GOVOR SAMA BEVKA OB 70- LETNICI TRANSPORTA RANJENCEV IZ PARTIZANSKIH BOLNIŠNIC FRANJA IN PAVLA NA NOTRANJSKO AVGUSTA 1944 TER 70-LETNICI USTANOVITVE PARTIZANSKE TISKARNE »SLOVENIJA« Vojsko, 30. avgust 2014 Drage borke in borci, udeleženci narodnoosvobodilne vojne, sp o što v a n e p oh o d ni ce i n p o h o d n i k i , p o d p o r ni k i n e g o v a nj a zgodovinskega spomina na izročilo Partizanskih bolnišnic Franja in Pavla ter Partizanske tiskarne »Slovenija«. Tovarišice in tovariši, dragi rojaki iz zamejstva, spoštovani gospod župan. Najprej vas prav vse lepo pozdravljam ter vsem skupaj zaželim prisrčno dobrodošlico tu na Vojskem, na vojskarski planoti miru, kjer je nebo bližje in so razgledi bogatejši. Danes smo se zbrali na Vojskem, v tem čudovitem okolju, da počastimo spomin na 70-letnico transporta ranjencev iz Partizanskih bolnišnic Franja in Pavla na letališče Nadlesk v Loški dolini ter 70letnico ustanovitve Partizanske tiskarne »Slovenija«, kjer se je tiskal znameniti Partizanski dnevnik. Rad bi se zahvalil organizatorjem današnje prireditve Združenju borcev za vrednote NOB Idrija-Cerkno, Primorskemu dnevniku iz Trsta, Mestnemu muzeju Idrija, Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Planinskemu društvu Idrija za povabilo in priložnost za nagovor. Idrijsko-cerkljansko društvo Zveze borcev, ki ima v obeh občinah 600 članov, letno organizira vrsto spominskih prireditev, s katerimi spoštljivo neguje tradicijo spomina na upor proti okupatorju, ki je imel v času druge svetovne vojne strahotni načrt, podjarmiti in uničiti slovenski narod ter ga zbrisati z obličja zemlje. To mu kljub sodelovanju kolaborantov in domačih nasprotnikov partizanskega gibanja, ki je bilo del velike svetovne protifašistične koalicije, ni uspelo. Povabilo slovenskim borcem in borkam na letošnjo slovesnost ob 70-letnici izkrcanja v Normandiji priča, da so slovenski partizani in aktivisti pomembno prispevali k porazu fašizma in nacizma tudi v svetovnem merilu. Z maga v drugi svetovni vojni nas je enakopravno postavila ob bok veliki protifašistični koaliciji, Združenim državam Amerike, Sovjetski zvezi, Angliji in Franciji. Kolikor vem predstavniki domobrancev na to slovesnost niso bili povabljeni. Med ranjenimi tovariši je bil iz Franje v transportu tudi ameriški pilot Harold Adams. Letališče v Nadlesku, kamor so ranjence prenesli, pa je bilo tudi v oporo zavezniškim letalcem ter upanje za srečno vrnitev v domače oporišče, če bi imeli težave nad sovražnikovim ozemljem. Letališče Nadlesk je bilo tako v zemljevidih angleških pilotov z izrazoma »Piccadilly Club« označeno kot varno zatočišče v tem delu okupirane Evrope. Mnogim zavezniškim pilotom je to dejstvo pomagalo pri povratku z njihovih misij, je poročala Svobodna misel. Tudi to nas utrjuje v prepričanju, da so bili slovenski partizani na pravi strani in so se, kot del velike koalicije, borili za pravo stvar. Skrb za varnost in nemoteno zdravljenje ranjencev je bila med NOB ena najodgovornejših nalog. Splošne vojaške razmere v Sloveniji in Istri leta 1944 niso bile najbolj ugodne, pred koncem vojne je bilo prav preko tega ozemlja pričakovati umik nemške vojske in kvizlingov na zahod. Partizanske bolnice so bile polne ranjencev, potrebno pa je bilo pripraviti nove kapacitete za zaključne boje. Prav zaradi tega se je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji maja 1944. leta razveselilo sporočila zaveznikov, da so pripravljeni sprejeti v svoje bolnišnice v južni Italiji večje število ranjenih borcev in invalidov s pogojem, da partizani uredijo primerna letališča in ustrezna zbirališča ranjencev za evakuacijo. Evakuacija ranjenih borcev in invalidov iz bolnišnic Franja in Pavla na letališče na Notranjsko avgusta leta 1944 sodi med najzahtevnejše podvige iz časa narodnoosvobodilne borbe, tako z medicinskega, vojaškega kot tudi z organizacijskega vidika. Priprave na prenos so se v štabu 9. korpusa pričele že 1. avgusta. Najtežje in najzahtevnejše breme je bilo na zdravstvenih delavcih in petih brigadah 30. in 31. divizije. Za prenos in transport 95 ranjencev je bilo v celotni akciji angažiranih preko 3000 borcev. To je bilo razumljivo, saj je bilo v neposredni bližini nameravane poti deset sovražnikovih postojank, prečkati pa je bilo potrebno tudi zelo zastraženo glavno cesto Logatec - Postojna in železniško progo nad Ravbarkomando. 31. divizija je 13. avgusta prevzela najprej 30 ranjencev iz Partizanske bolnišnice Franje. Naporen transport do Želina, vzpon na Jagršče, prek Šebreljske planote, Krnic, Oblakovega Vrha in Rzelja ter Vojskega je trajal več kot 14 ur. Na Hudem polju se je transportu pridružilo še 50 ranjencev iz Partizanske bolnišnice Pavle ter 15 ranjencev iz premičnih bolnišnic 9. korpusa. Tako je bilo skupno v transportu 95 ranjencev, invalidov in bolnikov. Pot so nadaljevali do Otlice, Cola, Podkraja, Bukovja do Strmice, blizu železniške proge Ljubljana - Trst. Prehod ceste in železniške proge so zagotovili borci Gradnikove brigade, ki so z močnim ognjem onemogočili delovanje sovražnikovih postojank. Nato so pot nadaljevali pod vrhom Javornika in po Loški dolini, dokler niso 19. avgusta dosegli partizansko letališče Nadlesk v Loški dolini. Večino ranjencev so tako od 31. avgusta do 6. septembra z zavezniškimi letali prepeljali na zdravljenje v Bari in druga italijanska mesta. Evakuacije ranjencev so pomembno razbremenile partizanske bolnišnice na Slovenskem, samo v bolnišnice južne Italije so jih od julija 1944 do 26. aprila 1945 v 51 poletih zavezniških letal odpeljali 2855. Danes ste mnogi obiskali tudi Partizansko tiskarno »Slovenija«, kjer so med vojno tiskali znameniti Partizanski dnevnik, ki danes ob b olni šnici »Franji« velja kot najb olj av tentično ohranj en oz . verodostojno obnovljen spomenik NOB na Slovenskem. Tiskarno so že leta 1947 na velikem ljudskem zborovanju na Vojskem predali javnosti, ob njeni 40. obletnici leta 1984 pa so lahko udeleženci proslave iz rok nekdanjih tiskarjev dobili ponatis dnevnika, ki so ga natisnili na originalnem in obnovljenem tiskarskem stroju. In ti stroji se po zaslugi marljivih muzejskih delavcev vrtijo še danes. Tiskarna pa je kljub nekaterim manjšim poškodbam srečno preživela tudi letošnjo veliko ledeno ujmo. Partizanski dnevnik je redno izhajal v dnevni nakladi od 2000 do 7000 izvodov in je bil edini dnevnik v okupirani Evropi, ki ga je izdajalo odporniško gibanje. Začel je izhajati konec leta 1943 v majhni cerkljanski vasici Zakriž v ciklostilni obliki kot glasilo Triglavske divizije, na Vojskem pa je bila v tiskarni »Slovenija« prva številka natisnjena na najbolj sodobnem tiskarskem stroju 17. septembra 1944. Tiskana slovenska beseda je imela še posebno vlogo