1. No category

2/2011
Vera
Uvodnik
Vsebina
Uvodnik...................................................................................................3
Skrivnost Boga
Evangelij.................................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Jezus, usmili se me!
Ob svetem pismu. ..................................................................................6
Vera kot zaupanje
Tema: Vera..............................................................................................8
Vera
Frančišek in Klara vabita................................................................10
Podarila mu je življenje in ga izročila Življenju
FO in Frama.......................................................................................12
Frančiškov festival 2011 v Vipavskem Križu
Znamenje časa...................................................................................13
Vera zdravi in dela čudeže
Božje stvarstvo okrog nas............................................................14
Odkrivanje Gospodove ljubezni prek narave
ali panteizem?
Animator sem. ....................................................................................15
Vzgoja za ljubezen
Intervju: Benjamin Tomažič............................................................17
Učenec, ki je postal učitelj
Poklical si me.....................................................................................20
Poklical si me…
Note......................................................................................................22
Čakaj in moli Boga
Jezus, k Tebi hitim
Mozaik. ................................................................................................24
Molitvena naveza.............................................................................30
Za dobre družine in duhovne poklice
Delavnice molitve in življenja.......................................................32
Delati dobro – kakor Jezus
Brat kapucin.......................................................................................36
Smrt brata Avguština
Par cvetk iz zapora …
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Knjiga. ..................................................................................................40
Cena, ki sem jo plačal
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ..................................................................................................42
Si vedel …
Ujeto v objektiv ................................................................................43
2
Tisti, ki verujejo
Blagor tistim, ki te niso videli,
pa so verovali vate.
Blagor tistim, ki niso videli tvojega obličja,
pa so priznali tvoje božanstvo.
Blagor tistim, ki so brali evangelij in
prepoznali tebe v tistem,
v katerega so upali.
Blagor tistim, ki so v tvojih odposlancih
videli tvojo Božjo navzočnost.
Blagor tistim, ki so v tišini srca poslušali
tvoj glas in ti odgovorili.
Blagor tistim, ki so te v želji, da bi se
dotaknili Boga, srečali v skrivnosti.
Blagor tistim, ki so se v trenutkih teme
oprli močneje na tvojo luč.
Blagor tistim, ki zbegani
v preizkušnji ohranjajo zaupanje vate.
Blagor tistim, ki v občutku tvoje odsotnosti
še naprej verujejo v tvojo bližino.
Blagor tistim, ki te niso videli,
pa živijo v trdnem upanju,
da te bodo nekoč gledali.
Amen.
Skrivnost Boga
»Verovati pomeni, izročiti se. Izročiti se pa
pomeni, nenehno hoditi za Gospodovim obličjem. Abraham, večni popotnik, popotnik v
smeri vzvišene domovine – in ta domovina ni
nič drugega kakor Bog sam. Verovati pomeni:
vedno odhajati.
Bog je neoprijemljiv kakor senca, a hkrati
trden kakor skala. Oče je predvsem skrivnost …, ni ga mogoče razvozlati in doumeti.
Bog nam ni na dosegu rok tako kot roka prijatelja, ki jo lahko ganjeni stisnemo. Z Bogom
ne moremo delati kot s knjigo, s peresom ali
uro. Ne moremo reči: Moj Gospod, priti to
noč k meni, zjutraj lahko odideš. Z njim ne
moremo manipulirati.
Bog je v svojem bistvu bitje, ki nas zmede,
ker je zastonjskost. Prvi korak vere je v tem,
da sprejmemo zastonjskost Boga. Vera je,
da vedno znova vstanemo in se napotimo
iskat tistega, čigar roke ne bomo mogli nikoli
stisniti. Drugi korak vere pa je, da se mirno
sprijaznimo s svojim razočaranjem nad tem
in se ne počutimo opeharjenih.
Oče je nedostopna skrivnost, toda hkrati
je skrivnost, ki nas povsem prevzame. Če se
mu nekdo močno približa, ga Bog razsvetli
in ogreje. A če se mu še bolj približa, ga vžge.
Sveto pismo je kakor gozd gorečih ljudi«.
Ob teh besedah brata Ignacia Larañage se
tudi nam postavi vprašanje, kdo je Bog za nas.
Kako se mu bližamo? Se tudi mi ogrevamo v
njegovi ljubezni? Mu zmoremo odpreti srca,
da nas prežari s svojo neskončno ljubeznijo?
Ko je to njegovo ljubezen začutil sv. Frančišek ni mogel več hoditi po poti, ki jo je poznal.
Vsa logika sveta in ravnanja se mu je upirala,
ker na njej ni bilo ljubezni in Boga. Zato se je
odpovedal vsemu, ker je veroval, da se bo le
tako lahko podaril do konca, vsega.
Naj bo tudi naše življenje podaritev Bogu.
Vera je tista, ki nam pomaga, da gremo po
tej poti naprej, vedno globlje in bližje Njemu.
Naj nam tudi besede, ki zapisane v tem
Frančiškovem prijatelju pomagajo, da bomo
v veri rasli skupaj, da se ne bomo prepuščali
toku, naj nas nese kamorkoli, ampak da bomo
pogumno stopali na pot za Njim.
br. Vlado Kolenko
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXII/2 (180) • 2011
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Andreja Štunf • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3,
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na
3
Ob izviru
Jezus, usmili se me!
Kolikokrat ponavljamo te besede v molitvi,
kadar smo obupani, odrinjeni ali potisnjeni ob
rob? In kolikokrat obupamo v iskanju Jezusovega odgovora, ki ga daje Bartimaju: »Kaj hočeš,
da ti storim?«. Si sploh upamo dati odgovor, ali
si kot mladi kristjani zaupamo toliko, da rečemo: »Gospod, ozdravi me, pošlji svojega Duha
nadme, naj bom tvoja priča po vsej Sloveniji in
svetu.« Bartimaj je zgled vere. Veroval je, preden
je srečal Jezusa. Veroval je, da ga lahko Gospod
reši in veroval je takrat, ko so ga vsi pritiskali k
tlom. Jezus je videl njegovo vero in ga je poklical
v Njegovo slavo in mu dal nalogo. Bartimaj ni
bil ozdravljen samo slepote, temveč tudi svojega
beraštva, sam Božji Sin ga je okronal in mu dal
kraljevsko oblast in duhovniški poklic ter ga v
svet poslal kot pričevalca vere. Tudi nas pošilja,
da smo Njegovi. Malokrat se zavedamo, da imamo oblast, ki jo prejmemo ob svetem krstu in je
dana od samega Boga, Stvarnika in Odrešenika,
ki ima v oblasti končati ta svet takoj, in če smo
resnično njegovi, kdo nas lahko sploh ogrozi?
Bartimaj se je tega zavedal, vztrajal je v svoji veri
kljub vsem grožnjam in je ravno v tem največji
pričevalec nam samim. Kaj mu more človek,
ki ga želi prebičati in mučiti, če pa ima samo
Gospod oblast rešiti njegovo dušo. Kdaj smo
mi tisti, ki pademo pod preizkušnjo, kdaj se mi
»pozabimo« prekrižati pred jedjo zaradi tega,
ker so neverni prijatelji poleg nas ali še huje, kdaj
obupamo nad Gospodom, kadar smo v kakšni
preizkušnji, Bartimaj nam je lahko v tolažbo in
zaupanje, pravzaprav svetniški zgled, ki kljub
slepoti in vsem tegobam vztraja v klicanju in
molitvi. Tako nam Gospodov klic daje upanje
in vero, da se bo na naš klic odzval, da nas bo
poklical po imenu in vprašal, kaj sploh želimo
od njega? In v tem trenutku lahko postanemo
kot učenci in množica v tem odlomku, ki hodimo za njim dokler nam daje telesne hrane,
dokler nam množi veselje in blagostanje in
tisti, ki ob besedah: »Če hoče kdo iti za menoj,
naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ
ter hodi za menoj.« (prim. Lk 9,23) izgine v
svoje mišje luknjice in čaka, da nekdo opravi
delo namesto nas. Lepo je hoditi za nekom, ki
Jezus ozdravi slepega Bartimája
Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal
iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da
je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se
me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin,
usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in
mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in
pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal:
»Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«
Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
4
5
Ob svetem pismu
ne zahteva ničesar in nam samo daje toda kaj
storimo v trenutku, ko smo maziljeni in nam
je dana odgovornost in poklic? Smo kot množica, ki hinavsko spremlja »tovarno kruha« in
kolne nad tistimi, ki resnično iščejo Gospoda
in ga kličejo, ali smo kot Bartimaj, ki si upamo,
upamo biti tisti, ki smo zgled drugim in s tem
delamo veselje našemu Očetu v nebesih. In
kadar resnično kličemo po Gospodu, iskreno
iščemo in nosimo v sebi žejo in lakoto po njem
se razodene naš poklic, samo v luči Vere, ki je
Božji dar, ob zavedanju, da smo majhni, ubogi
berači, ki sami premorejo le malokaj, smo lahko
resnične priče, resnični »megafoni«, ki jih nihče
ne utiša.
In ob tem zavedanju smo pričevalci vere,
in nosimo veselo sporočilo odrešenja po vsem
svetu, smo radostni ljudje, vredni naslova
martys, ki v grščini pomeni mučenec in v
slovenščini tudi pričevalec. Seveda Gospod
ne kliče vse v mučeništvo, vendar je prav dar
vere tisti dar, ki nam omogoča prestati vse
preizkušnje naj bodo velike ali majhne, kosilo
ali mučenje, saj je vse v slavo Jezusu Kristusu,
ki nam daje življenje in pravi: »Glej na obe
dlani sem te napisal,« (prim. Iz 49,16) in ki
nas je stkal v materinem telesu in nas je ljubil,
nas ljubi in nas bo ljubil. In v tej ljubezni nas
pošilja na svet, da smo njegovi, v tej ljubezni
nam daje dar Vere, ki lajša vse tegobe in nam
omogoča, da smo kot Janez Krstnik, glas vpijajočega v puščavi, ki pripravlja stezo in pota
za ponovni prihod Jezusa Kristusa ter konec
koncev tisti, ki širijo ljubezen med seboj ter
svojo poklicanost opravljajo z veseljem, da
bo celoten svet ob koncu časov pripravljen
ter da bomo znali kot sveti Lovrenc, ki so ga
mučili tako, da so ga spekli kot svinjo, v veri
zavriskati: »Obrnite me na drugi strani še
nisem pečen!« Vse to v slavo Gospodu Jezusu
Kristusu, našemu Bogu in zveličarju.
Samo Pučnik
6
Vera kot zaupanje
Prav vesel sem, kadar mi je dano sodelovati v kakšni »debati«, kjer beseda nanese
na vprašanje, ali je nekdo »veren« ali ne.
Razprava se običajno vrti okrog vprašanja, če
ta oseba »hodi k maši«. Seveda se s tem brez
nadaljnjega predpostavlja, da ta človek veruje
v Boga. In neverni pričakujejo, da bomo ljudje, ki hodimo k maši, živeli drugače; pač v
skladu s krščanskim naukom. Kadar vidijo, da
temu ni tako, so razočarani in vernike hitro
razglasijo za hinavce. Pa gre res za namerno
hinavščino ali naj vzroke za šibkost krščanskega pričevanja v družbi iščemo kje drugje?
Menim, da se moramo vprašati predvsem o
»kvaliteti« naše vernosti. Vera posameznih
kristjanov se lahko med seboj namreč zelo
razlikuje. Mnogi jo dojemajo zgolj kot skupek
nekih zapovedi in prepovedi, kar se pa Boga
tiče, pa gre bolj kot za vero v troedinega Boga,
za neko prepričanje, da je nad nami nekaj
oz. nekdo, s katerim se igram igro daj-dam.
Številnim, ki sicer verujejo v obstoj osebnega
Boga stvarnika, pa se »zatakne« pri temeljnih
predpostavkah krščanske vere, kot je npr. vera
v Kristusovo vstajenje od mrtvih. Pred leti
je bila objavljena raziskava, po kateri lahko
vidimo, da v Sloveniji 65% odstotkov ljudi
verjame v obstoj Boga, v resničnost vstajenja
pa le 37%. Tu gre torej za velik razkorak, ki
priča o izjemni šibkosti našega krščanskega
verovanja. Se potemtakem lahko čudimo,
da je krščansko pričevanje v družbi tako
okrnjeno?
