Fortuna(diplomsko delo).pdf

UNIVERZA V LJUBLJANI
PRAVNA FAKULTETA
KATEDRA ZA MEDNARODNO PRAVO
Diplomska naloga
UNIVERZALNA JURISDIKCIJA IN MEDNARODNO PRAVO
Avtorica: Karmen Fortuna
Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk
LJUBLJANA, julij 2012
POVZETEK
Univerzalna jurisdikcija in mednarodno pravo
Karmen Fortuna
Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk
Kot primarni forum za pregon storilcev hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu
so predvidena nacionalna sodišča. Seveda je v vsakem posameznem primeru potrebno najprej
ugotoviti, sodišče katere države je pristojno za sojenje v zadevi. To nam pomagajo ugotoviti
temeljna načela, in sicer teritorialno načelo, realno načelo, aktivno personalitetno načelo,
pasivno personalitetno načelo in univerzalno načelo.
Univerzalno načelo temelji samo na naravi hudodelstva, brez ozira na kraj storitve,
državljanstvo storilca ali žrtve ali kakršno koli drugo povezavo z državo, ki izvaja
jurisdikcijo, saj huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu pomenijo potencialno grožnjo
vsem državam in vse države imajo interes, da preganjajo storilca. Doktrina in praksa držav
smatrajo, da je izvrševanje univerzalne jurisdikcije glede mednarodnih kaznivih dejanj
zakonito po mednarodnem običajnem pravu.
Konvencijsko in običajno mednarodno pravo med jus cogens mednarodna kazniva
dejanja štejeta piratstvo, suženjstvo, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost,
genocid, apartheid in mučenje. Konvencije obravnavajo tudi druga mednarodna kazniva
dejanja, ki še niso dosegla ravni jus cogens.
Raziskave kažejo, da je vse več držav, ki v domači zakonodaji inkriminirajo huda
kazniva dejanja po mednarodnem pravu in uzakonjajo univerzalno jurisdikcijo. Vseeno pa je
potrebno omeniti, da jo le redke izvršujejo. Med najbolj znanimi primeri so obsodba Adolfa
Eichmanna pred izraelskim sodiščem ter obsodba Nikole Jorgića in Maksima Sokolovića v
Nemčiji. Več primerov v povezavi z izvrševanjem univerzalne jurisdikcije je obravnavalo tudi
Meddržavno sodišče, med katerimi so najpomembnejši »Nalog za prijetje z dne 11. aprila
2000«, »Vprašanja, ki se nanašajo na obveznost sojenja ali izročitve«, »Vprašanja razlage in
uporabe Montrealske konvencije iz leta 1971, ki izvirajo iz letalskega incidenta pri
Lockerbieju« in »Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«.
Za nov in vse pomembnejši institut pri kaznovanju najhujših hudodelstev v zadnjih
letih velja Mednarodno kazensko sodišče, ki s komplementarno pristojnostjo pomembno
dopolnjuje nacionalno pristojnost.
Čeprav univerzalna jurisdikcija velja za zanimivo zamisel, kako pred sodišče pripeljati
odgovorne za najhujša hudodelstva, se v praksi ni pokazala kot najbolj učinkovita. Ne
II
moremo namreč mimo dejstva, da so mnogi odgovorni za najhujša hudodelstva še vedno na
prostosti.
KLJUČNE BESEDE: univerzalna jurisdikcija, mednarodna hudodelstva, kazenska imuniteta,
aut dedere aut judicare
III
ABSTRACT
Universal jurisdiction and international law
Karmen Fortuna
Mentorica: Prof. Dr. Mirjam Škrk
According to international law, the primary authority for the prosecution of major
criminal offences is the national courts. Naturally, in each specific case, it first needs to be
determined, which state court is competent to try a case. This is accomplished with the help of
basic principles, such as the territorial principle, the real principle, the active personality
principle, the passive personality principle and the universal principle.
The universal principle is based solely on the nature of the crime, without regard to
where the crime was committed, the nationality of the perpetrator, the nationality of the
victim or any other connection to the state exercising such jurisdiction, since major criminal
offences are considered under international law to be a potential threat to all states and thus
the prosecution of the perpetrator is in the interest of all states. According to the states’
doctrine and practice, the exercise of universal jurisdiction over international criminal
offences is legal under the international common law.
The conventional and customary international law stipulates the following as
international criminal offences jus cogens: piracy, slavery, war crimes, crimes against
humanity, genocide, apartheid and torture. The conventions deal with other international
criminal offences that have not yet reached the level of jus cogens.
Research has shown that an increasing number of countries incriminate major criminal
offences in domestic legislation under international law and enact universal jurisdiction. It is
nevertheless worth noting that only a few exercise it. The most famous cases are the
conviction of Adolf Eichmann before the Israeli court and the conviction of Nikola Jorgić and
Maksim Sokolović in Germany. Several cases related to exercising universal jurisdiction were
also handled by the International Court of Justice; the most important include »Arrest Warrant
of 11 April 2000« »Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite«,
»Questions of Interpretation and Application of the 1971 Montreal Convention arising from
the Aerial Incident at Lockerbie« and »Certain Criminal Proceedings in France«.
In recent years, the International Criminal Tribunal has been considered a new and
increasingly important institute for punishing the gravest crimes and, by its complementary
jurisdiction, significantly complements national jurisdiction.
IV
Even though universal jurisdiction is believed to be an interesting idea on how to bring
the persons responsible for the gravest crimes before justice, it has not proven the most
efficient in practice. We cannot overlook the fact that many persons responsible for the
gravest crimes are still free.
KEY WORDS: universal jurisdiction, international crimes, criminal immunity, aut dedere aut
judicare
V
Zahvala
Zahvaljujem se družini in prijateljem za brezmejno podporo in razumevanje v
času študija. Zahvaljujem se tudi Kristjanu za veliko mero potrpežljivosti.
Posebna zahvala gre moji mentorici, prof. dr. Mirjam Škrk, za vse dragocene
strokovne napotke in pomoč pri izdelavi diplomske naloge.
VI
Vsebina
1
UVOD................................................................................................................................. 1
2
ZGODOVINSKI RAZVOJ KONCEPTA UNIVERZALNE JURISDIKCIJE .................. 2
2.1
3
Piratstvo ...................................................................................................................... 2
POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE ....................................................................... 7
3.1
Pregon in kaznovanje s strani držav ........................................................................ 7
3.1.1
3.1.2
3.1.3
3.1.4
3.1.5
Teritorialno načelo .............................................................................................. 7
Realno načelo ..................................................................................................... 8
Aktivno personalitetno načelo ............................................................................ 9
Pasivno personalitetno načelo ............................................................................ 9
Univerzalno načelo ............................................................................................. 9
3.2
Definicija univerzalne jurisdikcije ......................................................................... 10
3.3
Hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije ........................................... 13
3.3.1
3.3.2
3.3.3
3.3.4
3.3.5
3.3.6
3.3.7
Vojna hudodelstva ............................................................................................ 15
Hudodelstva zoper človečnost .......................................................................... 17
Genocid ............................................................................................................. 18
Mučenje ............................................................................................................ 19
Apartheid .......................................................................................................... 21
Suženjstvo......................................................................................................... 22
Druga kazniva dejanja po konvencijah ............................................................. 23
4
IMUNITETA PRED JURISDIKCIJO ............................................................................. 27
5
INSTITUT UNIVERZALNE JURISDIKCIJE DANES .................................................. 31
5.1
Pregled ureditve po nekaterih državah ................................................................. 31
5.1.1
5.1.2
5.1.2.1
5.1.2.2
5.1.2.3
5.1.2.4
Slovenija ........................................................................................................... 31
Druge države..................................................................................................... 33
Belgija........................................................................................................... 33
Francija ......................................................................................................... 34
Nemčija......................................................................................................... 34
Srbija............................................................................................................. 35
6
PROBLEMI, KI SE ODPIRAJO PRI INSTITUTU UNIVERZALNE JURISDIKCIJE . 36
7
RAZMERJE DO AUT DEDERE AUT JUDICARE ....................................................... 39
8
ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 42
9
LITERATURA ................................................................................................................. 45
VII
Seznam kratic in okrajšav
OZN
Organizacija združenih narodov
VS OZN
Varnostni svet Organizacije združenih narodov
GS OZN
Generalna skupščina Organizacije združenih narodov
KMP
Komisija za mednarodno pravo
IMO
Mednarodna pomorska organizacija
SMS
Stalno meddržavno sodišče (PCIJ)
MKS
Mednarodno kazensko sodišče (ICC)
RS
Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča
RS
Republika Slovenija
MS
Meddržavno sodišče (ICJ)
MKSJ
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY)
EU
Evropska unija
RS
Republika Slovenija
ZDA
Združene države Amerike
ZK
Združeno kraljestvo
KZ
Kazenski zakonik
AI
Amnesty International
tj.
to je
t. i.
tako imenovano
npr.
na primer
oz.
oziroma
str.
stran
VIII
1 UVOD
Mednarodno kazensko pravo je v drugi polovici 20. stoletja doživelo živahen razvoj, kajti
načelo suverenosti držav ni več upravičevalo nekaznivosti najhujših mednarodnih
hudodelstev. Univerzalna jurisdikcija, ki se je najprej nanašala samo na piratstvo, se je po 2.
svetovni vojni začela vezati tudi na nekatera najhujša kazniva dejanja po mednarodnem pravu.
To je pomenilo, da je vsaka država dobila pravico in dolžnost, da kot agent mednarodne
skupnosti deluje pri kaznovanju storilcev, čeprav s hudodelstvom, ki ga zagrešijo, nima
nobene neposredne povezave. Vendar pa je potrebno omeniti, da se je implementacija
mednarodnega kazenskega prava s strani držav izkazala za neučinkovito, kajti mnoga
hudodelstva so ostala nekaznovana, ker države ne morejo ali nočejo izvrševati jurisdikcije.
Za takšne primere se je že neposredno po drugi svetovni vojni oblikovala alternativna
rešitev v ustanovitvi nürnberškega in tokijskega sodišča. Najpomembnejši odraz razvoja
mednarodnega kazenskega prava pomeni predvsem ustanovitev ad hoc mednarodnih
kazenskih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, ustanovitev nekaterih mešanih
kazenskih sodišč1 ter sprejetje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča.
V tem delu se bom osredotočila predvsem na institut univerzalne jurisdikcije, kot jo
izvršujejo države. Prikazala bom zgodovinski razvoj, hudodelstva, na katera se nanaša,
pregled ureditve po izbranih državah, probleme, ki se odpirajo pri tem institutu, imuniteto
pred jurisdikcijo in razmerje do aut dedere aut judicare. Da bi ocenila, kako pomembno vlogo
predstavlja institut univerzalne jurisdikcije pri pregonu in kaznovanju najhujših hudodelstev,
se bom oprla na dela pravnih strokovnjakov, prakso mednarodnih organizacij, zakonodajo
držav in na sodno prakso mednarodnih in nacionalnih sodišč.
1
Npr. Posebno sodišče za Sierra Leone
1
2 ZGODOVINSKI RAZVOJ KONCEPTA UNIVERZALNE
JURISDIKCIJE
Univerzalna jurisdikcija ni nov fenomen. Zametki so se pojavili že v 6. stoletju v
Justinjanovem zakoniku, ki je določal pristojnost različnih upravnikov imperija. Jurisdikcijo
je priznaval tako sodišču v kraju, kjer je bilo hudodelstvo zagrešeno, kot sodišču v kraju, kjer
je bil storilec aretiran. Podobno je bilo v srednjeveških mestnih državah v severni Italiji.
