Letno gledališče Studenec se
nahaja v čudovitem okolju, prizorišče je
odlično urejeno, infrastruktura je dodelana. Vsem priporočamo, da si ogledate
kakšno izmed številnih predstav na prostem na Studencu. Ljudje so prišli iz cele
Slovenije. Bili smo v družbi številnih znanih glasbenikov. Vzdušje je bilo enkratno
kljub mrazu, ki je lezel v kosti. Pred snemanjem smo imeli dve vaji na odru, tako
da pretirane treme ni bilo.
Ste bili razočarani, da niste zmagali?
Ko si enkrat uvrščen v finale, pomisliš na
to, kako bi bilo, če bi zmagal. A v finalu je
sodelovalo kar petnajst zasedb in je bilo
težko zmagati.
Kdo si je po vašem mnenju najbolj zaslužil zmago, kdo je bil vaš zmagovalec?
Teden dni pred snemanjem smo po pošti
prejeli zgoščenko z vsemi finalnimi skladbami, ki so bile vsaka po svoje lepe in
polne ljubezni do krajev, ki jih opisujejo.
Zanimiva glasbena predstavitev Slovenije. Lahko bi rekli, da smo bili pravzaprav
zmagovalci vsi, ki se nam je uspelo uvrstiti
v finale.
Zanima me tudi vaše mnenje o samem
poteku natečaja, organizacije in izvedbe?
V oddaji Na zdravje smo nastopali v zaključni sezoni. V medijih se je o oddaji
kritično govorilo že pred in med snemanjem ter po snemanju. Kar se tiče natečaja – nikjer ni bil posebej predstavljen, nikjer niso bili zapisani pogoji sodelovanja,
GLAS OBČINE 2013
iz naših vasi
pogoji oblike skladbe, potek natečaja in
podobno. Ko smo bili uradno razglašeni
za finalista, je nenadoma prišlo do sprememb. Organizatorji so ugotovili, da nas
bo v finalu preveč in bo oddaja predolga.
Na TV Slovenija niso odobrili podaljšanja
oddaje, zato so producenti želeli izvesti še
vmesna izločanja ansamblov. V mislih so
V našem repertoarju je veliko lepih skladb,
ki bi jih želeli predstaviti Sloveniji. A bi
kot glasbeno razglednico Križevcev spet
zaigrali in zapeli Mursko polje. Za nas je
nekaj posebnega. Je prva skladba, ki smo
jo posneli. Naš prvi glasbeni otrok. Besedilo smo »podedovali« od bivšega ansambla Škorci, ki jim ga je podaril Marko
***
MURSKO POLJE
Ozri se, popotnik, ki hodiš tod mimo:
preproge koruze in žita povsod.
Mar čutiš ljubezen, katero delimo?
Na Mursko te polje zanesla je pot.
Na severu božajo polja gozdove.
Gozdove sanjavih molčečih mrtvic.
Mrtvic, ki jim Mura je našla bregove.
Bregove s čemažem in s pesmijo ptic.
imeli nekakšen super finale, v katerem bi
nastopilo le šest zasedb. S to idejo se nismo strinjali, zato smo morali vsi skrajšati
skladbe na dve minuti. Po drugi strani pa
moramo pohvaliti celotno ekipo. Scenarij
oddaje, v kateri smo predstavljali občino
Križevci, smo sooblikovali skupaj. Veliko je bilo telefonskih pogovorov in razprav, kako naj bi oddaja potekala. Nekaj
dni pred tem smo dobili celoten scenarij
v vpogled in še vedno smo lahko izrazili
naše želje in ideje. Tudi na samem prizorišču se je videlo, da celotna ekipa živi in
diha za oddajo. Jože Potrebuješ je pred
vsako oddajo stopil na prizorišče in skupaj s poštarjem Peško animiral ljudi, da
so bili na posnetkih nasmejani in dobre
volje.
Se vam zdi, da se je vaš krog oboževalcev
še povečal po nastopu na tem natečaju?
Ko smo pozneje nastopali na številnih
prireditvah po Prlekiji, so k nam pristopali ljudje in pripovedovali, da so gledali
oddajo, glasovali, se veselili in tudi jezili.
Ponovno so želeli slišati Mursko polje. Ne
vemo, če se je s tem naš krog oboževalcev
razširil, zagotovo pa lahko rečemo, da je
postala naša najbolj prepoznavna skladba
prav Mursko polje.
Če bi lahko vse to ponovili, bi kaj spremenili? Bi se morda predstavili z drugo
pesmijo?
GLAS OBČINE 2013
Kočar. Navdušeni smo bili nad podobami,
ki jih je ujel z besedami – Mura z mrtvicami in čemažem, zvonik Sveti Križ, polja
z žitom in koruzo, griči z vinogradi, sonce
v grozdnih jagodah in prijazni prleški ljudje. Zapisane besede pa je v glasbo mojstrsko oblekel Igor Podpečan. Dodali smo
še naše inštrumente in glasove – tako je
nastala hvalnica deželi okrog križevskega
zvonika.
Vam je znano, koliko ljudi je glasovalo
za vas? Koliko glasov vam je zmanjkalo
do zmage?
Natančnega števila glasov se ne spomnimo več. Zmagovalci so jih prejeli približno tisoč več.
Zelo ste zaposleni z nastopi. Kakšne
načrte imate za naprej. Ali načrtujete
udeležbo še na kakem natečaju ali tekmovanju?
Kitajci pravijo: »Samo živa riba lahko plava proti toku.« Nenehno je potrebno biti
v gibanju. Čutimo, da nas izzivi, ki si jih
postavljamo, bogatijo, dajejo nam občutek
rasti in nas vodijo naprej. Na festivalu,
na katerega smo se želeli prijaviti letos,
zaradi drugih obveznosti ne moremo sodelovati. Tako v našem arhivu že čakajo
skladbe za nova tekmovanja ali natečaje.
Kjerkoli med našimi polji stojiš,
pozdravlja te naš zvonik Sveti Križ!
Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi,
ka prleški s tobojguči!
Ozri se, popotnik, ki hodiš tod mimo:
preproge koruze in žita povsod.
Mar čutiš ljubezen, katero delimo?
Na Mursko te polje zanesla je pot.
Na jugu poljubljajo polja valove.
Valove igrivih Slovenskih goric.
Goric, kjer se sonce preliva v plodove.
Plodove drugačnih usod in resnic.
Kjerkoli med našimi polji stojiš,
Pozdravlja te naš zvonik Sveti Križ.
Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi,
ka prleški s tobojguči.
Pozdravlja zvonik te v imenu ljudi,
ki bodo in ki jih več ni.
Marko Kočar
***
Helena Krajnc
Foto: arhiv RTV Slovenija
39
iz naših vasi
Prleki gredo jadrat
Jadranje je vodni šport, kjer se mora posameznik združiti z ekipo, ki z njim jadra in
sobiva na jadrnici. To je šport in obenem
način aktivnega preživljanja prostega časa,
kjer lahko opazimo nešteto lepih razgledov, naravnih lepot, sončnih vzhodov in
zahodov, rajskih zalivov in kjer lahko vsak
posameznik utrudi in razmiga svoje telo
do skrajnosti.
Večina ljudi meni, da je jadranje prestiž.
A dandanes ni več tako, kot je bilo včasih,
saj je tovrsten dopust dostopen praktično vsem. Zanimiva potepanja med otoki,
brezskrbno uživanje na morju, prijetna
odisejada, veter v laseh in vonj po morju, kopanje v najbolj skritih kotičkih in
aktivne počitnice, vse to ponuja sodobno
jadranje.
Iz naše zbrane ekipe sta bila doslej na
jadranju le dva od devetčlanske posadke
in vsi smo že z navdušenjem pričakovali
to avanturo in osrednjo dejavnost našega
dopusta. Pred pričetkom jadranja nas je
skipper oziroma krmar na zanimiv način
podučil o jadralnih veščinah (osnovnih
pravil jadranja, vezanja vozlov, krmarjenja) in iz nas v kratkem času že naredil
»jadralce«. Na položajih smo se menjavali
tako, da je ekipa usklajeno delovala. Nič
nam ni bilo pretežko, zdelo se nam je celo
prav zabavno in tudi poučno. Od posameznika je bilo odvisno, koliko je sodeloval
pri samem jadranju, lahko je pa le užival
v plovbi med valovi. Šele ko jadrnica pridobi dovolj vetra in hitrosti, se občutijo
pravi jadralski užitki in adrenalin, v primeru manj vetra pa se prižge motor in te
popelje do bližnjega sidrišča.
Jadransko morje je že dalj časa znano kot
eno najprimernejših za najem jadrnice in
omogoča bodisi športno jadranje na regatah ali brezskrbno počitniško potepanje
med otoki. Z več kot tisoč otoki je hrvaški
Jadran idealno mesto za brezskrbno poči-
tniško potepanje, odkrivanje novih krajev
in prekrasnih samotnih zalivov. Otoki in
zelo razčlenjena obala nudita varno zavetje pred valovi.
Naša ekipa se je osredotočila na raziskovanje narodnega parka Kornati in okoliša,
ki je eden najlepših biserov Jadrana. Mali
otočki so večinoma porasli le s travo, so
skoraj povsem nenaseljeni in brez vode.
Tam se res čuti pristen stik z naravo. Poseben čar je tudi obisk kakšne idilične vasice, kjer življenje še vedno teče počasi in
se najde čas za prijeten pogovor. Življenje
na jadrnici je nekaj posebnega in nepozabnega, saj se nenehno nekaj dogaja, lahko pa enostavno odklopiš vsakdanje skrbi
in ves čas uživaš svobodo gibanja v naravi.
Omogoča zabavo in vsak dan postanek na
drugi lokaciji (v marinah, lagunah, otokih,
skritih kotičkih) ter različne aktivnosti in
priljubljene vodne športe od kopanja, pla-
vanja, potapljanja ali snorkljanja. Prav hitro, enostavno in prijetno se je privaditi na
ritem življenja na jadrnici ter pravilom, ki
tam veljajo, tako da jadrnica v nekaj dneh
postane tvoj dom in ena sama velika družina, kjer praktično vsi delajo, sodelujejo,
se družijo in združujejo moči.
Jadranje je velik izziv za vsakega, ki prvič
doživi tako avanturo. Združuje spozna-
vanje naravnih lepot, skritih kotičkov in
spoznavanje osnovnih mornarskih veščin,
kot so vozli, osnove vodenja jadrnice in
orientacije na morju. Kdor je vsaj enkrat
jadral, se je zaljubil v morje za celo življenje, saj je drsenje po morju poseben »gušt«
(užitek), ki ga spremlja tišina, ki jo moti le
šumenje vetra v jadrih, nežen topot vrvi ob
jambore in prijetno kramljanje s posadko.
Vsekakor je jadranje ena izmed alternativ,
kako aktivno preživeti dopust in z njega
prinesti čim več lepih vtisov, užitkov ter
nekaj osnovnega znanja o jadranju.
Aleš Rajh
40
GLAS OBČINE 2013
društveni utrip
Križevski folkloristi zaplesali v novih oblekah
Folklorna skupina pod vodstvom Marte
Zmazek se je v soboto 1. junija 2013 na
odru dvorane kulturnega doma v Križevcih domačinom in širši javnosti predstavila v novih folklornih oblekah. Predloge
zanje je izdelala priznana etnologinja dr.
Marija Makarovič na osnovi raziskave na
terenu in arhivskega gradiva v Pokrajinskem arhivu Maribor in Pokrajinskem
skupini Društva upokojencev Križevci
in Kulturnega društva Anton Krempl iz
Male Nedelje. Pevke Kulturnega društva
Janez Čuk iz Vučje vasi in Sosede – pevke
Kulturnega društva Mala Nedelja so zapele nekaj ljudskih pesmi. Na harmoniko
sta zaigrala Tilen Marinič in Tadej Murkovič. Micika (Mišel Sušnik) in Franček (Niki Zmazek) sta obujala spomine
muzeju Murska Sobota. Sešila jih je Terezija Lisec v Murski Soboti. Plesalci so
obuli tudi nove čevlje, izdelane v čevljarski
delavnici Franca Gradišnika iz Lenarta.
Na prireditvi so se poleg plesalcev predstavili mali plesalci vrtca in Osnovne šole
Križevci, ki z veseljem ohranjajo tovrstno
tradicijo in ljudsko izročilo, folklorni
o tem, kako so potekale folklorne vaje
nekoč, še posebej o bolj skritih zadevah
po vajah. Od gostov so se predstavile še
Dečve, pevke FD Sava iz Kranja.
Pred koncem prireditve so nastopajoči in
vsi, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi
prireditve in projekta pridobitve novih
folklornih oblek, prejeli priznanja in za-
hvale. Večer se je zaključil z druženjem ob
bogati pogostitvi, za katero so poskrbele
članice Društva kmečkih žena.
Branko Košti
10. srečanje motorističnega kluba Moliboga
Prvi vikend v avgustu je v Lukavcih potekal že 10. moto zbor motorističnega kluba
Moliboga. V petek so nastopili Resonanca in Mama rekla, v soboto Drugo dugme
in Hellcats, ni manjkal niti striptiz. Čez
dan so člani priredili motoristične igre,
na katerih je sodelovalo šestnajst klubov.
Nagrade so bili doma izdelani pokali, za
glavno nagrado so podelili tridnevni vikend paket na Pagu. Zapeljali so se tudi
na panoramsko vožnjo.
Zbora motoristov se je udeležilo oseminpetdeset klubov iz Slovenije, nekaj je
neformalno obstajal že kakšno leto prej.
Ustanoviteljev je bilo šest, pobudnik je
bil Marjan Makovec. Trenutno je v klubu
šestnajst članov in članic, podpornih članov je okoli petindvajset. Predsednik kluba je Aleš Lipič. V desetih letih svojega
delovanja so najbolj ponosni na postavitev
brunarice oziroma klubske hišice v Lukavcih. Vsako leto tradicionalno prirejajo
zbor motoristov, organizirajo klubske izlete (bili so na Pagu, v Beogradu, na Bledu, v Tolminu …), udeležujejo se srečanj
v tujini (Avstriji, Srbiji, Hrvaški, Bosni in
Hercegovini). Pobrateni so s srbskim motorističnim klubom Road Angels.
Helena Krajnc
Foto: Matej Babič
bilo motoristov iz Srbije in Madžarske,
eden celo iz Avstralije. Moliboga so uradno ustanovili leta 2003, čeprav je klub
GLAS OBČINE 2013
41
društveni utrip
Trideset let delovanja križevskih rogistov
42
Križevski rogisti delujejo od leta 1982.
Takrat je na pobudo starešine Jožeta Kosa
Lovska družina Križevci ustanovila skupino lovskih rogistov. Z vpisom v register
kulturnih društev v letu 2001 smo naprej
delovali kot Kulturno društvo Rogisti lovske družine Križevci. V letu 2013 pa je
prišlo do spremembe naziva društva, in
sicer v Kulturno društvo Križevski rogisti.
Rogisti smo v svojem obstoju doživljali določene vzpone in padce. Ustanovni
člani smo bili štirje: Jože Dunaj, Drago
lovci, naj omenim, da je v okoli dvajsetih
skupinah lovskih rogistov po grobi oceni
vsaj polovica nelovcev in prav ti člani tudi
znatno prispevajo, da lovska glasba v Sloveniji živi in ima tako visoko raven.
V skupini trenutno deluje devet članov:
Jože Dunaj, Mirko Heric in Milan Lebar (člani LD) ter Joško Nemec, Adolf
Županec, Andrej Rebernik, Franc Kosi,
Franc Torič in Marjan Vaupotič, ki niso
člani LD. Imamo pa tudi častnega člana
Jožeta Kosa. Predsednik je Milan Lebar,
Hanžekovič, Mirko Heric in Miran Vaupotič, vsi člani Lovske družine Križevci. Število članov se je znatno povečalo
v letu 1995, ko so se nam priključili tudi
naši prijatelji – vsi godbeniki, ki niso člani
lovskih družin. Če mogoče kdo meni, da
bi v lovski kulturi morali sodelovati samo
za repertoar pa skrbiva z Andrejem Rebernikom.
Delujemo na lovskem in kulturnem prostoru Slovenije in tujine. Z izvedbo lovske
glasbe domačih in tujih avtorjev se trudimo predstaviti delovanje lovcev tudi na
kulturno-glasbenem področju.
Redno se udeležujemo vsakoletnih srečanj lovskih pevskih zborov in rogistov
Slovenije. V Domu Lukavci in Domu
ostarelih občanov v Ljutomeru tradicionalno vsako leto izvajamo posebej pripravljen program. Smo organizatorji območnih srečanj lovskih rogistov v Občini
Križevci ter sodelujemo z lovskimi rogisti
Slovenije in Avstrije ter ostalimi kulturnimi skupinami bližnjega in daljnega
okoliša. Ob tem si želimo, da bi z vsemi
kulturnimi društvi v Občini Križevci in
širše še tesneje sodelovali.
Vedno se odzovemo vabilom lovskih družin za sodelovanje, če je to njihov interes,
ter igramo melodije, prirejene za lovske
– Hubertove maše. Letno imamo okrog
dvajset nastopov. Udeležujemo se tudi
mednarodnih tekmovanj lovskih rogistov,
kjer dosegamo vidne rezultate.
