Sandi Volk
Sandi Volk, dr. znanosti, zgodovinar raziskovalec Odseka za Zgodovino pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, ul. Petronio 4, Trst, Italija, e-mail: sandi.volk@nskodsek.191.it, tel. 0039040632663 Miroslav Žvab – Federico Zvab: izgubljena zgodba kraškega protifašista POVZETEK: Razprava skuša osvetliti lik protifašističnega aktivista Miroslava Žvaba, ki je v Italiji (Neaplju) poznan kot Federico Zvab. Po prikazu dolgoletne tradicije teoretiziranja in prakticiranja ilegalnega in tajnega delovanja delavskega socialističnega gibanja, ki je bila rezultat prilagajanja tega gibanja večkratnim prepovedim njegovega legalnega delovanja že od njegovega samega nastanka, je Žvabova življenjska izkušnja prikazana v kontekstu italijanske (in mednarodne) protifašistične politične emigracije. Z vsemi njenimi delitvami, razkoli, težavami, a tudi sodelovanjem in solidarnostjo ter značilnimi operacijskimi metodami. Opisana je težka življenska zgodba kraškega protifašista, ki je prepotoval večji del Evrope in bil večkrat izgnan iz raznih držav. Po začetnem članstvu v Komunistični stranki Italije (KSI) se je po izključitvi iz nje odločil za delovanje v okviru drugih, strukturiranih, predvsem pa priložnostnih spontanih protifašističnih skupin. Kljub stalnemu nadzoru fašističnih policijskih organov in zaupnikov, ki so sicer podcenjevali njegove sposobnosti, je Žvab uspel fašističnim varnostnim organom prikriti najpomembnejše aspekte in momente svojerga delovanja. Predvsem je ostalao italijanskim policijskim organom povsem nepoznano njegovo sodelovanje svoje pri načrtu za likvidacijo celotnega nacističnega vodstva leto pred Hitlerjevim prihodom na oblast. V Španiji je na svoji koži doživel razkol znotraj protifrankistične koalicije, ki je privedel tudi do oboroženega obračuna, v njegovem primeru pa do aretacije in izgona iz države. Ko se je že zdelo, da si bo v Franciji uspel kolikor toliko urediti življenje pa je prišla svetovna vojna, aretacija, kapitulacija Francije in izročitev italijanski policij. Sledilo je mučenju v Trstu in obsodba na konfinacijo, od tu pa zaradi kritičnega zdravstvenega stanja hospitalizacija v Neaplju. Tu pa je Žvab ne le proti vsem pričakovanjem okreval, ampak uspel tudi izoblikovati protifšistično skupino, v katero je pritegnil tudi policiste, ki naj bi ga stražili. Ob neaplejski protinacistični vstaji jeseni 1943 pa je postal eden od voditeljev vstaje v neaplejski četrti Vomero. KLJUČNE BESEDE: Miroslav Žvab, Federico Zvab, Kazlje, politična emigracija, protifašizem, komunizem, anarhizem, Hitler, nacizem, Španska državljanska vojna, ilegalno delovanje, mučenje, konfinacija, neapeljska protinacistična vstaja. TRADICIJA IZ NUJE – TAJNO DELOVANJE V REVOLUCIONARNEM DELAVSKEM GIBANJU Politična gibanja, ki si za cilj postavljajo osvoboditev proletariata in odpravo kapitalističnih družbenih razmerji – socialistično, anarhistično, komunistično … – so bila že od samega nastanka zaradi hude represije prisiljena v ilegalno delovanje. Po dolgotrajni prepovedi vsakršnega sindikalnega delavskega organiziranja so po polovici 19. stoletja nastale legalne delavske politične organizacije, nato socialdemokratske in kasneje še komunistične stranke. Vzporedno pa se je izoblikovalo tudi anarhistično gibanje, kasneje pa cela vrsta „heretičnih“ komunističnih struj.1 Dejstvo pa je, da so bile te vrste organizacij (občasno kar vse, drugače pa le nekatere) vse do konca druge svetovne vojne večji del časa izven zakona in prepovedane,2 tudi v presledkih, ko so lahko legalno delovale, pa so bile izpostavljene hudemu pregonu.3 V Evropi lahko izpostavimo dva večja vala pregona, ki sta zadela delavsko gibanje in njiegove organizacije. Prvi je sledil Pariški Komuni (ki se je zaključila s pokolom več deset tisoč zajetih komunardov) in je bil naperjen proti Mednarodni delavski zvezi (Prvi internacionali) in njenim članom. Drugi pa se je pojavil po Oktobrski revolucij in nastanku Komunistične (Tretje) internacionale. Bil je naperjen v prvi vrsti proti komunističnim strankam, vendar pogosto tudi proti drugim levičarskim organizacijam. V monarhični Jugoslaviji (tedaj še Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev) je bila Komunistična stranka Jugoslavije (KSJ) prepovedana že konec leta 1920,4 v Italiji pa je formalna prepoved prišla leta 1926, ko je Mussolinijeva vlada (ki se je s tem aktom tudi formalno prelevila v režim) prepovedala delvanje Komunistične stranke Italije (KSI), a tudi vseh ostalih strank, razen fašistične, seveda.5 Soočanje s skoraj stalno ilegalizacijo je povzročilo, da se je v sklopu delavskega revolucionarnega gibanja izoblikovala dolga tradicija teorije in prakse tajnega organiziranja in delovanja. Spomnil bi le na Louisa Augusta Blanquija in na njegovo koncepcijo revolucije kot delo 1 V mislih imam trockiste, v Italiji bordigiste (obe struji sta se kmalu ločili na številne pod-struje), še kasneje pa „titoiste“ in maoiste. 2 To velja seveda za Evropo, in še tu z izjemami. Naj spomnim, da so bile po drugi svetovni vojni komunistične stranke prepovedane v Španiji (do leta 1977), na Portugalskem (do leta 1974), v Grčiji (do leta 1974) ter v Zvezni republiki Nemčiji (kjer je bila komunistična Kommunistische Partei Deutschlands - KPD prepovedana leta 1955, šele leta 1969 pa jo je nasledila Deutsche Kommunistische Partei – DKP). Drugje po svetu je prepoved komunističnih, socialističnih in tudi splošno družbeno naprednih organizacij obveljala mnogo dalje in je v mnogih primerih še vedno v veljavi. 