Glas mladine št. 3
Letnik lV • številka 3• Marec/ April 2010 Snežni grad za kralja Matjaža France Prešeren Genij ali pijanec Stejdždajving Arctic Monkies Na leteči preprogi Tajska Glas mladine; Leto 4, številka 3• Naklada: 300 izvodov • Izdaja: Mladinsko društvo Jevnica • Urednik: Blaž Pregelj • Oblikovalka: Irena Cerar • Lektorica: Ajda Upelj • Naslovnica: Irena Cerar • Prispevki: Lucija Kotar, Dea Zupančič, Irena Nagode, Maja Godec, Irena Cerar, Jaka Peterca, Blaž Pregelj, Anja Novak, Rožle Kisovec, Gašper Šinkovec • Naslovnica: Rožle Kisovec • Predvideni izidi naslednjih številk • 4. številka 24.5. 2010 NA KATERI TOcKI SMO IN KAM GREMO Olimpijske medalje, železna rebra, pasje afere, taleča belina, pustne maske in TISTI, ki ti krajšajo življenje. Ste si zadali kakšno novoletno zaobljubo? V kolikor ste, potem je že skrajni čas, da svojo rit spravite k uresničevanju le te. Ali zopet ne bo nič? Tako kot lansko leto in leto poprej. In predprejšnje. Tudi neke »višje sile« so si zadale kar nekaj novoletnih zaobljub in jih začele kaj hitro po novem letu uspešno uresničevati. Prva v vrsti je bila, da nas bo vreme »pohecalo« že v samem začetku leta. Snega že nekaj let ni tako pošteno zamedlo, vsaj ne v tako kratkem času. No ja, a le ta ima vsaj za določen del populacije pozitivno vlogo in upam, da so ga takšni izkoristili do maksimuma. Hitra otoplitev v zadnjih dneh, dež, dviganje vodnih gladin, taljenje snega v hribih, pa nekako kaže tudi tiste manj lepe strani bele pravljice. Upajmo le, da si je narava odpočila v teh nekaj hladnih tednih. Za tiste, ki pa smo bolj »snegomrzne« narave, je bil do pričetka olimpijskih iger postopanje iz prostora v prostor v tistih nekaj kvadratnih metrih, ki mu pravimo dom, prava agonija. U Uvodnik Ste bili morda pozorni, s katerim trenutkom se je pričel taliti sneg? Afera Baričevič? Ne!! Na pepelnično sredo, dan po pustnem torku, so v Kresniških Poljanah tako kot vsako leto lokalni mladci z ljudskim običajem, pokopom strica pusta, prestrašili tudi samo naravo. Tako se že več kot teden in pol vztrajno poti in nam iz streh meče svoje potne kaplje. Že dolgo niso bili mladci tako uspešni kot letos. Nekateri ste ob zgornjem vprašanju zagotovo vrgli misel na kot klobasa dolgo, medijsko pompozno afero, ki se je začela nekega izredno zasneženega dne, tam nekje na Oražnovi v Ljubljani. Menda v naši soseski ni veliko takšnih, ki so nasedli medijski in opozicijski manipulaciji in posmehu vsem nam, državljanom, se vprašam. Verjamem, da ne. Vrnimo pa se za trenutek še malo nazaj v naš kraj, s časovnim preskokom nekaj tednov v preteklost. Se po Poljanah potikajo lopovi avtomobilov? Živijo med nami? Ali je bila vse skupaj zgolj zelo neokusna šala? Tudi temu vprašanju bomo prišli do dna, zagotovo! V vsakem primeru pa takšni objestneži, kot je ta, pokvarijo marsikatero uro življenja, predvsem pa ti ga za marsikatero uro skrajšajo. Hvala bogu, nam vsaj določeni športniki naše male kure krajšajo življenje na povsem drugačen, veliko bolj všečen način. Železna rebra za bron zlate Petre Majdič. Hja, kapo dol, šal okrog vratu in ponos v srce. Na srečo ali nesrečo, kakor vzamete, še vedno živimo v KS Jevnica. Z občasnimi slabimi trenutki in prigodami imamo še vedno zavidanja vredno življenjsko okolje in kulturo bivanja v njem. Je pa vseeno na NAS in VAS, ali bomo kulturo bivanja obdržali, jo dvignili, ali spustili na točko vseh pizd, bulmastifov in ostalih neokusnih »šal«. Blaz Pregelj 1 Z letošnjim letom upravljanje dvorane prevzema Svet KS Jevnica Upravljanje dvorane Zadružnega doma v Jevnici je zopet v rokah Krajevne skupnosti Jevnica oz. njenega predstavniškega organa - Sveta KS Jevnica. S 1.1.2010 je stopil v veljavo sklep župana občine Litija, da z dvorano in pripadajočimi prostori zopet upravlja Svet KS Jevnica. Dvorano je prejšnjih nekaj let upravljalo Kulturno umetniško društvo Jevnica, ki je upravljanje dvorane prevzelo v časih, ko je imela KS blokiran tekoči račun in tako ni mogla sama upravljati z njo. Po prejetem sklepu župana smo z nekaj zamude, 24.2.2010, le opravili primopredajo med prejšnjim upravljalcem in KS Jevnico. Prejšnjemu upravljalcu KUD Jevnica in njihovemu predsedniku g. Jožetu Gorencu se za njihov trud v času, ko so upravljali z dvorano, lepo zahvaljujemo. Svet KS je za namen čimboljšega upravljanja z dvorano ustanovil odbor za upravljanje dvorane, v katerem je 6 krajevnih neprofitnih organizacij, ki bodo v okviru odbora skrbele, da bo uporaba dvorane zopet služila svojemu namenu. Dvorana je primarno namenjena prostovoljnim, predvsem kulturnim dejavnostim krajevnih društev in njihovim prostovoljcem - našim krajanom, ki prispevajo svoj prosti čas za kulturno, športno in ostalo dogajanje v kraju. V Svetu upamo, da nam bo uspelo kar najhitreje vzpostaviti novo upravljanje dvorane s konstituiranjem novega odbora, sprejemom pravilnika 2 o uporabi in najemu dvorane. O nadaljnem poteku upravljanja dvorane boste krajani obveščeni in prav tako seznanjeni z vsemi novostmi, ki se bodo uvedle v zvezi s prenovljenim načinom upravljanja kulturne in večnamenske dvorane Zadružnega doma Jevnica. Dvorano so s svojimi rokami zgradili naši predniki in tudi še živeči krajani. Prav je, da njihovo dediščino vsi spoštujemo in se temu primerno obnašamo tako pri uporabi kot pri upravljanju naše dvorane. Do konstituiranja odbora za upravljanje dvorane lahko za informacije pokličete predsednika sveta KS: g. Dominika