V čem je torej bistvo krščanske vere? Kaj je
tisto, kar da naši veri moč, da nam preobrazi
življenje? Če se ozremo h grški besedi pístis,
ki v Novi zavezi pomeni vero, vidimo, da tu
ne gre toliko za vero v sam obstoj Boga, saj se
ta predpostavlja že sama po sebi. Pri besedi
pístis gre bolj za preprosto, osebno zaupanje
v Jezusa; za dejaven korak zaupanja in zanašanja na Boga ter na zanesljivost odrešenja, ki
nam ga je pripravil v Kristusu. Pomeni v vsej
polnosti sprejeti Kristusa kot tistega za kogar
se predstavlja – in mu zaupati, da je resnično
Božji sin, ki je iz brezpogojne ljubezni do
mene, grešnika (prim. Rim 5,8) šel na križ
ter s svojim vstajenjem premagal smrt. Šele
takšna vera, takšno brezpogojno zaupanje
me lahko preobrazi. Šele na tak način se vera
iz nekega pasivnega spoštovanja tradicije
spremeni v osebno in ljubeče prijateljevanje
s tro-osebnim Bogom. In vendar se marsikdo
Bogu ne upa popolnoma predati. Kristjani
prepogosto iščemo neki minimum, najlažjo
pot verovanja, brez da bi se zavedali, da tako
ne bomo nikoli doživeli lepote in osvobajajoče
moči krščanstva. Lažje kot zaupati v Božjo
brezpogojno ljubezen, se je namreč zatekati k
starozaveznemu načinu razmišljanja, o katerem Sveto pismo govori kot o življenju »pod
postavo« (Rim 3,19). Tudi današnji kristjani
si pogosto skušamo »zaslužiti« Božjo naklonjenost s tem, da množimo svoje duhovne
dejavnosti, daritve in druga »dobra dela«, pri
čemer se začnemo kmalu bolj zanašati nanje,
kot pa na Boga. Ravno s tem pa se odvračamo
od prave vere – zaupanja v Boga. Kristusovi
učenci smo namreč poklicani, da v prvi vrsti
verjamemo/zaupamo, da je Jezusova smrt
na križu, ki za nas pomeni odpuščanje vseh
grehov, resnično zastonjski dar. V pismu
Galačanom nam apostol Pavel pravi takole:
»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato
stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v
jarem sužnosti... Tisti, ki iščete opravičenje
v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. Po Duhu, iz
vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v
Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni …«
(Gal 5,1–6.13.16.18). Kristusovi učenci smo
osvobojeni za svobodo, da živimo po milosti
in ne po postavi oz. zakonu. Ko sprejmemo
zastonjski dar, ki nam ga je ponudil Bog in
ki ga ni mogoče zaslužiti, gre za temeljno
spreobrnjenje. Gre za zavedanje, da lahko
ravno zato, ker nas je Bog s Sinovo daritvijo
na križu odrešil, zaupamo, da nas neizmerno
ljubi. Da nas ljubi tudi takrat, kadar se težko
ljubimo sami. Da nas popolnoma sprejema
z vso našo »navlako«, ki smo jo pridelali v
preteklosti. Da mu je tako zelo mar za nas, da
skrbi za vsako najmanjšo podrobnost našega
življenja in da bo tudi v prihodnje poskrbel
za nas. Ko globoko verujemo, da je Bog navzoč in da deluje v našem življenju, začnemo
razumeti, da smo ljubljeni otroci nebeškega
Očeta, kateremu lahko popolnoma zaupamo,
saj nas sprejema takšne, kakršni smo. Šele s
takšno vero lahko skupaj z apostolom Janezom rečemo: »in zmaga, ki premaga svet, je
naša vera« (1 Jn 5,4).
Benjamin Siter
7
Tema: Vera
Vera
»Ti si pa cel ati!«
»Točno tako nagubaš brado
kot tvoja mami.«
»Izrezana kopija dedka!«
Gotovo ste kaj podobnega že slišali ali pa
sami komu izrekli. Morda ste se zaradi tega
tudi jezili – ker bi radi bili popolni originali,
brez podobnosti z drugimi, ali pa vam je bilo
všeč, da so vas primerjali z nekom, ki vam je
blizu. Ljudje, ki smo v sorodu, se prepoznamo
po obraznih potezah, podobnih kretnjah …
Kaj ima to opraviti z vero, se morda sprašujete. V začetku Katekizma katoliške Cerkve
beremo: »Hrepenenje po Bogu je zapisano
v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen po
Bogu in za Boga, in Bog ne preneha pritegovati
človeka k sebi, in samo v Bogu bo našel resnico
in srečo, ki je ne neha iskati.«
Kot se na zunaj vidi, iz katerega gnezda
prihajamo, se vidi tudi to, da smo ustvarjeni
po Božji podobi. In s tem je povezana vera.
Na eni strani vera namreč pomeni sistem
prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža
odnos do svetega. S tujko bi to poimenovali
religija – beseda sama pomeni »ponovno
povezati« in v njej lahko zaslutimo človekovo
hrepenenje po nečem, česar nima, od česar je
ločen. Ko pogledamo tako v zgodovino, kot
tudi v sedanjo prakso, vidimo, da je veliko
načinov, kako verniki iščejo pot do Boga.
Katekizem o tem pravi: »V zgodovini in vse
do danes so ljudje na mnogotere načine izražali
svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji
in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami,
obredi, meditacijami itd.). Kljub dvoumnostim,
ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike
tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati
religiozno bitje.«
V splošnem velja, da je na svetu 12 svetovnih religij/ver:
Ø krščanstvo1 (1,9 milijarde vernikov)
,
Ø islam (1,1 milijarde vernikov),
Ø hinduizem (900 milijonov vernikov),
Ø kunfucianizem (400 milijonov vernikov),
Ø budizem (376 milijonov vernikov),
Ø taoizem (50 milijonov vernikov),
Ø šintoizem (30 milijonov vernikov),
Ø sikhizem (23 milijonov),
Ø judovstvo (14,5 milijonov vernikov),
Ø bahajtsvo ( 6 milijonov vernikov),
Ø džainizem (4,2 milijona vernikov),
Ø zaratustrstvo (130.000 vernikov).
Medverski dialog, ki ga vodi katoliška Cerkev do drugih religij, temelji na spoznanju, da
je vsaka oseba Božji otrok, ustvarjen po Božji
podobi in na dejstvu, da imajo vse vere nekaj
elementov resnice ter da je sleherni drobec
resnice in lepote v njih potrebno spoštovati.
Kljub temu pa niso vse enake. Za kristjane
ostaja Gospod le Jezus Kristus in Cerkev ima
1 Katoličanov je 1,13 milijarde, protestantov 387 milijonov, pravoslavnih 253 milijonov, drugih pa 214
milijonov, v Sloveniji je okrog 70 % kristjanov..
8
dolžnost, da ga oznanja in razlaga resnico
Božjega razodetja.
Po drugi strani pa vera označuje tudi
osebni odnos posameznega človeka do Boga.
Predstave o tem, kaj v tem kontekstu vera
pomeni, pa so lahko precej različne:
- za ene vera prestavlja dejanja, ki jih opravljajo, da bi Boga osrečili,
- drugi v veri vidijo oporo za vsakdanje
življenje;
- spet pri drugih gre za običaje, rituale;
- za nekatere so vse skupaj prazne marnje in
zdi se, da lahko živijo brez nje.
Katoliški pogled na vero je drugačen – za
nas je vera pomembna, ker se dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja in obstoja:
Kdo sem? Zakaj sem tu? V čem je smisel?
Kakšen je svet okoli nas?
Pri tem v veri spoznavamo, da je resničnost
več od tistega, kar lahko vidimo ali slišimo,
stehtamo in izmerimo, da poleg vidnega sveta
obstaja tudi nevidni svet – svet skrivnosti, ki ga
lahko najdemo v jedru vsake stvari. Hkrati pa
skrivnost ni nekaj nejasnega in nedoločenega,
temveč nekaj, s čimer se nenehno srečujemo
v svojem vsakdanjem življenju.
Ob postavljanju teh osnovnih vprašanj
kristjani nanje odgovarjamo z osebo in z
naukom Jezusa Kristusa – druge Božje osebe,
ki je glavna vsebina naše vere. (Prim. »Če pa
Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo
prazno in prazna tudi vaša vera.« – 1 Kor
15,14.) Pri tem ne gre toliko za priznavanje
Jezusovega zgodovinskega obstoja, ampak predvsem za dejstvo, da je živ in da deluje
tudi danes v življenju vsakega kristjana, tudi
v mojem življenju.
9
Frančišek in Klara vabita
Ostale verske resnice najdemo v veroizpovedi - zanimivo, da jo (vsebino naše vere)
na glas izgovarjamo vsako nedeljo pri maši,
pa nam vseeno tako poredko pride v zavest.
Morda gre tudi pri tem za odraz tega, da
vero preporedko povezujemo s prakso, oziroma pretvarjamo v delovanje. Čeprav bi nam
po Jezusovih besedah vera lahko pomagala
delati neverjetna dela – spomnimo se samo
na stavek: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno
…« (prim. Mt 17,20).
Še en razlog več, da z očetom iz Markovega
evangelija priznamo: »Verujem, pomagaj moji
neveri!« (Mr 9,24)
Fani Pečar
10
Podarila mu je
življenje in ga izročila
Življenju
Misel na minule majniške dni me še vedno
spremlja ob razmišljanju, kaj naj zapišem ob
glavnem naslovu: vera in Frančišek. Ne morem si kaj, da ne bi zapisala, da je tista, ki mi
je dala življenje, dala tudi vero. Žene, telesne
in/ali duhovne matere so že skozi stoletja tiste,
ki dajejo in porajajo življenje pisano z malo in
z veliko začetnico. V knjigi Kraljica in divja
ženska, ki sta jo napisala Linda Jarosch in njen
rodni brat Anselm Grün, ki je benediktinski
menih, v tistem delu, kjer opisuje svetopisemsko ženo Lidijo, lahko preberemo naslednje
vrstice: »Za nas je prispodoba svečenice kot
varuhinje svetega ognja lepa prispodoba za
žensko naravo. Svečeniška ženska varuje sveti
ogenj tega sveta. Ogenj pomeni ljubezen in
toploto. Sredi tega hladnega in brezsrčnega
sveta svečenica varuje ogenj Božje ljubezni.«
In če pomislim na Frančiškovo mater Piko,
provansalsko žensko, ki je bila, kakor piše
Ignacio Larrañaga v knjigi Naš brat Frančišek, hkrati blage in močne osebnosti, katere
profil se zabrisuje v molku, prek strani starih
letopiscev gre mimo v bežni obliki, kakor
kak meteorit: pojavi se, zasije in izgine. A
zagotovo drži dejstvo, da sta bila mati in sin
globoko notranje povezana. Oba sta zvenela
v istem tonovskem načinu, kot se poetično
izrazi Larrañaga. Mati je bila tista, ki je sina
vzgajala kakor zna le mati, s potrpežljivostjo,
notranjim čutom za tisto sveto kar se skriva
v otroku. Skupaj z očetom sta ga vodila v
asiško stolnico, zahajati tja je bilo nekaj povsem normalnega. A voditi otroka v cerkev in
otroka vzgajati v veri, ni eno in isto. In zdi
se, da je to mama Pika razumela in vedela
brez velikih pedagoških študij o vzgoji otrok.
Dolgo je prosila Gospoda in čakala. Čakala,
da se mladi popek, ki ga je v otroštvu vsadila
v njegovo srce odpre in razcveti. Ni priganjala,
le opominjala, ni grajala, le vzpodbujala, ni
obupala, le zaupala, Njemu, ki daje življenje.
Se sprašujete kako lahko z gotovostjo zapišem kaj takega? Ne potrebujem dokazov,
da verjamem kar sem zapisala, dovolj mi je,
da vem, da je bila ženska in mati. Vse velike
matere, telesne ali duhovne, so svoje lastnosti,
ki izhajajo iz ženske narave, dodobra razvile
v blagor tistih s katerimi so bivale, in tako
ogrevale svet z Božjo ljubeznijo. In še danes
je med nami veliko takšnih mater.
Ko pomislim na čas Frančiškove bolezni,
se mi pred očmi odvrti prizor iz filma Brat
sonce, sestra luna, kjer je mati ves čas z veliko
skrbjo in ljubeznijo negovala svojega sina.
»Vse ženske imajo po naravi poseben občutek
za človeške rane. Poznajo zdravilne obrede,
s katerimi ljudem zdravijo rane. Notranja
svečenica poseduje vedenje, da je v vsakem
bolniku jedro, ki je celo in zdravo. Najgloblji
temelj vsakega človeka je tisto Božje. Če odkrijem Božje tudi v bolezni, ta izgubi svojo
uničevalno moč. Potem zame postane pot k
Božjemu jedru. Poti zdravljenja, ki jih ubira
svečeniška ženska, vedno vključujejo duhovno
razsežnost. Ljudi vodi k njihovemu Božjemu
jedru.« (Kraljica in divja ženska, str. 87)
Mati Pika je Frančišku po Božji milosti
podarila življenje in z veliko ljubeznijo in vero
usmerjala življenje mladega Bernardoneja,
da se je odprl tistemu Božjemu, kar je nosil v
sebi. Da je zahrepenel po tisti pravi in večni
Ljubezni, po tistem Življenju, ki človeka osrečuje. Dala mu je največ kar je lahko: življenje
in vero v Življenje.
Andreja Štunf
11
FO in Frama
Znamenje časa
Vera zdravi
in dela čudeže
Frančiškov festival
2011 v Vipavskem
Križu
Na lepo sončno soboto, 14. maja 2011,
smo se Frančiškovi otroci in mladina, v želji
po druženju s Frančiškom in prijatelji, odpravili v Vipavski Križ. Tam so nas pričakali
nasmejani animatorji, ki so za nas pripravili
zabaven program. Ko smo stopili iz avtobusa
so nas lepo sprejeli in pozdravili. Nato smo
se odpravili proti cerkvi. Na poti do cerkve
so nam animatorji pripravili različne preizkušnje. Preizkusili smo se v hoji čez tramove,
s katerih nismo smeli pasti, saj so nas potem
»pojedli krokodili«, zatem nas je čakal manjši
labirint skozi katerega smo se morali prebiti.