3 Naj spomnim na protisocialistične zakone, ki so v Nemčiji postavili izven zakona socialdemokratsko stranko od leta 1878 do leta 1890; v Avstriji je leta 1884 vlada razglasila obsedno stanje na Dunaju , naslednje leto izdala zakon proti socialistom, leta 1886 pa še zakon proti anarhistom. Kar se tiče Italije je še leta 1894 vlada vojaško strla gibanje delavskih Fascijev na Siciliji in razpustila Socialistično stranko Italije (ki je nastala dve leti prej kot Stranka italijanskih delavcev). 4 Prepovedi komunistične stranke so sledile druge: leta 1924 vseh delavskih organizacij, leta 1925 pa Radićeve Hrvatske republikanske seljačke stranke. O teh prepovedih Petranović, 1988. 5 O fašizmu kot režimu glej Carocci, 1994 in De Felice, 1979. relativno majhne skupine dobro organiziranih revolucionarjev, združenih v strogo tajni organizacij, ali na „bombaške“ ideje Johanna Mosta.6 Če je v navedenih primerih in času šlo za razmeroma majhne skupine, ki so s časom postale vse bolj marginalne, so se po oktobrski revoluciji in nastanku Kominterne vse stranke, ki so k njej pristopile, morale „bolševizirati“, kar je vključevalo tudi prisvojitev prakse ilegalnega delovanja in „revolucionarne budnosti“ proti policijskim vrinjencem. Za boljševiško frakcijo ruske socialdemokracije, ki je morala delovati v sklopu izjemno represivne države, v kateri je delovala tedaj verjetno najbolje organizirana tajna policija, Okhrana, 7 so to bile normalne prakse dela že od samega nastanka. Po oktobrski revoluciji, predvsem pa po izbruhu državljanske vojne in pokolih resničnih in domnevnih boljševikov, ki so jih teorizirali in izvajali generali na čelu „belih“ vojaških formaciji (na kar so boljševiki odgovorili z „rdečim terorjem“), so ti vidiki dobili še dodatni pomen in veljavo.8 Ker je tudi drugod po Evropi in svetu zatiranje boljševizma potekalo po podobnih kalupih in s podobnimi metodami ni bilo prevzemanje boljševiških izkušenj zgolj vsiljeno, ampak tudi dejanska potreba ostalih komunističnih strank in frakciji. In ker je protiboljševiška gonja v večini primerov zajela tudi ne-boljševiške organizacije in gibanja ter vse, kar je bilo naprednejšega ali ni bilo v skladu z obstoječo družbeno in politično ureditvijo oziroma je bilo v protislovju s temeljnim (v glavnem nacionalnim) mitom države, so se morala tudi druge politične formacije prilagoditi in stopiti na pot ilegalnega delovanja. Sad protiboljševiške mrzlice (čeprav ne samo tega) so bili fašizem ter fašistični in avtoritarni režimi, ki so se uveljavili v večjem delu Evrope. Njihova uveljavitev pa je imela dve posledici. Kot že rečeno, so ti režimi, s prepovedjo komunističnih ter levičarskih strank in večkrat tudi vseh ostalih, politične nasportnike prisilili k ilegalnemu, tajnemu delovanju. Druga posledica pa je bila ta, da so ti režimi „proizvedli“ val političnih emigrantov, ki pa so v tujini nadaljevali s političnim 6 Glede zgodovine prvih faz tega, kar lahko na splošo imenujemo delavsko ali tudi socialistično gibanje glej Cole, 1978 in Cole, 1979. O Blanquiju in blanquizmu glej v italijanščini Parenti, 1976, v slovenščini pa Knežević, 1991. Za obširen oris Mostovih idej in postulatov Most, 1982. Glede vpliva Mosta in njegovih idej na Slovenskem pa Fischer, 1983. 7 Okhrannoye otdeleniye (Varnostni oddelek ali Varnostna služba), v okrajšavi Okhrana (zaščita), je bila tajna politična policija, ki jo je carska vlada ustanovila leta 1880. Znana je zaradi široke uporabe provokatorjev, ki jih je uspela vriniti v sam vrh številnih ruskih revolucijonarnih skupin ter zaradi od njenih funkcionarjev organiziranih pro vladno usmerjenih delavskih združenj. Njeno delo so bili tudi Protokoli sionskih modrecev, antisemitični ponaredek, ki je še danes velika uspešnica med rasisti vega sveta. O Okhrani glej Zuckerman, 1996 8 O Oktobrski revoluciji in državljanski vojni glej Boffa, 1970. delovanjem proti režimom v domovini, in to seveda v glavnem ilegalno in podtalno. Italija, prva fašistična država na svetu, je v vsem tem prednjačila. V italijanskem kontekstu pa je bila Primorska poseben primer, saj je doživljala dvojno obliko tlačenja – poleg političnega tudi nacionalno, ki je zadevalo njene slovenske in hrvaške prebivalce. Kar precej jih je izbralo pot emigracije, da bi se izognili političnemu in/ali nacionalnemu preganjanju in v tujini nadaljevali politično aktivnost. Nekateri so vstopali v že strukturirano in precej dobro organizirano (vsekakor pa ne nepronicljivo) ilegalno organizacijo KSI, drugi so se odločali za sodelovanje s tajnimi službami držav, ki so bile nasprotnice italijanskega fašističnega režima. Tretja, za Slovence in Hrvate iz Julijske krajine precej redka izbira, pa je bila vključitev v podtalne strukture drugih italijanskih protifašističnih organizacij. Obstajala pa je tudi možnost, da so sami sodelovali pri organiziranju novih, začasnih ilegalnih mrež in dejavnosti. Glede na razgibanost in spremenljivost politične stvarnosti protifašističnega izseljeništva (tako italijanskega kot ostalega) pa se je kar pogosto dogajalo, da so ljudje prehajali od ene k drugi obliki ilegalnega delovanja.9 ČLOVEK, KI JE NAČRTOVAL LIKVIDACIJO NACISTIČNEGA VRHA Nedvomno ni bilo malo Primorcev, ki so se odločali, da svoje politično delovanje proti fašizmu nadaljujejo v tujini, vendar ostaja opredelitev njihoga števila zelo težavna, kot ostajajo v glavnem nepoznane njihove življenjske poti in zgodbe. Od časa do časa katera od njih le priplava na površje, pa čeprav po drobcih in koščkih. Tak je primer Miroslava Žvaba, ali, kot ga poznajo v Italiji, Federica Zvaba. V Sloveniji je poznan le kot borec na strani španske republike proti fašističnim vstajnikom generala Franca. In vendar je Žvab v svojem življenju že pred tem in tudi po tem načrtoval in počel marsikaj, kar dela njegovo življensko zgodbo posebno in svojstveno. Miroslav/Federico (italijansko ime je