Prejeli smo številna lovska, občinska in
republiška priznanja. Na tekmovanjih
smo prejeli tri zlate znake in posamezno
enega zlatega in enega srebrnega.
Mirko Heric
Foto: arhiv rogistov
GLAS OBČINE 2013
društveni utrip
Ekskurzija v Benetke
Društvo kmetic Križevci – Veržej je prostovoljno, neprofitno združenje kmetic
in ostalih žena s podeželja na območju
Občin Križevci in Veržej. Društvo skrbi
za večjo povezanost kmetic in za skupna,
enotna nastopanja v javnosti. Prav tako je
poskrbljeno za izobraževanje članic (tečaji, predavanja, strokovne ekskurzije, delavnice) ter za razvedrilo (izleti in srečanja).
Članice društva pogosto sodelujejo na raznih sejmih, razstavah, ocenjevanjih prehranskih izdelkov in drugih prireditvah v
domači občini in po Sloveniji.
Letos je društvo v torek, 4. junija, organiziralo ekskurzijo v Benetke. Ker je bila
pot do Benetk kar dolga, so se zgodaj odpravili na pot. Sledili so vmesni postanki
za jutranjo kavico in okrepčilo. Kot se za
rano do središča Benetk. Ogledale so si
Markov trg, ki je najbolj obiskan trg na
svetu. Tukaj se nahajajo bazilika sv. Marka
z bizantinskimi kupolami, Doževa palača, kjer je nekoč prebival vojvoda, zvonik,
ki je najvišja stavba v mestu, stolp z uro,
nekdanji uradi uprave, številne trgovine
in gostilnice, kjer je ob zvokih žive glasbe mogoče popiti pregrešno drag kapučino za 20 evrov. V ozkih ulicah so butiki
svetovnih blagovnih znamk oblačil, obutve, torbic, nakita in seveda muranskega
stekla. Zanimiv je tudi most Rialto v tr-
govskem in geografskem središču mesta.
Preostanek dneva je vsak lahko izkoristil
za individualen ogled mestnih znamenitosti, za kavico, sladoled ali nakup kakšnega spominka, npr. beneške maske, ki
so se na številnih stojnicah kar ponujale.
Udeleženke izleta so se domov vrnile polne lepih vtisov in dobre volje, med potjo
pa so že snovale načrte za prihodnja srečanja.
V okviru lanskega praznika Občine je
Kulturno in izobraževalno društvo Kelih
organiziralo Smukarijo – festival za druži-
vodstvom prijaznih in inovativnih mentorjev, ki imajo izkušnje z delom z otroki.
Ob ustvarjanju in igranju smo ponudili
vala staršem. Pravljična blazina je privabila najmlajše in spretnostne igre malce
starejše otroke. Ker se zavzemamo za prijazen odnos do okolja s čim manj odpadki, so bile nekatere delavnice zasnovane
tako, da so zajemale odpadni material in
so bile zaradi tega še posebej zanimive.
Nastalo je precej zanimivih zapestnic in
torbic iz blaga, ki so ga udeleženci sami
poslikali. Tudi pri postrežbi hrane tako
nismo uporabili plastičnih krožnikov in
plastičnega jedilnega pribora.
ne in mladino. Ponudili smo širši spekter
delavnic, ki so potekale pod strokovnim
tudi svetovalni kotiček, kjer je strokovna
sodelavka s pedagoškega področja sveto-
kmečke ženske spodobi, na avtobusu ni
manjkalo dobrot, od sladkih pregreh do
prave malice, ki so udeleženkam ekskurzije dale energijo za nepozabno potovanje.
Ob prihodu na beneško letališče Marco
Polo je sledilo vkrcanje na vaporeto (vodni avtobus) in plovba mimo otoka Mu-
Lidija Domanjko, Andreja Rajh
Foto: Lidija Domanjko
Smukarija
GLAS OBČINE 2013
Tjaša Kos
43
društveni utrip
Erazmovo vino prejelo posebno priznanje za izdelek
tradicionalne slovenske obrti
Lani septembra smo se udeležili Mednarodnega sejma obrti in podjetnosti
(MOS). Poleg promocije in pospeševanja
prodaje vidimo odlično priložnost tudi v
povezovanju vinskih kleti, zato pod okriljem Vinskega inštituta že tri leta razstavljamo z vinsko kletjo Zajc iz Dolenjske.
Skupni sejemski nastop obeh kleti seveda
veča že tako pestro in zelo kvalitetno ponudbo vin, ki jih premoreta obe kleti.
Poleg številnih ocenjevanj, ki se vsako
leto zvrstijo po Sloveniji in tujini, je bil
letošnji sejem novi izziv za tekmovanje.
Mestna občina Celje je zopet poslala povabilo razstavljavcem, naj prijavijo izdelek
tradicionalne slovenske obrti. Kosovi smo
se letos odzvali in prijavili Erazmovo vino,
šipon, suhi jagodni izbor 2006.
Komisija je na dan otvoritve imela dosti
dela, saj je bilo prijavljenih 42 izdelkov z
različnih področij. V tako mešani konkurenci nismo imeli posebnih pričakovanj,
zato smo bili popoldanskega obiska komisije zelo veseli. To je pomenilo, da smo
se uvrstili v ožji izbor.
Šele v petek v popoldanskih urah so z
Mestne občine Celje sporočili, da so se
soglasno odločili, da naše vino prejme posebno priznanje za izdelek tradicionalne
slovenske obrti. Po podelitvi na prireditvenem prostoru na sejmu smo za prejeto
nagrado seveda nazdravili.
Tradicionalna trgatev za Erazmovo vino
je vsako leto 22. januarja, ko Erazem praznuje rojstni dan. Stopnja predikata ni
tako pomembna, glavno je, da je trgatev
vedno na ta datum. Pri zadnji trgatvi posameznega letnika nam vedno pomagajo
tisti, ki so že jeseni vriskali v naših vinogradih, in prijatelji, ki so držali pesti za
dobro letino. Med njimi je tudi prvi predsednik države Milan Kučan in prav njega
se Erazem na trgatvi najbolj razveseli.
Erazmovo vino šipon, suhi jagodni izbor,
letnik 2006, je posebnež že zaradi sorte
in kakovostne stopnje, pa tudi zato, ker
nismo podlegli vremenu in trgali en dan
prehitro, kajti v nedeljo pred trgatvijo je
bilo lepo sončno vreme, na dan trgatve
je deževalo. V družini smo se znašli in
grozdje, ki smo že predhodno zaščitili z
mrežo, pokrili še s folijo. Tako smo obdržali kakovost in trgali 22. januarja 2007.
Da je vino izjemno kakovostno, dokazujejo najprej barva, zatem bogate vonjave, ko
pa spijemo požirek nas dokončno prepriča. To je resnično največ, kar lahko trta in
vino ponudita ljubitelju žlahtne kapljice.
Tako bogato, ekstraktno polno in harmonično vino priporočamo, da ga popijete
samostojno, brez spremljave hrane.
Tjaša Kos
Prlekija gostila italijanskega igralca Franca Nera
Kulturno in izobraževalno društvo Kelih
aktivno sodeluje tudi z ustvarjalci Grossmanna, festivala fantastičnega filma in
vina. Soorganizacija vinskega dela fe-
stivala je zanimiv projekt, saj vsako leto
spoznamo izjemno zanimive ljudi, ki so
gostje festivala.
44
Letošnjega festivala se je kot častni gost
udeležil legendarni italijanski igralec
Franco Nero, ki je prejel nagrado za življenjsko delo. Je eden najbolj prepoznavnih evropskih igralcev, ki je v svoji
bogati karieri odigral več kot sto petdeset
nepozabnih filmskih vlog tako v Evropi
kot v ZDA, v visokoproračunskih kot neodvisnih filmih, od vesternov, kriminalk
in komedij do zgodovinskih spektaklov,
dram in celo musicala. Poleg ikoničnih
vlog naslovnih junakov v vesternih Django in Keoma, sira Lancelota v musicalu
Camelot, za vlogo Horacija, negativca v
akcijskem blockbusterju Die Hard 2 ter
belega ninje v Enter the Ninja je gledalcem na področju bivše Jugoslavije ostal v
spominu po vlogah v filmih Bitka na Neretvi in Banović Strahinja.
Ena izmed zanimivih nagrad je vinski
šampion Hudi maček. Zbirajo ga festivalski gostje, ki po vodeni degustaciji izpolnijo vprašalnik. Letos je tekmovalo kar
devet vin, poskusil pa jih je tudi Franco
Nero. Seveda je njihovo kakovost zelo
pohvalil, na zaključni prireditvi pa ni skoparil s pohvalami organizatorjem Grossmanna.
Tjaša Kos
GLAS OBČINE 2013
društveni utrip
Društvo upokojencev se predstavi
V križevski občini aktivno deluje Društvo
upokojencev, ki je bilo ustanovljeno pred
enainšestdesetimi leti, ko se je odcepilo
od Društva upokojencev Ljutomer. Od
začetka je bilo potrebno veliko dobre volje in odločnosti za nemoteno delovanje,
saj društvo ni imelo svojih prostorov, zato
so se zbirali v gostinskih lokalih, kjer so
imeli sestanke. Članstvo je iz leta v leto
naraščalo, včlanjevali so se vsi, ki so se
upokojili v takratnih krajevnih skupnostih Križevci, Logarovci-Berkovci in Krištanci, Šalinci, Grlava.
Nastala je potreba po lastnih klubskih
prostorih in kupili so prostore starega
vrtca, ki je bil potreben celovite obnove.
Vse do danes izvajamo najnujnejše stvari,
vendar bo potrebno v čim krajšem času
obnoviti še zidove. Računamo na pomoč
občine, saj sami tega ne bomo zmogli. Že
od vsega začetka, kakor še tudi danes, je
društvo sledilo potrebam svojih članov,
zato smo organizirali razna druženja in
izlete, tudi za kakšna dobra predavanja
poskrbimo. Že od leta 1997 je na povabilo takratnega upravnega odbora društva
Viktor Slavinec začel voditi folklorno
skupino, ki je že takrat nastopala s svojimi
plesi na raznih upokojenskih in tudi drugih prireditvah.
Ko smo Slovenci dobili svojo državo in so
se ustanavljale stranke, je takratno vodstvo, upravni odbor in člani sklenilo, da
bo podpiralo programe, ki jih je predstavila stranka DeSUS. Tudi danes je tako,
saj imamo upokojenci dva svetnika v ob-
činskem svetu. Ob praznovanju 50-letnice društva, 8. 9. 2002, je društvo dobilo
novi društveni prapor, ki ga je na slavnostni proslavi razvil takratni župan Feliks
Mavrič, proslava ob tej priložnosti je bila
izredno bogata in dobro obiskana.
V letu 2003 se je zamenjalo vodstvo društva in tudi nekaj članov upravnega in
nadzornega odbora. Predsednik je postal
Viktor Slavinec, ustanovili smo sekcije
za kulturo, šport in rekreacijo, prireditve
in srečanja in komisijo za socialne zadeve. Vse sekcije so zelo aktivne. Folkloristi radi sodelujejo na folklornih revijah,
na raznih prireditvah in s svojimi plesi
razveselijo varovance po domovih. Pevke
iz Logarovcev so izdale celo zgoščenko
z lepimi starimi pesmimi. Veliko dobrih
uspehov imamo tudi v športu, predvsem v
šahiranju, kartanju in ribištvu. Za veselje
in druženje pa poskrbimo ob dnevu žena,
martinovanju s krstom mošta in leto zaključimo s silvestrovanjem. Tudi kakšen
krajši izlet si privoščimo.
Komisija za socialne zadeve pri društvu
vsako leto organizira, da v decembru
60 let življenja v dvoje
60. obletnico skupnega življenja sta 18.
junija praznovala Ana in Janez Cof iz
Ključarovcev. Ana je bila rojena 4. februarja 1931 in prihaja iz Bolehnečicev. Obiskovala je gimnazijo v Ljutomeru, nato je
vsa leta gospodinjila na njunem skupnem
domu v Ključarovcih. Janez je bil rojen
18. junija 1928 v Ključarovcih. Obiskoval
je srednjo strojno kmetijsko šolo v VinGLAS OBČINE 2013
kovcih na Hrvaškem. Zaposlen je bil kot
obratovodja na Tehnostroju v Ljutomeru.
Poročila sta se leta 1953 v Mariboru. V
zakonu so se jima rodili trije otroci: Janko,
Anka in Andrej. Imata sedem vnukov in
štiri pravnuke. Doma sta imela kmetijo
z veliko obdelovalnih površin in živino,
predvsem krave in prašiče. Kmetijo je prevzel najstarejši sin Janko, ki pridno nadaljuje njuno delo. Odgovor, kaj je recept za
njuno dolgo skupno življenje, nam je zaupal sin, ki je dejal, da je to pravi čudež in
umetnost medsebojnih odnosov. Ob jubileju so imeli slavje v družinskem krogu,
kamor so povabili tudi svoje sosede. Na
vprašanje, kakšno je njuno zdravje, pa sta
slavljenca dejala, da je bolj polovičarsko, a
starosti primerno.
obiščemo bolne in naše starejše člane, ki
jih skromno obdarimo. Ta komisija tudi
spremlja življenje starejših ljudi v naši občini, zato smo leta 2006 po sklepu upravnega odbora društva pristopili k izvajanju
programa v projektu Starejši za starejše.
Projekt zajema celotno Slovenijo in se
izvaja v okviru Evropske zveze. Vodi ga
koordinator, v njem sodeluje še trinajst
prostovoljcev-anketarjev. Namen projekta
je ugotoviti stanje in življenje ljudi v občini, ki so stari več kot šestinšestdeset let.
Sodelujemo z našo občino in s Centrom
za socialno delo Ljutomer. Mnogim smo
že izboljšali njihov položaj, z materialnimi dobrinami ali pa smo komu že pomagali, da živi v domu za ostarele.
Ugotavljamo, da je socialni položaj starejših vedno slabši. Upokojenci smo zaskrbljeni nad sedanjostjo in prihodnostjo.
Velikokrat imamo občutek, da smo mlajšim generacijam v breme, čeprav je mnogo kje prav obratno. Prostovoljci se zavedamo, da kdor pomaga drugim, pomaga
sebi. Da bomo svoje težave lažje reševali,
prijazno vabimo vse, ki bi želeli sodelovati z nami, da se nam pridružijo. V našem
društvu se trudimo, da članom nudimo
čim več skupnega druženja, izletov … Za
vse to z vestnim delom skrbijo predsednik
društva in poverjeniki po vaseh.
Upokojenci si želimo jesen življenja preživeti dostojno in človeka vredno.
Frančka Rakuša
60 let skupnega življenja letos praznujejo:
ƒƒ Dragica in Metod Horvat iz Križevcev,
ƒƒ Ana in Janez Cof iz Ključarovcev.
50 let skupnega življenja letos praznujejo:
ƒƒ Ljudmila in Matija Kovačič iz Vučje vasi,
ƒƒ Jožefa in Franc Rajh iz Stare Nove vasi,
ƒƒ Rozalija in Jožef Bratina iz Križevcev,
ƒƒ Olga in Feliks Mavrič iz Križevcev,
ƒƒ Jožefa in Jožef Vidnar iz Logarovcev,
ƒƒ Sonja in Janez Bukovec iz Stare Nove vasi.
Vsem iskreno čestitamo!
Podatki so bili pridobljeni na župnijskem
uradu pri gospodu župniku Štefanu Vinkoviču. Župnijski urad ne razpolaga s podatki
oseb, ki so se poročili v drugih župnijah, a
tudi vsem tistim ob obletnici ravno tako čestitamo.
Nataša Vengust
45
kulturni utrinki
Poezija – Stekleni biseri besed
Zgodilo se je. Prijazno vabilo, ki ga ne gre
prezreti. 31. maj 2013, predstavitev pesniške zbirke Stekleni biseri, naše občanke,
domačinke iz Lukavcev Brede Jelen Sobočan, dr. medicine, specialistke psihiatrije, ki živi, ustvarja in dela v Ljubljani.