Določene nevarne prestopnike je lahko preganjala vsaka država, v kateri so se ti nahajali.2
V 17. stoletju so nizozemski učenjaki Voet, Cocceji in predvsem Grotius zagovarjali
univerzalno jurisdikcijo za hudodelstva, ki so kršila naravno pravo. Leta 1928 je Donnedieu
de Vabres zapisal, da je institut univerzalne jurisdikcije s strani mednarodne skupnosti priznan
kot načelo.3
Klasično kaznivo dejanje, na podlagi katerega se je razvila univerzalna jurisdikcija, je
piratstvo. Velja pravna domneva, da so pirati hostes humani generis in pravica vseh držav je,
da jih preganjajo.4
2.1
Piratstvo
Piratstvo se je pojavilo hkrati z možnostjo prevoza blaga po morju in je razširjeno že od
starega veka pa vse do danes, ko je prišlo do njegovega ponovnega razcveta. Sredi 15. stoletja
se je razmahnilo praktično med vsemi evropskimi in severnoafriškimi narodi, vendar takrat še
ni bilo nobenega jasnega mednarodnopravnega pravila glede piratstva, saj so se številne
države okoriščale z zaseganjem tovora drugih držav na morju. Na začetku 16. stoletja je
Španija začela preganjati piratstvo kot kaznivo dejanje, čemur so nasprotovali angleški in
francoski raziskovalci, ki so imeli pooblastila njihovih vlad za plenjenje. Takoj, ko je Velika
Britanija postala pomorska velesila in je prevzela nadzor nad morji, si je začela prizadevati za
prepoved piratstva. Sklepala je številne dvostranske sporazume o izročitvi z drugimi
evropskimi državami in se zavzemala za univerzalno jurisdikcijo nad pirati. Tudi druge
evropske države so do sredine 19. stoletja večinoma prepovedale napadanje sovražnih
trgovskih ladij. Do prve mednarodnopravne kodifikacije na univerzalni ravni je prišlo šele v
20. stoletju.5
2
Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 108–109
Prav tam
4
Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 435–436
5
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, v: Zbornik znanstvenih razprav (2009), str. 229–231
3
2
Piratstvo je eno najstarejših mednarodnih kaznivih dejanj in je prepovedano po
pogodbenem in tudi običajnem mednarodnem pravu.6 Za del mednarodnega običajnega prava
se šteje tudi Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982,
ki v 101. členu definira piratstvo. »Piratstvo pomenijo naslednja dejanja:
(a) vsako protipravno dejanje nasilja, zadrževanja ali kakršnega koli plenjenja, ki ga storijo v
osebne namene posadka ali potniki zasebne ladje ali zasebnega letala in je naperjeno:
(i) na odprtem morju zoper drugo ladjo ali letalo ali zoper osebe ali imetje, ki so na ladji
ali letalu;
(ii) zoper ladjo ali letalo, osebe ali imetje na kraju, ki ni pod oblastjo nobene države;
(b) vsako dejanje prostovoljnega sodelovanja pri uporabi ladje ali letala, če storilec ve za
dejstva, spričo katerih ima taka ladja ali letalo značaj piratske ladje ali letala;
(c) vsako dejanje, ki spodbuja ali namerno olajšuje izvrševanje dejanj, opisanih v odstavkih
(a) ali (b).«7
»Po tej definiciji je treba pri ugotavljanju, ali gre za piratsko dejanje, preučiti pet
elementov: geografsko lokacijo (odprto morje ali kraj, ki ni pod oblastjo nobene države),
storilca (posadka ali potnik, ki mora biti na zasebni ladji ali letalu), žrtev (ki mora biti druga
ladja ali letalo ali osebje ali imetje, ki so na njih), metodo (iti mora za nasilno dejanje) in
motiv (gre za zasebne namene).8 Definicija piratstva zajema tudi dejanja v osebne namene, ki
so storjena npr. iz sovraštva ali maščevanja, pri čemer pa ne zajema politično motiviranih
dejanj.«9
Vse države morajo sodelovati, kolikor najbolj morejo, pri zatiranju piratstva na
odprtem morju ali v katerem koli drugem območju, ki ni pod oblastjo nobene države.10
Opustitev ustreznih ukrepov lahko pomeni kršitev mednarodnopravnih pogodbenih
obveznosti države.11
Vsaka država ima pravico, da na odprtem morju ali na območju, ki ni pod oblastjo
nobene države, zaseže piratsko ladjo ali letalo oz. ladjo ali letalo, ki sta bila ugrabljena s
piratstvom in sta v oblasti piratov, ter aretira osebe in zaseže imetje na njih. Sodišča države, ki
je izvršila prijetje, lahko odločajo o kaznih, ki naj se izrečejo, in o tem, kaj naj se ukrene
zoper ladjo, letalo ali imetje glede na pravice tretjih oseb, ki so ravnale v dobri veri.12 Zajeti
6
Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, v: Pravna praksa (2008), str. 21
Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), (OZN, 1982)
8
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 233
9
Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21
10
100. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982)
11
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 236
12
105. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982)
7
3
pirati imajo pravico do rednega sodnega postopka pred sodišči države, pod katero zastavo
plove vojna ladja, ki jih je zajela.13 Prijetje zaradi piratstva smejo izvršiti samo vojne ladje ali
vojna letala, ki so jasno zaznamovana in ki jih je mogoče prepoznati, da so v vladni službi in
so zato pooblaščena.14
Gre torej za univerzalno jurisdikcijo, ki dovoljuje vsaki državi, da preganja vsakogar,
ki je obtožen piratstva, ne glede na njegovo državljanstvo, državljanstvo žrtve ali kraj zločina,
če se je ta zgodil na odprtem morju. Potreba po univerzalni jurisdikciji izhaja iz dejstva, da
pirati napadajo ladje vseh držav brez razlikovanja in tako predstavljajo grožnjo vsem
državam, hkrati pa niso podrejeni avtoriteti nobene posamične države, zato nobena država ne
odgovarja za njihova dejanja.15
Vsa dejanja nasilja in ropanja v notranjih morskih vodah ali teritorialnem morju niso
piratstvo po mednarodnem pravu, ampak so lahko določena kot kazniva dejanja po notranjem
pravu obalne države in je samo ta država pristojna za njihovo preprečevanje in kaznovanje.16
Države so se sprva upirale ideji o skupnem prizadevanju za preganjanje piratstva in so
uveljavljale samo svojo notranjo zakonodajo in le v svojih teritorialnih vodah. Zaradi
neuspešnosti samostojnih prizadevanj so se začele medsebojno povezovati, kar je pripeljalo
tudi do določenih skupnih akcij in do sklepanj bilateralnih sporazumov o usklajevanju pri
pomorskem nadzoru in pregonu piratov. K zatiranju piratstva dajejo pomemben prispevek
tudi mednarodne organizacije. Vodilna pomorska mednarodna organizacija, ki se med drugim
ukvarja z vprašanji piratstva in oboroženega ropanja na morju, je Mednarodna pomorska
organizacija (v nadaljevanju: IMO). IMO objavlja mesečna, četrtletna in letna poročila o
prijavljenih piratskih napadih in napadih oboroženih roparjev. Leta 2008 so začeli s
protipiratskim programom, ki zajema dve fazi. V prvi so organizirali regionalne seminarje in
delavnice, ki so se jih udeleževali predstavniki držav, ki jih piratstvo najbolj ogroža. V drugi
fazi so sledile misije, ki so ocenjevale in vrednotile stanja v različnih regijah, s ciljem
spodbujanja razvoja regionalnih dogovorov o izvajanju protipiratskih ukrepov. Z dejanji
piratstva in oboroženega ropanja se že vrsto let ukvarja Generalna skupščina OZN. Z
vprašanjem piratstva se je prvič soočila leta 1954, čemur je sledil sprejem resolucije o svobodi
plovbe. Zaradi občutno povečanega števila teh kaznivih dejanj v zadnjih nekaj letih se je s
tem vprašanjem začel ukvarjati tudi Varnostni svet OZN (v nadaljevanju: VS). Leta 2008 je
13
Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21
107. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982)
15
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 237
16
Prav tam, str. 239
14
4
sprejel Resolucijo 181617, ki se nanaša izključno na piratstvo in oboroženo ropanje na
morju.18 V resoluciji je VS ugotovil, da piratstvo in oboroženo ropanje ladij v teritorialnih
vodah Somalije in na odprtem morju pred somalijsko obalo pomenita grožnjo mednarodnemu
miru in varnosti v regiji ter vsa taka dejanja obsodil. Države je pozval k medsebojnemu
sodelovanju ter sodelovanju z IMO in drugimi pristojnimi regionalnimi organizacijami.
Najpomembnejši je sedmi odstavek, kjer je VS za šest mesecev od sprejema resolucije
pooblastil države, ki sodelujejo s Somalijo v boju proti piratstvu in oboroženem ropanju na
morju, da vstopijo v teritorialne vode Somalije. Pri tem lahko uporabijo vsa potrebna sredstva
za preprečevanje piratstva ali oboroženega ropanja na morju na način, ki je dovoljen v tem
primeru po veljavnem mednarodnem pravu. Pogoj je le, da o tem prej uradno obvestijo
generalnega sekretarja OZN. Taka avtorizacija je bila mogoča samo zato, ker je Somalija
sama zaprosila VS za pomoč pri soočanju s temi težavami.19
V boj proti piratstvu in oboroženemu ropanju na morju se je vključila tudi Evropska
unija (v nadaljevanju: EU). Evropski parlament je 23. oktobra 2008 sprejel resolucijo o
piratstvu na morju. V njej poziva vlado Somalije, naj v sodelovanju z mednarodnimi
organizacijami piratstvo in oborožene rope s somalijske obale nad plovili, ki prevažajo
humanitarno pomoč, obravnava kot kriminalna dejanja in aretira zadevne storilce v okviru
veljavnega mednarodnega prava. Poleg tega poziva Komisijo, naj poišče načine za
zagotovitev zaščite pred piratstvom za ribiška plovila in odločno poziva Svet in Komisijo, naj
si prizadevata zagotoviti, da bodo pravni instrumenti IMO, ki obravnavajo piratstvo in
oborožene rope, čim prej pregledani in posodobljeni, da bi se storilci tovrstnih kriminalnih
dejanj izsledili in kaznovali.20
Svet EU je 10. novembra 2008 sprejel ukrep o izvajanju vojaške operacije Atalanta za
prispevanje k zaščiti ladij Svetovnega programa za hrano, ki dovažajo pomoč prebivalstvu v
Somaliji, in za zaščito ranljivih ladij, ki plovejo pred somalijsko obalo. Z operacijo so si
zadali odvračati, preprečevati in zatirati piratstvo in oborožene napade pred somalijsko obalo,
skladno z mandatom, opredeljenim v Resoluciji VS ZN št. 1816 (2008).21
Ker je v zadnjih letih ponovno prišlo do razcveta piratstva in oboroženega ropanja na
morju, veljavna mednarodnopravna ureditev ne ustreza več. Kljub temu je malo verjetno, da
bodo države na račun omejitve svoje suverenosti sprejele dodatne mednarodnopravne
17
S/RES/1816 (2008)
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 240–245
19
Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21–22
20
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2008 o piratstvu na morju (2010/C 15 E/12)
21
Skupni ukrep Sveta 2008/851/SZVP z dne 10. novembra 2008
18
5
obveznosti, da bi zajezile problem. Vedno bolj so države pripravljene sklepati dogovore ad
hoc,s katerimi preprečujejo in kaznujejo piratstvo na nekem konkretnem območju.22
V zadnjih nekaj stoletjih se je koncept univerzalne jurisdikcije, glede na prvotno obliko,
kar precej razvil. Danes se ne nanaša samo na piratstvo, ampak že na daljši seznam
mednarodnih kaznivih dejanj, ki bodo predstavljena v nadaljevanju.23
22
Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 248
Brown, S. Bartram (2001) The Evolving Concept of Universal Jurisdiction, str. 385, URL:
http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/brown.pdf (21. 2. 2012)
23
6
3 POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE
3.1 Pregon in kaznovanje s strani držav
Načelo suverenosti vsake države se na kazenskopravnem področju kaže kot represivna
oblast države in njena jurisdikcija. To pomeni, da ima država moč in možnost določati, katera
dejanja so kazniva in zanje predpisati kazni. Nadalje, dejanje, ki ga je razglasila za kaznivo,
podredi sojenju svojih sodišč.24
Tako mednarodne pogodbe kot mednarodno običajno pravo so predvideli domača
sodišča kot primarni forum za postopke zoper storilce kaznivih dejanj, za katera mednarodno
pravo predvideva individualno kazensko odgovornost. V vsakem posameznem primeru je
treba najprej ugotoviti, sodišče katere države je pristojno za sojenje v zadevi. Pri tem so nam
v pomoč temeljna načela, in sicer teritorialno načelo, realno načelo, aktivno personalitetno
načelo, pasivno personalitetno načelo in univerzalno načelo.25
3.1.1 Teritorialno načelo
Teritorialno načelo izhaja iz suverenosti države in je po svoji moči primarno.26 Države
so pristojne, da predpišejo zakone in preganjajo kazniva dejanja, ki so storjena na njihovem
ozemlju.27 Mednarodno pravo dovoljuje državi, da izvaja jurisdikcijo, če storilec ravna v
celoti ali delno na ozemlju te države ali če so na njenem ozemlju prisotne osebe ali stvari ali
če se ravna izven ozemlja države, vendar posledica nastane ali naj bi nastala na ozemlju te
države.28
Ozemlje države je opredeljeno kot kopno ozemlje, teritorialno morje, vodne površine
znotraj meja in zračni prostor nad njimi. Kazenski zakonik države velja tudi za vsakogar, kdor
izvrši kaznivo dejanje na domači ladji, v domačem civilnem letalu med poletom ali v
domačem vojaškem letalu, ne glede na to, kje sta ladja ali letalo ob izvršitvi dejanja.29
24
Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož, Filipčič (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 126
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 144 in Bavcon et al.