sicer le prevod slovenskega) se je rodil v Kazljah pri Sežani 27. novembra 1908 Ivanu in Ivanki Žiberna. Po poklicu je bil kovač, zaposlen v tržiški 9 Vpogled v razgibanost italijanskega protifašizma v tujini, sicer z vidika italijanske tajne policije, nam nudi Franzinelli, 2000. ladjedelnici. Imel je brata Ivana, nekateri viri (Alosco, 2006, 16) pa navajajo, da so mu fašisti leta 1922 ubili drugega brata, Josipa. Kar zadeva politično prepričanje je Žvaba težko uvrstiti v neke standardne strankarske okvire. Za policijo je bil oče Ivan »slovenskih čustev« (ACS, 1), medtem ko ga drugi viri označujejo za socialista (Alosco, 2006, 16). Policija je tudi Miroslava dolgo smatrala za »slovensko čutečega« (ACS, 2), čeprav je že leta 1923 pristopil k mladinski organizaciji KSI in bil štirikrat aretiran (AIFG, 1). Leta 1934 pa se njegovo ime pojavi med izključenimi iz stranke »ker so predstavili prošnjo za pomilostitev ali iz drugih razlogov« na seznamu policijskih špijonov, sumljivih oseb ter izključenih iz stranke zaradi izdajstva in drugih razlogov, ki ga je pripravila KSI (ACS, 3). Ker je bil tedaj Žvab na prostosti ga očitno niso izključili, ker bi predložil prošnjo za pomilostitev in so ga verjetno iz stranke izključili iz razloga, zaradi katerega naj bi ga na podlagi drugega vira (AIFG, 1) izključili iz Komunistične stranke Švice: zaradi „razkrojevalnega delovanja“. V Španiji naj bi se leta 1936 boril v vrstah vojaških enot Partido Obrero de Unificacion Marxista (POUM) (Alosco, 2006, 165), »heretične« komunistične stranke z relativno močnimi pozicijami v Kataloniji, ki jo je osrednja španska vlada poleti 1937 prepovedala in razpustila, njeni člani pa so bili hudo preganjani. Po letu 1937 je policija Žvaba pričela obravnavati kot anarhista (ACS, 4), čeprav ne povsem dosledno, saj ga v policijskih spisih tudi po tem datumu včasih zaznamujejo kot komunista. V zadnjem obdobju vojne je Žvab pristopil k Socialistični stranki Italije (SSI), po vojni, ob razcepu stranke, pa se je odločil za njeno zmernejšo krilo, ki se je organiziralo v Social demokratsko stranko Italije (SDSI) (Alosco, 2006, 16).10 Njegova pot v emigraciji se je pričela poleti leta 1930, ko je po odsluženju vojaškega roka v vojni mornarici ilegalno prekoračil mejo nekje pri Postojni in odšel k bratu Ivanu, ki se je bil leto prej preselil v Domžale (ACS, 2).11 Zaradi ilegalnega odhoda iz države je bil obsojen na 6 mesecev zapora in prišel na spisek iskanih mejne policije (ACS, 6). 10 Naj k temu dodam, da je italijanska policija Žvaba sumila tudi, da je bil v službi protifašistične socialističnoliberalno usmerjene organizacijo Giustizia e Libertà (ACS, 5). Vsekakor so platnico njegovega osebnega fascikla, kjer je bil prvotno zaznamovan kot »portifašist«, naknadno zamenjali in Žvaba politično karakterizacijo spremenili v »anarhist«. 11 V navedenem dokumentu navajajo kot datum ilegalnega odhoda iz države 15. juniji 1930, v dokumentu KSI (AIFG, 1) pa je zapisano, da je italijansko mejo prestopil julija 1930. Miroslav se je pri bratu zadržal le krajši čas in nato odšel v Švico, od tu pa v Francijo, kjer so ga prvič aretirali in izgnali. Miroslav je kljub temu ostal še dalje v Franciji, vendar je bil 19. aprila 1932 ponovno aretiran in izgnan v Belgijo (ACS, 7). V Belgiji je bil Žvab politično aktiven med komunisti, zaupni viri pa so italijanske varnostne organe precej natančno seznanjali o njegovem delovanju. Špijoni so poročali o njegovem bivanju in prijateljstvih v Charleroiu (ACS, 8) zahajanju na sedež Mednarodne Rdeče pomoči v (ACS, 9),12 ter o aretaciji zaradi širjenja komunistične literature v Bruslju in izgonu v Luksemburg (ACS, 10). Miroslav je iz Luksemburga odšel v Nemčijo, kjer je bil med pobudniki načrta, katerega uspešna izvedba bi verjetno radikalno spremenila tok svetovne zgodovine. Žvab piše, so sta v pozni jeseni leta 1932 z italijanskim »neortodoksnim« komunistom Antoniom Ambrosinijem, ki je načeloval večji skupini somišljenikov, s skupino petnajstih nemških socialdemokratov več tednov razpravljala o svetovni situaciji in fašistični nevarnosti. Nemški socialisti, ki so bili člani dveh deželnih vodstev socialdemokratske stranke, dva pa celo člana državnega vodstva, so trdili, da je nemški narod »resnejši« od italijanskega in da ni zato nobene nevarnosti, da bi nacisti prišli na oblast. Žvab in Ambrosini pa sta jim zagotavljala, da bo Hitler že v nekaj mesecih prevzel oblast ter predlagala vrsto ukrepov, ki naj jih sprejme nemška socialdemokracija, da to prepreči. Najbolj zanimiv in presenetljiv je zadnji predlog: socialdemokrati naj likvidirajo, po možnosti simultano, nacistične voditelje Rosenberga, Goeringa, Goebblessa, Bormana ter konservativne politike Von Pappena in Von Neuratha. Za Hitlerja pa bi »poskrbeli« kar italijanski predlagatelji. Žvab pravi, da je bil predlog sad poglobljenega preudarka situacije, po katerem so prišli do zaključka, da je to bila edina pot, da se prepreči nacistični vzpon na oblast. Imeli so tudi že do podrobnosti pripravljen načrt in tudi izvajalce. Izdelali so ga po nekajkratnem obisku Hitlerjevih shodov: več atentatorjev (Žvab ne navaja njihovega števila), oboroženih s pištolami in ročnimi bombami, bi se postavilo ob robu 12 Navedeni dokument je očitno sestavil belgijski policist, saj opisuje legitimiranje in osebni pregled Žvaba ob izhodu iz sedeža Mednarodne Rdeče pomoči, ter podatke, ki jih je policija o Žvabu dobila med dokumenti, ki so bili zaseženi v hišni preiskavi pri drugem osebku. Iz tega spisa je tudi razvidno, da je bil Žvab voditeljem bruseljske izpostave Rdeče pomoči sumljiv, čeprav lahko o razlogih le ugibamo. Dokumneti iz Žvabovega osebnega dosjeja v Osrednji politični