1. No category

september 2011, letnik 60, številka 9
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Vadstena 2011, birma in tradicionalno srečanje
Romarji se zbirajo pri sestrah sv. Brigite
Nadškof Alojz Uran nagovarja birmance in romarje za binkošti
Birmanci s svojimi botri in starši v pričakovanju binkošti
Slovenski romarji pred samostansko cerkvijo sv. Brigite
S procesijo na poti v cerkev sv. Brigite Švedske
Najstarejše romarke v Vadsteno
Pri slovenski lipi
Slovensko švedska himna v dvorani v Vadsteni
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Leto
krščanske dobrodelnosti
in solidarnosti
Več domovine in več države
Poročilo z zahvalne maše
v westminstrski stolnici
ob 20. obletnici samostojnosti
Republike Slovenije
Deset božjih zapovedi
Kako naprej?
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Mesto slovenske diaspore
po svetu
Iz življenja naših župnij
Lučkin kotiček
2
6
8
9
10
11
12
13
16
41
Prva stran ovitka: Arhiv SVS – 18. Tabor Slovencev
po svetu
Druga stran ovitka: Gregor Podvinski – Vadstena
2011
Tretja stran ovitka: F. Arh – Stuttgart, Družinski
seminar
Četrta stran ovitka: Ljubo Bekš – Piran
Zadnje čase se vse večkrat sprašujem,
kaj vse še lahko prenese slovenski človek
in koliko potrpljenja se skriva v slovenski duši. Že skorajda nemogoče je, kako
ponižno in resignirano danes v Sloveniji
prenašamo vse zablode aktualne oblasti.
Res je, da so to težke besede, pa vendar
ne vem, kako bi drugače opisal ravnanje
aktualne vlade, ki se skupaj z večino izvoljenih poslancev trdo oprijemlje plota oblasti. Predsednik vlade z minimalno možno podporo javnosti, s šestimi odstopljenimi ministri in odstopljenim predsednikom parlamenta pa še kar naprej
obljublja vsemogoče reforme, govori nam o socialnem miru, ki ga ohranja na račun enormnega zadolževanja in o viziji, kako bomo kmalu vstopili ali pa vsaj
dohiteli evropski vlak razvoja, ki ga poosebljata Nemčija in Francija. Pri tem pa
zatrjuje, da v Sloveniji ta hip ni boljše opcije od sedanje politične elite. Velikokrat
se zdi, kot da eden od nas, ali vlada ali ostalo ljudstvo, ne živi v isti državi. Potem ko so novodobni menedžerji uspeli olastniniti in si prigrabiti veliko večino
nekdanjega družbenega premoženja in ko so navadnega delavca uspeli prepričati, kako je le-ta lahko hvaležen, da lahko vsaj dela, pa čeprav za plačilo, ki ne
omogoča preseganja praga revščine v državi, so kot domine začela propadati vsa
najmočnejša podjetja v državi. Ljudje so na cesti, brez dela in ponižno stojijo v
vrsti na zavodu za zaposlovanje, kjer jim resnici na ljubo ne morejo kaj dosti pomagati. Še malo, pa bomo imeli odprte samo še trgovine in velike centre, ker se
vse ostalo dokaj »uspešno« podira. In kaj potem? Nič, premier in njegova stranka še vedno trdita, da je ta hip on najboljša možna izbira za državo Slovenijo.
Pa bi se on in njegovi še enkrat izmerili?
Bi, ampak ne danes niti jutri. Morda se za to nekoč odločijo, po drugi strani pa
- saj so vendar drugo leto redne volitve. Dnevi pa minevajo, podjetja propadajo, primeri na sodiščih padajo ali zastarajo. Vsa Evropa sprejema nove in nove ukrepe, kako pognati gospodarstvo naprej, pri nas pa čakamo in poslušamo
Boruta in njegove koalicijske partnerje, kako dobro da nam gre in kako uspešni da smo!?!
In mi? Nič, kaže, da tudi mi samo čakamo in poslušamo razne okrogle mize in
sodobne politične analitike. To je pa tudi vse, kar smo ta trenutek sposobni narediti. Žal je doma v veliki večini prevladalo prepričanje, da so vsi politiki enaki in da se ne da kaj dosti spremeniti. In tu je izvirni greh vsega. Da smo sprejeli to prepričanje, ki smo se ga v času enoumja tako močno otepali. Prepričan
sem, da kot narod še nismo politično dozoreli in politike kot take ne sprejemamo kot nekaj, kar je nam v dobro in za kar smo vsi tudi odgovorni. Očitno je bilo 20 let demokracije za nekatere že preveč, mi pa smo jim dovolili, da so nam
prodali svoje ideale.
Potreben je nov in jasen premislek, kam in kako naprej po 20 letih demokracije
na Slovenskem. Začeti je treba takoj, in to iskreno najprej vsak pri sebi.
Ljubo Bekš
20 LET POZNEJE
Več domovine
in več države
Premislek in reportažni zapis po
praznovanju 20-letnice neodvisne
Slovenije
Uvod
Smo bolj na začetku, kot smo bili pred dvajsetimi leti, je
marsikdo ugotavljal po junijskem praznovanju 20-letnice
neodvisne Slovenije. Četudi to povsem ne drži, je po drugi strani, spričo splošne gospodarske, politične, moralne in
duhovne krize v Sloveniji, na nek način res. Proti splošnemu pesimističnemu občutju, ki se bo potegnilo globoko v
poletje in prav gotovo še v pozno jesen, bi rad nanizal nekaj svetlih trenutkov, ki sem jih doživljal ob pomembnem
prazniku naše domovine.
V prazničnem nagovoru slovenskega predsednika dr. Danila Türka na osrednji proslavi praznika neodvisnosti Slovenije smo bili nagovorjeni le kot državljani in državljanke, rojaki in rojakinje. Kot Slovenci ne več! Tudi beseda Slovenija se
je v njegovem nagovoru zelo redko pojavljala. Če na to potegnem direktno črto k izjavi slovenskega kozmopolitskega
filozofa, kot ga radi imenujejo naši mediji, Slavoja Žižka, ki
je 14. julija 2011v Ljubljani vehementno izjavil, da nam ni
potrebno »več domovine, ampak več države«, se mi posveti
alarmna lučka: kako, ali je pojem domovine protisloven pojmu države, si konkurirata, drug drugega izpodrivata?
Morda v Sloveniji te besede niso tako negativno odmevale,
kot so med Slovenci v zamejstvu in v tujini. Že ob predsednikovem nagovoru, kjer eksplicitno nismo bili več Slovenci,
ampak zgolj državljani in rojaki, smo se čutili opeharjene za
svoja domovinska čustva, po kozmo-filozofovi izjavi pa izdani v tem, kar intimno gojimo v svojih slovenskih skupnostih
širom sveta, po vseh kontinentih. Kje sta se izgubila toplina
in naboj Trubarjevega ljubečega nagovora: Moji lubi Slovenci? Sta oba pridevnika, »moji« in »lubi«, tako zelo zastarela in
moteča? Kaj je še v nas Slovencih ostalo slovenskega?
Barvni kamenčki mozaika za domovino
Iz kronike svoje slovenske skupnosti v Stuttgartu bom navedel nekaj prazničnih trenutkov, s katerimi smo poskušali na preprost, a vendarle slovesen način obeležiti praznik
naše domovine in države Slovenije.
2
Domovina, ti si kakor sonce. Kulturni program na kresovanju v Stuttgartu.
Že dvajset let slovenska župnija in pomladansko kulturno
društvo Slovenija Stuttgart (ustanovljeno 1992 leta) prirejata konec junija praznik slovenske državnosti. Letos smo
praznovali v soboto, 18. junija. Maši za domovino vedno
sledi še kulturna prireditev in spomin na osamosvojitev
Slovenije. Letos so jo obogatili slušatelji in slušateljice teološko-pastoralnega tečaja iz Postojne, ki so za to priložnost
prišli delat izpite iz nauka o Cerkvi in ekumenizma, ki ga
poučujem vsako leto v Sloveniji. Sodelovali so pri programu v cerkvi in v dvorani. Po besedah enega od udeležencev
so med slovenskimi rojaki v tujini bolj začutili utrip slovenstva, kot ga lahko doživijo doma, v Sloveniji. Naslednji
dan, v nedeljo, 19. junija, je bila v bližnjem Bönnigheimu,
kakšnih 35 kilometrov iz Stuttgarta, maša v naravi, ponovno smo jo darovali za domovino. Skupaj s kulturnim društvom Mura smo priredili kratek priložnostni program z
domovinskimi pesmimi in teksti o Sloveniji.
Od 23. do 26. junija je v Nördlingenu potekal družinski
vzgojni seminar, udeležilo se ga je osem mladih družin in
nekaj nad dvajset otrok. Poleg vzgojnih tem, ki so se jih lotili mladi starši, je bila rdeča nit vsega dogajanja praznovanje 20-letnice neodvisne Slovenije. Vsaka družina je na
zadnjo stran plakata narisala zemljevid Slovenije, slovensko zastavo in grb, označila, od kod prihajajo starši ali sta-
20 LET POZNEJE
ri starši, napisala priložnostno misel in čestitko Sloveniji
za njen dvajseti rojstni dan. Na prednji strani plakata je bil
zgodovinski Valvasorjev zemljevid Vojvodine Kranjske. Na
ta način so lahko mladi starši z otroki imeli vpogled v prvo zgodovinsko kartografsko upodobitev slovenskih dežel.
V petek zvečer, 24. junija, ko so povsod po Sloveniji potekala praznovanja, smo pozno v noč sedeli ob ognju, poslušali slovensko glasbo in peli slovenske pesmi. S ponosom, da
smo Slovenci, čeprav je nekaj zakonov med osmimi pari že
mešanih! Vzgojiteljica našega župnijskega vrtca je ob koncu vzgojnega seminarja povedala, da se ob obisku domačih
v Sloveniji večkrat pogovarja z znanci in prijatelji, nekateri poučujejo v šolah, in prav pri teh pogreša domovinskega
občutja, kaj šele kakšnega ustreznega programa domovinske vzgoje v šoli. Poglejte, kaj smo v štirih dneh uspeli narediti mi, ki smo v tujini: z otroki smo peli slovensko, risali
slovenske motive, predvajali film o Sloveniji, priredili kviz
za otroke in starše na temo slovenske samostojnosti in državnosti. Zdi se mi, je še rekla, da beseda domovina izginja
iz slovenskega slovarja.
Maraton za Slovenijo
Od 27. do 28. junija je na slovenski Akademiji znanosti in
umetnosti v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o
medgeneracijskih razlikah v slovenskih izseljenskih skupnostih po svetu. Udeležil sem se jo kot predavatelj, spregovoril sem o številnih medgeneracijskih razlikah po naših
slovenskih skupnostih v Evropi. Še prej, iz Nördlingena na
jugu Nemčije, sem moral iz družinskega seminarja, v noči od nedelje na ponedeljek pa prevoziti sedemsto kilometrov. Ne ravno spočit, vendar še dovolj zbran, sem z dovoljenjem prirediteljev iz Slovenskega inštituta za izseljenstvo
svoje predavanje imel v slovenščini. Pogovorni jezik prvega
dne strokovnega posveta je bila namreč angleščina. Povzetke predavanja sem prej pripravil v angleščini, za tiste, sem
Pevci Združenega pevskega zbora v stolnici sv. Nikolaja
Dirigentka Ieva Sarja v svojem elementu
si mislil, ki ne bodo razumeli slovenščine. Izkazalo se je, da
sta med približno petdesetimi udeleženci iz vseh kontinentov sveta bila le dva, ki nista razumela slovensko. Ves dan
se je zato večina Slovencev trudila govoriti angleško, v Ljubljani, v prestolnici Slovenije! Kaj takega se tu v Nemčiji, še
manj pa v Franciji, Italiji ali Španiji, ne bi dogodilo. Kljub
temu da je bil potek konference odličen, teme izredno zanimive in bogate, diskusija konstruktivna, se sprašujem:
Ali bomo ob 40-letnici neodvisne Slovenije govorili angleško ne le na strokovnem posvetu, ampak tudi na osrednji državni proslavi? Malo, premalo nam je mar za naš lepi materni jezik, ki nas bivanjsko določa in je nepogrešljiv
del naše identitete.
Po konferenci sem moral odhiteti nazaj v Stuttgart, kjer je
bilo v sredo, 29. junija, pomembno pastoralno srečanje na
dekanijski ravni. Maraton pa se je kmalu nadaljeval. V četrtek, 30. junija, smo ob osmih zjutraj z avtobusom odpotovali v Slovenijo, da se udeležimo vseslovenskega srečanja,
ki ga je ob 20-letnici neodvisne Slovenije v petek, 1. julija, organiziral Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na avtobusu so potovali pevci cerkvenega pevskega zbora Obzorje in mladi folkloristi kulturnega društva Triglav iz
Stuttgarta. Združeni pevski zbor iz Stuttgarta in Augsburga
je v petek, 1. julija, ob 11. uri pel pri nadškofovi maši v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. Slovesna maša je bila uvod v
pester program vseslovenske prireditve Dobrodošli doma.
Po vajah v dvorani sv. Frančiška v frančiškanskem samostanu je zbor ob 15. uri nastopil na odprtem odru na Pogačarjevem trgu. Kasneje je na istem kraju nastopila tudi naša folklorna skupina. Ob šestih popoldne smo s pevci odšli
v Trebnje, kjer smo povečerjali, nato pa se odpeljali na Zaplaz, kjer smo oblikovali izseljenski kulturni večer. Pri Mariji na Zaplazu smo tako končali svoj romarski dan. Z molitvijo smo se priporočili tudi blaženemu Alojziju Grozdetu,
3
20 LET POZNEJE
ki je pred kratkim v prekrasni Marijini cerkvi dobil svojo
kapelico. Ne bi mogli lepše skleniti prazničnega dne v počastitev 20-letnice samostojne Slovenije, ki je bil sicer kar maratonsko naporen, vendar izredno lep in bogat.
Po tirih prijateljstva
Potovanje se je nadaljevalo naslednji dan, v soboto, 2. julija. Že ob šestih zjutraj smo stopili na veliko praznično turo
s posebnim vlakom, ki so ga prireditelji iz Zavoda kneginje
Eme poimenovali Po tirih prijateljstva. Na potovanje je naš
zbor in mene kot duhovnega vodjo povabila Maja Kos, avtorica in voditeljica projekta. Pred nami je bila 470 km dolga krožna pot po Sloveniji: Mokronog – Mirna – Trebnje
– Ljubljana – Jesenice –Bled Jezero – Most na Soči – Nova Gorica – Sveta Gora nad Solkanom – Divača – Rakek –
Ljubljana – Trebnje – Mirna – Mokronog. Na vlaku nas je
bilo skoraj tristo. Udobna in ekološka pot, polna zanimivosti, predvsem pa prijetne družabnosti. Voditeljica Maja Kos
je poskrbela za odlično vodstvo s komentarji o krajih in ljudeh na dolgi krožni poti. Na skupni vlak smo stopili ob prazniku slovenske osamosvojitve. Želeli smo skupaj doživeti
zeleni raj pod Triglavom, si priklicati v spomin našo bogato naravno, duhovno in kulturno dediščino. Z razmišljanji o
tem, kaj pomeni danes biti Slovenec in pravzaprav, kako lepo je biti Slovenec, sva na vlaku spregovorila z dr. Markom
Dvoržakom. Kmalu po dvanajsti uri, ko smo z vlaka že zagledali Sveto Goro nad Solkanom in se z angelovim češče-
Nastop na Pogačarjevem trgu
4
Združeni pevski zbor na Sveti Gori
njem spomnili nebeške matere Marije, so nas v Novi Gorici
čakali avtobusi, ki so nas prepeljali na Sveto Goro. Po dobrem kosilu smo se lahko še sprehodili, ob 15.30 pa je bila
v božjepotnem svetišču maša za domovino. Pri maši je lepo
zapel naš Združeni pevski zbor, v homiliji sem razmišljal o
tem, kako tudi Bog prihaja k nam po tirih prijateljstva. V
sveti evharistiji se pota božjega in človeškega prijateljstva
srečajo na najbolj viden način. Usedemo se k mizi počitka,
osvežimo in okrepimo se s kruhom prijateljstva. Jezus nam
spregovori: Vi ste moji prijatelji!
Po maši je v svetišču potekal še kratek kulturni program
v počastitev dvajsetega rojstnega dne domovine Slovenije. Pevcem Združenega pevskega zbora se je pri programu
pridružila skupina prijateljev iz Apač, ki jih vodi Marjetka Urbanič Rudolf, ki je kot študentka glasbene akademije
20 LET POZNEJE
V slovenskem parlamentu ob 20-letnici samostojne Slovenije
v Stuttgartu ustanovila naš zbor. Nastopila je tudi vokalna
skupina sester Trobec Žagar iz Ljubljane. K maši so prišli
tudi nekateri slušatelji pastoralno-teološkega tečaja iz Postojne, ki so bili na obisku v Stuttgartu, pa še veliko drugih
romarjev in prijateljev. Srečen sem ugotavljal, kako čudovita so pota prijateljstva!
Pred vstopom na vlak smo na trgu Evrope v Novi Gorici,
kjer se stikata meji med Slovenijo in Italijo, zapeli slovensko himno, nekaj domoljubnih pesmi in obudili spomin na
pokončnega organista in skladatelja Lojzeta Bratuža in njegovo ženo Ljubko Šorli, ki sta v času fašizma s trpljenjem
dokazala, kaj pomeni biti ponosen in pokončen Slovenec.
Zaigrala je tudi harmonika, ki nas je povabila na Golico.
Zares evropski smo bili: dirigentka Združenega pevskega
zbora iz Stuttgarta in Augsburga, Ieva Sarja, je iz Latvije, v
Stuttgartu študira na Akadmiji za glasbo. Edini harmonikar na vlaku in na naši poti je bil Mihi, Nemec, ki odlično
igra in poje slovenske narodne pesmi, čeprav ne govori slovensko. Na tirih prijateljstva, v hiši Evrope, je to mogoče in
je nekaj čudovitega!
Sklep
Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala ... To pesem,
ki jo Slovenci radi pojemo po naših skupnostih širom sveta, smo z žarom in toplino prinesli na praznovanje 20-letnice samostojne Slovenije. Večkrat in v različnih oblikah
je zazvenela na praznični dan, v petek, 1. julija, v Ljubljani. Slovenske pevske, gledališke, folklorne, glasbene skupine so v slovensko prestolnico pripotovale iz vseh kontinentov sveta. Je ta glas slovenskega srca prišel do ušes Slovenk
in Slovencev, ki živijo v matični domovini? Morda res do
koga. Maraton za slovenstvo, za domovino in za mlado državo Slovenijo pa si ni zaslužil, da bi bil med pomembnejšimi dogodki na večernem televizijskem dnevniku ali v odmevih. Le nekaj medlih utrinkov v zadnjih minutah obeh
omenjenih oddaj (prav v zadnjih, ko je bila že prekoračena meja tridesetih minut!). Vse drugo je bilo tisti dan bolj
važno, med drugim dolgo in razvlečeno poročilo o 90-letnici komunistične partije na Kitajskem. Bil je 1. julij 2011.
Lahko si pogledate v spletni arhiv RTV Slovenije. Mi tako
množično v Ljubljani, medijska Ljubljana pa na Kitajskem!
Pa še to: Več domovine bi želel vsem Slovenkam in Slovencem! Več ponosa in veselja, saj so za to domovino živeli rodovi in rodovi naših prednikov, iz njenega naročja so izšli
veliki možje in žene, ki so se krčevito upirali vplivom močnejših in nam pomagali ohraniti našo slovensko identiteto.
Pa tudi več države želim vsem Slovenkam in Slovencem! Ne
tiste birokratske in skregane, ampak bolj odprte, gostoljubnejše in predvsem bolj socialne in pravične.
Zvone Štrubelj
Po tirih prijateljstva. Zapela je tudi harmonika.
5
KORAK SPRAVE
Poročilo z zahvalne maše
v westminstrski stolnici ob
20. obletnici samostojnosti
Republike Slovenije
Nov korak v britansko-slovenskem
spravnem procesu
S slovesno mašo v zahvalo, ki jo je ob
somaševanju ljubljanskega pomožnega škofa
dr. Antona Jamnika kot predstavnika Slovenske
škofovske konference, msgr. Janeza Puclja,
koordinatorja Dušnega pastirstva Slovencev
po svetu, in Stanislava Cikaneka, voditelja
Slovenske katoliške misije v Londonu, v
materni cerkvi katoliške skupnosti v Angliji in
Walesu v westminstrski stolnici daroval
tamkajšnji nadškof Vincent Nichols, so se
Slovenci in njihovi prijatelji v Veliki Britaniji v
soboto, 25. junija 2011, na najvišji cerkveni
ravni spomnili 20-letnice slovenske državnosti.
Britansko-slovensko društvo, ki mu predseduje Keith Miles, Center za raziskavo pokomunističnih ekonomij prof.
dr. Ljuba Sirca in Slovenska katoliška misija v Londonu so
pripravili slovesnost, ki so se je med drugimi udeležili slovenski veleposlanik v Veliki Britaniji Iztok Jarc s soprogo
Westminstrski nadškof Vincent Nichols vodi slovesno sv.
mašo ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije.
6
Heleno (v slovenščini je prebrala berilo), predstavnik apostolskega nuncija v Veliki Britaniji in nekateri člani diplomatskega zbora, akreditiranega v Veliki Britaniji. Pozdrave udeležencem slovesnosti so, kot je na začetku maše dejal
prvi med somaševalci, westminstrski nadškof Vincent Nichols, med drugimi poslali britanski prestolonaslednik, valižanski princ Charles, nekdanji westminstrski nadškof, kardinal Cormac Murphy O‘Connor, nekdanji canterburyjski
nadškof Lord Carey in nadškof iz Southwarka Peter Smith.
Molitev za Cerkev na Slovenskem
V mašnem nagovoru je nadškof Nichols v izhodišče postavil
evangeljsko razumevanje sveta kot po eni strani grešnega prostora, ki mu Jezusovi učenci ne pripadajo, po drugi strani pa
prostora, kjer se uresničuje odrešenjsko poslanstvo. Napetost
med obema pomenoma v svojem življenju čuti ne le vsak posameznik, temveč je navzoča tudi v zgodbah narodov – tudi
slovenskega, ki se kot vsak drug narod zaveda, da je del božjega stvarstva v dobrem, pa tudi del sveta, ki se pogosto obrača od Boga – z vsemi posledicami, ki jih taka drža prinaša.
