1. No category

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Aleksandar Marković
Alissa Margulis violina
koncertni mojster Mir an Kol bl
koncert
6
Jean Sibelius
Tapiola, op. 112
Alban Berg
Koncert za violino in orkester
Andante – Allegretto / Allegro – Adagio
_____________________________________
Richard Strauss
Junakovo življenje, op. 40
6. marec 2014 ob 19.30
7. marec 2014 ob 19.30
Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Modri abonma, 6 . koncert, sezona 2013/14
Koncert traja uro in 5 0 minut.
Dirigent Aleksandar Marković (1975) se je po študiju na dunajski Univerzi (v razredu prof.
Leopolda Hagerja) izpopolnjeval pri prof. Gianluigiju Gelmettiju in Lotharju Zagrosku na
Accademii Chigiani v Sieni. Bil je tudi prejemnik štipendije uglednega berlinskega Sklada
Herberta von Karajana in dobitnik prve nagrade 7. mednarodnega dirigentskega tekmovanja
Grzegorza Fitelberga v Katovicah (2003).
Trenutno je glasbeni direktor in šef dirigent Filharmoničnega orkestra Brna. V svoji prvi
sezoni (2009) se je z matičnim orkestrom predstavil v Salzburgu, Gradcu, Linzu ter v
budimpeški Palači umetnosti, hkrati pa je prvič vodil dresdenske in stuttgartske filharmonike
ter na sklepnem koncertu Festivala v Bratislavi dirigiral Beethovnovo 9. simfonijo. Zelo
uspešno je s svojim matičnim orkestrom nastopil tudi na pettedenski turneji po Japonski.
Letos je z njim nastopil na Evropskih tednih v Passauu, s koncertno izvedbo Wagnerjeve
opere Rienzi in dvema koncertoma (Bruckner, Wagner in Strauss) pa še v münchenski
filharmoniji. Od začetka sezone 2013/14 je tudi prvi gostujoči dirigent simfoničnega orkestra
hrvaškega radia.
Do sedaj je dirigiral še orkestru berlinske Koncertne hiše (Konzerthaus Berlin), filharmonikom
iz Stuttgarta, Nürnberga in Württemberga, Državni kapeli Halleja (Staatskapelle Halle),
praškemu radijskemu orkestru, komornemu orkestru Spirit of Europe, orkestru
Braunschweiga, Nemški deželni filharmoniji Porenja-Pfalške, Škotskemu komornemu
orkestru, Katarskemu filharmoničnemu orkestru, Dunajskim simfonikom (leta 2008 je z njimi
odprl Dunajske slavnostne tedne) itn.; v beograjskem Narodnem gledališču je vodil izjemno
uspešno postavitev opere Moč usode.
Med letoma 2005 in 2008 je bil Marković šef dirigent Tirolskega deželnega gledališča v
Innsbrucku in tam dirigiral številne odmevne predstave (Cavalleria Rusticana/Glumači,
Labodje jezero, Romeo in Julija, Leteči Holandec, Saloma, Madame Butterfly, Tosca, Traviata,
Nabucco, Norma …) ter vodil Tirolski simfonični orkester. Sodeloval je tudi z opernimi
orkestri iz Prage in Salzburga, berlinskimi, litovskimi, zagrebškimi, beograjskimi in praškimi
simfoničnimi orkestri, Dunajskim komornim orkestrom, Orkestrom Mozarteuma, z Janačkovo
filharmonijo idr. Poleg klasičnega repertoarja Marković pogosto dirigira skladbe sodobnih
avtorjev. V dunajskem Musikvereinu je krstno izvedel skladbo Feuerlicht, Nachtschatten
Dirka D’Aseja, dirigiral je tudi simfonije Karla Amadeusa Hartmanna in Karla Schiskeja ter
Lutosławskega, Ligetija, Glassa, Keurisa, Pintscherja, Larcherja, Tüüra …
Violinistka Alissa Margulis je bila rojena v Nemčiji, a v družini ruskih glasbenikov. Študirala je
v Kölnu (pri Zaharju Bronu), Bruslju (pri Augustinu Dumayu) in na Dunaju (pri Pavlu
Vernikovu). Prvi javni nastop je imela pri sedmih letih in od takrat nastopila s številnimi
orkestri, kot so Camerata Switzerland, Kremerata Baltica, Simfoniki Düsseldorfa,
Jeruzalemski simfonični orkester itn.
