14 DELO, sobota, 5. novembra 2011 O odločbi ustavnega sodišča Prepovedan spomin na Tita artizansko srečanje na Ilovi gori v spomin na boje leta 1943, ko so bile požgane tri vasi in je padlo okrog 100 partizanov, ki so se pridružili preko 30 tisočim padlim partizanom v Sloveniji, je bila primerna priložnost, da sem se ob odločbi ustavnega sodišča, ki je ukazalo izbrisati Titovo cesto v Ljubljani, postavil v bran zgodovinske vloge Josipa Broza – Tita kot vrhovnega komandanta NOV in kot predsednika države, ki je zrasla iz štiriletnega NOB (DFJ, FLRJ, SFRJ). Nobenega dvoma ni, da je bilo partizansko odporniško gibanje v Jugoslaviji pomemben vojaški dejavnik v protifašistični koaliciji. Zaradi vojaškega pomena partizanskega odpora so zavezniki zapustili Dražo Mihailovića in podprli Tita. Winston Churchill je 22. februarja 1944 v spodnjem domu ugotovil, da Titovi partizani v Jugoslaviji zadržujejo nič manj kot 14 nemških divizij od dvajsetih, kolikor jih je bilo na Balkanu, in dodal: »V maršalu Titu so partizani našli izjemnega voditelja, slavnega po svojem boju za svobodo.« Partizanska vojska pod Titovim vodstvom je bila priznana kot zavezniška vojska in maršal Tito kot eden od cenjenih vojaških poveljnikov zavezniških sil. Partizanski upor proti okupatorju pod Titovim vodstvom je jugoslovanskemu in s tem tudi slovenskemu odporniškemu gibanju zagotovil častno mesto v okviru protifašistične koalicije, ki se je uprla največjemu zlu 20. stoletja, to je nacifašizmu. Ob odprtju muzeja holokavsta v Washingtonu spomladi leta 1993 je bila med zastavami zmagovitih vojská tudi zastava IX. korpusa slovenske partizanske vojske. Tito je zaslužen za to, da je Jugoslavija med podpisniki ustanovne listine ZN. Še preden je bila formalno ukinjena Kraljevina Jugoslavija in je namesto nje nastala FLRJ, je enotna vlada Demokratične federativne Jugoslavije pod Titovim predsedstvom imenovala delegacijo, ki je 26. junija 1945 v San Franciscu podpisala ustanovno listino ZN. Tito se je leta 1948 uprl Stalinu. Če se takrat, ko je Stalin govoril, da mu je treba samo s prstom migniti, pa bo Tito odletel, in ko so se na jugoslovanski meji kopičile divizije Varšavskega pakta, Tito ne bi uprl Stalinu, bi Jugoslavija doživela usodo vzhodnoevropskih satelitskih držav, ki jih je osvobodila Rdeča armada. Tito se je Stalinu uprl z vso moralno pravico, ker se je lahko skliceval na zmagoviti NOB, v katerem ni dopustil, da bi nas kdo drug osvobodil in bi nam potem kot »osvoboditelj« vzel izbojevano svobodo. Podlago za to stališče je Tito postavil že septembra leta 1944, ko je z vrhovnim poveljstvom Rdeče armade podpisal sporazum o sodelovanju pri končnih bojih z Nemci na jugoslovanskem ozemlju. Po tem sporazumu je morala Rdeča armada po končanih bojih zapustiti naše ozemlje. To pomeni, da Rdeča armada ni mogla imeti našega ozemlja Foto Jože Suhadolnik P Ivan Kristan za okupirano ozemlje, s katerega je treba pregnati okupatorja, ampak kot ozemlje suverene nove jugoslovanske države. Upor proti Stalinu leta 1948 je doživel velike simpatije v svetu, ker je Jugoslavija pokazala, da je pripravljena braniti svobodo in neodvisnost, ki si jo je izbojevala kot članica protifašistične koalicije. Tito je bil priznan za nespornega voditelja neuvrščenih držav in Jugoslavija je zaradi tega v svetu uživala velik ugled. V Beogradu je bil leta 