Cerarja- 041 256 732 Potem pa bo glavni kontakt za informacije predsednik odbora za upravljanje z dvorano: g. Jani Jerant- 041 616 891 in pa bodoči gospodar/ica dvorane. Odbor za informiranje in turizem Sveta KS Jevnica Krajevni praznik V soboto popoldne, 23.januarja 2010, smo v dvorani Zadružnega doma proslavljali krajevni praznik. Z večernimi poročili, ki sta jih vodili Irena Cerar in Anja Novak, smo se vrnili v preteklost in obnovili zgodbice, ki spremljajo nastanek najpomembnejših ustanov v Jevnici – šole, železniške postaje in Zadružnega doma. Poleg mladinskega društva Jevnica, ki je zasnoval program, pa so ga popestrili tudi učenci podružnične OŠ Jevnica ter mešani pevski zbor Mihe Vahna KUD Jevnica pod vodstvom zboro- vodje Natalije Šuštar. Za več glasbenih točk so poskrbeli še harmonikaš Aljaž Ostrež in mlad jevniški band, ki ga sestavljajo Mojca, Urban in Jakob. Po nagovoru prejšnjega predsednika KS Jevnica, g. Matjaža Ostreža, je sledil še nagovor župana, g. Francija Rokavca in podelitev spominskih priznanj. Letos so bile podeljene tri zahvale, ki so jih prejeli Jernej Parkelj, Franci Kirn ter podjetje Šuštar trans. Dobitniki krajevnih priznanj so bili: Olga Jerant, Jože Bokal, Marjan Petek, turistično razvojno društvo Kampelc ter Natalija Šuštar. Krajevno priznanje je ob 30.letnici svojega nesebičnega delovanja prejelo prostovoljno gasilsko društvo Jevnica. Po uradnem delu programa je sledila še pogostitev, obiskovalci pa so še malo posedeli, poklepetali in ob živahni glasbi tudi zaplesali. Spoštovani! V soboto 13.3. ob 17.00 Vas vabimo na prireditev ob dnevu žena ter materinskem dnevu. Kulturna prireditev bo v zadružnem domu krajevne skupnosti Jevnica. Vabljeni! KS Jevnica Ajda Upelj Pisma bralcev Čiščenje pa tako! Odgovor na pismo g. Krajanke Nedavno je zapadlo kar precej snega. Poti, kjer se radi ob dolgih zimskih večerih sprehajamo, so bile precej onemogočene za hojo. Posebno rada se sprehajam po pešpoti ob progi, kjer je res prijeten in dokaj miren sprehod, kljub današnjem prometu. Toda razočarana sem bila nad čiščenjem snega, saj ta »stezica« kar nekaj dni ni bila očiščena. Svet KS Jevnica je po novem letu dvakrat naročil čiščenje pešpoti ob progi oziroma “tamale potke” s snežno “frezo” pri Tomažu Uplju. Le to je bilo tudi obakrat opravljeno. Pred novim letom je pot očistil g. France Zavrl, kateremu smo naknadno tudi omogočili nadomestno plačilo za njegov trud. No, saj čiščenja poti ne bi bili veseli samo mi sprehajalci, ki nas je kar nekaj, pač pa tudi šolarji, ki hodijo na vlak oz. avtobus; v šolo bi prišli s suhimi čevlji. V prejšnji številki je prišlo do napake pri lektoriranju nekaterih člankov. Namesto lektoriranih verzij člankov se je v časopis pri�hotapilo nekaj nelektoriranih, ki so vsebovali precej napak. Za našo površnost se opravičujemo vsem bralcem in podpisani lektorici. Vendar pa se je le našel krajan in z lopato očistil 800m dolgo pot – Francelj, hvala ti! 20.01.2010 Krajanka Svet KS Jevnica Urednik 3 Snezni grad za kralja Matjaza »Kralj Matjaž je bil dober kralj in takrat so bili zares zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan rajali in v svetle kozarce natakali rujno vince. Noč in dan so bila odprta grajska vrata in vsak revež si je lahko izprosil milosti in pravice. Bil je kralj Matjaž slovenski kralj, naše gore list… In potem je zaspal,« je še zapisano v pripovedki. »Skala v Rečicah ga je skrila pred sovražnikom in tam sedaj počiva s svojimi rojaki, dokler mu ne bo brada devetkrat zrasla okoli mize in ga bo gora dala nazaj, da bo srečno vladal slovenskemu rodu.« Da bi ga končno prebudili, smo MDJjevci dobili odlično idejo. Sklenili smo, da se podamo na Koroško. Pod Peco, kjer počiva, mu bomo sezidali grad, ki bo kralja Matjaža tako navdušil, da bo hipoma zapustil varno skalnato zavetje in si znova nadel kraljevo krono. Ajda, Irena, Barbara, Sarah, Tina, Jaka, Jan in jaz smo se za en dan prelevili v snežne graditelje. Na ledeno mrzlo sobotno jutro, 30.1.2010, smo v kombi nanosili zidarsko orodje, zimska oblačila, hrano in pijačo za osemčlansko zasedbo ter seveda arhitekturni načrt gradnje. Skratka, počutili smo se kot najbolje opremljena zidarska ekipa. Rekordne snežne padavine 4 resda niso bile prijetna popestritev naše poti, vendar so obetale optimalne razmere za gradnjo snežnega gradu in le to je bilo v tistem trenutku pomembno. Na cilju pa nas je čakalo presenečenje. Na pobeljeni jasi v Podpeci nismo bili sami, temveč preko tisoč deklet in fantov. Nekateri so bili tu že 17. leto zapored. Tudi oni so prišli z enakim namenom kot mi -zgraditi snežni grad, ki bo najbolj povšeči kralju Matjažu. Nismo izgubljali časa. Izbrali smo si mesto za naš grad in začeli z gradnjo. Fanta sta dobila težje delo in sta nam z gore ledenega snega dostavljala snežne kvadre. Dekleta smo jih, malo po načrtu, malo po občutku, zlagala enega ob drugega, brusila robove, utrjevala z vodo in počasi je grad dobival svojo obliko. Članici Mladinskega društva soavtorici knjige Most prijateljstva Ko smo naredili še line in kupolo nad vhodom, smo ga opremili z zastavo našega društva ter s svečkami na okenskih linah poskrbeli za malo romantike. Nad svojim delom smo bili navdušeni, kaj pa Kralj Matjaž? Naš grad namreč ni bil sam, ampak je bilo okoli njega še več kot sto drugih in v soju bakel so bili prav vsi čudoviti. Ko se je znočilo, smo zaslišali fanfare, ki so naznanile kraljevi prihod. Kralj