kartoteki policije kažejo, da je italijanska policija imela v Belgiji, a tudi drugod, svoje zaupnike tudi v krogih protifašistov, v katere je zahajal Žvab. Značilni so pogosti pripisi, s katerimi je Oddelek politične policije zahteval, naj se ponujenih podatkov v Belgiji ne preverja, s čimer so želeli zavarovati svoje špijone pred razkrinkanjem. množice pošlušalcev in bi ob dogovorjenem znaku vrgli med množico bombe in pričeli streljati. V tem trenutku bi stopila v akcijo dva v nacistične uniforme preoblečena atentatorja, oborožena s puškomitraljezi, ki bi izkoristila zmešnjavo in paniko, da bi ubila Hitlerja. Računali so, da bi se v najboljšem primeru iz razjarjene množice, ki bi jih verjetno vse na mestu ubila, uspel rešiti kvečjemu eden od izvršilcev atentata. Petnajst nemških socialdemokratov je o njunem predlogu dolgo razpravljalo. Na koncu se jih je 11 izrazilo proti, Žvabu in Ambrosiniju pa so zagrozili s hudimi posledicami v primeru, da bi skušala načrt vseeno izpeljati in jima »svetovali«, naj najhitreje zapustita Nemčijo. Miroslav in njegov tovariš si nasveta nista dala ponoviti in takoj odšla iz Saarbruchna, kjer se je najverjetneje zgodil ta sestanek, v Bazel.13 Policijski spisi, ki so ohranjeni v njegovem osebnem dosjeju, potrjujejo, da so ga 5. avgusta 1932 iz Belgije izgnali v Luksemburg, od koder naj bi odšel v Nemčijo (ACS, 8; ACS, 11;). 14 3. oktobra pa se je Žvab pojavil na italijanskem predstavništvu v Luksemburgu, kjer je prosil za denarno podporo in povedal, da je bil v Trieru v Nemčiji obsojen na 15 dni zapora zaradi tihotapstva (ACS, 13). Na zaslišanju v Trstu leta 1940 je sicer zanikal, da bi ob obisku italijanskega diplomatskega predstavništva govoril o bivanju in aretaciji v Trieru, vendar je priznal, da se je po tem obisku (kjer so mu dali 50 ali 60 frankov), povratku v Belgijo, novo aretacijo in izgonu v Luksemburg (vse to se je zgodilo v pičlem tednu dni) od tu res odpravil v Nemčijo, in sicer v Saarbrucken. Ker pa v Nemčiji ni dobil zaposlitve se je peš odpravil v Bazel, kamor naj bi prispel okoli polovice novembra 1932 (ACS, 7). V grobih okvirih razpoložljivo arhivsko gradivo torej potrjuje Žvabovo pripoved o načrtovanem atentatu, vsaj kar zadeva njegovo dejansko bivanje v Nemčiji v času, ki ga omenja. Potrebno bi bilo seveda dobiti še druga potrdila, kar pa zaradi same narave načrta in njegovih nosilcev prav gotovo ne bo enostavno. OD OBRAMBE ŠPANSKE REPUBLIKE DO TRŽAŠKIH ZAPOROV Žvab je nato nadaljeval svoje vandranje po Evropi. V Bazlu so ga 24 novembra 1933 z 13 Zvab, 2003, 181-187. 14 V neki drugi beležki pa Oddelek politične policije izraža prepričanje, da se je Žvab po izgonu vrnil v Belgijo, kjer naj bi se še vedno ilegalno nahajal še maja 1933. Glej ACS, 12. drugimi prebežniki iz Italije aretirali v restavraciji Blassiter, ki naj bi bila zbirališče komunistov, in ga izgnali v Loerrach, prvi večji kraj na drugi strani meje z Nemčijo (ACS, 14). Miroslav pa se je vrnil v Švico. Naselil se je v Zürichu, kjer se je preživljal z raznimi zaposlitvami (ACS, 7). Na začetku maja 1935 je na italijanskem konzulatu prosil za potni list, ki ga je po pozitivnem mnenju italijanskega Ministrstva za notranje zadeve tudi dobil na začetku septembra (ACS, 7; ACS, 15; ACS, 16).15 Med tem pa ga je na začetku junija švicarska policija ponovno aretirala in napotila proti Franciji (ACS, 18; ACS, 7). Vendar se je Žvab ponovno vrnil v Zürich in tu ostal do prvih dni septembra 1936. Tedaj se je pojavil v Marseju, kjer naj bi dospel s priporočilnim pismom „osebnosti iz socialistične stranke v Zürichu“ za prehod v Španijo. Nekja dni kasneje je dejansko odpotoval za Španijo,16 kamor naj bi se po mnenju policije podal po nalogu gibanja Giustizia e Libertà (GL) (ACS, 20).17 V Španiji se je, kot že rečeno, vključil v vojaške enote POUM-a in postal komandant topniške baterije (čin so mu zaupali, ker je vojaški rok v italijanski vojni mornarici odslužil kot topničar) (Alosco, 2006, 16; ACS, 22). Decembra naj bi v Huesci obolel za bronhitisom in bil premeščen na zdravljenje v bolnišnico v Barceloni. Zdravil se je kar nekaj mesecev, nato pa bil še 45 dni na okrevanju. Tedaj pa ga je policija v sklopu pregona POUM-a 2. julija aretirala in predlagala za izgon iz države (CDMH, 1). Predlog je bil potrjen in Žvaba je policija 4. avgusta pospremila do špansko-francoskega mejnega prehoda Petrus ter ga izgnala v Francijo. Ker je bilo njegovo zdravje očitno še precej slabo se je najprej zdravil v bolnišnici v Perpignanu, nato pa za daljši čas v Marseju (ACS, 7).Tu je ponovno prišel pod nadzor italijanske policije. Čeprav so še vedno potrjevali podatek, da je Žvab v Španijo odšel s pomočjo marsejske skupine GL, pa so varnostni organi z ugotovili (sicer kar pozno), da je izstopil iz KSI in se preusmeril k anarhizmu ter se celo „vpisal v Italijansko anrhistično zvezo, ki jo je ustanovil znani nevaren Giulio Bacconi“. Kar pa je vzbujalo pri policistih posebno zaskrbljenost je bilo dejstvo da je Bacconi dejal, da je Žvab 15 Konzulat mu je enoletni potni list, veljaven za Švico, izročil 5 septembra. Ker Žvab ni imel dovoljenja za zaposlitev v Švici je kozul domneval, da se bo čimprej vrnil v Italijo (ACS, 17). Vendar se je konzul bridko motil... 16 Iz drugega poročila vemo, da je v Marsej dospel 2. septembra in da je že isti večer odšel v Perpignan, od koder je nato nadaljevati za Španijo (ACS, 19). 