(2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 127
26
Bavcon et. al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 127
27
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction. V: Bassiouni M. Cherif (ur.) (2008) International
Criminal Law: Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms, str. 96–99
28
Epps, Valerie (2005) International Law, str. 97
29
Bavcon et al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 128
25
7
To načelo ima številne praktične prednosti, kajti na ozemlju države, kjer je bilo
kaznivo dejanje izvršeno, se po navadi nahajajo žrtve, priče, pisni in materialni dokazi in tudi
storilec.30
Stalno meddržavno sodišče je odločalo v primeru S.S. Lotus31, verjetno najbolj
znanem primeru, ki zadeva teritorialno načelo.
Turčija je preganjala in obsodila francoskega kapitana trgovske ladje S.S. Lotus, ki je plula
pod francosko zastavo. Francoska ladja je namreč na odprtem morju trčila s turško ladjo BozKourt, pri čemer je prišlo do večje materialne škode in izgube osmih turških življenj. Francija
je ugovarjala turškemu kazenskemu postopku. Trdila je, da običajno mednarodno pravo
prepoveduje pregon kapitanovih dejanj na krovu francoske ladje in da mora kapitan na
odprtem morju ubogati samo pravo države, pod katere zastavo plove ladja. Obe državi sta
spor predložili Stalnemu meddržavnemu sodišču. Francija je zagovarjala, da mora Turčija
dokazati, da ji mednarodno pravo dovoljuje kazensko jurisdikcijo. Zagovarjala je tudi, da je
Turčiji prepovedano izvajati jurisdikcijo samo na podlagi državljanstva žrtev, tj. na podlagi
pasivnega personalitetnega načela. Francija bi morala po ukazu sodišča dokazati obstoj
pravila, ki Turčiji prepoveduje izvajanje jurisdikcije, kar ji ni uspelo. Sodišče je zapisalo, da
je jurisdikcijo mogoče predvideti na dejstvu, da so se posledice zgodile na turški ladji, tj. na
turškem ozemlju. Francija je zagovarjala, da ima prednost država, pod katere zastavo plove
ladja, pred državo, na katere teritoriju so nastale posledice. Sodišče kljub vsem ugovorom ni
prepovedalo jurisdikcije turškega sodišča.32
3.1.2 Realno načelo
Realno načelo določa jurisdikcijo za kazniva dejanja, ki so storjena v celoti izven
ozemlja države foruma. Ta kazniva dejanja predstavljajo veliko nevarnost za državno varnost,
integriteto, suverenost ali pomembno vladno funkcijo.33
Države lahko v svojih zakonih prepovedujejo npr. vohunstvo, ponarejanje denarja,
znamk, pečatov, uradnih dokumentov in svojo zakonodajo uporabijo ne samo za dejanja,
storjena na svojem ozemlju, ampak tudi v tujini in s strani tujih državljanov.34
30
Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation – Chapter
One,URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/i0r53/003/2001/en/ab0c8dc8-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530032001en.html (21. 2. 2012)
31
The S.S. Lotus (France v. Turkey) 1927 P.C.I.J. (Ser.A) No. 10 (Sept. 7)
32
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 99–100
33
Prav tam, str. 108
34
Epps, Valerie (2005) International Law, str. 106
8
3.1.3 Aktivno personalitetno načelo
Jurisdikcija, ki temelji na državljanstvu storilca, je splošno sprejeto načelo
mednarodnega prava. Aktivno personalitetno načelo igra pomembno vlogo v pravu večine
držav, saj tradicionalno mednarodno pravo predvideva, da državljani ostanejo pod
suverenostjo svoje države, čeprav potujejo ali živijo v tujini. Države smatrajo državljanstvo za
tako pomembno povezavo, da lahko preganjajo svoje državljane za kazniva dejanja, izvršena
kjerkoli na svetu.35 Vendar pa kot pogoj postavljajo, da je dejanje kaznivo tudi po kazenskem
zakonu države, v kateri je bilo izvršeno.36 To pomeni, da se načelo uporablja subsidiarno,
torej samo, če kazenska intervencija v tujini ni zadostna.37 Države pogosto zavračajo izročitev
svojih državljanov in tako je aktivno personalitetno načelo skoraj nujno, če nočemo, da
storilec ostane nekaznovan v primeru, da se zateče v svojo državo.38
3.1.4 Pasivno personalitetno načelo
Pasivno personalitetno načelo določa, da lahko država izvaja jurisdikcijo za kaznivo
dejanje, izvršeno izven ozemlja te države, samo na podlagi državljanstva žrtve kaznivega
dejanja. Pri tem pa ni pomembno državljanstvo storilca ali kraj storitve kaznivega dejanja.39
Ideja je, da bo po pravu države, katere državljan je žrtev, najbolj zadoščeno pravici.40
Eden najbolj znanih primerov po drugi svetovni vojni, v katerem je sodišče uporabilo
pasivno personalitetno načelo kot eno od podlag za jurisdikcijo, je sojenje Adolfu Eichmannu.
Sodišče je našlo podlago za jurisdikcijo v povezavi med državo Izrael in judovskim
ljudstvom, ki je bilo žrtev holokavsta.41
3.1.5 Univerzalno načelo
Univerzalno načelo temelji samo na naravi kaznivega dejanja, brez ozira na kraj
storitve, državljanstvo storilca ali žrtve ali kakršno koli drugo povezavo z državo, ki izvaja
jurisdikcijo. Vedenje tistega, ki zagreši hudo kaznivo dejanje v eni državi, ima lahko učinek
35
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 116–118
Temu pogoju pravimo identiteta norme ali dvojna kaznivost.
37
Bavcon et al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 131
38
Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 90
39
Epps, Valerie (2005) International Law, str. 101
40
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 121–124
41
Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation-Chapter Two,
URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2001/en/8699a68d-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530042001en.pdf (17. 4. 2012)
36
9
tudi na druge države. Takšno vedenje pomeni potencialno grožnjo vsem državam in vse
države imajo interes, da preganjajo storilca. Storilci morajo biti kaznovani, ker škodujejo
človeštvu kot celoti. S tega zornega kota se nekatera kazniva dejanja smatrajo kot kršitve
pravil erga omnes, ki so skupna vsem državam in imajo zato interes za pregon vse države,
čeprav ni konkretne povezave z njimi. Izvajanje univerzalne jurisdikcije je pogosto povezano
z javnim ogorčenjem, ki ga povzroča prisotnost storilca mednarodnega hudodelstva na
ozemlju države.42
3.2 Definicija univerzalne jurisdikcije
Univerzalna pristojnost je opredeljena kot »zmožnost sodišča katere koli države, da sodi
osebam za zločine, storjene zunaj ozemlja te države, ki s to državo niso povezani niti z
državljanstvom osumljenca ali žrtve niti s škodo, povzročeno nacionalnim interesom te
države.«43
Univerzalna jurisdikcija zapolnjuje praznino, kjer ostale, bolj temeljne doktrine
jurisdikcije, ne zagotavljajo podlage za nacionalne postopke. Pri univerzalni jurisdikciji
dejstvo, da se hudodelstvo ni zgodilo na ozemlju države ali tam ni imelo posledic oz. ni
vplivalo na njeno varnost ali, da hudodelstva ni storil ali bil njegova žrtev njen državljan, ni
ovira za postopek pred državnimi oblastmi. Kjer mednarodno pravo priznava to obliko
jurisdikcije, države potrjujejo, da lahko kljub odsotnosti povezave katera koli druga država
preiskuje in preganja določeno hudodelstvo.44
Ta široka definicija zagotavlja, da lahko sodišče katere koli države deluje kot agent
mednarodne skupnosti, kajti hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije, napadajo
mednarodno skupnost kot celoto.45
Med državo in konkretnim hudodelstvom ni potrebna nobena povezava, kot jo
zahtevajo druge oblike jurisdikcije. Pri univerzalni jurisdikciji je izpostavljena narava
kaznivega dejanja kot element, ki daje državi pravico, da storilca sodno preganja. Edina
povezava, ki se jo zahteva, je prisotnost domnevnega storilca na ozemlju države, ki želi
izvajati univerzalno jurisdikcijo. Ampak ta zahteva ni absolutna. Lahko se zgodi tudi, da
prisotnost domnevnega storilca ni pogoj, kar vodi v univerzalno jurisdikcijo in absentia. Ta se
lahko nanaša na možnost začeti postopek ali na sojenje v odsotnosti. Na tej točki večina
42
Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 100–108
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 147–148
44
Broomhall, Bruce (2002) Towards the Development of an Effective System of Universal Jurisdiction for
Crimes Under international Law, str. 400, URL:
http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/broomhall.pdf (21.2.2012)
45
Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation- Chapter One
43
10
zagovarja možnost začeti postopek v odsotnosti storilca in posledično izdajo mednarodnega
naloga za prijetje ali zahteve za izročitev, da se zagotovi storilčeva prisotnost na sodišču.
Sojenje v odsotnosti lahko namreč vodi v resne kršitve človekovih pravic.46
»Med pravnimi strokovnjaki ni enotnega mnenja glede vprašanja univerzalne
jurisdikcije in absentia. Prepričljivo je stališče, ki so ga v svojem skupnem ločenem mnenju
zavzeli sodniki Meddržavnega sodišča Higginsova, Kooijmans in Buergenthal v zadevi
»Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000«, in sicer, da je navzočnost domnevnega storilca na
ozemlju države, ki želi izvesti pregon, nujna le z vidika vzpostavitve obveznosti aut dedere
aut prosequi, ne pa z vidika prostovoljnega izvajanja jurisdikcije.«47 Na podlagi njihovega
zaključka univerzalna jurisdikcija in absentia ni prepovedana.48
Podobnega mnenja je tudi Brigitte Stern, ki pravi: »Univerzalno načelo se na splošno
razume kot jurisdikcija države za dejanja, ki jih izvršijo tujci kjerkoli na svetu, ampak samo,
če je storilec na ozemlju te države. To je pretirano omejena interpretacija tega, kaj naj bi
univerzalna jurisdikcija bila. Če se zahteva takšna teritorialna povezava, potem se prava
univerzalna jurisdikcija ne more izvrševati.«49
Sojenje v nenavzočnosti je ena od rešitev, kako uresničiti jurisdikcijo države, ko ta
storilca nima na razpolago. Vendar je potrebno poudariti, da je sojenje in absentia s številnih
vidikov sporno in pogosto nesprejemljivo, skoraj vedno pa zelo kontraverzno. V Sloveniji in
tudi v številnih drugih državah bi bilo sojenje v nenavzočnosti načeloma v nasprotju z
ustavnim redom. Sojenja v nenavzočnosti ne dovoljujejo niti mednarodni dokumenti.50
Tožilci, preiskovalni sodniki in sodišča držav, katerih zakonodaja potrjuje ta široki
koncept univerzalne jurisdikcije, se morajo nanjo sklicevati z veliko previdnostjo in samo, če
so popolnoma zadovoljni s prepričljivimi dokazi, ki so na voljo zoper obtoženega.51
Države v praksi usmerjajo kazenske postopke primarno zoper tista kazniva dejanja, ki
so storjena na njihovem ozemlju, s strani njihovega državljana ali proti njihovemu
državljanu.52
»Univerzalna jurisdikcija je pravilo mednarodnega običajnega prava, kaže pa se tudi v
mednarodnih pogodbah, nacionalnih zakonodajah in sodni praksi glede kaznivih dejanj po
46
El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is It A Legally Valid Opinion for Repressing
Heinous Crimes?, URL: http://ouclf.iuscomp.org/articles/zeidy.shtml (21. 2. 2012)
47
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 148
48
El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is It A Legally Valid Opinion for Repressing
Heinous Crimes?
