1. No category

Nova
komedija
Toneta Partljiča
Režija:
Vinko Möderndorfer
Igrata:
Renato Jenček, Mojca Partljič
Vinko Möderndorfer
primorski ROMEO in štajerska JULIJA
Za Partljičevo najnovejšo igro Aldo in Micika bi težko rekli,
da je zgolj komedija. Sam avtor jo je podnaslovil: Socialna
komedija o dolgem in srečnem življenju lukarice in tenorista.
Čeprav je igra precej humorna tako na jezikovnem nivoju, kjer
se poskušata sporazumeti človeka iz popolnoma različnih
narečnih območij, kot značajsko in seveda tudi situacijsko, ima
humor, ki ga v tej svoji najnovejši igri pred nami razgrinja Tone
Partljič, v sebi še veliko mero človeške topline. Humor izhaja
iz značajskih posebnosti, situacije, v katere sta postavljena
protagonista pa so vse prej kot komične. Brezdomstvo
in socialna beda mlade Micike ni prav nič zabavna, vendar
njen vitalističen značaj in pa to, kako reagira na lastno bedo,
gledalce kar naprej spravlja v prijazen hehet. Podobno se
dogaja z moškim likom. Fantom Aldom, ki je pred italijanskim
fašizmom pobegnil iz rodnega Devina v daljno štajersko, kjer
vsi govorijo popolnoma nerazumljiv jezik in se prehranjujejo
s popolnoma čudno hrano in sploh so čudni. Različnost med
Miciko in Aldom je seveda pravi gejzir humornih zapletov.
Njuna različna značaja pa vulkanska erupcija nesporazumov
in simpatičnega kreganja. Pa naj si bo okoli hrane ali pokrajine
ali razumevanja Prešernove Lepe Vide. Iz njunih dinamičnih
konfliktov pa se seveda ne more izcimiti nič drugega kot
ljubezen. Ljubezen v različnosti. Ljubezen rojena iz stiske.
Ljubezen v nekem divjem in surovem času. Tako da je Partljičeva
igra tudi ljubezenska zgodba. Lepa ljubezenska zgodba.
Seveda pa našega najboljšega in najplodovitejšega
komediografa, ki je postal sinonim za slovensko komedijo, ne
zanima zgolj humor. Alda in Miciko in njuni življenju postavi
v precej dolgo časovno obdobje. Njuna zgodba se začenja
pred drugo vojno, se razvija in prekine med vojno, ponovno
oživi po vojni in se potem v skupnem življenju razvija vse
do danes. Na tej poti Aldo in Micika doživljata burne čase
socialističnih reform, razcvet socializma, ki je znal poskrbeti
za male ljudi, znajdeta se v devetdesetih letih, doživita
denacionalizacijo, desetdnevno vojno, doživita tajkunizacijo,
izgubo socialnih pravic, da bi se na koncu življenja spet znašla
pod mostom, malo dlje od mariborske tržnice, kjer sta se tudi
prvič srečala. S politiko se Partljičeva igra ne ukvarja, pač pa
zgodbo dveh ljudi uokvirja. Naša življenja hočeš nočeš tečejo
skupaj s politiko časa. Politika, družbena razmerja vplivajo na
naša živlejnja. Vendar ne usodno. Kdor ima ljubezen, ima ves
svet! Nam pripoveduje Partljičeva otožna komedija. Aldo in
Micika sta srečna. Našla sta drug drugega. Našla sta ljubezen.
Nista sama. Kljub krutim časom, kljub brutalni kapitalistični
logiki, ki ju na koncu življenja vrže na cesto, imata občutek,
da sta v življenju uspela. Njun uspeh je njuna ljubezen. To je
komedija, ki nas bodri, ki nas z vsako repliko prepričuje, da
je življenje lepo in bogato, samo sam ne smeš biti v njem.
Partljičevo igro doživljam tudi kot svojevrstno poezijo.
Pravzaprav kot pesniško delo. Aldo in Micika je spev, hvalnica
Mariboru, Dravi, temu velikemu štajerskemu Misisipiju, je
hvalnica primorski, Lepi Vidi, upornim Primorcem, Devinu,
bučnemu olju, olivnemu olju, čebuli, pršutu in teranu … je
hvalnica Štajerki, Primorcu, njunima značajema, ki kljub razlikam
živita in preživita lepo in polno življenje. Hkrati pa je, in to ni
zanemarljivo, ta grenkosladka komedija nekakšen slavospev, če
že ne socializmu pa vsaj socialni državi, pravici in pravičnosti,
ki je danes ne najdemo nikjer več, pa bi morala obstajati. Če
ne zaradi nas pa zaradi vseh lukaric Micik in vseh antifašistov
Aldov, ki so v teh prelepih krajih živeli in preživeli svoja življenja.
Partljič je kot človek živega gledališča tudi to socialno
komedijo postavil v bližino gledališča. Mariborske opere.
Primorec Aldo poje v opernem zboru. Pa tudi sicer rad poje.
Gledališče je v tej komediji predstavljeno kot prostor topline,
kjer sicer obstajajo umetne rože, umetna svetloba, kjer obstaja
zgolj iluzija sveta, vendar je ta iluzija prijetna in je lahko dom
za vse izgubljene duše. Oba protagonista v gledališču najdeta
svoj prostor. Tako kot smo ga našli vsi, ki smo se, vključno
z avtorjem te izvrstne komedije, zapisali Hekubi in gledališki
umetnosti. Gledališče je kruto, vendar tudi prijazno. Na svoj
kruti način. Aldu gledališka usoda zadnji dan njegovega
službovanja nameni manjšo vlogo. Aldo lahko zapoje en sam
stavek, na koncu svoje kariere zborista postane solist, kar si je
vse življenje želel: na zadnji predstavi zapoje: K večerji, prosim!
Aldo iz sence življenja stopi pod žaromete. Gledališče ljudem,
ki živijo svoje malo robno življenje, omogoči, da so za hip
spremenijo v zvezde. V tem je čar gledališča, nam pripoveduje
Partljičeva igra. Gledališče je edina pravična stvar v življenju.
Aldo in Micika sta Štajerska Julija in Primorski Romeo.
Mala človeka, ki spominjata na žlahtne in posebne junake
Kosmačeve proze. S svojim trpkim humorjem, s svojo
čistostjo in prostodušnostjo nas bosta kljub svojima
robnima življenjema navdušila in iz nas izvabila ne salve
smeha pač pa prijeten hehet, ki nas navdaja s spoznanjem,
da je življenje lepo, če imaš ljubezen in če ga pošteno živiš.
Bravo, Tone!