Matjaž je pozdravil graditelje in si med njimi poiskal Alenčico, skupaj pa sta se odpravila v čarobno deželo iskati svoj grad. Žal se nista odločila za našega, upamo le, da se bosta v novem domu počutila prijetno in da se kralj ne vrne več v goro. Z rdečimi lički, ledenimi prsti in premočenimi čevlji je bil naš izlet skoraj končan. Čakala nas je le še zabavna vožnja domov in razmišljanje o novih zidarskih podvigih… poletno sonce bo pokazalo svojo moč in kralj Matjaž nas bo prihodnje leto znova potreboval. Dea Zupančič Kar nekaj časa asa je bilo potrebno, da je nastala knjiga Most prijateljstva – Mosto prijateljstvo – Pejtaušaugoskri augoskri phurt. Avtorji knjige so: Stojan Hudorovac, Brendi Bajt, Jasmin Hudorovac in Tina Koščak. Ilustracije so preplet večih snovalcev – otrok iz romskih naselij v Grosupljem ter oblikovalke in ilustratorke Irene Cerar. Irena je mojstrsko ilustrirala glavna junaka, Danijela in Petro, odlično vključila risbice romskih otrok, na koncu pa jo je čakala še dolga pot oblikovanja. Članica našega društva Tina Koščak deluje tudi v društvu Romi gredo naprej/Roma džan angle iz Grosuplja. Skupaj z romsko mladino so napisali zgodbo, ki govori o najpristnejšemu odnosu – prijateljstvu, kjer jezik ne more biti ovira. Otroci iz romskih naselij so nato prispevali ilustracije. Tako smo nabrali ves potreben material, ki ga je Irena Cerar s svojimi ilustracijami umestila v celoto - v končno podobo pravljice, ki je sedaj prava paša za oči! Knjigo sestavlja tudi slikovni slovarček besed dolenjske in prekmurske romščine ter slovenščine. Tako se lahko vsakdo zelo hitro nauči kaj po romsko. Če želite kupiti to knjigo, pišite na tinakoscak@gmail.com. Cena znese 12 EUR. 5 Na leteči preprogi 1 Železnica smrti in most na reki Kwai Tajska je država v srcu jugovzhodne Azije obdana s čudovitimi obalami Andamanskega morja na zahodni strani in Tajskega zaliva na vzhodni strani. Na severozahodu meji na Myanmar »Burma«, na severovzhodu na Laos, na jugovzhodu na Kambodžo in Malezijo na jugu. S tropsko klimo, fascinantno kulturo, dobro hrano in odličnimi plažami je polna presenečenj, zanimivih dogodivščin in znamenitosti vrednih ogleda. Tajska je magnet za turiste z ne preveč polnimi žepi iz vseh koncev sveta. Na Tajskem je bila ena od najinih želja tudi vožnja z muzejskim vlakom po železnici smrti »Death Railway« ter ogled železniškega mosta na reki Kwai. Železnica smrti in most na reki Kwai sta pridobila svojo prepoznavnost predvsem po zaslugi istoimenskega filma »Most na reki Kwai« iz leta 1957. Železniška proga in most ležita na zahodnem delu Tajske v mestu Kanchanaburi, dve uri vožnje iz glavnega mesta Bangkoka. Namen izgradnje železnice je bil prevoz strateškega materiala na Burmeško fronto, kjer so se Japonci bojevali z Britanci. Zaradi želje po osvojitvi Britanskega imperija v Indiji so bili Japonci odločni zgraditi železniško povezavo med Tajskim zalivom in Rangoonom v Burmi. Strategija mišljenja je bila vzpostavitev vzporedne pomorske povezave in tako zmanjšati ranljivost zaradi stalnih nasprotnikovih napadov. Železnico smrti so pod Japonsko cesarsko vojsko začeli graditi leta 1943. 415 kilome6 trov železniške proge je gradilo na tisoče zavezniških vojnih ujetnikov med katerimi so prevladovali Britanci, Nizozemci, Avstralci ter Američani. Železnica smrti se je razprostirala od mesta Nang Pladuk v provinci Ratchaburi na Tajskem do mesta Thanbyuzayata v Burmi. 304 kilometre železniške proge se je nahajalo na Tajskem, 111 kilometrov pa v Burmi. Japonci so pri gradnji upali, da bodo po železniških tirih prepeljali okoli 3000 ton strateškega materiala na dan. Železnica smrti se je odcepila od že obstoječe železnice proti Kanchanaburiu. Zaradi relativno ravnega terena je bilo prvih 55 kilometrov proge iz Nong Pladuka do Kanchanaburia hitro in z lahkoto zgrajenih. Izgradnja preostale železniške proge pa je bila peklenska. Zaradi težke gradnje preko dotedaj neprehodnega deževnega pragozda ter s številnimi mrtvimi ujetniki si je prislužila naziv: železnica smrti. Na zahteven del gradnje opominjajo viadukt Whampo »Wang po«, peklenski prehod »Hellfire pass« in most na reki Kwai. Viadukt Whampo je bil zgrajen ob robu reke Kwai. Na robu klifa, po katerem je bila speljana železniška proga so morali izklesati polico, ki je bila osnova za viaduktno železniško konstrukcijo in nasip. Peklenski prehod je bil največji izsek skale za železniško progo. Narejen je bil z golimi rokami in z osnovnim orodjem ter velikim naporom ujetnikov. Ujetniki so morali za izgradnjo prehoda delati tudi po 18 ur na dan, pri tem pa so si z baklami osvetljevali delovišče in od tod izvira tudi ime. Prehod je dolg 70 metrov in globok 26 metrov. Za izgradnjo prehoda je bilo potrebno šest tednov nadčloveškega dela ujetnikov. V teh tednih je bilo s strani japonskih vojakov na smrt pretepenih 96 ujetnikov, še več pa jih je umrlo zaradi nadčloveških naporov in raznoraznih bolezni. Na železnico smrti opominja še dandanes prevozen železniški most na reki Kwai. Za gradnjo mostu so Japonci iz otoka Java prinesli črno železo in ga z ujetniki zgradili. Med vojno je bil most nenehna tarča zavezniških bombnih napadov in tako tudi porušen. Po koncu vojne je bil most ponovno zgrajen z originalnimi ukrivljenimi nosilci črnega železa. Po zgodovinski železniški progi od postaje Kanchanaburia do postaje Nam Tok vsakodnevno vozi muzejski vlak in razkriva zanimivo železnico po prečudoviti pokrajni, vredni ogleda. Prvoten plan izgradnje železnice je predvideval petletno gradnjo, vendar so jo z opisanimi nadčloveškimi napori zgradili in začeli uporabljati v samo enem letu. Gradnja se je začela v oktobru leta 1942 in končala avgusta leta 1943. Tako so začeli železnico uporabljati 25. oktobra leta 1943. Po izgradnji železnice je bilo za njeno vzdrževanje namenjenih okoli 30.000 vojaških ujetnikov nastanjenih v šestih taboriščih vzdolž celotne železnice. Taborišča so stala v bližini strateško pomembnih krajev, zato so bili ujetniki pogosto kolateralne žrtve zavezniških bombnih napadov. Po končani drugi svetovni vojni je celotna železnica prešla pod upravo tajskih železnic. 