1. No category

33
6. novembra 2013
Prvi samozadostni objekt na Škotskem
Avtomobilske gume in pločevinke
John Convery je bil le eden izmed mnogih, ki jih je radovednost pred
trinajstimi leti pripeljala na dan odprtih vrat Ekološkega centra ob jezeru
Kinghorn na vzhodu Škotske, kjer so predstavljali načrte za gradnjo prvega
popolnoma samozadostnega objekta na Britanskem otočju. Postavljal je
toliko vprašanj, da so ga predstavniki Pobude za trajnostno skupnost kar
povabili k sodelovanju, češ da bo tako najhitreje dobil vse odgovore.
Ekološki center ob jezeru Kinghorn so av­
gusta 1998 ustanovili kot neprofitno orga­
nizacijo, ki naj bi spodbudila razvoj v lokalni
skupnosti. Z leti je postal pravi učni poligon
biotske raznovrstnosti, v katerem se obisko­
valci – od najmlajših do najstarejših – pod
vodstvom večinoma prostovoljcev učijo
uporabljati naravo in njene danosti kot orod­
je za izboljšanje kakovosti življenja. Med
drugim se lahko spoznajo z ekološkim vrt­
narjenjem, med sprehodom med gredicami
zelenjavnega, okrasnega in zeliščnega vrta
pa mimogrede izvedo, zakaj in predvsem
kako znova uporabiti različne materiale, kaj
storiti z odpadki, kako kompostirati, zakaj je
dobro na vrtu postaviti rastlinjak, kako po­
staviti zeleno streho po starem, kako izdelati
vrtno pohištvo in še vrsto drugih zanimivih
stvari.
Učni poligon, ki je od Edinburga oddaljen le
dobrih 45 minut vožnje, je opremljen s tabla­
mi, ki obiskovalcem na razumljiv in nevsiljiv
način predstavijo težave, ki so posledica čez­
mernega onesnaženja okolja. Na eni, deni­
mo, lahko preberemo, da povprečno škotsko
gospodinjstvo vsako leto proizvede za dvo­
nadstropni avtobus odpadkov, kar znese pri­
bližno tono, 88 odstotkov teh odpadkov pa
je mogoče reciklirati – v enem zabojniku se
namreč v povprečju znajde 30 odstotkov ku­
hinjskih oziroma bioloških odpadkov, enak
delež papirja, 11 odstotkov plastike, devet
odstotkov stekla in osem odstotkov kovin­
skih odpadkov.
Hiša, ki ne proizvaja odpadkov
Avgusta 2000 so predstavniki Pobude za
trajnostno skupnost tu pripravili dan odpr­
tih vrat, na katerem so želeli okoliškim pre­
bivalcem predstaviti idejo o ekohiši, v celoti
zgrajeni iz naravnih oziroma recikliranih
materialov, ki ne bi ustvarjala odpadkov ozi­
roma bi te reciklirala do njihove razgradnje
Evropski projekt LIFE 10 INF/SI/136
Ločujmo odpadke vodi družba Slopak,
d. o. o., partner je Delo, d. d. Vrednost
projekta je 671.558 evrov. Partnerja Slopak, d. o. o., in Delo, d. d., sofinancirata
51 odstotkov (342.495 evrov). Evropska
unija s podporo finančnega mehanizma
LIFE+ sofinancira 49 odstotkov (329.063
evrov).
34
Prvi samozadostni objekt na Škotskem
6. novembra 2013
1
1. Louise Andree in John Convery sta dva
izmed številnih prostovoljcev, ki delajo v
Ekološkem centru ob jezeru Kinghorn, kjer
so avgusta 2004 zgradili prvi samozadostni
objekt na Škotskem in v Veliki Britaniji
nasploh.
2. V predprostoru je zimski vrt, ki omogoča
pasivni zajem toplote sončnih žarkov.
3. Koncept Earthship je razvil ameriški
arhitekt Michael Reynolds, temelji pa na
ideji, da naj bi hiša z okolico zagotavljala
stanovalcem popolno neodvisnost od fosilnih goriv in javne infrastrukture. Podobno
kot ladja, preden odpluje iz pristanišča na
dolgo pot po morju.
4. Samozadostni objekt je skoraj v celoti
vkopan v zemljo. Njegova osnovna konstrukcija in tudi konstrukcija, ki zadržuje
zemljo na brežini, je zgrajena iz recikliranih
materialov – iz odsluženih avtomobilskih
gum, napolnjenih z zemljo, in pločevink. Z
zemljo napolnjene gume dobro akumulirajo toploto in hkrati objektu zagotavljajo
potrebno trdnost.
www.deloindom.si
ҁ
Več fotografij in informacij
o samozadostni »zemljanki«
najdete na naši spletni strani.