Po labirintu pa je bila na vrsti prav zabavna
preizkušnja. Pri tej smo se morali 10 krat
zavrteti okrog količka ter nato teči do stožca
in nazaj. Prav zabavno je bilo gledati kako
12
nam ni uspevalo teči ravno (ko pa se nam je
tako vrtelo). Začetek programa je zaznamoval
tamkajšnji band VOZEL, ki nas je spremljal
ves čas festivala. Nato so sledile predstavitve
skupin iz različnih krajev, ki so bil zelo izvirne
in zabavne. Za lačne trebuščke pa so poskrbele prijazne mame, ki so pripravile odlično
kosilo, da smo bili polni energije. Sledile so
različne delavnice. Lahko smo pokazali svojo
likovno nadarjenost, peli pesmi ob spremljavi
kitare, se podili za žogo ali pa pokukali v mini
lutkovno gledališče. Po delavnicah smo se vsi
skupaj odpravili k maši, ki je bila zelo lepa in
obarvana z otroškim petjem. Pri darovanju
smo pred oltar prinesli zamaške, ki smo jih
zbrali in s tem pokazali svojo solidarnost. Po
maši so nas na dvorišču pričakale sladkarije
in pecivo, ki smo ga Frančiškovi otroci že
prej spekli in prinesli na festival. V duhu sv.
Frančiška smo zaključili festival in se po zelo
lepem dnevu odpravili proti domu.
Barbara Anžel
Vera je dar, čisto zastonjski. Zato je o njej
težko govoriti in razmišljati. Še več – včasih
jo je težko živeti. Pa ni bilo tako le nekoč, ko
smo živeli v drugačni domovini, ko je bilo
njeno izpovedovanje celo prepovedano. Tudi
danes je tako. Pa ne zato, ker tega ne bi smeli
povedati – saj lahko, svobodni smo. Življenje
je pač polno čeri, na katerih se ustavimo. In ko
nam je težko, ko smo sredi težkih preizkušenj,
trpljenja, takrat se sprašujemo ali pa kričimo:
»Moj Bog, zakaj si me zapustil?« in težko je
gledati naprej. A vera dela čudeže in o tem bi
vam rada pisala.
Moja sodelavka Lidija ima sina Jakoba,
ki se je rodil gluh, lani pa se je soočila še z
dejstvom, da bo najbrž izgubil tudi vid. Imel
je težave z nočno slepoto in njegovo vidno
polje je bilo
namesto 180%
le 10%. Ko je
nekoč jokala,
jo je njen mali
sin potolažil:
»Mami, ne
joči, čudeži se
dogajajo.«
A mati se
nikoli ne vda,
tudi Lidija
se ni in letos
spomladi se
je odpravila v
Ameriko. Tam
je obiskala globoko vernega
zdravnika, ki
zdravi – ne le
s pomočjo medicinske vede, ampak tudi z
molitvijo.
Jakob je po tem, ko je doktor molil nad
njim, ko se ga je dobesedno dotaknil Sveti
Duh, odvrgel očala. In Lidija je pri zahvalni
maši, ki smo jo imeli v maju, pričevala, kako
težko je verjela čudežu; kako ni mogla dojeti,
da je njen sin prejel tako milost, da sedaj vidi
ponoči, da ga ne moti močno sonce, da se ne
spotakne ob vsako stopnico. A njenega otroka
se je Bog čisto konkretno dotaknil. Sedaj vidi
brez očal. Ozdravila ga je vera. Lidija je ob tem
v PRO zapisala: »Milost, ki sva je bila deležna
z Jakobom, je nepopisna. Težko je najti prave
besede, ker gre za nekaj tako velikega, močnega, enkratnega, globokega … hkrati pa za
tako preprosto stvar, o kateri smo že prebrali,
se ji čudili, jo občudovali, ob njej zmajevali
z glavo.«
Ni kaj – vera je dar, ki ga utrjujemo z molitvijo in dela čudeže.
Mateja Feltrin Novljan
13
Božje stvarstvo okrog nas
Odkrivanje Gospodove
ljubezni prek narave
ali panteizem?
»Ali veš, da drevesa govorijo? Pogovarjajo
se med seboj. Tebi govorijo, če jim prisluhneš. Beli človek tega ne razume. Ne zdi se
mu vredno, da bi poslušal Indijance. Bojim
se, da tudi drugim glasovom narave ne bo
prisluhnil. Mene samega so drevesa veliko
naučila: včasih kaj o vremenu, včasih kaj o
živalih, včasih kaj o Veliki Skrivnosti.« Od nekdaj so me privlačile indijanske molitve,
pesmi, zgodbice, misli … kot je tudi zgornja
misel Tatange Manija. Čeprav sem otrok
»digitalne« družbe in sem se z računalnikom
srečal že v začetku osnovne šole, me je vedno
veliko bolj pritegnila skrivnost, ki sem jo po-
časi odstiral (in jo še odstiram) med drevesi,
na travnikih, ob poslušanju potoka, ptic ali
šelestenja vetra. Skrivnost narave.
Bos stopam po mehki preprogi iz svežih
travnatih bilk. V mislih poskušam začutiti
čim več pestrosti, ki mi jo ta preproga ponuja.
Čeprav tega ne počnem prvič, imam občutek,
da je to šola življenja v katero sem šele dobro
vstopil. Naučil sem se že, da se podplati sčasoma utrdijo in da me malo ostrejši kamenčki
ne motijo več, istočasno pa lahko vedno bolj
prepoznavam podlago po kateri se sprehajam.
Učim se postajati utrjen, a ne trd. Učim se prenašati bolečino, trpljenje, krivico ter sprejemati križ na moje rame, poleg tega pa zaznavati
rahel piš vetra, slišati žival, ki se premakne
v bližnjem grmu ter videti čudoviti spekter
barv v sončnem zahodu … Stopam po zeleni
preprogi, ki jo je pred menoj poklonila mati
narava in razmišljam o bogastvu modrosti, ki
me obdaja, katere del sem tudi sam.
Animator sem
V bližnjem grmovju poči vejica in Dika
(naša psička) se hitro zapodi vanj. Takoj zatem zleti iz njega velik kos, Dika pa priteče
nazaj. Nasmejim se radovednosti in direktnosti, ki vodi tudi njo pri raziskovanju stvarstva.
Zatem prideva do potoka in tam se ustaviva.
Usedem se v senčno podrast in opazujem
vodo kako se nagajivo kotali čez skale in
kamne. Tudi Dika se po kratkem kopanju
in kaljenju vode umiri. Božji mlini meljejo
počasi. Ne strinjam se. Božji mlini meljejo
ravno prav hitro, samo jaz sem tisti, ki včasih tega ne dojema tako. Učim se ob sestri
vodi. Frančišek, res si jo super poimenoval,
ko si ji nadel pridevnike ponižna, dobra in
čista. Mnogo koristi. Ne samo za ohranjanje
življenja, kot ena izmed bistvenih sestavin
vseh živih bitji (kar ni tako malo že samo po
sebi), ampak tudi kot učiteljica ponižnosti,
dobrote in čistosti. Kot tista ki napaja vse v
njeni bližini. Kot tista, ki kroži, spreminja
agregatna stanja in čisti tako sebe kot stvari,
ki se jih dotakne. Kot tista, ki nam kaže na
končnost našega življenja v obliki, ki ga poznamo sedaj ter na njegovo nadaljevanje v
ljubezni, darovanju, Bogu. Gospod, čutim da me obdajaš. Čutim, da
mi želiš spregovoriti o lepotah stvarstva prek
bratov: sonca, ognja, vetra, dežja, prek sester:
vode, trave, zemlje, zvezd, lune … Gospod,
zahvaljujem se ti za ta preprost kamen, ki
leži pred menoj in mi pomaga dojemati tvojo
veličino ter sprejemati moje enkratno mesto v stvarstvu. V njem vidim puščico, ki je
usmerjena Vate.
Frančišek je zagotovo bil »Indijanec« po
duši in danes govori meni, tebi, vsem nam
… naj prisluhnemo glasovom narave in se
učimo modrosti, ki presega recesije, maščevanja, vladarstva … Tu se lahko učimo od
Modrosti same.
Benjamin Tomažič, foto: Petra Tomažič
14
Vzgoja za ljubezen
»Kajti ljubezen ni samo čustvo; je dejanje
volje, ki je sestavljeno iz trajne odločitve,
da bom dobro drugega postavil pred dobro
mene samega.«
Bl. Janez Pavel II.
Animator je nekdo, ki bolj kot s svojimi
besedami, vzgaja s svojimi dejanji in s svojim
načinom življenja. Zato je animator v Cerkvi
vedno od Boga poklican, da pričuje, da živi, da
oznanja, da pomaga predvsem s tem, kar sam
živi. Sicer ga otroci in mladi hitro »najdejo« in
»obrnejo« in vse, za kar si prizadeva, ostane
brez pomena.
Animatorstvo ni šport, ni krožek, ni ozka
specializirana panoga, ampak življenje, ki
pokriva vsa področja.
Ko se bom kot animator srečeval z mladimi, bo tema hitro preskočila na področje
spolnosti, telesa, ljubezni, ker je to pogojeno
z razvojem in ustvarjanjem identitete mladostnika. Zato je prav, da najprej sam pri sebi
ovrednotim, kaj mi pomeni ljubezen. Kaj vse
si predstavljam pod tem pojmom? Kakšne
misli, besede in dejanja ob pojmu ljubezen
napolnijo moje srce, moje misli, kam so
usmerjena moja dejanja? Pomagam si lahko
z literaturo npr.: Teologija telesa za začetnike,
Družina 2008; Priročnik za zaljubljene, 2008; z
blogi kapucina, br. Jarota http://jaro.knezevic.
si/ in uršulinke, s. Marjete Pie Cevc http://
hranazazivljenje.blogspot.com/ … Cerkev je
na tem področju zelo jasna. Močno in trdno
varuje dostojanstvo vsakega življenja. Nanjo se
lahko naslonim, ker mi pomaga, da svojemu
življenju postavim trdne temelje in sledim
vrednotam »na dolgi rok«.
Vzgoja za ljubezen je eno izmed bolj pomembnih področij vzgoje mladostnika. Skozi
15
Intervju: Benjamin Tomažič
govorico telesa mlad človek spoznava samega
sebe, bližnjega in Boga. Navadno je pojem
ljubezni pri mladih v veliki meri omejen samo
na spolnost, ki pa velikokrat žal ni niti telesno
izkazovanje ljubezni (eros). Takšno podobo
nam ponujajo, celo vsiljujejo mladinske revije, internet in družba. Redko kdo pomisli na
prijateljsko ljubezen (phίlia) in na ljubezen,
ki se daruje (agapé), čeprav sta bistveni za
vsako življenje.
Zaradi napačnih podob ljubezni, ki jih ponuja družba, je mlad človek lahko zelo ranjen
in bo težko živel zdrave odnose v mladosti,
kasneje pa tudi v zakonu, če ne bo imel priložnosti, da bi ljubezen zaživel čisto. V veliko
pomoč so nam lahko duhovne obnove na to
temo, srečanja z gosti, ki nam lahko povedo
svojo izkušnjo, kako živeti ljubezen kot fant
in dekle, v zakonu ali pa v Bogu posvečenem
življenju. Tudi izbirčnost je na tem področju
zelo na mestu, pa tudi kritičnost in odločnost,
da stvarem, ki so zame in za druge opolzke,
rečem ne.
Kot animator moram upoštevati, da imajo
otroci in mladi zelo različne izkušnje ljubezni
že iz svoje družine, zato jim moram s posebno
previdnostjo zagotavljati varen prostor, kjer
bomo o ljubezni in z njo povezanih pojmih,
vedno govorili s spoštovanjem. Tudi šale na
račun norčevanja iz spolnosti niso na mestu.
Si predstavljaš, da bi govoril o pomenu čiste
ljubezni, nato pa se iz nje v grdem vicu norčeval?! Predvsem je pomembno, da s svojim
zgledom pričujem o lepoti ljubezni in medsebojnih odnosih. Na ta način lahko Gospod
moje telo uporabi za svoje orodje.
Kristjani verujemo, da smo ustvarjeni iz ljubezni, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi …
iz čiste ljubezni, ki jo ima do nas, kar pomeni,
da nam je že v bistvo našega bitja položil samega sebe, svojo čisto ljubezen. To ljubezen naj bi v
teku našega zemeljskega življenja zares »uživali«, saj je Jezus prišel »da bi imeli življenje in ga
imeli v obilju.« (Jn 10,10). Naše telo je svetišče
Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19).
Učenec,
ki je postal učitelj
Benjamin Tomažič je »mlad človek s staro
dušo«, ki svojo vero živi in je s tem vzor mnogim mladostnikom. Živi jo v lastni župniji v
delu z otroki in mladimi, animatorji, živi jo
na svoji poklicni poti, pa tudi že kot občasni
misijonar na treh kontinentih. Je del njegovega
vsakdana. Zase pravi, da je na tem področju še
vedno učenec, ki se vsak dan znova kaj nauči,
a pomembno je le, da je človek dovolj odprt
za različne izzive, ki jih vera ponuja.
s. Urša Šebat
Ker ima navadno vse svoj začetek: Tvoji začetki vere?
Najprej pomislim na krst. Prvi koraki, ki sem
jih naredil v doživljanju vere, so bili v družini: oče,
mama.
Kdo je tisti, na katerega si se najbolj oprl v času
otroštva, torej na samih začetkih tvoje verske poti?