1961 prvi vrh gibanja neuvrščenih držav, ki se je oblikovalo kot protiutež blokovski delitvi sveta in je imelo velik vpliv na Združene narode. Predlog za poimenovanje ulice po Josipu Brozu - Titu je leta 2009 dal pokojni pisatelj in dramatik, mestni svetnik Peter Božič. Oblast v prejšnji Jugoslaviji do Petra Božiča ni bila nič kaj prijazna: za pet let so ga vrgli iz šole, zaradi političnih razlogov je bil zaprt, zaradi njegovih tekstov ga je SDV večkrat privedla na zaslišanje in podobno. Vendar Božič preganjanja, ki ga je nad njim izvajal prejšnji režim, ni enačil s Titom, ampak se je pri ocenjevanju Tita dvignil nad to, kar se je njemu dogajalo, in je poudarjal Titovo zaslugo, da smo prišli do tega, kar imamo zdaj. Predvsem je treba upoštevati, da je bil Božič izgnan v Nemčijo in da se je zavedal, da je bil Tito zaslužen za njegovo vrnitev iz izgnanstva. Božič je šel predlog za Titovo ulico zagovarjat tako rekoč z bolniške postelje. Kmalu po sprejetju odloka o imenovanju Titove ulice je umrl. Mineva sedemdeset let, odkar so našo družino nemški vojaki odpeljali v zbirno taborišče Rajhenburg, od tam naprej pa v prvo taborišče v Breslauu, od koder so nas selili še v sedem taborišč v Nemčiji. Tako sem osebno doživljal del usode, ki jo je Hitler ob obisku v Mariboru izrekel v znani zapovedi: Naredite mi to deželo spet nemško! Hitlerjeva zapoved pomeni, da v okupirani Sloveniji ne sme biti več Slovencev, točneje: ne sme biti narodno zavednih Slovencev, ostati so smeli samo tisti, ki bodo na podlagi rasne ocene primerni za germanizacijo, in izdajalci slovenskega naroda. Za izgnance torej ni bilo rešitve. Naše kosti bi trohnele v kakšni Hudi jami na Nem- škem. Pa vendar se to ni zgodilo. Doma so Titovi partizani po štirih letih pregnali nacifašistične okupatorje, nas pa so osvobodile anglo-ameriške čete. Neizmerno hvaležni Titu in njegovim partizanom smo se vrnili domov. Nobenega dvoma namreč ni bilo, da se brez oboroženega odpora partizanov pod Titovim vodstvom tisti, ki smo preživeli štiriletno izgnanstvo, ne bi nikdar vrnili domov. Tudi Peter Božič ne. Zaradi tega je v očeh izgnanca, ki izraža hvaležnost in spoštovanje do partizanov in Tita, odločba ustavnega sodišča nerazumna in krivična. Prav tako je krivična v očeh aktivistov OF in borcev, ki so bili udeleženi v oboroženem boju proti okupatorju. Tito je bil njihov vrhovni komandant. Odločba ustavnega sodišča kaže globoko nerazumevanje usodnega časa leta 1941 in podcenjevanje veličine narodnoosvobodilnega boja zoper okupatorja, ki je slovenski narod obsodil na smrt. Če se pred sedemdesetimi leti ne bi uprli, bi nas danes kot naroda ne bilo več. Bili bi samo germanizirani slovenski hlapci nemških gospodarjev. Odločba nima logične zveze z ustavno pristojnostjo ustavnega sodišča, da odloča o zakonitosti in ustavnosti predpisov, ampak je ideološka odločba o zgodovinskih dejstvih, o katerih ustavno sodišče ni pristojno razsojati. Dr. Jože Pirjevec, ki je napisal verjetno najbolj kompleksno knjigo o Titu, je ustavnim sodnikom zameril, da so se postavili v vlogo zgodovinarja, pri čemer so Tita ocenjevali samo na podlagi enega vidika, vse druge pa zanemarili. Pirjevec je ustavne sodnike opomnil, da so spregledali, da brez Tita ne bi bilo Slovenije, kakršno imamo, saj je Tito z uporom Stalinu »ustvaril klimo intelektualne tolerance, v kateri so se