130 kilometrov železniške 7 proge od postaje Ban Nok do postaje Namtok pa je v uporabi še danes. Po vojni so umrle vojaške ujetnike prekopali na skupinska vojaška pokopališča, kjer so za vedno ostali priče brutalnih in tragičnih dejanj. Ko se dandanes sprehodiš med grobniki vojaških pokopališč ne moreš verjeti, koliko vojnih ujetnikov je moralo umreti za izgradnjo železnice. Statistika pravi, da več kot 16.000 ujetnikov, oziroma okoli 38 ujetnikov na vsak zgrajen kilometer. Delali so neprestano, od zore do mraka ter od mraka do zore. Vsa dela so opravili ročno in s sloni, kajti gradbene mehanizacije niso imeli. Vojaški ujetniki so živeli v bedi in na robu preživetja. Bili so podvrženi konstantnemu nasilju, boleznim, podhranjenosti ter izčrpanosti. Zaradi slabe medicinske pomoči jih je mnogo umrlo v groznih bolečinah. Moto japonskih poveljnikov je bil:»Če boste trdno delali, bomo z vami lepo ravnali, če pa ne boste trdno delali, boste kaznovani«. Kazni so vsebovale brutalni pretep, eno do tri urno klečanje na ostrih palicah z železniškim pragom v rokah ter privez na drevo z bodečo žico, kjer so jih nato brez hrane in vode pustili privezane od dva do tri dni. Smrtonosna železnica naju je pritegnila zaradi svoje krute zgodovine in veličastnih spomenikov, ki še dandanes stojijo v spomin in opomin na grozodejstva med gradnjo železnice. Ob vožnji z muzejskim 8 vlakom, s sprehodom po železniškem mostu in ob ogledu muzejskih zbirk železnice smrti, se čas zavrti nazaj v leto 1943. Prikaz izgradnje železnice smrti in železniškega mostu na reki Kwai si lahko ogledamo tudi v dveh muzejih v Kanchanaburiu; v muzeju Jeath in v muzeju druge svetovne vojne, slednjega sva tudi obiskala. Svoje popotovanje sva tako začinila s čudovitim izletom in novimi spoznanji o železniški infrastrukturi smrti »Death Railway«. 5 6 Slike 1 V ozadju most na reki Kwai 2 Viaduktna železniška konstrukcija ob robu reke Kwai 3 Z golimi rokami izklesan prehod železniške proge - Peklenski prehod 4 Pokopališče zavezniških vojnih ujetnikov v Kanchanaburiu 5 Tajska na zemljevidu sveta 6 Železnica smrti na zemljevidu Tajske Boštjan KOKALJ mali sladkorcki Za spretne prste Ste v letošnji hudi zimi kdaj pomislili na tiste, ki sami ne zmorejo priti do hrane, prav zaradi snega? Če ste za njih poskrbeli s ptičjimi hišicami in notri natreseno koruzo, pohvalno, drugače pa je zdaj zadnji čas, da to naredite. V tej številki bom pisala o tem, kako enostavno in hitro pripraviti pticam, ki čez zimo ostanejo pri nas, pravo pojedino. Izdelava je čisto preprosta. Potrebujemo le neolupljene arašide, nitko (lahko je šivalni »cvirn«) in šivanko. Priporočljiv je tudi šivalni naprstnik, ker tako lažje zabadamo šivanko v arašide. Poljubno dolgo nitko napeljemo skozi šivankino uho in ga zavežemo tako, da je naša vrvica dolga približno polovično dolžino prejšnje niti. Vozel je pomemben tudi zato, da nam arašidi ne zbežijo z nitke. Vzamemo neoluščen arašid in ga zabodemo približno na polovici, tam kjer predvidevamo, da ni oreščka. Arašide napeljemo na vrvico dokler ni polna. Smiselno je, da končamo malo pred vrhom, da lahko našo verižico privežemo na vejo drevesa. Poskušamo jo privezati na tako mesto, da mačke ali drugi plenilci ne morejo do nje. Zavezovanje „ogrlice“ na drevo je smiselno tudi zato, ker če bi arašide kar tako dali na tla ali na neko površino, bi jih gotovo zamedlo oz. zmočilo. Tako, naše delo za ptice, ki nas spomladi prve pozdravijo s svojim petjem, je končano. Naslednja naloga je le še ta, da iz toplega naslanjača pogledamo ven, na sneg in na naše ptičke, ki se hvaležno hranijo z arašidovimi oreščki. Kdor želi biti dober, je že dober. (Baeuchene) Pa en čudovit, skoraj že pomladanski pozdrav do naslednjič. Lucija Kotar 9 Dr. France Prešeren Genij ali pijanec? Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; eden hvali in spet drugi vpije: “fej te bódi!” ( del iz 7. gazele) Doktor Fig, pijanec, nesrečni zaljubljenec, nadarjen pesnik, srčen prijatelj, brez denarja, avtor slovenske himne. Za nekatere narodni heroj in pesnik vseh pesnikov, za druge le izobražen kmet, ki se je otepal ljubezni do 13-letnice, na svet spravil 3 nezakonske otroke, rad pogledal v kozarec in ki je svoje (tudi drzne) misli prelil v pesmi. Vse to in še več opiše dr. Franceta Prešerna. Bil je umetnik, kakor slikar prelije barve in podobe na platno, je tudi on svoje misli izbrano in pametno prelil v pesmi. Preprosto ni trpel neumnosti in tiranije. Prešernu je bila vsakršna nesvobodnost neznosno zoprna: tako ni čudno, da niti žepne ure ni imel pripete na svoja oblačila z verižico (kakor je bilo to v tistem času v navadi), saj ga je ta preveč spominjala na verigo kot simbol zasužnjenosti. Seveda