Pesniška zbirka je izšla lani decembra v
zbirki Poetikove lire pri založbi Društvo
Hiša poezije, urednik Ivan Dobnik jo je
pospremil z besedami: »Stekleni biseri
besed so pretresljivo lepa zbirka dovršeno
napisanih pesmi, ki zajemajo širok razpon
lirskega izrekanja, od prvinskega cikla z
naslovom Zemlja, skozi osrednja predela
Ogenj in Voda, do Zraka. V sodobni slovenski poeziji je lirika preganjana žival,
saj govori o intimni, skrajno osebni, občutljivi in ranljivi notranjosti posameznika
na način univerzalnih tem in predstavlja
izrazito nasprotje trendu urbane poezije –
proze banalnega vsakdana, skozi lahkotno
bralcu všečno kramljanje.« Predstavitev
je s sodelujočimi organizirala slovenistka
Manja Mikl, ki je prireditev tudi odlično
modelirala, tako da je avtorica jasno predstavila zbrane pesmi, ki so se nizale od
začetnega sklopa Zemlja, kjer se nam prikazuje domača pokrajina, Boreci so vas, ki
vedno znova opozarjajo, z naravo, z liki, ki
ne bodo nikoli umrli, še več, pred nami se
prikazujejo živo in veličastno, lik matere,
očeta, babice, deda, otroka; domača pokrajina vedno ostaja del nas. Cikel Ogenj
v nas prebudi strast, ljubezen, erotično
doživljanje, pričakovanje – Zastri zvezde,
Oprezam za oknom, Tvoj objem – lepa
ljubezenska pesem. Pisanje postaja vedno
bolj subtilno skozi cikel Voda, ki nas oživi
in pomiri do zadnjega cikla oziroma elementa Zrak, ki nas sprosti, napove novo
videnje in iskanje – »lahko sem vse in lahko sem nič. Sem v poletu brez meja ali na
robu večnega prepada.«
iz križevske osnovne šole in ljutomerske
gimnazije, občanov naše občine, ki uživajo na takih dogodkih. Veseli me, da je
vedno več takih, ki uživajo v drugačnosti,
v samosvojosti, v lepoti slovenske besede.
Predstavitev pesniškega prvenca, saj av-
Večer je bil preplet interpretacij Jelice Jelen, Vere Slavič, Jasne Markovič Jagodič,
Olge Antič, Irene Štuhec, glasbe Mihe
Lubija (harmonika), Timoteja Jagodiča
(violina), vokala Matilde Slavič, pogovora
in interpretiranja Brede Jelen Sobočan ter
voditeljice Manje Mikl. Lepo prenovljena
in akustična dvorana bivšega Klasa in občine pa ne bi bila popolna in estetsko dovršena brez izvrstne publike, ki je bila izrazito pestra – domačini, domači, sošolci
torica Breda Jelen Sobočan svoje poezije
prej ni objavljala, je pa njena poezija zorela, se klesala in se tudi »pronicljivo, dovršeno« izklesala, ni minila brez zanimivega
druženja po predstavitvi, ko je pogovor
tekel ob pogostitvi družine Jelen.
Sotočja spominov vedno znova živijo in
oživijo, oživljajmo jih skupaj.
Irena Štuhec
Foto: Timotej Jagodič
13. Slavičev večer
Ob praznovanju 14. občinskega praznika Občine Križevci je v petek, 14. septembra
2012, ob 18. uri v župnijskem razstavnem prostoru in ob 19. uri v kulturnem domu v
Križevcih potekal tradicionalni 13. Slavičev večer. Osrednja tema večera je bila Prleško
nekoč in danes.
V župnijskem razstavnem prostoru so nam posamezniki predstavili okoliške vasi. Jaka
Godec je predstavil Križevce, Adrijana Horvat Iljaševce, Zvonko Šijanec Bučečovce in
Nina Mikl Staro Novo vas. Predstavitev je vodila in povezovala Olga Antič.
V kulturnem domu je večer vodila gostja, profesorica doktorica Zinka Zorko, ki je diplomirala iz slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bila je predstojnica mariborske slavistike, prodekanka in prorektorica ter članica Sveta za visoko
šolstvo. Zapisuje govore koroške, štajerske in panonske narečne skupine na glasoslovni,
oblikoslovni, skladenjski in besedilni ravni. Prejela je srebrno in zlato plaketo Univerze
v Mariboru za znanstvenoraziskovalno delo. Od leta 2009 je redna članica Slovenske
akademije znanosti in umetnosti. Zelo nazorno nam je v sliki in besedi predstavila narečja, še posebej je izpostavila prleščino.
46
GLAS OBČINE 2013
kulturni utrinki
Maja Seršen in Marko Pascal Rožman sta
vokalno in instrumentalno popestrila večer. Župan mag. Branko Belec je v svojem
govoru poudaril pomembnost Prlekije in
zavedanje, od kod prihajamo. Sam si prizadeva in želi, da bi bili ponosni na svoj
izvor, na svojo prleščino in svoj obstoj zaradi svojih prednikov in še bolj pomembno zaradi svojih naslednikov. Program so
obogatili še prleški umetniki: Olga Antič,
Marko Kočar in Vlado Žabot. Marko
Kočar je napisal štiri zbirke pesmi v prle-
škem narečju in je član Društva pesnikov
slovenske zabavne glasbe. Olga Antič je
domačinka, ki jo vsi dobro poznamo, saj
piše verze od mladih let, se udeležuje literarnih srečanj, izdala je pesmi v dveh
zbirkah in slovar prleščine. Vlado Žabot
je osrednja osebnost sodobne slovenske
literature. Poznan je po svojih romanih,
novelah in povestih. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in slovenščine. Je
samostojni književnik v Ljubljani in je
močno povezan z domačo pokrajino, kar
se odraža v njegovih delih. Prejel je nagrado za najboljši roman z naslovom Volčje
noči. Njegova literatura, naj je v samosvojem narečju ali v knjižni izreki, nas nikoli
ne razočara, je vez bogate preteklosti in
nevsakdanjega danes, vodi nas k hrepeneči prihodnosti. Program je povezovala
voditeljica Tadeja Majcen.
Nataša Vengust
»Po strugah k Sotočju«
Prireditev »Po strugah Sotočja« je bila
uvrščena med dogodke lanskoletnega
praznovanja občinskega praznika. Idejna
zasnova in organiziranje te prireditve je
bila delo dotedanje vodje literarno-likovne sekcije pri KuD Križevci Olge Antič,
vsebino je vodila osnovna misel, da se vsaka po svoje, predstavijo naše vasi.
Prireditev se je odvijala na dan Slavičevega večera in je bila zasnovana kot daljši
literarno likovni projekt, v katerem bi se v
nekaj letih zvrstile predstavitve vseh vasi
naše občine, ki jih je na ozemlju naše občine kar šestnajst. Vse spadajo v križevsko
faro že od najstarejših časov. Arheoloških
ostankov na našem območju je res malo.
Ve pa se, da je bil ta prostor obljuden že
od paleolitika. Kar je zelo starega, skriva
grič Gradišče, ki ga danes obiskujemo kot
dom umrlih. Prastari del Križevcev, ki je
zrasel ob cerkvi Sv. Križa na ilovnati terasi
nekdanjega Panonskega morja, se je kot
večina prvobitnih naselij razvijal in širil na
delno zamočvirjenem zemljišču, ki so ga
obkrožali večji in manjši vodotoki. Otok
pa je bil z vodami naravno zavarovan. Za
cerkvijo, kjer je bil najvišji del tega otoka, je še v šestnajstem stoletju tekla Mura.
Sotočje z ostalimi vodotoki je bilo niže
na mestu, kjer je danes rekreacijski center,
imenovan ''vaško jedro.'' Cerkev Sv. Križa
je bila sprva romarska, večina mašnih in
trgovskih poti je potekala kar ob vodotokih. Številna ledinska imena spominjajo
na davne čase. Da bi spoznali značilnosti
ostalih naselbin, ki so se navezovale na
''križevsko sotočje'' – farno cerkev, smo k
sodelovanju najprej povabili zgornji, više
ležeči konec občine.
Tako so se na prvi prireditvi predstavili
Bučečovci, s posebnim pomenom kot rojstni kraj Matije Slaviča. Spoznali smo še
Staro Novo vas in Iljaševce, skozi katere je
GLAS OBČINE 2013
vodila pot do cerkve, in kot osrednje sotočje tudi Križevce. Vas Bučečovci je zanimivo opisal domačin Zvonko Šijanec, ki
je o svojem kraju in ljudeh pripovedoval
v pristni domači prleščini, kar je posebej
pohvalila osrednja gostja Slavičevega večera, dialektologinja prof. dr. Zinka Zorko. Značilnosti Stare Nove vasi, vključujoč številna ledinska vaška poimenovanja,
je zbrala in uredila tam rojena Angela
Novak, sicer nekdanja učiteljica in dobra
poznavalka svojega kraja. Na prireditvi pa
je vas predstavila Nina Mikl. O Iljaševcih, kraju, kjer so še danes vidni struga
in bregovi Mure, je spregovorila mlada
Iljaševčanka Adriana Horvat, učenka tukajšnje osnovne šole. Gradivo za nastop
je pripravila Olga Antič. Nastanek in razvoj Križevcev nam je slikovito predstavil
učenec Jaka Godec, ki s pogledom skozi
okno domače hiše vsakodnevno opazuje
ravnico naplavljenega Murskega polja.
Predahe med predstavitvami je zapolnil
glas harmonike izpod prstov mladega kri-
ževskega godbenika Aleša Lubija. Med
cilji te prireditve je tudi ta, da vključimo
k sodelovanju mlade ustvarjalce, ki bodo
prej ko slej glavna gonilna sila v naši občini. Projekt je bil zamišljen kot vsakoletno
predstavljanje še drugih vasi naše občine
iz ust domačinov, nizanje njihovih znanj
in spoznanj o preteklosti in sedanjosti svojega kraja. Ob koncu predstavitve
vseh vasi bi prispevke zbrali in uredili v
zborniku, opremljenem še s fotografijami
posebnosti teh krajev in ljudi. S tem bi iztrgali iz pozabe tudi tista ledinska imena,
navade in običaje, ki jih pomnijo le še najstarejši domačini. Z zasnovo in namenom
tega projekta je bil seznanjen župan mag.
Branko Belec, ki si je prireditev z zanimanjem ogledal. Zamisel so med drugim
pohvalile tudi prisotne profesorice Mariborske univerze, predvsem dr. Mihaela
Koletnik in akad. prof. dr. Zinka Zorko.
Številnim domačim obiskovalcem, ki so
napolnili dvorano, se je ta način predstavljanja krajev zdel zanimiv in privlačen.
Kot že mnoge prireditve doslej je bila tudi
ta v večnamenski dvorani ob križevskem
župnišču, kjer so bile stene opremljene
s slikami domačih amaterskih slikarjev:
Marije Heric, Tončka Cimermana in
Olge Antič.
Za velikodušno sodelovanje gre zahvala
župniku Štefanu Vinkoviču in vsem sodelujočim soustvarjalcem.
V vseh potezah se nakazujejo širše ali ožje
struge, pomembne ali manj pomembne, a
vse vodijo k skupnemu sotočju – dobremu
sožitju v naši prelepi križevski občini.
Erika Likar, Olga Antič
Foto: Olga Antič
47
kulturni utrinki
Koncert opernih arij, šansonov in popevk
Glasbena naveza Maja Seršen in Marko Rožman sta skupaj z operno pevko
iz Pariza Šeherezado 31. avgusta lansko
leto organizirala pravi glasbeni spektakel,
ko je vsem zbranim glasba spregovorila
skozi oči ljubezni. V Kulturnem domu
v Križevcih so se zaslišale operne arije
znanih oper Puccinija, Boita in Bellinija.
Šeherezada je popestrila večer s svojim
neverjetnim glasom tudi ob petju šansonov Edit Piaf. Uigrani tandem Maja Seršen in Marko Pascal Rožman sta obujala
spomine na zlate čase slovenske popevke,
večer sta izvrstno zaokrožila z avtorskimi
deli. Ob koncu koncerta so se glasbeniki
predstavili s skladbo Ti si moja ljubezen,
Maja Seršen pa je ob koncu vse poslušalce pozvala, da so skupaj zapeli Dan ljubezni.
Ljudje so navdušeni zapustili dvorano in se po koncertu družili ob uživanju dobrot, ki
so jih pripravile pridne roke gospodinj in sponzorjev Gostilna Zorko, Picerija Oxygen
ter Vinogradništvo družina Kos.
Andreja Kurbos
Komedija kot izziv?
Gledališče kot tradicija, gledališče kot del
bogate ljubiteljske dejavnosti v križevski
občini, ki nas je tudi tokrat očaralo. KuD
Križevci je na oder postavilo situacijsko
komedijo Iščem moža avtorja Mira Ga-
vrana, režiser je Srečko Centrih, v gledaliških vlogah so nastopili: Vera Slavič –
gospa Anka, Silvo Moleh – sosed Brane,
Samo Tuš – prijatelj Zvone.
Pisec Miro Gavran in režiser Srečko
Centrih si igro predstavljata kot »igro, ki
48
se na duhovit način poigrava z odnosom
med moškim in žensko. Osrednji lik je
vdova gospa Zdenka, ki si s pomočjo kart
in oglasa v časopisu želi poiskati moža,
zadovoljiti pa bi seveda moral skoraj nerealnim kriterijem. Da lahko pride do zapleta, sta potrebna dva, tudi Brane, sicer
neporočen a čudaški sosed, ki se je prav
tako naenkrat odločil, da se poroči. Želi
si osvojiti Zdenko, k sodelovanju povabi
prijatelja iz otroštva in odličnega amaterskega igralca Zvoneta. Odigrati mora
nekaj kandidatov v najslabši luči. Tu se
začne tisto, kar večina pričakuje, nizanje
smešnih situacij, kar pa vzbuja smeh.«
Domače občinstvo je premierno predstavo doživelo 18. januarja tega leta, potem
so se predstave kar vrstile (Gornja Radgona, Lenart, Radenci, Cankova, Razkrižje
…).
Igra prikazuje niz komičnih situacij, vendar nas avtor opozarja na željo treh osamljenih posameznikov, da si najdejo ljubezen svojih sanj. Vendar če se ozremo v
antično Grčijo, kjer so moški v pouličnih
pohodih oblečeni v kozlovske kože plesali
in častili boga Dioniza, med drugim tudi
boga plodnosti, potem komedija ni samo
igra, ki služi smehu in zabavi, je tudi igra,
ki nas vedno znova usmerja k prvinskosti,
človeškosti in samozavedanju. Če pa igra
Iščem moža doživi bučen aplavz, potem
so snovalci naredili dovršeno predstavo.
Miro Gavran, Srečko Centrih, Vera Slavič, Silvo Moleh, Samo Tuš, igralsko dovršeno, jezikovno estetsko, režijsko sveže,
iskrene čestitke!
Irena Štuhec
Foto: arhiv KuD Križevci
GLAS OBČINE 2013
vrtec in šola
Otroci iz vrtca obiskali boreške gasilce
V jeseni so bili v križevskem vrtcu na obisku gasilci iz PGD Boreci. Takrat so se
dogovorili, da bodo otroci obisk vrnili, kar
se je zgodilo 23. maja 2013, ko so prišli
prijazni gasilci po otroke z dvema gasilskima avtomobiloma in jih odpeljali do gasilskega doma. To je bilo za otroke posebno
doživetje. Med vožnjo so prižgali gasilske
luči in vklopili sireno, kar je bilo še posebej všeč fantom, ki se v vsakdanji igri pretvarjajo, da so gasilci in rešujejo različne
težave, s katerimi se soočajo pravi gasilci.
A tudi deklice niso skrivale navdušenja,
pogumno so si nadele čelade in prijele za
gasilske cevi. Med obiskom si je skupina
Pikapolonice (2–4 leta stari otroci) ogle-
dala še gasilsko opremo in prostore gasilskega doma. Otroci so z veseljem čofotali
po peni in vodi, se okrepčali in posladkali,
naredili še gasilsko fotografijo in čas je bil,
da so se polni novih vtisov vrnili v vrtec.
Alenka Novak, Katja Mertuk
Foto: arhiv vrtca Križevci
V vrtcu ob zaključku šolskega leta
Vlak se pelje, vlak je tu …
Pelje hitro in počasi … Naš vlak se pelje,
ko sije sonce ali pada dež, ko sneži in zunaj brije mraz. Pelje, pelje in drvi, tudi ko
zunaj piha rahla sapica pomladnega vetriča. Naš vlak se pelje in v vrtec hiti.
S temi besedam se je pričela zaključna
prireditev enote vrtca pri Osnovni šoli
Križevci. V uvodnem nagovoru ravnateljice šole in vrtca Lidije Koroša ter pedagoške in organizacijske vodje Ines Domadenik je bilo izraženo zadovoljstvo o delu
v preteklem šolskem letu. Poudarili sta
pomen vzajemnega partnerstva pri vzgoji
in učenju otrok, ki sta temelj dobrega in
učinkovitega medsebojnega sodelovanja
s starši, kar vsem skupaj omogoča lažje
zaznavanje otrokovih potreb, želja in občutenj.
Na našem vlaku je vedno lepo. Kako prijetno se počutimo na tem popotovanju
skozi šolsko leto. Pojemo, se igramo, plešemo, smejemo se iz srca. Vsak dan, vse
leto. Tako je v našem vrtcu. Veselo, igrivo
GLAS OBČINE 2013
in nasmejano. V nizu najrazličnejših dejavnosti so otroci tisti, ki najbolj na naraven in pristen način izražajo svoja čustva in počutje. Učijo se z dotiki, dejanji,
domišljijo in občutki. Razumejo in dojemajo besede in pojme za vse tiste pojave
in stvari, ki jih vidijo, slišijo in se z njimi
igrajo.
Naš vlak je v četrtek, 6. junija, pripeljal na
zadnjo postajo letošnjega šolskega leta.