49
Prav tam.
50
Ambrož et al. (2012) Mednarodno kazensko pravo, str. 396
51
Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 452
52
Prav tam, str. 453
11
mednarodnem pravu (kot na primer hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev),
kaznivih dejanj po notranjem pravu, ki so mednarodnega pomena (na primer zajemanje talcev
in ugrabitve letal), in navadnih kaznivih dejanj po notranjem pravu (kot na primer umor,
ugrabitev).«53
V državi, ki je pripravljena izvesti postopek glede kaznivega dejanja, ki zaradi svoje
teže dopušča izvajanje univerzalne jurisdikcije, mora zakonodaja z implementacijo v notranji
pravni red omogočiti pregon dejanj, storjenih zunaj ozemlja te države, ali dopustiti pregon
neposredno na podlagi mednarodnega prava.54
Eden najpomembnejših primerov, kjer je univerzalna jurisdikcija jasno uporabljena
pred domačimi sodišči, je sojenje nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Eichmann je bil
spoznan za krivega pred izraelskim sodiščem in obsojen na smrt zaradi hudodelstev zoper
judovsko ljudstvo, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in članstva v sovražnih
organizacijah, ki so bile razglašene za kriminalne s statutom nürnberškega sodišča. Glavne
sporne točke sojenja so bile retroaktivna uporaba zakona, hudodelstva so bila izvršena izven
izraelskega ozemlja in s strani tujega državljana. Obtoženi je bil pripeljan pred izraelsko
sodišče neprostovoljno, brez privoljenja države, v kateri je bival, in s pomočjo izraelskih
agentov, ki so delovali po navodilih njihove vlade. Vse te sporne trditve so bile zavrnjene.
Sodišče je obrazložilo, da načelo nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege takrat še ni
postalo pravilo mednarodnega običajnega prava.55 Prav tako ni pravila mednarodnega
običajnega prava, ki bi prepovedovalo sojenje tujcu za dejanja, izvršena v tujini, kar potrjuje
tudi sodba pred SMS v zadevi S.S. Lotus. Kazniva dejanja, za katera je bil Eichmann obtožen,
imajo od nekdaj pečat mednarodnih kaznivih dejanj, ki zaradi svojega značaja zahtevajo od
vsake države, da jih preganja in sodi osebam, ki so jih izvršile. Ta kazniva dejanja so zaradi
svojega škodljivega in uničujočega značaja ter široke razširjenosti zamajala mednarodno
skupnost vse do njenih temeljev. Izrael je bil torej upravičen preganjati storilca na podlagi
53
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 148
Prav tam
55
Epps, Valerie (2005) International Law, str. 107: »… As to the first argument, the answer must be that the
principle nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege, in so far as it negates penal legislation with retroacitve
effect, has not yet become a rule of costumery international law ...«
54
Načelo zakonitosti je določeno v 15. členu MPDPP (iz leta 1966), ki pravi: »1. Nihče ne sme biti obsojen zaradi
dejanj ali opustitev, ki ob storitvi po domačem ali mednarodnem pravu niso veljale za kaznivo dejanje. Prav tako
mu ne sme biti izrečena strožja kazen od tiste, ki bi mu bila izrečena takrat, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.
Če določi zakon po storitvi kaznivega dejanja milejšo kazen, mora biti storilec tega deležen. 2. Določbe tega
člena ne nasprotujejo temu, da bi bil kdorkoli obsojen ali kaznovan zaradi dejanja storitve ali opustitve, ki je v
času, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, priznanih v mednarodni
skupnosti.« Izrael je MPDPP podpisal 19. decembra 1966 in ratificiral 3. oktobra 1991. Izrael ni država
pogodbenica EKČP.
12
univerzalnega načela kot varuh mednarodnega prava. Pri tem nima nobenega pomena dejstvo,
da država Izrael v času izvršitve teh kaznivih dejanj še ni obstajala. Sodišče se je osredotočilo
na mednarodni in univerzalni značaj kaznivih dejanj, ker so bile med žrtvami poleg Judov tudi
druge skupine, kot so npr. Poljaki, Čehi in Romi.56
Eden novejših primerov pred MS, ki zadeva izvrševanje univerzalne jurisdikcije, je
tudi »Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«.
Leta 2003 je Republika Kongo vložila tožbo zoper Francijo in zaprosila sodišče, naj sprejme
začasne ukrepe za takojšnjo ustavitev postopkov in odloči, da mora Francija razveljaviti
ukrepe državnih tožilcev in preiskovalnih sodnikov glede preiskovanja in pregona domnevnih
storilcev. Francija naj bi kršila načelo suverene enakosti držav s tem, ko je izvrševala oblast
na ozemlju druge države, si enostransko pripisala izvrševanje univerzalne jurisdikcije v
kazenskih zadevah, si vzela moč, da sodi ministru za notranje zadeve tuje države za kazniva
dejanja, domnevno storjena v povezavi z izvrševanjem pooblastil za ohranitev javnega reda v
njegovi državi, in zaradi kršitve kazenske imunitete tujega predsednika države. V Franciji je
namreč državni tožilec, v imenu določenih organizacij za človekove pravice, vložil tožbo
zoper predsednika Republike Kongo, g. Denisa Sassou Nguesso, ministra za notranje zadeve,
generala Pierra Oba, generalnega inšpektorja kongoških oboroženih sil, generala Norberta
Dabira, in poveljnika predsednikove straže, generala Blaisea Adoua, zaradi hudodelstev zoper
človečnost in mučenja. Med strankama je bila prerekana pristojnost francoskega sodišča, saj
so le­to utemeljevali z univerzalnim načelom. Sodišče je moralo pretehtati, ali pomeni
izvrševanje univerzalne jurisdikcije v teh kazenskih zadevah kršitev načel mednarodnega
prava, in odločiti, ali grožnja nepopravljive škode, na katero se sklicuje Kongo, upravičuje
sprejem začasnih ukrepov. Sodišče je v odredbi z dne 17. junija 2003 smatralo, da okoliščine
niso take, da bi zahtevale sprejem začasnih ukrepov.57
3.3 Hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije
Huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu in mednarodna hudodelstva se zaradi
svoje posebej okrutne narave smatrajo za najhujša grozodejstva, kar si jih lahko zamislimo.
Predstavljajo kršitev pravil jus cogens in so tudi na tej podlagi predmet univerzalne
jurisdikcije. Od vseh držav se pričakuje, da bodo preprečevale in kaznovale ta kazniva
dejanja. Vse države smatrajo storilce mednarodnih kaznivih dejanj kot hostes humani generis
56
Epps, Valerie (2005) International Law, str. 107–114
ICJ, Case concerning certain criminal proceedings in France (Republic of the Congo v. France), Request for
the indication of a provisional measure, Summary of the Order of 17 June 2003, str. 1–5
57
13
in nimajo nobenega pomisleka glede njihovega pregona. Doktrina kot tudi praksa držav
zagovarjata, da je izvrševanje univerzalne jurisdikcije glede mednarodnih kaznivih dejanj
zakonito po mednarodnem običajnem pravu. Če sklepamo iz pravil jus cogens, ki
prepovedujejo mednarodna kazniva dejanja, države lahko ali celo morajo preganjati ta
kazniva dejanja, kar pa zahteva nek moralni preskok. Moralna upravičenost je postala del
razprave o univerzalni jurisdikciji. Temelj te razprave je ideja, da so države pooblaščene, da
izvršujejo univerzalno jurisdikcijo za hudodelstva, ki so tako ostudna, da šokirajo vest vsega
človeštva.58
Primarni viri mednarodnega kazenskega prava, ki nam povedo, katera hudodelstva so
predmet univerzalne jurisdikcije, so konvencije in mednarodno običajno pravo, ki se opirajo
na splošna pravna načela in na nauk najbolj priznanih pravnih strokovnjakov za pomoč pri
interpretaciji. Konvencije veljajo za boljši vir prava, saj bolj ustrezajo načelu legalitete,
nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege. Vendar pa to ne pomeni, da izključujejo
mednarodno običajno pravo in splošna načela, v kolikor ta zagotavljajo enak standard
določnosti kot konvencijsko pravo.59
Teorija se pri opredelitvi virov mednarodnega kazenskega prava pogosto ozira k 38.
členu Statuta Meddržavnega sodišča.60 S tem pristopom je mogoče zajeti večino formalnih
virov mednarodnega kazenskega prava, vendar ni v celoti zadovoljiv. Vodilno načelo
mednarodnega kazenskega prava je načelo zakonitosti in kot najzanesljivejši vir veljajo
mednarodne pogodbe.61
Sodna praksa držav kaže, da nobena država ne izvaja univerzalne jurisdikcije brez
podlage v nacionalni zakonodaji, čeprav mednarodne pogodbe predvidevajo takšno
jurisdikcijo. Mednarodno kazensko pravo dokazuje obstoj 28 kategorij mednarodnih kaznivih
dejanj, ki so predmet 281 konvencij, sklenjenih med leti 1815 in 2003.62
Konvencijsko in običajno mednarodno pravo se glede določenih mednarodnih kaznivih
dejanj prekrivata. Jus cogens mednarodna kazniva dejanja so piratstvo, suženjstvo, vojna
58
Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 110–119
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 167
60
38. člen Statuta Meddržavnega sodišča določa, da naj sodišče uporablja: »a) meddržavne dogovore, bodisi
splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrecno priznavajo, b)
mednarodni običaj kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, c) obča pravna načela, ki jih priznavajo
civilizirani narodi, d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih
strokovnjakov različnih narodov kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravil.«
61
Škrk, Mirjam, Viri mednarodnega kazenskega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav (2011), str. 143–169
62
Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 168–169
59
14
hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid, apartheid in mučenje. Konvencije pa
obravnavajo tudi druga mednarodna kazniva dejanja, ki še niso dosegla ravni jus cogens.63
3.3.1 Vojna hudodelstva
Od vseh mednarodnih kaznivih dejanj ureja vojna hudodelstva največje število
instrumentov. Večina teh instrumentov pooseblja, uzakonja in dokazuje običajno mednarodno
pravo.64
Telo vojnega prava, ius in bello, delimo na dve veji. Prva temelji na haaških
konvencijah iz leta 1899 in 1907, ki ureja vojno pravo predvsem z vidika pravil bojevanja.