17 Zaradi tega so na spisku iskanih spremenili navodila o postopanju z njim: namesto da bi ga preiskali in o tem obvestili pristojne organe, ga je bilo sedaj potrebno kratkomalo aretirati (ACS, 21). človek „gotovo, popolno in brezpogojno zanesljiv tudi za nevarne naloge“ ter da se je zanj zelo zavzemal in skrbel, da ostane kraj njegovega bivanja tajen (ACS, 23). Te novice so zbudile v krogih policije in njenih zaupnikov pravi preplah in val protislovnih podatkov. Čeprav je italijanski konzul v Marseju že oktobra sporočal, da naj bi se Žvab nahajal v Annemasse v Visoki Savoji (Francija), kjer naj bi mu tudi izdali osebno izkaznico (ACS, 24) (kar odgovarja temu, kar je Žvab izpovedal na zaslišanju v Trstu (AVS, 7)), pa si je politična policija na zadnji dan leta 1937 vzela čas za to, da je Oddelku za splošne in zaupne zadeve poslala zapis, da se Žvab nahaja v Zürichu (prebival naj bi na podstrešju sedeža socialistične zadruge na Militarstrasse 36), kjer naj bi bil tudi član „letečega komunističnega oddelka“ (v katerem naj bi bil celo med najbolj borbenimi elementi) (ACS, 25). Mogoče je bilo res tako, vendar je vsaj od februarja 1938 tudi po policijskih virih Žvab bival v Annemasse, in sicer kot gost pri „znanem“ Aldu Stefanelliju. Živel naj bi v izredni revščini in zato naj bi nameraval čimprej v Marsej k anarhističnemu kolovodji Gliuliu Bacconeju, za katerega so menili, da bi lahko Žvaba „uporabil za kako akcijo, ki bi jo bilo treba izvesti v smeri Italije“ (ACS, 26). Vendar iz tega ni bilo nič.18 Žvab si je v Savojskih hribih uspel celo nekoliko urediti življenje. Postal je upravnik gorske koče Plain – Joux. Tu naj bi v zimi leta 1938 spoznal Cecilijo Gallay, mlado gospo iz Švice (Ženeve), s katero se je zapletel v resno ljubezensko razmerje. Cecilija se je septembra 1939 preselila k Miroslavu in začela sta postopek za poroko, ki je pa splahnela, ker francoske oblasti niso hotele Ceciliji izdati osebne izkaznice. Januarja 1940 se je tako gospodična Gallay morala vrniti v Ženevo, kjer je 11. junija 1940 rodila Miroslavu sina (ACS, 7).19 18 Policijski viri so sicer javili, da se je ob koncu februarja-na začetku marca vrnil v Zürich, vendar je aprila drugi vir poročal, da se Žvab „še vedno“ nahaja v Annemasse (ACS, 27; ACS, 28). Na zasilišanju je Žvab priznal, da se je enkrat le vrnil v Zürich (da bi vzel, kar je tam ostalo njegovega iz časa pred odhodom v Španijo), ampak da je to bilo decembra 1937 (ACS, 7). 19 Zadeva z gospodično Cecilio Gallay je sicer nekoliko čudna. Čeprav je Miroslav na zaslišanju trdil, da jo je spoznal decembra leta 1939, pa je že junija 1938 Cecilja preko švicarskega konzulata v Trstu prosila tržaško Prefekturo, če ji lahko posreduje informacije o moralni drži in civilnem statusu Miroslava Žvaba (ACS, 29). Kasneje pa je vmes posegla še neka gospa „L. Hoogstoel“ iz Ženeve. Sklicujoč se na neko njeno pismo iz leta 1936, s katero je osebnega tajnika Mussolinija Osvalda Sebastianija prosila, naj „Duceju“ sporoči njeno občudovanje in radost ob italijanski zmagi v Abesinski vojni (na to pismo je prejela celo odgovor), se je gospa 5. aprila 1940 ponovno obrnila do Sebastianija s prošnjo, naj posreduje pri Mussoliniju za to, da bi Duce podelil svoje varstvo Ceciliji in Miroslavu. Razlagala je, da je Cecilija v visoki nosečnosti, Miroslav pa v francoskem taborišču, čeprav je že leta 1935 zapustil komuniste. Pisala je, da je šlo za mladeniško napako, ki jo je plačal z nomadskim življenjem. Mladi par pa bi se želel poročiti, v Franciji pa to ni mogoče in zaradi tega bi svojo željo zaročenca lahko izpolnila le s Med tem pa je Žvab aprila leta 1939 stopil do italijanskega konzularnega urada v Annecy-ju in zaprosil za potni list, vendar so njegovo prošnjo avgusta odbili (ACS, 31; ACS, 32). Marca naslednjega leta je francoska policija Žvaba aretirala in ga zaprla v taborišče Vernet, 20 ob španski meji (ACS, 7). Gallayeva ga je skušala rešiti iz tega položaja in se je maja ponovno obrnila na italijanske oblasti, in sicer na konzulat v Ženevi, ki jo je napotil h konzulatu v Toulousu (ACS, 33).21 Stvari pa so se odvijale Miroslavu v škodo. Italija je 10. junija 1940 stopila v vojno in napadla Francijo, ki je le nekaj dni za tem kapitulirala. Miroslav je julija končno prišel v roke italijanske policije22 in bil konec istega meseca ali v začetku avgusta 1940 prepeljan v tržaške zapore na ul. Coroneo (takrat ul. Nica). Tu pa se je začela zanj trnjeva pot. Na zaslišanjih so ga najprej pretepali do nezavesti, nato pa ga trpinčili z ognjem: ožgali so mu stopala in spodnji del nog. Svoje je dodal tudi zaporni zdravnik: Miroslavu, ki so ga bili komaj zvlekli nazaj v celico potem, ko so mu ožgali stopala, je dal na silo popiti odvajalno sredstvo. To mu je povzročilo hude trebušne krče in drisko, ki je seveda pomenila, da je njegovo telo izgubilo dodatne količine tekočin, kar je bilo za človeka s hudimi opeklinami dodatna obrmenitev sposobnosti njegovega telesa, da ozdravi. Poleg tega pa mu je povzročilo še dodatno trpljenje, saj se je moral kljub ožganim stopalom, če ni hotel ležati v lastnih iztrebkih, skobacati na kiblo da bi opravil povzročeno mu potrebo. Žvab je o tem „zdravniku“ zapisal, da „leta 1945 je tržaško ljudtsvo ustrelilo tega zlobneža, ki je kriv trpljenja tisočev zapornikov in reke solza povratkom Miroslava v domovino. „Fašistični odvetnik iz Ženeve“ Guinand naj bi že sprožil postopek za povratek Miroslava v Italijo, vendar je gospa želela, da se tudi Mussolini zavzame za nesrečmni par in mu s svojo besedo omogoči izpolnitev življenjske želje (in verjetno tudi Miroslavu prihrani zapor) (ACS, 30). Mussolini očitno ni posredoval v prid Žvaba. Miroslav pa je nekaj dopisov z gospo Hoogstoel, ki jo je očitno poznal in je v tem primeru bila neke vrste posrednica med njim in Cecilijo (iz teh tudi pisem zvemo, da se je njun sin imenoval Lorenzo), izmenjal v času konfinacije, ko je bil prvič v bolnišnici v Neaplju. Gre za občutena pisma, ki izražajo veliko Cecilijno skrb za zdravje in usodo Misorslava (ki ga sicer v pismih g. Hoogstoel naziva Freddi) (Anziano et al., 2006, 107-109). 