Ozadja 12 ponedeljek, 20. januarja 2014 ozadja@delo.si Slovenka na vrhu Alp Kajzerce Kje je Erik? T Osebno s Simono Vrevc Diplomirani inženirki kmetijstva je »klic gora«, ki ga čuti že od malega, prišepnil, naj zapusti vodenje Službe za EU koordinacijo in mednarodne zadeve ter se z gorami začne ukvarjati tudi službeno. o, da je Slovenija banana država, zdaj najbrž že veste. Da politiki od A do Ž ne delajo več drugega, kot da guncajo afne, prav tako že veste. V vas je bržkone dozorelo še spoznanje, da ste za državo tudi vi ena sama velika lepa zrela banana. Ničesar drugega namreč oblast noče več od vas kakor to, da vas olupi. Da bodo tisti, ki imajo na Rok Kajzer tem mikroplanetu opic moč, še naprej o južnem sadju skakali z ene palme na drugo in na tla metali bananine olupke. Nalašč, posebej za vas. Vi pa hop na olupek. Spletni viri poročajo, da bananske države že dolgo niso več tiste iz srede Amerike, ki so izvažale banane. Med države, ki jih imenujemo banana republike, se danes uvrščajo tiste, v katerih imajo moč korumpirane osebe, v katerih so velike socialne razlike, ki imajo slabo infrastrukturo, ki se naslanjajo na tuj kapital (ki je običajno močnejši od vlade) in kjer cvetijo korupcija, kriminal in nepotizem. Bogati se na račun državnih odhodkov. Na splošno se danes ta pojem uporablja za države, v katerih se politična kultura postavlja v kontekst s korupcijo. Zveni znano? Najnovejši bananski škandal v Luki Koper je le še eno zelo ilustrativno nadaljevanje zgodbe o bananskem uspehu. Potem ko direktor enega najpomembnejših državnih podjetij vse od zasedbe položaja gunca afne na koprskih palmah, pa beži pred policisti in nazadnje trdi, da je bil pod vplivom zdravil (najbrž refoškadola in rizlingpirina), in ko bi ga morali lastniki z vsemi pristojnimi luškimi organi dvigniti s pristaniškim žerjavom in mu prepovedati približevanje pristaniškim dokom, smo končno prišli Če poje banano, tudi do banan. Ja, do se spremeni in banan. A preden preidemo postane Banananjam, k rumenim sadnim ki rešuje svet zadevam, se za in pomaga ljudem. trenutek pomudimo še pri tem, kako je bil Gašpar Gašpar kaznovan za prometno-policijski škandal. Ga je nadzorni svet odstavil? So lastniki stopili skupaj in ga pometli iz družbe? Prosimo, počakajte trenutek, da pogledamo v uradne papirje nadzornega sveta ... Aha, našli smo. Ukrepi: 1. Pozvali so ga k častnemu odstopu. 2. Odpovedali so mu pogodbo o uporabi službenega vozila. GGM lahko seveda samo čestitamo. V tem primeru on ni opica. Naj nam te živali oprostijo, da jih uporabljamo v negativni luči, ampak šimpanzi sedijo v nadzornem svetu in na sedežih, rezerviranih za lastnike. Preden nadaljujemo v tej neprijetni smeri, se vrnimo k bananam. Najbrž ste slišali, da je neki človek, menda je celo predsednik NK Olimpija in v prostem času trgovec z bananami, Izet Rastoder, Luki zagrozil, da banan v Koper ne bo, če ne bo dala četrt milijona evrov Olimpiji. Vredno obsojanja? Niti ne. Rastoder ve, kako gredo posli v banana republikah. Pa še Zoranu Jankoviću, ki bo na zastavi zmaja lahko kmalu nadomestil s kakšnim orangutanom, se to ne zdi izsiljevanje, »ampak čisto normalen (pred)pogoj«. »Če ste brali moj življenjepis, ste v njem videli luknje, ko nisem delala, ker sem spremljala moža, ki dela na zunanjem ministrstvu.