Druga veja pa je sestavljena iz ženevskega prava, utemeljenega na štirih konvencijah iz leta
1949 in dveh dodatnih protokolih iz leta 1977, ki predstavljajo sistem mednarodnega
humanitarnega prava. Z vidika vojnih hudodelstev je pomembno predvsem ženevsko pravo, ki
se osredotoča na skupine zaščitenih oseb.65
Temeljno izhodišče humanitarnega prava in nujna predpostavka pri ugotavljanju
obstoja vojnih hudodelstev je, da gre za sankcioniranje dejanj, ki so storjena v povezavi z
oboroženimi spopadi. Vojna hudodelstva so v ženevskih konvencijah opredeljena kot hude
kršitve, ki so storjene zoper zaščitene osebe oziroma varovane dobrine.66
Kršitve, opredeljene v različnih členih konvencij, so:
»(a) naklepno pobijanje,
(b) mučenje ali nečlovečno ravnanje, vključno z biološkimi poskusi,
(c) naklepno povzročanje velikega trpljenja ali hudih telesnih poškodb ali okvar zdravja,
(d) obsežno uničevanje in prilaščanje premoženja, ki ju vojaške potrebe ne upravičujejo in sta
izvedeni protipravno in samovoljno,
(e) prisiljenje vojnega ujetnika ali druge zaščitene osebe, da služi v sovražnikovih oboroženih
silah,
(f) naklepen odvzem pravice vojnemu ujetniku ali drugi zaščiteni osebi do poštenega in
pravilnega sojenja,
(g) protipravna deportacija ali premestitev ali protipravno pridržanje,
63
Prav tam, str. 169
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice V: Bassiouni, M. Cherif (ur.), International Criminal Law: Multilateral and Bilateral
Enforcement Mechanisms, str. 174
65
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114 –117
66
Prav tam
64
15
(h) jemanje talcev.«67
Pomembno dejstvo pri uporabi ženevskih konvencij je, da se nanašajo predvsem na
mednarodne oborožene spopade, torej spopade med vsaj dvema državama. V vsako od štirih
konvencij pa je vključen skupni 3. člen, ki se nanaša na minimalen standard humanosti v
nemednarodnih oboroženih spopadih.68 V nemednarodnih oboroženih spopadih, ki se
dogajajo na ozemlju ene od pogodbenih strank, je vsaka stranka konflikta zavezana, da kot
minimum uporablja naslednja določila:
»1. Osebe, ki ne sodelujejo aktivno v sovražnostih, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so
položili orožje ali so izločeni iz bojevanja kot ranjenci, bolniki ali ujetniki morajo biti v vseh
okoliščinah obravnavane humano, brez negativnih razlikovanj na podlagi rase, barve, vere,
spola ali drugih podobnih kriterijev. Zato je vselej (kjer koli in kadar koli) prepovedano:
(a) nasilje nad življenjem in osebo, še posebej pa vse vrste pobijanja, pohabljanja, okrutnega
ravnanja in mučenja;
(b) jemanje talcev;
(c) kršitve osebnega dostojanstva, posebej še žaljivo in ponižujoče ravnanje;
(d) izrekanje sodb in izvrševanje kazni brez predhodnega sojenja pred redno ustanovljenim
sodiščem, ki zagotovi vse sodne garancije, ki jih civilizirani narodi priznavajo kot nujne.
2. Ranjence in bolnike je treba zbrati in zanje poskrbeti.«69
Pomemben prispevek k ureditvi nemednarodnih oboroženih spopadov prinaša Drugi
dopolnilni protokol iz leta 1977, ki razjasnjuje in razvija 3. člen ženevskih konvencij, tako da
razširja prepovedi in vključuje nove določbe o različnih skupinah ljudi.70
Ženevske konvencije in dopolnilna protokola zagotavljajo zadovoljivo podlago
državam, da lahko uporabljajo univerzalno jurisdikcijo pri preprečevanju in zatiranju hudih
kršitev, ki so v njih opredeljena. Države pogodbenice so dale zavezo, da bodo spoštovale in
zagotavljale spoštovanje konvencij, medtem ko določbe o hudih kršitvah zahtevajo, da se
države pogodbenice zavežejo, da bodo uzakonile kakršno koli zakonodajo za zagotovitev
učinkovitih kazenskih sankcij za osebe, ki so izvršile ali ukazale izvršiti katerokoli od hudih
kršitev, navedenih v konvencijah. Vsaka pogodbena stranka ima pravico in celo obveznost, da
išče osebe, ki so izvršile ali ukazale izvršiti hude kršitve, in da jih pripelje pred svoje sodišče,
ne glede na njihovo državljanstvo. Nič v pravu oboroženih spopadov ne prepoveduje
67
50. člen I, 51. člen II, 130. člen III in 147. člen VI. ženevske konvencije. Prav tako so vojna hudodelstva
opredeljena v 8. členu Rimskega statuta.
68
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114–117
69
Türk, Danilo (2007) Temelji mednarodnega prava, str. 581
70
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114–117
16
nacionalnim kazenskim jurisdikcijam, da ne bi uporabljale univerzalnega načela, ko gre za
vojna hudodelstva.71
3.3.2 Hudodelstva zoper človečnost
Pojem hudodelstvo zoper človečnost je bil, kot oznaka za posebno kategorijo
mednarodnih kaznivih dejanj na mednarodni ravni, prvič uporabljen v skupni deklaraciji
Francije, Velike Britanije in Rusije leta 1915, s katero so obsodile pokol armenskega
prebivalstva v Turčiji s strani otomanskih oblasti.72
Med drugo svetovno vojno so zavezniki spoznali, da nekatera najbolj gnusna dejanja,
zagrešena s strani Nemcev, niso prepovedana s tradicionalnim mednarodnim pravom. Vojno
pravo je namreč prepovedovalo nasilje nad nasprotnim ali sovražnim prebivalstvom, medtem
ko so Nemci izvajali nehumana dejanja iz političnih ali rasnih razlogov proti svojemu
prebivalstvu in proti drugim osebam, ki niso bile zaščitene z vojnim pravom. Leta 1945 so se
zavezniki odločili, da bodo vojne hudodelce pripeljali pred sodišče73 in tako je bil v Londonu
sprejet statut Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. Statut je vseboval določbe, pod
katerimi naj bi sodišče preganjalo in kaznovalo osebe, krive, med drugim tudi hudodelstev
zoper človečnost, ki so definirani v členu 6(c).74
Čeprav so bili po letu 1945 sprejeti številni pravni instrumenti, ki omenjajo
hudodelstva zoper človečnost, še ni bila sprejeta konvencija, ki bi vključevala natančno
definicijo takih hudodelstev. Statuta ad hoc sodišč za Ruando in nekdanjo Jugoslavijo, kot
tudi Rimski statut MKS, vsebujejo vsak svojo definicijo.75
Približna definicija hudodelstva zoper človečnost opredeljuje kot dejanja, ki so
naperjena proti civilnemu prebivalstvu, so del državne politike ali načrta določene skupine ter
so izvajana sistematično ali množično. Dejanja, ki imajo lahko take lastnosti, so: umor,
iztrebljenje, zasužnjevanje, deportacija, odvzem prostosti, mučenje, posilstvo, preganjanje na
politični, rasni ali verski podlagi in druga nečlovečna dejanja.76
71
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 174–176
72
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 118
73
Pot ni bila tako enostavna, kajti med zavezniki je prevladovalo mnenje, da bi bilo treba zajete sovražnike
enostavno postreliti. V: Zagorac, Dean (ur.), Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi
dokumenti z uvodnimi pojasnili (2003), str. 63
74
Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 439– 441
75
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 118
76
Prav tam, str. 118–119
17
Hudodelstva zoper človečnost je moč kaznovati ne glede na to, ali so se zgodila v času
vojne ali miru.77
3.3.3 Genocid
Genocid velja za hudodelstvo, ki predstavlja najtemnejšo plat človeške civilizacije in
je kazalec neizmerne surovosti, ki jo je človek sposoben. Kot termin se je pojavil ob koncu
druge svetovne vojne po zamisli poljskega pravnika Rafaela Lemkina. Nastal je kot skovanka
iz grškega izraza genos (rod) in latinskega cide (ubiti). Kmalu zatem je že pridobil sedanjo
pravno definicijo v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948.
Definicija je v istem besedilu sprejeta tudi v statutih Mednarodnega kazenskega sodišča za
Ruando in nekdanjo Jugoslavijo ter v Rimskem statutu MKS.78
Prvi člen konvencije vsebuje zavezo držav, da gre za kaznivo dejanje po
mednarodnem pravu, storjeno v času vojne ali miru, in glede katerega se zavezujejo, da ga
bodo preprečevale in kaznovale. Drugi člen opredeljuje genocid kot katero koli od dejanj,
storjenih z namenom, v celoti ali delno, uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko
skupino:
»(a) pobijanje pripadnikov take skupine,
(b) povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine,
(c) naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do
njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,
(č) uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini,
(d) prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo.«79
Po 3. členu konvencije je kazniv sam genocid, kot tudi naklepanje, ščuvanje, poskus in
sostorilstvo pri genocidu.80
Merila za opredelitev določenih dejanj za genocid veljajo za zelo stroga, predvsem
zaradi dveh elementov. Prvi zahteva, da mora našteta dejanja spremljati t. i. obarvani naklep
uničenja posebne skupine deloma ali v celoti. Drugi pa predpisuje, da je genocid lahko storjen
le nad narodnostnimi, etničnimi, rasnimi in verskimi skupinami, izključene pa so vse druge
skupine.81
77
Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 442
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 111
79
1. in 2. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (OZN, 1948)
80
Zagorac, Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili
(2003), str. 107
81
Sancin,V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 111–112
78
18
Pogodbene stranke konvencije so se zavezale, da bodo sprejele potrebno zakonodajo
in z njo dale učinek konvenciji ter še posebej zagotovile kazni za osebe, krive izvršitve
genocida ali katerega drugega dejanja iz 3. člena. Osebe, obtožene izvršitve genocida ali
katerega drugega dejanja iz 3. člena, naj bodo preganjane s strani pristojnih sodišč v državi,
na katere ozemlju je bilo dejanje izvršeno, ali s strani mednarodnega kazenskega sodišča, ki
ima pristojnost in so pogodbene stranke to pristojnost sprejele. 82 6. člen konvencije dejansko
ne daje podlage za univerzalno jurisdikcijo, vendar avtorji zagovarjajo, da jo priznava
običajno mednarodno pravo.83
V prvi vrsti gre za pregon in kaznovanje posameznikov, vendar je tudi država lahko
odgovorna za genocid. Pritrdilni odgovor je dalo Meddržavno sodišče leta 2007, ko je izdalo
sodbo v sporu med BiH in Srbijo glede uporabe konvencije. Sodišče je nedvoumno zapisalo,
da lahko država odgovarja za izvršitev genocida, kot tudi za vse druge izvršitvene in
udeležbene oblike. Preprečevanje genocida je samostojna pravna obveznost države.84
3.3.4 Mučenje
Prepoved mučenja ljudi in sorodnih ravnanj, kot so okrutno, nečlovečno in ponižujoče
ravnanje in kaznovanje, se je razvila iz pravil o vodenju vojskovanja.
Prvo znano besedilo, ki prepoveduje mučenje ali vsaj sorodno ravnanje, je spis
kitajskega avtorja Sun Tzu-ja z naslovom O umetnosti vojne. Avtor pravi, da je treba v vojni
»prizanesti ranjenim in ostarelim«. Prepoved mučenja in sorodnih ravnanj se je razvila iz
običajno pravne prepovedi nečlovečnega ravnanja z vojnimi ujetniki. Tudi Haaška konvencija
o pravu in običajih v vojni na kopnem iz leta 1907 vsebuje več določb, ki zahtevajo humano
ravnanje, zlasti z nekaterimi socialno posebej ogroženimi kategorijami oseb v vojni. Sodobni
teoretiki omenjajo še angleški Bill of Rights in njegovo izrecno prepoved »okrutnega in
neobičajnega kaznovanja«.