2
in ki bi sama proizvajala dovolj energije za
svoje delovanje. Samozadostna, torej. Tako
imenovani koncept Earthship, ki ga je razvil
ameriški arhitekt Michael Reynolds, izhaja
iz ideje, da mora hiša z okolico – tako kot
ladja, preden iz pristanišča odpluje na dolgo
pot – svojim stanovalcem zagotoviti ne samo
streho nad glavo, ampak tudi vse potrebne
vire energije, od hrane do vode in elektrike.
Bistvo hiše je preprosta arhitektura majhnih
dimenzij, da se čim bolj neopazno vključi v
okolico, zgrajena je iz naravnih oziroma recikliranih materialov in neodvisna od fosilnih virov energije. Zasnovana mora biti torej
tako, da lahko čim bolj izkorišča obnovljive
vire. Ideja se je arhitektu porodila iz povsem
praktičnih razlogov – zaradi pomanjkanja
cenovno dostopnih stanovanj in previsokih
stroškov bivanja v obstoječih stanovanjih
oziroma hišah.
Od leta 1970, ko so na jugozahodu Združenih
držav Amerike zgradili prvi objekt, do danes
je po svetu zraslo več kot 2000 podobnih, na
Škotskem pa s takšno gradnjo pred trinajstimi leti ni bilo še nobenih izkušenj, pove John
Convery, ki ga je na dan odprtih vrat prignala
radovednost: »Takrat sem se ravno upokojil
in sem imel časa na pretek, pa sem šel pogledat, kaj se dogaja. Ko so začeli govoriti, da
nameravajo zgraditi hišo, ki bo imela stene
iz avtomobilskih gum, napolnjenih z zemljo,
v kateri ne bo klasičnih ogreval, a bo v njej
kljub temu pozimi toplo in poleti hladno, za
povrhu pa ne bo priključena na javno električno, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, se mi je začelo porajati nešteto vprašanj.
Preveč jih je bilo, očitno, saj mi predstavniki
Pobude za trajnostno skupnost na vsa niso
znali odgovoriti. Raje so me povabili, naj se
projektu pridružim kot prostovoljec, češ da
bom tako najlaže in najhitreje izvedel vse,
kar me zanima.«
Pri pionirskem projektu, prvem na Britanskem otočju, ki naj bi pokazal, da je mogoče
tudi v pregovorno neprijaznem škotskem
podnebju zgraditi hišo, ki bo sama zadostila
vsem potrebam stanovalcev, je sodelovalo
več kot 200 prostovoljcev. Gradnja se je začela julija 2002, dve leti pozneje, avgusta 2004,
so Earthship Fife slovesno odprli.
Učili so se tudi gradbeni inšpektorji
Brez težav seveda ni šlo. Zataknilo se je že
pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo, saj
uradnikom na upravni enoti niso mogli dopovedati, zakaj je dobro graditi hišo iz recikliranih materialov. V projekt so vključili
tudi gradbene inženirje in gradbene inšpektorje, da so skupaj s prostovoljci spoznavali
zakonitosti tovrstne gradnje. »Zdaj je precej
lažje, trajnostna gradnja je namreč postala
del škotskega kurikuluma, takrat pa nas je
gradbena stroka imela za čudake in okoliški
prebivalci so se bali, da se bo v njihovo bližino naselila neka čudna sekta,« se začetnih
težav spominja Convery.
Prvi samozadostni objekt na Škotskem
6. novembra 2013
A so s skupnimi močni premagali vse zapreke. Z najbolj osnovnim orodjem, kot so lopate in macole, so prostovoljci najprej zakopali
v hrib in v njem začrtali obrise notranje stene približno 40 kvadratnih metrov velikega
objekta. Nato se je začela gradnja osnovne
konstrukcije, za katero so uporabili odslužene avtomobilske gume. Te so na Škotskem
postale velik okoljski problem, saj jih na leto
odvržejo dobre štiri milijone. »Z njimi smo
ubili dve muhi na en mah; na okolju prijazen način smo se znebili odpadka, hkrati
pa so gume, dodobra napolnjene z zemljo,
trden gradbeni material, ki ne potrebuje temeljev in ki zelo dobro akumulira toploto
zemlje,« pojasni Louise Andree, ki v Pobudi
4
za trajnostno skupnost skrbi za administrativne zadeve. »Hiša se zaradi akumulativnih
sposobnosti tako uporabljenega odpadnega
materiala greje in hladi sama,« doda John
Convery. Dodatno se toplota akumulira v
odpadnih pločevinkah, steklenih kozarcih
in drugih recikliranih materialih, iz katerih
so postavili zidove, pri čemer so vmesne
prostore namesto z malto zapolnili mešanico zemlje in slame. Za izolacijo so uporabili
penjeno steklo.