To pa seveda ne pomeni, da smo izstopili,
pač pa smo se na simboličen in igriv način
poslovili od šolskega leta ter se že veselili
naslednjega. Ta dan je bil naš in poseben,
tako otrokom kot njihovim staršem ter
delavcem vrtca. Začutili smo prihajajoče poletje, pa čeprav je bilo za nekatere
otroke to slovo. Življenje in delo sta se v
našem vrtcu odvijala po zastavljenem načrtu in skupaj smo preživeli prečudovite
trenutke, od katerih smo se vsi učili. Spomini bodo tisti, ki bodo ostali in nas pospremili v varno in toplo zavetje občutkov
in novih izkušenj.
V programu so se predstavili otroci vseh
oddelkov vrtca. Peli in plesali so v veselje
prisotnih in s tem pokazali, katera opravila so jim najljubša.
Prireditev je v drugem delu z glasbeno
animacijsko predstavo popestrila priznana
glasbenica in animatorka Alenka Kolman
ter s tem na naš vlak natovorila prtljago,
polno novih vsebin, izzivov in izkušenj.
Ines Domadenik
49
vrtec in šola
Predstavitev zborovskega petja na Osnovni šoli Križevci
Zborovska dejavnost na Osnovni šoli
Križevci pri Ljutomeru je izredno razvita
in ima bogato tradicijo. V šolske zbore je
vključeno veliko število učencev in do leta
2011 so na šoli delovali kar trije pevski
zbori ter komorna pevska skupina.
Vsa leta delovanja sodelujejo zbori na
šolskih in občinskih prireditvah ter pripravljajo različne pevske koncerte. Vsako
leto se predstavijo na območnem srečanju
pevskih zborov v Ljutomeru, udeleževali
pa so se tudi medobmočnih srečanj najuspešnejših zborov Pomurja. Otroški pevski zbor DO-MI-SO sestavljajo otroci od
šestega do enajstega leta. Pod mojim vodstvom deluje že od leta 1990. Zbor je tisti,
ki povezuje tradicijo z novim. Je dejavnost,
ki se je otroci skrbno in redno udeležujejo.
Pevci so izredno pridni in marljivi. V času
vaj se iz učilnice za glasbo sliši neprekinjeno petje. Na vajah se družijo, veselijo,
predvsem pa uživajo v petju. Najrajši pa
nastopajo in se predstavljajo poslušalcem.
Čeprav je petje pred prijatelji vznemirljivo, pa imajo poseben čar za mlade pevce
različne revije in tekmovanja. Na slednjih
je zbor prejel pohvalne in spodbudne
besede ter številna priznanja. Regijska
tekmovanja zborov potekajo vsaki dve
leti. Na to tekmovanje se lahko prijavijo
zbori, ki jih izbere strokovna svetovalka
za zborovodstvo na podlagi primerno izbranega pesemskega repertoarja in izvedbe programa na območni reviji. Zbori, ki
so izbrani, se lahko prijavijo na regijsko
tekmovanje. Posnetke zbora je potrebno
poslati v Ljubljano. Komisija za zboro-
vsko petje med prijavljenimi zbori izbere
najboljše za tekmovanje. Na letošnji območni reviji pevskih zborov v Ljutomeru
sta bila oba zbora izbrana za tekmovanje:
otroški pevski zbor DO-MI-SO in mladinski pevski zbor LA-TI-DO. Ker je za
tekmovanje potrebnih veliko vaj, sem prijavila na tekmovanje le zbor DO-MI-SO.
Naš zbor je se na regijskem tekmovanju
Štajerske in Pomurja letos predstavil tretjič. Leta 2007 in 2011 smo prejeli srebrno priznanje. Letos je bilo organizirano
peto regijsko tekmovanje. Potekalo je 18.
maja 2013 na Ptuju. Zapelo je sedemnajst
zborov. Prejeli smo zlato priznanje, na kar
smo še posebej ponosni.
V oceni zbora so ocenjevalci zapisali:
ƒƒ Dobro ste pripovedovali zgodbo pri
posameznih skladbah.
ƒƒ Zelo dober nastop, ki je izzvenel
simpatično.
ƒƒ Zelo ubrano, muzikalno petje, dobra
dikcija (izgovorjava).
ƒƒ Višina lepa, dvoglasje razgibano.
ƒƒ Čestitke zboru in posebej zborovod-
kinji.
ƒƒ Ciljajte višje.
Dodala bi le:
Zahvala vsem mojim pevcem, njihovim
staršem in vsem tistim, ki nas radi in vedno
znova pridete poslušat.
Renata Mikl, zborovodkinja
Foto: arhiv OŠ Križevci
Šolski plesni festival
V Žirovnici se je 31. maja 2013 odvijalo
državno tekmovanje v plesu. Med plesnimi pari so tekmovali Anja Copot in
Tomaž Kapun ter Sinem Novak in Ines
Vičar iz devetega razreda. Anja in Tomaž
sta si priplesala enajsto mesto v državi v
standardnih plesih (angleški valček, tango
in foxstrot) ter triindvajseto mesto v latinskoameriških plesih (samba, cha-cha-cha
in boogie woogie). Sinem in Ines sta se
uvrstili na štirinajsto mesto v latinsko-ameriških plesih.
Slavica Kolbl
50
GLAS OBČINE 2013
vrtec in šola
Dve zlati naenkrat
Sem Jaka Godec. Star sem štirinajst let in sem v šolskem letu 2012/13
obiskoval 8. b razred Osnovne šole Križevci pri Ljutomeru. V tem
šolskem letu sem osvojil dve zlati priznanji – Vegovo pri matematiki
in Cankarjevo pri slovenščini – ter pet srebrnih priznanj, in sicer pri
fiziki, kemiji, logiki, matematiki in slovenščini.
Na vsa tekmovanja sem se pripravljal z mentorji. Za Cankarjevo tekmovanje sem se z mentorico Boženo Kurbos pripravljal tako, da sem
pisal razlagalne spise, kakršne smo pisali pozneje na tekmovanju. Spisi so se navezovali na teme določenih knjig, na mladinski roman Dese
Muck Nebo v očesu lipicanca ter avtobiografske črtice Moje življenje
Ivana Cankarja. Na področnem tekmovanju sem s štiriinštiridesetimi
točkami od petdesetih osvojil prvo, nato pa na državnem tekmovanju
z dvainštiridesetimi točkami od petdesetih drugo mesto v državi.
Pred tekmovanjem za Vegovo priznanje smo se z mentorico Renato
Kovačič pripravljali skoraj vsak dan po uro ali več, tudi med poukom,
tako da smo reševali naloge s preteklih tekmovanj. Vse skupaj se je
obrestovalo, ko sem na državnem tekmovanju na vsa vprašanja odgovoril pravilno, vendar dobil le petintrideset točk zaradi slabega opisa
postopka. Kljub vsemu pa je to zadostovalo za zlato priznanje.
Kljub številnim dosežkom pa mi vseeno ostaja še nekaj prostega časa,
ki ga rad izkoristim za igranje košarke ali poslušanje glasbe.
Jaka Godec, 8. b
Turistični podmladek Osnovne šole Križevci zmagal s
»provo prleško jüžino«
Učenci turističnega podmladka Osnovne
šole Križevci smo se v torek, 16. aprila
2013, podali v Maribor na sedemindvajseti državni festival Turizmu pomaga lastna glava, kjer smo sodelovali na turistični tržnici.
Dogodek se je odvijal v Mercator centru
v Mariboru, kjer je dobila vsaka skupina
svojo stojnico, na kateri je predstavila izbrane domače jedi. Naša skupina je predstavljala »provo prleško jüžino«, in sicer
prleško tünko ter postržjačo. Obiskovalci
nakupovalnega centra so pokušali naše
jedi, se pogovarjali z nami in se zanimali
o naši jüžini, mi pa smo skušali privabiti
čim več ljudi k naši stojnici, saj je prav to
namen tega tekmovanja. Med množico
ljudi pa so bili tudi člani žirije, ki so bili
pomešani med ostalimi obiskovalci, tako
da jih nismo mogli prepoznati.
Komisija je ocenjevala troje: seminarsko
nalogo, predstavitev na stojnici in izgled
stojnice. Po dveh urah našega trženja smo
imeli še kviz o narečnih besedah in čas, da
si ogledamo, kaj so pripravile druge sku-
GLAS OBČINE 2013
pine. Sledila je razglasitev rezultatov. Začeli so podeljevati bronasta priznanja. Vsi
smo trepetali in upali, da nas čim pozneje
pokličejo, saj bi to pomenilo uvrstitev na
državno tekmovanje. Bronasta in srebrna priznanja so bila podeljena, a nas še
niso poklicali. To je pomenilo, da imamo
v rokah zlato priznanje. In ne samo eno.
Dobili smo kar dve in s tem popotnico za
državno tekmovanje, ki je bilo v torek, 23.
aprila 2013, prav tako v Mariboru v Mercator centru. Uvrstili smo se zelo visoko,
saj smo dobili tretjo nagrado in s tem
splavarjenje po reki Dravi.
Klara Dragović, 7. a
Foto: Božena Kurbos
51
vrtec in šola
Vesela šola
V veseli šoli je letos sodelovalo petinštirideset učencev od četrtega do devetega
razreda. Teme veselošolskega tekmovanja
so bile:
1. Gibljive slike – postani režiser
2. Stara Kitajska
3. Skrivnost svetlobe
4. Družina skozi čas
5. Svet žuželk
6. Voda je življenje
7. Fotografija nekoč in danes
Poleg vprašanj iz zgoraj omenjenih tem
je za tekmovanja prišlo v poštev še sedem
člankov iz revije Pil ali revije Pil plus, prav
tako pa je bilo potrebno rešiti še logično
nalogo iz matematike, nalogo iz slovenščine in tujega jezika. Kljub raznolikosti
področij znanja so bili naši učenci zelo
uspešni tudi letos. Pia Zupančič iz 4. b,
Marko Sagaj iz 5. a, Klara Dragović in
Nuša Pučko iz 7. b so dosegli srebrno priznanje. Med dva odstotka najboljših tek-
movalcev v Sloveniji pa se je uspelo uvrstiti Viti Jani Bohanec in Kaji Zupančič iz
7. b, ki sta osvojili zlato priznanje in naziv
državnih prvakinj v veseli šoli. S svojima
družinama sta se 1. junija 2013 udeležili
zaključne prireditve, ki je potekala v festivalni dvorani v Ljubljani.
Marjeta Blagovič, mentorica
Sem Kaja Zupančič, stara trinajst let. Tudi letos sem se za sodelovanje pri veseli šoli z veseljem odločila, saj se vsako leto skozi priprave na tekmovanje naučim veliko novega. Zanimivo je, ko se pri
pouku učimo novo snov, jaz pa sem se z njo že seznanila pri veseli šoli. Letos sva se na tekmovanje
prvič skupaj pripravljali s sestro Pio, čeprav je ona še na lažjem nivoju. Obe sva bili zelo uspešni. Pri
učenju naju je podpirala celotna družina. V prostem času rada berem, ne maram pa računalniških
igric. Upam, da bom lahko ponovila tak uspeh tudi v prihodnjih letih.
Kaja Zupančič
Moje ime je Vita Jana Bohanec. Pri veseli šoli sodelujem že od četrtega razreda. Moja najljubša
tema letos je bila Družina nekoč in danes. Zgodovina me tudi drugače zelo zanima, zato z velikim
veseljem prebiram knjige na to tematiko, tako poučne kot leposlovne. Pri veseli šoli je sodeloval tudi
brat Krištof, ki je dosegel bronasto priznanje. Za tekmovanje sem vedno vlagala veliko truda, zato
je moja želja, da mi bo tudi drugo leto uspelo ponoviti ta uspeh.
Vita Jana Bohanec
Tekmovanje za Zlato kuhalnico
V Radencih je 8. maja 2013 potekalo regijsko tekmovanje v kuhanju. Sodelovale
so tudi učenke iz osmega razreda Osnovne šole Križevci: Klara Korotaj, Aneja
Štuhec in Manja Slavinec. Predstavile so
se s kuhanjem testenin z omako in pečenimi nadevanimi jabolki in si prislužile
zlato priznanje.
Slavica Kolbl
52
GLAS OBČINE 2013
vrtec in šola
Projekt Čutim Evropo
Osnovna šola Križevci je bila letošnje šolsko leto izbrana za sodelovanje pri projektu Čutim Evropo: učenje evropskih vsebin
v podeželskem okolju. Izvedba tega projekta je potekala v okviru Centra za politološke raziskave na Fakulteti za družbene
vede Univerze v Ljubljani, v sodelovanju s
Pedagoškim inštitutom. Namen tega projekta je bil, da bi se na zanimiv in inovativen način seznanili z Evropsko unijo in
svoje znanje potem približati tudi domačemu okolju.
Tako smo učenci vse leto pri različnih
predmetih na različne načine spoznavali
Evropsko unijo. Naredili smo smerokaz, ki
nam prikazuje oddaljenost naše občine od
ostalih glavnih mest držav članic Evropske unije, predstavitve držav članic, kviz o
poznavanju Evropske unije in še bi lahko
naštevali. Vse skupaj smo potem združili in na rojstni dan Evrope, to je 9. maja,
pripravili zaključno prireditev, kjer smo
malo za šalo izvedli tudi intervju z napako
z našim strokovnim sodelavcem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani,
Damijanom Lajhom. Na prireditvi pa seveda nista manjkali evropska in slovenska
himna, ki jo je zapel naš šolski pevski zbor
pod vodstvom Renate Mikl.Ob vsem tem
smo se zelo zabavali. Naše mentorice so
imele kar težko delo, saj so med vsemi sodelujočimi morale izbrati štiri, ki smo se 3.
junija odpravili v Ljubljano na zaključno
ekskurzijo v okviru tega projekta.
Na dan izleta smo morali vstati zelo
zgodaj, saj je avtobus odpeljal že ob petih zjutraj. A nič za to, tako ali tako smo
lahko potem še spali na avtobusu. Ko smo
končno prispeli v Ljubljano, smo si najprej
ogledali Hišo Evropske unije in prisluhnili evropski poslanki. Po malici je sledila
spoznavna igra, kjer smo se spoznali s preostalimi učenci šol, ki so sodelovale v projektu. Sprehodili smo se do Tromostovja
in parlamenta, ki smo si ga tudi ogledali.
Tu nas je nagovoril eden od poslancev.
Po kosilu v Emonski kleti je sledila vo-
žnja z ladjico po Ljubljanici. Bilo je zelo
zanimivo, saj smo videli Ljubljano še z
druge perspektive. Sledil je dolg sprehod
na Ljubljanski grad. Po ogledu le-tega pa
smo dobili prosto in čas izkoristili za sprehod po mestu. Ob sedemnajsti uri smo se
zbrali pri avtobusu in se odpeljali domov.
Nekateri smo se na avtobusu pridno učili,
drugi so spali ali se pogovarjali.
Ta dan smo spoznali nove prijatelje in se
marsikaj naučili skupaj z našo spremljevalko učiteljico Metko Štuhec.
Kaja Zupančič, 7. b
Foto: Manica Karba, Metka Štuhec
Otroški parlament 2013
Učenci na Osnovni šoli Križevci smo
sklicali kar nekaj sestankov otroškega
parlamenta, na katerih smo razpravljali o
odraščanju. Vključili smo učence od prvega do devetega razreda. O odraščanju smo
veliko debatirali z našo mentorico Jasno
Markovič Jagodič. Naše poglede in sklepe
smo prenesli vsak v svoj razred, kjer smo
se o tem ponovno pogovarjali. Na sestanku smo izdelali tudi plakate in jih izobesili na šolskem hodniku, tako da so bili
vsem na očeh.
Na šolskem parlamentu smo soglasno izbrali dva parlamentarca, ki sta se udeležila Medobčinskega otroškega parlamenta
(MOP). To sva bila Tim Štuhec in Anja
Copot.
Na MOP smo se v sejni sobi Občine Ljutomer zbrali predstavniki sedmih šol. V
kratkih poročilih smo predstavili aktivnosti, ki so potekale po posameznih šolah.
Ob koncu smo demokratično izvolili dva
predstavnika, ki sta se udeležila Nacionalnega otroškega parlamenta (NOP) v
GLAS OBČINE 2013
Ljubljani. Največ glasov sva dobila Anja
Copot in Jakob Škrobar iz Osnovne šole
Ivana Cankarja Ljutomer.
V sejni sobi Občine Lendava je potekal
regijski otroški parlament. Predstavniki pomurskih parlamentarcev smo imeli
predstavitve medobčinskih srečanj. Potrdili smo delegate, ki so zastopali Pomurje
na NOP. Bilo nas je osem.
Na zasedanju NOP v Državnem zboru
Republike Slovenije smo v štirih skupinah razpravljali o temah, ki smo jih izbrali na pripravljalnem srečanju. To so bile:
medsebojni odnosi, ljubezen in spolnost,
samopodoba in vpliv družbe nanjo, prihodnost. O tem smo pozneje vsi skupaj
razpravljali na plenarnem delu zasedanja.