oblikovali in se profesionalno uveljavili vsi člani ustavnega sodišča«. Zelo sporna je pravna podlaga odločbe, saj zanjo ni izkazan utemeljen pravni interes. Pravo norčevanje iz instituta pravnega interesa je primer prvopodpisanega pobudnika Jerneja Vrtovca, rojenega 1985. V pobudi so Vrtovčev pravni interes utemeljili z ugotovitvijo ustavnega sodišča (v dveh odločbah), »da so vsi, ki so živeli v nekdanji državi v tedanjem komunističnem sistemu, desetletja bili podvrženi trajnemu in sistematičnemu ogrožanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in bili prikrajšani za uživanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Ne glede na to, da je prvopodpisani pobudnik rojen po Titovi smrti, je živel še v prejšnjem totalitarnem režimu.« Predvsem je tendenciozno in pravno neutemeljeno stališče ustavnega sodišča, da je ponovno uvedbo ulice po Josipu Brozu - Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. To stališče kaže, da je ustavno sodišče globoko v zmoti. Titova ulica namreč ne pomeni priznanja nedemokratičnemu režimu, ampak za Slovence pomeni priznanje Titu kot simbolu osvobodilnega boja, ki je ustvaril združeno Slovenijo in s tem postavil teritorialno podlago za današnjo samostojno slovensko državo. Z diskreditiranjem Titove osebnosti, ki naj bi ne bila vredna zgodovinskega spomina z označbo ene ulice v glavnem mestu Slovenije, ustavno sodišče ni zanikalo samó objektivne zgodovinske zasluge Tita za zmagoviti partizanski odpor v Jugoslaviji, za ohranitev državne neodvisnosti Jugoslavije v sporu z informbirojem in za uveljavitev gibanja neuvrščenih držav, kar je Jugoslaviji zagotovilo ugled v svetovnem merilu, ampak je zanikalo tudi objektivno zaslugo Tita za priključitev Primorske med NOB in za pravičnejše meje Slovenije, kot so bile v Kraljevini Jugoslaviji. Če za nič drugega, bi si Tito za priključitev Primorske in za pravične meje Slovenije zaslužil spominsko obeležje v glavnem mestu Republike Slovenije. Vsekakor pa odločba, ki prepoveduje Titovo ulico v Ljubljani, ne more zanikati objektivne zgodovinske vloge Tita in njegovega ugleda v svetu. Njegovemu spominu so se na pogrebu poklonili šefi držav in vlad na čelu z 209 delegacijami iz 127 držav. Jugoslovanski diplomati so bili v svetu zelo spoštovani prav zaradi Tita, ki so ga v svetu spoštovali predvsem zaradi zaslug za gibanje neuvrščenih držav. Dr. Ernest Petrič se je ob izvolitvi za predsednika ustavnega sodišča s ponosom spominjal, da je v Indiji veleposlanik Jugoslavije predsedoval gibanju neuvrščenih držav, kar mu je med diplomati dajalo posebno težo. Ustavno sodišče z odločbo, ki je krivična do objektivne zgodovinske vloge Tita v zadnjih sedemdesetih letih in žali zgodovinski spomin generacije, ki je doživela zmagoviti narodnoosvobodilni boj in boj za državno neodvisnost v sporu s Stalinom, potem pa živela v relativno urejeni socialni državi, ni (ne bo) prispevalo k narodni pomiritvi, ampak bo protislovja med nami še poglobilo. Poleg tega bo odločba škodila mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, saj iz nje izhaja, da se odrekamo priznani zgodovinski vlogi Tita v zmagoviti protifašistični koaliciji. Negativni učinek te odločbe v tujini se kaže že v Italiji: Združenje istrskih izgnancev (ANVGD) odločbo pozdravlja in zahteva, da bi v Italiji izbrisali ali preimenovali vse Titove ulice. •