Različni ljudje, ampak najbolj br. Klemen, ker je
bila moja vera, vsaj v osnovnošolskem času, poveza16
na z različnimi dejavnostmi v župniji, predvsem ministriranjem. Ti prvi koraki so mi seveda potekali ob
opori prijateljev, družine. Mojih najbližjih. Ti so me
uvedli v molitev. Drugače pa je bilo najpomembnejše ministriranje, ki je bilo povečini zabavno. Najbolj
mi je bilo všeč ministrirati med tednom, ko je bilo
v cerkvi manj ljudi in sem se lahko bolj posvetil
molitvi in premišljevanju.
Kateri dogodek iz tega obdobja ti je najbolj ostal v
spominu?
Ja, (smeh) ne vem, če je to ravno primer vere!
Strežniki smo imeli duhovne vaje z br. Klemenom.
Za zajtrk smo vedno imeli hrenovke in mleko. To
je bilo nekaj posebnega. Ker je bil zbran praktično
ves razred fantov, smo skupaj tudi igrali nogomet.
Nekega dne sva se z enim od fantov nekaj sprla in
rezultat je bil krvav nos. Najhuje ni bilo to, da bi
imel kakršnakoli obžalovanja, ker sem storil nekaj
takega, ampak ker nisem smel igrati nogometa. Na
nek način, za nekaj časa seveda, nisem smel biti del
te skupine.
Z odraščanjem človek spreminja poglede na stvari,
tudi na svojo vero. Kako si ti opravil s tem prehodom s
pretežno čustvenega področja vere na racionalnejši,
bolj odrasel vidik? Si tudi ti doživljal krizo? Zdi se mi,
da je mladostnikom v veliko uteho, da izvejo, da tudi
nekdo, ki ga imajo za vzor, doživlja osebno krizo v
veri, v kateri ga sedaj čutijo tako gotovega.
Strinjam se s to izjavo, da je pomembno za
mlade, da dvom in kriza ni nič nenavadnega, da moramo praktično skorajda vsi skozi to, da si osmislimo
vero. Pri meni so se dvomi pojavili na prehodu iz srednje šole v obdobje študija. Najbolj sem hvaležen
duhovnim vajam v Assisiju in pa študentski skupini
v Ljubljani, pod vodstvom g. Vodičarja, salezijanca.
Tam sem ogromno prejel za osebno rast in osebno
iskanje odgovorov.
Kako pa se je ta dvom izražal pri tebi? Se je to kazalo
tudi na zunaj (nekateri prenehajo obhajati sv. mašo,
drugi prenehajo z molitvijo …)?
Ne, na zunaj nikoli zelo izrazito. Ker sem bil
močno vpet v animatorsko delo, mi je to poma17
galo ostajati blizu Gospodu. Kot animator sem bil
odgovoren za mlajše in kot tak sem se potem bolj
potrudil, da bi stal za tem, kar sem dajal naprej.
Boji so potekali v meni. Veliko sem premišljeval,
tuhtal, kako in kaj. Mogoče sem se najbolj zaupal
prijateljem, duhovnim spremljevalcem, tistim, ki
so mi bili blizu.
Kako bi ocenil danes svojo vero? Se čutiš dovolj
trdnega, močnega na tej poti?
Vesel sem, da sem kristjan, katoličan. … Ja …
Ja, čutim se kar trdnega. Dovolj trdnega, da lahko
to dajem z veseljem naprej.
Je pomembno, da to kar imaš v sebi, kar si, daješ tudi
naprej?
Gotovo. Zelo mi je všeč Platonova prispodoba z
votlino. Ko zagledaš enkrat sonce, lepoto, ne moreš
več biti apatičen do tega. Če začutiš drugega, ne
moreš več biti tako sebičen, da ne bi tega, kar si
spoznal, dal tudi bližnjemu.
Se ti zdi prav, da tudi te dvome, ki si jih nosil v sebi,
deliš z drugimi, predvsem mladimi, s katerimi delaš?
Se ti zdi mogoče, da jim vsaj malce olajšaš njihov
lasten boj v premagovanju dvomov?
Veliko mi je do tega, da lahko razumem mlade.
Tudi prek svojih dvomov. Tako kot sem sam potreboval nekoga, da mi je prisluhnil, ki me razume, ki
mi je pomagal na poti osebne rasti, tako gotovo po-
tno se čutim najbolj poklicanega v delu z animatorji.
Z mladimi, srednješolci in študenti, ki hočejo biti
animatorji.
Torej si iz učenca postal učitelj?
Ja. Vendar bom kar vse življenje tudi učenec.
Seveda pa je učiteljski poklic poseben izziv, tako
s kariernega vidika kot osebnega tu v župniji. Pomembno je, da se v tem poklicu potrudiš do svojega
maksimuma. Bistveno je, kaj znaš in ne kaj veljaš.
trebuje še kdo, da mu jaz prisluhnem in pomagam
na njegovi poti iskanja. Saj tudi sam rastem ob tem.
A je zaradi tega dvoma, tvoja osebna vera globlja ali
ne?
Jaz sem že tako naravnan, da moram vse analizirati, sam dognati, se sam dokopati do ustreznega
zaključka, odgovora. Mogoče je to matematik v
meni. Prav gotovo bi moja osebna vera ne bila
takšna kot je, če ne bi doživljal teh dvomov v svoji
notranjosti. Je pa pomembno, da iskreno iščeš
odgovore.
Vem, da si močno vpet v cerkveno delovanje,
predvsem kot animator. Komu lahko največ daš iz
svoje lastne izkušnje vere?
Pomemben mi je stik z vsemi ljudmi: od najmanjšega otroka do najstarejšega človeka. Trenu-
Nekaj časa si bil tudi učitelj v državni ustanovi in se
še vedno trudiš, da bi to nekega dne postal po vseh
pravilih, ki jih država postavlja (birokratski vidik
poklica). Kako ti je uspelo uskladiti vero in poklic?
O tem govori en dogodek, ko sem poučeval
na srednji šoli. Na roki sem imel zapestnico iz
Stične, kjer je pisalo “Svoje upanje nasloni name.
Bog.” Jaz tako pridno opravljam svoje delo, ko me
eden izmed učencev, ki opazi ta napis, vpraša:
“Ma, profesor, kaj vi ste veren?” “Trudim se biti,”
odgovorim. Na to pripomni ena učenka: “Ojoj, pa
tako fajn ste se zdeli prej!” (Smeh …) Postal mi je
pravi izziv spregovoriti o tem. Moje mnenje je, da
ne smeš drugim nikoli vsiljevati svojih prepričanj.
Lahko pa se o tem odprto pogovoriš, če je to
mogoče. Seveda je zelo pomembna tudi odprtost
do takega dialoga. Še enkrat poudarjam: vesel
sem, da sem kristjan, da sem, kar sem. Nočem pa
tega razglašati tako, da bi se kdo drug zaradi tega
počutil ogroženega.
Pozitivno po tej ugotovitvi v razredu je to, da
me dijaki niso kaj drugače obravnavali.
Imaš kakšno posebno izkušnjo s tem, da si moral
zagovarjati to, da si kristjan?
Osebnega napada na svojo osebno katoliškost
nisem doživel. Sem se pa srečal z neodobravanjem
tega, kar se dogaja v katoliški Cerkvi v zvezi z raznimi polemikami, ki se trenutno dogajajo (zlorabe,
finančne krize, korupcije …).
Kako si se pa odzval na to?
Kadar je človek pripravljen na pogovor, se lahko sproži razgovor o tem. Prav je, da vsak kristjan
18
prizna, kaj je narobe v Cerkvi, ker na to resnično
ne moremo biti ponosni in se moramo truditi, da
bi to spremenili. Prepričan sem, da lahko najdemo
veliko več dobrega kot pa slabega. Je pa res, da
velikokrat oseba, ki potegne na plan slabe strani
Cerkve, zavzame neko obrambno držo in navadno
ni pripravljena na dialog. Kdorkoli se ogradi z zidom
nerazumevanja in trdovratnosti, kaže, da ima svoje
mnenje za končno.
Za konec: kakšen pomen ima zate vera? Kakšno je
tvoje sporočilo drugim?
V glavnem pomeni nekaj bistvenega v iskanju
smisla življenja. Osebno mi daje moč. Je en močan
vidik življenja, ker se tudi vrtim v krogih ljudi, s katerimi sem povezan prek vere. Tu so moji prijatelji.
Večkrat opazim –kar se mi zdi čudno, da kristjani
pojmujemo vero kot ločeno od vsakdanjega življenja. Jo razumemo kot izpolnjevanje nekih dolžnosti.
Osebno pa se mi zdi, da jo čutim kot nekakšno vez,
ki prepleta vse moje bitje, delovanje. Mi pomaga
delati moje življenje polnejše, pristnejše in mi pomaga živeti bolj svobodno.
Pogovarjala se je Lea Bric
19
Poklical si me
ni vredna več kot npr. poklicanost v družinsko življenje. Vsak poklic je Božji dar in
ima svojo neprecenljivo vrednost. Človek,
ustvarjen po Božji podobi, se lahko uresniči
samo takrat, ko odkrije, kam ga Bog kliče
in ob tem čuti veselje in mir. Bog ničesar
ne dela s silo in proti naši volji. On nikoli
ne gre proti naši volji. Ko odkrivamo Božjo
voljo za nas, odkrivamo svojo voljo, svoje
želje in hrepenenja.
V evangelijih vidimo, da Jezus ni poklical
vsakega naj hodi za Njim kot najožji učenec.
Ko je ozdravil obsedenca, je le ta želel iti za
njim, vendar mu je Jezus tega ni dovolil,
ampak mu je rekel naj gre domov in oznani,
Poklical si me…
Ko razmišljam o svoji poklicanosti, o
svojem srečanju z Gospodom Jezusom
Kristusom, o dnevu ko sem začutil, da me
Bog kliče v posvečeno življenje, mi prihajajo na misel svetopisemske besede, ki jih
najdemo v Stari zavezi pri prerokih in v
Novi zavezi predvsem pri apostolu Pavlu.
Prerok Jeremija in sv. Pavel govorita, da ju
je Bog »izbral že v materinem telesu« (Jer
1,5; Gal 1,15) in ju poklical v svojo službo
za oznanjevanje Božje besede. Mislim, da se
lahko vsak izmed nas »poklicanih« poistoveti s temi besedami, saj je Bog tisti, ki kliče
in vabi določene ljudi, da se mu v polnosti
podarijo za služenje Njemu in Njegovemu
ljudstvu. Poklicanost v posvečeno življenje
20
kar mu je storil Bog (prim. Mr 5,19). Bog
želi, da oznanjamo Njegov evangelij povsod
in v vseh poklicih. K temu smo poklicani
vsi kristjani. Odkrivanje Božje volje gre
vzporedno z odkrivanjem svoje volje, tega
kar si v resnici želim in po čem hrepenim.
Ko sem sam iskal svojo poklicanost, sem
Boga prosil, naj mi razodene kam me kliče,
kje se bom lahko najbolj uresničil in izpolnil
ter kje bom najbolj srečen. Odgovoril mi je
na način, da sem kmalu začutil v srcu veliko
hrepenenje po tem, da bi se mu podaril do
konca in se mu dal na razpolago za širjenje
Njegovega kraljestva, Njegove neizmerne
odpuščajoče in ozdravljajoče ljubezni do
nas.
Moja prva knjiga, ki sem jo prebiral, potem ko sem se vrnil nazaj v Očetovo hišo, je
bila biografija p. Pija. Njegov lik duhovnika,
spovednika me je zelo nagovoril. Najbolj
me je ganilo, da je to človek, ki je živel le
nekaj desetletij nazaj in kaj vse je Bog delal
po njem. Zame je bil živa priča Jezusove
navzočnosti med nami. Tudi njegove stigme
(kristusove rane), ki jih je nosil petdeset
let so me izredno ganile. Knjiga je na meni
pustila velik pečat, tako da smo se s prijatelji odločili, da si gremo ogledat kraj, kjer
je živel.
Ko sem končal srednjo šolo, sem se odločil, da bi rad študiral teologijo in v drugem
letniku sem začel spraševati Gospoda, kam
me pravzaprav kliče. Bil sem odprt tudi za
posvečeno življenje. Lik brata kapucina, ki
sem ga spoznal preko patra Pija mi je bil
najbližje. Odločil sem se, da bom vzpostavil stik s slovenskim brati kapucini. Tako
sem spoznal brate kapucine v Ljubljani,
pri katerih sem tudi čez približno dve leti
začel obdobje kandidature. Spoznaval sem
življenje bratov kapucinov in kmalu videl,
da je to tisto, kar si želim, da je to pot, na
katero me kliče Bog. Po nekaj mesečni izkušnji življenja v ljubljanskem samostanu sem
se preselil v Vipavski križ, kjer sem začel
obdobje postulata. Tega sedaj končujem in
se pripravljam za vstop v noviciat. Obdobje
postulata mi je bilo zelo všeč. Bilo je zelo
razgibano in duhovno bogato. Izpostavil
bi predvsem izkušnji, ko sem bil v Italiji, in
sicer v Assisiju in Torinu.
V postulatu sem poglobil svojo odločitev, še globlje spoznal način kapucinskega
življenja in tako odhajam povsem miren v
noviciat, ki ga začneva z Markom letošnjega septembra v Santarcangelu di Romagna
(blizu Riminija).