Prepoved mučenja in sorodnega ravnanja se je do danes razvila v eno najbolj široko
poznanih pravic posameznika. Za trenutno najbolj dodelan mednarodnopravni akt na področju
boja proti mučenju in sorodnim ravnanjem velja Konvencija proti mučenju in drugim oblikam
okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984.85
82
5. in 6. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (OZN, 1948)
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 178
84
Sancin,V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 112
85
D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 18–20
83
19
Konvencija v 1. členu podaja pozitivno pravno definicijo mučenja. Pravi, da je to
»vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali
trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobila obvestila ali
priznanja ali da bi se kaznovala za dejanje, ki ga je storila sama ali kdo drug ali je zanj
osumljena sama ali kdo drug, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk ali da bi se
ustrahoval kdo drug ali nanj izvajal pritisk, ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na
kateri koli obliki diskriminacije, če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo
drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno
privolitvijo ali privolitvijo molče.«86
Konvencija opredeljuje dolžnosti držav pogodbenic, ki naj zagotovijo učinkovitost
boja proti mučenju in sorodnim ravnanjem. Vsaka država članica mora podvzeti učinkovite
zakonodajne, upravne, sodne in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na ozemlju pod njeno
sodno pristojnostjo. Zagotoviti mora, da bodo vse dokončne oblike in poskusi mučenja
ustrezno resno kaznivi po njenem kazenskem pravu. Države imajo dolžnost, da izvajajo
takojšnje nepristranske preiskave v primeru kakršnega koli utemeljenega suma, da je storjeno
kaznivo dejanje mučenja na ozemlju pod njeno pristojnostjo.87
»Vsaka država članica mora sprejeti ustrezne ukrepe, da bi določila svojo pristojnost
v primerih:
(a) kadar je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali na letalih ali ladjah,
vpisanih v njeni državi;
(b) kadar je domnevni storilec kaznivega dejanja njen državljan;
(c) kadar je žrtev njen državljan, če meni, da je to potrebno.
Vsaka država članica prav tako sprejme potrebne ukrepe, da bi določila svojo pristojnost za
omenjena kazniva dejanja, če je domnevni storilec teh dejanj na ozemlju pod njeno
jurisdikcijo in če ga ne izroči kaki drugi državi. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske
pristojnosti, ki temelji na nacionalni zakonodaji.«88
86
1. člen Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali
kaznovanja (OZN, 1984)
87
D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 17–24
88
5. člen Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali
kaznovanja (OZN, 1984)
20
3.3.5 Apartheid
Prepoved apartheida ni obstajala do leta 1973, ko je OZN sprejela Konvencijo o
zatiranju in kaznovanju hudodelstva apartheida.89
V tej konvenciji je izraz »hudodelstvo apartheida«, kamor sodita tudi podobna politika
in praksa rasne segregacije in diskriminacije, kot je tista, ki jo izvajajo na jugu Afrike,
porabljen za oznako tehle nehumanih ravnanj, katerih namen je vzpostaviti in ohranjati
dominacijo skupine ljudi posamezne rase nad skupino ljudi druge rase in njihovo sistematično
zatiranje:
»(a) odrekanje pravice do življenja in osebne svobode posameznemu pripadniku ali več
pripadnikom ene ali več rasnih skupin:
(i) z ubijanjem pripadnikov ene ali več rasnih skupin;
(ii) s prizadejanjem hudih telesnih ali mentalnih poškodb pripadnikom posamezne rasne
skupine ali več rasnih skupin, s teptanjem njihove svobode ali dostojanstva, z mučenjem ali z
okrutnim, nehumanim in poniževalnim ravnanjem ali kaznovanjem;
(iii) s samovoljnim prijetjem ali protizakonitim priporom pripadnikov ene ali več rasnih
skupin;
(b) namerno vsiljevanje takšnih življenjskih razmer, ki je vnaprej premišljeno tako, da naj bi
rasno skupino ali rasne skupine pripeljale do njenega oziroma do njihovega popolnega ali
delnega fizičnega uničenja;
(c) vsi zakonski ter drugi ukrepi, ki so vnaprej premišljeni tako, da naj bi posamezni rasni
skupini ali več rasnim skupinam onemogočili sodelovanje v političnem, družbenem,
ekonomskem in kulturnem življenju države, in namerno ustvarjanje možnosti za
preprečevanje njenega oziroma njihovega popolnega razvoja, zlasti še z odrekanjem temeljnih
človekovih pravic in svoboščin pripadnikom ene ali več rasnih skupin, vštevši sem pravico do
dela, pravico do ustanavljanja priznanih sindikalnih organizacij, pravico do odhoda iz države
in vrnitve vanjo, pravico do državljanstva, pravico do svobodnega gibanja in stanovanja,
pravico do svobodnega izražanja misli, pravico do mirnega zbiranja in združevanja;
(d) vsi ukrepi, vštevši sem tudi zakonske, ki so vnaprej premišljeni za delitev prebivalstva po
rasah z ustanavljanjem ločenih rezervatov in ghetov za pripadnike ene ali več rasnih skupin,
prepoved mešanih zakonov med pripadniki različnih rasnih skupin, razlastitev zemljiških
89
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 179
21
posestev, ki pripadajo eni ali več rasnim skupinam oziroma njihovim pripadnikom;
(e) izkoriščanje dela pripadnikov ene ali več rasnih skupin, zlasti še s siljenjem k prisilnemu
delu;
(f) preganjanje organizacij in posameznikov zaradi nasprotovanja apartheidu, s tem, da se jim
kratijo temeljne pravice in svoboščine.«90
Države pogodbenice te konvencije se zavezujejo, (a) da bodo sprejele vse zakonske ali
druge ukrepe, potrebne za zatiranje in preprečevanje kakršnega koli spodbujanja k
hudodelstvu apartheida in podobne segregacionistične politike ali njenih manifestacij ter da
bodo kaznovani tisti, ki so krivi za to hudodelstvo. Zavezujejo se tudi, (b) da bodo v skladu s
svojo pristojnostjo sprejele zakonske, sodne in upravne ukrepe za pregon in kaznovanje tistih,
ki so odgovorni ali obtoženi za dejanja, navedena v 2. členu te konvencije, ter da bodo
privedeni pred sodišče ne glede na to, ali živijo na ozemlju države, v kateri so bila takšna
dejanja storjena, ali ne, in ne glede na to, ali so državljani te ali kakšne druge države ali pa so
brez državljanstva.91
Osebam, ki so obtožene za dejanja, ki so našteta v 2. členu te konvencije, lahko sodi
pristojno sodišče katere koli države pogodbenice konvencije, ki je pristojno za obtoženčevo
osebnost, ali mednarodno kazensko sodišče, pristojno za tiste države članice, ki se strinjajo z
njegovo pristojnostjo.92 Ta dva člena nedvoumno podajata podlago za univerzalno
jurisdikcijo.93
3.3.6 Suženjstvo
Zasužnjevanje poraženih v vojni je bila močno razširjena praksa zgodnjih civilizacij in
sužnjelastništvo uradna politika držav. Z razmahom raziskovalnega prodiranja Evropejcev v
Afriko je dobilo suženjstvo nove razsežnosti in skozi stoletja postalo pomemben globalni
gospodarski dejavnik. Prvi pravni dokumenti o prepovedi suženjstva oz. trgovanja s sužnji so
se pojavili v 18. stoletju pod vplivom angleških in francoskih filozofov. Med pomembnimi
pravnimi dokumenti na poti do današnje prepovedi suženjstva in drugih oblik diskriminacije
zgodovinarji omenjajo t. i. Berlinsko pogodbo, kot sklepni dokument Berlinske konference o
90
2. člen Mednarodne konvencije o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida (OZN, 1973)
Prav tam, 4. člen
92
Prav tam, 5. člen
93
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 179
91
22
zahodni Afriki iz leta 1885, v kateri 15 držav suženjstvo razglasi za »prepovedano v skladu z
načeli mednarodnega prava«.94
Načelna prepoved različnih oblik zasužnjevanja v vojni se izrecno v mednarodnem
pravu pojavlja od leta 1863 v številnih dokumentih širom po svetu. Posebej velja omeniti
Haaško konvencijo o pravu in običajih v vojni na kopnem iz leta 1907, ki vključuje več
nedvoumnih prepovedi zasužnjevanja civilnih in vojaških oseb. V okviru Društva narodov je
leta 1926 nastala posebna konvencija o suženjstvu, ki vsebuje prvo pozitivno mednarodno
pravno definicijo suženjstva in trgovine s sužnji, Konvencija o suženjstvu. Leta 1956 je bila v
okviru OZN nadgrajena z Dopolnilno konvencijo o odpravi suženjstva, trgovine s sužnji in
prakse, podobne suženjstvu. Konvencija opredeljuje suženjstvo kot status ali položaj nekoga,
nad katerim se izvršujejo nekatera ali vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastnine.95
Mednarodno običajno pravo priznava suženjstvo in prakse, podobne suženjstvu, za jus
cogens mednarodna kazniva dejanja in nanje nanaša univerzalno kazensko jurisdikcijo.96
3.3.7 Druga kazniva dejanja po konvencijah
Številna kazniva dejanja so univerzalno zavržena in mednarodne konvencije imajo za
cilj njihovo preprečevanje, za to pa predpisujejo univerzalno jurisdikcijo. Huda kazniva
dejanja po mednarodnem pravu vključujejo poleg vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper
človečnost, genocida, mučenja, apartheida in suženjstva še kar nekaj drugih kaznivih dejanj,
za katera imajo jurisdikcijo vse države, ki imajo nadzor nad obtoženim. Mednarodne
konvencije predpisujejo jurisdikcijo za vse pogodbenice teh konvencij. Nekatera od teh
kaznivih dejanj so postala prava univerzalna hudodelstva, ki so se razvila izven prakse držav,
in se zrcalijo iz konvencij. To vsekakor drži za suženjstvo, vojna hudodelstva, hudodelstva
zoper človečnost, genocid in apartheid. Tudi ad hoc mednarodna kazenska sodišča so
pomagala ustvariti idejo o univerzalni jurisdikciji bolj konkretno in dostopno glede številnih
kaznivih dejanj. Nekatera od teh kaznivih dejanj niso zares univerzalna, ampak so univerzalna
samo znotraj meja mednarodne pogodbe. Konvencije ne ustvarjajo resnične univerzalne
jurisdikcije, ker konvencije ustvarjajo obveznost samo za države pogodbenice, ne pa
94
D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 56–57
Prav tam, str. 57–63
96
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 174
95
23
univerzalno za vse države. Po drugi strani pa konvencije odražajo ali kodificirajo že obstoječe
mednarodno običajno pravo ali ga začenjajo ustvarjati.97
Civilna zračna plovba in sistemi ter naprave na zemlji, ki omogočajo njihovo
obratovanje na zemlji in v zraku, so zelo ranljivi za protipravne napade vseh vrst.
Mednarodno pravo se od začetkov komercialnega letenja posveča tudi njegovi varnosti, še
posebej tisti pred terorističnimi napadi. Danes najpomembnejše mednarodne konvencije o
varnosti civilnega zračnega prometa so KONVENCIJA
DRUGIH DEJANJIH, STORJENIH NA LETALIH, t.
1963, KONVENCIJA
i. Tokijska konvencija o civilnem letalstvu iz leta
O ZATIRANJU NEZAKONITIH ZASEGOV LETAL,
letalstvu iz leta 1970, in KONVENCIJA
LETALSTVO,
O KAZNIVIH DEJANJIH IN NEKATERIH
t. i. Haaška konvencija o
O ZATIRANJU NEZAKONITIH RAVNANJ ZOPER CIVILNO
t. i. Montrealska konvencija o letalstvu iz leta 1971. Haaška konvencija v 7.
členu vzpostavlja maksimo izroči ali sodi ter univerzalno jurisdikcijo držav pogodbenic.
Države pogodbenice so dolžne prijeto osebo pripreti in začeti s postopkom, pri čemer morajo
obvestiti državo, v kateri je bilo letalo registrirano.98
Podobno kot letala so tudi vodna plovila precej ranljiva, zlasti med plovbo po
mednarodnih vodah. Kot odziv na teroristično ugrabitev ladje križarke Achille Lauro v
Sredozemlju in uboj ameriškega talca na njej je nastala KONVENCIJA
PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER VARNOST POMORSKE PLOVBE
PROTOKOL
O ZATIRANJU
iz leta 1988 in dopolnilni
O ZATIRANJU PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER VARNOST FIKSNIH PLOŠČADI NA
KONTINENTALNEM ŠELFU.