20 V svojih spominih Žvab opisuje ravnanje francoskih paznikov z jetniki kot vredno nacističnih taborišč. V taborišču Vernet naj bi internirance namerno izžemali, trpinčili in celo načrtno morili (Zvab, 2003, 35-38). 21 Gallayeva je avgusta 1940, po Miroslavovi aretaciji, na konzulatu v Ženevi skušala izvedeti kaj več o njegovi usodi (ACS, 34), septembra istega leta pa je preko kozulata naslovila na samega Mussolinija prošnjo, naj posreduje za to, da bi se lahko z Miroslavom poročila in s tem omogoči, da postane njun sin zakonski otrok (ACS, 35). 22 Ni jasno, kako je prišel v roke italijanske policije. Žvab v zapisniku zaslišanja trdi, da je sam prosil za povratek v Italijo (ACS, 7), tega pa drugi viri ne potrjujejo. V policijskih spisih je zabeleženo le to, da so ga aretirali 22. julija v San Remu (ACS, 36). V svojih spominih pa Žvab piše, da je taboriče Vernet po francoski kapitulaciji prišlo pod upravo italijanskih okupacijskih obalsti, ki so odredile takojšnjo premestitev v Italijio vseh italijanskih zapornikov. Miroslava naj bi premestili med prvimi, ker je bil bolan (Zvab, 2003, 38-39). Policijski viri potrjujejo, da je bil Žvab v drugi skupini vrnjenih bivših italijanskih internirancev v Franciji (ACS, 35). tisočerih mater, žena, očetov, sorodnikov zapornikov: kar je storil nam, je bil zanj le mala običajna zabava...“ (Zvab, 2003, 48-57).23 Kot je razvidno iz zapisnika zaslišanja ni Miroslav kljub mučenju zasliževalcem povedal ničesar, česar ne be že itak vedeli. Zanikal je vsakršno politično delovanje in se predstavljal kot gospodarski izseljenec, ki je iz države odšel ilegalno le zaradi tega, ker mu oblasti niso izdale potnega lista. Trdil je, da se je tudi v Španijo podal le v iskanju zaslužka, v republikansko vojsko pa naj bi stopil le, ker je to bila edina alternativa pred izgonom ter zaradi dobre plače (ACS, 7). Miroslavu je 30. avgusta 1940 Pokrajinska komisija v Trstu naprtila dve leti konfinacije na otoku Ventotene (ACS, 37). Po prestanem mučenju, ki me je še dodatno načelo zdravje, je moral tako Miroslav na dolgo in mučno pot do malega otoka na meji med deželama Lacijom in Kampanijo, ki ga je dokončno izčrpalo. Na Ventotene je dospel 10. septembra, že hudo bolan. Takoj se je spoznal in spoprijateljil z znanimi in vodilnimi italijanskimi protifašisti vseh struj: Riccardom Bauerjem in Ernestom Rossijem (GL), Sandrom Pertinijem (socialistom, bodočim predsednikom italijanske republike), Umbertom Terracinijem, Maurom Scocimarrom, Pietrom Secchio (člani KSI) inštevilnimi drugimi političnimi konfiniranci (Zvab, 2003, 62). Njegovo stanje se je na ortoku še poslabšalo, tako da so ga 28. decembra premestili v bolnišnico Pace v Neaplju.24 Na Ventotene se je vrnil šele 1. julija 1941, še vedno bolan, a še vedno neomajno prepričan protifašist. 25 Tudi zaradi posredovanja vidnih protifašističnih predstavnikov, ki so z Žvabom delili usodo konfinirancev na otoku, pri upravi konfinacijske kolonije, so Miroslava 3. septembra ponovno premestili v Neapelj, tokrat v bolnišnico Incurabili (ACS, 40). Žvab je ostal v bolnišnici do osvoboditve Neaplja, oktobra 1943, tudi potem, ko so policijske oblasti 18. julija 1942, ob poteku dveh let konfinacije, odredile, da ga pridržijo kot interniranca (ACS, 41) in celo po tem, ko so avgusta 1943, po Mussolinijevem padcu, nove oblasti odredile njegovo osvoboditev (Anziano et al., 2005, 110). 23 Verjento danes tega človeka uvrščajo med t.z. »infojbirancev«, ki jih italijanska država predstavlja kot „umorjene le zato, ker so bili Italijani“ in jih vsakega 10. februarja proslavlja kot „mučenike italijanstva“. 24 Z zaročenkio tudi v tem času nista opustila naporov, da bi se lahko poročila. Gallayeva je sicer na svoje prejšnje prošnje dobila februarja odgovor, da je predpogoj za vsako njihovo obravnavo, da Miroslav predloži prošnjo za dovoljenje poroke in vso potrebno dokumentacijo (ACS, 38). Aprila 1941 je Miroslav prošnjo predstavil, z vso potrebno dokumentacijo (ACS, 39), vendar ni znano, kakšen je bil končni odziv oblasti. 25 V obrazcu, ki so ga izpolnili avgusta 1941, so poleg njegovega povratka iz bolnišnice na Ventotene, zabeležili tudi, da ni v preteklem tromesečju Žvab pokazal nobenega znaka kesanja. Že samo ime bolnišnice – Incurabili pomeni namreč v italijanščini neozdravljivi – daje slutiti, kako hudo je bilo zdravstveno stanje kraškega protifašista, ki pa je proti vsem pričakovanjem, a zahvaljujoč se skrbni negi neapeljskih zdravnikov, pričel počasi a stalno okrevati. In ne le to: Žvab, ki ga je še leta 1937 tržaška prefektura opredelila kot človeka, ki ni sposoben držati govorov in konferenc (ACS, 2), je kmalu okoli sebe zbral skupino protifašistično usmerjenih ljudi, med katerimi so bili tudi policisti, ki bi ga morali v bolnišnici nadzorovati! Skupinica se je organizirala: imeli so redna predavanja (predaval je seveda ... za to nesposobni Žvab!) in debate. Poleg tega pa so zbirali tudi orožje, ki so ga skrivali v podzemnih prostorih bolnišnice, in spletli široko mrežo stikov in pomoči tudi izven bolnice. In tako se je zgodilo, da je Miroslav Žvab, sedaj že Federico Zvab, postal med 27. in 30. septembrom eden od voditeljev vstaje, s katero je neaplejsko ljudstvo nemške okupante prisililo, da so zapustili mesto (Zvab, 2003, 63-163).26 Za Miroslava, ki je definitivno postal Federico, je Neaplej postal nova domovina, kjer si je ustvaril dom, družino in kjer je živel do smrti. V metropoli južne Italije je sodeloval pri ustanovitvi sindikata CGIL in bil vsestransko aktivna in znana osebost. Tako se je dogodilo, da se je dolgo pri nas za njim zgubila vsaka sled. Ter