Bogoslužje v westminstrski stolnici je želelo izzveneti predvsem kot molitev za Cerkev na Slovenskem. Nadškof Nichols je orisal njene zgodovinske okvire in pri tem spomnil
na prizadevanja apostolov slovanskih narodov sv. Cirila in
Metoda, na zgodovino ljubljanske škofije, ki je bila ustanovljena leta 1461 in v nadškofijo povzdignjena leta 1961,
pa tudi na trpljenje in mučeništvo slovenske krajevne Cerkve zlasti po drugi svetovni vojni, ko je bilo na stotine duhovnikov obsojenih na zaporne kazni, ko so bili v valu revolucionarnega nasilja številni ubiti, mnogi pa prisiljeni v
begunstvo; ko je bilo cerkveno premoženje nacionalizirano, verski pouk izgnan iz šol, cerkveno šolstvo pa ukinjeno.
»Bogu se zahvaljujemo za nove možnosti, ki so se odprle v sedanjem času, po ustanovitvi Republike Slovenije, kljub ekonomskim, pravnim in političnim negotovostim, v katerih se
je znašla Cerkev na Slovenskem,« je sedanje razmere opisal
nadškof Nichols. Ob tem je pozval k molitvi, da bi se v prihodnje slovenski narod še bolj zavzeto obrnil k Bogu, kajti zgodovina nam razodeva, da ljudi, ki pozabijo na Boga, ki
mu obrnejo hrbet, prej ali slej zadene trpljenje. Brez Boga
človek postane predmet državnega nadzora, zgolj enota v
ekonomiji, volivec, ki ga je treba pridobiti in obdržati tudi z
manipulacijo, je med drugim dejal nadškof Nichols. Ker pa
je vsako človeško bitje veliko več kot to, je poslanstvo Cerkve, da vztrajno oznanja resnico o božji naravi človekovega
dostojanstva kot edini trdni podlagi za družbeno blagosta-
KORAK SPRAVE
Pri izhodu iz katedrale nadškof Nichols s škofom A.
Jamnikom, msgr. J. Pucljem in župnikom S. Cikanekom
nje. Da bi Cerkev lahko uresničevala to poslanstvo, pa potrebuje legitimen družbeni prostor in možnost delovanja.
Nadškof Nichols se je ob sklepu mašnega nagovora ozrl tudi
na korenine slovenske države, ki je pred dvajsetimi leti uradno razglasila svojo samostojnost, doživela začetek in konec
sovražnosti Jugoslovanske armade, se korak za korakom postavljala na lastne noge s sprejemom ustave, mednarodnim
priznanjem, pri katerem je imel pomembno vlogo Sveti sedež, članstvom v Združenih narodih, Natu in Evropski zvezi.
»Naj Bog blagoslovi Slovenijo, njene ljudi, njihovo vero in
še posebej katoliško Cerkev na Slovenskem. Naj na današnji
dan še posebej odmeva starodavni poziv preroka Ezekiela:
Vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog,« je svoj nagovor
sklenil nadškof Nichols.
»Sprava je znamenje moči«
Zbrane v westminstrski stolnici je v imenu Slovenske škofovske konference ob zaključku slovesnosti nagovoril ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Kot že pred njim
nadškof Nichols se je posebej zahvalil vsem, ki so pripravili
bogoslužje ob dnevu državnosti, zlasti Keithu Milesu, predsedniku Britansko-slovenskega društva, ki že leta vzorno
skrbi za povezanost Velike Britanije in Slovenije.
Škof Jamnik je mašo v zahvalo za slovensko samostojnost
označil kot pomemben korak v nadaljevanju procesa sprave
med Veliko Britanijo in Slovenijo, ki je najbolj prišel do izraza ob lanski zadostilni maši v Great Missendenu, pri kateri so
se spomnili tragedije slovenskih domobrancev in civilistov,
ki so jih britanske zasedbene oblasti s prevaro izročile jugoslovanskim revolucionarjem in tako večinoma v smrt, ter v
pobudi za ustanovitev skupne britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki naj bi raziskala še vedno ne scela razkrito ozadje tega dogodka. Ob tem velja spomniti, da je pobudo
za ustanovitev mešane zgodovinske komisije podpisalo okoli
1.600 ljudi. Njihovi podpisi so bili nedavno izročeni britanski
vladi, podobno dejanje pa v Sloveniji še ni bilo omogočeno.
»Blaženi papež Janez Pavel II. je nekoč zapisal, kako je sprava znamenje moči, poguma in notranje svobode, ki je delo
Svetega Duha. Na tem temelju moramo graditi nove odnose
in narediti nov korak k medsebojnemu prijateljstvu, ljubezni
in spoštovanju. Poznavanje in priznavanje zgodovinskih dejstev ob tem pomeni predvsem izziv, da z zaupanjem, radostjo in veseljem gledamo v prihodnost, saj morajo tudi težki
trenutki in preizkušnje, ki jih je slovenski narod doživljal po
drugi svetovni vojni, vse nas narediti še močnejše in trdnejše v globokem zaupanju, da je Bog stvarnik zgodovine,« je
britansko-slovenski spravni proces opredelil škof Jamnik.
Utrditev slovensko-britanskih vezi
Vodja Slovenske katoliške misije v Londonu Stanislav Cikanek je prebral pozdrav, ki ga je na udeležence slovesnosti
naslovil obrambni minister v prvi demokratično izvoljeni
vladi in nekdanji predsednik slovenske vlade Janez Janša.
Zahvalna maša ob 20. rojstnem dnevu Slovenije je tudi po
Janševih besedah velik dogodek, ki bo utrdil vezi med Slovenci v domovini in Veliki Britaniji ter med Slovenijo in
Veliko Britanijo, ki danes tesno sodelujeta v Evropski zvezi in Natu, kar že samo po sebi izpričuje daljnosežnost zgodovinskih sprememb, ki jih je doživela Slovenija od svoje
osamosvojitve junija 1991.
Ne le slovenska zastava ob ambonu, narodne noše in bandero s podobo brezjanske Marije – slovensko je bil obarvan tudi glasbeni del maše v westminstrski stolnici. London Gallus
Consort je pel mašo Missa super Sancta Maria Jakoba Gallusa, operna pevka Irena Preda pa je ob Mavovi Mati moja, venec pletem ob sklepu bogoslužja zapela tudi slovensko himno.
Miki Štefanič, novinar tednika Družina
Tudi slovenski veleposlanik s soprogo je bil pri slovesni maši.
7
KATEKIZEM
Deset
božjih zapovedi
Četrta zapoved
SPOŠTUJ OČETA IN MATER
455. Kaj ukazuje četrta zapoved?
Zapoveduje, da izkazujemo čast in spoštujemo svoje starše
in tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil oblast.
456. Kakšna je narava družine v božjem načrtu?
Mož in žena, združena v zakonu, sestavljata skupaj s svojimi otroki družino. Bog je ustanovil človeško družino in jo
obdaril z njeno temeljno zgradbo. Zakon in družina sta naravnana na blagor zakoncev ter na roditev in vzgojo otrok.
Med člani iste družine se vzpostavijo osebni odnosi in prvobitne odgovornosti. V Kristusu družina postane domača
Cerkev, ker je skupnost vere, upanja in ljubezni.
457. Kakšno mesto zavzema družina v družbi?
Družina je prvotna celica družbenega življenja. Je pred katerim koli priznanjem s strani javne oblasti. Načela in vrednote družine sestavljajo temelj družbenega življenja. Življenje v družini je uvajanje v življenje v družbi.
458. Kakšne dolžnosti ima družba do družine?
Družba ima dolžnost podpirati in utrjevati zakon in družino, ob spoštovanju načela subsidiarnosti. Civilne oblasti morajo spoštovati, ščititi in pospeševati pravo naravo
zakona in družine, javno moralo, pravice staršev in blaginjo v družinah.
459. Katere so dolžnosti otrok do staršev?
Otroci dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost),
hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z
dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in
svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli
v položaju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti,
so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.
460. Katere so dolžnosti staršev do otrok?
8
Starši, deležni božjega očetovstva, so prvi odgovorni za
vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere. Starši imajo
dolžnost ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot božje otroke. Kolikor mogoče se morajo zavzemati za njihove
telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter
jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati
jih v krščanski veri.
461. Kako starši vzgajajo svoje otroke v krščanski
veri?
V prvi vrsti z zgledom, molitvijo, družinsko katehezo in
udeležbo pri cerkvenem življenju.
462. Ali so družinske vezi absolutna dobrina?
Družinske vezi so sicer pomembne, niso pa absolutne,
ker je kristjanov prvi poklic hoditi za Jezusom in ga ljubiti: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene
vreden; kdor ljubi sina ali hčer bolj kot mene, ni mene
vreden« (Mt 10,37). Starši morajo z veseljem pospeševati hojo za Jezusom pri svojih otrocih, in sicer v vsakem življenjskem stanu, tudi v posvečenem življenju ali v duhovniški službi.
463. Kako se izvršuje oblast v različnih okoljih civilne družbe?
Vedno se izvršuje kot služenje, ki spoštuje temeljne človekove pravice, pravilno hierarhijo vrednot, zakone, distributivno pravičnost in načelo subsidiarnosti. Vsakdo mora v
izvrševanju oblasti iskati korist skupnosti rajši kot svojo in
se mora pri svojih odločitvah navdihovati ob resnici o Bogu, človeku in svetu. 464. Kakšne so dolžnosti državljanov do civilnih
oblasti?
Tisti, ki so podrejeni oblasti, naj na svoje predstojnike gledajo kot na predstavnike Boga; z njimi naj pošteno sodelujejo, da se bo javno in družbeno življenje dobro odvijalo. To
vključuje ljubezen in služenje domovini, volilno pravico in
dolžnost, plačevanje davkov, obrambo dežele in pravico do
konstruktivne kritike.
465. Kdaj državljan ne sme ubogati civilnih oblasti?
Državljan v vesti ne sme ubogati, kadar zakoni civilnih
oblasti nasprotujejo zahtevam nravnega reda: »Boga je treba poslušati bolj kakor ljudi« (Apd 5,29).
MLADINSKA STRAN
Kako naprej?
Večkrat sem že bil na duhovnih vajah. Na začetku se nisem znašel, potem pa sem počasi razumel vedno več od tistega, kar nam je duhovnik hotel povedati. Vedno nas je vabil k temu, da bi redno molili. Ko se vrnem z duhovnih vaj,
sem navdušen in prepričan, da bo odslej vse drugače. Toda že po tednu ali dveh je navdušenja konec. To še ne pomeni, da neham moliti, saj včasih zvečer poskušam z Bogom premisliti dan in prebrati kaj iz Svetega pisma, a moja
molitev ni posebej redna in tudi ne dolga. Toda ker ne molim redno, mi je takrat, ko se odločim, da bom molil, težko začeti. Velikokrat tudi nič ne čutim, da je Bog z menoj, kar sem zelo močno doživljal po duhovnih vajah. Kaj naj
storim, da bi bila moja molitev boljša in rednejša? Hvala za odgovor.
Tadej
»Popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce,« pravi spodu. Če si ne moreš določiti iste ure vsak dan, razmisli
prerok Ozej (2,16) svoji zaročenki. Nekaj takega se pri du- zvečer, kaj je v prihodnjem dnevu pomembno, čemu dati
hovnih vajah zgodi med nami in Bogom. Naše srce je nago- prednost in kdaj bo najprimernejši čas za molitev.
vorjeno med molitvijo, pri maši, po duhovnikovih besedah Aha, koliko časa? Tu ni predpisov, toda toliko, da se lahali preprostem stavku prijatelja. Zato je lahko začeti moli- ko umiriš in prisluhneš srcu. Pomembno pa je, da si mu
tev. Toda Bog nam govori tudi za čas po duhovnih vajah, za zvest, ker ga daješ Gospodu. Če si vzameš vsak dan deset
čas do naslednjega srečanja. Duhovne vaje bi pravzaprav minut zanj, prav. Če teden po duhovnih vajah ostaneš dve
lahko primerjali z bivakom, ki ga plezalci postavijo od časa uri v cerkvi, je velika verjetnost, da se boš kmalu navelido časa med vzponom na goro. V njem se pogrejemo, se ču- čal. Obenem je smisel molitve tudi v tem, da ostaneš odgodimo lepoti prehojene poti in novim razgledom, ki jih za- voren za svoje vsakdanje obveznosti. Sv. Frančišek Saleški
slutimo. Toda vmes, ko večinoma le hodimo in plezamo, ne priporoča Filoteji redno vsakdanjo molitev, ob tem pa dovidimo nujno vsega, kar obljubljajo postojanke. Kaj je torej daja, naj ne traja dlje kot uro, razen če duhovni oče izrecno ne ukaže drugače.
tisto, kar mi pomaga ohraniti zvestobo na poti?
Molitev je pomembna, kar si tudi sam zaslutil. Kaj storiti, Molitev mi pomaga preiti v preprost odnos do Boga in poda bi bila boljša, rednejša? Najprej želja po tem, da molim. stopoma prenesti vse svoje krščanstvo v življenje. V opoTudi če ničesar ne čutim, molitev dviga moje srce k Bogu. ro ti bo lahko tudi mladinska ali molitvena skupina ali kaDaje mu notranjo luč, ki se je mogoče ne zavedam, toda ob kšna druga oblika rednega druženja kristjanov, ki želijo
vsakdanjih odločitvah in opravkih me vodi v pravo smer. napredovati na poti k Bogu, in teh je na srečo pri nas veliko.
Morda si zastavljaš vprašanje, kakšna naj bo tvoja molitev.
Petra
Več načinov poznamo v Cerkvi in o njih bomo
spregovorili pozneje, toda pred vsako tehniko ali
obrazcem je pomembno srce. V molitvi sem tisti
trenutek, ko se postavim pred Gospoda kot njegov otrok, ali če ti je laže, kot prijatelj.
Vse drugo je dekoracija, ki ima pomen v tem, da
se laže izrazim. Potrebni zunanji pogoji so miren prostor, in če je mogoče, križ ali sveta podoba, ki te bo
spomnila na božjo navzočnost. Poskušaj si najti vsak dan tisti trenutek, ko veš, da se najlaže
umakneš, bodisi v cerkev bodisi v samoten prostor. Če je to tvoja soba, ugasni radio, tudi telefon
je moteč ... zagotovi si mir in tišino, kolikor je le
mogoče. Rednost ti bo olajšala vnaprej določena Rojaki iz hamburške skupnosti so šotor spremenili v božji hram in
ura. Takrat boš vedel, da je to čas, ki pripada Go- slavili Boga s skupno molitvijo.
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Višarski dnevi mladih – iz Beneške
Slovenije v Kanalsko dolino
Višarski dnevi mladih so kot leta poprej potekali nekaj dni
(od 4. do 7. avgusta) pred nedeljo, ko se na Svetih Višarjah srečajo tri Slovenije. Tudi tokrat je bila osemnajstčlanska skupina pisana v značajih. Naše druženje se je začelo
v idilični vasici na Ligu na Primorskem. Kratki predstavitvi programa in uvodnemu vsebinskemu delu, kjer nam je
udeleženec Dejan spregovoril o Slovencih v Italiji, je sledilo
spoznavanje in druženje. Po petkovem zajtrku nas je na Ligu obiskal domači župnik, Jožef Mikuš, ki nam je predstavil kraj in romarsko cerkev Marijino Celje.
Pot nas je nato vodila na Staro Goro – kjer je naš »sopotnik« Zvone Podvinski, duhovnik s Švedske, somaševal z
domačimi minoriti. Čeprav je samostanska cerkev Matere
božje na Stari Gori starodaven romarski kraj mnogih Slovencev, pa je v njej – za razliko od Svetih Višarij – čutiti
predvsem italijanski vpliv. Z gore smo se odpeljali v Špeter,
kjer smo se srečali z zanimivim domačinom in zagovornikom slovenske kulture Miho Korenom, ki nam je na prijeten in z lastnimi mnenji in izkušnjami podprtimi mislimi
približal Beneško Slovenijo nekoč in danes. Z njim smo obiskali tudi Landarsko jamo in počastili grobova dveh velikih Slovencev, Paskvala Gujona in narodnega buditelja Ivana Trinka. Program smo nadaljevali v Čedadu, kjer smo si
ogledali krščanski muzej in langobardsko dediščino. Utrujeni od vsebinsko polnega in vročega dneva smo se vrnili
na Lig. Po vsaj za nekatere prekratki noči smo v sobotnem
dopoldnevu obiskali zelo zanimivega in letom navkljub čilega matajurskega župnika Boža Zuanella, ljubiteljskega
zgodovinarja in sourednika časopisa Dom, ki je bil zaradi razkrivanja resnic o preganjanju Slovencev še nedavno
podvržen močnim pritiskom in sodno preganjan. Pot smo
nadaljevali proti Žabnicam, od koder smo se povzpeli na
Svete Višarje. V Ehrlichovem domu, kjer smo bivali, nas je
V Ehrlichovem domu
10
V Matajurju z gostom Božom Zuanello (tretji z desne)
zvečer obiskal gost Peter Gerdol, domačin, ki veliko dobrega naredi za ohranjanje slovenske kulture v Kanalski dolini
ter skrbi za nemoteno delovanje višarske žičnice in smučišča. V nedeljo smo sodelovali pri pripravah na tradicionalno romanje treh Slovenij in se udeležili programa.
Višarski dnevi mladih so namenjeni spoznavanju zamejstva – slovenskega prostora in ljudi, ki bivajo za našo mejo, kakor jih je dojela tudi udeleženka Tatjana, hkrati pa so
tudi priložnost za druženje in duhovno rast. »Človeka spremenita le dve stvari – šok ali pa odnos,« nas je pri sveti maši v višarskem svetišču nagovoril msgr. Janez Pucelj. Upam,
da morebitni šoki za udeležence višarskih dni niso bili prehudi, hkrati pa tudi, da jih bo kakšen odnos, ki se je vzpostavil pretekle dni, spremenil – v dobro.
Tisto, za kar se je treba potruditi ali celo boriti, ljudje navadno bolj cenimo, kot to, kar nam je samoumevno. O tem,
kar nam je samoumevno, najpogosteje niti ne razmišljamo.
Ta misel mi sedaj odzvanja kot nek zaključek po treh dnevih, ki sem jih preživela v okviru Višarskih dni mladih. Vesela sem, da sem imela možnost spoznati nove kraje, predvsem
pa Slovence, ki od nekdaj živijo v Italiji, da sem lahko prisluhnila njihovim zgodbam, s katerimi so me o mnogočem
poučili. Moram priznati, da sem o življenju tamkajšnjih Slovencev vedela zelo malo, tako o njihovi preteklosti kot življenju, ki ga živijo danes. Ob njihovem pripovedovanju so me
ganili s svojo ljubeznijo do slovenstva in domovine. Slovenci
smo klen narod. To potrditev sem dobila tudi v tem, ker kljub
vsemu osebe, s katerimi smo se srečali, niso izražale zamer,
sovražnosti, ampak so predvsem izžarevale odprtost, optimizem in vero v boljšo prihodnost, ki je na pohodu predvsem,
odkar je Slovenija samostojna država.
Zelo sem vesela, da sem bila lahko prisotna v tem programu, saj se mi zdi, da Slovenci, ki živimo v Sloveniji, mnogo
premalo vemo o naših rojakih in da premalo izražamo svojo pripadnost slovenskemu narodu.
Tatjana
MLADA SREČEVANJA
Beneška Slovenija skozi oči udeleženca
višarskih dni mladih 2011
Janez Turk je mlad geolog, ki se poklicno sicer ukvarja z raziskovanjem krasa, zadnjih 15 let pa skrbno zbira gradivo, ki se navezuje na Beneško Slovenijo, Rezijo, Kanalsko dolino, avstrijsko Koroško ter tudi Porabje, Goriško in Tržaško. Kot sam pravi, v prostem času rad zaide v kraje, vasi, hribe ali planine na obronkih
naših jezikovnih meja, kjer je veliko možnosti za zbiranje gradiva in spoznavanje tamkajšnjih ljudi.
Mihela
Janez, nam lahko poveš nekaj o zgodovini Beneških ja, vendar pa škode, ki je bila storjena, ljudem ne bo nikoli
možno povrniti. Številne vasi so zapuščene, mladine je maSlovencev?
Zgodovina Beneških Slovencev je zelo drugačna od zgo- lo. Na območju Nadiških dolin le dva duhovnika mašujedovine preostalega dela slovenskega naroda. V letih 1419– ta slovensko, to sta Božo Zuanella in Marino Qualizza, ven1797, ko so spadali pod Beneško republiko, so imeli tam- dar oba vstopata v osmo desetletje svojega življenja, njunih
kajšnji Slovenci popolno samoupravo. V zameno so stražili naslednikov pa ni. Italijanskih duhovnikov, ki bi se naučili
mejo z Avstrijo, njihova glavna naloga je bila predvsem pre- slovensko, praktično ni, velika svetla izjema je Renzo Calprečiti tihotapcem, da bi prek meje nosili razno blago. Pro- ligaro, ki mašuje v Terskih dolinah. Govoriti o prihodnosti
pad Beneške republike in prihod Francozov, ter kasneje Beneške Slovenije je težko, vendar so stiki z rojaki v samoAvstrijcev, je pomenil tudi konec samouprave za Beneške stojni Sloveniji poglobljeni, predvsem s Posočjem, na kateSlovence. V letih od 1797 do 1866 so bili prvič združeni v rega Beneške Slovence vežejo močne sorodstvene vezi. Prav
isti državi z ostalimi Slovenci. V upanju, da se bodo dobri to sodelovanje bi lahko v prihodnosti prineslo tudi več opstari časi vrnili, so navdušeno pričakali vrnitev pod italijan- timizma za kraje ob Teru in Nadiži.
ski kulturni vpliv. Njihova pričakovanja so se žal izkazala za Celotno besedilo, ki ga je pripravil Janez Turk, lahko prebezelo naivna – italijanski politični režim jih je želel kultur- rete na naši spletni strani: http://rafaelova.druzba.rkc.si/
no, predvsem pa jezikovno spreobrniti. Nastopili so tragični časi za Beneške Slovence, polni preganjanja in zaničevanja. Svoj vrhunec so doživeli v času fašizma s prepovedjo
uporabe slovenskega jezika ter v nedavnem času, ko so v
Beneški Sloveniji delovale tajne organizacije, katerih namišljen cilj je bil obramba Italije pred vplivi komunizma iz tedanje Jugoslavije, v resnici pa so preganjale vse zavedne Beneške Slovence. Tiste, ki so ostali zvesti slovenskemu jeziku,
so razglasili za državne sovražnike in komuniste.
Kako si doživel Beneško Slovenijo kot udeleženec
višarskih dni mladih?
