1. No category

Poti slikarja Rudija Simčiča in pesnika Rudija Miškota so se srečale v
Venturinijevem pevskem zboru v
Ljubljani proti koncu tridesetih let
prejšnjega stoletja. Ljubezen do
petja, glasbe in narave je prerasla v
dolgotrajno prijateljstvo, ki ga je
prekinila šele smrt Rudija Miškota.
Mnoge navdihe za svoje ustvarjanje
in notranji mir sta v vseh letnih
časih našla na poljih ob Glinci, v
roženskih hostah, na skrivnostnem
barju, ob poslavljanju dneva. Tako
se je v zgodnjem obdobju Rudi Simčič pogosto poimenoval Glinški,
Rudi Miškot pa Roženski. Redko
povsem razumljena in sprejeta sta
bila zaradi tega pogosto notranje
ranjena, a sta ostala zvesta sebi vse
do njunega odhoda. Zbirko Kremen
ključ je Rudi Miškot pripravil za
izdajo že pomladi leta 1992. V tistem letu je njegova žena težko zbolela in naslednje leto umrla. Posvetil ji je pesniško zbirko Prepelica,
zbirka Kremen ključ pa je ostala v
njegovi zapuščini. Njegovi potomci
smo jo ob deseti obletnici njegove
smrti izdali v samozaložbi kot njegovo sedmo zbirko. Na naslovnici je
slika Rudija Simčiča, poimenovana
Sončni zahod. Zahajajoče Sonce je
podoba ugašajočega dneva in tudi
življenja, ki je v sozvočju z jesenjo
življenja kot osrednjo tematiko v
zbirki.
Mira Šijanec
Slikarju zemlje
(Rudiju Simčiču)
Skozi srce pretoči letni čas,
zapoj nam spet svoj mladi majski dan:
zeleno rast, cvet – sad in list barvit, z
odsvitom zvezd svetlobnih posejan.
Zavod sv. Stanislava
Galerija Staneta Kregarja
Naj te ne moti temnih sonc odmev,
ki le kot senca med spomine pada…
Žareči steber sredi plodnih polj,
v objemu tvojih sončnic – svetla nada.
Koliko sonc, livad, gozdov in rož
po tvoji roki dala je paleta.
Koliko hramov, kruha in sadov
je oživela tvoja volja vneta.
Zemlje srce, nje rojstvo in slovo
upodobila je tvoja misel vztrajna,
potapljajoča se v sanje, svet vizij –
pojoča skala, zvesta, neomajna.
V zatišju vrta senčnega,
v zelene tunike ogrnjene
perunike temno modre
se k zemlji sklanjajo.
Poet palete, tvoje so dlani
prepolne zemlje, cvetja, speva ptic;
studenec tvoj, iz prsi živ izvir –
prinaša ti želja iskrenih klic.
Rudi Miškot
Rudi Miškot
Rudi Simčič
Kremen ključ
Sončni zahod
Zavod sv. Stanislava
Štula 23, Ljubljana Šentvid
info@stanislav.si
Ljubljana Šentvid, 2013
10. 12. 2013 - 31. 1. 2014
Prisrčno Vas vabimo na
predstavitev pesniške zbirke
Kremen ključ
Rudija Miškota
in otvoritev razstave slikarskih del
Sončni zahod
Rudija Simčiča,
ki bo v torek,
10. decembra 2013,
ob 18. uri
v Meršolovem atriju.
PESNIŠKA RETROSPEKTIVA
RUDIJA MIŠKOTA
SLIKARSKA RESTROSPEKTIVA
RUDIJA SIMČIČA
Kaj povedati o zbirki Kremen ključ, ki jo je
Rudi Miškot (1922 do 2003) pripravil za natis
leta 1992? Kaj reči o pesniku, ki je vstopil v
slovensko literarno javnost razmeroma pozno? Prvo zbirko je objavil pri triinštiridesetih
letih, potem ko se je zaposlil kot knjižničar in
arhivar v tovarni Iskra in po štirih letih izrednega študija na ljubljanski filozofski fakulteti.
Rudi Miškot se je ves čas trgal iz industrijsko
delavskega okolja, v katerega, po njegovem
prepričanju, ni sodil, dokler se ga ni osvobodil z upokojitvijo. In njegove pesmi so v določeni meri izraz tega procesa, odmev pesnikove težnje, povzpeti se, dvigniti se nad vsakdanjo resničnost, v svet umetnosti. Realna resničnost je bila za pesnika mračna, če ne kar
brezupna. V posameznih ciklusih se pesnik v
predstavni domišljiji odpravi na pot v deželo
prednikov; prebuja se etična zavest, ki pričakuje pravico in spravo v družbi, a jo že kmalu
preglasita nostalgija po minulem in misel na
smrt; prepušča se vedrim doživetjem ljubljene, poveličuje tišino. V pesmi Perunike se
približa modelu razpoloženjske lirike. Zadnji
cikel učinkuje kot oporoka najdražjim pokojnim, predvsem materi, ki se nenehno vrača v
pesnikov spomin. Spoštovanje pokojnih je
hkrati tista vrednota, ki povezuje krhko tkivo
zbirke in jo navdihuje za preizkušnje in izzive
časa.
Če bi mogli Rudija Simčiča (1920 do 2006)
predstaviti z vsemi temami, ki jih je v petdesetih letih obdeloval v vseh tehnikah, bi rekli,
da gre za zelo raznoliko slikarstvo. Priljubljen
slikarjev motiv, upodobljen v različnih letnih
časih, predstavljajo skupine vaških hiš z drevjem in potmi s samotnimi sprehajalci in
panoramski pokrajinski prizori z vodo in drevjem. Tak primer je v naravi izbran motiv z
žarečim soncem, drevjem in s potmi, ki peljejo v daljavo, prikazan na naslovnici pesniške
zbirke Rudija Miškota Kremen ključ. In cvetje? Tu se slikar izživi v barvnem komponiranju v toplih barvah in realistično jasno prepoznavnimi cvetovi, kot so magnolije, telohi, irisi
in maki, vse do sončnic, njegovih ljubljenk.
Njegove sončnice se zdijo kot nekakšni zbiralniki sončne energije, za slikarja privlačne
tudi zaradi kontrastne barvitosti rumenih
listov in črnih zrn. V predstavitvah stare Ljubljane je slikarjeva govorica spet drugačna.
Topel rdeče rjav kolorit ljubljanskih ulic in
trgov mestnega jedra s silhuetami osamljenih figur posreduje vtis navezanosti slikarja
na domače mesto. Rudi Simčič je prepričljivo
dokazal in obranil slikarstvu vseskozi zvesto
naravo in z njo povezano ognjevito in neusahljivo izrazno moč.
dr. France Bernik
Povzeto iz kritike Maruše Avguštin ob razstavi slik v Galeriji Avsenik v Begunjah na
Gorenjskem aprila 1997.