Koncept Earthship ne predvideva nobenega
klasičnega ogrevalnega sistema, zato je –
tako kot pri načrtovanju pasivne hiše – pomembna pravilna orientiranost. Objekt, ki
je skoraj v celoti vkopan v zemljo, se z veli-
kimi zastekljenimi površinami odpira proti
jugu, da prestreže kar največ sončnih žarkov
za pasivno ogrevanje notranjosti. Toplota se
najprej zadrži v približno meter in pol širokem ter slabe štiri metre dolgem zimskem
vrtu, predprostoru, iz katerega vstopimo v
objekt. Okrasne rastline, ki so jih zasadili v
njem, zelo dobro uspevajo.
Le deževnica, vsa elektrika
pa iz obnovljivih virov
Sama notranjost ni noben arhitekturni dosežek, kaj šele presežek, a ustreza svojemu
namenu, torej za potrebe demonstracijskega
objekta. V dveh prostorih, od katerih je eden
namenjen sanitarijam, si je namreč mogoče
Novo v Sloveniji! Najvarčnejši infrapaneli Vitalheizung EKO Thermodynamic 7+ na trgu. Paneli imajo patentiran termodinamični regulator, ki neodvisno od termostata uravnava delovanje. Zaradi tega prihranite tudi
do 40 odstotkov električne energije v primerjavi s klasičnimi IR-paneli.
Smo vodilno podjetje, ki se ukvarja s prodajo in montažo električnih infrapanelov v Sloveniji avstrijskega proizvajalca Vitalheizung, in generalni uvoznik za Slovenijo, Hrvaško, Srbijo in Italijo. Paneli našega proizvajalca so na avstrijskem
trgu že več kot 22 let, prisotni pa so še v 56 drugih državah, kar dokazuje, da so vrhunske kakovosti. Imajo sedem let garancije,
uporabni pa so več kot 50 let, brez vzdrževanja in servisiranja. Lahko so tudi okras v prostoru, saj jih je mogoče poslikati.
Infrapaneli Vitalheizung omogočajo edinstven sistem ogrevanja, saj se ne ogreva zrak v prostoru, temveč stene, strop, tla,
pohištvo ipd. Ti se segrejejo na želeno temperaturo (npr. 22 stopinj) in potem oddajajo toploto (podobno kot krušna peč). To je
edini in najhitrejši sistem za izsuševanje vlage v zidu, preprečuje tudi nastajanje plesni, saj ogreva zidove in jih tako
suši – zidovi so vedno topli in suhi. Pri klasičnem talnem ogrevanju se toplota akumulira samo po tleh, pri infrapanelih pa se tudi v
stenah in drugih predmetih, zaradi česar je temperatura po celotnem prostoru enaka. Infraogrevanje uporabljajo tudi v medicini
(v inkubatorjih, infrasavne so koristne za zdravje, s pomočjo infratehnologije zdravijo nekatere poškodbe ali obolenja). Vse to je
dokaz, da je varno ter koristno za zdravje in počutje ljudi v prostoru.
Investicija je lahko postopna, saj lahko vsak prostor opremite posebej, pri novogradnjah pa odpade projektna dokumentacija za centralno napeljavo. Montaža je hitra in enostavna ter brez večjih posegov, ne potrebujete dodatnih inštalacij, zato
je ogrevanje primerno za vse vrste stanovanj.
Več o sistemu ogrevanja si lahko preberete na www.zastonj-ogrevanje.si ali nam pišete na info@zastonj-ogrevanje.si.
Poraba električne energije je praviloma dovoljena le za dopolnilno ogrevanje subjektov v skladu s 23. členom pravilnika o racionalni rabi pri gretju in prezračevanju ter pripravi tople vode (Uradni list SRS št. 31/1984).
ZASTONJ OGREVANJE
Edinstveno, najbolj zdravo in varčno ogrevanje z infrapaneli VITALHEIZUNG!
Oglasno sporočilo
Nuvision,
d. o.484
o.
Du{an Luzar,
041 886
log 16
dusan@ Cerov
zastonj-ogrevanje.si
8310041
Šentjernej
Zvone Luzar,
575 176
info@zastonj-ogrevanje.si
zvone@
zastonj-ogrevanje.si
www.zastonj-ogrevanje.si
Povpra{evanje,
faks 07 30 71 235
041 886 484
info@ zastonj-ogrevanje.si
www.zastonj-ogrevanje.si
PANELNI SISTEMI
3
35
36
6. novembra 2013
5
6
8
9
7
Prvi samozadostni objekt na Škotskem
6. novembra 2013
5. Ekološki center je z leti postal pravi center biotske raznovrstnosti in učni poligon za
vse generacije, ki želijo izvedeti, kako živeti
z naravo.