Med 4. in 7. avgustom letos sem izkoristil še nekoliko drugačno priložnost za obisk dragih mi krajev – udeležil sem
se višarskih dni mladih, ki jih organizira Rafaelova družba. Danes v Špetru Slovenov deluje dvojezična osnovna
šola, kjer se otroci iz Beneške Slovenije učijo slovenskega
knjižnega jezika, vendar mnogi slovenskega jezika v vsakdanjem življenju ne uporabljajo. V šolo se vpisujejo celo
otroci tistih staršev, ki so bili zaradi težkih okoliščin v preteklosti prikrajšani možnosti, da bi se naučili maternega
jezika in te težke izkušnje ne želijo privoščiti tudi svojim Stopnice vodijo k Landarski jami, prvi z desne je Janez
otrokom. Vez s koreninami je močna in se ponovno obu- Turk, prvi z leve je domačin Miha Koren.
11
KOMENTAR MESECA
Dežela
smehljaja
V poletju, ki se izteka, vse kaže, da bodo
jesenski pridelki, vključno z grozdjem, dozoreli
nekoliko prej kot običajno. Čeprav ni bilo
pretirano vroče, so neurja s točo nekatere
predelke zelo prizadela in tam je letine že
konec.
Če živi narava nekako običajno, pa je vse drugače z družbenimi razmerami. Proslave ob dvajsetletnici države so bile številne. Značilno za letošnje je dejstvo, da so mnoge organizirali ljudje samoiniciativno in s tem pokazali, koliko
jim samostojna slovenska država pomeni. Tudi osrednja
državna proslava je bila prazniku primerna, čeprav ideološke narave aktualne oblasti ni skrivala. O okusih se pač ne
splača prepirati.
Naslov tokratnega zapisa nam izjemno zgovorno opisuje
aktualne slovenske razmere. Ljudje so kar na treh plebiscitih vlado kruto zavrnili, ta pa si tega niti ne jemlje pretirano k srcu. Vsaka normalna oblast bi pri tako visoki večinski volji proti odstopila, ta pa še kar naprej sanja, kaj vse bo
v Sloveniji uvedla. In to kljub temu, da zaradi izstopa dveh
vladnih strank iz koalicije uživa le tretjinsko podporo v
parlamentu. Kako je to mogoče? Enostavno! Stranki, ki sta
izstopili iz koalicije, vlado še vedno podpirata in glasujeta
za njene predloge. So v vladi in niso v vladi. Še vedno jih
povezuje tisto, kar jih je združilo ob oblikovanju vladne koalicije: neskončna želja po oblasti in sovraštvo do voditelja
največje opozicijske stranke Janeza Janše. Njemu pripisujejo krivdo za vse, kar je v državi slabega in narobe. Ko so vlado prevzeli, so večino ministrov prejšnje vlade tožili na sodiščih. Nič se iz tega ni izcimilo. Še več! Ministri aktualne
vlade morajo odstopati zaradi laži in okoriščanja. Zadnji
primer je mogoče še najbolj odmeven. Posloviti se je morala ministrica za notranje zadeve. Tako računsko sodišče kot
državna protikorupcijska komisija so ji predočili dejstva, ki
so povsem v nasprotju z njenimi trditvami o boju proti korupciji in zavzemanju za pravno državo. Zanimivo je dejstvo, da jo je opozicija prav zaradi istih grehov že dvakrat
12
interpelirala, vendar jo je
pozicija zaščitila. Organa,
ki sta jo spotaknila, vodijo
ljudje, ki političnih simpatij do nje ne skrivajo. Eden
je bil celo njen namestnik.
Dejstva so bila prekruta. S
tem so seveda tudi vsi tisti, ki so jo podpirali, zgubili verodostojnost. Tako bi
bilo v normalni državi. V
deželi smehljaja ni tako. Tu
ljudje ne sodijo po dejstvih, ampak po političnih opcijah.
Zlasti mediji na čelu z državno televizijo ne izpustijo priložnosti, da ne bi tolkli po opoziciji. Tako kot nekdaj po razrednih sovražnikih, nasprotnikih komunizma, ki so bili krivi
samo zato, ker se z njimi niso strinjali in so sploh obstajali.
Tako in tako niso imeli nobene besede v državi.
Slovenija je v gospodarski krizi, kar pove tudi število nazaposlenih. Toda vse bolj postaja jasno, da je bistvo krize v
morali, ne v gospodarstvu. To vlade pravzaprav niti pretirano ne zanima, saj želi biti na oblasti za vsako ceno. Namesto da bi priznala razmere in preverila podporo pri volivcih,
vztraja na oblasti. Cena ni važna. Obstoječa ustavno-pravna
zakonodaja namreč take nenormalne situacije ni predvidela in vlada lahko do nadaljnjega vztraja. Zaradi vladne večine, ki je in je uradno ni, bo namreč v parlamentu dobila
podporo nekdanjih prijateljev, ki so uradno v opoziciji. Situacija ni smešna niti nora, je bolestna in v takem primeru
je najpomembneje, da državljani to vidijo in ne obupujejo.
Državo imajo za svojo, vlade ne. Spominjajo me na tistega
kmeta Mlakarja, ki je pred 200 leti zibal v zibelki francoskega vojaka in govoril: »Vsaka stvar en cajt trpi, tako tudi
Mlakarjevo zibanje.«
Volitve morajo biti naslednje leto v jeseni. Mogoče bodo
kakšen mesec prej. Takrat, ko se bodo vladni možje naveličali igrati demokracijo in bodo dokončno doumeli, da niso
najpametnejši, najuspešnejši in najlepši, kar je za njih glavni kriterij za vladanje, in da obstajajo resnejši in odgovornejši ljudje, kot so oni. Novi vladi ne bo šlo na smeh, ker ne
bo izhajala iz obupa, ampak iz vere, da je možno in nujno
drugače in bolje. Težko bo. Slovenija ne bo več dežela smehljaja zaradi nemoči. Vrniti se bo morala na pot, ki jo je začela ob osamosvojitvi. Slovenci znajo biti tudi resni in odgovorni!
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Mesto slovenske
diaspore po
svetu
(iz predavanja na letošnjem Taboru Slovencev po svetu,
ki ga organizira Društvo Slovenija v svetu)
Slovenci sodimo med bolj emigrativne evropske narode;
delež pripadnikov zunaj državno organiziranega ozemlja
je okrog petine oziroma nekaj več kot pol milijona. Toda
ta množica je izredno raznolika in je ne moremo preprosto enačiti, saj so nekateri nosilci le nekaterih elementov
slovenske identitete. A bistvenega pomena je, da se na svoj
način vključujejo v slovenski kulturni prostor. Slovenska
diaspora se pogosto srečuje z večno dilemo preštevanja in
ugotavljanja, če s(m)o še in v kolikšni meri ter kdaj … Slovenci. In kdor to opazi, razume.
Raznolikost slovenske diaspore je rezultat tako
starosti (štejemo vsaj 130
let močnejših in šibkejših »valov« izseljevanja s
sklenjenega slovenskega
ozemlja; navadno štejemo
v »generacijah«), razlogov
(delitev na »politične« in
»gospodarske« izseljence
je, teoretično gledano, že
nekoliko zastarela in netočna, a uveljavljena in še vedno
uporabna), geografskega okolja (predvsem zaradi jezikovnih, kulturnih, političnih in gospodarskih okoliščin, v katere so postavljeni) in ne nazadnje tudi količine stikov z
drugimi deli slovenskega naroda. Geografsko ločen razvoj,
različen medgeneracijski prenos elementov identitete in
tudi osebna ter družinska stališča ustvarjajo tisto raznolikost, ki se zdi velikokrat ovira, kot že element dosežene
asimilacije (prevlade tujih vplivov) in torej stvar ogrožanja
»slovenskosti« navznoter in navzven. Neredko se to zrcali
v različni predstavi tega, kdo je (še) »Slovenec«. Vendar je
po drugi strani prav ta raznolikost v resnici odraz vitalnosti, da je v različnih okoljih in v odvisnosti od prej povedanih dejavnikov ohranila nekaj svojih posebnosti. Težava pa
je, kako to raznolikost (samo svojo in tudi tujo) razumeti
18. tabor Slovencev po svetu je letos potekal v Šmarjeških Toplicah. Kot je pri nas navada, smo pričeli tabor s sv. mašo, ki sta jo darovala dr. Janez Gril
in Zvone Podvinski s Švedske. Pri maši so peli dijaki iz Argentine. Po maši je v konferenčni dvorani hotela pozdravil predsednik društva dr. Branko Zorn,
predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Miro Petek in županja Šmarjeških
Toplic mag. Bernardka Krnc. Sledila je okrogla miza
pod vodstvom Federica Potočnika in Marjane Ayerbe Rant. Temo sta predstavila prof dr. Jernej Zupančič, ki je v uvodu povedal, da Slovenci sodimo med
bolj emigrativne evropske narode, saj živi zunaj države okrog petina prebivalcev, ki imajo jezikovne,
kulturne in identitetne prvine slovenskosti, čeprav še
zdaleč ne v enaki meri in načinu. Ta množica je posledica selitev v zadnjih 130 letih, na vse celine in zaradi različnih razlogov. Po eni strani je to skrb in bol,
po drugi pa tudi svetovljanska dimenzija slovenstva
in zaradi tega v prvi vrsti razvojna priložnost. V drugem delu se je posvetil vprašanju odnosa med tremi
političnimi dimenzijami slovenstva: nacije, manjšinstva in diaspore.
Lucija Lapuh je za tem predstavila svojo obsežno diplomsko nalogo, v kateri se je posvetila sodobnemu
razseljevanju, ki ga glede na vsebino še najlažje opredelimo kot beg možganov. Vendar je ta tok, predvsem
pa njegove okoliščine zaradi gospodarskih, tehnoloških in političnih, drugačen, ima drugačen pomen in
razsežnost kot pa »klasično slovensko izseljenstvo«.
V popoldanskem programu smo bili priča odličnih
nastopov dijakov iz Argentine, odličnega Fantovskega pevskega zbora Mi smo mi iz Clevelanda in zbora
Plastoform iz Šmarjeških Toplic.
Boštjan Kocmur, SVS
13
PRISLUHNIMO DOMOVINI
in živeti v konceptu široko opredeljenega »naroda«. Žal se
tu ne zavedamo, da prav ta raznolika vitalnost poudarja na
eni strani svetovljanskost slovenstva, na drugi pa ga povezuje v širše družbene kategorije. Tega se ne bi smeli bati;
ta dimenzija bi nam morala biti v ponos in izhodišče k notranji in zunanji širini razumevanja procesov, v katerih živimo. Od nas je v prvi vrsti odvisno, ali bo ta svetovljanska
raznolikost postala tudi uporabna kategorija našega dru-
ženja, ali pa se bomo zaradi nje (kakor že predolgo doslej)
predvsem ločevali. Razumeti moramo torej tudi svojo globalizacijo, saj nanjo lahko v veliki meri vplivamo in sooblikujemo njeno podobo in smernost delovanja.
Slovenska diaspora se mora torej najprej sama razumeti v
svoji večdimenzionalnosti.
izr. prof. dr. Jernej Zupančič
Beneška Slovenija danes in pred časom
S strokovno natančnim in narodnostno čutečim pogledom v preteklo in sedanjo problematiko Slovencev v Benečiji se je, na
prvo nedeljo v avgustu, začelo letošnje že 23. romanje treh Slovenij na Sv. Višarjah. Ker je bil slavnostni govornik prof. Viljem Černo, ki sam izhaja iz Terske doline, upravičeno zadržan, je njegove misli zbrani množici romarjev prebrala ga. Luiza
Cher. Beneški rojaki so bili še nedolgo tega priče velikim pritiskom s strani večinskega naroda, ki je že vse od leta 1866, ko
so Beneški Slovenci prišli pod Italijo, na različne, velikokrat na zelo krute načine poskušal zatreti vse, kar je imelo morebitni
pridih slovenskosti – izbris in poniževanje slovenske identitete, jezika in kulture. V svoji nameri so bila vsa dejanja usmerjena k izbrisu naroda kot takega. Profesor je v svoji predstavitvi posebej poudaril pomembnost in vlogo narodnozavednih
slovenskih duhovnikov in laikov, ki so se temu pritisku vseskozi junaško zoperstavljali najprej kot posamezniki, kasneje pa
so bili glavni organizatorji in buditelji k večji in aktivni organiziranosti raznih društev, šol in skupin, ki so v sebi gojila slovensko zavest. Beneška Slovenija danes pričakuje, da bi se ta pripadnost posameznikov realizirala še bolj vidno v obliki dvojezičnih vrtcev, šol, slovenskih maš, tiska in na različnih slovenskih kulturnih prireditvah.
Predavanju je sledila slovesna sveta maša v Marijinem svetišču, ki so ga romarji tudi letos napolnili do zadnjega kotička. Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres, ki je v homiliji poudaril pomembnost osebnega poguma in zaupanja, ki sta po njegovih besedah prvi pogoj za rešitev tako posameznika kot tudi naroda. In prav sedanji težki časi so za nas priložnost, da se izkažemo kot narod, ki ima vero in pogum. Samo tako bomo iz vseh preizkušenj izšli močnejši
in kot narod bolj povezani.
Po maši smo se tudi letos zbrali še na kulturnem programu na prostoru za cerkvijo, pri katerem je sodeloval pevski zbor Slovenski cvet iz Nemčije.
Romanja se je letos navkljub slabemu vremenu udeležilo zelo veliko slovenskih romarjev. Med njimi je bil kot predstavnik
vlade RS tudi državni sekretar na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Boris Jesih in štirje nekdanji slovenski ministri.
Ljubo Bekš
Na Sv. Višarjah smo prisluhnili zanimivemu predavanju o Beneških Slovencih
14
Somaševanje je vodil ljubljanski nadškof in metropolit
dr. Anton Stres
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Na Dunaju v stolnici svetega Štefana so se poslovili od Otta
von Habsburga, najstarejšega sina zadnjega avstro-ogrskega cesarja. Umrl je 4. julija, star 98 let. Pokopan je v cesarski
grobnici v kapucinski cerkvi skupaj s svojo soprogo. Pogreba se je udeležilo veliko evropskih državnikov in predstavnikov kraljevih družin. V imenu Slovenske škofovske konference se je pogreba udeležil ljubljanski pomožni škof dr.
Anton Jamnik.
*
V Strunjanu so blagoslovili novi križ. Stal naj bi na peči-
ni nad morjem že leta 1600. Njegov blagoslov je le eden
od dogodkov ob praznovanju 500-letnice cerkve Marijinega prikazanja v Strunjanu. Svetišče v Strunjanu je nastalo
v 13. stoletju, ko so benediktinci postavili majhno kapelo
sv. Marije. Leta 1463 je bila cerkvica prenovljena. Po Marijinem prikazovanju leta 1512 pa so zgradili novo. V Strunjanu je še posebej živahno na predvečer velikega šmarna,
ko se je pred skoraj 500 leti dvema domačinoma prikazala
Marija. V spomin in zahvalo za ta dogodek vsako leto pripravijo slovesno sveto mašo in procesijo s podobo Marije.
*
Vlada je obravnavala tudi dokument nadgradnje zdravstvenega sistema do leta 2020. Predlagane spremembe financiranja
zdravstvenega sistema predvidevajo ukinitev prostovoljnega
zdravstvenega zavarovanja in uvedbo splošne participacije, katere višina bo vezana na višino prihodka posameznika.
*
Kobilarno Lipica je ponovno pretresel pogin konj. S povsem enakimi simptomi kot marca je namreč zbolelo pet
konj, za dva je bilo obolenje usodno. Stanje ostalih treh konj
se je že normaliziralo. O dogodku je vodstvo Kobilarne nemudoma obvestilo Policijsko upravo v Kopru kot tudi pristojne inšpekcijske službe in Veterinarsko upravo. Direktor
kobilarne je prepričan, da vzroki za obolenje ne tičijo v sistemu oskrbe, varstva, krmljenja ali sledljivosti. Spomnimo,
da je Vurs marca potrdil, da so bile živali zastrupljene; kako ali s čim, pa ni znano.
*
Krištofova nedelja je v Sloveniji spet minila v znamenju misijonske akcije Miva. Kot že vse od leta 1987 je po župnijah potekal blagoslov vozil, prostovoljna nabirka pa je bila namenjena za misijonska vozila. Letošnje geslo je bilo
»Z veseljem darujem, življenja rešujem!« V 24 letih akcije so kupili že sto različnih prevoznih sredstev. Vsako prevozno sredstvo pomeni življenje, upanje za ljudi, kjer delujejo misijonarji.
Pivovarna Laško je prodala ajdovski Fructal, ki gre sedaj v
tuje roke. Srbski Nectar bo za predelovalca sadja z obratoma
v Ajdovščini in Kamniku odštel od 48 do 49 milijonov evrov
bruto kupnine. Ajdovska občina je od Nectarja izpogajala
podpis pisma, s katerim se je novi lastnik med drugim zavezal za dolgoročno jamstvo za socialno varnost vseh zaposlenih ter da bo odkupoval sadje domačih pridelovalcev.
*
Ob vseh stečajih in prisilnih poravnavah podjetij se stiske
Slovencev tudi letos ne zmanjšujejo. Samo na Slovenski Karitas so v prvi polovici leta razdelili več kot 1400 ton hrane, položnice pa plačali več kot 2000 družinam. Žal pa nič
ne kaže, da bi se situacija v kratkem izboljšala, pravi Peter
Tomažič. »Število ljudi, ki prihajajo k nam, se žal po naših
ocenah še nekaj časa ne bo zmanjšalo. Vse to, kar se dogaja
na zavodu za zaposlovanje, se neposredno zrcali v naših organizacijah, ko ljudje prihajajo k nam po pomoč, in kot kaže, se brezposelnost ne bo začela zmanjševati, tako se tudi
problemi ljudi ne bodo začeli zmanjševati, žal.«
*
Na prihodnje državnozborske volitve se že pripravljajo v
Novi Sloveniji. Predsednica Ljudmila Novak je ob 11. obletnici stranke povedala, da so si zadali velik cilj - doseči 10
odstotkov glasov. Prepričana je, da se lahko vrnejo v parlament. »Imamo najboljše možnosti, da postanemo prva
stranka, ki se bo znova vrnila v državni zbor. Ne samo to,
mi delamo tudi za več. S tem bomo dokazali, da je to mogoče, če se v stranki združujejo ljudje, ki jim vrednote veliko
pomenijo. Nove Slovenije ne združujejo kapitalski interesi,
prav tako nimamo v ozadju političnih botrov. Nas združujejo vrednote krščanske demokracije,« je bila odločna. N.Si
ima za volitve že evidentiranih 60 kandidatov, pripravlja tudi volilni program, ki ga bo predstavila jeseni. Meni, da bo
dobro sprejet. Novakova je poudarila, da se bodo med drugim zavzemali za bolj pravično gospodarstvo, večjo fleksibilnost trga dela, reformo dela sindikatov in pravično socialo. Največ dela bo prav na področju gospodarstva. To, tako
kaže, nevzdržno tone.
ŠPORT:
Rajmond Debevec je na evropskem prvenstvu v Beogradu
osvojil zlato medaljo v streljanju z malokalibrsko puško v
ležečem položaju. S tem se je tudi uvrstil na olimpijske igre
v Londonu. Največji uspeh je Debevec dosegel leta 2000, ko
je v Sydneyju osvojil zlato medaljo v trojnem položaju. V
Pekingu leta 2008 je bil bronast.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
V poletnih mesecih se med nami, slovenskimi rojaki v Združenem kraljestvu, na pastoralnem področju našega dela ne dogajajo prav velike reči.
Imeli pa smo velik dogodek 25. junija
2011, ob zahvalni in spravni sv. maši
v westminstrski katedrali, ki jo je daroval westminstrski nadškof mgr. Vincent Nichols ob somaševanju ljubljanskega pomožnega škofa msgr. dr. A.
Jamnika kot predstavnika Slovenske
škofovske konference, msgr. J. Puclja,
župnika S. Cikaneka in drugih duhovnikov, med katerimi je bil tudi tajnik
apostolskega nuncija v Veliki Britaniji.
Maše se je udeležilo veliko število slovenskih rojakov in njihovih angleških
prijateljev ter prijateljev Slovenije. Ta
dokaj veličasten dogodek še vedno
odmeva med nami na Otoku.
S. C.
Ivan Dežman (1921–2011) je odšel
v večnost.
Naš londonski rojak Ivan Dežman je
v starosti 89-ih let odšel v večnost 14.
julija. Od njega smo se poslovili 25.
julija s sveto mašo v župnijski cerkvi
»Our Lady of Lourdes« (Lurške Matere Božje) v londonski četrti Acton,
kjer je pokojni živel že od leta 1964.
Po maši smo se od njega poslovili še
na zahodnem londonskem pokopališču Gunnersbury, kjer smo mu ob
grobu zapeli priljubljeno cerkvenoljudsko pesem s pomenljivo kitico:
»Kadar pa morali bomo umreti …«
Pokojni Ivan je bil rojen 11. decembra
1921 v Ljubljani (na Ježici). Kot mlad
fant, ki je bil kmalu po vojni (1945)
vpoklican na služenje »titovske« vojske, se je hotel izogniti dolgemu vojaškemu roku in je pobegnil čez mejo. Pot begunca ga je najprej privedla
na Škotsko. Od tam je emigriral v Kanado, kjer si je za vrsto let dobil zaposlitev.
Po poroki s Pavlo Slovša (28. marca 1964 v Ljubljani) sta se zakonca
za stalno naselila v Angliji, v samem
Londonu. V četrti Acton sta kupila hišo in si ustanovila družino. Rodila sta
se jima Janika in nekoliko mlajši Bo-
Slovenski rojaki v narodnih nošah z brezjanskim banderom in slovenskimi
zastavami v westminstrski katedrali
16
Ivan Dežman, v starosti 89-tih let,
odšel v večnost
jan. Že kmalu pa je moral zaradi bolezni žene Pavle prevzeti skrb in popolno odgovornost tako za bolno ženo
kot tudi za otroka – vso svojo družino.
Skoraj ves čas je bil družini ne samo
oče, ampak tudi mati! Ivan torej zapušča svojo bolno ženo Pavlo, hčerko in
sina ter vnuka in vnukinji.
Bil je vse življenje pošten, delaven, iznajdljiv in skromen človek. Po poklicu je bil tapetnik in je bil pravi
mojster pri svojem delu. V začetku
svojega bivanja v Londonu je bil zaposlen pri znanem podjetju Lucas, ki
je izdelovalo dele za različne modele
avtomobilov. Kasneje pa je dobil delo, kjer je lahko opravljal svoj poklic
tapetnika.