Anja Copot
53
vrtec in šola
»Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo trudili vse življenje«
»Za zdrave zobe in naše zdravje se bomo
trudili vse življenje«
Učenci 1. b razreda Osnovne šole Križevci so se kot regijski zmagovalci projekta
»Za čiste zobe ob zdravi prehrani« udeležili zaključne prireditve, ki je potekala
v Ljubljani 30. maja 2013 v dvorani na
Kodeljevem.
Sodelovanje v tem projektu se je začelo
že jeseni, ko so otroci začeli pridno poslušati navodila strokovne sodelavke iz zobozdravstvene ambulante Zdravstvenega
doma Ljutomer in jih nato tudi praktično
izvajali. Tako doma kot v šoli smo ščetkali, čistili in negovali zobke po njenih
navodilih. Zraven smo se veliko pogovarjali o zdravi prehrani, okušali različne
jedi, si pripravili tudi kakšen zdrav obrok
(namaz, sadno solato). Tudi naš projekt
Shema šolskega sadja, v katerega je vključena naša šola, je bil še dodatek k našemu
zdravemu prehranjevanju.
Zaključna prireditev je bila že trideseta
po vrsti. Dvorana na Kodeljevem se je do
zadnjega kotička napolnila z udeleženci
– učenci in njihovimi mentorji. Organizatorji so podelili nagrade regijskim zma-
govalcem in jih spodbudili, da se začeto
delo za čiste zobe ob zdravi prehrani nadaljuje. Vse prisotne je nagovoril predsednik države Borut Pahor, na veselem delu
pa so se vsi zavrteli ob zvokih Čukov, ki so
tako polepšali zabavni del prireditve. Naši
učenci so resnično uživali.
Polni lepih vtisov smo se tako v poznih
popoldanskih urah vrnili domov z obljubo, da to naše sodelovanje ni bila muha
enoletnica, temveč se bomo za naše zobe
in zdravje trudili še naprej.
Nada Vajs Vidnar, Jelka Vinkovič
Foto: Jelka Vinkovič
Obisk Erike Fürst na OŠ Križevci
Osnovno šolo Križevci je obiskala Erika
Fürst, ena zadnjih še živečih Slovencev,
ki so preživeli holokavst.
V petek, 12. 4. 2013, nas je obiskala Erika
Fürst, ena zadnjih še živečih Slovencev, ki
so preživeli holokavst in grozote koncentracijskega taborišča Birkenau-Auschwitz.
Erika Fürst, med drugim tudi prejemnica
Zlatega reda za zasluge Republike Slovenije, je bila kot trinajstletno dekle skupaj s svojo mamo in sestro deportirana v
koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer
je izgubila svojo mladost in mladostniške
sanje.
Ob tej priložnosti so učenci devetih razredov pod mentorstvom učiteljice Kristine Kocuvan pripravili manjšo razstavo na
temo Holokavst in Auschwitz. Pred začetkom njenega ganljivega pričevanja so
učenci pripravili krajši uvod, v katerem so
na kratko predstavili našo gostjo. Učence
in ostale navzoče, med drugim tudi ravnateljico Lidijo Koroša, je njena zgodba
54
ganila do dna srca in pri vseh vzbudila
močna čustva.
Verjamemo, da bodo naši učenci sedaj
drugače gledali na življenje kot vrednoto.
Ob koncu druženja z našo sogovornico
smo se vsi nemo spogledali in se spraševali: »Zakaj se je to sploh zgodilo? Zakaj
smo to dopustili?« Večina nas je ostala
brez besed in s solzami v očeh.
Kot je poudarila naša gostja, je pomembno, da na ta grozodejstva, to zlo, nikoli ne
pozabimo in da nanje ohranjamo spomin,
saj bomo le tako lahko preprečili, da bi se
kaj podobnega spet zgodilo.
Vir: Prlekija-on.net
GLAS OBČINE 2013
vrtec in šola
Medgeneracijsko druženje v okviru projekta Šport in špas
Ob sedenju na toplem soncu in pitju mrzle limonade mi skozi glavo nenadoma
šine spomin na preteklo šolsko leto. Ko
tako potujem skozi vse navadne šolske
dneve, začinjene z obilico šolske snovi, se
ustavim pri prav posebni šolski soboti, 11.
maja 2013, ko je Osnovna šola Križevci
izjemoma odprla svoja vrata. Za učence
je bil to obvezen delovni dan, s katerim
smo morali nadomestiti dan, ko smo ostali doma. Učenci smo tako športni dan izpeljali s pomočjo projekta Šport in špas,
katerega glavna tema je bila medgeneracijsko druženje.
Odpravili smo se na pohod, še prej smo se
malce ogreli in opravili jutranjo telovadbo
pod vodstvom Slavice Kolbl. Čeprav je
padlo nekaj kapljic dežja, nas to ni motilo.
Opremljeni smo bili z dežniki, dežnimi
plašči in obilico dobre volje.
Cilj našega pohoda je bil lovski dom v
Remizi. Tam smo se okrepčali s sendviči, poklepetali in se spočili. Pot do prvega
postanka smo opravili vsi osnovnošolci
skupaj. Mlajši učenci so nato pot do šole
prepešačili po najkrajši poti, starejši učenci pa smo nadaljevali svojo pot proti Grlavi in se v šolo vrnili kasneje. Na celotnem
pohodu smo starejši osnovnošolci prehodili osem kilometrov.
Ker smo pred kratkim v naši občini pridobili defibrilator, ki rešuje življenja, smo
imeli učenci od petega do sedmega razreda predstavitev delovanja in uporabe te
naprave. Učenci drugega razreda so izdelovali plakate na temo hoja, nekateri so
se udeležili aerobike pod vodstvom Laure
Kolbl in se zelo zabavali.
Obiskali so nas tudi domačini Čebelarskega društva Križevci, družina Slavič z
bio pridelki in člani Rdečega križa, ki so
staršem in učiteljem izmerili krvni tlak
pred in po pohodu. Pozneje sem pri pouku obdelave podatkov izračunala razliko
vrednosti meritev in podatke uredila. Nagrado za najštevilčnejšo družino je prejela
družina Bohanec, ki šteje kar šest članov
in prav vsi so se udeležili pohoda. Najmlajša udeleženka prireditve je bila Fiona
Ristič, najstarejša pa Vida Jagarinec. Posebno priznanje za trud je prejela Barbara
Renee Čepe, ki je sama prehodila celotno
pot.
Sledila je podelitev priznanj najaktivnej-
šim pohodnikom in zaključek programa.
Nato so se učenci z nasmehom na obrazu
odpravili z avtobusi proti domu.
Še med počitnicami se učenci radi spominjamo tega dneva, saj je bil poseben in
edinstven. V naslednjem šolskem letu si
vsekakor želimo še več takih dogodkov in
medsebojnih druženj.
Klara Dragović, 7. b
Foto: arhiv OŠ Križevci
Zaključna prireditev OŠ Križevci ob dnevu državnosti
V ponedeljek, 24. Junija 2013, ob 19. uri
je v kulturni dvorani v Križevcih potekala zaključna prireditev posvečena koncu
pouka in prazniku dnevu državnosti. V
uvodnem delu smo poslušali slovensko
himno. Nastopali so: otroški pevski zbor
DO-MI-SO, mladinski pevski zbor LA-TI-DO, mešani pevski zbor (združena
zbora), pevke devetošolke in šolski bend.
Pevski zbori so nastopali pod vodstvom
zborovodkinje Renate Mikl in korepetitorke Katje Žibrat. Gost večera je bil
Marko Pascal Rožman, ki je 19. novembra 2011 izvedel dobrodelni koncert za
nakup odrske klaviature (stage piana) za
potrebe učencev OŠ Križevci. Samo Budna in Renata Mikl sta spremljala devetošolke ob pesmi Forever young.
Župan mag. Branko Belec je v svojem
nagovoru izpostavil praznik neodvisnosti Slovenije, ko smo postali samostojna
država. Sam opaža, da smo Slovenci premalo domoljubni in pripadni svoji državi.
Manjka nam samozavesti in zato bomo
GLAS OBČINE 2013
morali v tej smeri še kaj več narediti. Vesel je, da je konec pouka in s tem manj
skrbi otrok in staršev. V petek, 22. junija
2013, je sprejel najboljše učence osnovne
šole. Čestital jim je za njihove dosežke,
jih pogostil in jim zaželel prijetne počitnice. Pohvalil je osnovno šolo, da je na
tako svečan način istočasno obeležila ta
praznik in zaključek šole.
Ravnateljica Lidija Koroša je v svojem nagovoru pohvalila vse učence z zlatimi priznanji in posebnimi dosežki ter njihove
mentorje. Vsem devetošolcem je zaželela,
da bi vseživljenjsko znanje ponesli naprej
v srednje šole in ga s pridom izkoristili.
Dan državnosti je rojstni dan domovine
in želi si, da bi vse vrednote vtkali v naše
vsakdanje ravnanje, tako da bi živeli bolje. Ob tej priložnosti je izrekla zahvalo
Marku Pascalu Rožmanu za dobrodelni
koncert.
V zaključnem delu se nam je Marko Pascal Rožman predstavil z dvema pesmima: Mnogo je ljudi in Iskrenost. Pesem
Mnogo je ljudi govori o tem, da v življenju ni nič samoumevno, zato bi naj bili
za vse hvaležni, čeprav je mnogokrat tudi
hudo. Navdih za pesem Iskrenost je našel
v otrocih, saj verjame, da se od njih lahko veliko naučimo. Poudarja, da vrednote
izginjajo, vse več je zavisti. Bodimo torej
otrokom vzgled, da svet ne bo več v pogubo ujet. Program je povezovala Anja
Copot.
Nataša Vengust
55
šport
Petdeset let Športnega društva Križevci
ekipa je bila daleč najuspešnejša na regijskem in republiškem nivoju. Danes delujejo v društvu naslednje panoge: namizni
tenis, pikado, mali nogomet trojk na odboj, nogomet na travi (člani), nogomet na
travi (veterani) in odbojka na mivki. Kot
rekreacija je v društvu prisotno balinanje,
kegljanje, pohodništvo, kolesarjenje in
druženje članov v Športno rekreacijskem
Športno društvo Križevci, ki se je na
začetku imenovalo Telovadno društvo
Križevci, je bilo ustanovljeno leta 1962.
S svojim petdesetletnim delovanjem in
obstojem je najstarejše športno društvo
v Občini Križevci. Iz ohranjenih zapisov
je razvidno, da je na začetku v društvu
prevladovala gimnastika. Trenirali so v
Logarovcih. V letih od 1946 do 1956 je
prevladovala odbojka, kjer so bili doseženi
lepi rezultati na medobčinskem in republiškem nivoju. Leta 1970 so ustanovili
sekcijo malega nogometa, ki je še danes
motor športnega društva. Nogometna
centru. V društvu smo ponosni na športni
center, za katerega skrbimo in ga urejamo
z veliko prostovoljnimi urami naših članov. V društvu je trenutno sto štiriindvajset članov od blizu in daleč. Pohvalimo se
lahko še z novim nazivom – letos smo bili
izbrani za naj športno društvo Športne
zveze Križevci.
Andrej Weis
Foto: arhiv ŠD Križevci
Drugo kolesarjenje po Občini Križevci
Občinska organizacija Socialnih demokratov (SD) Križevci je organizirala drugo kolesarjenje po naši občini v nedeljo,
23. junija, s pričetkom ob 10. uri v Športno-rekreacijskem centru Križevci. Letos se je dogodka udeležilo petintrideset
kolesarjev. Pred začetkom naše poti nas
je prišel pozdravit poslanec Branko Smodiš. Na kolesarjenju se nam je v Lukavcih pridružil župan mag. Branko Belec.
Prvo postojanko smo imeli v Logarovcih
na kmečkem turizmu Kolar, kjer smo se
okrepčali in za trenutek spočili od prvih
kilometrov. Pot smo nadaljevali po začrtani trasi z naslednjim postankom v Bučečovcih. Malo po 12. uri smo se pripeljali
nazaj v ŠRC Križevci, kjer so nas za kosilo
čakale dobrote z žara. Sledilo je druženje
ob prijetni glasbi, nekateri udeleženci so
se preizkusili tudi v balinanju. Prireditev
so omogočili Občina Križevci, Radenska,
Franjo Karlovčec in vinarstvo Škrget. Celotno pot nas je spremljalo servisno vozilo za morebitne težave in okvare na poti,
vendar hujših na srečo ni bilo. Letošnje
prireditve se je udeležilo več kolesarjev
kot lani, a si vsi želimo, da bi ta prireditev
v prihodnjih letih zaživela v pravem pomenu in s še več udeleženci.
Nataša Vengust
Foto: Melani Vengust
56
GLAS OBČINE 2013
šport
Prleki premagovali blatne, mokre in adrenalinske ovire
na Pokljuki
Oviratlon ni (le) tekmovanje
Zadnjo junijsko soboto se je z devet kilometrov dolgo progo med več kot 1400
udeleženih soočila tudi skupina prleških
in prekmurskih tekmovalcev.
Z izzivi oviratlona na Pokljuki, na katerem je bilo sedemnajst ovir, je z vztrajnostjo, pogumom, dobro voljo in solidarnostjo uspelo progo ter samega sebe
premagati trinajst prleških tekmovalcev,
in sicer: Žan Koroša, Dejan Heric, Žanet
Novak, Sandra Heric, Dejan Hofman,
Tonček Ivančič, Sara Horvat, Boris Rižnar, Aleš Smodiš, Patrik Korošec, Rok
Hunjadi, Primož Lebarič in Nejc Marič,
pridružila sta se jim tudi dva Prekmurca,
Tadej in Jernej Buzeti.
Poleg tega, da so premagali osebni izziv, ki
mu v Sloveniji ni para, so pri premagovanju ovir, tako kot se za oviratlonce spodobi, pomagali drug drugemu in s skupnimi
močmi prispeli do cilja. Že na začetku jih
go podal že v prvem valu, malo za njim
je oviratlonce s premagovanjem ovir, kot
se zanj spodobi, v smeh spravljal fitnes
inštruktor Srđan Mišić. V ekipi Fitzone
je startal eden naših najboljših motokrosistov Klemen Gerčar. Rado Mulej je
udeležence pozdravljal ob prihodu v cilj,
na podelitvi sta raperske barve zastopala
Trkaj in Challe Salle, za vzdušje na Pokljuki pa sta skrbela tudi judoist Sašo Je-
interaktivno tablo v bolnišnični šoli URI
– Soča.
je ob pozitivnem vzdušju ogreval kondicijski trener Matej Cankar, navduševali pa
so jih tudi številni znani obrazi. Smučarski skakalec Robert Kranjec se je na pro-
reb in raper ter WFC borec Denis Porčič
Chorchyp. Piko na i dogodku je dodala
podelitev čeka v vrednosti 1480 evrov, ki
je bil namenjen za nakup projektorja za
O oviratlonu
Oviratlon je preizkušnja samega sebe na
osem do deset kilometrov dolgi poti z
različnimi ovirami. Ovire so narejene po
vzoru preizkusa in treninga pripadnikov
modernih specialnih enot s celega sveta.
Nekatere od njih je treba preplezati, skozi druge se je potrebno splaziti, pri tretjih
potrebujete kanček poguma ...
Tadej Buzeti
Foto: www.facebook.com/Oviratlon.Obstacle.Challenge
GLAS OBČINE 2013
57
šport
Ekipa JUNIOR SNV – prvaki že drugo leto zapored
V soboto, 15. junija 2013, je na Športno-rekreacijskem centru Grabe potekal zaključni
turnir medobčinske lige malega nogometa na travi za sezono 2012/2013. Po vseh odigranih tekmah je sledila razglasitev rezultatov enajste sezone MLMN na travi. Letos so
ponovno prvaki JUNIOR SNV. V kolikor jim to uspe ponoviti tudi drugo leto, ostane
prehodni pokal pri njih. Med dobitniki priznanj je bil tudi vratar JUNIOR SNV Kristian Vrbnjak. Ekipa v isti sestavi pod vodstvom trenerja Mirka Rožmana igra že tri leta.
Blažka Slavič
Foto: Albin Šalamun, Mario Skuhala
Tek z naravo
Športno društvo Stara Nova vas je že osmič priredilo Tek z naravo, ki je potekal 15. septembra
2012. Za pomurski pokal se je pomerilo kar dvesto
sedemdeset tekačev. Tudi letos so se udeležili teka
učenci Osnovne šole Križevci. Tekli so v različnih
kategorijah, od baby teka na dvesto metrov, pa vse
do razdalje tisoč petdeset metrov. Sledil je tek za
člane, ki so tekli na 3, 5 km in na 7, 5-kilometrski
progi. Med tekači smo opazili tudi našega župana,
mag. Branka Beleca. Na baby teku je bil med dečki
najhitrejši Nejc Žnidarko, drugi Žiga Sintič, pri
deklicah je slavila Lara Weiss, druga je bila Pija
Ukmar. Na hoby teku je prvi pritekel v cilj Aljaž
Novak, drugi Žan Koroša in tretji Denis Hofman.