pesnik tudi nevzpodbudnih političnih razmer v času Metternichove absolutistične vladavine ni opazoval ravnodušno. Tako je napisal Zdravljico, ki je v vesoljno bratstvo pod praporom svobode združila vse ljudi dobre volje in vse narode sveta; res je bila to utopija - toda utopija, ki si jo je bilo vredno zamisliti. V srcih rojakov je Prešernova misel našla odmev, tako so njegovi monumentalni verzi… Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat dan, ko, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! (Zdravljica) 10 …postali osrednje misli naše državne himne, ki jo je leta 1994 sprejel Državni zbor RS skupaj z uveljavitvijo zakona o grbu in zastavi. Njegovi verzi pa se ne vrtijo le okrog svobode in ljubezni do domovine, ampak tudi do neuslišane ljubezni do komaj najstniške Primičeve Julije. Prišla lepote rajske je devica, da videl bi ne bil podobe njene! Rdeči zor osramoté nje lica in nje oči nebeških zvezd plamene, nikdar več zdrav ne bo, ki ga puščica pogleda bistrega v srce zadene. Kdo znal popisat’ ust bi ljubeznivost, nedolžnih prs’ snega kdo zapeljivost? (Prva ljubezen) Prešeren je bil takrat v Kristusovih letih, a silna zagledanost do mladega dekleta, ki se je kasneje spremenila v globoko in neuslišano ljubezen, mu je zameglila zdrav razum. Kljub svoji izobrazbi pravnika, vmes zavzeto piše pesmi, ki pa jih večina uniči zaradi Kopitarjevih ostrih kritik, a mu pesnik takoj vrne s svojim sonetom, rekoč… Ko pride drugi dan spet mož kopitni, namest, de bi šel delj po svoji poti, ker čevlji so pogodi, méč se loti; zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napačen si očitar, rekoč: “Le čevlje sodi naj Kopitar!” (Apel podobo na ogled postavi) …da naj se vsak s svojo stroko ukvarja oz. čisto po domače, da naj se briga zase. Njegovi soneti o neuslišani ljubezni so sprva nežni, iskrivi, zasanjani, kasneje pridobijo prizvok brezmejnega trpljenja, ki ga skupaj z neuspelimi poskusi pri pridobitvi lastne samostojne odvetniške pisarne čedalje bolj in pogosteje vodijo v zakajene prostore do praznih kozarcev žlahtnih kapljic. Primicovi Juliji je posvetil sonetni venec Magistrale. Ko pa je Julijina mati svoji hčeri le izbrala njej imenitnega moža, se je Prešernu skoraj podrl svet. Da bi bila nesreča še večja, je smrt drugega za drugim ugonabljala Prešernove prijatelje: leta 1835 se je pri kopanju v Savi utopil knjižničar Matija Čop (kateremu je posvetil sonet nesreče Matiji Čopu), pet let pozneje se je za vedno poslovil tudi nesrečni veseljak Andrej Smole, ki je bil poln veličastnih načrtov za razmah slovenske literature. Slednjemu je posvetil eno svojih najlepših pesmi s preprostim naslovom V spomin Andreja Smoleja. Prešeren je mit. Previdno izbran, oblikovan in spravljen v predalček. Nikjer ni trdnih zapisov, niti jasnih fotografij o njegovi resnični podobi. Kaj ga dela velikega? In imenitnega? Podoba na čokoladnih kroglicah? Ali na starem slovenskem tisočaku? Ali sedaj na dvoevrskem kovancu? Je njegova veličina v besedah slovenske himne? Ali v prostem dnevu? Morda v rujni kapljici domačega vina? Ne gre iskati njegove veličine v njegovi podobi ali v njegovi trnovi življenjski poti. Njegova veličina so njegove pesmi Poezije, kjer se za vsakega najde vsaj ena pesem in vsaj enkrat v življenju. In kaj pomenijo Prešeren in njegove pesmi VAM? Maja Godec Zemlja nam govori eko kotiček Zakaj naša čutila ostajajo nema za vsa opozorila, ki nam jih vsak dan pošilja Zemlja? Zakaj smo še vedno mišljenja, da se z denarjem lahko kupi vse? Zakaj svetu vlada razvrat in papir, ki smo ga poimenovali denar? Moje misli navadno begajo med temi vprašanji in včasih si tako neizmerno želim razumeti in dojeti vedenje človeka, da možgani postanejo premajhni za mojo lobanjo. Potem si rečem: »Ne trudi se, ker ne boš nikdar znala razumeti teh reči«, vendar to navadno zaleže le do trenutka, ko me nastale razmere spet povlečejo nazaj. Kakšen odgovor nam je poslala narava na odločitev naše svetovne vlade na zasedanje v Köbenhavnu? Poplave, uničenje, negotovost… Vso svojo premoč nam je pokazala ravno na večer, ko naj bi bil cel svet v pričakovanju čudeža, ki prinaša spokoj in nedotakljivost. S svojo močjo nam je pokazala kako majhni in nemočni smo v resnici. Pa vendar še ni končala - mraz, led, snežni zameti…včasih imam občutek da letošnje zime sploh ne bo konec, pa čeprav bi bila to v mojem otroštvu čisto navadna zima. Letni časi so iz leta v leto bolj in bolj nenavadni. Kaj nam bo prinesla pomlad, poletje? Tudi našim krajem v lanskem letu ni bilo prav nič prizaneseno. S poplavami smo se srečali že takoj na pomlad, kar pa morda niti ni vzbudilo pretiranega začudenja, saj gre za normalen letni pojav. Krajani Jevnice smo ta neusmiljen srd nato ponovno občutili v poletnem petkovem jutru (10.7.09), ko nas je namesto sončnih žarkov zjutraj presenetilo razdejanje, ki ga je za seboj pustila Jevniščica. Tudi na božični večer se nam ni godilo nič bolje saj je tokrat Sava po letu 1990 ponovno pokazala, da še zdaleč ni ujeta samo v svojo strugo, ter da moramo do nje čutiti večje spoštovanje, kot ji ga namenjamo s svojimi dejanji. Izpljunila je umazanijo, ki jo je prenašala zaradi našega nespametnega onesnaževanja. Le tako morda v nas spodbudi sram nad svojim početjem. Stvari so se sanirale, življenje teče dalje, vendar na vse to ostaja grenak priokus in misel, ki ne da miru…Kdaj pride naslednjič? »Zemlja ni nema, gluh je človek, ki ji ne zna