Najbolj pa se ga bodo, posebno londonski Slovenci, spominjali po peki
odličnih, zelo okusnih potic. Pekel jih
je za slovenske prireditve, za britansko-slovensko društvo, za slovensko
veleposlaništvo in dostikrat je kako še
posebej okusno in svežo prinesel tudi v »Naš dom«, kjer se je redno udeleževal mesečne slovenske maše v naši slovenski kapeli. Za vse to mu bomo
vedno hvaležni in ga bomo pogrešali.
Za vso svojo veliko dobroto in zvestobo do bolne žene »Pavlce«, za predanost družini pa za dobroto in lju-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
bezen do vsega, kar je slovenskega,
posebno do slovenskih rojakov ter ne
nazadnje za njegovo zvestobo Cerkvi,
naj ga dobri Bog v nebesih nagradi in
ga sprejme med svoje izvoljene.
S. C.
Slavnostna sv. maša ob 400. obletnici cerkve Mariahilf
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
V nedeljo, 29. maja, je bilo zaključeno praznovanje 400. obletnice posvetitve ene najlepših sakralnih zgradb v
Gradcu – župnijske in romarske cerkve Marija Pomagaj s sliko Marije na
velikem oltarju, ki je delo dvornega
slikarja Giovannija Pietra de Pomisa.
Kot sem že omenila v prejšnji številki, so zaključno slavnostno mašo 29.
maja ob 10. uri brali sam apostolski
nuncij nadškof dr. Peter Zurbriggen z
Dunaja, diecezanski škof dr. Egon Kapellari, pater mag. Petru Farcas OFM
konv., pater Jože Lampret OFM konv.,
provincial p. Kos s Ptuja in drugi zastopniki minoritskega reda. Tudi naša
slovenska cerkvena skupnost Marija
Pred cerkvijo na Brezjah
Pomagaj v Gradcu je aktivno sodelovala pri tem praznovanju in se na ta
način zahvalila Materi božji. O nastanku Marijine podobe v cerkvi Mariahilf v Gradcu je znana legenda, ki
ima globok pomen:
Slikar de Pomis je zahteval mnogo
višja finančna sredstva, kakor je bilo
prvotno dogovorjeno in je nenadoma
oslepel. Šele ko se je ves obupan obrnil na Mater božjo z besedami »Marija Pomagaj« in se zaobljubil, da bo
njeno sliko naredil zastonj, se mu je
vrnil vid. Ta legenda nas uči, da materialna sredstva niso toliko pomembna in da lahko izgubimo občutek za
to, kar nas napravi srečne, notranje
bogate, vesele in zdrave. Tudi mi lahko postanemo slepi, kajti naše želje
po vse večjem materialnem blagosta-
nju nas lahko napravijo slepe za osebno srečo in za srečo sočloveka. Od leta 1611 so ljudje leto za letom molili
pred to čudodelno podobo z napisom
»Marija Pomagaj«, našli mir in tolažbo in tako duševno okrepljeni zapustili božjo hišo.
Želela bi poudariti, da smo se mi iz
slovenske cerkvene skupnosti »Marija Pomagaj« že prej na poseben način
zahvalili Materi božji. V soboto, 7. maja, smo se podali na romanje na Brezje na Gorenjskem. Ob 10. uri je bila sv.
maša, pri kateri je somaševal naš pater Jože Lampret. V baziliki sv. Vida
častijo milostno podobo Matere božje, ki jo je naslikal Leopold Layer 1814
in jo ljudstvo imenuje »Marija Pomagaj«. Leta 1907 jo je z dovoljenjem papeža Pija X. okronal ljubljanski škof
S pletarnico na otok Bled
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
dr. Anton Bonaventura Jeglič. Glavni
romarski shod je na praznik Marije
Pomagaj 24. maja. Leta 1988 je papež
Janez Pavel II. cerkev razglasil za baziliko in jo leta 1996 tudi obiskal. Leta 2000 je Slovenska škofovska konferenca baziliko razglasila za slovensko
narodno Marijino svetišče. Za to svetišče skrbijo frančiškani, ki so maja
2009 odprli romarski urad. V okviru
svetišča pa deluje tudi Frančiškanski
marijanski center in muzej jaslic.
Vsekakor pa je zanimiv tudi prostor
pred cerkvijo, ki ga je uredil arhitekt
Jože Plečnik. Po maši in po zahvalnih
molitvah in prošnjah pri Materi božji smo si v Begunjah ogledali razstavo
legendarne slovenske skupine bratov
Avsenik in se nato okrepčali v restavraciji CENTER Mihe Glušiča v Lescah.
Po izvrstnem domačem kosilu nas je
sprejel župan občine Bled dr. Janez
Fajfar. Z velikim navdušenjem nam je
pripovedoval zgodovino in anekdote
o nastanku Bleda, Blejskega gradu in
seveda Blejskega otoka s cerkvico, ki
je posvečena Marijinemu rojstvu in je
prvič pisno omenjena šele leta 1185.
Cerkev so prvič razširili briksenški
škofje, ki so leta 1004 posest dobili v
dar od cesarja Henrika II. Cerkev je
kasneje bila še nekajkrat prenovljena,
leta 1511 zaradi potresa, ki jo je skoraj popolnoma uničil. Največjo prenovo je cerkev doživela leta 1698, ko
je dobila današnjo baročno podobo.
Leta 1655 sta bila zgrajena stopnišče
in kapelica Matere božje, ki ju je dal
zgraditi tedanji oskrbnik cerkve Maks
Petschcher. Težko smo se poslovili od
župana dr. Janeza Fajfarja, saj nam je
prikazal veliko zanimivosti, o katerih
še sploh nismo slišali. Toda pletarnica nas je že čakala, da nas povede na
otok k cerkvici. Nekateri, ki so že večkrat bili na otoku pri cerkvici, so osta-
18
li v restavraciji in si privoščili najboljše kremne rezine na svetu.
Polni radosti in notranje bogati smo
se vrnili v Gradec.
mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
GENK – OPGLABBEEK
10. junija letos je umrl zelo spoštovan
Slovenec Jože Kidrič. Od njega smo se
poslovili slovenski rojaki in mnogi prijatelji Flamci 15. junija v cerkvi v Opglabbeeku. Pri poslovilni maši, ki jo je
vodil flamski župnik, je pel skoraj polnoštevilni zbor Slomšek. Domači so
izrecno želeli, da bi bil navzoč tudi slovenski duhovnik. Ker je bil msgr. Janez
Pucelj zadržan, sem somaševal nekdanji župnik v Belgiji Lojze Rajk. V imenu Slovenske katoliške misije v Belgiji
sem se mu zahvalil za številno pomoč
in požrtvovalnost v času rajnega msgr. Vinka Žaklja, pa tudi v času mojega 10-letnega župnikovanja v Belgiji.
Flamski župnik je zelo lepo opisal Jožeta kot kristjana in kot človeka.
V imenu slovenskih rojakov se je od
njega poslovil Bernard Žabot.
čije, Italije in Avstrije v Belgijo, kjer si
se končno ustavil in našel delo v rudniku v Eidenu.
Po svojem prihodu v Belgijo si se kmalu pridružil slovenskim društvom. Bil
si član tukajšnjih društev sv. Barbara,
Slomšek in Naš dom in dolgoletni član
upravnega odbora Slovenske katoliške
misije od njenega začetka. Navezal si
stik s slovenskimi rojaki in med njimi
spoznal tudi Angelco Gole – svojo bodočo življenjsko družico.
V Opglabbeeku sta si z ženo zgradila
svoj dom. Rodil se vama je sin Rudi,
v katerega sta polagala vse svoje upe.
Vendar je njegova prezgodnja smrt
vse prehitro prekrižala vajine načrte.
Sedaj si se mu pridružil tudi ti.
Klub vsemu, kar se je dogajalo po vojni, si ostal veren in ponosen Slovenec.
Bil si reden obiskovalec slovenskega
bogoslužja. Po svojih močeh si bil vedno pripravljen pomagati gmotno in
fizično vsakemu izseljenskemu dušnemu pastirju. Gospod Vinko Žakelj te
nam je dajal vsem Slovencem za zgled.
Dragi naš Jože, v imenu društva Slomšek se ti iskreno zahvaljujem za vse
tvoje požrtvovalno delo in skrb. Vedno si bil pripravljen pomagati, kjerkoli je bilo potrebno. Iskrena hvala za
vso tvojo požrtvovalnost.
Lojze Rajk
Jožetu v slovo
Dragi Jože,
vse nas je presenetila nenadna vest o
tvojem slovesu, še posebno tvojo ljubo ženo Angelo, snaho Wieske, vnukinjo Sonjo, vnuka Marija ter pravnuke.
Mnoga vprašanja o dogodkih v človekovem življenju nam ostanejo neodgovorjena. »Skrivnostna so pota Gospodova.«
Rodil si se pred 87 leti v Negonjah pod
Donačko goro. Druga svetovna vojna
te je pognala v širni svet preko Nem-
Rajni Jože Kidrič ob ženi Angelci na
romanju 2008
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Takih sodelavcev, kot si bil ti, je malo med nami. Dobri Bog naj te obilno
nagradi za vsa tvoja dobra dela. Dragi Jože, slovenska skupnost, še posebno člani društva Slomšek, te bomo pogrešali. Ostal boš za vedno zapisan v
naših srcih. Zbogom, dragi Jože in nasvidenje nad zvezdami!
Počivaj v miru v zemlji druge domovine, kjer si boš končno odpočil!
Bernard Žabot
Prijeten utrinek na vrtu družine Radigue v Cormeilles en Parisis.
F
R
A
N
C
I
J
A
CHATILLON –
CORMEILLES EN
PARISIS
26. junija je župnik Jože Kamin zaključil akademsko leto z zadnjo sveto mašo pred počitnicami, ki je bila tudi slovesnost prvega svetega obhajila malega
Aleksandra Radiguea. Navzoč je bil tudi diakon Ciril Valant in žena Tereza,
ki sta se lepo potrudila pri duhovni
pripravi prvoobhajanca. Nekateri naši rojaki so že odšli na počitnice, drugi
pa so pripravljali kovčke, a je bila kljub
odsotnosti mnogih slovesnost lepa in
duhovno nagovorljiva, tako za prvoobhajanca, ki je sodeloval pri sooblikovanju liturgije, kakor za njegovo družino
in sorodnike, ki so sodelovali in peli tako slovensko kakor francosko pod taktirko naše drage gospe Minke. Ob koncu evharistije smo na dvorišču naše
misije obdali prvoobhajanca in naredili nekaj spominskih posnetkov.
Popoldan se je odvijal na domu Aleksandra in njegovih staršev Ingrid, roj.
Penko, in Arnauda Radiguea. Sonce
je kar močno pripekalo, a velika miza
pred hišo je bila v senci. To hišo so si
pred osmimi leti sezidali v kraju Cor-
meilles en Parisis, ki je oddaljen kakih
25 km severozahodno od Chatillona.
Od starih staršev Marije in Ivana Penka je Aleksander oddaljen le za kakšno
ulico in nekaj krajših ovinkov. Na njihovem vrtu, kjer smo v večernih urah
pokramljali, se opazi delavnost in urejenost primorske duše, ki ne samo da
ima vsega, kar marljiva gospodinja potrebuje za v lonec, ampak tudi vsakovrstno sadno drevje, kot so smokve in
kakiji, ki jih vsako jesen tako radodarno deli. Mlajša kot starejša družina sta
na obrobju Pariza še kako srečni. Na
tem predelu mesta so od leta 1885 pa
do danes pridobivali in proizvajali najfineši mavec za umetniške namene. To
je bil tudi največji odprti rudnik Evrope na prostem, iz katerega so kopali
rudnino in iz nje pripravljali mavec. V
večernih urah sem se poslovil od naših gostiteljev in se po eni uri zjutraj
pripeljal do mlina v Thicourtu, poln
vtisov in hvaležnosti do vseh, ki so na
svojski način sooblikovali evharistično
in prijateljsko mizo.
Jože Kamin
FREYMINGMERLEBACH
Na župnijskem dvorišču v Chatillonu s prvoobhajancem Aleksandrom
Radigueom.
Pri Slovenski katoliški misiji v Merlebachu smo v letnem programu dolo-
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Dvojezični molitveni postanek sredi vzpona na hrib Gargas na višini 2207 m
čili, da obiščemo v letu 2011 Marijino
svetišče Salette, in to za vikend binkoštnih dni.
Vremenska napoved za binkoštne dni
ni bila prav razveseljiva.
Ko smo se peljali proti zbirališču, smo
imeli še kar zaspane oči, saj je bil odhod določen za četrto uro zjutraj. Toda ko je motor avtobusa naznanil odhod, smo se vsi z veseljem in zbujenih
čustev odpeljali na tridnevno romanje. Ob prvih kilometrih potovanja
nam je Bog poslal še rahle kapljice
dežja. Sprejeli smo jih kot božji blagoslov. Toda že med potjo se je nebo
razvedrilo, objeli so nas sončni žarki,
ki so nas vse razveselili, saj nam je bilo potem vreme skozi naše tridnevno potovanje močno naklonjeno. Pot
do cilja je bila dolga 750 km. Marijino svetišče Salette se skriva med zastorom gorskih hribov Alp. Toda ko
dospeš, se ti odkrije kraj, kjer kraljuje
nebeška Mati in ti zastane dih ob lepoti, ki jo je ustvarila božja roka.
Prva postaja našega potovanja je bil
ogled največjega kartuzijanskega muzeja v mestu Voiron. Prava zibelka
največje kartuzije v Franciji. Ustanovljena je bila že v letu 1084 in do danes
20
neprekinjeno deluje. Je last reda menihov kartuzijanov, enega najstarejših redov krščanstva. Najprej smo se
okrepčali, nato smo si ogledali ob kratkem dokumentarnem filmu življenje
in začetek dela menihov. Ob ogledu
smo se spomnili tudi na naše slovensko Pleterje. Skupina si je ogledala tudi
eno največjih kleti likerjev na svetu in
žganjarnico menihov, ki slovijo danes z bogato zgodovino svojih izdelkov.
Od tu smo nadaljevali pot mimo Grenobla do mesta Visille. Načrta poti
smo se kar držali, saj je ob tako zgoščenem programu treba upoštevati čas.
Ogledali smo si znameniti zgodovinski
grad, ki ga je obnovil v XVII. stoletju
grof Lesdiguières, zadnji francoski vrhovni poveljnik vojske. Danes je grad
prenovljen v muzej in je mesto Visille
z gradom in vrtom ena prvih turističnih točk okraja. Naužili smo se lepot
grajskega parka in njegove svežine, ki
se razteza kar v dva kilometra dolžine.
Grad s čudovitim parkom spada pod
spomeniškim varstvom od 23. avgusta 1991.
Proti večeru smo dospeli do zaželenega kraja v gorskem svetu srca Alp v višini 1800 metrov.
Odkril se nam je magični svet, ki bi
ga ob njegovi lepoti še pesniško pero
s težavo opisalo. Jaz bom kar s preprosto besedo potrdila in napisala občutek vseh dospelih romarjev. Priznali
so, da je to drugi svet, svet lepote, naravnih čustev, svet miru, duševnega
pokoja, duhovne zbranosti in molitve.
Ob prihodu smo se nastanili za prenočevanje, hiteli k večerji in že smo
se zbrali z baklami v baziliki, pri molitvah za uvod k procesiji okrog Marijinega kipa, kraja, kjer se je prikazala Marija 14-letni Mélanie Calvat in
11-letnemu Maximinu Giraudu 19.
septembra 1846 iz vasi Corps, ko sta
pasla čredo ovc v kraju Salette.
Naslednji dan ob 10.30 se je napolnila
bazilika z vsaj petsto romarji iz različnih predelov Francije in iz različnih držav Evrope. To je sveti kraj, kjer se zbirajo romarji iz vseh celin in zavzema
drugo mesto za Lurdom. Za marsikoga je Salette neznani kraj, vendar Marijino svetišče Salette sega v širni svet.
Oltarno mizo je obkrožalo veliko duhovnikov, med katerimi je bil tudi naš
župnik Jože KAMIN. Po obhajilu smo
imeli slovenski romarji prednost, da
smo zapeli v slovenskem jeziku najlepšo Marijino pesem Lepa si, lepa si,
roža Marija. Ko smo po sveti maši stopili iz cerkve, so nas objeli sončni žarki in še olepšali ta čudoviti alpski svet.
Popoldanski čas je preživel vsak po
svoji želji. Najbolj hrabri in čvrstega
koraka so se odpravili kar na visok hrib Gargas nad Saletteom, ki se dvigne na 2207 metrov. Sonce jih je ogrevalo in sinjina neba je blestela ob
sončnih žarkih, ogrevala njih srca in
hvalili so Boga stvarnika za čudovito
obzorje narave v slovenskem in francoskem jeziku. Na večer smo se ponovno zbrali pri
procesiji in pogled na množico ro-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
marjev je bilo za vsakega opozorilo in
razmišljanje, zakaj se je Marija prikazala otrokoma v joku. Na sebi je nosila velik križ, orodje klešče in kladivo
in po otrocih poslala sporočilo brezvernemu ljudstvu za spreobrnjenje. In
že leta 1872 so se začela masovna svetovna romanja v Salette.
Slovenski romarji smo ob tem večeru molili in peli v domačem jeziku.
Predstavniki cerkve so nam dodelili,
da smo molili z njimi Zdrava Marija
in peli slovenske Marijine pesmi. Srce vsakega posameznika je napolnila
sreča in z Marijinim blagoslovom smo naslednje jutro zapustili ta sveti kraj. Ob 8. uri smo se poslovili in ubrali pot proti mestu Annecy ter z veseljem merili salettske serpentine in po
triurni poti dospeli do cilja. To je bila
zadnja točka našega romanja, ogled
mesta Annecy. V času 15. in 16. stoletja so mesto imenovali Rim v Alpah
ali še pogosteje Benetke Alp. Danes je
razdeljeno na stari in novi predel. Mesto krasi grad iz XII. do XVI. stoletja,
danes obnovljen v muzej in je bil vpisan v spomeniško varstvo leta 1993.
Mesto Annecy je bogato z zgodovinskimi spomeniki. Veliko cerkva, kakor
bazilika, katedrala sv. Petra in še veliko drugih se dviga v ponos mestu. Annecy je zelo turistično in slovi po naravni lepoti. Stari kakor novi predel
mesta je obdan z ogromnim jezerom,
v katerem odsevajo visoki hribi Savoje.
Ko smo se okrepčali s kosilom okrog
14. ure, smo se poslovili od vseh naravnih lepot, ki nam jih je nudilo tridnevno romanje. Pot smo ubrali proti
domu skozi Švico in dospeli do mesta Colmar, kjer smo se v prelepem
mestnem parku ustavili. Naš prijeten
vodič Bruno nas je na koncu počastil
s prijateljskim kozarčkom. Naslednji
dan je namreč praznoval 54. rojstni
dan. V zelo pozni uri smo dospeli v
Merlebach. Utrujeni, toda veseli smo
se razšli v prijateljskem duhu in prepojeni z nepopisno lepimi spomini. Jožica CURK
H
R
V
A
Š
K
A
PULJ
Slovensko kulturno društvo
»ISTRA« iz Pulja praznovalo
10. obletnico obstoja
»Ovacije za puljski Encijan v Italiji« je
bil naslov v dnevnem časopisju Glas
Istre po uspešnem koncertu pevskega
zbora Encijan. Sodelovali smo na 42.
reviji vokalne glasbe »Primorska poje«. Revijo je organiziral zavod za kulturne dejavnosti Republike Slovenije,
Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev, Zveza
slovenske katoliške prosvete Gorica in
Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst.
Na koncertu v Gorici smo bili edini
predstavniki iz Hrvaške. Srečanje so
spremljali RTV Slovenija, RTV Koper,
italijanski RAI in lokalni mediji.
30. aprila smo se v zgodnjih jutranjih
urah z avtobusom podali v Sevnico, kjer smo si z zanimanjem ogledali tamkajšnji grad in njegove znamenitosti. Radovednost nas je zvabila na
hrib Sv. Lovrenca, ki je znan po bujni poraščenosti z lepo modro cvetlico
encijan (glej sliko), po kateri ima tudi
naš pevski zbor svoje ime. Presenečeni smo bili nad slikovitostjo in lepoto
modrih pobočij, ki so nas obkrožala.
Naslednji dan, 1. maja, pa smo se sprehodili po prelepem vrhu Lisce, kar
je bil prečudovit uvod v prvomajsko
proslavo, kjer smo nastopili skupaj s
pevskim zborom Lisca iz Sevnice. Za
odlično glasbeno spremljavo so poskrbeli Tea Silađi na klavirju, Silvano
Kalagac na violini, Alen Belullo na kitari in Franko Strmotić na bongosih.
Ob godbi na pihala smo pozdravili
prihod pohodnikov in se ob živi glasbi poveselili do poznega popoldneva.
Kar hitro v maju smo se spet podali na
planinski izlet v znano – neznano Istro. Korake smo pod vodstvom poznavalca in inštruktorja Borisa Stermotića, ki nam je pojasnil pomembnost
tega strokovnega izleta »Preživetje v
naravi«, usmerili v Čičarijo proti Koritom na Učki. Poleg 7–8 km pohoda
smo pozornost tokrat namenili proučevanju narave. Poudarek je bil na učenju tehnik orientacije, vezanju vozlov
in spoznavanju zdravilnih rastlin. Doživetja v tem prekrasnem okolju so nas
neposredno pripeljala do nadaljevanja
raziskovanja narave in že smo se proti
koncu meseca maja znašli na festivalu
samoniklih in zdravilnih rastlin v Vodnjanu. Po vrnitvi v Pulj smo na razstavi članic delavnice Zdravo življenje že
pod vodstvom Alojzije Šehović občudovali predstavitev samoniklih užitnih
in zdravilnih rastlin našega področja.
Tik pred koncem meseca maja smo se
udeležili še izleta v Vintgar in na Bled.
Tudi po hitrem vstopu v mesec junij
smo se že zbrali v galeriji našega društva in prisluhnili predavanju gospe
Polone Sketelj iz ljubljanskega Slovenskega etnografskega muzeja o domu
in družini. To je bil uvod v dneve slovenske kulture 2011.
Sredi junija pa že uživamo ob otvoritvi prekrasne razstave slik akademskega slikarja Dražena Turkovića, lju-
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenci iz Pulja pred gradom Sevnica
bljanskega srednješolca in milanskega
študenta, ki danes živi in dela v Pulju. Razstavo smo postavili v naši Galeriji slovenskega kulturnega društva
»Istra« v Pulju in doživlja navdušena
priznanja obiskovalcev.