Britanski The Guardian je njeno igranje označil kot »izjemno«, Ivry Gitlis ga slavi kot
»razodetje«. Martha Argerich je o njej dejala, da je »močna glasbena osebnost«.
Alissa Margulis je cenjena zaradi svoje izraznosti in zelo čustvenih izvedb, redno nastopa v
pomembnih koncertnih dvoranah, kot so Palača lepih umetnosti (Palais des beaux arts) v
Bruslju, Kölnska filharmonija, dunajski dvorani Musikvereina, Tonhalle v Düsseldorfu in v
Zürichu, v dvorani Peterburške filharmonije, Beethovnovi dvorani v Bonnu in Schönbergovi v
Los Angelesu.
Kot komorna glasbenica je doslej sodelovala s priznanimi umetniki (Martha Argerich, Jurij
Bašmet, Julian Steckel, Ivry Gitlis, Gidon Kremer, Miša Majski, Lilya Zilberstein, Paul BaduraSkoda in Polina Leschenko).
Do sedaj je nastopila na festivalih Komorne glasbe v Jeruzalemu, na Dunajskih slavnostnih
tednih (Wiener Festwochen), na festivalu v Lockenhausu, na Menuhinovem festivalu v
Gstaadu, pa v Davosu, Toursu in Schleswig-Holsteinu. Od leta 2005 vsako poletje redno
sodeluje pri »Projektu Marthe Argerich« v Luganu.
Je tudi zmagovalka številnih mednarodnih tekmovanj (med drugimi Wieniawskega,
Vercellija) in dobitnica nagrad (npr. Pro Europa, ki ji jo je iz Evropskega kulturnega sklada
podelil Daniel Barenboim).
Leta 2011 je izdala dva uspešna albuma. Pri založbi Oehms Classic je s svojim bratom Juro
Margulisom posnela skladbe za violino in klavir Franza Lizsta. Skupaj z orkestrom Camerata
Switzerland pa je za založbo Novalis posnela Mozartov Koncert za violino št. 4 pod taktirko
Howarda Griffitha. Založba EMI Classics je izdala nekaj albumov z naslovom Martha Argerich
in prijatelji (Martha Argerich and Friends), na katerih so posnetki Alisse Margulis, nastali na
njenih nastopih.
Za letošnjo sezono načrtuje še nastope na festivalu Jurija Bašmeta v Minsku ter nastop z
Milanskim simfoničnim orkestrom Giuseppa Verdija pod taktirko Ivorja Boltona v Lecceju.
Jean Sibelius (1865–1957) velja za najpomembnejšega finskega skladatelja vseh časov.
Študiral je pri nekaj najuglednejših profesorjih kompozicije in glasbene teorije na koncu 19.
stoletja. Sprva pri Ferrucciu Busoniju v Helsinkih, pri Albertu Beckerju v Berlinu, na Dunaju pa
pri Robertu Fuchsu in Karlu Goldmarku. Kmalu po vrnitvi na Finsko (leta 1891) je postal
profesor teorije in violine na helsinškem konservatoriju. Pridružil se je finskemu narodnemu
gibanju za osvoboditev države izpod ruskega carskega jarma. Goreča narodna zavest je
močno vplivala na njegovo pisanje. Tako velja za tvorca finskega nacionalnega glasbenega
sloga. Med drugim je uglasbil tudi finsko himno in napisal vrsto drugih del, s katerimi je
postal finski narodni junak ter ena najprepoznavnejših finskih osebnosti v svetu sploh.