Postulant Boštjan Hari
21
Čakaj in moli Boga
22
M. Wittal
Jezus, k Tebi hitim
P. Schneider
23
Mozaik
Izkušnja Cottolenga
V začetku maja sva se kapucinska postulanta Marko Petek in Boštjan Hari odpravila v
Torino, da bi služila kot prostovoljca v najbolj
revnem predelu tega milijonskega mesta, ki se
imenuje Cottolengo. Za Cottolengo pravijo, da
je mesto v mestu. Nahaja se na obrobju centralnega dela Torina. Cottolengo je kraj, ki ga
je ustanovil sv. Jožef Cottolengo z namenom,
da bi pomagal najbolj ubogim in revnim. Ko
sva prišla tja, so naju zelo lepo sprejeli. Fra Roberto, ki je odgovoren za prostovoljce, nama
je po večerji razložil, kako poteka življenje
v Cottolengu. Rekel mi je, da bom deloval v
bolnici, na onkološkem oddelku, česar sem
se zelo razveselil. Delo je potekalo v dopoldanskem in popoldanskem času. Vsako jutro
sem odhajal na služenje ob 7.30 ob 13.00 pa
sem se vračal na kosilo. Popoldne sem nadaljeval z delom in sicer od 17.00 do 19.30. Že
prvi dan, ko sem prišel v bolnico na oddelek
Santa Teresina (onkologija), so me sprejeli zelo
domače. Uslužbenci so navajeni prostovoljcev
in vsakega se zelo razveselijo, saj jim pri napornem delu vsaka roka pride še kako prav. V
dopoldanskem času sem se srečeval predvsem
z umivanjem genitalij pri bolnikih. To je bilo
delo, ki smo ga opravljali zgodaj zjutraj, takoj
ko sem prišel v bolnico (po zajtrku pacientov).
Sprva mi je bilo malce nerodno, potem pa sem
se hitro navadil. Delo mi je postajalo nekaj
normalnega, nekaj zelo človeškega. Pomagal
sem negovalcem, višjim medicinskim sestram
pri umivanju, preoblačenju bolnikov, pripravi
in preobleki posteljnine itd. Srečeval sem se s
24
človeško nemočjo, nebogljenostjo in odvisnostjo od drugega. Spoznaval sem, kako je človek
v resnici zelo omejeno bitje, ki si v določenih
okoliščinah ne more prav nič pomagati.
Pred kosilom smo pacientom prinašali nove
plastenke vode, razdeljevali smo jim pladnje s
hrano, pomagali pri jedi tistim, ki niso mogli
jesti sami itd. V popoldanskem času pa je bilo
več prostega časa, ki smo ga namenili predvsem
druženju in pogovoru z bolniki, njihovimi
svojci itd. Moram reči, da me je služenje v
Cottolengu zelo obogatilo. Presenetil me je
način dela s pacienti. Vidi se, da je bolnišnica
katoliška, da jo vodijo sestre cottolengine in
zaradi tega se močno občuti krščanski čut za
človeka. Delo v Cottolengu temelji na priliki
o usmiljenem Samarijanu. V vsakem bolniku
gledajo Kristusa. Sestra Wilma, ki je odgovorna
za ta oddelek je zares čudovita ženska. Nas,
prostovoljce je sprejemala z velikim veseljem,
odprtostjo, prijaznostjo, predvsem pa je žena
z ogromno potrpežljivosti, ki je tako zelo
pomembna in dragocena za služenje z bolniki
in ostalim osebjem. Delo v bolnišnici poteka
sproščeno. Všeč mi je »italijanski duh« odprtosti in sproščenosti, ki upam, da se ga bomo
kmalu nalezli tudi Slovenci. Med njimi sem se
počutil kot doma, morda še bolje.
Bogu in bratstvu sem iz vsega srca hvaležen
za to izkušnjo dela s trpečimi bolniki, še bolj
pa za spoznanje nekaterih bolnikov, njihovih
svojcev in tudi osebja, s katerimi smo postali
pravi prijatelji ter ena velika družina. Deo
gratias!
Boštjan Hari
Izkušnja evangelizacije
Našo evangelizacijsko izkušnjo smo nadaljevali s peš romanjem. In to na sledeč način …
Vsak izmed nas je napisal svoj predlog
(Kras, Koroška, Dolenjska, Posočje). Nato smo
molili k Svetemu Duhu, da bi se zgodila Božja
volja, in smo žrebali. Potegnjeno je bilo Posočje. Z vlakom smo se odpeljali do Podbrda,
nato pa se je začelo naše peš romanje s ciljem
na Tonocovem gradu – ostanki starokrščanske
naselbine pri Kobaridu.
Na poti smo bili brez vode in brez hrane,
seveda tudi brez denarja. Za vse, kar smo
potrebovali, smo prosili ljudi. Načrtno smo
izbrali način pristopa do ljudi in sicer z držo
majhnosti. Nismo prihajali z držo: »Zdaj pa
poslušajte …«, ampak: »Prosili bi vas, če imate
…« Odzivi ljudi so bili največkrat zelo presenetljivi – v dobrem pomenu. Eno najbolj širokosrčnih dejanj sva izkusila z Mitjem, ko nama
je gospodar hiše, ki ne živi v njej, dal ključ in
na razpolago hišo, da bi v njej prespala. Isti
gospod je bil ves iz sebe, kar ni mogel dojeti,
da smo mi prišli prosit njega, da bi nam dal
kaj hrane. Sam je rekel, da težko verjame, da se
mu bo kaj podobnega ponovilo. Zanimivo je
še to, da je po naših merilih »oddaljeni« veliko
bolj odprt kakor mnogi »bližnji«.
Drugi teden v juniju smo imeli različne
dejavnosti. V torek zvečer smo obiskali Celice za evangelizacijo v Mariboru. Zbralo se je
okoli 15 udeležencev.
V sredo smo odšli v psihiatrično bolnišnico v Polju. Šli smo obiskat Zdravkota,
s katerim smo se srečevali na porti, ko je k
nam hodil po hrano. Neverjetno nas je bil
vesel. Sodelovali smo tudi pri sveti maši, ki jo
ima vsak teden poljski župnik v kapeli. Zelo
sem bil presenečen nad številnim obiskom. Po sveti maši so nastala nepričakovana srečanja, ko so nas pacienti ustavili in se želeli
pogovarjati.
V četrtek in petek smo imeli internetno
evangelizacijo. Midva z Mitjem sva si odprla
Facebook, Jakob pa naju je uvedel v to virtualno mesto, kjer lahko danes srečaš mlade.
Včasih so bila to igrišče, kopališča ob rekah
… danes je to preko medmrežja (npr. Facebook). Rahlo sem bil razočaran, saj je stik zelo
neoseben, vsebina pogovorov pa največkrat
zelo puhla. Za naprej mi predstavlja velik izziv
kako človeku vzbuditi željo po osebnem stiku,
srečanju, soočenju z osebo v živo. Nudi veliko
možnosti za oznanjevanje z besedo, sliko,
filmčkom … spodbuja ustvarjalnost.
V petek smo šli na »teren«. Molili smo k
Svetemu Duhu in izžrebali dvojice. Odšli smo
v Trnovski pristan, kjer v poznem popoldnevu
mrgoli mladih kakor mravelj. Midva z Jakobom sva bila na področju, kjer so na novo
uredili »špico« – tam se Ljubljanica razdeli.
Mitja in Matej pa sta bila na delu, kjer je bila
glavnina mladih. Kakor po izkušnji v Celju, se
je tudi tukaj potrdilo hrepenenje in zanimanje
mladih za vero, Boga, naše življenje, vprašanja, veselje nad tem, da smo se odločili priti
k njim … Vsekakor je potrebno iti tudi ven
iz naših samostanov, iskat izgubljene ovce in
oznanjat, da Bog ljubi vsakega brez razlike,
kakršenkoli že je.
25
Ministranti v Celju
Še zadnja izkušnja je bila izkušnja evangelizacije s štopanjem. Začeli smo v Ljubljani
in prvi dan dosegli Vipavski Križ. Drugi dan
je bila pot najdaljša. Z bratom Matejem sva
dobila 16 štopov, do Krškega pa smo prevozili
okoli 200 km. Šli smo tudi na obisk k sestram
karmeličankam v Mirno Peč. Tretji dan smo
šli do Nazarij in obiskali sestre klarise ter
prespali v Celju. Zadnji dan je bil tudi kar
lep zalogaj. Iz Celja smo šli na Ptuj, kjer
smo pri bratih kosili, nato smo se odpravili
po Prlekiji do Prekmurja in zvečer dosegli
cilj - Kančevce. V soboto smo obrali češnjo
in se popoldne z vlakom vrnili v Ljubljano.
Bogastvo te izkušnje je
bilo zame v raznolikosti
ljudi, ki smo jih srečevali
in v dometu ljudi, ki smo
jih dosegli. Nekako smo
računali, da naj bi vsak 20.
avto ustavil in če sta bila v
avtu vsaj dva, je to že 400
ljudi in še 400 v nasprotno
smer. Približno 3.200 ljudi
je videlo redovnike, ki štopajo na cesti. Tudi tukaj se
mi zdi bistvena naša drža
majhnosti in nevsiljivosti.
Prosili smo in kdor je želel
nas je pobral.
br. Blaž Stipančević
26
Celje je naša priljubljena točka za srečevanje, kaj ne? Tudi letos smo ob koncu šolskega
leta tam imeli letno ministrantsko srečanje
iz celotne province. Naslov dneva je bil silno
časten: Solidarnost po ministrantsko. Skoraj iz
vseh naših bratstev se nas je zbralo čez trideset.
Bilo je živahno, da je kaj.
Ni potrebno poudarjati, da je nogomet
krojil skoraj središčno vlogo. Le Bog je bil
nad njim. Zmagali so Križani, čestitamo! No,
da ne bodo bralci revije Frančiškov prijatelj
mislili, da nismo imeli tudi kaj zanimivega
duhovnega razgibavanja. Naj vam povem, da
smo imeli štiri delavnice, v katerih so se zvrstili
prav vsi ministranti. V njih se je kuhala naša
solidarnost na čudovite načine. Vsak fant je
dobil nekaj za svojo dušo. Jezus pa je dobil še
boljše pomočnike. Upam, da se to pozna tudi
pri ministriranju v naših cerkvah.
Hvala vsem bratom, ki ste sodelovali v tem
dnevu. Bilo vas je kar precej, za las se nam je
izmuznil, iz zdravstvenih razlogov, br. Rafael.
Sodelovali pa so bratje Matej Štravs, Jožko,
Marjan Potočnik, Metod Benedik in celo
sestre. Kosilo pa je bilo nasploh v špici. Hvala
celjskemu bratstvu in vašim pomočnikom.
Zelo sta bila pridna tudi animatorja Miha Žižek iz Maribora in Anej Vehovec iz Ljubljane.
Ministranti, juhej, se vidimo na poletnem
taboru! Pa nikoli slabe volje, Gospodov ministrant!
br. Jurij Štravs
Frančiškovi na duhovnih vajah
Bili so zadnji dnevi rožnika (junija) in
prvi dnevi poletnih počitnic, zato smo Frančiškovi iz Križa še seveda odšli na vsakoletne
»poduhovljene« vaje. Da je bilo še bolj veselo,
so se nam pridružili bratci iz Nove Gorice, s
katerimi že lep čas super sodelujemo. Letošnja
tematika je bil vsem dobro znani Ostržek, ki
nas je skozi zaigrano zgodbo naučil marsikaj
spodobnega – vsi smo na primer zelo pazili
na normalno rast svojih nosov. Izdelali smo
si tudi lične ostržke za okrog vratu, kot tudi
njegove lutke s premičnimi okončinami. Za
poslastico smo v eni od delavnic pekli tudi
ostržkotke, ki so se izkazali za prav izvrstne.
Ker pa je Ostržek pri svojem potepanju obiskal tudi lutkarja v cirkusu, smo po skupinah
pripravili tudi pravcate veseloigre z lutkami.
Ostržek jo je v zgodbi kar pobrisal od
doma, zato smo tudi mi prenočevali na prostem. Imeli smo srečo, saj smo grmenju in
bliskanju navkljub ostali suhi, ker nas je neurje
na srečo obšlo. Tudi hujši nočni incidenti so
nam bili tokrat prihranjeni, izvzemši gromeče
smrčanje nekaterih najmlajših udeleženk in
cviljenje nekaterih pogumnih dečkov, ki so
hoteli domov.
Pri veliki igri smo morali na poti razvozlati sporočilo, napisano z nevidnim črnilom
(držati ga je bilo potrebno nad ognjem, da
so se prikazale skrite črke), sestaviti koščke
raztrganega pisma, odkriti lažnivca, izdelati
čimboljši lok in razvozlati različne zagonet-
ke, recimo tole: letalo se zruši točno na meji
med ZDA in Kanado. V kateri državi bodo
pokopali preživele? Ali pa na primer sfingino uganko: kaj gre zjutraj po štirih, opoldan
po dveh in zvečer po treh (rešitev pošljite br.
Vladu na mail, on je menda ni pogruntal,
hehe)? Od točke do točke pa so nas vodile
drugačne vrste uganke, kot je sledeča: zelen je
kraj sred' štirih zidov, star vode izvir zakriva
pokrov. Tale listek je skupino seveda usmeril
proti samostanskemu atriju, kjer na skrbno
negovani trati stoji odslužen kamniti vodnjak.