V enaindvajsetem dnevu meseca junija pa smo se združili v Domu hrvaških braniteljev, da bi na svečani
akademiji nadvse slovesno in radostno proslavili 10. obletnico ustanovitve našega slovenskega kulturnega
društva. Začelo se je s 15 zanesenjaki, danes nas je 500. Zbranim članom in gostom je o nadvse uspešni
prehojeni poti spregovorila predsednica Klaudija Velimirović, svoje vtise o začetnih korakih pa je podala tudi prva predsednica društva
Alojzija Slivar. S ponosom sta opisali izjemne dosežke društva: organiziranje delavnic, številnih odmevnih
razstav, ustanovitev izjemno uspešnega in hitro uveljavljenega pevskega zbora Encijan,
izdajo knjig in ustanovitev glasila
društva Mavrice. Posebno veseli so
tudi, da so se društvu priključili mnogi domačini, ki ne govorijo slovensko.
Zbor so pozdravili tudi častni gostje
Milan Grlica, predsednik slovenskega
kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke, zatem Rudi Merljak iz urada slovenske vlade za Slovence zunaj
22
Puljski Slovenci na Prešernovem trgu v Ljubljani
Slovenije ter zastopnika mesta Pulja
ter istrskega županstva Erik Lukšić in
Patricija Smoljan.
Prireditev so popestrili in obogatili mnogi nastopajoči z globoko v srca
segajočim in pestrim programom. Seveda je najprej zbor Encijan pod vodstvom dirigentke Paole Stermotić postregel s presenetljivim pevskim in
svetlobnim učinkom uvodne pesmi
»Živijo Slovenci« ter izvedbo spleta slovenskih narodnih pesmi, kar je
povzdignilo občinstvo v neizmerno navdušenje. Nato je na citre čudovito zaigral Peter Napret, zatem so
na mandoline nežno zabrenkali člani
KUD-a Lino Mariani pod vodstvom
Ivana Štekarja. Nekaj svojih čudovitih
klavirskih zvokov pa je v naša ušesa
položila še Tea Silađi. Izjemno lepe iskrice v naših srcih je z doživetim programom prižgal Vlado Kreslin, ki je
Navdušujoči Vlado Kreslin pri
Slovencih v Pulju
doživel topel sprejem in poskrbel za
prisrčno navdušenje občinstva. Konec
njegovega izvajanja je privabil občinstvu še solze sreče, ko ga je zbor Ecijan
spremljal z refrenom »Daleč je moj
rojstni kraj«. Ves večer je zelo uspešno
vodila naša nepogrešljiva prof. Jasmina Ilić Draković.
Prireditev je spremljala in popestrila
zanimiva razstava o 10-letni prehojeni poti društva, ki sta jo pripravili Viviana Velkavrh in Jasmina.
Takoj po teh lepih utrinkih našega
društvenega življenja pa smo se že
znašli na Mestnem trgu v Ljubljani na
srečanju Slovencev iz zamejstva in sveta. Prireditev je nosila ime »DOBRODOŠLI DOMA« in je bila namenjena
praznovanju 20. obletnice samostojnosti države Slovenije. Po službenih
podatkih živi zunaj domovine okrog
500.000 Slovencev, kar je četrtina sedanjih prebivalcev Slovenije. Naš pevski zbor Encijan je s ponosom sprejel
povabilo in izvedel štiri pesmi.
Takoj zatem pa smo nadaljevali v
»Etnogaleriji Škrina«, kjer je prav tako sodelovalo naše puljsko društvo z
zborom Encijan, ki je izvedel kratek
nastop in požel navdušen sprejem. Nastop je bil posvečen predstavitvi knjige
»Grožnjan - istrsko mesto umetnikov«
avtorja akademskega slikarja Roka Zelenka, ki živi in dela v Grožnjanu. Na
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
70 let predsednice društva Klavdije Velimirović
predstavitvi nas je pozdravil Rudi Merljak z urada vlade Republike Slovenije
v imenu ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjana Žekša. Prireditev je vzbudila mnogo globokih čustvenih spominov, srečanj in doživetij.
Naslednji dan, v soboto, 2. julija, pa nas
je že čakalo sodelovanje in nastopanje
na znamenitem festivalu istrske narodne glasbe in plesa »BARBAN«. Naše
Slovensko kulturno društvo »ISTRA«
je nastopilo kot gost programa.
Naš »Encijan« je pod taktirko prof.
Paole Stermotić spet zablestel s spletom slovenskih narodnih pesmi in izvedbo prekmurske »Ne ouri, ne sejaj«,
obvezno »Lipo« ter slovensko uspešnico »Zemlja pleše«.
Nadvse uspešno sezono delovanja našega društva pa smo slovesno zaključili nekaj dni kasneje na proslavi 70. rojstnega dne predsednice našega društva
Klaudije Velimirović, ki nas čudovito in
nadvse uspešno vodi že šesto leto in se
nikoli ne ustraši težav ali zaprek ter nas
varno popelje v občutke zadovoljstva in
ponosa. Hvala Ti, naša draga predsednica. In hvala vsem članom društva za
tvorno in predano sodelovanje.
Prisrčno pozdravljamo vse Slovence
po svetu! Slovenci iz Pulja
Za SKD »Istra« v Pulju
Ivanka Koletnik
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Kako hitro čas beži. Počitnice minejo kot trenutek in vsak čas bo tu jesen.
Čeprav pravimo, da je poletje čas »kislih kumaric«, ko časopisi (ki čakajo
na take ali drugačne senzacije) ne vedo, o čem bi pisali, je pri nas v Berlinu
drugače. Junij je bil zelo pester s prireditvami v okviru Slovenske katoliške misije.
V soboto, 18. junija, je praznovala
abrahama naša zvesta in zelo prizadevna faranka Betka Bonifarti. Tudi
njen mož Jože nam je vedno rad pomagal, bil je član ŽPS in je uspešen
slovenski podjetnik v Berlinu. Betka
pa je kot mravlja vedno pripravljena
na pomoč. Na prireditvah je rada pomagala v kuhinji in po njih tudi pri
pospravljanju. Odzove se k vsaki akciji. Po rodu je Poljakinja, a odlično
govori prekmursko. Je zelo prijetna
in priljubljena med ljudmi.
Na dan državnosti, 25. junija, je praznovala okroglih 60 let Božica Horvat, Hrvatica, poročena z Jožefom Horvatom iz Hotize. Tudi Božica je zelo
aktivna v misiji. Oba z možem rada
pomagata na vsaki prireditvi, še posebej ko je treba pospravljati. Tudi sicer se rada udeležujeta prireditev, saj
ju imajo ljudje radi. Imata dva sinova:
Roberta in Denisa, ki sta njun ponos.
Lepo jih je videti, kako se imajo radi.
Na praznovanje sta od doma prišla Jožetova sestra Rozina in njen mož Alojz.
Po slovesnosti v cerkvi v čast 20 let
stari domovini je bilo v veliki dvorani
res lepo slavje, ko je dr. Boštjan Dvoržak, predsednik Slovenskega svetovnega kongresa za Nemčijo, z Urško Makovec in Marijo iz Slovenije naredil lep
kulturni program v čast dveh mladih
držav, domovine Slovenije in sosednje
Hrvaške, kot simbol povezanosti, kakršne so vidne v veliko mešanih zakonih,
kot je zakon Božice in Jožeta Horvata.
V nedeljo, 26. junija, smo imeli skupaj z nemško župnijo tradicionalno
procesijo v čast sv. Rešnjemu telesu. Tudi tu so se pokazale nevidne niti povezanosti. Nemška župnija je naša gostiteljica in slovenski oltar je bil
okrašen s čudovitim cvetjem v čast
rojstnega dneva naše domovine. Procesijo smo zaključili s slovenskim blagoslovom za vse nas, za Berlin in Slovenijo. Bilo je ogromno ljudi, kar je
lepo znamenje vere v velikem mestu.
Nemški župnik Edgar Kotzur pa je na
naš praznik domovine praznoval 75
let. Vse se je lepo ujemalo ...
Prišel je mesec julij in 9. julija je Daryel z nami praznoval svojo novo odločitev, ker je našel prednike v Sloveniji,
da je postal Slovenec. Ni manjkalo ne
pršuta in ne terana, sam je spekel slovensko potico, skuhal slovenski golaž
in ameriško fižolovo juho. Res se je iz-
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Župnik Dori s svojo ministrantko Mojco Mavrin
kazal in kar takoj aktivno postal pravi
Slovenec. Pri vsem mu je pomagal prijatelj dr. Boštjan Dvoržak. Prišli so tudi
njegovi prijatelji iz Amerike in Izraela.
Čez štirinajst dni, 23. julija, sta skupaj
praznovala velik prijatelj Slovencev in
Dorijev »kaplan«, upokojeni duhovnik Gerhard Mahlow, ki se uči slovenskega jezika in naša prizadevna župljanka Vera Gabor. Župnik Gerhard je
praznoval zlato mašo – 50 let duhovniškega poklica, Vera Gabor pa rojstni dan. Vera je zelo lepo vse pripravila in skuhala jedi za oba slavljenca
in goste. Darja Guzaj je župniku Gerhardu podarila torto in on jo je ponosno razrezal. Z nami je bil njegov prijatelj, duhovnik iz Budimpešte, ki je bil
Darilo za Slavka Lovreca
24
Naše zvesto občestvo
Ja, lepo je bilo in Veri hvala lepa, ker
je svoj praznik združila z zlato mašo
Mahlowa in mu pripravila pravo gostijo. Tudi gostje so jima iz srca čestitali in se zahvalili.
Ob vseh teh različnih dogodkih in povezavah z ljudmi drugih narodnosti
človek spozna, da moraš nekaj let živeti v tujini, da spoznaš, koliko je vredna
rodna gruda, domača beseda in zato
so naša praznovanja tako lepa in prisrčna. Ponosni smo, da smo Slovenci.
Zlatomašnik Gerhard Mahlow, veliki
prijatelj Slovencev
navdušen nad gostoljubnostjo in je bil
zelo vesel, da so naši Prekmurci, predvsem Jože Horvat, z njim govorili po
madžarsko.
M. Mošnik
HAMBURG
Župniku Doriju naj velja velik Bog lonaj, da svete maše tudi v poletnih mesecih niso odpadle.
Tako smo se zbrali v juniju na nedeljo Sv. Trojice in tretjo nedeljo v mesecu juliju ter prisluhnili evangelijem in
zanimivim pridigam. Vedno zadovoljivo število prisotnih pri svetih mašah dokazuje, da hamburški rojaki zavestno spremljajo duhovno življenje,
prav tako pa druženje po mašah. Župnik Dori, ki prihaja enkrat mesečno
iz Berlina, nam vselej zagotavlja, da
zelo rad prihaja k nam.
Nestrpno smo pričakovali nedeljo s
sveto mašo v mesecu juliju, saj smo se
v ta namen zopet zbrali v naši »mali
Sloveniji«. Tako smo namreč preime-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
novali velik vrt družine Šeme, ki ga
gospodar Lojz kot ponosen Slovenec
skrbno obdeluje in neguje.
Pričetek svete maše so s pritrkavanjem naznanjali zvonovi iz cerkve
sv. Lovrenca iz Žalne na Dolenjskem,
tokrat seveda samo na posnetku z
zgoščenke. Pritrkavanje zvonov sta
posnela Marjeta in Martin Šeme na
enem izmed dopustov v Sloveniji ter
ga poklonila staršem, ki sta to zvonjenje poslušala že kot otroka v njuni rojstni vasi in ki ju je vselej vabilo k svetim mašam. Prostor za mašo na vrtu
je bil pripravljen za vsako vreme. Pod
prostornim šotorom so stale klopi, katerim smo na koncu maše pristavili
mize in ob katerih se je kljub počitnicam zbralo kar lepo število ljudi. Pod
velikim senčnikom pa je bil skrbno
pripravljen oltar, kjer je župnik Dori daroval sveto mašo za zdravje slavljencev ter vseh njegovih varovancev.
Zaželel nam je lep dopust in srečno
vrnitev. Tako so bili vsi slavljenci rojstnih dnevov že med sveto mašo deležni voščil z molitvami. Po maši pa ni
lepšega, kakor da skupaj nazdravimo.
Morda je prav ta majhna gesta velik
učinek za vedno prijetno in z veseljem
pričakovano druženje.
Slavljencev je bilo tokrat zelo veliko in
težko bi bilo vse našteti, zato jih bomo
kar na slikah predstavili. Posebno voščilo pa naj velja naši dolgoletni članici hamburške skupnosti, ki skoraj vselej lepo okrasi mize, Emi Lovrec, saj je
letos praznovala okrogli jubilej. Najmlajšima faranoma, šestletnemu Florijanu Šemetu ter enoletni Magdaleni
Žaja pa želimo še naprej lepa in brezskrbna otroška leta ter dobre angele
varuhe na vseh poteh.
Prisrčno druženje pri Šemetovih je
trajalo ob neštetih pesmih pozno v
noč, zatem ko smo se okrepčali z dobrotami, pečenimi na žaru ter okusnimi prilogami in jih zalili s slovensko
kapljico. Vsi, ki smo zopet bili deležni gostoljubja družine Šeme, se ji še
enkrat po tej poti najlepše zahvaljujemo in naj ji ljubi Bog obilno poplača
za vso dobroto.
Otok Helgoland v Severnem morju,
kjer se duša in oko razveselita nepopisno lepe narave, je bil tudi letos cilj
našega junijskega izleta. Že večkrat
smo na naših priljubljenih izletih po
naključju srečali kakšnega rojaka. Tudi tokrat smo se na ladji razveselili
Slovenca, Johanna (Hanzeka) Müllerja iz Selnice ob Dravi. Kot otrok je odšel s starši v Nemčijo in je sedaj predmetni učitelj za kovinsko in strojno
stroko na privatni poklicni šoli v Kirchseeonu pri Münchnu. Julija pa nas
Slavljenec Toni Krističevič je nazdravil s skupnostjo
Dedek Mladen in vnukinja
Magdalena, slavljenca v Hamburgu
je izletniška ladja vozila po vodah Alsterja, od koder smo lahko občudovali lepote tega predela Hamburga, pa
tudi mondene domicile hamburških
bogatašev.
Rojaki Dorijeve tretje skupnosti, Hannover-Hildesheim-Asel, so se po julijski maši prav tako odpravili na vrt,
tokrat k družini Silve in Günterja Weberja na skupno večerjo z odličnim
golažem in prilogami ter solato z domačega vrta. Tudi v tej skupnosti je
druženje vedno prijetno. Zelo so veseli in ponosni, da njihovo petje pri svetih mašah po dolgem času zopet spremljajo orgle.
Nanje igra mlada domačinka Silvia,
ki je z veseljem sprejela to delo in se
za glasbeno spremljavo vselej skrbno
pripravi. Preden se razidejo, ji župnik
Dori že naloži »domačo nalogo«, katere pesmi naj vadi do naslednje maše.
Tudi pri oltarju ima župnik Dori po-
Tri slavljenke iz hamburške skupnosti
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
močnico, prav tako domačinko iz Asla.
Jasmina skrbno opravlja ministrantska dela, tako da je sveta maša v cerkvici sv. Katarine na vsako drugo nedeljo v mesecu še bolj povoljna Bogu.
D. Dyllong
AUGSBURG
Romanje v Scheyern
Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi,
23. junija, so slovenski rojaki iz Ulma,
Augsburga in Ingolstadta poromali v
kraj Scheyern, ki leži kakih 35 km severno od Münchna in je znan po benediktinskem samostanu in okusnem
pivu iz lastne pivovarne. Skupaj z verniki omenjenega kraja so obhajali slovesno dvojezično mašo in telovsko
procesijo. Slovenska župnika, Stanko
Gajšek iz Ingolstadta in Roman Kutin iz Augsburga, sta s svojimi verniki
zaupano vlogo dobro opravila. Iz Slovenije so na pobudo Franza Grabla iz
Dachava prišli godbeniki, imenovani Leseni rogisti. Z ubranim igranjem
na lesene inštrumente so pritegnili pozornost vseh navzočih. Lepo prepoznavno slovensko znamenje so bile tudi narodne noše iz Augsburga.
Po končani maši in procesiji je v šotoru na samostanskem dvorišču sledilo
okrepčilo, ki je kar kmalu dobilo slovenski pridih. Harmonikarji, Leseni
rogisti in vsi zbrani Slovenci so z igranjem in petjem ustvarili prijetno pra-
Procesija v Scheyernu
znično ozračje. V poznih popoldanskih urah, ko je nekoliko presenetil
dež, se je družba razšla in spet je zavladal običajen mir.
Ravensburg – Maša v naravi
V nedeljo, 26. junija, se je k maši v naravi v gozdu blizu Ravensburga zbralo
lepo število vernikov iz Ravensburga,
Augsburga, Ulma, Kemptna, Oberstdorfa in Münchna. Maševal je župnik
Roman Kutin. Med drugim je v pridigi dejal: »Danes svet potrebuje lju-
Pokojni Ivan Majdič
Leseni rogisti in narodne noše iz Augsburga
26
di, ki so pripravljeni biti priče Jezusa
Kristusa sredi nemirnega sveta. Človeštvo stoji pred mnogimi nerešenimi
vprašanji. Koliko napetosti, sovraštva
in agresij je v zraku, med narodi in
med posamezniki, med eno in drugo
osebo. Znamo tarnati in vzdihovati,
da je onesnažen zrak, da so zastrupljene vode, da je uničena narava. To je
vse res. Toda še hujše je, ker je odpovedalo človekovo srce. V človekovem
srcu se spočne vse dobro in vse hudo.« S petjem so mašo olepšali pevci
iz Augsburga, Ulma in Ravensburga.
Gostitelji tokratne maše v naravi niso
pozabili na dobro pogostitev po končani slovesnosti ob oltarju. Okusen
golaž je vsem dobro teknil. Vsem tistim pridnim v Ravensburgu, ki so za
to priložnost zavihali rokave in morda s premalo opaznim delom navzven
prispevali za lepo doživeto nedeljo, iskreno priznanje in zahvala za trud.
Kratka pevska vaja pred mašo v Ravensburgu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojna Regina Schlamberger
Binkoštno srečanje 2011
Zadnje slovo od Ivana Majdiča
V četrtek, 30. junija, so se na mestnem
pokopališču v Ravensburgu zbrali prijatelji in znanci pokojnega Ivana Majdiča in ga pospremili k večnemu počitku. Pogrebni dvojezični obred je
vodil župnik Roman Kutin. Pokojni
Ivan se je rodil v Sloveniji, v Ljubljani,
14. maja 1939. Tu je preživel otroška
in mladostna leta svojega življenja.
Leta 1968 je zapustil domovino in prišel v Nemčijo v Ravensburg. Zaposlitev je našel pri različnih podjetjih. Zadnjih 29 let je do upokojitve leta 2003
delal v mlekarni OMIRA na oddelku
za pridelavo masla. Kmalu po odhodu v pokoj so se začele oglašati zdravstvene težave. Leta 2008 so zdravniki
ugotovili, da ga zalezuje neozdravljiva
bolezen, rak. S to boleznijo se je boril
do letošnjega 20. junija, ko mu je izpila vse življenjske moči.
O pokojnem lahko rečemo, da je večino svojega časa izpolnil z delom. Ko
je bil prost, pa se je najrajši posvetil ribolovu. Bil je strasten ribič in ribolov
je bil njegov največji hobi. Župnik Roman ga je v zadnjem času večkrat obiskal in mu omogočil prejem svetih zakramentov. Naj v Bogu počiva v miru!
hlamberger. Rodila se je 11. maja 1926
na Hrvaškem, v kraju Posavski Podgajci. Tu je preživela otroška in mlada leta svojega življenja. Leta 1950 se je poročila s Francem Schlambergerjem iz
Maribora in se preselila k njemu. Njuna
medsebojna ljubezen je v življenje priklicala hčerko Ano in sina Rudolfa. Leta 1958 se je družina preselila v Nemčijo, v Augsburg. Tu je našla nov dom
in novo domovino. Leta 1984 ji je umrl
mož Franc. Do zadnjega diha je Regina skušala živeti izpolnjeno življenje.
Rada je pela in dokler ji je zdravje dopuščalo, je redno hodila k vajam in pela v pevskem zboru slovenske župnije v
Augsburgu. Zadnja leta ji je bolezen vedno bolj izčrpavala moči. Letos, na praznik Srca Jezusovega, 1. julija, je za vedno obmirovalo njeno srce. Njena duša
se je preselila k Bogu, v katerega je zaupala in verovala vse življenje. Pri pogrebni maši in ob grobu je pokojni
prepeval slovenski pevski zbor in se ji
tako oddolžil za nekdanje sodelovanje.
Po težki bolezni je za vedno obmirovalo srce Regine Schlamberger
V petek, 15. julija, je bilo v Augsburgu zadnje slovo od pokojne Regine Sc-
R. K.
ESSEN
V Essnu smo 12. junija imeli 53. BINKOŠTNO SREČANJE. Kakor že nekaj
zadnjih let smo se tudi tokrat zbrali
v cerkvi sv. Jedrti v središču mesta. Ta
cerkev je neke vrste konkatedrala, saj
se tukaj dogaja veliko cerkvenih prireditev tudi v okviru škofije. Pod cerkvi-
jo je zelo lepo urejena dvorana za srečanja, ki sprejme tudi več kot 350 oseb.
Zelo uporabno je urejena kuhinja, hladilna komora, pa tudi točilna miza.
Ker je zelo veliko zanimanje za to dvorano pa tudi za cerkev, smo takoj po
binkoštnem srečanju že lansko leto
rezervirali cerkev in dvorano za letos.
Ob 14h imajo tam svojo mašo angleško govoreči verniki iz afriških dežel.
Njihova skupnost je zares živa. Mogoče je videti veliko mladih ljudi, tudi
mladih družin z otroki v vozičkih in v
naročju staršev. Mašo so uspeli končati v eni uri in 40 minut.
Ob 15.45 smo cerkev »osvojili« Slovenci in nekateri prijatelji drugih narodnosti. Sveto mašo je vodil in pridigal msgr. Janez Pucelj. Somaševala
sva Martin Mlakar in Lojze Rajk. Prvič je bil med nami novi koordinator
za narodne župnije drugih narodnosti
v škofiji Essen – stolni prošt dr. Michael Dörnemann, ki nas je pred koncem
maše lepo pozdravil. Ker letos niso bili navzoči pevci iz zbora Slovenski cvet,
smo litanije na koncu peli trije somašniki. Lepo se nam je pridružil tudi
gospod prošt. Povabljena je bila tudi
koordinatorka za medkulturno mladinsko pastoralo v škofiji s. Milva Caro,
ki je tudi nagovorila navzoče in povabila naše mlade, da jih želi spoznati in
povezati z mladimi drugih narodnosti.