prisluhniti« (misel iz knjige Čas modrecev). Pa ji bomo znali prisluhnit? Povabim vas, da se v čim večjem številu udeležite akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, ki bo potekala 17.4. po vsej Sloveniji. Več si lahko preberete na http://portal.geopedia. si/scripts/OcistimoSlovenijo/ ter na www. ocistimo.si. Eko pozdravček Irena Nagode 11 intervju pa je šla knjižničarka ravno v pokoj. Tako sem tam prevzela njeno mesto. Takrat še ni obstajal poklic bibliotekarja, zato mi takrat še ni bilo potrebno delati strokovnega izpita, pa še hoteli so nekoga z izobrazbo geologa. Geologinja zaljubljena v knjige Odkar pomnim, hodim v knjižnico. Ljubezen do knjig in do branja mi je privzgojila moja mami, ki mi je brala vsak dan, ko sem bila še dojenček. Ko sem bila stara tri leta, me je mami vpisala v knjižnico, potem pa sem dobesedno zaljubila v knjige in začela prebirati vse od kraja. Z leti sem postala bolj zahtevna bralka in pri tem mi z nasveti velikokrat pomaga prav oseba, ki jo bom predstavila v današnjem intervjuju. To je Branka Vodenik, vodja Knjižnice Jurij Vega v Dolu pri Ljubljani. Ko sem jo prosila za intervju, je z veseljem pristala. Kako si prišla do delovnega mesta v tej knjižnici, kjer si zdaj? Po službi v knjižnici na geološkem oddelku sem opravljala knjižničarski poklic v Litiji, v Splošni izobraževalni knjižnici, kjer se je odprlo novo delovno mesto. Glavni razlog, da sem zamenjala delovno mesto je bil ta, da sem bila tako bližje domu (o.p. Branka je iz Šmartnega pri Litiji), tudi zaradi otrok. Takrat sem pa že morala opravljati strokovni izpit; tako imam narejena dva strokovna izpita, za geologinjo in za bibliotekarko. Po nekem času, ko se je Dol kot predmestje Ljubljane malo bolj razvil in so odprli novo knjižnico, seveda v sklopu osnovne šole, pa sem se prijavila za delovno mesto vodja knjižnice. In že odkar je v Dolu pri Ljubljani knjižnica, sem jaz tu vodja. Pa si kdaj razmišljala, da bi pustila delo knjižničarke in se ponovno posvetila prvotnemu poklicu? Ne, nikoli. Zakaj? Ker sem že toliko časa delala kot knjižničarka in mi je to delo zelo všeč. Pa tudi bila sem že »iz vaje«, kar se tiče geologije, praktično bi Branka je zanimiva gospa srednjih let, zelo morala začeti znova, nisem imela izkušenj iz razgledana in izobražena. Je poročena, tega področja, niti sodobnega znanja. mati treh otrok, dveh najstnikov in Izposojamo gradivo, delamo z uporabniki študenta, veliko se ukvarja s turnim vseh starosti, spolov, ras, zato moraš biti smučanjem, prostim plezanjem, tekom komunikativen, prijazen. Če te kdo prosi za na smučeh, bordanjem, hojo v planine, kolesarjenjem, tekom in verjetno še s čim. pomoč pri izbiri knjige, se moraš ozirati na njegove interese, skorajda moraš prebrati Zelo rada potuje in raziskuje predvsem osebo, da veš, kaj želi. kraje, ki turistično niso tako zanimivi. Vem, da si po osnovni izobrazbi geologinja. Kako si pravzaprav pristala v knjižničarskih vodah? Problem je bil v tem, da nisem dobila službe na tem področju, na oddelku za geologijo 12 Ali lahko na kratko opišeš delo knjižničarke? Knjižničarka skrbi za nabavo gradiva, za obdelavo, prilagajati se je treba standardom, ki jih knjižnica zahteva. Treba je seveda tudi upoštevati potrebe in želje uporabnikov knjižnice. Izposojamo gradivo, delamo z uporabniki vseh starosti, spolov, ras, zato moraš biti komunikativen, prijazen. Če te kdo prosi za pomoč pri izbiri knjige, se moraš ozirati na njegove interese, skorajda moraš prebrati osebo, da veš, kaj želi. Pomembno je tudi, da si organizacijsko podkovan, treba je slediti novostim na področju literature in knjižničarstva, obvezno je izobraževanje o informacijski tehnologiji, predvsem pri internetnem programu cobiss. Osebno mislim, da se bodo knjige v elektronski obliki v prihodnosti še razširile, verjetno bolj za potovanja ali izlete, a še vedno menim, da bodo zajele le majhen procent populacije. Ko te opazujem v knjižnici, imam vedno občutek, da uživaš v svojem delu. Ali to drži? Ja, zelo. Delam s knjigami in z ljudmi, delo je pestro, hitro se odvija. Pri nas je še veliko otrok, ker smo v okviru osnovne šole. Včasih smo kot varstvo, zato moraš imeti tudi malo smisla za delo z otroki. Kaj meniš o bralni kulturi Slovencev? Ali Slovenci dovolj beremo? Nerada opredeljujem ljudi, bi pa rekla da so tisti, ki hodijo v knjižnico, na splošno dobri bralci. Tisti, ki pa še niso našli poti do knjižnice, pa upam, da jo še bodo. Kakšno pa imaš mnenje o knjigah v elektronski obliki? Se bodo obnesle? So to knjige prihodnosti? Sliši se zelo zanimivo. Kako pa prideš do Osebno mislim, da se bodo knjige v elekpotrebne izobrazbe, kam se moraš vpisati tronski obliki v prihodnosti še razširile, po končani srednji šoli? verjetno bolj za potovanja ali izlete, a še Enostavno se vpišeš na filozofsko fakulteto, vedno menim, da bodo zajele le majhen smer bibliotekarstvo, a sem že slišala, da procent populacije. študenti niso tako zadovoljni z znanjem, ki ga pridobijo tam. Sicer pridobiš naslov diplomi- Kakšne zvrsti raje berejo mladi, rani bibliotekar, a če se želiš zaposliti v neki kakšne starejši ljudje? knjižnici, moraš opraviti še neke tečaje, iz- Starejše ženske imajo rade ljubezenske, pite. romantične romane, tudi kriminalke, življenjske zgodbe, priročnike o notranji rasti, zdravem načinu življenja, mlajše mamice se poslužujejo tudi priročnikov o vzgoji otrok. Moški imajo raje zgodovinske, vojne