« Maja Prijatelj Ilustracija Miša Arko Alpska konvencija je ... Res, vse je normalno. Če je lahko GGM nakazal milijone koprskim nogometašem – mimo nadzornikov – zakaj jih ne bi še ljubljanskim? In zakaj se tečna KPK spet nekaj usaja in govoriči o znakih uradno pregonljivega korupcijskega dejanja nedovoljenega dajanja oziroma sprejemanja daril pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zaradi česar so na tožilstvo poslali naznanilo suma kaznivega dejanja? Halo? Kakorkoli, prišlo je že tako daleč, da lahko naši državi pomaga samo še Erik. In ta je tu, med nami. Pomagajte nam ga najti. Erik je fant, ki živi dvojno življenje. Če poje banano, se spremeni in postane Banananjam, ki rešuje svet in pomaga ljudem, ki potrebujejo pomoč. Glede na zadnje dogodke nam res lahko pomagajo samo še takšni superjunaki. Pa čeprav so iz risank. Znajo pa se spopasti s takimi kalibri, kot sta general Fuj in doktor Fej. Priporočamo ogled, premierka. In banano. Morda ste vi Erik. Čeprav je navdušena planinka, je tudi ona imela težave, ko je morala družini razložiti, kaj je Alpska konvencija oziroma kaj bo delala v novi službi. »Enostavnega odgovora ni, ker so njene naloge tako mnogoterne.« Opredelitev, da gre za mednarodno pogodbo med osmimi alpskimi državami (Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Italijo, Liechtensteinom, Monakom, Švico in Slovenijo) in Evropsko unijo, katere cilj je spodbujanje varovanja Alp in njihovega trajnostnega razvoja, je preveč abstraktna. Razložila jim je drugače: »Zadnjič ste šli na Korošico nad Podljubeljem in tam videli tablo Via Alpina.« Ta povezuje pešpoti osmih držav, na katerih pohodniki odkrivajo kulturno in naravno dediščino Alp. »Projekt je eden od rezultatov Alpske konvencije.« Po njenem mnenju je edinstvenost te mednarodne pogodbe, da zahteva trajnostni razvoj v vseh komponentah – družbeni, eko- Foto osebni arhiv S edmega januarja je prevzela funkcijo namestnice generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije, s čimer je postala Slovenka na najvišjem položaju v katerikoli mednarodni organizaciji. Na javni razpis se je prijavila na lastno pobudo, ker je »imela občutek«, da bi lahko z izkušnjami z evropskega področja – sodelovala je na pogajanjih Slovenije za vstop v EU glede kmetijstva, ribištva in varne hrane, med slovenskim predsedovanjem svetu EU pa koordinirala pripravo zasedanj sveta za kmetijstvo in ribištvo ter posebnega odbora za kmetijstvo na stalnem predstavništvu pri EU – in z ministrstva za kmetijstvo in okolje, kjer je bila med drugim namestnica vodje direktorata za kmetijstvo, imela primerjalne prednosti pred drugimi kandidati. »Stalni sekretariat Alpske konvencije deluje v mednarodnem okolju, zato je pomembno, da so v njem ljudje, ki se v Bruslju znajdejo.« V prihodnosti bo to še pomembneje, saj je sredi lanskega decembra evropski svet sprejel odločitev o pripravi evropske makroregionalne strategije za Alpe. Njen namen je ob omejenih finančnih sredstvih doseči boljše sinergijske učinke pri upravljanju z obstoječimi ukrepi in pobudami. Alpska konvencija mora biti vsebinska osnova za pripravo te strategije, je prepričana Vrevčeva. nomski in ekološki. »Alpska konvencija ne zagovarja absolutne zaščite narave, ampak poskuša ob upoštevanju različnih dejavnikov najti trajnostne rešitve za razvoj alpskega območja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni.« Čeprav njeni protokoli spadajo pod »mehko pravo«, ki nima moči izrekanja sankcij, njen odbor za preverjanje trenutno obravnava dva primera poskusov nespametnih posegov; pri enem gre za nezaželeno širitev smučišča. »Mi smo podpora lokalnemu prebivalstvu, planinskim zvezam in drugim, ki dajejo pobude, s katerimi opozarjajo na netrajnostne prakse.