Jurisdikcijo imajo države, na katerih ozemlju (teritorialnih vodah)
je do izvršitve prišlo, vključno z ladjami pod njihovo zastavo, države storilčevega
državljanstva, pa tudi države, ki so bile z dejanjem napadene in države prebivališča storilca
brez državljanstva. Zapovedano je načelo izroči ali sodi. Države morajo v vseh primerih
prepovedanih ravnanj, tako po konvenciji kot po protokolu, med seboj tesno sodelovati pri
odkrivanju in pregonu storilca in po svojih močeh preprečevati prepovedana dejanja. 99
Ugrabitve in jemanje talcev so danes nasploh razglašene za mednarodno kaznivo
dejanje, če imajo mednarodni element ali so storjene s posebej mednarodnopravno varovanim
medijem ali zoper posebej mednarodnopravno varovane osebe. Temeljna univerzalna
dokumenta v zvezi z varnostjo diplomatov, ugrabitvami in jemanjem talcev sta KONVENCIJA O
PREPREČEVANJU
MEDNARODNIM
IN
KAZNOVANJU
VARSTVOM,
KAZNIVIH
VKLJUČNO
Z
DEJANJ,
STORJENIH
DIPLOMATSKIMI
PROTI
AGENTI
OSEBAM
POD
iz leta 1973 in
97
Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 124–127
D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 90–93
99
Prav tam, str. 93–95
98
24
MEDNARODNA KONVENCIJA O KAZNIVEM DEJANJU JEMANJA TALCEV iz leta 1979. Države so po
teh konvencijah dolžne sprejeti vse preventivne in represivne ukrepe in med njimi velja
dolžnost tesnega sodelovanja v kazenskem pregonu. Konvenciji dajeta široko podlago za
izročitev.100
Poznamo že več tisoč let stare primere uživanja drog zaradi njihovega psihotropnega
učinka, vendar se je mednarodna skupnost šele v začetku 20. stoletja dokopala do prvih
političnih odločitev o omejevanju proizvodnje in prometa z drogami. Trenutno zadnji
mednarodnopravni dokument globalnega dometa na področju boja proti zlorabi drog je
KONVENCIJA
ZOPER NEZAKONIT PROMET MAMIL IN PSIHOTROPNIH SNOVI
iz leta 1988. Ta
dokument izjemno nadrobno in obsežno definira obveznost držav pogodbenic v zvezi s
prepovedanimi dejanji. Konvencija prepovedana dejanja šteje za ekstradibilna, od držav pa
pričakuje spoštovanje načela izroči ali sodi.101
Sodobno mednarodno pravo vsebuje še nekatere norme kazenskopravne narave, s
katerimi varuje zaupanje v demokracijo, neodvisnost oblasti, svobodo konkurence, stabilnost
svetovnega gospodarstva in prepoveduje organizirano mednarodno kriminaliteto. V
mednarodnem pravu so objekt varstva tudi denar in druga plačilna sredstva. Prvi
mednarodnopravni dokument, ki se ukvarja s pranjem denarja, je KONVENCIJA
NEZAKONITEM PROMETU Z MAMILI
EVROPSKA
O
iz leta 1988. Širše in bolj specialno na to področje posega
KONVENCIJA O PREISKOVANJU, ZASEGU IN ZAPLEMBI TER PRANJU DENARJA, KI
IZVIRA IZ KAZNIVIH DEJANJ iz
leta 1990.102
Zadnje čase je vse več konvencij, ki obsojajo mednarodna kazniva dejanja, ki jih
označujemo za terorizem. Vse države obsojajo, preganjajo in kaznujejo terorizem, zagrešen
proti njim ali drugim državam.103 Leta 1998 je GS ZN sprejela mednarodno pogodbo, ki je
posvečena terorizmu. Gre za MEDNARODNO
BOMBARDIRANJ.
KONVENCIJO O ZATIRANJU TERORISTIČNIH
Uporablja se le v zadevah z mednarodnim elementom. Jurisdikcijo imajo
države, na katerih ozemlju je prišlo do izvršitve, vključno z ladjami in letali pod njihovo
zastavo, države storilčevega državljanstva, pa tudi države, ki so bile z dejanjem napadene ali
izsiljevane in države prebivališča storilca brez državljanstva. Konvencija pa vsebuje tudi
zahtevo po izročitvi storilca ali sojenju za prepovedano dejanje. Leta 2000 pa je bila sprejeta
trenutno zadnja v seriji konvencij proti terorizmu, ki doslej najširše obravnava vse pojavne
oblike terorizma, četudi le v zvezi z njihovim financiranjem. Gre za MEDNARODNO
100
Prav tam, str. 95–97
Prav tam, str. 110–14
102
Prav tam, str. 145–148
103
Prav tam, str. 127–128
101
25
KONVENCIJO O ZATIRANJU FINANCIRANJA TERORIZMA,
ki glede jurisdikcije vsebuje enake
določbe kot prejšnja.104
V okviru delovanja Sveta Evrope in Evropske unije se je začel razvijati tudi boj proti
korupciji. Svet Evrope je leta 1999 sprejel KAZENSKOPRAVNO KONVENCIJO O KORUPCIJI.105
104
105
Prav tam, str. 86–87
Prav tam, str. 145–148
26
4 IMUNITETA PRED JURISDIKCIJO
Obseg imunitete, ki jo uživajo osebe na uradnih položajih, se je dramatično zmanjšal z
razvojem mednarodne kazenske jurisdikcije.106 Velja namreč pravilo, da mednarodna sodišča
odrekajo imuniteto nosilcem oblastvenih funkcij za hudodelstva iz njihove pristojnosti.107
Postopki pred domačimi sodišči dajejo za odtenek drugačno sliko in je odgovor odvisen od
tipa imunitete, ki jo uživa oseba na uradnem položaju.108
Uradne osebe uživajo imuniteto ratione materiae v povezavi z dejanji, izvršenimi na
uradnem položaju, če se ta dejanja smatrajo kot dejanja države, vključno z nezakonitimi
dejanji in dejanji ultra vires. Imuniteta ratione materiae velja samo za dejanja v času, ko
oseba zaseda uradni položaj, se pa ne razteza na dejanja izvršena prej ali potem, ko oseba
nima uradnega položaja. Imuniteto ratione personae uživajo nosilci funkcije predsednika
države, predsednika vlade in ministra za zunanje zadeve, lahko pa tudi določeni drugi visoki
državni funkcionarji.109 Ta imuniteta je absolutna110 in pokriva dejanja, izvršena na uradnem
položaju in zasebno. Kar zadeva teritorialni doseg imunitete, ta velja tako, če je državni
funkcionar doma ali v tujini.111
Z ozirom na možne izjeme od imunitete državnih funkcionarjev, v primeru kazenske
jurisdikcije tujega sodišča, je posebni poročevalec pri KMP Roman A. Kolodkin ugotovil, da
prevladuje mnenje, da je imuniteta ratione personae absolutna in izjem ni. Izjeme naj bi bile
primerne samo pri imuniteti ratione materiae glede kaznivih dejanj po mednarodnem pravu.
Kljub temu je po analizi doktrine in določenih sodniških odločitev, ki upravičujejo izjeme,112
ostal neprepričan v njihovo legalnost.113
106
Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens. V: Northwestern Journal of
International Human Rights 9(2), str. 156, URL:
http://www.law.northwestern.edu/journals/jihr/v9/n2/2/knuchel.pdf (28. 3. 2012)
107
Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi
pojasnili, str. 168
108
Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens, str. 156
109
KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials
from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 108.–112. odstavek
110
Izraz je uporabil posebni poročevalec Roman A. Kolodkin v Drugem poročilu , (A/CN.4/631).Priznal je, da
uporaba izraza »absolutno« ni povsem ustrezna, ker je imuniteta ratione personae omejena v času in vsebini.
111
KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials
from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 108.-112. odstavek
112
Naštete so: »(a) grave criminal acts cannot be official acts; (b) immunity is inapplicable since the act is
attributed both to the State and the official; (c) jus cogens prevails over immunity; (d) a customary international
law norm has emerged barring immunity; (e) universal jurisdiction; and (f) the concept of aut dedere aut
judicare).«
113
KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials
from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 113. odstavek
27
Trdno je zasidrano v mednarodnem pravu pravilo, da t. i. troika114 uživa imuniteto
pred civilno in kazensko jurisdikcijo v tujih državah, ki ne dovoljuje izjem. To stališče je
potrdilo MS v svojih sodbah in je tudi široko podprto s prakso držav, v sodbah nacionalnih
sodišč in v doktrini.115
Dopustno pa je, da se država odreče imuniteti, ki varuje njenega funkcionarja.
Imunitete so namreč vzpostavljene zaradi funkcij, ki jih oseba na uradnem položaju opravlja v
imenu države. Odrek je vselej omejen na določen postopek in mora biti izrecen.116
Na vprašanje, kdaj država, ko izvršuje svojo kazensko jurisdikcijo, krši imuniteto
tujega državnega funkcionarja, je odgovorilo MS v zadevi »Nalog za prijetje z dne 11.
aprila 2000«.
V zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000« je Demokratična republika Kongo pred
Meddržavnim sodiščem sprožila postopek zoper Kraljevino Belgijo in zaprosila MS, da
odloči, da mora Belgija razveljaviti nalog za prijetje g. Abdulayea Yerodie Ndombasija,
takratnega kongoškega ministra za zunanje zadeve. Nalog za prijetje je izdal belgijski
preiskovalni sodnik zaradi domnevnih hujših kršitev Ženevskih konvencij in hudodelstev
zoper človečnost, na podlagi zakonov z dne 16. junija 1993 in 10. februarja 1999.
Zakon iz leta 1999 v 7. členu določa pristojnost belgijskih sodišč za kazniva dejanja, ki so v
njem inkriminirana, ne glede na to, kje so izvršena. Ta člen uveljavlja univerzalno pristojnost
belgijskih sodišč za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, pri čemer sploh ni
potrebno, da bi se obtoženi nahajal na belgijskem ozemlju.
DR Kongo je nezakonitost naloga za prijetje utemeljila na dveh podlagah. Prva je kršitev
načela, da država ne more uveljavljati svoje pristojnosti na ozemlju druge države in načela
suverene enakosti držav. Druga podlaga je kršitev diplomatske imunitete ministra za zunanje
zadeve.117
MS je v svoji sodbi z dne 14. februarja 2002 pritrdilo DR Kongu in ugotovilo, da pomeni
izdaja naloga za prijetje in njegovo mednarodno posredovanje kršitev pravne obveznosti
Kraljevine Belgije v razmerju do DR Kongo, ker ni spoštovala imunitete pred kazensko
jurisdikcijo in nedotakljivosti, ki jo je g. Abdulaye Yerodia Ndombasi kot takratni zunanji
minister užival po mednarodnem pravu. Sodišče je določilo, da mora Kraljevina Belgija s
114
Izraz zajema predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra.
KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials
from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 193. odstavek
116
Türk, Danilo (2007) Temelji mednarodnega prava, str. 220
117
ICJ, Case concerning the Arrest Warrent of 11 April 2000, (Democratic Republic of the Congo v. Belgium),
Application Instituting Proceedings, str. 3–7
115
28
sredstvi po svoji izbiri preklicati nalog za prijetje in o tem obvestiti oblasti, katerim je bil
posredovan.118
V prihodnosti bo potrebno posvetiti pozornost okoliščinam, ki bodo izboljšale
sodelovanje med državami, predvsem na področju imunitet in jurisdikcije, kajti izvršitev
hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu ne moremo šteti za uradno dejanje.119
»Zakonodajalci posameznih držav bi morali poskrbeti, da lahko njihova sodišča
izvajajo pristojnost nad katerim koli domnevnim storilcem hudih kaznivih dejanj po
mednarodnem pravu. Pri tem uradni položaj domnevnega storilca v času kaznivega dejanja ali
kadar koli za tem ne bi smel igrati nobene vloge. Kateri koli zakon, ki dovoljuje kazenski
pregon zaradi hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu, bi moral enako veljati za vse, ne
glede na uradni ali nekdanji uradni položaj, pa naj gre za šefa države, predsednika ali člana
vlade, člana parlamenta ali drug voljen ali vladni položaj.«120
Statuta Nürnberškega in Tokijskega sodišča, statuta mednarodnih kazenskih sodišč za
nekdanjo Jugoslavijo in Ruando ter Rimski statut MKS jasno potrjujejo, da lahko sodišča
izvajajo pristojnost nad osebami, ki so osumljene hudih kaznivih dejanj po mednarodnem
pravu, ne glede na njihov uradni položaj ali svojstvo v času storitve kaznivega dejanja ali
pozneje.121
Primer take uporabe odseva v odločitvi Lordske zbornice Združenega kraljestva, da je
nekdanji šef države Čile, Augusto Pinochet, lahko kazensko odgovoren pred sodiščem
posamezne države za kazniva dejanja po mednarodnem pravu.122
Augusto Pinochet je bil čilski predsednik od 11. septembra 1973 do 11. marca 1990. V tem
času so bila v Čilu izvršena različna hudodelstva (ugrabitve, mučenje in umori), za katera je
bil odgovoren. V oktobru 1998 se je zaradi zdravljenja nahajal na ozemlju Združenega
kraljestva, kjer je bil aretiran na podlagi mednarodnega naloga za prijetje, izdanega v Španiji.