romane, kakšne biografije (od svetovnih voditeljev, športnikov, drugih slavnih oseb), kriminalke, knjige v povezavi s športom. Opažamo, da je v zadnjem času večji porast prebiranja knjig slovenskih avtorjev. Mladi pa največ radi berejo pustolovske ali domišljijske romane. Veliko si izposojajo tudi literaturo za domača branja, mlajši za bralno značko. Imamo tudi knjige za domača branja za gimnazijce. Ali se kaj pozna porast izposoje po obdobjih, npr. pred dopusti? Pred dopustom se zelo pozna, predvsem lahkotnejše literature, za sprostitev, za ležanje pod senčnikom. Kaj pa dogodki? V vaši knjižnici se vedno nekaj dogaja, kako se odločiš, katerega gosta boš povabila? Za potopise sami popotniki pokličejo in rečejo, da bi predstavili nek kraj. Glede lutkovnih predstav se odločam po brošurah, ki nam jih pošiljajo gledališča. Avtorje, pisatelje in pesnike pa izbiram glede na novosti, če so kaj novega izdali, tudi glede na priporočila in želje, včasih pa kar po občutku. Vsi, ki ste člani Mestne Knjižnice Ljubljana, ste obenem tudi člani Knjižnice Jurij Vega, Dol pri Ljubljani in seveda obratno, torej si lahko člani ene knjižnice izposojate knjige tudi v drugi. Bi za konec rada še kaj sporočila našim bralcem in uporabnikom knjižnice? Ja, nekaj pa res, kar se mi zdi zelo pomembno, a ni tako znano. Vsi, ki ste člani Mestne Knjižnice Ljubljana, ste obenem tudi člani Knjižnice Jurij Vega, Dol pri Ljubljani in seveda obratno, torej si lahko člani ene knjižnice izposojate knjige tudi v drugi. 14 Najlepša hvala za tole utrgano urico in veliko užitkov pri opravljanju svojega poklica še naprej. Hvala tudi tebi. Lucija Kotar VINCENZIUS PARTY ali BOG JE NA RAZPOLOŽENJU Muzej premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču je v soboto, 23. januarja, spet zaživel. Že v preteklosti so se v njem odvijale kulturno pomembne in zanimive razstave, tokrat pa so za dogajanje poskrbeli mladi hotiški aktivisti, ki so se sami angažirali in organizirali svojo prvo samostojno fotografsko razstavo z naslovom »Bog je na razpoloženju«. Idejni vodja in glavni organizator Anže Grm je skupaj z ekipo poskrbel za obiskovalce, lačne umetnosti in dobre glasbe. Obiskovalce so po razstavi pospremile stopinje, ki so označevale pot od prvega dela razstave, kjer je bilo prikazanih sedem smrtnih grehov, do drugega dela razstave, kjer so bile karikirane najlepše človeške lastnosti. Avtor in soavtorji so želeli z razstavo opozoriti na človeške napake, ki družbo ženejo do skrajne otopelosti. S prikazom smrtnih grehov so želeli opozoriti na nesmiselnost ozkega sistematiziranja družbenih napak, katerih zagovornica je predvsem rimskokatoliška Cerkev. Na drugi strani pa s karikiranim prikazom najlepših človeških lastnosti sporočiti, da svet ni nujno tako temen, kot ga prej nakazani sistemi skušajo prikazati. Razstava prikazuje navezanost mladih ustvarjalcev na avantgardne ideje (ekspresionizem, simbolizem, konstruktivizem, socialni realizem, dadaizem), ki poudarjajo vrnitev k naravi, če nočemo, kot pravi avtor razstave, da nas sodobni kapitalizem pogoltne z žrelom svoje težnje po dobičku in brezčutnim pehanjem ljudstva v otopelost. Razstava nas spodbudi k razmisleku, da smo predvsem mi tisti, ki oblikujemo svet in se ne smemo pustiti zavajati institucijam, ki narekujejo, kaj je dobro in slabo za nas. Namesto da kot ovce sledimo tistemu, kar nam družba narekuje, naj se poglobimo vase in živimo po svojih načelih in prepričanjih. Fotografija z naslovom : Požrešnost Poleg dobro zastavljene razstave pa je za dobro vzdušje z latino ritmi poskrbela tudi Mladinska sekcija tamburaškega orkestra Šmartno pri Litiji ter DJ Petek, ki je obiskovalce navdušil v art techno stilu. Avtor razstave je zapisal, da se otopel človek ne dviga, se ne brani, se ne povezuje, ne ustvarja, ne pripravlja razstav. Zato pa se mi zdi pomembno na tem mestu omeniti tiste, ki niso otopeli, se branijo, povezujejo, ustvarjajo in so skupaj z glavnim organizatorjem soustvarili razstavo: Andraž Grm, Alenka Orehek, Samo Dernovšek, Rok Štraus, Anja Štraus, Gašper Kobalej. Omemba teh imen naj bo tudi spodbuda in poziv k še vnaprejšnjemu konstruktivnemu ustvarjanju in dokazovanju, da tudi današnja mladina misli kritično in predstavlja svoje ideje, če ne z revolucijo, pa skozi umetnost. Tanja Orehek 15 … vas mika Dobra knjiga, odličen film ali samo predlog za razširitev vaše glasbene palete. Vedno vroča in sveža priporočila naših članov. Valentinovo (Valentine’s day, ZDA 2010, Garry Marshall) Malo po Valentinovem so v Koloseju pričeli predvajati romantično komično dramo, ki niti ne sodi povsem v našo rubriko, saj slednji film bolj odsvetujemo kot priporočamo. Dveurni film sledi prigodam nekaterih ljudi v Los Angelesu, ki jim praznik vseh zaljubljencev prinaša različne izkušnje. Cvetličar Reed zasnubi svoje dekle, poslovna Kara organizira žur »sovražim Valentinovo«, petošolec Edison je zaljubljen, športni novinar Kelvin pa nesrečen, ker mora s terena poročati o Valentinovem. To so le nekatere izmed grenko-sladkih zgodb, ki jih doživlja povsem zvezdniška igralska zasedba, od glasbenice Taylor Swift do Shirley MacLaine, Julie Roberts in Ashtona Kutcherja. Nobena od zgodb ni prav posebej izvirne narave in tudi njihov preplet je izdelan precej površno. Mnogo boljšo verzijo smo videli že v »Love actually«. In četudi se zgodbe skušajo približati vsem pastem in lepotam, ki jih prinaša ljubezen, se na koncu vse preveč