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Letos je bilo navzočih kar precej manj
ljudi. Morda je vzrok v tem, ker so vedeli, da ne bo pel Slovenski cvet. (Nekateri pa so menda navajali vzrok, ker
nismo za zabavni del prireditve naročili ansambla iz Slovenije.) Nekateri pa
so bili že na dopustu v Sloveniji ali kje
drugje. Kdo naj bi razumel naše ljudi?! Nikoli pa ni mogoče ustreči vsem.
Med mašo in med litanijami je v cerkvi odmevalo mogočno ljudsko petje
ob spremljavi orgel, kjer sta si tipke
podajala naš stalni organist Geza Geber in organistka v Moersu in Krefeldu - pa še pri mnogih nemških mašah
- Danica Ban.
Med sveto mašo smo se seveda spomnili naše domovine Slovenije ob njeni 20-letnici. Temu je bila posvečena
tudi kulturna prireditev, ki je sledila
po maši v dvorani. Ta je bila zelo lepo
pripravljena. Zanimiva je bila dekoracija na mizah – poljsko cvetje v slovenskih barvah, ki ga je lastnoročno
nabrala koordinatorka letošnje prireditve Štefka Pirc. Na odru je bilo pripravljeno bogato ozvočenje ansambla
Ittertaller iz Hildna, ki se imenuje tudi »Renski Oberkrainerji« Franka Remiha. Ti so nas ves večer zabavali z
glasbo raznih zvrsti. Navzoči so bili z
glasbo zadovoljni, le ozvočenje je bilo
nastavljeno nekoliko preglasno.
Na letošnje binkoštno srečanje smo
kot gostjo iz domovine povabili gospo Mojco Kucler-Dolinar, nekdanjo
Mojca Kucler-Dolinar z možem ob
gostiteljici Mariji Zjača
ministrico za visoko šolstvo, šport in
tehnologijo, sedaj pa mestno svetnico
v Ljubljani. Na takšno cerkveno prireditev, kot je naše binkoštno srečanje,
seveda sodi oseba, ki se z življenjem
in besedo zavzema za zdrave krščanske in družinske vrednote. Med mašo
je vzorno prebrala berilo. V dvorani
pa je imela odmeven govor ob 20-letnici slovenske samostojnosti.
Na našem srečanju je bil prvič navzoč
tudi naš konzul iz Düsseldorfa gospod
Matjaž Pen, ki je tudi prijazno pozdravil navzoče in pohvalil za tako lepo prireditev.
Msgr. Janez Pucelj je med pozdravom
tudi v dvorani vzpodbudil k molitvi
za domovino. Obljubil nam je posebne podobice z molitvijo. Te so res nekaj dni za tem prispele po pošti.
Vso zahvalo želim izreči prav vsem, ki
ste sodelovali ob pripravah in izvedbi prireditve. Nikogar ne bom imenoval po imenu, ker vseh ne moreš,
če pa koga pozabiš, bi morda nekateri zamerili. Vsak, ki je pomagal, ima v
srcu zadovoljstvo, da smo ljudem pripravili lepe trenutke. Nekateri ste imeli tudi materialne stroške s podarjenim pecivom, vožnjami, sprejemom
gostov. Mnogi ste imeli naporen večer ob postrežbi, pomivanju, pospravljanju. BOG VAM POPLAČAJ! (Jaz
sam sem si opomogel šele tretji dan.
Verjetno zaradi tega, ker sem ta večer
pil samo vodo – razen dveh kozarčkov
rujnega vinca. Od sv. Gertrude do župnišča je 6 km. Na tej relaciji so lansko
leto ob 2h ponoči ustavljali policisti …
Dobro, da so bili mene »spregledali«!)
Vedno je zanimiv tudi finančni
»uspeh«. Morate vedeti, da naše binkoštno srečanje nima namena, da bi
kaj zaslužili. Vedno smo veseli, če nimamo izgube, če pa imamo kaj dobička, je ta vedno namenjen za karitativne namene. Glavno je, da ljudje
pridejo radi in se imajo lepo med
to župnijsko prireditvijo. Naš namen je navzočim omogočiti doživetje slovenske domačnosti.
Če ne bi bili dobili pomoči od Urada Republike Slovenije za Slovence po
svetu, bi letos imeli 500 € primanjkljaja. Se namreč pozna, da je bilo gostov
precej manj, izdatki za dvorano, obvezno osebje in ansambel pa so enaki,
ne glede na udeležbo.
Mislim, da moremo vsi udeleženci v
srcu vzklikniti: BOGU HVALA za duhovno, kulturno in zabavno doživetje ob našem 53. binkoštnem srečanju v Essnu.
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Marija skoz življenje …
28
JANA (Janja) FUJAN iz Gütersloha – 50 let
Njen rojstni dan je bil 28. aprila. Doma je iz Železnikov. V družini Bernik
so bile tri sestre in brat.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
50-letna Jana Fujan in župnik Lojze
- 40 let duhovnik
Po osnovni šoli se je izučila za zobno
asistentko. Ta poklic je opravljala devet let v Škofji Loki. Bila je tudi športnica – igrala je rokomet v RK B-liga Alples.
Leta 1985 je bil njen dopust v Poreču
izreden, saj je tukaj srečala Sama Fujana, ki je doma iz Hraš pri Smledniku. On je bil od leta 1974 v Nemčiji, v
Güterslohu, kjer je njegova mama delala v tekstilni tovarni.
Leta 1988 sta se poročila, cerkveno
na Brezjah leta 1989. Že od leta 1989
družinica stanuje v lepi prostrani hiši,
ki sta jo kupila s posojilom.
Leta 1990 se jima je rodila hčerka Tanja, 1991 pa Jesika. Ti prijazni deklici vse do danes – če le nista zadržani
zaradi dela – radi ministrirata pri slovenskih mašah, kjer sta redno navzoča tudi starša Jana in Samo.
Jana je v Nemčiji dve leti delala kot
zobna asistentka. Zdaj je že 12 let zaposlena v mestni kliniki na oddelku za
sterilizacijo operacijskih inštrumentov.
Družina Fujan se kljub 125-kilometrski oddaljenosti rada udeležuje tudi
nekaterih naših slovesnosti in prireditev v Essnu. V Güterslohu je namreč
slovenska maša samo na nekatere prve sobote v mesecu. Tukaj imamo po
maši vedno tudi družabno srečanje v
župnijski dvoranici. Tudi Jana in Samo vedno zelo gostoljubno poskrbita
za prijetno vzdušje med rojaki.
Vsa leta imajo naročeno Našo luč.
Draga Jana! Ob Tvoji 60-letnici verjetno ne bo več slovenske župnije v Severnem Porenju-Westfaliji. Naše prisrčno voščilo z najboljšimi željami
naj torej velja še za mnoga naslednja
desetletja srečnega življenja! Vsi farani župnije Essen, bralci Naše luči in
– seveda – hvaležni župnik Lojze!
FRANKFURT
Osrednji dogodek v juniju je bila naša vsakoletna maša za domovino in
srečanje naših ljudi z različnih koncev
slovenskih župnij Frankfurt in Mannheim v romarskem kraju Maria Einsiedel. Ta kraj leži v južnem delu nemške zvezne dežele Hessen, spada pa v
škofijo Mainz. Za to priložnost je med
nas po več letih zopet prišel dr. Ivan
Štuhec iz Maribora, v gosteh pa smo
imeli tudi pevce Kolednike iz Bušeče
vasi, z njimi pa je prišel tudi njihov župnik France Novak iz Sv. Križa-Podbočja. Seveda sta se pri somaševanju pridružila tudi domača dva duhovnika,
Janez Modic iz Mannheima in Martin Retelj iz Frankfurta. Dr. Štuhec
nas je v pridigi ob znanem, a nekoliko spremenjenem vodilu družinadomovina-Bog nagovoril in spregovoril o aktualnih stvareh v domovini
glede družine, domovine in naše vere. Pevci so s svojim petjem pri maši kakor pri kratki prireditvi po maši
dodali prav lepe trenutke. Njihove pesmi so mnogim privabile solze v oči.
Pri tej prireditvi so imeli nastop z recitacijami tudi nekateri otroci dopolnilne šole slovenskega jezika iz Frankfurta, ki jih je pripravila učiteljica
Natalija Robnik, v šopek pa so to povezali pevci. S procesijo v staro romarsko Marijino cerkev, kjer smo skupaj
zmolili molitev za domovino, smo zaključili ta del našega srečanja. Drugi
del je bil seveda ob jedilih z žara (zopet sta se pri peki izkazala Roman in
Ante) ter sladkostih, ki so jih pripravile pridne gospodinje. Pevci so peli
lepe stare slovenske pesmi, harmonikar je raztegoval meh in kljub slabemu vremenu in nevihtam je bilo lepo
in prijetno razpoloženje. Žal je udeležbo deloma krojilo vreme, vendar se
nas je kljub vsemu zbralo okrog šestdeset; nekateri so prišli prav od daleč
iz Westerwalda. Vsi gostje so bili z nami tudi naslednjo nedeljo Svete Trojice, ko je bila maša samo v Frankfurtu.
Popoldne in zvečer so odpotovali proti domovini, nam pa so ostali prav lepi
spomini na to letošnjo mašo za domovino, na izrečene besede in spodbude
kakor na lepo petje starih, a lepih slo-
Konec julija so se Koledniki zbrali v eni od zidanic v bližini Gadove peči.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
šo, od koder je potem šla procesija v
cesarsko stolno cerkev svetega Jerneja. Letos je bilo slišati prvo praznično
mašno berilo v slovenščini. Župnik pa
žal ni bil navzoč zaradi praznovanja
40-letnice mature v Vipavi, kamor je
tega dne odpotoval.
Konec junija je sklenil v Offenbachu zemeljsko življenje 74-letni Anton Tarkus (ali Tarkuš?). Rojen je bil
v Mariboru. Prav tako konec junija pa
se je po nekajletni bolezni zaključilo
Med mašo za domovino v moderni cerkvi v Maria Einsiedel
Mašniki pri maši za domovino v
Maria Einsiedel
Tako smo se zbrali za 40-letnico mature z razrednikom in se dvema profesorjema pred Abramom na Nanosu.
Pozdravne besede župnika Retlja pri
maši za domovino v Maria Einsiedel
venskih pesmi. Vsem, ki so se trudili v
pripravi na to naše srečanje in s svojim delom in udeležbo potrdili svojo
ljubezen do domovine, naj velja naša
zahvala in pohvala.
Nekaj dni kasneje je bil letos praznik svetega Rešnjega telesa in krvi.
V Frankfurtu je bila kakor vsako leto praznična maša pred mestno hi-
Skupinska slika po maši v Maria Einsiedel, ko nas je obsijalo sonce.
30
tuzemsko življenje 65-letne Antonije Cizl iz Königsteina. Doma je bila iz
Škocjana na Dolenjskem, kjer sta si z
možem zgradila tudi hišo. Skoraj v istem času konec junija se je izteklo zemeljsko življenje tudi 44-letnemu Danilu Švarcu iz Oberursla. Prihajal je iz
Maribora oziroma okolice. Vsem domačim teh naših pokojnih izražamo
V procesiji smo šli v Marijino romarsko cerkev
v Maria Einsiedel.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
naše sožalje, ki pa ga spremlja Jezusovo zagotovilo mesta v Očetovi hiši.
Mirrella in Pietro Merkù iz Erlangna
sta letos pozlatila svoje skupno življenje. V soboto, 3. maja, ob 17.00 ju je v
znameniti romarski cerkvi Marijinega
vnebovzetja na Repentabru blagoslovil
gospod Dušan Jakomin, ki ju je na isti
dan pred petdesetimi leti tudi poročil.
Svoj življenjski jubilej sta proslavila v
krogu svojih domačih in najožjih prijateljev. Ob njunem zlatem jubileju jima še naknadno prisrčno čestitamo in
voščimo, da bi ju še dolgo Bog ohranil.
Šestdesetletnika. V nedeljo, 15. maja, sta prestopila prag novega desetletja
naša rojaka iz Ingolstadta, brata Janez
in Milan Korošec. Svoj okrogli rojstni
dan sta obhajala v krogu svojih domačih in prijateljev v domovini, kamor se
je Janez s svojo ženo Ido pred kratkim
za stalno preselil. Janezu in Milanu naše
prisrčne čestitke in da bi še obhajala več
okroglih rojstnih dnevov. Bog ju živi!
Romanje v Scheyern. Na praznik sv.
Rešnjega telesa smo romali v znamenito benediktinsko opatijo Scheyern.
Tam so se nam pridružili tudi slovenski rojaki iz Augsburga in Ulma s svojim duhovnikom Romanom Kutinom.
Ob 8.30 je bila maša v baročni baziliki
in po njej procesija z Najsvetejšim. En
oltar smo imeli slovenski, kjer so igrali Leseni rogisti iz Slovenije, iz Moravč.
Po procesiji smo si postregli ob pesmi
in glasbi s samostanskimi dobrotami.
Krst. V soboto, 25. junija, je bilo pri slovenski maši v Neutraublingu slovesno
in še posebej lepo. Kajti v središču mašnega bogoslužja je bil Gabriel Martin
Uršič Kandare, ki je med mašo prejel
zakrament svetega krsta. Krščenec se je
dobro držal in opravičil svoje ime Gabriel, ki pomeni božji junak. Staršema
Lenki in Bogdanu prisrčno čestitamo,
novokrščencu pa želimo blagoslovljeno prihodnost in božje varstvo.
Sedemdesetletnik. 27. junija je naš
dragi rojak Hinko Šerbinek iz Erlangna vstopil v svoje novo življenjsko desetletje. Hinko se je rodil v Plaču pri
Šestdesetletnik Milan Korošec
Krst Gabriela Martina v Neutraublingu
rem
INGOLSTADT
Iz življenja naše župnije, ki obhaja letos štiridesetletnico od ustanovitve.
Zlatoporočenca. Naša cenjena rojaka
Zlatoporočenca Mirella in Pietro
Merkù ter duhovnik Dušan Jakomin
Slavljenec Hinko Šerbinek
Svečini v slikovitih Slovenskih goricah,
kjer je preživel svoje otroštvo, po končani osnovni šoli se je izučil za elektrikarja. Po odsluženi vojaščini je odšel
v Nemčijo in se zaposlil pri Simensu,
najprej v Münchnu in pozneje v Erlangnu, kjer je ostal vse do upokojitve.
Z ženo Manico sta si v Veržeju zgradila prijetni dom, kamor se načrtujeta
kmalu za stalno preseliti. Hinko je bil
vselej dejavno povezan z našo slovensko župnijsko skupnostjo. Zato se ga
še posebno hvaležno spominjamo ob
njegovem jubilejnem rojstnem dnevu,
mu prisrčno čestitamo, mu želimo trdnega zdravja in božjega varstva.
Sedemdesetletnica. Naša rojakinja
Marica Senekovič iz Weidna je 1. julija obhajala sedemdeseti rojstni dan.
Njeni otroci so jo presenetili in ji pripravili slovesnost ob njenem rojstnem
dnevu in brez njene vednosti povabili njej ljube goste v hotel Leonardo v
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
MANNHEIM
Walter Schneeweis, sedemdesetletnik
Slovenski Bistrici. Seveda se vsi nismo
mogli odzvati vabilu. Zato pa smo bili z njo v mislih, s hvaležnostjo in dobrimi željami. Marici še naknadno čestitamo in želimo, naj jo Bog še dolgo
ohrani zdravo med nami.
Sedemdesetletnik. V soboto, 16. julija, je vstopil v svoje novo desetletje
Walter Schneeweis, rojen na Češkem.
Po izgnanstvu sudetskih Nemcev iz
Češke je preživel nekaj svojega otroštva pri babici v Avstriji, nato je z družino prišel v Ingolstadt, kjer se je izšolal za železničarja. To je ostal vse do
danes s srcem in dušo. Pred petintridesetimi leti je prek takratnega slovenskega duhovnika v Ingolstadtu Vilija Steguja prišel v stik s Slovenci in
od takrat pravi o sebi, da je Slovenec,
ki ne zna slovensko. Nekdanji mestni
nadžupan dr. Peter Schnell pa ga je rad
hudomušno imenoval slovenski zunanji minister. Marsikateremu Slovencu
je pomagal v raznih zadevah. Od njega je tudi prišla pobuda o pobratenju
mest Ingolstadta in Murske Sobote. S
svojo ženo Lidijo in sinom Danijem,
našim ministrantom, je povezan tudi
z našo slovensko župnijo. Walterju za
minuli rojstni dan še naknadno prisrčne čestitke in dobre želje in hvala
za njegovo naklonjenost do Slovencev.
Stanko Gajšek
32
Ivan Vončina 80-letnik
V Sulzbachu (Gaggenau) blizu znamenitega Baden-Badna je sredi junija dočakal osemdeset let življenja Ivan
Vončina. Pred davnimi leti je iz rodne
Trebuše nad Idrijo prišel v Nemčijo in
bil zaposlen v tovarni Daimler-Benz.
Pohvali se rad z mnogimi stvarmi:
Največ je vredna njegova požrtvovalna
nega bolne žene Milke, ki je že preko
deset let priklenjena na invalidski voziček in popolnoma odvisna od njegove pomoči. Bogu je hvaležen, da je tudi
še pri teh letih in kljub dvema težkima
operacijama pred dvema letoma pri
moči. Potem sta omembe vredna njegova hiša in še vedno lepo obdelan vrt.
Ima celo vrsto priznanj: Od nemške župnije za dejavno sodelovanje v župniji
in trinajstletno članstvo v župnijskem
svetu. Potem priznanji glasbenega društva (Musikverein) in Cecilijanskega
društva za petindvajsetletno petje v
zboru. Kot dober vrtnar in sadjar je
prejel zlati drevešček od sadjarskega
društva. Vesel je bil velikega števila ljudi, ki so mu prišli čestitat za osemdeseti rojstni dan, med njimi predstavniki nemške župnije, slovenski prijatelji,
župan mesta Gaggenau in predstavniki Daimler-Benza.
Še na mnoga zdrava leta, Ivan!
Ivan Vončina, 80-letnik
Novoporočenca Karin in Heiko Dambach
Poroka
V podružnični cerkvi Presvete Trojice
in Marijinega kronanja na Vinjem Vrhu
pri Semiču sta se 23. julija poročila Karin Geršak in Heiko Dambach iz Mannheima. Nevesta Karin je sama poizvedela za prelepo cerkev, ženin Heiko pa
se je zadnjega pol leta učil slovenščine, saj je razmišljal o tem, da bi poročno obljubo izrekel v slovenskem jeziku,
saj ima tako rad Karin, ki je slovenskega rodu. Da pa ne bi bili njegovi nemško govoreči domači in prijatelji preveč
prikrajšani, je bila poroka izmenično v
dveh jezikih, slovenskem in nemškem.
Tako sta si tudi zvestobo obljubila vsak
v svojem jeziku, razumela pa sta drug
drugega. Poroko sta vzela dovolj resno, da lahko zaupamo, da bosta dano
si obljubo držala vse življenje. Kako sta
lep in srečen par, pa se lahko vidi iz njunih nasmejanih obrazov med poroko.
Od doma Karinih staršev, do civilne
poroke v nekdanji cerkvi v Črnomlju,
do cerkve in nato do gostilne, kjer je
bila poročna gostija, ju je s harmoniko spremljala šestnajstletna harmonikarica, ki ji ni zmanjkalo moči, ko
je tako raztegovala meh, da je bilo tudi base bolje slišati kot pri marsikaterem moškem godcu. Na gostiji pa je
poleg ansambla, ki je igral celo noč, s
koncertom počastil mladi par tamburaški orkester.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Karin in Heiko, želimo vama, da bi
srečna v zvestobi drug drugemu preživela dolgo življenje!
Janez Modic
MÜNCHEN
Telovska procesija
Na praznik svetega Rešnjega telesa in
krvi, ki smo ga letos praznovali 23. junija, smo se župljani slovenske misije v
Münchnu kot že vrsto let doslej udeležili velike mestne telovske procesije. Nekaj se nas je napravilo v gorenjsko narodno nošo. Vsi skupaj smo prisostvovali
sveti maši, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval münchenski nadškof
Reinhard kardinal Marx. Vreme nam je
bilo tokrat naklonjeno in po maši smo
vsi skupaj v procesiji ponesli Jezusa v
Najsvetejšem zakramentu po ulicah našega mesta. Po končani procesiji smo se
odpravili v naš župnijski dom, kjer smo
se okrepčali z dobro malico, se pogovorili in zapeli nekaj slovenskih pesmi.
Diplomski koncert citrarke Janje
Brlec
»Čas hitro beži in tako je prišel trenutek, ko vas z veseljem vabim 28. junija ob 13.15 v Kleiner Konzertsaal/Gasteig na diplomski koncert, s katerim
se bom poslovila od študija citer na
Visoki šoli za glasbo in gledališče v
Münchnu.« Tako se je glasilo vabilo
Janje Brlec, triindvajsetletne Slovenke,
doma iz Sedraža pri Laškem, ki je svo-
Med diplomskim koncertom Janje Brlec v Gasteigu
ja štiri študijska leta preživela v Münchnu. Program diplomskega koncerta
je obsegal dela S. L. Weissa, J. Dowlanda, Jelene Dabić, Gustava Brinholija,
W. Hillerja in slovensko ljudsko pesem. Program je Janja delno izvajala sama, delno pa z drugimi mladimi
glasbeniki. V občinstvu so bili med
drugim navzoči njeni starši, Peter Napret (predsednik Citrarskega društva
Slovenije) in njeni kolegi ter prijatelji.
Ocena diplomskega koncerta je bila
najboljša možna. Po končanem koncertu smo ji vsi navdušeno čestitali in
ji želeli uspešno poklicno pot doma v
Sloveniji. Zvečer smo se skupaj z Janjo
in njenimi starši poveselili ob domačih dobrotah in vinu v župnišču. Veliko smo peli in se resnično veselili. Pridružil se nam je tudi Zvone Podvinski,
slovenski duhovnik na Švedskem, ki je
ravno bil pri nas na obisku.
Slovenci v telovski procesiji po ulicah Münchna
Draga Janja, hvala ti za vse, kar si doprinesla slovenski skupnosti v Münchnu! Tvoje igranje na citre nam je
polepšalo mnogo prireditev, tvoj glas
nam bo manjkal v našem pevskem
zboru. Manjkala nam boš ti sama. A
se veselimo s teboj tvojega uspešno zaključenega študija in tvoje vrnitve Slovenijo, saj si svoj dom ves čas pogrešala. Želimo ti veliko uspeha v osebnem
in poklicnem življenju in Bog te živi!
