Galapagos– kraljestvo živali
POTOPISNA REPORTAŽA Galapagos – kraljestvo živali Resnici na ljubo Galapagos ni kdove kako lep, saj lepših pokrajin najdeš po svetu kar nekaj. Tisto, kar pa dela otočje zares izjemno, je živalski svet. Predvsem pa se živali prav nič ne bojijo ljudi in se po nekaj dnevih med njimi začneš počutiti resnično nenavadno – tako nekako, kot da so se zamenjale vloge in si ti tisti, ki si živalim na ogled. skupino naključnih sopotnikov se neučakano prestopamo po pomolu mesteca Puerto Baquerizo Moreno in čakamo čoln, da nas odpelje na staro, leseno barko, ki bo za naslednji teden postala naš dom. Na lepem kakih sto metrov stran ugledam morskega leva, kako se lenobno preteguje med redkimi kopalci S na mestni plaži. Kot da bi se dogovorili, vsi začnemo fotografirati; sredi škljocanja pa nekdo ugotovi, da na skalah, le nekaj metrov od nas, leži še en parček teh simpatičnih morskih sesalcev. Ko dodobra poslikam še ta dva, se hočem usesti na klopco sredi pomola, a že v naslednjem trenutku me kar odnese v zrak – na klopci namreč drema mlad morski levček, ki se začudeno zazre vame. Kasneje, ko sedimo že v čolnu, opazim mestno čistilko, kako ga z metlo podi nazaj v vodo, meni pa se zdi, kot da bi mu govorila: »Pojdi že no, kolikokrat sem ti že rekla, da tu, med ljudmi, nimaš kaj početi!« Med različnimi prevozi po arhipelagu se odločim za majhno, 110 let staro barkačo, ki ponoči pluje med otoki, podnevi pa te prepušča sprehodom in živalskemu svetu Galapagosa. Ko pozno zvečer naposled le izplujemo, se na palubi udobno namestim pod opuščenim jamborom, strgana jadra pa je že zdavnaj zamenjal dizelski motor. A uživanje v nočnem morju traja le kratek čas. Ko zavijemo iz zatišja otoka, se začne ples po valovih, ki barko tako zelo premetava, da panično iščem vrvi, za katere bi se lahko prijel, da me ne bi odneslo v vodo, pot do kabine, ki vodi prek kapitanskega mosta skozi ozko odprtino v drobovje ladje, pa nenadoma postane pravcati podvig. Dolge ure do jutra preležim na ozki postelji, se krčevito držim za stranice, da se ne bi skotalil z nje, s prosto roko pa lovim prtljago, ki se vozi sem in tja po kabini. Šele zjutraj, ko se končno zasidramo, si upam v kabino z WC. Pogled na blede sopotnike na krovu pa je dokaj klavrn in večini ni kaj dosti do zajtrka. Lenarjenje z morskimi levi A tegobe noči so med sprehodom po otoku Espanola v trenutku pozabljene. Po dolgi, slepeče beli plaži se izgubljam med množico morskih levov, poležavam skupaj z njimi v vročem pesku in opazujem mladička, ki se je vrnil iz vode, ter obupano začel iskati svojo mater. A na katerikoli trebuh prisloni svojo lačno gla- vo, nikjer ni njegove matere in velikokrat ga zaspane samice prepodijo z nejevoljnim godrnjanjem, dokler med množico “svaljkov” le ne najde tiste prave. Pravila vedenja so na otokih zelo stroga. Hoditi smeš samo po ozna- stora. In včasih nastane celo problem, da se jim ne približaš preveč, saj se nimaš kam umakniti. Albatrosi, galebi, modronogi strmoglavci, burnice … pa te le začudeno gledajo, ko hodiš okoli njihovih gnezd in rineš vanje s svojim fotoaparatom. čenih poteh in obvezno z lokalnim vodičem. Na otokih ne smeš ničesar pustiti in odneseš lahko samo spomine in fotografije. Nobeni živali se ne smeš približati na manj kot dva metra. Sprva mi ta dva metra nekako ne gresta v račun – katera žival bo pa sploh pustila, da se ji tako zelo približaš? Toda prav to je na Galapagosu najbolj nenavadno in popoldanski sprehod me dokončno sooči s tem presenetljivim svetom. Sprehajamo se po ozki kamniti stezi nad morjem ter se umikamo ptičem, ki gnezdijo točno na sredini poti. Kot da drugje ne bi imeli pro- Ob imenu Galapagos nikakor ne moreš mimo imena Charles Darwin. Čeprav je Darwin na teh otokih preživel le kratkih pet tednov, je njegov obisk otočja pomenil preobrat v razmišljanjih o razvoju živih vrst, njegovo ime pa na otočju še vedno pridajajo k vsaki drugi znanstveni ustanovi. In to kljub trditvam nekaterih, da je Darwin nekoč tam jahal želve velikanke in jih celo jedel! Otok velikih želv Čeprav je Galapagos najbolj znan po želvah, so te živali v preteklosti skorajda doživele svoj žalostni