Na najdaljši progi pa je bil najhitrejši Danilo
Magdič iz AK Ormož, sledila sta Dejan Priendl
in Matej Gider. Med ženskami je bila najhitrejša
Sonja Neger pred Katarino Sočič in tretjeuvrščeno
Marjeto Gomilšak. Najstarejši udeleženec teka je
bil Polde Dolenc, ki je tudi sicer reden tekmovalec v pomurskem pokalu. Kljub temu da šteje že
enainosemdeset let, je pretekel najdaljšo razdaljo
v manj kot eni uri.
Blažka Slavič
Foto: arhiv ŠD Stara Nova vas
58
GLAS OBČINE 2013
šport
Med nagrajenimi športniki leta 2012 trije iz naše občine
V četrtek, 18. januarja 2013, je Športna
zveza Ljutomer v Biotermah podelila
priznanja za najboljšega športnika, športnico leta 2012, perspektivnega mladega
športnika in športnico, športno društvo in
šolsko športno društvo. Izbor je bil izveden na osnovi Pravilnika o dodeljevanju
priznaj v športu. Za izbrane kandidate so
lahko glasovala športna društva Športne
zveze, poslušalci lokalnega radia, športni
novinarji in člani predsedstva Športne
zveze Ljutomer.
Med našimi občankami si je Tanja Vrbnjak prislužila prvo mesto in naziv športnice leta 2012. Tanja je članica karate
sekcije pri TVD Partizan Ljutomer. Od
lanskega avgusta do sedaj je osvojila naslednje lovorike: državna prvakinja za leto
2012, prvo mesto v Žalcu, prvo mesto v
Postojni, prvo mesto na Euro Cup Avstrija, tretje mesto na mladinskem evropskem
prvenstvu, tretje mesto v Budimpešti in
prvo mesto v Štrigovi na Hrvaškem.
Od občanov je tretje mesto športnika leta
2012 pripadlo Jožetu Sagaju ml., ki je
član Kasaškega kluba Ljutomer. Dosegel
je štiriintrideset zmag, od tega enaindvajset v Sloveniji, deset na Madžarskem, dve
v Avstriji in eno v Nemčiji.
Nagrado za perspektivno športnico 2012
je prejela judoistka Maša Štuhec, saj je
bila v letu 2012 državna podprvakinja v
kategoriji U13 do sedeminpetdeset kilogramov.
Andreja Kurbos
Foto: Meta Štuhec
Evropsko prvenstvo v Amsterdamu
Od 13. do 16. junija je v Amsterdamu potekalo
evropsko prvenstvo v hip hopu, breakdancu in electric boogiu. Sodelovalo je okoli dva tisoč petsto tekmovalcev iz petindvajsetih držav. Plesni klub Zeko
je na evropsko prvenstvo potoval s šestimi plesalci.
Najbolje se je odrezal Aleš Ivanuša, ki je med breakdance solisti osvojil četrto mesto, David Cimerman pa v isti kategoriji osemnajsto mesto. Članska
breakdance ekipa je osvojila četrto mesto (Dejan
Zečević, David Cimerman, Brin Matko Juvančič,
Aleš Ivanuša, Dejan Gregl in Kevin Mekicar). Žal
mi je, da nista bila Aleš in Filip v zadnjem boju za
napredovanje stoodstotna, ker sta si oba poškodovala mišico. Hip hoperji smo naredili velik korak
naprej, kar me zelo veseli, smo na pravi poti, da se
čim hitreje približamo najboljšim. Kot vodja slovenske reprezentance, bilo nas je petsto trinajst, sem
zelo zadovoljen, ni bilo posebnih težav in rezultati
ostalih reprezentantov so bili odlični.
Dejan Zečevič
Foto: arhiv plesna šola Zeko
GLAS OBČINE 2013
59
šport
ŠPORTNA ZVEZA KRIŽEVCI
Rezultati športnih tekmovanj v letu 2012/13
MEDOBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA NA TRAVI KRIŽEVCI
(vodja tekmovanja: Pavel Zorko)
m.
ekipa
k
z
r
p
gol razlika
točke
1.
Junior Stara Nova vas
22
18
2
2
118:55
56
2.
Križevci
22
16
0
6
114:72
48
3.
ŠD Ključarovci
22
13
3
6
105:58
42
4.
ŠD LO-KO Logarovci Kokoriči
22
13
2
7
100:65
41
5.
MRD
22
13
1
8
117:80
40
6.
Habitus Lukavci
22
11
1
10
72:75
34
7.
ŠD Bunčani
22
10
2
10
81:93
32
8.
ŠD Berkovci
22
9
1
12
78:88
28
9.
Kalinovjak Bučečovci
22
7
2
13
71:82
23
10.
Slaptinci
22
7
1
14
83:104
22
11.
MDC Zetor Vučja vas
22
4
0
18
55:140
12
12.
ŠD Grabe
22
3
1
18
61:143
10
Naj strelci:
goli
Zaključni turnir (ŠC Grabe 15. 6. 2013):
igralec
m
ekipa
61
Kolbl (MRD)
1.
ŠD Grabe
38
Žajdela (ŠD Križevci)
2.
Kalinovjak Bučečovci
32
Puhar (ŠD Bunčani)
3.
ŠD LO-KO
25
Skuhala ( Junior SNV)
4.
MDC Zetor Vučja vas
23
Kotnik L. (ŠD LO-KO), Stanjko R. (MRD)
21
Panič (Luk.), Kapun M. (Berk.), Rajh (Slap.)
19
Brumen ( Junior SNV)
Fair play: MDC Zetor Vučja vas
Junior Stara Nova vas
60
GLAS OBČINE 2013
šport
Križevci veterani
MEDOBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA NA TRAVI ZA VETERANE
(vodja tekmovanja: Pavel Zorko)
m.
ekipa
k
z
r
p
gol razlika
točke
1.
Križevci
18
16
1
1
105:43
49
2.
Podgrad
18
15
0
3
85:51
45
3.
Lomanoši
18
11
2
5
54:52
35
4.
Bulls
18
10
2
6
70:52
32
5.
Swing
18
8
2
8
69:67
26
6.
Berkovci
18
7
1
10
69:66
22
7.
Texas bar Videm
18
6
3
9
68:71
21
8.
ŠD LO-KO veterani
18
5
1
11
61:76
18
9.
Frizerstvo Milena Stara Nova vas
18
3
2
13
42:76
10
10.
Negova
18
1
0
17
33:102
1
Zaključni turnir (ŠC Stara Nova vas 14. 6. 2013):
GLAS OBČINE 2013
m
ekipa
1.
Frizerstvo Milena Stara Nova vas
2.
Texas bar Videm
3.
Križevci
4.
Berkovci
61
šport
ZIMSKA OBČINSKA LIGA MALEGA NOGOMETA TROJK NA ODBOJ
(vodja tekmovanja: Andrej Weis)
PRVA LIGA
DRUGA LIGA
1.
Top Finedika
7
5
2
0 38:16 17
1. MRD Coctail bar
6
4
2
0 25:17 14
2.
100+
7
5
0
2 39:12 15
2. Black energy
6
3
2
1 29:21 11
3.
Flor mont
7
4
2
1 27:13 14
3. Slaptinci
6
3
1
2 26:18 10
4.
Picerija MBM
7
3
2
2 22:24 11
4. ŠD Bunčani
6
3
0
3 21:23
9
5.
Berkovci
7
2
1
4 22:25
7
5. Vald Bučečovci
6
2
1
3 20:18
7
6.
Aries-IT
7
2
1
4 23:30
7
6. Med. prevozi Nedeljko
6
2
0
4
11:9
6
7.
Montaža Vrbnjak
7
2
1
4 20:34
7
7. Bar Baza veterani
6
1
0
5 17:24
3
8.
Vaška mafija
7
0
1
6
1
10:4
Naj strelci prve lige:
goli
Naj strelci druge lige:
goli
igralec
igralec
18
Žajdela (Top Finedika)
13
Kutoš (Slaptinci)
17
Hodnik (100+)
11
Vok (Slaptinci), Juterša (Vald Bučečovci)
11
Petek (100 +)
10
Majcen M. (Black Energy)
Naj trojka prve lige:
Naj trojka druge lige:
Naj trojka-mladi
Boštjan Žajdela (Top Finedika)
Štefan Kutoš (Slaptinci)
Uroš Pihler (Bunčani)
Tomaž Hodnik (100+)
Tadej Čuk (Black Energy)
Luka Pihler (Bunčani)
Aleš Petek (100+)
Rok Stajnko (MRD Coctail bar)
Matej Vok (Slaptinci)
Zaključni turnir (10. 2. 2013, OŠ Križevci):
m
ekipa
1.
Top Finedika
2.
Flor Mont
3.
Vald Bučečovci
Naj strelec: Boštjan Žajdela (11 zadetkov)
Top Finedika
62
Ključarovci veterani
GLAS OBČINE 2013
šport
OBČINSKA LIGA V NAMIZNEM TENISU
(vodja tekmovanja: Aleš Čuk)
m.
ekipa
k
z
r
p
razlika
točke
1.
Ključarovci veterani
14
12
2
0
82:36
26
2.
International Jelen Lukavci
14
12
1
1
81:34
25
3.
MDC Zetor-Bučečovci
14
9
1
4
75:45
19
4.
Križevci 1
14
8
0
6
62:53
16
5.
ŠD LO-KO
14
6
2
6
60:54
14
6.
ŠD Berkovci
14
4
0
10
45:70
8
7.
Suhogradnja Baumont Ključarovci
14
1
0
13
25:80
2
8.
Križevci 2
14
1
0
13
24:82
2
m.
naj igralci
z
p
%
1.
David Novak
37
0
100, 0
International Jelen Lukavci
2.
Bojan Jagodič
30
4
88, 2
Ključarovci veterani
3.
Danijel Cvetko
33
5
86, 8
MDC Zetor-Bučečovci
4.
Marjan Koroša
29
11
72, 5
Križevci 1
5.
Sašo Ropoša
23
11
67, 6
MDC Zetor-Bučečovci
6.
Slavko Dunaj
22
11
66, 6
International Jelen Lukavci
7.
Drago Kozar
24
12
66, 6
Ključarovci veterani
8.
Matej Kapun
27
14
65, 8
ŠD Berkovci
9.
Franc Šafarič
13
8
61, 9
ŠD LO-KO
10.
Milan Majcen
21
13
61, 7
ŠD LO-KO
ekipa
Zaključni turnir – OŠ Križevci 2. 3. 2013:
Posamično:
Pari:
1.
Sašo Ropoša (MDC Zetor Bučečovci)
1.
Slavek Dunaj, David Novak (Internat. Jelen Lukavci)
2.
David Novak ((International Jelen Lukavci)
2.
Srečko Horvat, Marjan Koroša (Križevci 1)
3.
Matej Kapun (ŠD Berkovci)
3.
Marko Kreft, Matej Kapun (ŠD Berkovci)
Prehodni pokal Šport plus Ljutomer: International Jelen Lukavci (Slavek Dunaj, David Novak)
OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V NAMIZNEM TENISU – 20. 1. 2013, OŠ KRIŽEVCI
(vodja tekmovanja: Aleš Čuk)
Mladinci – posamezno:
Mladinci – pari:
1.
Matej Kapun (Berkovci)
1.
Simon Kapun, Matej Kapun (Berkovci, Berkovci)
2.
Jaka Slavič (Križevci)
2.
Kristjan Vrbnjak, Timotej Jagodič (Ključarovci, Ključarovci)
3.
Kristjan Sagaj (Ključarovci)
Člani – posamično:
Člani – pari:
1.
David Novak (Lukavci)
1.
Jože Slavič, Jaka Slavič (Križevci, Križevci)
2.
Franc Šafarič (Berkovci)
2.
Marjan Koroša, Miroslav Kolbl (Križevci, Križevci)
3.
Sašo Ropoša (Bučečovci)
3.
Drago Kozar, Bojan Jagodič (Ključarovci, Ključarovci)
GLAS OBČINE 2013
63
šport
OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V TENISU – 8. 9. 2012, BANOVCI
(vodja tekmovanja: Dejan Heric)
Člani – posamično:
Člani – pari:
1.
Bojan Vidnar (Logarovci)
1.
Bojan Vidnar, Dejan Hofman (Logarovci, Bučečovci)
2.
Milan Majcen (Logarovci)
2.
Dejan Heric, Denis Hofman (Boreci, Bučečovci)
3.
Dejan Heric (Boreci)
3.
Zoran Špindler, Milan Majcen (Iljaševci, Logarovci)
OBČINSKA LIGA V ELEKTRONSKEM PIKADU (301 D.O.)
(vodja tekmovanja: Milan Majcen)
1-LIGA
m.
ekipa
k
z
r
p
razlika
točke
1.
Boosters
14
9
3
2
87:53
21
2.
Naš ovinek Logarovci
14
9
2
3
87:53
20
3.
Gabrijelov barček Vučja vas
14
8
3
3
83:57
19
4.
Kasač Veržej
14
7
4
3
77:63
18
5.
LO-KO Bar Baza Logarovci
14
7
2
5
72:68
16
6.
Bar Spomin Lukavci
14
4
0
10
51:89
8
7.
Boreški veterani
14
2
1
10
55:85
6
8.
Berkovci
14
1
1
11
48:92
4
m.
ekipa
k
z
r
p
razlika
točke
1.
LO-KO Kauboysi
12
9
3
0
83:37
21
2.
MRD Shooters Križevci
12
8
2
2
73:47
18
3.
ŠD Grabe
12
6
3
3
71:49
15
4.
MRD Kapučinke Križevci
12
6
2
4
61:59
14
5.
ŠD Bunčani
12
1
5
6
52:68
7
6.
Taxi bar Frč Iljaševci
12
2
2
8
40:80
6
7.
Nomis plus Bučečovci
12
1
1
10
40:80
3
2-LIGA
naj igralci 1. liga
64
t
z
p
%
ekipa
naj igralci 2.liga
t
z
p
%
Denis Hamler
38
31
7
81,6
Gabrijelov barček
Stanko Budja
36
32
4
88,9
MRD Shooters
Leon Mertuk
39
31
8
79,5
Boosters
Damir Zmazek
36
27
9
75,0
LO-KO Kauboysi
Sebastijan Antolin
33
25
8
75,8
Boreški veterani
Borut Marinič
30
22
8
73,3
LO-KO Kauboysi
Bogdan Vaupotič
38
28
10
73,7
Kasač Veržej
Robert Mihalič
36
24
12
66,7
ŠD Grabe
Boštjan Heric
42
30
12
71,4
Naš ovinek
Patrik Korošec
30
20
10
66,7
MRD Shooters
Milan Majcen
38
24
14
63,2
Naš ovinek
Robi Zabavnik
36
23
13
63,9
MRD Kapučinke
Alojz Križan
42
26
16
61,9
Bar Baza
Boris Rižnar
36
21
15
58,3
MRD Kapučinke
Bojan Vidnar
39
24
15
61,5
Naš ovinek
Sebastjan Šumak
33
19
14
57,6
ŠD Bunčani
Mihec Topolnik
35
21
14
60,0
Boosters
Blaž Štuhec
36
20
16
55,6
ŠD Grabe
Andrej Weis
41
22
16
53,7
Kasač Veržej
Rado Hanžekovič
33
16
17
48,5
Nomis plus
ekipa
GLAS OBČINE 2013
šport
Zaključni turnir – Križevci 8. 3. 2013:
Člani – posamično:
1.
Leon Mertuk (Boosters Boreci)
2.
Boštjan Heric (Naš ovinek Logarovci)
3.
Bojan Vidnar (Naš ovinek Logarovci)
Člani – pari:
1.
Primož Kolbl, Robi Raščan (Gabrijelov barček Vučja vas,
LO-KO Bar Baza Logarovci)
2.
Andrej Weis, Bogdan Vaupotič (Kasač Veržej)
3.
Bojan Vidnar, Milan Majcen (Naš ovinek Logarovci)
Boosters Boreci
OBČINSKO PRVENSTVO OBČINE KRIŽEVCI V ELEKTRONSKEM PIKADU – 2. 2. 2013, LOGAROVCI
(vodja tekmovanja: Peter Lupša)
Članice – posamično (9 tekmovalk):
Članice – pari (5 parov):
1.
Natalija Kšela (Berkovci)
1.
Sabina Osterc, Urška Osterc (Križevci, Križevci)
2.
Tadeja Puklavec (Križevci)
2.
Anja Vrbnjak, Andreja Lupša (Logarovci, Kokoriči)
3.
Urška Osterc (Križevci)
3.
Petra Topolnik, Tjaša Štuhec (Iljaševci, Logarovci)
Člani – posamično (51 tekmovalcev):
Člani – pari (27 parov):
1.
Leon Mertuk (Boreci)
1.
Bogdan Vaupotič, Andrej Weis (Lukavci, Iljaševci)
2.
Marko Sagaj (Lukavci)
2.
Robi Mihalič, Blaž Štuhec (Grabe, Logarovci)
3.
Dejvid Kšela (Berkovci)
3.
Bojan Vidnar, Milan Majcen (Logarovci, Logarovci)
Mladinci – posamično (11 tekmovalcev):
1.
Mitja Kolbl (Boreci)
2.
Mario Majcen (Logarovci)
3.