Barbara Alič
Farni izlet
Za letošnji farni izlet, na soboto, 9. julija, smo se odpravili z vlakom proti jezeru Schliersee na Bavarskem.
Obiskali smo domovinski in zimskošportni muzej na prostem, ki ga je
ustanovil znani alpski smučar Markus Wassmeier.
V lepi naravi je postavljena vas, ki predstavlja kmečko življenje, kot je bilo
pred 300 leti. Tisti, ki poznamo iz naše
domovine kmečko življenje, smo lahko videli, da je bilo tukaj vaško življenje podobno kot pri nas: prostori v hiši,
kot so shramba (hram), črna kuhinja,
krušna peč, prostor, kjer so kuhali žganje. Videli smo orodje za kmečka opravila, kolovrat za prejo volne in vaški
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenska družina iz Münchna v muzeju na prostem Markusa Wasmeierja
pri Schliersee
vodnjak. Občudovali smo lep vrt, kjer
raste zelenjava, različna zelišča in lepe
rože. Sredi vasi so se sprehajale kokoši, petelin pa je veselo kikirikal. V vasi
imajo tudi gostilno, kjer lahko obiskovalci pijejo domače pivo in se okrepijo z dobrim bavarskim kosilom. Toplo
poletno vreme je naš izlet se polepšalo. Do železniške postaja v Schlierseeju
smo se odpravili kar peš. To je bil 3 km
dolg sprehod ob jezeru. Rahlo utrujeni
in polni lepih vtisov smo proti večeru
prispeli v München.
Neli Zidar-Kos, naša najmlajša udeleženka farnega izleta, je svoje vtise strnila v tele vrstice:
»Po napornem drugem študijskem
letu v Münchnu sem končno začela s prisluženimi počitnicami, z župnijskim izletom v Schliersee. Moja družba so bili Slovenci, s katerimi
Marija Jazbec, še zadnjič z nami na
izletu, preden se je za stalno vrnila v
Slovenijo.
34
se srečujem vsako nedeljo pri slovenski sveti maši in farnih praznovanjih.
Župnijski izlet je bil dobra priložnost,
da smo se še bolje spoznali in družili.
Posebej se mi je vtisnil v spomin obisk
kmečkega muzeja v Schlierseeju, kjer
je prikazan način kmečkega življenja v »starih časih«. Ta mala kmečka
vas je zelo podobna kmetiji preteklih
stoletij na Slovenskem. Najbolj pa me
je pritegnila hortikulturna urejenost
kmečkega dvorišča, cvetja na balkonih in oknih ter kmečkega vrta. Župnijski izlet se mi zdi pomemben dogodek za naše farno občestvo, saj s
tem ohranjamo stike drug z drugim
in spoznavamo kulturo Bavarske.«
Gabrijela Gerber-Zupan
STUTTGART
Tradicionalno kresovanje ob 20.
obletnici samostojne Slovenije v
Stuttgartu in v Bönnigheimu
V soboto, 18. junija, smo v Stuttgartu slovesno proslavili 20. obletnico
samostojne države Slovenije. Po sveti maši, ki smo jo v cerkvi sv. Konrada
darovali za domovino, je sledil v dvorani za cerkvijo najprej kulturni program. Po himni je cerkveni pevski
zbor Obzorje pod vodstvom dirigentke Ieve Sarja zapel nekaj domovinskih
in narodnih pesmi. Pri programu so
sodelovali tudi naši gostje iz Slovenije. Skupina slušateljev in slušateljic teološko-pastoralnega tečaja iz Primorske, ki je prišla k svojemu profesorju
ekleziologije in ekumenizma dr. Zvonetu Štrublju opravljat letne izpite, je
z recitali in globoko segajočo besedo
o domovini obogatila naš program.
Za veselo razpoloženje je poskrbel ansambel Panonija.
V nedeljo, 19. junija, je sledila maša
za domovino v prostorih SKD Mura
v Bönnigheimu. Po maši je bil priložnostni kulturni in domovinski program ob 20. rojstnem dnevu neodvisne Slovenije.
»Dobrodošli doma! Dobrodošli na
tirih prijateljstva!« Srečanje številnih Slovencev, ki živijo po svetu,
ob praznovanju 20. obletnice samostojnosti Slovenije, v petek, 1. julija, in naše posebno romanje »Po
tirih prijateljstva«, v soboto, 2. julija 2011.
Temu vabilu smo se rojaki iz Stuttgarta in okolice z veseljem odzvali. V četrtek, 30. junija, smo se že v zgodnji
jutranji uri zbrali na parkirišču pred
Slovenskim domom in napolnili avtobus – člani cerkvenega pevskega zbora
Obzorje in folklorna skupina društva
Triglav ter prijatelji. Med vožnjo nas
je spremljala pesem in obujanje spominov na čase izpred dvajsetih let, ko
je naša domovina postala samostojna
Slavnostni nagovor Cilke Novak v
Bönnigheimu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Skupni župnijski praznik slovenske, nemške in albanske
skupnosti pri sv Konradu
država. Po začetnem dežju se nam je
nasmehnilo sonce, ki nas je spremljalo tudi še naslednje tri dni našega bivanja in potovanja po Sloveniji. To so
bila lepa, nepozabna doživetja.
V petek, 1. julija, smo imeli vodeni
obisk parlamenta že ob 9. uri zjutraj,
ob 11. uri pa v stolnici slovesno sveto
mašo za domovino. Daroval jo je nadškof dr. Anton Stres ob somaševanju izseljenskih duhovnikov. Pel je naš zbor
Obzorje iz Stuttgarta, združen s pevci
iz Augsburga. V posebno čast in veselje pa nam je bilo, da se nam je pridružil profesor in skladatelj Ivan Florjanc
in nas podprl. Po kratkem kosilu in vaji pri frančiškanih smo popoldne zapeli na tribuni na Pogačarjevem trgu, kjer
se je ob 15. uri začela proslava z nastopi glasbenih, folklornih in gledaliških
skupin, ki slovensko kulturo ohranjajo
tudi daleč zunaj slovenskih meja.
Proti večeru smo se z avtobusom odpeljali na Dolenjsko, kjer smo na izseljenskem večeru v romarskem središču na
Zaplazu zapeli nekaj Marijinih in narodnih pesmi. Ob koncu nas je domači
duhovnik seznanil z zgodovino te stare
dolenjske Marijine božjepotne cerkve.
Ogledali smo si novi oltar in mozaik bl.
Lojzeta Grozdeta in spoznali njegovo življenjsko in svetniško pot.
Prenočili smo v Trebnjem v prijaznem
hotelu, v neposredni bližini železniške
postaje. Naslednje jutro smo že ob 6.
uri stopili na vlak prijateljstva, ki nas je
Sklep družinskega seminarja z nedeljsko mašo
po krožni poti, »Po tirih prijateljstva«
– 470 km popeljal po Sloveniji. To veliko slovensko praznično turo je ob praznovanju 20-letnice organiziral Zavod
kneginje Eme Trebnje in Turizem Trebnje pod vodstvom sposobne kulturne animatorke Maje Kos. Pristopali so
občani iz Dolenjske pa tudi iz drugih
krajev domovine in sveta. Vožnja po
dolenjski progi do Ljubljane, kjer je pristopilo še dokaj potnikov in napolnilo vlak, okoli 300 vseh skupaj, čez Sorško polje v Kranj, Lesce, Jesenice. Tam
se pričenja svetovno znana Bohinjska
proga, odprta v letu 1906, tehnični presežek gradbene stroke, ki s čudovitimi
panoramskimi razgledi navdušuje potnike iz vsega sveta. Skozi Bohinjsko
Bistrico vodi proga v najdaljši predor,
dolg 6327 m in nato v Baško grapo, starožitje severne Primorske.
Kaj kmalu smo prispeli v Novo Gorico, kjer so nas že čakali avtobusi in
odpeljali na Sveto Goro, Skalnico (628
m), starodavni Marijin romarski kraj.
Po izdatnem kosilu, čudovitem razgledu v dolino in proti morju, smo se
zbrali v Marijinem svetišču in ga domala napolnili. Pri slovesni sveti maši, ki jo je daroval naš župnik dr. Zvone
Štrubelj, je pel zbor Obzorje iz Stuttgarta, podprt z že omenjenimi pevci. Pridružili pa so se nam še pevci iz
Prekmurja – naša nekdanja dirigentka Marjetka, poročena Rudolf, s celo
družino in prijatelji pevci. Po maši je
ob lepi misli za domovino, ki nam jo
je posredoval doktor Marko Dvoržak
iz Ulma, zadonela še enkrat slovenska
himna. Združeni zbor je zapel še nekaj domovinskih pesmi. Ženski kvartet Avsenik (vokalna skupina Trobec
Žagar) pa je zapel nekaj Avsenikovih v
novi priredbi in že smo se spet vračali
v dolino. V Novi Gorici smo na zgodovinski ploščadi, na trgu Evrope, med
Novo in Staro Gorico, zapeli dve beneški pesmi in Gregorčičevo Zakrivljeno
palico. S pogledom na okoliške hribe
smo se poslovili od Primorske in vlak
nas je odpeljal nazaj proti Ljubljani
in Dolenjski. Še enkrat smo prenočili
v Trebnjem in se naslednji dan vrnili
preko Ljubljane spet nazaj v Stuttgart.
Na tem mestu še prisrčna zahvala vsem
organizatorjem, gospe Maji Kos za tople
besede, odlično organizacijo in spremstvo na vlaku, ter dr. Zvonetu Štrublju, ki
je bil vso pot naš duhovni voditelj.
Cilka Novak
Družinski in vzgojni seminar za
mlade družine in njihove otroke je
zelo uspešno potekal od četrtka, 23.,
do nedelje, 26. junija v Nördlingenu.
Udeležilo se ga je osem mladih družin z otroki. Ker v tej številki Naše luči
nimamo dovolj prostora za obširnejše
poročilo, ki si ga tak dogodek vsekakor zasluži, bomo o tem obširneje poročali v oktobrski številki. Poročilo bo
spremljal tudi posebni kolaž.
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Prvi skupni župnijski praznik slovenske, nemške in albanske skupnosti pri sv. Konradu v Stuttgartu
je potekal v nedeljo, 24. julija. Skupaj
smo ob 10. uri sooblikovali slovesno
nedeljsko mašo, pri kateri so sodelovali ministrantje vseh treh skupnosti, pevci, bralci in verniki treh narodov, ki vsako nedeljo obhajajo sveto
mašo v isti cerkvi. Po slovesni maši
smo imeli skupno kosilo in praznovanje. Sklenili smo, da bomo ta skupni
župnijski praznik ponovili vsako leto.
Poslovili smo se od dveh članov naše župnijske skupnosti, vračata se v
Slovenijo
V soboto, 9. julija, smo se v skupnosti
Pfullingen poslovili od članice ŽPS,
gospe Ančke Mihelič, ki se je odločila, da se za stalno preseli v Slovenijo.
Zahvalili smo se ji za dolgoletno sodelovanje pri pripravah mesečnih slo-
Ančka Mihelič se je poslovila od skupnosti v Pfullingenu
venskih maš v Pfullingenu in za njen
dragoceni prispevek v župnijskem pastoralnem svetu. Še zadnjič je sodelovala na redni seji ŽPS v soboto, 16. julija, v Slovenskem domu. Želimo ji vse
dobro in božjega blagoslova v domovini, natančneje v Ribniški dolini.
V nedeljo, 17 julija, smo se z nedeljsko
mašo v cerkvi sv. Avguština v Aalnu in s
skupnim kosilom poslovili od rojaka in
prijatelja Franca Zupančiča, ki se je odločil, da se z upokojitvijo preseli domov,
v bližino Dobove. Dolga leta je vodil tudi tamkajšnje kulturno društvo, redno
je prihajal k slovenski nedeljski maši.
Naj ga Bog spremlja in blagoslavlja.
Naše čestitke slavljencem
V ponedeljek, 27. junija, je dopolnil
osemdeset let življenja Lado Oblak. Svojo častitljivo obletnico je obhajal doma,
v Dobcu pri Begunjah pri Cerknici. Že-
Lado Oblak je praznoval 80 letnico
življenja
80-letnik Jože Iglič
limo mu še veliko zdravja in moči ter
božjega blagoslova. Lado, Bog vas živi!
V Heilbronnu je pred kratkim slavil
svoj 80. rojstni dan Jože Iglič, doma
iz Črnega Vrha nad Škofjo Loko. Več
kot petdeset let je preživel v Nemčiji.
Lojzka Bajt je praznovala 85 let
Želimo mu še veliko krepkega zdravja, moči in božjega blagoslova. Naj ga
Bog še dolgo ohranja v krogu svoje družine!
V Schwäbisch Gmündu je pred kratkim praznovala svoj 85. rojstni dan
Lojzka Bajt, ki je redna obiskovalka
naših nedeljskih slovenskih maš tako v Schw. Gmündu kot tudi v Aalenu.
Lojzki želimo še veliko vztrajnosti v
dobrem, zdravja in božjega blagoslova.
Aalen. Slovo od prijatelja in rojaka Franca Zupančiča (s kravato v zadnji vrsti)
36
Poročilo je pripravil Zvone Štrubelj
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Š
V
E
D
S
K
A
Vadstena 2011 – birma in tradicionalno srečanje: Pri sveti Brigiti v
Vadsténi so se na binkoštno soboto
- 11. junija - tradicionalno zbrali Slovenci s Švedske in od drugod. Letos
so imeli ob tem tudi slovesnost svete
birme, kar je v slovenskih izseljenskih
skupnostih v Evropi redkost. Pet mladih Slovencev iz Göteborga je zakrament Svetega Duha prejelo po rokah
nadškofa Alojza Urana.
Slovenski izseljenski duhovnik na
Švedskem, Zvone Podvinski, je povedal, da je k birmi šlo pet mladih rojakov, bratrancev in sestričen, ki jih je
spremljal od prvega svetega obhajila
naprej. Priprava je povezala tudi njihove družine in bližnje.
Tudi letos so prišli rojaki z vse Švedske, bilo jih je okoli 200, kar je več kot
prejšnja leta. Poleg nadškofa Urana so
bili gostje še trio Goveja župca, mladi
iz Berlina, ki so odigrali igrico Berlinski godci v Vadsteni ter rojaki iz Švice
pod vodstvom župnika Davida Taljata.
Pred sv. mašo je bila sv. spoved. Rojaki so srečanje začeli s sveto mašo, nadaljevali s procesijo do slovenske lipe,
kjer so se spomnili tudi jubileja naše
mlade države, zanjo molili in s procesijo ter litanijami Matere Božje s slovesnimi odpevi končali v cerkvi svete
Brigite Švedske. Ubrano so zapeli pod
vodstvom Jerice Gregorc Bukovec, ki
jih je spremljala na orgle. In vse, kar se
je dogajalo, je v svoj objektiv zabeležil
nečak Gregor Podvinski, da bi romanje in srečanje v Vadsteni ostalo zapisano zgodovinskemu spominu.
V kulturnem delu so v dvorani po zapetih himnah prisluhnili pozdravom,
med njimi je bila tudi ga. Darja Slokar, I. sekretarka na slovenski ambasadi v Stockholmu. Spremljal jo je rojak
Ronny Colner, sodelavec na ambasadi, katerega starši živijo v Skene blizu
Göteborga.
Nadškof Uran je bil v Vadsteni že pred
desetimi leti in je v pogovoru za radio
Ognjišče dejal, da je Vadstena močno
duhovno središče te severne evropske države. To se prenaša na ljudi,
ki tja prihajajo. Tradicionalna srečanja Slovencev pa imajo po nadškofovih besedah vsestransko sporočilo: na
eni strani se romar sreča sam s sabo,
z drugimi rojaki in z Bogom, ki je vir
vsega življenja. Zahvalil se je župniku Zvonetu Podvinskemu in Misijskemu pastoralnem svetu za veliko opravljeno delo.
V Vadsteni bo tudi prihodnje leto binkoštno srečanje in romanje Slovencev.
To bo še posebej slovesno, saj bo Slovenska katoliška misija na Švedskem
praznovala 50-letnico.
Berlinski godci v Vadsteni
Na letošnjem tradicionalnem romanju
Slovencev s Švedske v Vadsteni v soboto, 11. junija, je gostovala tudi gledališka skupina otrok iz nemškega Berlina.
Leta 2008 se je v Berlinu porodila želja, da bi ustanovili gledališko skupino, s katero bi otroke slovenskih družin še dodatno motivirali k osvajanju
in uporabljanju slovenskega jezika. Še v istem letu smo postavili na oder
prvo predstavo. Navdušenje med gledalci in igralci je bilo tako veliko, da
se je iz enkratnega projekta izoblikovala stalna gledališka skupina. V
prostorih “Slovenske katoliške misije
Berlin” pod vodstvom Dorija Pečovnika imamo idealne pogoje za redno
delovanje. Med lanskim miklavževanjem smo uprizorili pravljico bratov
Grimm ”Mestni godci”, s katero smo
se tudi predstavili na Švedskem.
V mesecu novembru nas je gospod
Zvone Podvinski, vodja katoliške misije na Švedskem, povabil, da bi z igrico popestrili srečanje v Vadsteni.
Z mladimi igralci gledališke skupine
smo se zbrali v dvorani že dve uri pred
nastopom, da smo ponovili besedilo,
pripravili rekvizite ter postavili kulise.
Člani skupine “Trio Goveja župca” so
nam z veseljem dovolili, da uporabimo njihovo ozvočenje in mikrofone.
Po uvodnih nagovorih ter kratki predstavitvi naše dejavnosti je sledil nastop
otrok. Za gostovanje na Švedskem smo
igrico še enkrat preimenovali, tako da
“ Berlinski godci” niso odšli iskat sreče
v glavno nemško mesto, temveč v Vadsteno. Smeh je odmeval po dvorani in
vsak prizor ter pevsko točko so številni navzoči nagradili z bučnim aplavzom. Tudi naša najmlajša - štiriletna
Zala - je brez strahu zaplesala vilinsko
kolo in povedala svoj tekst. Razbojnikov se gledalci niso ustrašili, čeprav so
Berlinski godci razveseljujejo rojake
v Vadsteni
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
kar nevarno mahali z vodnimi pištolami. Štirje godci, ki so v slovenskem jeziku igrali in prepevali o svojem težkem življenju, pa so tudi na Švedskem
premagali vse težave in s pomočjo prijateljstva, poguma in dobre volje dosegli zadani cilj.
Ves večer so bili mladi Berlinčani deležni pohval za izvedbo odlične predstave. In tudi mi starši se bomo še
dolgo spominjali, s kakšnim navdušenjem je bil sprejet nastop naših otrok,
kako so se rojaki tudi nam zahvaljevali za vloženi trud in nas vzpodbujali, da bi vztrajali še naprej. Majda Schmidt, voditeljica gledališke
skupine slovenskih otrok, Berlin
Zahvala: Iskren Bog plačaj birmovalcu msgr. Alojzu Uranu, nadškofu v
pokoju, ki je iz Ljubljane priromal na
Švedsko, k sv. Brigiti v Vadsteno in je
slovenske otroke potrdil v veri. Hvala njegovemu spremljevalcu Milanu
Ovsecu, ki je skupaj z diakonom Petrom Nagyjem pomagal pri sv. birmi.
Slovenski duhovnik na Švedskem se
zahvaljuje Misijskemu pastoralnemu
svetu in vsem pomočnikom iz Göteborga ter od drugod za vso organizacijo tega srečanja. Hvala Alojzu Macuhu in rojakom iz Köpinga za vodenje
tombole, hvala Cirilu Stoparju, predsedniku Slovenske zveze za vso pomoč, posebej na terenu, da so lahko
organizirali prevoz romarjev v Vadsteno z avtobusi in kombiji. Hvala Jožetu Zupančiču ter Slovenskemu domu iz Göteborga za vso organizacijo
prevoza romarjev v Vadsteno. Prav tako hvala Andreju Pagonu za organizacijo prevoza romarjev iz južne Švedske. Posebna zahvala gre Uradu Vlade
RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za sponzorstvo, da smo mogli ta tako pomembni projekt za ohranjanje
38
slovenstva in slovenske identitete tudi
izpeljati. Hvala predstavnikoma slovenske ambasade iz Stockholma, ge.
Darji Slokar ter g. Ronnyju Colnerju, ki sta s svojo prisotnostjo počastila praznovanje in je ga. Darja s svojimi besedami v dvorani pozdravila
vse prisotne. Hvala tudi Berlinskim
godcem v Vadsteni, skupaj z voditeljico Majdo Schmidt, ki so pripravili zabavno in prijetno igrico. Hvala nečaku Gregorju Podvinskemu, ki
je v fotoaparat zabeležil to romanje
in vseslovensko srečanje v Vadsteni.
Hvala Danici Dylong, ki je priromala iz Nemčije v Vadsteno in je pomagala Ivanki Čokovi, ki je imela v oskrbi zajtrk za naše goste iz Slovenije. Še
posebej hvala duhovniku Davidu Taljatu, ki je pripeljal romarje iz Švice
in so skupaj z nami praznovali binkošti. Hvala Adiju za vodenje rojakov po
Stockholmu, pa Jožetu za gostoljubje
ter družinama Štefanič in Mak za pogostitev naših gostov in za vse prejete
darove. Hvala vsakemu posamezniku
in vsem skupaj, ki ste pripomogli k tako doživeti Vadsteni 2011. Bogpovrni
vsem z blagoslovom, nekoč pa z večnim življenjem. Slovenski dom, družina Tomažič pa Jože Benigar, Jerica Gregorc Bukovec, naša organistka,
sestre sv. Brigite Švedske, trio Goveja župca ter mnogi neimenovani, tudi vam vsem Bog plačaj z zdravjem in
nekoč z večnimi darovi v nebesih, saj
ste vsak na svoj način pripomogli, da
je bilo praznovanje v cerkvi, kakor pri
sestrah in v dvorani praznično in slovensko. Naj vam vsem, dragi romarji, sv. Brigita izprosi zdravja na duši
in na telesu. Najstarejši rojakinji Dragici Toter in njeni sestri iz Radovljice
pa še naprej moči in korajže ter hvala za toliko pričevanje vere in zvestobe slovenstvu.