ko- 79 nec. Pred stoletji, ko so se na svoji poti prek oceana tu ustavljale številne ladje, so želve pomenile za mornarje odličen vir sveže hrane, saj so jih lahko žive naložili na krov, kjer so potem ob pravi priložnosti dočakale svoj konec v ladijskem loncu. Naslednji udarec so jim prizadejali prebivalci otočja, ki jih je danes kakih 30 tisoč in so na otočje naselili nove živalske vrste – pse, mačke, drobnico, nehote pa tudi podgane. Ti živalski prišleki so pridno uničevali želvja gnezda, koze so z grmov osmukale listje do višine, ko ga okorne želve niso več mogle doseči. Dokončno pa so želve skoraj iztrebili, ko so iz njih začeli izdelovati olje. Dandanes se stvari po dolgem času spet izboljšujejo. Na večini otokov obstajajo zavetišča za želve, nekakšne želvarnice, kjer so iz naravnega okolja vzeli močnejše primerke obeh spolov ter jih pustili, da se v teh zavetiščih razmnožijo. Ko mlade želve zrastejo do velikosti, ko se laže upirajo zunanjemu svetu, jih spustijo na svobodo. Na tak način so v zadnjih štirih desetletjih podarili naravi že skoraj pet tisoč teh velikanskih živali, težkih do 400 kilogramov in dolgih skoraj meter in pol! Najbolj slaven galapaški želvak je Osamljeni George, ki pravzaprav niti ni tako zelo osamljen in njegova zgodba bi bila kar malce zabavna, če ne bi šlo v resnici za zadnjega predstavnika neke vrste. Prvič so ga opazili leta 1971 ter ga leto kasneje, ko so ugotovili, da je morda edini primerek svoje vrste, preselili v zavetišče. Biologi po vsem otočju so se mrzlično podali v iskanje morebitne 80 samice, medtem pa se je George zavoljo preveč lagodnega življenja začel rediti. In ker partnerke niso našli, so dali želvaku za družbo dve želvi, ki sta se jim zdeli najbolj sorodni, a takrat je bil George že tako len in zavaljen, da ga samici sploh nista več zanimali. Ko so ga v naslednjih letih shujšali, je le pokazal malo več veselja do samic in leta 2008 sta obe zvalili jajca, ki pa, žal, niso bila plodna. Znanstveniki še vedno upajo, da nekje v divjini živi ustrezna samica in najditelju obljubljajo nagrado, obiskovalci pa smo lahko priče žalostni zgodbi, kako še ena vrsta dobesedno pred našimi očmi izginja z zemeljskega obličja. Prepoved priseljevanja Otočje Galapagos pripada Ekvadorju in leži v Tihem oceanu, dobrih tisoč kilometrov od obale matične države. Sestavlja ga dvanajst večjih otokov, enako število manjših otočkov ter kopica skalnih čeri, ki si niti ne zaslužijo imena otok. Vseh skupaj pa je za slabo polovico Slovenije. Nastanku otokov je botrovala živahna vulkanska dejavnost in kljub dokaj neprijazni pokrajini je arhipelag tudi dom ljudi in ne le živali. Tako kot mnogokrat v zgodovini je bil tudi Galapagos odkrit po naključju – ko je Špance leta 1535 pohlep gnal od Paname proti Peruju, so na svoji poti tako rekoč trčili v te Vzajemnost / januar 2012 nenaseljene otoke, a razen želv, po katerih je nato otočje dobilo ime Galapagos, Španci kaj več niso zapisali v svoje kronike. Svojega prvega prebivalca so otoki dobili šele tristo let kasneje, ko se je na enem od njih naselil Irec Patrick Watson, ki je gojil zelenjavo in jo z ladjami, ki so plule mimo, zamenjeval za rum. Večno pijani Patrick se je potem z nekaj sužnji odpravil na celino, ki pa jo je dosegel le on, medtem ko so sužnji izginili neznano kam. Podobnih zgodb o nenavadnih prebivalcih in njihovih usodah je še veliko. Danes je biti prebivalec Galapagosa privilegij, saj je prav navzočnost ljudi tista, ki najbolj ogroža nedotaknjeno naravo. Tako je ekvadorska država pred leti izdala ukaz, da se morajo odseliti vsi prebivalci, ki so se tja preselili v zadnjem desetletju, priseljevanje novih pa je seveda prepovedano. Večkrat je slišati pozive naravovarstvenikov, naj se otočje zapre tudi za turiste, kar pa je ob denarju, ki ga turizem prinaša državi, le malo verjetno. Resnici na ljubo je treba tudi priznati, da turisti ne naredijo veliko škode, saj so pravila vedenja zares stroga, na ogled pa je tako ali tako morda le kak odstotek vsega otočja ali pa niti to ne. A je to vseeno dovolj za pravo doživetje otoškega živalskega utripa. Besedilo in fotografije: Matjaž Pirš
© Copyright 2024