da ga v Neaplju obravnavajo kot svojega in ga nekateri imajo kar za »italijanskega patriota«. ZAKLJUČKI Žvabova življenjska zgodba pripoveduje o prelomnem času, ko so zakonitost bili fašizem, rasizem in inštitucionalizirano nasilje. Tudi kjer se je parlamentarna demokracija ohranila je bila v večini primerov le formalna preobleka avtoritarnih režimov. To so bili inštrumenti, s katerimi je meščanstvo ohranjalo svojo nadvlado in družbeni sistem v dobi globoke vsestranske krize in izrednih sunkov v smeri prevrata ali vsaj korenitega preustroja tega družbenega sistema, ki jih je sprožila Oktobrska revolucija. Avtoritarni preustroj državne in politične ureditve pa je bil tudi v funkciji bodočih vojnih spopadov za „življenski prostor“ in novi svetovni red, ki so bili nekateri že 26 Žvab je vodil vstajo v središčnem mestnem predelu Vomero (Alosco, 2006, 16) v teku, drugi pa na vidiku. V tem okviru je bila vsaka drugačna opcija avtomatično postavljena izven zakona, njeni zagovorniki pa so se pod silo razmer zatekli k podtalnim in tajnim oblikam delovanja. To je po eni strani povzročilo, da se je veliko ševilo „neprilagojenih“ podalo v izgnanstvo v druge dežele, kjer pa se v večni primerov niso odpovedali uresničevanju svojih idealov. Nekateri, verjento večina, so se vključevali ali nadaljevali z delom v že strukturiranih organizacijah, kot so bile socialistične, predvsem pa komunistične stranke in razne strukture (npr. Rdeča pomoč) Kominterne. Drugi so se vključevali v bolj spontane organizacije oziroma so v teku časa prestopali iz ene v drugo na podlagi lastnih ocen in potreb (in tudi čustva so pri tem verjetno igrala svojo vlogo) glede poti za doseganje končnih ciljev. Miroslav Žvab spada med slednje. Njegova zgodba je dokaz površnosti ocen varnostnih organov in njihove posledične neučinkovitosti pri preprečevanju „prevratniškega“ delovanja. Človek, za katerega so smatrali, da ni sposoben pridobivati novih somišljenikov, je v neapeljski bolnišnici pritegnil na svojo stran celo policiste, ki naj bi mu »prevratniško« delovanje preprečevali (kar je obenem tudi dokaz stopnje razsula fašističnega režima še pred njegovim padcem). Žvabov spominski spis nam razkriva človeka, ki se je odlično izražal v italijanščini. Predvsem pa priča o tem, da se je kovač iz majhne kraške vasice znal razviti v vsestransko razgledanega človeka, sposobnega porodorne analize mednarodnega položaja. In ki je znal svoje poslušalce očarati in si pridobiti njihovo zaupanje. Iz njegove zgodbe pa lahko tudi razberemo, da je bila spontana oblika podtalnega delovanja do neke mere in v določenih primerih učinkovitejša in za varnostne organe težje zaznavna. Gre seveda zgolj za ugibanje, vendar se mi zdi, da je bila le priložnostno organizirana skupina, kot je bila Žvabova in Ambrosinijeva, v stanju, da uspešno izpelje umor Hitlerja, saj je bila prav zaradi svojega značaja manj pred očmi in pod kontrolo državnih in nacističnih varnostnih organizacij. Tak način organiziranja pa je imel seveda svoje slabe strani, predvsem to, da ni svojim članov nudil skoraj nobene podpore in zaščite, če so zašli v težave. Vsak se je moral zanašati le osebne zveze in na spontano pomoč ljudi, s katerimi je prihajal v stik. Predvsem pa je to zgodba človeka, ki je svoje ideale skušal uresničevati vedno in povsod. In ki je zaradi njihove splošne veljave lahko povsod in vedno računal na somišljenike in soborce. Ki so, kot on in za razliko od pripadnikov državnih organov, to počeli brez vsakega plačila, zgolj iz prepričanja. Kar je tudi bila njihova največja moč. LITERATURA IN VIRI LITERATURA Alosco, A. (2006): Il sindacato eretico. La Confederazione rossa nel Regno del Sud (19431944), Santa Maria Capua Vetere, Edizioni Spartaco. Anziano, A. et al. (2005): La mia città, la mia storia. Napoli 1943-1944. Fatti, attori e luoghi della storia, Napoli, la Città del Sole Boffa, G. (1970): Zgodovina revolucij XX. Stoletja 1. knjiga Evropa. Ruska revolucija, Ljubljana/Rim, Komunist/Editori riuniti Carocci, G. (1994): Storia del fascismo, Roma, TEN. Cole, G.D.H. (1978): Storia del pensiero socialista. 1 - I precursori, 1789-1850, Bari, Laterza. Cole, G.D.H. (1979): Storia del pensiero socialista. 2 – Marxismo e anarchismo, 18501890, Bari, Laterza. De Felice, R. (1979): Mussolini il fascista, Torino, Einaudi Fischer, J. (1983): Čas vesolniga socialnega punta se bliža. Socialna in politična zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Ljubljana, Republiška konferenca ZSMS; Univerzitetna konferenca ZSMS Franzinelli, M. (2000): I tentacoli dell'OVRA. Agenti, collaboratori e vittime della polizia politica fascista , Torino, Bollati Boringhieri. Knežević, R. (1991): Koncept revolucije v socialno-politični doktrini Pierre-Josepha Proudhona in v političnih idejah Luis-Augustea Blanquija, doktorska disertacija, Ljubljana. Most, J. (1982): Anarhizem in komunizem / Kapital in delo, Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS, collana "Knjižnica revolucijonarne teorije", Ljubljana, 1982 Parenti, G. (1976): Il pensiero politico di Blanqui, Pisa, ETS. Petranović, B. (1988): Istorija Jugoslavije 1918-1988. Prva knjiga - Kraljevina Jugoslavija 1914-1941, Beograd, Nolit Zuckerman, F.S. (1996): The tsarist secret police in Russian society, 1880-1917, Basingstoke, Macmillan Zvab, F. (2003): Il prezzo della libertà, Santa Maria Capua Vetere, Edizioni Spartaco. VIRI ACS, 1 – Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Trstu z dne 19.8.1939. ACS, 2 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, osebna pola Prefekture v Trstu, 2.10.1937. ACS, 3 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 28.12.1934 ACS, 4 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 