Duhovne vaje so minile vse prehitro, zaključili smo jih s sv. mašo z br. Vladom, ki smo
jo imeli v najlepšem in najbolj skritem kotičku
samostanskega vrta, kjer je v skali narejena
zelo lepa kapelica, obdana s smokvami in
cipresami. Po maši je sledil še piknik za vse
naše družine, na katerem ni manjkalo pršuta
in domačih slaščic.
Največja zahvala gre Meti in Karin, ki sta
se zelo izkazali in sestavili res lep program, v
katerega smo se odlično vživeli tako animatorji, kakor tudi vsi otroci. Hvala tudi br. Vladu,
ki je bil z nami in poskrbel še za duhovno plat
programa. In hvala Njemu, da nas Frančiškove
skupaj drži.
Luka Kobal
27
Oratorij v Štepanji vasi
Na letošnjem oratoriju v Štepanji vasi nam
je pomagal hoditi v pravo smer – v Gospodovo smer – svetopisemski mož Jona. Najprej
je njegovo življenje prevzelo 21
animatorjev, ki so se kar nekaj
časa pripravljali in poskušali
osvojiti in posvojiti prerokovo
življenje.
Z animatorji – nekateri imajo
za seboj že »animatorski maraton«, smo se odločili, da bomo
v pripravah kar nekaj časa namenili osebni rasti in poglobitvi
odnosa z Gospodom, kajti konec
šolskega leta je bil za nekatere,
ki so delali maturo, nekatere
pa, ki so popravljali ocene, kar
dramatičen. Zato je bila želja
biti z Gospodom zares potrebna,
kajti vsi se zavedamo, da se le v Njem lahko
umiri naše srce. Omeniti želim popoldne, ki
je bilo prav posebno – dan pred oratorijem
smo poromali k svetemu Miklavžu v Bizovik,
na našo podružnico. Tam smo imeli čas, da
smo se lahko »greli« v Božji bližini in tudi
poskušali z Božjim pogledom pogledati na
svoje življenje in ga očistiti. Pri tem sta nam
pomagala br. Stane in br. Marko. Ena od animatork je dejala: »Kako blagodejno je slišati,
ko ti duhovnik reče: ‘Odpuščeni so ti grehi,
pojdi v miru’«. Tudi zaradi takih drobnih
in posebnih trenutkov je bilo laže hoditi v
Gospodovo smer in cel teden voditi otroke,
ki jih je bilo 86. Pa še ena ugotovitev: zares
smo bili podobni preroku Jonu, kajti našega
oratorija se je udeležilo 9 otrok, ki so prvič
slišali za Jezusa … Bili smo v pravem smislu
misijonarji in upamo, da je Božja beseda
padala na rodovitno zemljo, ki bo obrodila
svoj sad.
s. Petra Mohorko
Posredujemo vam še nekaj doživetij otrok, udeležencev oratorija. Intervju je pripravila animatorka Karolina.
1. Kakšna je bila tema letošnjega oratorija? O Jonu, ki najprej ni poslušal Boga, potem pa ga je.
2. Kam smo šli na izlet? Šli smo v Piran in Strunjan.
3. Kaj smo si ogledali na izletu? Ogledali smo si akvarij in cerkev, tam smo imeli mašo, po maši dramatizacijo in
igre.
4. Katere delavnice smo imeli? Imeli smo delavnice gline, iz katere smo izdelali markacijo, rožni venec in čevelj
ter delavnico, pri kateri smo iz perlic izdelali ribico.
5. Ali smo jedli dobro hrano? Zelooo, jedli smo pizzo in makarone.
6. Katere igre smo imeli? Imeli smo igro poklicev, slepe miši, pa velike igre …
7. Zakaj smo prišli na oratorij? Zato, da nam ni dolgčas, da se zabavamo in da spoznavamo nove prijatelje, in
da ne bi sedeli za računalnikom.
8. Kakšen je bil vaš vsakdanji delovni dan? Najprej smo se zbrali v krogu. Tam smo zmolili molitev ter peli. Nato
smo si ogledali igrico, ki je bila zelo zanimiva. Potem smo imeli katehezo. Pri katehezi smo se pogovarjali o
tem, kar smo slišali in videli pri igrici. Po katehezi smo odšli v cerkev, kjer smo se posvetili Bogu, se zahvaljevali in prosili. Nato smo imeli delavnice. Bile so enkratne. Zelo hitro so minile. Potem je bilo kosilo. Po kosilu
smo imeli nekaj prostega časa. Nato pa so sledile igre. Zelo so bile zabavne. Po igrah smo odšli domov.
Drugo leto zagotovo spet pridemo na oratorij.
Lucija, Tine, David, Erika, Matej, Ema, Leja, Julija, Žiga
28
Animatorji letošnjega ptujskega oratorija
Ptujski oratorij
Tudi letošnje počitnice smo animatorji
vseh treh ptujskih župnij združili moči in pripravili še en nepozaben oratorij, ki pa je bil že
10. po vrsti. Sicer je letos potekal malo prej kot
po navadi, pa vendar se nas je zbralo veliko.
Proštijsko dvorišče je vsak dan napolnjevalo
230, otrok za katere je skrbelo 70 animatorjev.
S takšnim številom otrok in animatorjev, se
ptujski oratorij ponaša z nazivom največjega
v Sloveniji. Otroci so bili razdeljeni v tri starostne skupine. Mali, srednji in veliki oratorij.
Oratorij je trajal pet dni, od 4. - 8. julija. Prvi
trije dnevi so bili »običajni« oratorijski dnevi,
ki so se začeli zjutraj ob pol devetih, ko smo
se še zbirali in si čas krajšali s pesmijo, bansi,
nogometom… Nadaljevali smo z jutranjim
programom, v katerem nas je obiskal aerobik
Žare, ki je bil velik vzor otrokom pri jutranjem
razgibavanju. Po skupinah smo se odpravili v
29
Molitvena naveza
gledališče in si tam vsak dan ogledali en del igre.
Preko igre in katehez, ki so sledile, so otroci
spoznavali preroka Jona, njegovo življenje in
z njegovimi dejanji spoznavali tudi sebe. Poučnim katehezam je sledila skupna molitev v
cerkvi pred najsvetejšim. Otroci so lahko tako
vse težave ter tudi vse lepe trenutke zaupali
Jezusu, seveda pa so že komaj čakali da se pričnejo delavnice. Delavnice, ki so sledile molitvi
so bile razdeljene na tri velike sklope, in sicer:
potovalne delavnice, ustvarjalne delavnice in
športne delavnice. Ob pestri izbiri delavnic je
gotovo vsak otrok našel kaj zase. Med najbolj
priljubljenimi so bile: obisk Ptujskih pekarn in
slaščičarn ter radia Ptuj, nogomet, badminton,
kuharska delavnica, izdelovanje akvarijev…
Ker smo bili že pošteno lačni nas je čakalo
kosilo. Tudi pri kosilu nam ni bilo dolgčas saj
je za popestritev, z glasbo skrbel; «tako zvani«
radio Oratorij. Ko smo nasitili prazne želodčke
in se zahvalili Bogu za hrano in prijazne kuharice, smo krenili proti gradu, kjer so se odvijale
popoldanske igre. Oratorijski dan smo zaključili po igrah, ob pol štirih, ko smo se vrnili na
proštijsko dvorišče.
Naslednja dva dni pa smo program oblikovali drugače. V četrtek smo se odpravili v
Ptujske toplice. Dan hitro minil: ob čofotanju,
spuščanju po toboganih, skakanju v vodo in ob
hrani iz popotne torbe. Za animatorje je bil to
najbolj naporen dan v tednu, a otroci so uživali. Tudi v petek, takoj po jutranjem programu
smo si nadeli nahrbtnike in zapustili Proštijo.
Odpravili smo se v Kinološko društvo, kjer so
bile za otroke organizirane retro igre. Dan,
pa tudi celoten oratorij, smo zaključili s sveto
mašo, ki je jo v čast 10. obletnici oratorija na
Ptuju, daroval mariborski nadškof Marjan
Turnšek. Z dobrotami, ki so jih prinesli starši,
Čušinovo komedijo o Jonu in čarovniku za
otroke, smo sklenili letošnji oratorij.
Anja Rašl, Katja Rašl, Sara Šešerko
30
zemlji. Utrdi jim vero in ljubezen do vseh, ki hočejo ljubiti in spoznati Boga. Daj jim ponižnost,
da jim bodo ljudje zaupali in da bodo preko njih
bolj spoznali Božjo milost in dobroto.
Marija
Za dobre družine
in duhovne poklice
Tu je drugi del pisem, ki so jih zapisali naši
dragi člani molitvene naveze, ko smo skupaj v
Kančevcih premišljevali o solidarnosti. In na
temo solidarnost za družine in nove poklice
so takole zapisali. Zapisi, ki so jih pisali so
predvsem molitve, zato se skupaj z našimi člani
preko teh molitev obrnimo na Nebeškega Očeta.
Sem članica molitvene naveze že od začetka delovanje te skupine. Vsako leto imamo
duhovne vaje v Kančevcih iz vseh krajev,
tako, da smo Slovenija v malem. Vsako leto
se poglobimo v drugo temo in jo obdelamo.
Letos je molitev in solidarnost. Smo kakor ena
velika družina, ki ima iste cilje in to je molitev
za dobre družine in duhovne poklice. V tem
današnjem času je še posebej pomembna molitev v ta namen, ker se čisto hoče razvrednotiti
družino. Dobra družina je seveda pogoj, da
bo iz nje lahko vzklil duhovni poklic, za to je
potrebno dosti globoke molitve. Z odločitvijo,
da bomo molili v ta namen izražamo, da cenimo družino in duhovne poklice. Pridružite se
nam in videli boste koliko zadovoljstva, sreče
in miru vam bo dala ta molitev.
Regina
Jezus Kristus, prosim te, da bi dal fantom, ki
se odločajo za poklic duhovnikov, redovnikov,
razsvetljenje in pogum, da bodo postali dobri
duhovniki in da bodo nadaljevali tvoje delo na
Gospod, pomagaj mladim, da se usposobijo živeti poslanstvo družine. Le tako lahko
postanejo družine kraj ljubezni, spoštovanja
in molitve.
Gospod usmili se vseh, ki so ljubili, pa je
bila razdrta vez medsebojne ljubezni. Nakloni
jim moči in upanja, da bodo našli pravo pot.
Gospod, dobri pastir. Blaža in vse mlade,
ki kličeš na pot varuj, podpiraj in jim bodi
milostljiv in ljubeč Oče. Blagoslavljaj vse
njihove poti.
Dobri Bog. Našim duhovnikom in redovnikom bodi bogat plačnik za njihova dela.
Varuj vse, ki so nam dragi.
Marija Stipančević
Ti, ki si neizmerna ljubezen, Oče, Sin in
Sveti Duh, k tebi kliče moja duša, tebe prosi v tej
molitvi. Za svetost duhovnikov, da bodo živeli
svoje poslanstvo v ljubezni in bodo njih posvečene roke, po katerih prihajaš, brez madeža. Če
Ljubimo Tebe, naj ljubimo tudi njih, da bodo
polni moči zmagovali v duhovnem boju. Če
bodo oni luč sveta in sol zemlje, potem se nam
ni treba bati. Kot dobri pastirji nas bodo vodili
k istemu cilju. Blagoslavljaj, dobri Bog, vse duhovne poklice, naj obrodijo sadove po tvoji volji
in naj bodo kot svetilniki vsem nam, ki živimo
v tem razburkanem morju. Res velik si Bog in
družine, ki te povabijo v svoj dom najdejo srečo,
ko uravnavajo svoje poti, po tvoji poti. Pomagaj
nam, da bi znali graditi dobre družine, da bi
živele brez farizejske dvoličnosti. Ti si ljubezen
in s teboj imajo družine lahko pravo življenje, ki
obrodi sadove ljubezni, miru in veselja v vsem
dobrem. Da, Gospod, takih družin nam daj, da
bo tvoje kraljestvo med nami!
Karmen Kristan
Prosim te za vse tiste fante in dekleta, katerim poslanstvo si namenil ustvariti si družino,
daj jim milost spoznanja o pomembnosti
krščanskih vrednot v družini. Jezus, prosim
te, pomagaj vsem tistim, ki omagujejo pri
odločitvi za duhovniški poklic. Pomagal jim
spoznati veličino tega poslanstva in zaslišati v
srcu klic vseh tistih, ki jih potrebujejo.
Ida Cafuta
O Vzvišeni in Veličastni Bog, s tvojo pomočjo in našo prošnjo v molitvi, naj bi bile
uslišane molitve za dobre družine, ki bi vzgajale dobre krščanske otroke. Ti bi z molitvijo
in polni ljubezni do tebe ljubili Cerkev.
Meta
Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice,
naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči:
ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami,
tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov.
31
Delavnice molitve in življenja
Delati dobro – kakor
Jezus
Biti usmiljeni in rahločutni kakor
Jezus.
Sveti pisatelji nam v evangeliju na petih
mestih povedo, da je bil Jezus ‘sočuten’. Če
je videl, da je kdo nesrečen, tega ni mogel
prenesti; vsa notranjost ga je bolela, pretreslo
ga je. To pomeni, da ni živel sam s seboj, niti
zase; vedno je stopal proti drugim.