« Generalnega sekretarja Alpske konvencije Avstrijca Markusa Reitererja bo nadomeščala pri protokolarnih nalogah, imela bo veliko birokratskega dela, saj bo koordinirala in pripravljala zasedanja delovnih teles konvencije. »V temelju pa je namestnik odgovoren za delovanje, spremljanje in nadgradnjo sistema za opazovanje Alp, v okviru katerega se vsaki dve leti pripravi poročilo o stanju Alp.« Zadnje, četrto poročilo je obravnavalo trajnostni turizem, zdaj je v pripravi poročilo o demografskih spremembah v Alpah. Upa, da bo dobro sodelovala s Slovenijo, kjer je za Alpsko konvencijo pristojno ministrstvo za infrastrukturo in prostor. »Zdaj, ko dobivam boljši vpogled v ozadje delovanja stalnega sekretariata, je razveseljivo videti, kako aktivna je naša mala država na tem področju.« Navsezadnje se je ta aktivnost izrazila v tem, da so kandidaturo Vrevčeve podprle tudi druge države pogodbenice Alpske konvencije. Seveda ni šlo brez političnega lobiranja. Pri tem so pomagala ministrstva za zunanje zadeve, infrastrukturo in prostor ter doslej njeno resorno ministrstvo, za kmetijstvo in okolje. Koliko kandidatov se je prijavilo za položaj, ne ve, toda nedvomno jih je bilo veliko. Življenje, kot ga prinesejo izzivi Poklicno pot je začela na ljubljanski biotehniški fakulteti. Diplomirala je na oddelku za namakanje in melioracije, v nalogi je poskušala »modelno pokazati vpliv kakovosti tal na vodni stres pri rastlinah«. Sodelovala je tudi pri pripravi takratnega nacionalnega načrta namakanja za Slovenijo. Kaj jo je poneslo v državno upravo? »Če ste brali moj življenjepis, ste v njem videli luknje, ko nisem delala, ker sem spremljala moža, ki dela na zunanjem ministrstvu. Odšla sem v tujino, postavljena tudi pred dejstvo, da si moram poiskati novo delovno mesto. Ko smo z otroki odšli v Celovec, kjer je mož delal na generalnem konzulatu Republike Slovenije, sem pustila službo na univerzi in se prijavila na razpis vladne službe za evropske zadeve. Po svoje sem v državno administracijo prišla naključno, a sem v njej ostala. Pri različnih institucijah sem vedno delala na podobnih področjih.« Mandat namestnika generalnega sekretarja pri stalnem sekretariatu Alpske konvencije je trileten z možnostjo podaljšanja za nova tri leta. Z možem Markom bosta to obdobje preživela ločeno. »Ni prvič,« se nasmehne. »Tudi on je zadnjih nekaj let delal na generalnem konzulatu v Münchnu, kjer je bil do lani generalni konzul, jaz pa sem bila doma. Takšno življenje že poznava, prinesejo ga izzivi.« Trije otroci so »tudi že precej veliki. To je prav tako razlog, da sem se sploh upala prijaviti na razpis«. Stalni sekretariat Alpske konvencije ima sedeža v Innsbrucku in Bolzanu. Vrevčeva bo več časa preživela v slednjem, a »glede na to, da nista tako oddaljena, bom redno tudi v pisarni v Innsbrucku. Smo majhna ekipa. Zelo veliko sestankov poteka po skypu, zato smo časovno in stroškovno učinkoviti. Marsikaj se bom še morala naučiti, ker so drugi člani ekipe naprednejši kot mi v državni upravi. Ves čas so mobilni, vse delajo sproti.« Prva obljuba, ki si jo je dala, je naučiti se italijansko, saj je Bolzano dvojezično mesto. Angleško, nemško in francosko že zna. Kljub celodnevnemu delovniku ima to zimo za seboj že tri turne smuke, se pohvali. Strast za turno smučarijo jo drži zadnjih nekaj let, smučanje na urejenih progah ji namreč ne ponuja več dovolj adrenalina. Planinari že zelo dolgo. »Vrhunsko nikoli, intenzivno pa, preden sem imela otroke.« Za svoj največji gorniški podvig šteje odpravo v Bolivijo leta 1991, ko je osvojila dva šesttisočaka. Ljubiteljsko športno pleza, kot vsi prebivalci Tacna pa »že vse življenje« hodi na Šmarno goro. maja.prijatelj@delo.si povezane vsebine delo.si/ozadja ҃ Karikatura Boris Jukić Sprostitev