na Primorskem, ki je bila več kot dve desetletji izpostavljena fašistični raznarodovalni politiki. Tako ni naključje, da je bil nekaj časa urednik dnevnika tudi pisatelj France Bevk . To tradicijo pa še danes, ne brez težav ter z veliko truda zaposlenih, nadaljuje Primorski dnevnik iz Trsta. Skupno so v tiskarni natisnili 313 različnih izdaj v 1.394.000 izvodih. Že to dejstvo je dovolj zgovorno, da lahko narodno-osvobodilni boj slovenskega naroda označimo kot eno najbolje organiziranih odporniških gibanj v Evropi ter ga enakopravno postavimo ob bok zmagoviti protifašistični koaliciji. Spoštovani. Pred dobrimi tremi meseci smo se v državnem zboru seznanili z odstopom predsednice vlade mag. Alenke Bratuškove. S tem je mandat prenehal celotni vladi, ki pa do imenovanja nove, opravljala le še t.i. »tekoče posle«. Vmes so bile druge predčasne državnozborske volitve, tik pred oblikovanjem pa je nova koalicijska vlada pod vodstvom mandatarja Mira Cerarja. Kdo je povzročil padec vlade je znano, kdo nas je pošiljal na nepotrebni referendum tudi. Namesto, da bi upravljali z državo in poskrbeli za izhod iz krize ter omogočili preporod gospodarstva, so nekatere stranke povzročile politično krizo v državi in odhod na druge predčasne volitve v samostojni Sloveniji. Najbolj nenavadno pri vsej zgodbi pa je, da je vlada odstopila prav v času, ko so vsi statistični podatki začeli kazati, da se Slovenija počasi, a vztrajno izvija iz trdovratne gospodarske in finančne krize. Vlada je namreč v tem dobrem letu dni dosegla kar nekaj uspehov. Stabilizirala je javne finance in utrdila položaj Slovenije na mednarodnih in finančnih trgih. Prvič po petih letih smo zabeležili pozitivno gospodarsko rast, imamo izjemne rezultate na področju izvoznega gospodarstva, prav tako pa se je število brezposelnih v dobrega pol leta zmanjšalo za več kot 10.000. Praktično vse institucije, ki opravljajo makroekonomske napovedi, so napovedale rast našega gospodarstva in sicer med 0,3 do 0,8% v letu 2014 in me d 0,7 do 1,4% v letu 2015. Tudi stroški zadolževanja so se bistveno znižali, saj je obrestna mera najnižja odkar smo vstopili v evro območje. Pred nastopom te, danes odhajajoče vlade, pa smo bili tik pred tem, da nam pride »na pomoč« zloglasna trojka iz Bruslja. Seveda pa je bilo v aktualnih razmerah najprimerneje razpisati predčasne volitve, saj bi vsakršno zavlačevanje še poglobilo in podaljševalo politično krizo ter tako ustvarjalo nestabilne razmere v državi. Stranke, ki so politično krizo zakuhale in ustvarjale nestabilne razmere so na volitvah plačale visok davek za svojo nedržavotvorno držo. Slovenija danes potrebuje gospodarsko rast, ki bo zmanjšala brezposelnost, ustvarila nova delovna mesta in zagotovila dostojno prihodnost svojim prebivalcem. Le gospodarska rast in razvoj lahko zagotovita uresničenje razvojnih potencialov Slovenije, da bo ta gospodarsko uspešna, pravična in solidarna. Obenem pa se mora spremeniti tudi Evropska unija. Dovolj je bilo Evrope strahu in varčevalnih ukrepov. Vzpostaviti moramo močno, socialno pravično in demokratično Evropo. Evropska ideja ni napačna, napačna pa je bila politika, ki je bila naklonjena samo peščici bogatašev. Od nove slovenske in nove evropske vlade ljudje veliko pričakujemo, upam, da nas ne bosta razočarali. Odgovorni sta za našo prihodnost. Hvala lepa.
© Copyright 2024