To, da je živel za druge, je moralo na vse
napraviti zelo močan vtis, saj priče tega niso
mogle pozabiti. Ob vseh priložnostih so to
izrazile: »Jezusu se je gobavec smilil. Podal
mu je roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem. Bodi ozdravljen.« Drugo besedilo pravi:
»Jezusu so se smilile množice in bolniki.« Ni
mogel zaužiti nobene hrane, dokler ni ozdravil
vodeničnega človeka. Ko je učil v shodnici, je
prekinil svoj govor, da bi ozdravil človeka s
suho roko.
Biti usmiljeni in
rahločutni kakor
Jezus, ki je poklical
k sebi veliko množico zatiranih in stiskanih, obloženih z
vsakovrstnimi bremeni. Obljubil jim
je požirek počitka
in miru. Nekoč je
tudi slovesno povedal, da je prišel
zdravit ranjena srca,
naznanjat svobodo
sužnjem, vračat slepim vid in zatiranim
prostost.
32
Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus,
ki se je z vsem, kar je bil, predal zapuščenim:
njim je posvetil svoje misli, svojo molitev,
svoje delo, svoje besede, svojo utrujenost,
svojo roko, svojo slino, rob svojega oblačila.
Dela usmiljenja je postavil kot tisto, kar bo na
koncu največ veljalo, ko bomo želeli vstopiti
v nebeško kraljestvo. Z veliko rahločutnostjo
se je poistovetil z vsemi pomoči potrebnimi
vseh časov: »Ko ste ponudili pomoč lačnim,
žejnim, nagim, bolnim ali jetnikom, ste to
meni naredili.«
Biti krotki, ponižni in potrpežljivi
kakor Jezus.
Kljub nekaterim drobnim trenutkom
nepotrpežljivosti je Jezus oseba, ki izžareva
neskončen mir, vedrino in samoobvladovanje,
tudi kadar so pritiskali nanj in ga napadali.
Nagrajuje krotke in vse tiste, ki potrpežljivo
trpijo preganjanje.
Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in
ponižnosti kakor Jezus, ki je stal sredi obtožb
in krivic, pred krivičnimi tožniki in sodniki,
vselej ves ponižen, tih, potrpežljiv in dostojanstven. Nikdar se ni branil, ni se opravičeval.
Ko naj bi se branil pred strašnimi obtožbami,
je molčal kakor grob, kar je napravilo globok
vtis na rimskega oblastnika.
Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in ponižnosti kakor Jezus, čigar potrpežljivost je
doživela krute preizkušnje v noči poslednjega
trpljenja, ko so ga bičali, pljuvali in obrekovali.
V odgovor Jezus trpi in molči.
V tem poglavju o potrpežljivosti in ponižnosti bi se morali bolj kot kdajkoli vprašati:
‘Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?’ Prav na
tem področju nam namreč največkrat spodleti. Nekaterim, ker so se rodili takšni; drugim,
ker preživljajo občasne ali dolgotrajne krize,
spet drugim, ker se morajo soočati z majhnimi, vsakdanjimi nadlogami, ki jih jezijo in
zaradi katerih izgubljajo potrpežljivost. Morali
bi se vprašati, kakšna bi bila v našem primeru
Jezusova potrpežljivost, kakšna Jezusova ponižnost in krotkost.
Ta Jezusova potrpežljivost je morala res
močno prevzeti vse okoli njega, saj apostol
Pavel v osrednjem delu pisma roti Korinčane:
»...pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa...«.
In apostol Peter se v svojem prvem pismu, ki je
bilo napisano dvajset, trideset let po Jezusovi
smrti, globoko ganjen spominja, »kako so ga
žalili, pa jim tega ni vračal z žalitvami, mučili
so ga, pa jim nikdar ni grozil«. In tega Peter ni
izvedel od drugih. Na svoje lastne oči je poln
groze vse to videl in doživel v noči Jezusovega
poslednjega trpljenja.
Biti iskreni in resnicoljubni
kakor Jezus.
Govoriti tako, kakor je govoril Jezus, tako
jasno, kakor je govoril on: »da da; ne ne«, se
pravi, ne da bi kaj skrival, brez vsake dvoumnosti.
Eden najlepših in najbolj ganljivih prizorov iz evangelija govori o Jezusovih sovražnikih, kako skušajo opisati njegovo podobo:
»Učenik, vemo, da si resnicoljuben, da vse
ljudi enako ljubiš in ne delaš izjem, da vsem
odkrito kažeš pot, ki vodi k Bogu.« Da nam
te reči pripovedujejo evangelisti, ni nič čudnega; toda to so besede, ki so prišle iz ust
njegovih sovražnikov, torej so neprecenljive
vrednosti.
Biti iskreni in resnicoljubni kakor Jezus,
ki je branil resnico za ceno lastnega življenja:
»Drugega nisem storil kot to, da sem povedal
resnico. In ker sem vam povedal resnico, me
hočete umoriti?« Povedati resnico, čeprav
tvegam, da izgubim učence, čeprav tvegam, da
nastane pohujšanje, da me začnejo preganjati.
Ena najlepših evangeljskih misli je: »Resnica
vas bo osvobodila.«
Ko je Jezus že stal na pragu večnosti, je slovesno povedal, kakšen je bil smisel njegovega
življenja: »Zato sem se rodil in zato sem prišel
na svet, da bi pričal o resnici.«
Mnogo let po Jezusovi smrti si je Peter v
svojem prvem pismu ganjen skušal priklicati
v spomin Jezusovo podobo in je zapisal tole:
»Iz njegovih ust ni nikdar prišla laž.« Jasno je,
da ne misli na otroško laž, pač pa dvoumne
besede.
Kakor Jezus čutiti posebno ljubezen
do ubogih, do revežev.
Vedno se vračamo k istemu, ker se je tudi
Jezus vračal k istemu. Z odprtimi rokami se
je obračal k zapuščenim množicam. Ni le
čutil usmiljenja do lačnih množic, temveč je
poskrbel tudi, da so imeli jesti. Kakor Jezus,
čigar posebni ljubljenci so vedno ubogi, reveži.
Njihovo je Božje kraljestvo.
Ko so Janezovi učenci prišli pred Jezusa,
so ga spraševali: »Učenik, odreši nas dvoma.
33
Ali si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali pa moramo čakati
drugega?« Jezus jim je odvrnil: »Odprite oči, opazujte,
glejte okrog sebe in skušajte
sami ugotoviti. To, kar boste
videli, če boste odprli oči, je:
slepi vidijo, hromi hodijo, za
reveže je posebej poskrbljeno.« Več jim ni povedal. Toda
sklep je bilo že čutiti v zraku.
»Če so najbolj zapostavljeni
postavljeni na prvo mesto, je
to znamenje, da je Odrešenik
že prišel in da sem to jaz.«
Kdo pa so ti ubožci, ti reveži? V prvi vrsti
so reveži tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih
dobrin. Na drugo mesto pa postavimo tiste,
ki jim je bilo odvzeto osebno dostojanstvo, in
vse, ki živijo v pomanjkanju ljubezni.
Življenje teče po tiru, ki mu pravimo položaj in osebni ugled, oziroma med obema
poloma privlačnosti. Naj razložim. Ta človek
sicer nima nič, je pa morda zelo lep. Okrog
njegove lepote se vrti tolikšno zanimanje, da
ga vsi cenijo, ga občudujejo, obdajajo z vseh
strani in ljubijo. Tale pa ni lep, vendarle ima
nekakšen posebni čar. S to privlačnostjo pritegne nešteto ljudi, ki ga nenehno obdajajo,
ga cenijo in ljubijo. Naslednji ni niti lep niti
privlačen, je pa po srcu zelo dober. Zaradi
te dobrote ga vsi cenijo in ljubijo. Spet drug
nima ne enega ne drugega, a ga obdaja slava
ali se koplje v denarju, zato bo vedno iskan,
cenjen, ljubljen.
Toda kaj se bo zgodilo s človekom, ki nima
čisto nobenega posebnega položaja in ugleda?
Pozabljen bo in zapuščen. Tu se torej srečamo
z besedama, ki označujeta reveže: pozabljeni
in zapuščeni.
Kdo si prav izrecno želi srečati nebogljeno
starko, gobavca, napadalnega umobolnega
34
Srečanje Izkušnja Boga v Sloveniji
(21.–26. avgust 2011)
Ob poslušanju Božje besede in v molitvi iščemo Božje obličje.
Vodi p. Ignacio Larrañaga,
ustanovitelj srečanj Izkušnja Boga in
Delavnic molitve in življenja.
Foto: Tatjana Hudomalj
človeka? Pozabljeni so in zapuščeni. Kdo si
posebej želi družbe hromih, pohabljenih,
potrtih, duševno prizadetih, umirajočih za
aidsom in rakom? Nihče. Pozabljeni so in
zapuščeni.
Najbolj pravi in pristni člani Cerkve so
svetniki. In svetniki so bili vselej na strani
revežev. Vsi tisti, ki so resno jemali Kristusa,
so resno jemali tudi reveže. To je tisto izročilo,
ki ga dvajset stoletij krščanstva ni nikdar postavilo na laž: tisti, ki so resno jemali Kristusa,
so resno jemali tudi reveže.
Prav je dati prednost revežem in ubogim, a izključno njim ne. Jezus je bil izrazito
naklonjen ubožcem, vendar pa bogatih ni
zanemarjal in odklanjal. Čudovito pozornost
je izkazoval Nikodemu, bil je prijatelj Jožefa iz
Arimateje in mnogih drugih farizejev, ki so bili
bogati možje. Čeprav se je vedno izpostavljal,
ker se je družil s preprostim in ponižanim
ljudstvom, je imel dobre stike tudi z rimskimi
oblastniki.
Vzeto iz katehez br. Ignacija Larrañage,
ki so predstavljene na Delavnicah molitve in
življenja. Več o DMŽ na dmz.rkc.si
Pripravila Breda Bider
Celje – Dom sv. Jožef
»Srečanje Izkušnja Boga želi pomagati
vsem, ki hočejo odločneje stopiti na
pot za Gospodom in se vedno bolj
potapljati v brezmejne globine živega
Boga.« (p. Ignacio Larrañaga)
Kapucin p. Ignacio Larrañaga si že dolga leta prizadeva, da bi ljudem pomagal (do)živeti
globoko izkušnjo Božje bližine, ki spreminja človekovo življenje. Ko človek izkusi Božje
prijateljstvo, hoče tudi sam (p)ostati Jezusov prijatelj in apostol sredi tega sveta.
V dneh srečanja Izkušnja Boga bomo:
l zdravili duhovno omrtvelost, ki nam jemlje voljo do molitve in domačnost z
Bogom,
l postajali duhovno močni in svobodni ljudje,
l skušali ustvarjati mir srca,
l poglabljali vero in premagovali mlačnost,
l zaživeli spravo s seboj in z drugimi,
l premagovali stiske, strahove …
Cena: 150 €. (plačilo ob prihodu v Dom sv. Jožef)
Prijave zbirata: Magda Sever (031 893 457)
Nada Kekič (051 422 146)
S seboj prinesi Sveto pismo, zvezek in pisalo, knjigo Srečanje (možno jo bo tudi kupiti).
35
Brat kapucin
Smrt brata Avguština
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide (prim. Rim
5,12).
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši
volji (prim. Raz 14,13),
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti
žalega (prim. Raz 2,11; 20,2).
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki
ponižnosti (prim. Apd 20,19).
V četrtek, 28. aprila 2011, smo se poslovili
od brata Avguština. Bil je najstarejši brat pri
nas, vendar se je vedno zdel tako mladosten.
Sam sem ga poznal le v obdobju, ko je bil samo
v svoji sobi, vendar si poskušam ustvariti sliko
o tem kakšen človek je bil, iz pripovedovanj
drugih. Pogreb sem doživel zelo močno. Močneje kot dneve, ko je umiral. Takrat je sijalo
sonce, danes pa je sivo in turobno. Veliko misli
me preveva. O tem, kaj pomeni biti redovnik,
kaj je tisto, kar ostane za človekom? Smrt. Brat
Avguštin je imel 98 let, pa kljub temu njegova
smrt ni nekaj samoumevnega. Kaj sem gledal,
ko sem gledal v grobnico bratov kapucinov?
Morda je tam zadišalo po moji smrti? Kakšen
pa bo tisti dan? Ali bom pripravljen?
O bratu Avguštinu res ne vem veliko. Govor sta imela br. Štefan, ki je njegovo življenje
čudovito povzel in pa br. Krsto, ki je bil Avguštinov učenec in se je od njega poslovil v
imenu hrvaških bratov. Iz obeh govorov je bilo
čutiti, da je Avguštin imel rad življenje in je
to z veseljem delil z drugimi. Morda ga bomo
tisti, ki ga nismo tako dobro poznali, lahko
bolj začutili iz njegovih besedil, ki so ostala za
njim. Nekaj o njem sem zvedel še po pogrebu,
ob prigrizku, v pogovoru z njegovim nečakom
iz Celja. Kakšna skrivnost je človek … kar
prevelika. Nocoj se bomo bratje usedli skupaj
in se pogovarjali o bratu Avguštinu. Gotovo
bo danes in ves čas z nami in naš priprošnjik.
br. Mitja Marija Ponikvar
Par cvetk iz zapora …
Br. Avguštin je bil konec novembra 1945
obsojen na 10 let zapora. Preživel ga je na
Reki, v Mariboru, Ljubljani, pri Sesvetah pri
Zagrebu (avtocesta). Po 7 letih zapora so ga
5. 1. 1953 pomilostili, skupaj s 50 duhovniki,
ko je šel Tito v London.