Miljada Gvadjančič
Slovo od pokojne Miljade Gvardjančič, sorodniki, sodelavci ter mnogi prijatelji in znanci so se zbrali v cerkvi
Kristusa Kralja vesoljstva v Göteborgu,
kjer so se s sv. mašo zadušnico poslovili od rajne Miljade Gvardjančič. Rojena
je bila leta 1950 v kraju Kupusina blizu
Kragujevca. 15. avgusta 1965 je s svojo družino prišla na Švedsko in kmalu
je dobila delo v tekstilni tovarni v Tolleredu. V mesecu maju 1969 sta se poročila z Dragom Gvardjančičem. Naslednje leto ju je dobri Bog obdaril s
prvorojenko Vero. Čez leto dni pa sta
se razveselila tudi sina Ivana.
V bolnišnici v Sahlgrenski je bila zaposlena kot čistilka, kjer je delala vse do
predčasne upokojitve zaradi bolezni.
S pristno ljubeznijo se je posvečala svojemu možu, otrokoma, saj ji je
bil sin Ivan najdražji zaklad. Njena
ljubezen so bili tudi vnuki in vnukinje, ki so jo obkrožali. Miljada je bila močna in pogumna žena, ljubljena
od vseh njenih, ki so jo obkrožali. Na
domu, v krogu njenih domačih ter ob
zdravniškem spremstvu je na koncu prejela poslednje maziljenje in tako v miru zaspala. Hvala vsem, ki ste
ji pomagali nositi križ, posebej v njeni bolezni in ji stati ob strani v njenem trpljenju.
ZGODBA
Ivan Malavašič
SAMOTAR
»Sem se ti kaj zameril?«
»Ne ne, le zakaj – le ohceti ne bo …«
»Se ni zgodilo tako, kakor si želel?«
»Ni se!«
»Svaril sem te in zdaj vem, da sem imel prav; sicer pa, kako naj bi bilo drugače.«
»Zakaj bi ne moglo biti?«
»Seveda ti ne veš, ker ne greš med ljudi.«
»Ne hodim več v vaško trgovino, ker so se mi tam nekoč zamerili; raje kupim v Virju, kar potrebujem. Tudi z ljudmi se ne pogovarjam, ker me pač ne marajo …«
»No, najbrž ni tako … Toda ker se ne pogovarjaš z njimi, tudi ne moreš vedeti, kaj se govori po vasi.«
»Čenče in opravljanje, kaj naj bo drugega?«
»Tudi tega je nekaj, seveda! Marsikdaj je pa tudi res, kar je slišati. Tako vsi – ali vsaj večina – vedo, da Anže iz Brinja še vedno zahaja k Bregarju in še zelo dobro se menda razumejo.«
»Kljub vsemu?«
»Ja, kljub vsemu! Sicer se bosta pa poročila, tako se govori!«
»Tega pa skoraj ne bi verjel!«
»A boš le moral, ker se bo to zgodilo prej ali slej.«
»Zakaj pa sta potem odlašala?«
»No, tudi za to je bil razlog. Anžetov oče je odlašal s prepisom posestva in Anže ga je želel s tem nekako prisiliti, da
bi malce pohitel. To mu je tudi uspelo. Zdaj seveda ni več
nobenih zadržkov, da ne bi pohiteli z ohcetjo, saj bi drugače lahko imeli prej krst!«
»Kar ne morem verjeti …«
»Kmalu boš moral, rad ali nerad! Človek se mora pač sprijazniti z dejstvi in se ne obnašati, kakor da je na svetu le ena
ženska. Pomisli na to, da so na svetu nekateri tudi vdovci,
pa se drugič poročijo, ti se pa nisi niti prvič. In če bo Tonka odšla v Brinje, s tem še ne bo konec sveta in bo po svetu in tudi tukaj ostalo še veliko deklet in vdov. Če bi rekel,
da so vse slabe, bi se prav gotovo zlagal. In če navsezadnje
pomisliš malo bolj iskreno, lahko spoznaš, da bo Tonka ponosna gospodinja na lepem posestvu, kaj pa bi bila tukaj?
Pomisli tudi, kako bi ti ravnal, če bi bil na njenem mestu!«
»Na to nisem pomislil in tudi nikoli ne bom, ker ne vem odgovora. Morda ga niti ne želim vedeti … Res je na svetu veliko žensk, toda Bregarjeva Tonka je samo ena!«
»Veš, dragi Lipe, prej si jo boš izbil iz glave, bolje bo zate in
tudi za Mlakarjevo hišo!«
»So stvari, ki se dajo, in so stvari, ki se ne dajo! Sicer se mi
pa nikamor ne mudi!«
»Morda imaš prav, vendar dvomim. Veš, ljudje pravijo, če se
takrat ne oženiš, ko je čas za to, začneš odlagati in lahko odlašaš tako dolgo, da ostariš. Kakšna mlajša te potem ne mara, za stare pa tebi ni – tako ostaneš sam!«
»Zaenkrat še nisem star …«
»Zaenkrat ne, čas pa hiti in zamujena leta se ne vrnejo! Sicer si pa sam svoj gospodar. Kakor si boš postlal, tako boš
spal, so rekli včasih. Pa na svidenje!«
14. poglavje
BOLJE, ČE ME NE BI BILO
Seveda se je Lipe večkrat zamislil nad temi besedami, toda to, da bi v svojem srcu nadomestil Tonko s kakšno drugo, mu ni prišlo niti na misel! Pa ne le potem, ko je izvedel,
da ima pri njej prav toliko možnosti kot sneženi mož, ki ga
pozimi postavijo otroci, temveč tudi potem, ko so pri Bregarju že obhajali svatbo in so pozneje pri Bobnarju v Brinju
dobili prestolonaslednika.
Ko je nekega popoldneva spet sedel na vegasti klopci pred
hišo in žaloval za izgubljenimi sanjami, je prišla mimo
stara Potokarica in rekla:
»Ti si še pri polnih močeh, pa sediš tukaj, kakor da te bolijo
noge. Mene pa res bolijo, a vseeno krevsam naokoli in sem
bila celo gori na Podskali. Gotovo ne boš imel nič proti, če
sedem poleg tebe in se malo odpočijem?«
»Kar sedite, saj je dovolj prostora!«
»Dopoldne si bil v tovarni?«
»Do dveh … Malo pred tretjo uro sem doma in si skuham,
če se mi da! Včasih pa le odrežem kos kruha in prigriznem
malo salame - in tako iz dneva v dan …«
»Čas pa gre naprej in ti si vedno starejši in nekoč, če boš to
dočakal, boš neroden in star kako jaz. In če se ne boš kmalu
oženil, tudi sam in zapuščen. Mene doma pričakujejo, kdo
pa pričaka tebe, ko se vrneš? Moral bi iti malo med ljudi,
da bi kakšno spoznal!«
»Kaj bi hodil med ljudi, če me pa me marajo. Doživel sem
že nekaj takih srečanj, ki so me lahko o tem prepričala!«
»Niso vsi ljudje enaki in tudi ne vedno! Uh, koliko neprijetnosti sem že jaz doživela, a se na to požvižgam! Če bi človek zameril vsako malo bolj nerodno besedo, kam bi pa
prišel!«
»Nismo vsi enaki …«
39
ZGODBA
»To si pa še kako prav povedal. Jaz sem na primer taka: če
nekdo ne želi z mano govoriti, ga pač pustim na miru in se
pogovarjam s tistim, ki mu je to prav.«
»Kako naj vem?«
»Tako, da poskusiš. Če tega ne storiš, ne moreš vedeti. In začeti je treba tako, da človeka prijazno pozdraviš, če ti odzdravi, se lahko zapleteš z njim v pogovor. Če pa greš mimo njega, kakor da ga ne vidiš, ali pa celo ne odgovoriš na njegov
pozdrav, tudi on tebe ne bo videl in si bosta ostala tujca!«
»Nerodno je, ker človek ne ve, če je komu prav …«
»Prijazen pozdrav najbrž nikogar ne moti in ti je zanj celo
hvaležen! S prijaznim pozdravom se lahko marsikdaj začne
tudi ljubezen. Marsikdo se je pozneje s tisto, ki jo je tedaj,
ko jo je prvič videl in prijazno pozdravil, tudi oženil. Tudi
ti lahko doživiš kaj takega!«
»Tega pa res ne verjamem!«
»Seveda ne, ker še vedno misliš na tisto Tonko, ki že pestuje Anžetovega sina. Izbij si jo iz glave že enkrat za vselej!«
»Le kako?«
»Ha. kako! Na svetu je toliko deklet in prav gotovo bi lahko
našel katero, ki bi te bila pripravljena vzeti in bi ti pomagala popraviti tole hišo. Tonka ni bila edina in če lahko tako
rečem, popolnoma neprimerna zate!«
»Toda …«
»Vem, vem, prepričan si bil in vidim, da si še vedno, da je
ona pač najboljša in najlepša na svetu in da bi bil neskončno srečen, če bi rogovilila po vaši kuhinji in se ti nasmihala
kakor cigan belemu kruhu! Toda s tem ne bo nič!«
»Saj to vem, a vseeno …«
»Kaj, vseeno? Mar misliš zaradi nje, ki po mojem ni nič
boljša od drugih, prej slabša, ostati kar sam in vzdihovati
kakor duša v vicah?«
»Boljša je …«
»No, ne rečem, da ni lepa, to pa je tudi vse! Še marsikaj je lepega, a je obenem tudi strupeno in neužitno! Volčje češnje
so še lepše od jagod, a vsi vemo, da so strupene in jih tako
ne nabiramo in ne jemo! Celo modras je od daleč lep, a se
mu je vendarle bolje izogniti!«
»Ne morem primerjati Tonke z modrasom ...«
»To sem ti rekla le za primer! Lahko pa sam veš, da ni niti najmanjšega upanja, da bi se kdaj vrnila iz Brinja nazaj k
Bregarju ali celo pricapljala semkaj!«
»In kaj naj?«
»Ozri se okoli sebe in spoznal boš, da je še mnogo lepih deklet in celo manj strupenih od Tonke. Pomisli, da se za vsako motiko najde primeren držaj – saj me razumeš?«
40
»Razumem že, toda raje se o tem ne bi več pogovarjal …«
»Odpočila sem se, ti pa le še naprej sanjaj o svoji za vedno
izgubljeni ljubezni, če te to veseli. Bog daj norcem pamet!
Na svidenje in zbogom!«
**************
Da je postajal Lipe vse bolj čudaški, ni tedaj spoznala le
stara Potokarica, temveč sčasoma tudi drugi ljudje, le Lipe
sam si tega ni priznal!
Na vratih je že imel zapisano letnico 1980. Tisti zimski večer je pritiskal hrbet k peči in se poskušal pošteno ogreti.
To pa ni bilo ravno lahko, saj je bil dan precej mrzel. Burja
je znala poiskati še tako majhno špranjo in teh je kar nekaj
premogla tudi Mlakarjeva hiša. Tako je lahko dokaj enakopravno tekmovala s staro krušno pečjo, ki že dolgo ni služila temu namenu – le zaradi toplote je Lipe še kuril v njej.
Lipe bi se prav gotovo že preselil v posteljo, če ne bi bil tisti
večer še posebno slabo razpoložen; razpoložen tako, da se
je smilil sam sebi! Zadnje čase je imel navado, da se je polglasno pogovarjal sam s seboj, in tako je bilo tudi ta večer.
»Presneto, kmalu bom srečal Abrahama pa sem še vedno
v tej luknji sam in bom najbrž tudi ostal! Če se ne bi vsak
dan vozil v tovarno, sploh ne bi vedel, da so na svetu še drugi ljudje; ljudje, ki ne vedo za moje težave, ki ne vedo, kako
hudo je biti sam. Za čudaka me imajo, vem, toda saj niti ne
znam biti drugačen. Samota človeka spremeni …«
In tedaj se je od nekod pojavila misel, kakršne do tedaj še
ni bilo. Lipe se je vprašal:
»Res, le kako, da do sedaj na to še nisem pomislil! Le zakaj
sem se rodil in kaj sem koristnega storil v življenju? Ničesar, le na delo hodim, da nekako preživim. Če me ne bi bilo,
ne bi bilo nič drugače na tem svetu, le meni ne bi bilo treba
vsako jutro v tovarno; tudi ne zdaj v tem najhujšem mrazu,
ne samevati v tej stari hiši in krpati njeno streho, da mi ne
kaplja na posteljo, kadar dežuje ali se topi sneg. Da bi naredil kaj več – mar je vredno; le za koga? Res so mi govorili in mi še vedno kdo reče, naj se oženim, a se ne bom! Ne
bom, ker ne bi mogel nobeni verjeti in me sedaj najbrž tudi nobena ne bi marala. Le katera bi bila pripravljena vzeti
čudaka! Tudi zaradi posestva ne, ker ga nimam!
Sploh lahko rečem, da so se mi ženske zamerile. Saj vem,
saj upam, da niso vse take, kakor je bila Tonka, ki je že toliko časa nisem videl – gotovo se je spremenila … Toda, če
je bila že ona, ki sem jo imel za najboljšo, taka do mene,
kakšne bi bile šele druge?«
Se nadaljuje
LUČKIN KOTIČEK
JEZUSOVI UČENCI
Jezus je hodil ob
jezeru in naletel
na ribiče. Dva
mlada fanta sta
pomagala očetu
pri pospravljanju
ulova in
popravljanju
mrež. Nagovoril
ju je in povabil,
naj gresta z njim.
Naučil ju bo
novega poklica.
Ne bosta več
lovila rib, ampak
bosta postala
ribiča ljudi. Zanimalo ju je, kakšen je ta poklic in sta
šla za njim. Spotoma so srečali še druge mladeniče,
ki so se pridruži na Jezusovo povabilo. Nastala je
skupina dvanajstih učencev, ki so postali Jezusovi
sodelavci.
V njegovi šoli so se naučili vse delati zaradi Boga in za
njegov načrt odrešenja za vse ljudi.
Ko bom velik, bom delal velike reči.
41
MALO ZA ŠALO
Zdravnik je pregledoval bolnika, za katerega je vedel, da je
kronik. Med pregledom je glasno godrnjal:
»Ljubi Bog, kaj alkohol naredi iz človeka!«
Bolnik se je naglo dvignil in rekel:
»Gospod doktor, jaz vas čisto razumem. Če vam ni dobro,
lahko pridem jutri!«
☺
»Imate probleme z alkoholom?« je doktor vprašal pacienta.
»Ne! Le brez njega imam probleme.«
☺
Mitja, ki bi rad kupil psa, je prišel k rejcu in pokazal na psa, ki mu je ugajal.
»Kakšen rodovnik pa ima ta žival?«
»Dragi gospod, ko bi ta pes lahko govoril, ne bi hotel z nama spregovoriti niti besedice, tako plemenitega rodu je!«
☺
Profesorica slovenščine se jezi:
»Erik, upam, da sem te danes zadnjič zalotila pri
prepisovanju od sošolca!«
»To upam tudi jaz!«
☺
Razredničarka je vprašala svoje dijake:
»Zakaj profesorju fizike pravite slepič? To sploh
ni olikano!«
»Če je pa vedno razdražen in tako odveč nam je!«
se je oglasil Mare.
☺
»Gospod doktor, ali mojemu sinu res ne morete
spregledati neznanja in ga spustiti na izpitu. Veste,
revež že razmišlja o samomoru, če bo na vašem izpitu ponovno padel. Rekel mi je, da se bo ustrelil!«
»Nič se ne bojte. Kolikor poznam njegovo poznavanje anatomije, bo gotovo zgrešil vitalne organe.«
☺
Profesor študentu pri ustnem izpitu:
»Poglejte skozi okno tista drevesa! Jih vidite?«
»Ja, vidim jih!«
»Ko bodo zopet listi na njih, lahko ponovno pridete na izpit!«
☺
Pacient je obiskal doktorja in mu rekel:
»Doktor, jaz sem strašno pozabljiv.«
»Od kdaj pa?« ga vpraša doktor.
»Kaj od kdaj?« vpraša pacient.
42
Uradnik se čudi: »Ne vem, zakaj imajo ljudje toliko
zoper nas, uradnike. Saj nismo ničesar naredili!«
☺
V zobozdravstveni ordinaciji mati zaman prepričuje sina, ki sedi na stolu za paciente:
»Daj, bodi priden in odpri usta, da bo doktor prišel do svojih prstov!«
☺
Obiskovalec na policijski postaji zagleda na stenah
izobešene tiralice in vpraša:
»Kdo so pa tile ljudje?«
»To so kriminalci ki jih iščemo?«
»Zakaj jih pa niste prijeli takrat, ko ste jih slikali?«
☺
»Stric, ali si res ljudožerec?«
»Ha, ha, kdo ti je pa to rekel?«
»Oči je rekel, da živiš samo od svojih sorodnikov.«
☺
»Obtoženi, zaradi žalitve toženca, ki ste mu rekli, da je prašič, boste plačali kazen v višini 200
evrov!«
»Ampak, gospod sodnik! Zadnjič sem za enako
žalitev plačal le 100 evrov!«
»Res je, toda svinjina se je medtem podražila!«
☺
»Kako kaj s tvojo čebulno dieto?«
»Izgubil sem tri kilograme in skoraj vse prijatelje!«
☺
Natakar, ali vaš ansambel zaigra tudi kaj po želji gostov?
»Seveda!«
»Potem pa članom ansambla povejte, naj zaigrajo biljard, da bom lahko v miru pojedel večerjo.«
☺
Soseda vrstnih hiš se srečata.
»Koliko tapet ste kupili, ko ste tapecirali hodnik?«
»Deset.«
Čez nekaj dni se zopet srečata.
»Ko sem tapeciral svoj hodnik mi je ostalo sedem
tapet!«
»Meni tudi.«
☺
Turistka vpraša taksista:
»Ali mi lahko opišete najkrajšo pot do železniške
postaje?«
»Ne morem, ker sem taksist.«
OGLASI
1101A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije
dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna
besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko
oddate iz vsega sveta na naslov: info@trateschki-translation.de, tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
1009A11 – V Lipovšici (med Sodražico in Ribnico) prodam po zelo ugodni
ceni kmečko hišo s cca. 100 kvadratnimi metri, zraven še gospodarsko poslopje ter pripadajoče zemljišče v izmeri 50.000 kvadratnih metrov (5 ha).
Informacije na telofon: Nemčija – 07121 756408, Slovenija – 01 4234063
1009B11 – Prodam hišo v centru Trebnjega (Slovenija). Hiša je vseljiva takoj. V hiši je več sob – v eni je krušna peč. Ob hiši je parkirišče za 10 avtomobilov. Parcela z vrtom meri 1000 m2. Informacije na tel. 041 56 00 68.
AKTUALNO
Slovenska osamosvojitev je bila enkraten podvig in v njegov
uspeh mnogi niso verjeli. Niso verjeli, da bomo sploh prišli skozi rdeče morje. In vendar smo prišli čezzenj skoraj po suhem.
Skoraj brez prelivanja krvi. Uspeh je nato marsikoga zaslepil in
mislili smo, da lahko pridemo do »Obljubljene dežele« kar po
bližnjici. Danes vemo, da bližnjica ni najkrajša razdalja do cilja.
In tudi če bi bila, bi vanjo prišli nepripravljeni.
Svetopisemski voditelj Izraelcev, Mojzes, je vedel, da priprava ni
preprosta reč, zato je svoje ljudstvo pod božjim vodstvom popeljal po 40 let dolgi poti v Obljubljeno deželo. Med potjo po
puščavi sta se zamenjali dve generaciji. Lahko da je taka pot
namenjena tudi nam in smo zadnjih 20 let opravili morda polovico poti. Ni bila prava puščavska pot. Vodila je mimo zelenih
oaz, ki so nam zakrivale puščavo. V naslednjih 20 letih nas do
cilja čaka (resnična demokracija) druga polovica, ki pa bo prava puščavska pot.
Ob proslavljanju 20-letnice osamosvojitve taborimo pod goro
Sinaj, potrebni duhovne prenove. Iščemo vodjo »Mojzesa«, da
bi nam od tam prinesel obnovljene zapovedi, ki smo jih v preteklosti pozabili. Ker nismo pripravljeni nikogar poslušati, bomo med našimi kandidati »Mojzesa« težko našli. Vseeno pa je
prav, da vemo, kaj od njega pričakujemo.
Svetopisemski Mojzes je s Sinaja prinesel dve tabli z verskimi in
moralnimi zapovedmi, ki so v stoletjih postale tudi naše. Nekatere od teh kot »Ne laži«, »Ne kradi«, »Ne bodi nevoščljiv«, smo
skoraj popolnoma pozabili, ali jih preziramo. Morali se jih bomo naučiti znova. Voditelja zato čaka težko delo. Poleg ostalega
pa bo moral pred vse druge zapovedi postaviti zahtevo: »Ne sovraži svojega bližnjega«. Zgleda, da Mojzes med svojimi rojaki
takega sovraštva ni našel tako zakoreninjenega, kot je pri nas,
zato ga med desetimi zapovedmi ni naštel. Pri nas pa je sovraštvo narodno blago in naša glavna zapoved v naslednjih dvajsetih letih se bo morala glasiti: »Ne sovraži, ampak ljubi«. Ali
kot je, pred več kot dva tisoč leti, grški dramatik Sofokles položil na jezik svoje junakinje Antigone: »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu«
dr. France Cvelbar za Radio Ognjišče
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: beksl@siol.net, E-naslov: jpucelj@msn.com
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: cikanek@msn.com
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: info@spc-dunaj.net
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: scukman@club-internet.fr
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: zupnija.sentjernej@rkc.si
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: rettore@slovenik.it
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: donkarel@tiscali.it
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: nezka@scarlet.be
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: jpucelj@msn.com
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: jpucelj@msn.com
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: dori@skmberlin.de
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: lrajk@hotmail.com alojzij.rajk@rkc.si
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: kaminjoseph@aol.com
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: martin@skg-frankfurt.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: janez@skm-mannheim.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: stanislav.gajsek@gmx.net
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: zvones@gmx.de
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: roman.kutin@gmx.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (*49) 0731 - 37 99 670
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
muenchen@erzbistum-muenchen.de
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: jpucelj@msn.com
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: mbecan@erzbistum-muenchen.de
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: skessler@erzbistum-muenchen.de
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: zvone@kristuskonungen.se;
zvone.podvinski@rkc.si
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: slomission.ch@gmail.com
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: rafaelova.druzba@rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Družinski vzgojni seminar slovenske župnije v Stuttgartu
V nedeljo nas je povezala evharistična daritev
Otroci so risali simbole slovenske državnosti
Voditeljica družinskega seminarja
Beate Saitz
Starši v šoli za vzgojo otrok
Vroča nogometna tekma otrok
Igra in veselje otrok
Vsaka družina je naredila plakat za domovino
Veselje je biti več dni skupaj
Ustvarjanje družinskega plakata za 20. rojstni dan države Slovenije