Ustvarjati je začel v času, ko je bila simfonija že del določene na videz mrtve preteklosti, boj
med programskim in absolutnim pa se je zdel že povsem neustrezen. Tako ni nenavadno, da
so skladatelji na prelomu stoletja, med njimi tudi Sibelius, iskali nove rešitve. Najbolj izrazita
Sibeliusova značilnost je brez dvoma izrazita nacionalna narava njegove glasbe. Njegova dela
– tako narodnostne simfonične pesnitve Kalevala, Karelija in Finska kakor tudi bolj absolutne
skladbe, kot so njegove simfonije (sedem), črpajo iz domačih virov. Četudi ni nikoli citiral
melodičnih in ritmičnih vzorcev ljudskih pesmi svoje dežele, imajo njegova dela nezgrešljivo
severnjaško podobo. Kažejo sivo, otožno severnjaško krajino; prežeta so z zamišljeno, elegično nežnostjo in hladno lepoto nordijske sage. Sibeliusova melodija je kot prostrana severna
pokrajina; kot na severno pokrajino tudi na njegovo melodijo le rahlo sije blago sonce.
Njegove harmonične barve so bolj pridušene zaradi severnjaške zadržanosti. Na trenutke ima
njegova glasba moč in pogum junakov severnjaških pripovedk, v drugih trenutkih pa je mirno
obrnjena sama vase. Med skladateljeva najpomembnejša dela uvrščamo tudi njegovo zadnjo
simfonično pesnitev, pesnitev z naslovom Tapiola. Skladba je bila napisana leta 1926 in še
istega leta so jo Newyorški filharmoniki pod vodstvom dolgoletnega šefa dirigenta Walterja
Damroscha prvič izvedli v New Yorku. Ime Tapiola, s katerim je Sibelius v skladbi poimenoval
ljubljeno Finsko, je izpeljano iz imena starodavnega finskega gozdnega božanstva (Tapio).
Delo je eden najbolj posrečenih primerov Sibeliusove razpoloženjske glasbe. Zgrajeno je na
eni sami frazi, izpeljani, razširjeni in spremenjeni v zapleteno mrežo čarobne zvočnosti. Z njo
je Sibelius ustvaril veličastno podobo narave v najodličnejših barvah in odtenkih.
Razpoloženje celotne skladbe je izraženo v citatu, ki ga je skladatelj dodal tiskani partituri. V
proznem prevodu se glasi: »Daleč se širijo mračni gozdovi severne dežele, starodavni in
skrivnostni budijo divje sanje; v njih biva mogočno gozdno božanstvo in gozdne vile v mraku
spletajo čarobne skrivnosti.« Eden prvih skladateljevih biografov, angleški muzikolog Ernest
Newman, poudarja, da Sibelius z uporabo ene same fraze, na kateri je zgradil domala vse
delo, nikakor ni želel doseči cenenega učinka. V resnici njegova domiselnost ni namenjena
sama sebi kot bleščeča tehnična preračunljivost, temveč je to neizogibna izpeljava ene same
osrednje misli.
Albanu Bergu (1885–1935) je bilo 19 let, ko ga je njegov starejši brat na Dunaju seznanil z
Arnoldom Schönbergom. Povezava je bila dokaj preprosta: Albanu so se doma grmadili notni
listi. Brat jih je nekaj na skrivaj izbral in poslal mojstru Schönbergu v oceno. Kmalu je
Schönberg Berga sprejel v šolo in mu ponudil celo prijateljstvo. Skoraj šest let je ostal pri
svojem mentorju in v tem obdobju dokončal vrsto izvrstnih komornih skladb. Skrb za
vsakdanjo eksistenco je nato nekoliko zavrla Bergov ustvarjalni polet. Do začetka prve
svetovne vojne je služil denar s prepisovanjem not in poučevanjem . Pogosti astmatični
napadi so ga kmalu rešili vojaške suknje. Ostal je v zaledju in se od časa do časa udeleževal
sicer redkega dunajskega kulturnega življenja. Po prvi svetovni vojni je še naprej bival na
Dunaju in pomagal Schönbergu pri upravljanju Društva za zasebne glasbene izvedbe.