6. Prerez stene, zgrajene iz avtomobilskih
gum in pločevink.
7. V zadnjem delu rastlinjaka, katerega
večji del je zgrajen iz odsluženih plastenk,
je zadnja, četrta postaja za odpadno vodo.
8. Deževnica, ki se zbira na ravni strehi,
je speljana v zbiralnik, od tam pa skozi
večstopenjski filtrirni sistem. Vsa voda
se znova uporabi, nazadnje za zalivanje
tropskih rastlin v zadnjem delu rastlinjaka
iz plastenk.
9. Električno energijo pridobivajo iz treh
obnovljivih virov: sonca, vetra in vode.
ogledati tehnologijo, zaradi katere je objekt
samozadosten. Tu je filtrirni sistem za de­
ževnico, ki se z ravne strehe steka v zbiralnik
in jo je mogoče uporabiti za pitje, kuhanje,
osebno higieno, splakovanje stranišča ter
čisto na koncu njene poti za zalivanje. »Vsa
deževnica se uporabi štirikrat. Prvič za pitje
in kuhanje, odpadna voda, tako imenovana
siva voda, se iz objekta steka v filtrirni sistem
v zimskem vrtu, kjer se drugič uporabi za za­
livanje rastlin v njem, od tam je speljana v sa­
nitarije, kjer se z njo splakuje stranišče. To je
torej tretja uporaba. Odplake iz stranišča pa
so speljane do rastlinjaka v bližini objekta. Ta
tako imenovana črna voda se tam prečisti v
posebni samostojni enoti filtrirnega sistema
in se, četrtič in zadnjič, uporabi za zalivanje
tropskih rastlin, ki smo jih zasadili v tem ra­
stlinjaku, zgrajenem večinoma iz odpadnih
plastenk,« pojasnjuje sogovornik.
V osrednjem prostoru objekta so tudi raz­
smerniki in druge komponente sončne elek­
trarne (nad vhodom v objekt so štirje foto­
voltaični paneli s po približno 250 vati moči),
ki proizvede deset odstotkov potrebne elek­
trične energije, 40 odstotkov je proizvede
majhna vetrnica na vrhu hriba nad objek­
tom, preostalo polovico pa mini hidroelek­
trarna v neposredni bližini »zemljanke«.
»Presežke električne energije shranjujemo v
akumulatorjih na ravni strehi objekta. Aku­
mulatorji so nujni, saj je vreme tukaj zelo
nepredvidljivo; zdaj je sonce, čez pet minut
bo petnajst minut deževalo ... Kolikor toliko
stalen je le veter in seveda pretok vode za
malo hidroelektrarno. Pravzaprav tudi ob
najbolj ugodnih vremenskih razmerah ne
moremo zagotoviti vse potrebne električne
energije, zato jo takrat, ko jo vsi trije sistemi
proizvajajo, shranjujemo v akumulatorje. In
ti so dovolj veliki, da še nismo imeli električ­
nega mrka,« pove Convery.
Načrtujejo tudi samozadostno vas
Zdaj v Pobudi za trajnostno skupnost načr­
tujejo gradnjo ekovasi z 12 podobnimi sa­
mozadostnimi hišami dvajset minut vožnje
od Ekološkega centra. John Convery pravi,
da bi se z veseljem preselil tja za leto ali dve.
Zemljišče, na katerem naj bi zrasla vas, ima­
jo v najemu, a se še spopadajo z zapleti pri
pridobivanju dovoljenj. »Nekaj težav imamo
z okoliškimi prebivalci, ki se bojijo, da bo vas
postala nekakšna komuna, precej več pa z
lokalnimi oblastmi oziroma oddelkom za
prostorsko načrtovanje. Parcela je namreč
na hribu, kar pomeni, da bodo hiše in celot­
na vas vidne daleč naokoli, zato smo morali
spremeniti načrte, da bi se hiše s svojo za­
snovo čim bolj neopazno vključile v pokra­
jino,« pove Louise Andree, ki kljub zapletom
ostaja optimistična. Ne nazadnje projekt
trajnostne ekovasi spodbuja gradnjo cenov­
no dostopnih domov, zmanjševanje količi­
ne odpadkov, recikliranje tistih, ki jih kljub
temu proizvedemo, manjšo rabo energije, s
projekti in delavnicami, ki bi jih pripravlja­
li v okviru dejavnosti ekovasi, pa bi tesneje
povezali lokalno skupnost, izobraževali ljudi
vseh starosti o pomenu trajnostne gradnje,
ekološke pridelave hrane, recikliranja in
podobno. »Vse našteto pa odpira tudi zelena
delovna mesta,« sklene sogovornica.
Besedilo in fotografije Barbara Primc
37