približajo vsesplošnemu »happy end-u«.Film je sicer povsem zabaven in simpatičen med gledanjem, vendar kakšnega trajnega in večjega vtisa ni pustil. Ajda Upelj Mary & Max (2009; Adam Elliot) Odličen animacijski celovečerec izpod prstov z oskarjem nagrajenega Adama Elliota. Film, ki se sreča z vprašanji prijateljstva, odnosov v družini, odraščanjem in staranjem, nam predstavi sedemletno 16 punčko iz Avstralije ter »tridesetnekaj«letnega gospodiča iz Velikega jabolka, New Yorka. Prikazuje, kako se njune poti križajo, kaj jima prinesejo, kako se dopisovanje spremeni v nekaj več. Kako biti sedemletno dekle z milijoni vprašanj in kako biti “tridesetnekaj” leten gospod brez odgovorov? Odlično v vseh pogledih. Animacijsko, čustveno, vsebinsko in v dialogih močno delo, ki bo pustilo močan vtis, vsakomur, ki si ga bo ogledal. Pozabite Pixar – glejte Elliota. Sunset Rubdown – Dragonslayer (2009; Jagjaguwar) Četrti plošček montrealskih glasbenikov je zopet tisto, čemur rečemo, nekaj več. Stranski projekt izjemnega Spencerja Kruga, Sunset Rubdown, je vse tisto, kar ostali Krugovi bandi niso, a je ob enem prav vse to, kar Spencer predstavlja tudi v ostalih zasedbah. Liričnost, čutnost, poetičnost in glasbena fuzija vas bosta z Dragonslayerjem odpeljala še dlje kot poprejšnji ploščki. Čeprav sam Spencer pravi, da je njegov prvi band Wolf parade (ki jih bo mogoče videti tudi aprila v Ljubljani, hip hip…), se vseeno zazdi, da se mu Sunseti zaraščajo pod kožo in morda celo preraščajo okvire »stranskega projekta«. Izdelek je prava zvočna eksplozija in bo ob nekajkratnem poslušanju postal pravi ušesni orgazem, v kolikor mu boste le dali priložnost. Z vsakim poslušanjem vam bo bolj zlezel pod kožo in nazadnje boste stali z mano in si priznali: »Živjo sem B., in sem Sunset Rubdown odvisnik!« Blaž Pregelj stejdzdajving Dr. Fig, skrivnostna letala in arkticne opice Po dolgih pripravah, natančni organizaciji in klicanju vseh potencialnih kandidatov za odhod v Munchen, so se kot po navadi sesuli vsi načrti in dotedanje delo. Ampak tokrat sem si rekel, da ne obupam kar takoj in v drugo uredil vse potrebno za odhod v Nemčijo. Po snidenju v Tivoliju, na datum obletnice smrti našega največjega pesnika Dr. Figa, 8.2.2010, nas je čakala šest ur dolga vožnja do bavarske prestolnice. Ob prihodu v Munchen smo imeli še ravno toliko časa, da smo si utegnili ogledati center mesta ter okusiti znano bavarsko pšenično pivo. Ura se je vztrajno približevala osmi in ker smo vedeli, da so nemški organizatorji, za razliko od slovenskih, veliko bolj natančni pri urah začetkov koncertov, smo se urno odpravili nazaj v predmestje Munchna, kjer se nahaja dvorana Zenith, prizorišče našega koncerta. Kot zanimivost lahko omenim, da dvorana stoji v neposredni bližini Munchenskega veličastnega stadiona, Alianz arena. Koncert so otvorili londonski Mystery Jets, za katere lahko brez slabe vesti rečem, da niso navdušili. Sicer zelo uigrana godba mladcev, ki se spogleduje z britpopom ter indie alternativnim rockom, je bila skozi celoten nastop statična, neaktivna, predvsem pa ni (niti ni poskusila) vzpostavila nikakršnega kon- takta s publiko. Za band, ki uživa relativno visoko medijsko in fanovsko naklonjenost, bi vsekakor pričakoval več. Brez nepotrebno dolgih pavz, približno slabe pol ure kasneje, so na oder prikorakali novodobni angleški gladiatorji melodičnega arcticindierocka, ki tako na studijskem izdelku kot v živo, zvenijo odlično, in povsem navdušili. Gostovanje v Munchnu je posledica velike evropske turneje ob izidu še relativno vročega novega albuma Humbug, ki je izšel v začetku leta 2009. Tako zadnji album kot odrski nastop golobradcev je kvalitetni preskok stopnico više od svojih prejšnjih izdelkov. Je nekakšen nov poskus zvočne slike Arcticov, ki so od triakordnega garažnega rocka, prešli na nivo balad v slogu samih Oasis, ki daje poslušalcu nove dimenzije skupine, tako studijsko kot odrsko. Seveda na koncertu ni manjkalo niti klasičnih evergreenov kot so »I bet you look good on the dancefloor, Brianstorm, Florescent adolescent…« Sicer sem svojo najljubšo pesem z nove plošče, Pretty visitors, v živo zamudil zaradi manjše nezgode, vseeno pa bo koncert za vedno ostal zapisan v posebnem koščku srca in spomina. Prepoteno, potešeno, arctično! Blaž Pregelj 17 Koleda r kdaj? 13.3.2010 14.3.2010 20.3.2010 21.3.2010 03.4. 2010 11.4.2010 17.4.2010 17.4.2010 25.4.2010 27.4.2010 01.5.2010 08.5.2010 22.5.2010 29.5.2010 2010 dogodkov v Jevnici do konca maja kaj? Prireditev ob dnevu žena ŽNK Jevnica: ŽNK HV TOUR Slovenj Gradec NK Jevnic: NK Brinje ŽNK Jevnica: ŽNK Rudar- Škale NK Jevnic: NK Rudar Trbovlje ŽNK Jevnica: ŽNK Maribor NK Jevnic: NK Bravo Publikum Čistilna akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu ŽNK Jevnica: ŽNK Dornava Komemoracija ob dnevu OF NK Jevnic: NK Cokta Kresnice NK Jevnic: NK Ihan NK Jevnic: NK Svoboda Kisovec NK Jevnic: NK Termit Moravče kje? v dvorani ZD ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica KS Jevnica ŠRC Jevnica pri spomeniku ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica ŠRC Jevnica V Soboto 17.4.2010 bo čistilna akcija kraja v okviru akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Pridite VSI odrasli in otroci! vabi KS Jevnica ŽNK Jevnica NK Jevnica ŽNK Jevnica NK Jevnica ŽNK Jevnica NK Jevnica KS Jevnica ŽNK Jevnica zveza borcev NK Jevnica NK Jevnica NK Jevnica NK Jevnica
© Copyright 2024