Kristjan Heric (Logarovci)
Zbral in pripravil:
Milan Majcen, predsednik ŠZ
Dan športa 2012, 25. 8. 2012, ŠRC Križevci
a) namizni tenis (9 parov)
1. mesto: Bučečovci (Filipič, Ropoša)
2. mesto: Ključarovci (Kozar, Jagodič)
3. mesto: Lukavci I (Novak, Dunaj)
e) vrtno kegljanje, ženske (9 parov):
1. mesto: Boreci (Cvetka Mertuk, Tina Mertuk)
2. mesto: Križevci (Dragica Koroša, Sonja Horvat)
3. mesto: Kokoriči (Nada Maučec, Nada Klobasa)
b) nogomet, trojke (12 ekip)
1. mesto: Ključarovci (Budja,Vrbnjak, Meznarič)
2. mesto: Križevci ( Petek, Sovič, Osterc, Rižnar, Hojnik)
3. mesto: Berkovci (Kurbos, Suhač, Kapun, Špindler, Županec)
f ) odbojka na mivki (8 ekip)
1. mesto: Križevci (Žan Koroša, Sara Horvat, Jakob Slavič, Jošt Slavič, Boris Rižnar)
2. mesto: Lukavci (Damjan Šumak, David Novak, Martina Novak, Denis Belec)
3. mesto: Bučečovci (Sašo Ropoša, Denis Hofman, Laura Šijanec, Sandi Juterša)
c) pikado (19 dvojic)
1. mesto: Vučja vas 1 (Čuk, Klobasa)
2. mesto: Kokoriči (Heric, Raščan)
3. mesto: Boreci (Mertuk, Kolbl)
g) vlečenje vrvi (6 ekip)
1. mesto: Stara Nova vas (M. Zver, I. Zver, Gaberc, Rajh, Rožman, Šalamun, S. Zver)
2. mesto: Križevci (Ivančič, Topolšek, Korošec Patrik, Korošec, Budja)
3. mesto: Boreci ( Kolbl, Forjanič, L. Mertuk, Grašič, Žitnik, D. Mertuk)
d) balinanje (18 ekip)
1. mesto: Iljaševci (Miran Dajčar, Jani Farkaš)
2. mesto: Lukavci (Branko Belec, Roman Kavaš)
3. mesto: Boreci (Marjan Mertuk, Marin Franc)
h) tek 2 x 400 metrov:
1. mesto: Križevci 1 (Marko Sovič, Sara Horvat)
2. mesto: Boreci (Aleš Ivanuša, Nina Antolin)
3. mesto: Križevci 2 (Primož Korošec, Sonja Horvat)
GLAS OBČINE 2013
65
popotniški kotiček
Aljaska, pozabljena Rusija
Čeprav sva po tem šla vse do Yellowstone
parka, Grand Canyona, Las Vegasa, Los
Angelesa in po znameniti cesti naprej še
do San Francisca, nama je Aljaska po-
kazala nekaj povsem drugačnega. Lani
septembra sva tako pristala v največjem
mestu te zvezdne države ZDA – Anchorage. Že letališče je po svoji drugačnosti in
urejenosti dajalo vtis, da Aljaska ne spada
v Ameriko.
Kot v načrtu sva si izposodila avtomobil
ter se odpravila proti nacionalnem parku Denali. Anchorage je kot vsa ameriška mesta, sistem pravokotnih ulic, brez
kakršne koli enosmerne ulice. Ker nimaš
občutka, katera cesta je glavna, se je Evropejcu zelo zanimivo prvič peljati skozi
ameriško mesto, še posebej, če ima avtomobil avtomatski menjalnik. Izčrpana sva
prispela do hotela na pečini in se odpravila na večerjo v restavracijo hotela. Hrana
je bila izjemna, zraven tega pa sva spoznala še študentko iz Srbije, ki nama je popestrila večer. Naslednji dan naju je čakala
12-urna vožnja skozi nacionalni park Denali. V park je vstop mogoč le s posebnimi
busi, ki so podobni busu iz knjige Into the
Wild Christophera McCandlesa. Vožnja
skozi park je že po prve pol ure postala
zanimiva. Prvič v življenju sva namreč videla losa v naravi ter septembra doživela
sneg. Videli smo kar nekaj rjavih medvedov, eden nam je prišel celo čisto do busa,
kar se redko dogaja. Narava je neopisna,
prav tako te živali in rastlinje pustijo brez
besed. Kraljica tamkajšnje narave pa je
6194 metrov visoka gora McKinley. K
njej je z upanjem, da najdejo zlato, zaman
prihajalo stotine ljudi, da bi uresničilo
svoje »ameriške sanje.« Veličasten pogled
nanjo daje občutek strahospoštovanja ter
opraviči nesrečne zgodbe vseh rudarjev.
Pot sva nadaljevala proti Fairbanksu, kjer
66
sva na reki Chena videla tekmovalne haskije ter sušenje lososa. Na vožnji po prečudoviti Alaska Highway nisva niti slutila,
kaj naju čaka. Prišla sva v mrtvo pokrajino.
Pokrajino ob mestu Tok je namreč zajel
požar, ki je skozi celotno poletje uničil
gozd v velikosti Slovenije. Občutek pa
je bil tak, kot da bi se vse skupaj zgodilo
včeraj. Celo pot sva bila brez besede, saj
ni bilo videti konca požganim drevesom.
Zelo se nama je mudilo, saj je bila kanadska meja odprta le do 20. ure. Vožnja po
snegu in grozni cesti po hribu je bila še
bolj grozna, vendar nama je za las uspelo
priti preko meje v Dawson City. Vnaprej
nisva vedela, da je v to mesto možno priti
le s trajektom preko reke Yukon, zato se je
vse skupaj še dodatno zavleklo. Vsak dan
sva posebej rezervirala hotele, saj nikoli
nisva vedela, do kod bova prišla. Ravno
tukaj, ko sva bila najbolj utrujena, ni bilo
nobenih prostih sob. V enem hotelu so
naju napotili do prenočišča, ki je bilo pol
ure stran. Izčrpana sva prišla do osamljene
bencinske črpalke, ob kateri je bil hotel.
Ko je oče z veseljem poskušal kokakolo, je
ta imela vonj po bencinu. Ampak, ravno
take stvari naredijo potovanja nepozabna.
Naslednji dan sva si ogledala mesto
Dawson, nekoč središče Klodnike Golden Rusha, ki spominja na pravo kavbojsko mesto. Nato sva se napotila proti reki
Kluane, kjer nama je pot prekrižal velik
črni medved. Po polurnem opazovanju
sva se vrnila na Aljasko, natančneje v mesto Valdez oziroma v Švico Aljaske. Ribiško pristanišče res deluje kot Švica, saj
ga s vseh strani obdajajo gore ter ledeniki,
GLAS OBČINE 2013
popotniški kotiček
zato je bila noč tam nekaj posebnega.
Vse moje misli so že bile pri kitih in orkah,
saj sem komaj čakala, da naslednji dan
vracijo ob morju, kjer sva okusila odlično
pripravljenega lososa. Zgodaj zjutraj sva
se napotila do ladje Orca, s katero smo se
odrineva za mesto Seward. Po celodnevni
vožnji po neokrnjeni naravi sva končno
prispela do hotela ter se napotila v resta-
odpravili do ledenika Northwestern. Tam
smo v tišini doživeli odlom velikega kosa
ledenika, kar je vsakemu dalo nov pogled
GLAS OBČINE 2013
na svet. Na poti nazaj smo opazili kita,
orke ter veliko drugih živali.
Čeprav stežka, sva že naslednji dan morala v Anchorage, kjer sva imela let do
Vancouvra. Mesto je definitivno vredno
ogleda. Zame, ki menim, da mesta brez
dobre pristne tržnice ni, je bila tamkajšnja
nekaj drugačnega. Do nje sva se pripeljala z ladjico pod mostom Granville in tam
končala svojo zgodbo v Aljaski ter se usedla na letalo za San Francisco.
Življenje kot ga ponuja Aljaska, nam ni
blizu. Po eni strani sproščenost in lepoto narave, po drugi strani njeno nepredvidljivo ter osorno plat. Vse skupaj se da
povezati v zemljo, ki razširja obzorja. Slednje je namreč moja največja lastnina, ki
mi jo je podarila družina. Širok pogled na
svet ter nešteto izkušenj je tisto, kar me
je v življenju že večkrat rešilo ter mi dalo
ogromno motivacije.
»Ne govorite mi, koliko znanja imate, povejte mi raje, koliko ste potovali.« (Mohammed)
Saša Štuhec
67
popotniški kotiček
Potovanje v Rio de Janeiro
Rio de Janeiro se nahaja na eni najlepših
mestnih lokacij na svetu – med strmimi
pobočji in Atlantskim oceanom, katerega
sijajno obalo sestavljajo očarljivi zalivi in
čudovite plaže. Ker leži v tropskem pasu,
praktično nima letnih časov in je preko
celega leta prijetno toplo, zato ljudje večinoma tekajo naokrog v poletnih oblačilih in obuti v japonke (havajke). Je drugo
največje mesto Brazilije in do leta 1960 je
bilo glavno mesto, nahaja se na jugovzhodni obali in šteje dobrih šest milijonov
prebivalcev.
Rio je znan po svojem gracioznem karnevalu, ki vsakega Brazilca kar obnori, v
temperamentu sambe, s svojo osupljivo
pokrajino, z eksotičnimi plažami, ki se
ponašajo z drobcenimi bikinkami. Domačini so ponosni na svojo glasbo, borilno
veščino capoeiro, verske festivale, njihovo neokrnjeno naravo, raznoliko kuhinjo,
obnori pa jih nogomet. Za Brazilce je
68
nogomet svet – včasih bolj kot vera. Ena
izmed stvari, če ne celo najpomembnejša
med vsemi, ki popotnika začara, pa so nedvomno ljudje.
Preseneča rasna mešanost prebivalstva, od
skandinavsko belih do azijatov, mulatov,
mesticev in črncev. Prebivalci Ria, poimenujejo se Carioce, so prijazni, sproščeni in
zgovorni, polni energije in strasti, pred-
vsem pa ljubitelji vsega lepega in zabavnega. Brazilci nasploh so narod, ki najraje
od vsega pleše, se zabava in igra nogomet,
poleg tega so tudi zelo spoštljivi in gostoljubni. Veliko pozornost posvetijo družini,
družabnim srečanjem ter spoštovanju vere
in tradicije, ki prehaja iz ene generacije v
drugo. Večina Brazilcev je katolikov, vera
pa jim predstavlja širok spekter veroizpovedi in verovanj. Močan pečat ima tudi
televizija, dober primer so novelas – po
naše limonade.
V Braziliji ljudje govorijo »brazilsko« portugalščino, delno razumejo tudi špansko, a
le peščica, predvsem turistični delavci in
bolj izobraženi, tudi angleško.
Peščene plaže s palmami, sproščenost
in eksotično vzdušje te takoj prepričajo.
Samo življenje Brazilcev je zelo povezano s plažo, ki je živahna štiriindvajset ur
in tudi ponoči razsvetljena. Obisk znamenitih in nekaj kilometrov dolgih plaž
Ria, med katerimi izstopata predvsem
Copacabana, kot ena najbolj slavnih plaž
GLAS OBČINE 2013
popotniški kotiček
na svetu, in manj znana ter bolj prijetna
Ipanema, je vsakodnevna praksa. Mlade
in stare generacije se po končanem delavniku zgrnejo na plaže, kjer radi pokažejo svoja negovana telesa, občudujejo lepa
dekleta, se družijo in enostavno uživajo.
Ob nedeljah se ceste ob plažah zapro in
življenje se preseli tja. Res, pestro, zanimivo in za nas nepozabno ter nepredstavljivo dogajanje. Razne športne aktivnosti: nogomet, odbojka ali tenis na mivki,
plavanje, deskanje na valovih in tudi kolesarjenje, rolkanje ali fitnes na plaži so del
sovo vodo, ki jo dobite postreženo kar iz
sadeža, lahko si privoščite sveže stisnjeni
sok iz tropskega sadja, lokalni koktajl caipirinha (žgana pijača iz sladkornega trsa,
limone, sladkorja in ledu) ali pa osvežujoč
sladoled iz acai jagod (açaí – supersadež
in antioksidant, ki raste v tropskih gozdovih Brazilije).
Najbolj prepoznavna ikona Ria je definitivno skoraj štirideset metrov visoki kip
Kristusa Odrešenika (portugalsko Cristo
Redentor), ki ga obdaja narodni park z
džunglo Tijuaca. Drugi največji kip na
svetu je simbol krščanstva in se nahaja na
vrhu gore Corcovado, od koder se da občudovati panoramo mesta z njegovo okolico. Ob obisku in odkrivanju starega dela
mesta se ne sme zamuditi vzpona z gondolo na Pao de Acúcar (sladkorni stožec),
saj je z vrha neverjetni razgled nad mesto
in širšo okolico. Prav tako je priporočljiv
adrenalinski let z zmajem nad mestom ter
seveda obisk nogometne tekme na stadio-
vsakdana. Promenadna pot s številnimi
lokalčki ob plažah ponuja osupljiv pogled,
zraven pa izberete osvežitev s svežo koko-
nu Maracana, ki je eden največjih in najbolj znanih nogometnih stadionov sveta.
Značilnost Ria kot tudi drugih velemest
Brazilije so favele, to so najbolj revne četrti oziroma predeli, ki se razprostirajo po
hribih in obrobjih mesta. Tja so se zatekli
ljudje iz brazilskega podeželja, ki so prišli iskat svetlo prihodnost. Obisk favele
je prav posebno in sploh ne tako nevarno
doživetje, ki se kljub revščini in bedi konča z brazilskim nasmehom.
Socialne razlike zbledijo ob bučnih in pisanih praznovanjih, ki dosežejo vrhunec
ob karnevalu. Karneval je najbolj znana
zabava, Brazilci ga preprosto obožujejo
in mnogim predstavlja največji dogodek
leta. Najbolj znan je prav v Riu de Janeiru,
kjer na posebnem stadionu imenovanem
»sambodromo« šole sambe vsako leto
pripravijo posebno koreografijo in kostumografijo na posebej za to priložnost
napisano sambo.
Čeprav Rio velja za eno nevarnejših mest
na svetu, tega ne občutiš, če se držiš določenih pravil in priporočil, kot pravzaprav
vsepovsod v ogromnih mestih.
Rio de Janeiro te v trenutku osvoji, vsaj
mene je. Za mnoge je to eno najlepših
mest, velja pa za eno izmed najbolj seksi
mest na Zemlji. Na eni strani ga obdaja
visoko, z džunglo poraslo gorovje, na drugi strani pa ga obliva čisto morje z lepimi
peščenimi plažami, zalivi in otočki. Vsekakor pa ima med vsemi mesti najlepše
razglede. Carioce pravijo svojemu mestu
kar »Cidademaravilhosa« – čudovito mesto, in to tudi je.
Razgibana narava, pisana kultura in predvsem dinamični ljudje ustvarjajo edinstveno energijo, ki krasi Rio, zato ga uvrščajo med najbolj priljubljene turistične in
popotniške destinacije. Rezultat vseh teh
različnosti je živahno, veselo in sproščeno vzdušje, ki je znano kot brazilski način
življenja.
V naslednjih letih bo Rio v središču dogajanja in medijske pozornosti, saj bo osrčje
brazilskega nogometa že leta 2014 gostilo
svetovno prvenstvo v nogometu, leta 2016
pa bo prizorišče poletnih olimpijskih iger.
Aleš Rajh
GLAS OBČINE 2013
69
popotniški kotiček
Trekingi po narodnih parkih Kalifornije, Arizone, Utaha
in Nevade
Če sem popolnoma iskrena, na mojem seznamu prednostnih petih turističnih točk,
ki jih enostavno moram videti, še zdaleč ni bilo Amerike. A vendarle je padla
odločitev, da se s fantom podava na turo
po Združenih državah Amerike, več časa
si vzameva za ogled nacionalnih parkov,
medtem ko mesta preletiva na hitro. To je
bil sprejemljiv dogovor; če bi se odločala
še enkrat, bi glede na videno in doživeto
storila enako. Los Angeles in Las Vegas
sta naju pustila ravnodušna, lahko bi rekla
(ob koncu dneva) celo malce živčna. Ves
ta hrup, gneča, petpasovnica v L. A-ju in
izguba časa, da prideš iz enega konca mesta na drugega. Simpatični sta bili mesteci Monterey in Santa Cruz, medtem ko
je San Francisco zgodba zase – pustil je
lepe spomine, še posebej kolesarjenje čez
znameniti most Golden Gate, vožnja s
tramvajem, strme ulice, najbolj zavito ulico na svetu imenovana Lombard Street,
in naselje Alamo Square, kjer sem zaman
iskala Steva Urkla, da o sladoledu Old
Fashion Vanilla, ki je bil tako pregrešno
dober, ne bom niti začela. A nepozabni in
razburljivi so bili trekingi, pri katerih me
ni ustavila niti šestmesečna nosečnost.