Kot zvesti Schönbergov učenec je tudi Berg začel pisati v slogu pozne romantike, kmalu v to
govorico vmešal atonalnost, se nato preusmeril v dvanajsttonsko tehniko ter se nazadnje
vrnil v tonalne okvire, iz katerih je izšel. V eni točki pa je med učiteljem in učencem
precejšnja razlika: učitelj je ostal vseskozi abstraktnejši, Berg pa je vsako stran svoje
partiture, pa naj je šlo za dodekafonijo ali ne, izpolnil s toplim čustvom, z globokim
doživetjem in s tem prerasel svojega učitelja Schönberga.
Leta 1924 so bili izvedeni trije odlomki iz Bergove opere Wozzeck (Vojček), ki danes velja za
eno najpomembnejših skladb glasbenega ekspresionizma. Z njo je doživel prvi pomembnejši
skladateljski uspeh. Med drugim je bila opera leta 1935 uprizorjena tudi v Metropolitanki v
New Yorku. Izvedbo je spremljal ameriški violinist Louis Krasner in v navdušenju nad glasbo
Berga poprosil, naj zanj napiše Koncert za violino. Skladatelj sprva ni bil navdušen, češ da je
za violino napisal že Komorni koncert za klavir, violino in 13 pihalcev. Po smrti
devetnajstletne Manon Gropius, hčerke Alme Mahler - Werfel in arhitekta Walterja
Gropiusa, pa se je kot osebni prijatelj Gropiusovih vendarle odločil napisati rekviem »v
spomin na angela«, kot je poimenoval svoj violinski koncert. Zato je opustil dolga leta
trajajoče komponiranje svoje druge opere, opere Lulu, in se lotil pisanja koncerta. Toda
izkazalo se je, da je bil to Bergov labodji spev. Skladatelj ni dočakal krstne izvedbe svojega
dela, saj je konec leta 1935, le nekaj mesecev po končanju skladbe izdihnil. Delo je bilo prvič
izvedeno 19. aprila 1936 v Barceloni pod vodstvom nemškega dirigenta Hermanna
Scherchena. Koncert je zasnovan v štirih stavkih, z ločnico med drugim in tretjim. Andante
ima kratek, nežen uvod, Allegretto je scherzo z dvema triema, nemirni Allegro označuje
pripis »prosto kot kadenca«. Le v Adagiu slišimo po koralu dve variaciji, za sklep pa ponovno
oživijo utrinki ljudske pesmi in kot se za Schönbergovega učenca spodobi vrsta dvanajstih
tonov s pridihom otožne zazrtosti. Še tako svetlo misel koncerta namreč prekriva temačna
usoda »včerajšnjega sveta«, ki je zapisan pogubi. Zdi se, da gre prav zares za slutnjo usodnih
dogodkov, druge velike svetovne morije. Vsebinski zaris se razpenja od žalne meditacije
prvega stavka h krhkim odmevom koroškega ljudskega napeva v drugem, viharni izbruhi
bolečine v tretjem stavku pa izzvenijo med skrušeno tolažbo protestantskega korala v
Bachovi obdelavi (iz kantate O, večnost, o, gromovita beseda).
Med posamezniki je na skladateljsko delo Richarda Straussa (1864–1949) – 150. obletnice
njegovega rojstva se spominjamo letos – najbolj vplival dokaj neznani nemški violinist in
skladatelj Alexander Ritter. Strauss je bil še mladenič, ko je prvič srečal tega glasbenika in
filozofa. Napisal je že nekaj del, med njimi simfonijo in klavirski kvartet, a v nobenem izmed
njih ni bilo slutiti njegove umetniške prihodnosti. Potem je postal Ritterjev prijatelj. V
številnih pogovorih o umetnosti in obsežnem teoretiziranju o estetskem poslanstvu glasbe je
ta mlademu skladatelju odprl nova obzorja in mu pokazal nove smeri. Tako je Strauss o njem
zapisal: »Njegov vpliv je bil kot vihar. Spodbujal me je, naj v glasbi razvijem pesniško, izrazno
plat, in mi dajal za zgled Lisztova in Wagnerjeva dela.« Po Ritterjevem nasvetu je Strauss
sklenil opustiti klasične oblike, ki jih je v svojih orkestrskih delih uporabljal dotlej, in prevzeti
prožnejšo obliko Lisztove simfonične pesnitve. Prvo delo, ki je pokazalo Ritterjev vpliv, je bilo
simfonična fantazija Iz Italije (Aus Italien). Na prvi izvedbi leta 1886 v Münchnu so jo
izžvižgali. Toda Strauss se ni dal spraviti s poti, ki si jo je začrtal. Prepričan o sebi in svojem
umetniškem poslanstvu je leta 1888 napisal prvo pravo simfonično pesnitev, pesnitev
Macbeth. Od tega trenutka je genialni skladatelj napredoval z velikimi koraki.