Po čudežu je preživel plinsko celico. Več
v knjižici br. Avguštin Cijan, ki jo je izdala
Slovenska kapucinska provinca in jo lahko
naročite.
Moja prevzgoja
V Mariboru sem bil pol leta sam skupaj z
nekim Jovanovićem iz Beograda. Ta je bil intelektualec, komunist. Kot mi je pozneje odkril,
je dobil nalogo, da me idejno prevzgoji. Glede
tega je bil mnogokrat klican na zaslišanje in
vedno trdil, da me uspešno prevzgaja. Želel
je ostati čim dalje z menoj, ker sem dobival
pakete in vedno z njim delil, on pa ni nikoli
nič dobil od doma. Nekoč so me prosili, naj
napišem kak članek za naš notranji zaporniški list. Napisal sem eno pesem z naslovom:
Kristus je naš edini vodnik. In članek: Misli
duhovnika ob podiranju kaznilniške kapele. Iz
napisanega so spoznali, da ni bilo nič z mojo
prevzgojo. Takoj so me ločili od njega. Vendar
se imam verjetno njemu zahvaliti, da me niso
kot mnogo drugih odpeljali »neznano kam«.
To je kultura
Ko je prišla nekoč neka inšpekcija iz sekretariata za notranje zadeve in nas vprašala,
ali imamo kakšno prošnjo, sem jaz rekel, če bi
lahko občasno dobili škarje, da si porežemo
nohte. Odgovor: »Ne, ni nujno, lahko si jih z
zobmi odgrizete!« Jaz nazaj: »Na rokah že, ne
moremo pa na nogah?« Šef komisije je odgo-
36
voril: »Tudi lahko, drug drugemu!« To pa je
zares kulturno, sem si mislil tiho.
Prihodnost…
Drugič me vpraša tak inšpektor: »Kam
misliš iti, ko boš odslužil zaporno kazen?«
Odgovorim mu: »Kam? Nazaj v samostan
h kapucinom!« Oni se zasmeje: »Ali misliš,
da bo takrat še obstal kakšen samostan?«
»Upam«. »Gotovo ne ve!« Jaz: »No, bom pa
šel v misijone!« On: »Ali misliš, da te bomo
pustili?« »A, tako bo takrat«, sem vzdihnil.
Svoboda, le za koga
Tretjič spet neki inšpektor iz notranjega
sekretariata: »Ali imate kakšno pritožbo?«
Javim se: »Da, zoper paznika NN. Zlonamerno preklinja Boga z besedami: Preklet,
vaš Bog!« - »Čudno, da vas samo to moti«,
odgovori inšpektor. »Druge pa to ne žali«. –
»Ne, vse nas to žali!« Ali je res?« Vsi potrdijo.
On pa slovesno: »Boste že morali potrpeti s
paznikom. Veste, pri nas je svoboda, da lahko
vsakdo misli in govori, kar hoče«. Ti si idiot,
sem si mislil.
Br. Avguštin je ob koncu svojega življenja
zapisal: »Imejte se radi, veliko molite, v molitvi je naša moč, pomoč in rešitev. Naj bomo
vedno življenjski optimisti, zaupajoč v vsem v
Boga, ki je vsemogočen in neskončno dober.«
Hvala Bogu za takšen zgled, ki nam ga je
dal br. Avguštin.
37
Iz kapucinskega sveta
aniji (2.216) in v Evropi (4.439). Bratstvo je
sestavljeno iz 83 provinc. Manaus, Brazilija
Vatikan
1. maja je bil razglašen za blaženega Janez
Pavel II. To je bil tudi za nas brate kapucine
velik dan, saj se ga bratje spominjamo iz njegovih preprostih obiskov v kuriji in raznih
razglasitev kapucinov za blažene in svete.
Velikokrat se je udeležil naših skupnih srečanj, generalnih kapitljev. Sam pa je večkrat
rad rekel, da je njegova življenjska učiteljica Frančiškova duhovnost. Predvsem to, kako je
Frančišek konkretno živel za Boga in bližnje.
Nagovarjala ga je Frančiškova šola ljubezni in
uboštva, živeta v bratstvu, ki gradi resnično
občestvo. Posebej pa bratje kapucini vidimo
njegovo konkretno simpatijo do našega reda v
času njegovega papeževanja, da je videl v našem redu to živo ljubezen med našimi pokojnimi brati, jim dal čast razglasitve za blažene
ali celo svete in jim namenil čast oltarja.
Na razstavi Korenine nacionalne identitete
- Italia Nazione Culturale, ki je bila odprta 17.
marca v muzeju Vittoriano di Roma, ob 150
letnici združitve Italije, je bila razstavljena
tudi podoba patra Pija in njegova relikvija.
Podoba ponazarja svetega brata kapucina,
tako popularnega med Italijani, vendar ne
samega. Relikvija je postavljena na spodnjem
delu zemeljske oble po kateri hodi pater Pij,
ki nosi križ. Nad njim je podoba vstalega
Kristusa. Na obli je napisano – Cirenejec vseh.
Rim
V aprilu je naš red naredil lastno statistiko.
Bratov kapucinov je bilo 31. decembra 2010
10.412. Ni vse v številki, lahko pa nam to število pomaga, da vidimo kje smo, koliko zmoremo in kam nas Duh vodi, da gremo.
Nekaj podatkov o našem bratstvu: postulantov je 625, novincev je 356, bratov z
začasnimi zaobljubami je 1.531, bratov z zaobljubami je 8.881 in od tega 6.928 duhovnikov,
14 stalnih diakonov, 125 začasnih diakonov,
1.726 bratov laikov, 1 brat kardinal in pa 87
bratov škofov oz. nadškofov. Leta 2010 so
umrli 203 bratje. Kapucini smo navzoči v 106
državah. V Afriki (1.343), Latinski Ameriki
(1.747), Severni Ameriki (667), Aziji in Oce38
Nepričakovanemu stanju oz. okoliščinam,
ki so se ustvarile na Haitiju, je pred več kot
enim letom sledil velik potres, ki je imel kot
posledico povečanje izseljevanja. Številni haitčani so začeli odhajati. Preko Kolumbije je v
Amazonijo prispelo več kot 400 oseb. V mestu
Tabatinga blizu meje s Kolumbijo je manjkala
iniciativa s strani civilnih oblasti, zato se je
Rim
oče Goncalo (župnik) ob podpori škofa, brata
kapucina Benjamina Constanta, odločil, da se
izogne zmedi in dovolil številnim izseljencem,
da so lahko spali v lokalni cerkvi. Ob tem so
iskali pot, kako bi jih integrirali v skupnost. 4.
marca 2011 je v Manaus prispela druga ladja
z 70 haitčani. Kapucini so sprejeli migrante
v tri hiše za nedoločen čas. Dali so jim jesti
in jim iskali delo. Kapucini so se mobilizirali
pri nastanitvi in poskusu vstopa migrantov v
novo realnost. To je delo, ki je opravljeno iz
veselja, brez strahu in v velikem zaupanju v
Božjo previdnost.
Bronast kip (40cm x 52cm) je delo Baldessarija, ki je nastal ob priložnosti beatifikacije
svetnika 2. maja 1999. Razstava z brezplačnim
vstopom je bila odprta vse do junija 2011.
Prevedel Marko Petek
39
Knjiga
Cena, ki sem jo plačal
Joseph Fadelle
Aman, 22. decembra 2000
»Okužil si se s Kristusom in za to bolezen
ni zdravila. Vse življenje boš zaznamovan
…« Stric Karim je izvlekel revolver in mi ga
pritisnil na prsi. Zadržal sem dih. Za njim so
stali štirje moji bratje in izmikali poglede. V
dolini sredi puščave smo bili čisto sami. Nisem
mogel verjeti. Ne! Nisem mogel verjeti, da so me
hoteli ubiti lastni sorodniki, predvsem stric, ki
sem mu nekoč naredil uslugo. Kdaj so me tako
zasovražili? Fanta, ki je iste krvi, ki se je z njimi
igral in jim je brat po mleku? Nisem razumel …
Tako se začne knjiga Cena, ki sem jo plačal, v kateri lahko sledimo resnični zgodbi
Mohameda, mladega Iračana, najstarejšega
sina pomembne šiitske družine, ki se je pripravljal, da bo nekoč postal vodilni mož svoje
bogate rodbine.
Ob­ve­sti­la
Kančevci
2. – 7. avgust 2011: Osebno spremljane
duhovne vaje. Vodijo bratje in sestre
Frančiškovih redov
7. – 13. avgust 2011: Letovanje družin gibanja
Vera in luč
16. – 19. avgust 2011: Duhovne vaje za
duhovnike. Vodi (škof Peter Štumpf)
19. – 23. avgust 2011: Človeška toplina
25. – 27. avgust 2011: Duhovne vaje za
katehiste in katehistinje
7. – 9. oktober 2011: Svetopisemske duhovne
vaje. Vodi dr. Maksimiljan Matjaž
14. – 16. oktober 2011: Seminar za zakonske
pare z varstvom za otroke. Vodi s. Veronka Verbič
16. – 23. oktober 2011: Teden zdravilnega
posta. Vodita Ruth Müller-Wick in br. Miha
Sekolovnik
23. – 30. oktober 2011: Teden zdravilnega
posta. Vodita Ruth Müller-Wick in br. Miha
Sekolovnik
Prijave in informacije: Dom duhovnosti, Kančevci
38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 02/554-1138, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta: dom.
duhovnosti.benedikt@rkc.si
Vipavski Križ
Med služenjem vojaškega roka pa je
spoznal kristjana Masuda, moral z njim deliti sobo in se z njim spoprijateljil ter preko
njega začel spoznavati krščansko vero in
kristjane, ki jih je do takrat imel za nečiste.
Od njegove odločitve, da bi tudi sam postal
kristjan, do dneva svetega krsta, je čakal 13
let, ki so jih zaznamovali preganjanje v lastni
družini, zapor, nezaupanje drugih kristjanov,
izgnanstvo, hkrati pa tudi neuničljivo upanje
in vztrajnost.
Po krstu je postal Joseph in z družino od
leta 2001 živi v Franciji.
Ob knjigi, ki prinaša tudi predstavitev
stanja kristjanov v nekaterih muslimanskih
državah, se lahko vprašamo tudi, koliko nam
samim pomeni vera in koliko se zavedamo
daru, da jo lahko živimo svobodno brez
strahu.
22. oktober 2011: Srečanje Duh Assisija – 25
letnica. Vodijo manjši bratje in Frančiškov
svetni red.
25 let DUHA ASSISIJA
9. – 11. september 2011: S pesmijo in plesom
slavimo Gospoda. Vodita Ruth Müller-Wick in
br. Miha Sekolovnik
SOBOTA 22. oktobra 2011
Pri bratih kapucinih v Vipavskem križu
16. – 18. september 2011: Kako se pogovarjati
in kako se razumeti brez besed. Vodita Lidija in
Jože Kociper
23. – 28. september 2011: Osebno vodene
duhovne vaje. Vodita dr. Marija Sraka in p. Jože
Roblek
30. september – 2. oktober 2011: Seminar
ozdravitve in osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić
Knjiga je izšla pri založbi Emanuel.
Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si
40
41
Ali veš ...
Si vedel …
l da je smeh zdrav, podoben je notranji
telovadbi?
l da so v času rimskega vladarja Cezarja bili
vsi Rimljani vegetarijanci?
l da Neron, ko je gorel Rim, ni igral violine
(kot je zapisano v legendi), ker violine
takrat še ni bilo?
l da morska zvezda nima možganov?
l da se človeško srce v življenju stisne (utripne) 3 milijardo krat?
l da eritrocit (rdeče krvno telesce) potrebuje
približno eno minuto, da »obhodi« celo
telo?
l da človeški želodec lahko sprejme 1,5 litra
hrane?
l da je desna polovica pljuč večja od leve?
l da otroci dihajo hitreje od odraslih in
ženske hitreje od moških?
l da lahko želve doživijo starost 200 let?
Ujeto v objektiv
l da dlaka belega medveda sploh ni bela,
ampak prozorna? Vtis bele barve se dobi
zaradi gostote dlak in kože?
l da imajo vrečo samo ženske kengurujke?
l da je srce žirafe težko približno 12 kilogramov, da lahko 60 litrov krvi poganja po
njenem telesu?
l da slon v življenju menja kotnike (zobe) 6
krat?
ZANIMIVO,
DA SO ZA PREKINITEV
NOSEČNOSTI
TISTI, KI SO SAMI ROJENI …
Brat,
ki je imel
veliko srce
Povej
mi, kaj
pravi
sveto
pismo
Tako se začnejo vaje za cirkus
Prišli so iz daljnih krajev
Ko bova velika, bova umetnika
Izklesano
telo bo
postalo
Ostržek
DA, LAHKO BI NAREDIL PET TISOČ HAPPY MEALOV,
AMPAK NEKAJ RIB IN MALO KRUHA SE MI ZDI BOLJŠA IZBIRA.
42
Kar pogumno n
aprej…
Verujem, da nisem nikoli sam.
Bog je ob meni. On je moj Oče.
Vse je ustvaril. Tudi mene.
Verujem, da nikoli ne morem
tako daleč odtavati od Boga,
da se ne bi mogel spet vrniti.
Verujem, da mi je Bog namenil
življenje, ne smrt,
veselje, ne potrtost,
in da je ob meni zdaj in zmeraj.