Najprej sva si ogledala mesto Sedono, ki
leži v severni Arizoni v Red Rock State
Parku, do katerega sva se pripeljala skozi
iglasti gozd pinij skozi Oak Creek Canyon, ki ga je izoblikovala reka. Vožnja po
Sedoni, med katero lahko opazuješ osupljive rdeče skalne formacije, ki so jim
domačini nadeli posebna imena (Snoopy Rock, Bell Rock, Cooffepot Rock,
Cathedral Rock), je dolga približno 20
milj, opaziti je čudovite vile, imaš veliko
možnosti za različne športe v naravi (pohodništvo, kolesarjenje, vožnja z džipi,
helikopterjem, vožnja z balonom). Tukaj
sva kupila celoletno karto za vstop v nacionalne parke – American the Beautiful
70
Pass, ki se nama je zares obrestovala, saj
sva prihranila kar nekaj denarja, kot če bi
za vsak vstop v nacionalni park posebej
plačevala vstopnine. Za prvi najin treking
sva izbrala vzpon na Bell Rock. Sama sem
omagala nekje na sredini in v senci, s pogledom na Courthouse Rock, počakala,
da se je Miha vrnil.
Drugi dan sva se zgodaj podala na pot do
Grand Canyona. Na poti sva se ustavila še
pri Sunset Craterju in se podala na krajša
trekinga, z razgledom na vulkan (Lenox
Crater trail) in po poti, kjer je tekla lava
(Lawa flow trail), nato sva se ustavila še
pri Wupatki nacional munumentu, vasici,
v kateri so nekoč živeli Indijanci. Ogromen kanjon, dolg blizu 450 kilometrov
(ustvarila ga je reka Kolorado, ki teče
1500 metrov globoko), katerega strme
stene soteske razkrivajo kamninske plasti stare več kot 2000 milijonov let, sva si
najprej ogledala z vzhodne strani, nato sva
se odpeljala do Grand Canyon Village in
vstopila na brezplačni avtobus, ki nas je
popeljal do razglednih točk. Izstopila sva
na Hopi pointu, ki velja za točko, od koder se najlepše vidi sončni zahod. Drugi
dan sva se odločila oditi na treking v kanjon. Čuvaji v nacionalnem centru so naju
opozorili, da naj predvidiva, da potrebujemo za dokaj zahtevni vzpon dvakrat
več časa kot za spust, medtem ko si je za
treking do dna kanjona in nazaj potrebno
vzeti vsaj dva dni, z možnostjo prenočitve v kampu Indian Garden. Izbrala sva
South Kaibab trail in se odločila spustiti
le do druge točke – Cedar Ridge, do katere je bilo dobre tri milje hoje, kar je 4, 8
kilometra.
Naslednji znamenitosti ne spadata pod
narodne parke, a sta tako izjemni, imenovala bi ju lahko čudež narave, zato ju
enostavno moram opisati. Rezervirala sva
si ogled Antelope Canyona, do katerega
so nas zapeljali indijanski vodiči v džipih.
Kanjon upravlja indijansko pleme Navajo.
Naša vodnica nas je popeljala skozi ozek
kanjon, ki je ponujal veliko fotografskih
užitkov in čudovitih razgledov, ko so se
barve prelivale iz temno rjavih, mimo
vijoličastih do svetlih peščenih in rdeče-rumenih. Sončni žarki, ki so se občasno
le prebili v notranjost, so ustvarjali dihjeGLAS OBČINE 2013
popotniški kotiček
majoče poglede. Po ogledu kanjona sva se
zapeljala do parkirišča, nato sva morala
prehoditi še kar nekaj poti do razgledne
točke Horseshoe, kjer reka Kolorado naredi znameniti »U-turn«, obrat za 270
stopinj. Izjemno redek pojav v naravi sva
si ogledala 300 metrov nad reko, od koder
sva s plezanjem na pečine poskušala ujeti
čim lepši razgled.
Monument Valley oziroma Dolino spomenikov sva prevozila in občudovala le iz
avtomobila. Rdeča skalna scenerija Divjega zahoda, kjer so posneli največ filmov
o kavbojcih in indijancih in kjer domuje
John Wayne, naju ni pretirano navdušila.
Bolj sva bila navdušena nad tremi naravnimi mostovi (Natural Bridges), ki jih je
voda izdolbla iz kamna. Uživala sva med
spustom do mostu Sipapu, še posebej po
lesenih lestvah.
Pot sva nadaljevala proti severu do Utaha
in Arches National Parka. Skalna goličava, podobna izmišljenemu planetu, kjer
iz puščavskih tal štrlijo razbrazdani skalni stebri, izklesani v vse mogoče oblike
in velikosti, so se izoblikovali s pomočjo
dežja, vetra in peska. Arch v prevodu pomeni lok, gre torej za nacionalni park z
200 kamnitimi loki in naravnimi mostovi.
Najprej sva si ogledala Balanced Rock, seveda nisva opustila okrepčila, nato sva se
odpravila na krajši treking do severnega
in južnega okna (North and South Window), oziroma do kamnitih Očal. Sledil
je daljši, šestkilometrski treking do Delicate Archa oziroma Rahlega loka (visok
GLAS OBČINE 2013
je 26 m in širok 20 m). Naseljenci so mu
nadeli šaljivo ime Pumparice stare device
ali Kavbojske hlače, saj je eno »koleno«
široko le še 1, 8 metra. Preostanek popoldneva sva, čeprav že zelo utrujena, vseeno
izkoristila še za odkrivanje Canyonlandsa. Zapeljala sva se do prve razgledne
točke, od koder seže pogled na veličino
tega kanjona, skozi katerega na eni strani teče Zelena reka, na drugi strani reka
Kolorado. Nato sva se po kratki pešpoti
sprehodila do Mesa Archa, največkrat fotografiranega loka ob sončnem zahodu.
Ogled kanjona sva zaključila ob sončnem
zahodu s pogledom na lesketajoče odseve
Zelene reke in obrise senc po kamnitem
kanjonu.
Pred ogledom Bryce national parka sva
naredila krajši postanek v Red Canyonu
in se povzpela na hrib, od koder je bil lep
razgled na rdeče skale in zemljo v okolici.
Pokrajina se je začela spreminjati. Manj
je bilo peska, pokrajino skal, kamnov in
kaktusov so zamenjala drevesa. Končno
sva prispela v park, ki naju je oba neizmerno navdušil. Niz skalnih kotlin ali
amfiteatrov, globokih okoli 150 metrov
– stavbna fantazija strnjenih vrst nenavadnih kamnitih igel, stebrov in stolpov iz
peščenjaka in apnenca zgleda pravljično.
Strinjala bi se z izjavo T. C. Baileya, ki je
leta 1876, ko je prvič zagledal te skrivnostne kamnite kiparske stvaritve, dejal, da
gre za najbolj divji in najčudovitejši prizor, ki so jih kdaj uzrle človeške oči. Tisti
dan je bil res poseben. V istem dnevu sva
preživela vse vremenske razmere (padal
je dež, sneg, toča, sijalo je sonce, pihal je
veter), a vendar naju vse to ni odvrnilo
od odkrivanja tega čudeža na Zemlji. Po
obisku razglednih točk sva se odpravila
še po pešpoti do dna v kotlino Brycevega
amfiteatra med točko sončnega vzhoda
(Sunrise Point) in točko sončnega zahoda (Sunset Point). Pozno popoldne sva
nadaljevala pot do Zion national parka,
kjer sva v mraku prehodila Canyon Ove-
rook trail. Naslednji dan sva se odločila za
pohodne ture po parku, do katerih sva se
zapeljala z brezplačnim avtobusom. Začela sva po Lower Emerald Pool Trailu
v sončnem vremenu, na poti naju je ujela nekajminutna nevihta. Po vzponu do
Upper Eemerald Pool Traila in nadalje-
vanju poti po Kayenta Trail sva uživala
v sončnih žarkih, pogledu na zelenje in
mogočna drevesa ter žuborenje reke. Zapustila sva državo Utah in nadaljevala pot
po Nevadi.
Naslednja postaja je bila Dolina smrti
ozirom Death Valley – dežela ekstremnih
temperatur. Najvišja do sedaj izmerjena
temperatura je dosegla 57 stopinj. Maja
je bilo vzdržnih 33 stopinj, ko sva obi-
71
popotniški kotiček
skala najnižjo točko ZDA, 85 metrov
pod morsko gladino. Sprehodila sva se po
posušenem jezeru in strnjeni soli na območju Badwater. Nato sva se zapeljala po
poti Artist drive in naredila postanek še
na Salt Creek Interpretative Trailu, kjer
sva si ob sprehodu po lično urejeni leseni
potki ogledala posebne ribice, imenovane
pupfish, ki živijo le na tem območju in so
sposobne preživeti v najbolj ekstremnih
razmerah. Za sabo sva pustila divjino in
pustinjo in se vračala v Kalifornijo. Čakale so naju mogočne sekvoje in slapovi.
Na poti do tja sva se vozila med ranči,
nasadi pomaranč in limon. Odločila sva
se, da v miru uživava dva dni v Sequia
Nationalnem Parku in poskusiva čim več
prehoditi ter se naužiti spokojnosti in svežine ob pogledu na največja in najstarejša
drevesa na svetu, v želji po iskanju črnih
medvedov in ostalih živalih parka. Ogledala sva si Crystal Cave, se povzpela na
planoto Moro Rock, od koder se nama je
odprl veličasten pogled na sekvoje, seveda sva se morala z avtom zapeljati skozi
znamenitost Tunnel log – podrto sekvojo,
ki so jo izrezali v obliki tunela. Ogledali
sva si največjo sekvojo imenovano General Sherman, staro 2200 let, ki v višino
72
meri 81 metrov, v obseg 24 metrov in tudi
najstarejšo sekvojo z imenom General
Grant. Ta orjaška drevesa lahko dosežejo starost 3200 let, razmnožujejo se preko semen iz storžev, ki nastanejo šele, ko
sekvoja doseže starost sedemdeset let in
visijo na drevesu vsaj dvajset let, da semena dozorijo. Gozdove načrtno požigajo,
saj seme lahko začne kaliti le v primeru
ognja. Na treking poteh sva morala paziti, da nisva imela s sabo nobene hrane, saj
so medvedi sposobni vdreti v avtomobi-
kilometrov dolgo pešpot s 1000 metri višinskega vzpona. Na vrhu sva si privoščila
malico in se okrepčana odpravila navzdol.
Na poti sva med skalami uzrla prvo nevarno klopotačo, ki je hitro pobegnila in
se skrila med skalne odprtine. Nekaj minut za tem nama je pot prekrižala še ena
klopotača, ki pa nama je pognala strah v
kosti. Ob upoštevanju opozorilnih tabel
in nasvetov v vseh vodičih, pa se srečanja z živalmi večinoma končajo brez nevšečnosti. Raznovrstne živali so nama res
le, zato imajo ob vseh pešpoteh posebne
zabojnike, v katere morajo turisti shraniti
hrano. Podala sva se tudi na triurni popoldanski treking ob Kaweah reki do slapov
Tokopah. Na poti navzgor sva srečala kar
nekaj živali, med drugim bobra, in Miha
se je pošalil, da dlje časa hodiva, večje so
živali; upa, da vidiva tudi črnega medveda. In res, ko sva se utrujena vračala, sva
približno 30 metrov pred sabo zagledala
medveda. Srce mi je začelo divje razbijati,
postalo me je strah, a ko sem videla, da se
ni pustil zmotiti in naju je le pogledal ter
nadaljeval svojo pot proti reki, si ob deblu
začel brusiti kremplje v ležernem ritmu,
sem postala pogumna in sva naredila še
nekaj fotografij. Zadnji izmed obiskanih
nacionalnih parkov je bil Yosemite National Park. Prvi dan sva se odločila za ekstremnejši vzpon do slapov Chilnualna, 12
popestrile dan, ugotovila sva, da srečujeva vedno bolj nevarne živali. Čeprav si je
Miha želel videti še gorsko pumo, ki naj
bi bila precej pogosta, sva na mojo pobudo za ta dan zaključila s trekingi. Zadnji
dan v nacionalnih parkih sva si ogledala
še največjo granitno skalo, imenovano El
Capitan, slap Tančica (Bridalveil Fall),
sprehodila sva se po dolini Yosemite, vse
do nižjega slapa Yosemite, medtem ko se
nama je med sprehodom odprl pogled še
na višji slap Yosemite. V času potovanja
sva ugotovila, da je veliko treking poti
ostalo še neosvojenih, zato sva sklenila, da
se sigurno morava še vrniti in raziskati ter
odkriti še ostale kotičke in lepote narodnih parkov Združenih držav Amerike.
Andreja Kurbos
GLAS OBČINE 2013
Foto: Simon Koležnik
nagradna križanka
Geslo križanke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Ime in priimek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Naslov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pošta in kraj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Telefon . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Izpolnjen kupon oddajte ali pošljite na Občino Križevci do 5. septembra 2013 in sodelujte v nagradnem žrebanju.
Podeljene bodo 3 praktične nagrade po slavnostni prireditvi občinskih priznanj 6. septembra 2013 na vaškem jedru pod šotorom.
GLAS OBČINE 2013
73
foto natečaj
Fotogalerija
Vsem se zahvaljujemo za poslane fotografije in sodelovanje na foto natečaju. Izmed prejetih smo izbrali dve, in sicer za naslovnico
fotografijo Mateja Babiča iz Grab in za zadnjo stran fotografijo Vanese Jaušovec iz Berkovcev. Praktični nagradi bosta podeljeni po
slavnostni prireditvi občinskih priznanj 6. septembra 2013 na vaškem jedru pod šotorom.
Tudi v prihodnje bi želeli uporabiti vaše fotografije, zato kar pridno fotografirajte in nam jih pošiljajte na glasobcine@gmail.com.
Andreja Rajh, Ključarovci
Andreja Rajh, Ključarovci
Andreja Rajh, Ključarovci
Bojan Prijol, Ključarovci
Naslovnica
Irena Krajnc, Grabe
Mateja Šoštarič, Lukavci
Krištof Bohanec, Remiza
Melani Gungl, Boreci
Sabina Krajnc, Lukavci
Matej Babič, Grabe
Melani Gungl, Logarovci
Špela Ros, Bučečovci
Matej Babič, Grabe
Melani Gungl, Logarovci
Melani Gungl, Logarovci
Špela Ros, Bučečovci
Matej Babič, Grabe
Miro Ivanjšič, Boreci
Špela Ros, Bučečovci
Zadnja stran
Vanesa Jaušovec, Berkovci
Vanesa Jaušovec, Berkovci
Vanesa Jaušovec, Berkovci
Občina Križevci
Križevci 11
74
9242 Križevci pri Ljutomeru
GLAS OBČINE 2013
napovednik
Prireditve v sklopu 15. občinskega praznika
Občine Križevci
DATUM
DAN
URA
PRIREDITEV
KRAJ PRIREDITVE
ORGANIZATOR
24. 8. 2013
sobota
9.00
Dan športa
ŠRC Logarovci
Športna zveza Križevci
ŠD Lo-ko
30. 8. 2013
petek
10.00
Dan rejcev drobnice Pomurja
(kulinarična razstava)
ŠRC Križevci
Društvo rejcev drobnice
Pomurja KGZS – zavod
MS Občina Križevci
31. 8. 2013
sobota
13.00
Turnir šolanih psov in
predstavitev pasem
Društveni prostori v
Lukavcih
Športno kinološko
društvo LJUTOMER –
KRIŽEVCI
3. 9. 2013
torek
18.00
Srečanje starejših občanov
Vaško jedro pod
šotorom v Križevcih
Občina Križevci
4. 9. 2013
sreda
19.00
Slavičev večer – Panonski človek
Kulturni dom Križevci
Kulturno društvo
Križevci
5. 9. 2013
četrtek
16.00
Smukarija z Romano Krajnčan
ŠRC Križevci
Kulturno in izobraževalno društvo KELIH
6. 9. 2013
petek
18.00
Slavnostna prireditev s
podelitvijo občinskih priznanj.
Slavnostni govornik bo naš
častni občan dr. Marjan Senjur
Kulturni dom Križevci Občina Križevci
6. 9. 2013
petek
19.30
DD Stars (polfinalisti Slovenija
ima talent)
Vaško jedro pod
šotorom v Križevcih
PGD Bučečovci
Občina Križevci
6. 9. 2013
petek
20.00
Zabava pod šotorom z
ansamblom Zaklonišče prepeva
Vaško jedro pod
šotorom v Križevcih
PGD Bučečovci
Občina Križevci
7. 9. 2013
sobota
20.00
Zabava pod šotorom z
ansamblom Modrijani
Vaško jedro pod
šotorom v Križevcih
PGD Bučečovci
Občina Križevci
8. 9. 2013
nedelja
14.00
Kasaška dirka za pokal Občine
Križevci
Hipodrom Ljutomer
KK Ljutomer
Občina Križevci
14. 9. 2013
sobota
13.00
Tek z naravo
Športno igrišče Stara
Nova vas
ŠD Stara Nova vas
Na vse prireditve je vstop prost in vas res lepo in vljudno vabimo.
Praznujmo skupaj 15. let uspešnega obstoja in delovanja naše občine.
GLAS OBČINE 2013
75
www.obcina-krizevci.si