S svojimi simfoničnimi pesnitvami je postal viharno središče glasbenega sveta. Nekateri so ga
imeli za preroški glas, drugi za mazača. Tem so se Straussove pesnitve zdele razbite, brezciljne in hrupne. Neki kritik je Tilla Eulenspiegla označil kot »obsežno in bleščečo zmedo
instrumentalnega kokodakanja o rečeh, ki jih ni primerno omenjati«. Brez konca so se kritiki
porogljivo smejali Straussovemu realizmu, ker je prenesel v glasbeno govorico ovčje blejanje,
konjski topot in ženski klepet na trgu. Celo nekateri skladatelji so se posmehovali
razširjenemu Straussovemu orkestru in uporabi nenavadnih instrumentov, kot sta naprava za
veter ali čuvajeva ropotulja. Toda komur je Straussova glasba postala bolj znana, jo je začel
občudovati. Večkrat ko so jo poslušali, očitnejša je postajala njena resnična veličina.
V seriji simfoničnih pesnitev iz zadnjega desetletja 19. stoletja – izmed teh je treba posebej
izpostaviti predvsem pesnitev Tako je govoril Zaratustra – je dosegel orkestralno virtuoznost
in preudarno emocionalno glasbeno retoriko, ki ilustrira programsko ozadje teh del. Leta
1898 je na idiličnem bavarskem podeželju zasnoval načrt za svojo že šesto pesnitev, za
Junakovo življenje (Ein Heldenleben). Skladbo je dokončal v enem letu ter nato kot odličen
dirigent prvo izvedbo (3. marca 1899 v Frankfurtu) dirigiral sam.
Delo je pravzaprav skladateljeva avtobiografija. Njegovo vsebino nakazujejo podnaslovi
manjših odsekov sicer enostavčne pesnitve. Dodan jim je tudi komentar. Prvi odsek ima
podnaslov Junak (Der Held). Je živahen in impulziven, kakor je skladatelj občutil samega
sebe. Drugi odsek je skladatelj poimenoval Junakovi nasprotniki (Des Helden Widersacher).
To so kritiki, ki s škodljivim pisanjem podtikajo ovire, a jih kmalu premaga. Krajši odsek
potem je namenjen skladateljevi ženi (Des Helden Gefährtin). S pogostimi violinskimi soli je
predvsem žensko nežen. Četrti odsek, Junakovo bojišče (Des Helden Walstatt), zaznamuje
nemirno razpoloženje odločilne bitke. Ob njenem koncu zazveni zmagoslavna junakova
tema. Zdi se, da so njegovi nasprotniki vendarle premagani. Peti odsek nosi naslov Junakovo
delo v obdobju miru (Des Helden Friedenswerk); v njem je skladatelj uporabil številne citate
iz svojih prejšnjih del in se s spretnim tkanjem motivov glasbeno predstavlja v najboljši luči.
Zadnji odsek se imenuje Junakov beg pred svetom in njegova dopolnitev (Des Helden
Weltflucht und Vollendung); skladatelj se z družino odpravi v samotno idilo, v svoj ljubljeni
Garmisch-Partenkirchen, kjer uživa v naravi ter se ne zmeni za svet in njegove težave. Stavek
zaznamuje opojna melodika z njo pa Strauss tudi spokojno sklene svojo avtobiografsko
pesnitev.
Jernej Weiss