12.11.1937. ACS, 5 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 17.11.1936 ACS, 6 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Trstu z dne 5.6.1932 ACS, 7 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, zapisnik zaslišanja v tržaških zaporih, 14.8.1940 ACS, 8 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka beležka Oddelka politične policije z dne 31.10.1932 ACS, 9 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, poročilo o Miroslavu Žvabu, Bruselj, 25.7.1932 ACS, 10 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, kopija poročila o aretaciji in izgonu iz Belgije italijanskih državljanov, z dne 3.10.1932 ACS, 11 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 7.10.1932 ACS, 12 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, kopija beležke Oddelka politične policije z dne 12.5.1933 ACS, 13 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Generalne direkcije javne varnosti Ministrstva za notranje zadeve z dne 27.10.1932 ACS, 14 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, kopija teleksa Ministrstva za zunanje zadeve z dne 3.2.1933. ACS, 15 – Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Zürichu z dne 10.5.1935 ACS, 16 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, rokopisni osnutek pozitivnega mnenja Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.5.1935 ACS, 17 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Zürichu z dne 6.9.1935 ACS, 18 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Trstu z dne 19.6.1935. ACS, 19 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Marseju z dne 28.12.1936. ACS, 20 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 17.11.1936 ACS, 21 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, sporočilo Prefekture v Trstu z dne 5.12.1936 ACS, 22 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 27.8.1937. ACS, 23 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, nujna beležka Oddelka politične policije z dne 21.10.1937 ACS, 24 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks generalnega konzulata Kraljevine Italije v Marseju z dne 28.10.1937 ACS, 25 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 31.12.1937. ACS, 26 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, nujna beležka Oddelka politične policije z dne 26.2.1938. ACS, 27 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 3.3.1938. ACS, 28 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Oddelka politične policije z dne 8.4.1938. ACS, 29 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Trstu z dne 22.6.1938 ACS, 30 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, zaupni teleks Ministrstva za zunanje zadeve z dne 12.5.1940. ACS, 31 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Konzulata Ktaljevine Italije v Chembery-ju z dne 25.4.1939. ACS, 32 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, rokopisni osnutek dopisa Ministrstva za notranje zadeve z dne 4.8.1939 ACS, 33 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Ženevi z dne 28.5.1940 ACS, 34 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Ženevi z dne 7.8.1940 ACS, 35 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks Generalnega konzulata Kraljevine Italije v Ženevi z dne 7.9.1940 ACS, 36 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Imperiji z dne 25.7.1940 ACS, 37 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Monistrstva za notranje zadeve z dne 20.9.1940 ACS, 38 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, teleks Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.2.1941 ACS, 39 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, dopis Prefekture v Neaplju z dne 27.4.1942. ACS, 40 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, zbirka obrazcov za podatke o političnih preganjancih ACS, 41 - Archivio Centrale dello Stato (ACS), Ministero degli Affari Interni, Casellario politico centrale, škatla (busta) 5651, fascikel 112365, beležka Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.8.1942. AIFG, 1 - Archivio Istituto fondazione Gramsci (AIFG), fondo PCd'I (513), 2° inventario, Unità archivistica (Ahivska enota) 51, Dati biografici e brevi referenze su membri del PCI (1939), str. 81 CDMH, 1 - Centro Documental de la Memoria Histórica, Archivios, Delegación Nacional de Servicios Documentales de la Presidencia del Gobierno, Seccion politico-social - PSBarcelona, Generalitat de Catalunya. Departement de Seguretat interior, Comissaria General d’Ordre Public, Fichas de detenidos: Raimondi-Zvab. IMENSKI IN KRAJEVNI INDEKS Ambrosini, Antonio Annecy Annemasse Avstrija Bacconi, Giulio Barcelona Bauer, Riccardo Bazel Belgija Blanqui, Louis August Blassiter (restavracija) Borman, Martin Bruselj Charleroi Coroneo (zapor v Trstu) Domžale Francija Franco, Francisco Gallay, Cecilija Goebbels, Joseph Göring, Hermann Guinand (odvetnik) Hitler, Adolf Hoogstoel, L. Huesca Italija Jugoslavija Julijska krajina Kampanija Katalonija Kazlje Krajljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev Lazciji Loerrach Luksemburg Marsej Most, Johann Mussolini, Benito Neapelj Pariz Perpignan Pertini, Sandro Petrus Plain – Joux (gorska koča) Portugalska Postojna Primorska Radić, Stjepan Rosemberg, Alfred Rossi, Ernesto Saarbruchen San Remo Scocimarro, Mauro Sebastiani, Osvaldo Secchia, Pietro Sicilija Španija Stefanelli, Aldo Švica Terracini, Umberto Touluse Trier Trst Tržič (Monfalcone) Ventotene (otok) Vernet Visoka Savoja Vomero (Neapelj) Von Neurath, Konstantin Von Pappen, Franz Ženeva Žiberna, Ivanka Zürich Žvab (Gallay), Lorenzo Žvab, Ivan Žvab, Ivan (mlajši) Žvab, Josip Žvab, Miroslav (Zvab, Federico) Zvezna republika Nemčija
© Copyright 2024