Špansko vrhovno sodišče je namreč trdilo, da imajo španska sodišča pristojnost za njegov
pregon in so zato zahtevali njegovo aretacijo in predajo. Pinochet se je takoj pritožil nad
obema izdanima nalogoma za prijetje, ki ju je sodišče tudi razveljavilo. Pred Lordsko
zbornico je bila naloga, da pravilno interpretira in določi domet imunitete, ki jo uživa
118
ICJ, Case concerning the Arrest Warrent of 11 April 2000, (Democratic Republic of the Congo v. Belgium),
Judgment of 14 February 2002, str. 209
119
KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials
from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 200. odstavek
120
Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi
pojasnili, str. 446
121
Prav tam
122
Prav tam
29
nekdanji predsednik države pred aretacijo in izročitvijo za dejanja, izvršena, ko je zasedal
položaj predsednika države.123
Dne 25. novembra 1998 je Lordska zbornica s svojo sodbo ponovno uveljavila prej
razveljavljeni nalog za prijetje in s tem odločila, da nekdanji predsednik Augusto Pinochet ni
upravičen do imunitete.124 Dne 24. marca 1999 je Lordska zbornica izrekla novo sodbo,125 v
kateri je Pinochetu odrekla imuniteto za kaznivo dejanje mučenja, ki je bilo izvršeno po 8.
decembru 1988. Takrat je namreč Združeno kraljestvo ratificiralo Konvencijo proti mučenju.
Lord Browne-Wilkinson je izjavil, da je prepoved mučenja postala »popolnoma osnovano
mednarodno hudodelstvo« že s samim sprejetjem Konvencije proti mučenju, ki daje podlago
za »univerzalno jurisdikcijo po vsem svetu«. Dodal je, da imuniteta nekdanjega predsednika
države ni dosledna z določbami Konvencije proti mučenju in mučenje, kot je opredeljeno v
konvenciji, ne more biti uradna naloga.126
123
House of Lords, Opinions of the Lords of Appeal for Judgment in the Cause in Re Pinoche (Regina v. Bartle
and the Commissioner of Police for the Metropolis and others EX Parte Pinochet), URL:
http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd990115/pino01.htm (5. 6. 2012)
124
Prav tam
125
Lord Hoffman, ki je imel odločilen glas pri prejšnji odločitvi, je bil izločen, ker ni razkril povezav z Amnesty
International.
126
Bianchi, Andrea (1999) Immunity versus Human Rights: The Pinochet case. V: European Journal Of
International Law, 10(2), str. 243–245, URL: http://ejil.oxfordjournals.org/content/10/2/237.full.pdf (5. 6. 2012)
30
5 INSTITUT UNIVERZALNE JURISDIKCIJE DANES
5.1 Pregled ureditve po nekaterih državah
Večje število držav je sprejelo zakone, ki imajo izven teritorialni doseg. Večina teh
zakonov se nanaša samo na situacije, v katere so, kot storilci ali kot žrtve, vključeni njihovi
državljani ali pa kaznivo dejanje zadeva interese te države. Med nacionalnimi zakonodajami
pa najdemo tudi takšne, ki predpisujejo univerzalno jurisdikcijo.127 Raziskave AI kažejo, da je
164 od 193 držav članic ZN opredelilo enega ali več od štirih hudih kaznivih dejanj po
mednarodnem pravu (vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in mučenje)
v svoji domači zakonodaji. Vendar je še vedno veliko število držav, ki tega še niso storile ali
pa njihove definicije niso skladne z zahtevami mednarodnega prava, kar ustvarja resno
praznino pri kaznovanju. Kaže tudi, da 163 od 193 držav članic ZN predpisuje univerzalno
jurisdikcijo za enega ali več od teh mednarodnih kaznivih dejanj. Na žalost obstoj univerzalne
jurisdikcije v zakonodaji še ne pomeni, da lahko država učinkovito deluje kot agent
mednarodne skupnosti pri uveljavljanju mednarodnega kazenskega prava. Prepogosto namreč
zakonodaja vsebuje ovire za učinkovito rabo tega orodja mednarodne pravice. 128 V
nadaljevanju so poleg Slovenije predstavljene še nekatere druge države, ki univerzalno
jurisdikcijo predpisujejo v zakonodaji in so jo nekatere že uporabile v praksi.
5.1.1 Slovenija
Slovenski kazenski zakonik (KZ-1B)129 vsebuje v drugem poglavju določbe o
veljavnosti zakonika, med katerimi so, za potrebe te diplomske naloge, najpomembnejše tiste,
ki se nanašajo na krajevno veljavnost. Kazenski zakonik RS v 10. členu določa, da velja za
vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju, vključno s plovili ali zrakoplovi, ne
glede, kje so bili ob storitvi dejanja. V 11. členu govori o veljavnosti zakonika za vsakogar, ki
stori nekatera kazniva dejanja v tujini. Gre za kazniva dejanja iz 332., 333. in 334. člena tega
zakonika, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu RS in za kazniva
127
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 187
128
AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 1–2,
URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2011/en/d997366e-65bf-4d80-9022fcb8fe284c9d/ior530042011en.pdf (23. 4. 2012)
129
Uradni list Republike Slovenije (2008) Kazenski zakonik (KZ­1) s stvarnim kazalom mag. Janeza Topliška.
(Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08 – popravek) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega
zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011)
31
dejanja iz 108. člena in 348. do 360. člena tega zakonika.130 Kazenski zakonik v 12. členu
določa, da velja za državljana RS, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg
kaznivih dejanj, naštetih v 11. členu. Člen 13 pa predstavlja podlago za izvrševanje
univerzalne jurisdikcije, saj vsebuje določbe o veljavnosti kazenskega zakonika RS za tujca,
ki stori kaznivo dejanje v tujini. To pomeni, da velja slovenski kazenski zakonik tudi za tujca,
ki stori kaznivo dejanje zunaj RS, proti njej ali njenemu državljanu, ali če stori kaznivo
dejanje proti tuji državi ali proti tujcu, če se zaloti na ozemlju RS, pa se ne izroči tuji državi. Z
novelo KZ-1B je bil dodan nov 3. odstavek k 13. členu, ki določa, da kazenski zakonik RS
velja tudi za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni
pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v
vseh državah, ne glede, kje je storjeno.131
Slovenski kazenski zakonik v 14. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper
človečnost inkriminira vsa najpomembnejša huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu.
Zakonodajalec je na novo uredil vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ki naj bi
bila sedaj urejena povsem v skladu z ustreznimi določbami Rimskega statuta MKS.132
Slovenski KZ-1B je pomembno odstopil od ureditve genocida v KZ iz leta 1995 in od
mednarodnega prava. Ureditev v prvem odstavku 100. člena je zelo natančen povzetek
mednarodnega kazenskega prava, določba drugega odstavka133 pa presega inkriminacijske
zahteve mednarodnega kazenskega prava tako, da preseže omejenost genocida na štiri
tradicionalne kategorije možnih žrtev (narodnostno, etično, versko in rasno). 134 Pojem
genocida je tako razširjen tudi na ravnanja iz prvega odstavka, usmerjena zoper osebe kot
člane »skupine ali skupnosti s prepoznavnimi skupnimi lastnostmi«, in sicer »zaradi
političnih, rasnih, narodnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov povezanih s spolom ali
drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni«.135 Tako
nedoločna opredelitev skupin je problematična z vidika legis certae. Glede na kogentno
130
Gre za kazniva dejanja: obremenjevanje in uničevanje okolja (332. člen KZ-1B), onesnaženje morja in voda s
plovili (333. člen KZ-1B), protipravno ravnanje z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi (334.
člen KZ-1B), terorizem (108. člen KZ-1) in kazniva dejanja zoper suverenost RS in njeno demokratično ustavno
ureditev (348.–360. člen KZ-1).
131
10.–13. člen KZ-1 (Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08-popravek) in Zakon o spremembah in
dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011)
132
Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(2.)-Hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva.
V: Pravna praksa (2009), št. 23, str. 18
133
Drugi odstavek 100. člena KZ-1B se sklicuje na osmo alinejo 101. člena (Hudodelstva zoper človečnost).
134
Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(1.)-Genocid. V: Pravna praksa (2009), št. 22, str. 18
135
Prav tam
32
naravo genocida je njegovo ekstenzivno inkriminiranje v notranji zakonodaji držav
mednarodnopravno dvomljivo.136
Slovenski KZ-1B je inkriminiral mučenje v 135.a členu, tj. v poglavju o kaznivih
dejanjih zoper človekove pravice in svoboščine.137 Pri tem se je zgledoval po 1. členu
Konvencije proti mučenju. Vsebuje široko opredelitev pojma uradne osebe in omogoča
številne pravne steke kaznivih dejanj.138
V poglavje kaznivih dejanj zoper človečnost je uvrščen tudi terorizem. KZ-1B je
odpravil razdelitev na notranji in mednarodni terorizem, vsebuje pa še dodatna kazniva
dejanja: terorizem, financiranje terorizma, ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj
ter novačenje in usposabljanje za terorizem. Sedanja ureditev v KZ-1B verodostojno posnema
mednarodnopravno ureditev in jo prenaša v našo zakonodajo.139
5.1.2 Druge države
5.1.2.1 Belgija
Belgija je v svoji zakonodaji inkriminirala vsa najhujša kazniva dejanja po
mednarodnem pravu, to so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in
mučenje.140
Zakon o kazenskem postopku iz leta 2006 glede univerzalne jurisdikcije določa, da je
belgijsko sodišče pristojno za vsakogar, ki ima prebivališče v Belgiji, čeprav izvrši kaznivo
dejanje izven Belgije, če je odgovoren za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava ali
če je odgovoren za kaznivo dejanje, ki je kaznivo tako v Belgiji kot v državi, v kateri je bilo
izvršeno. Če je kaznivo dejanje izvršeno zoper tujca v tujini, je pregon v Belgiji mogoč samo
z odobritvijo pristojnega ministra. Poleg tega je potrebna tudi pritožba oškodovanega tujca ali
njegove družine ali uradna zahteva države, v kateri je bilo kaznivo dejanje izvršeno. Belgijska
sodišča imajo pristojnost tudi za pregon kaznivih dejanj, izvršenih izven Belgije, ki so
136
Škrk, Mirjam (2011) Viri mednarodnega kazenskega prava, str. 158
Prof. dr. Mirjam Škrk opozarja, da je širjenje varovanih skupin v nasprotju s Konvencijo o preprečevanju in
kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, ki določa kot varovane skupine samo narodnostne, etnične, rasne in
verske. Na definicijo po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida se v 1. členu sklicuje tudi
Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo iz leta 1970.
137
Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011)
138
Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(3.)-Mučenje, str. 20
139
Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(4.)-Terorizem, str. 15
140
AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 30–31
33
določena v pravilih mednarodnega prava, v mednarodnih konvencijah ali v sekundarni
zakonodaji EU.141
5.1.2.2 Francija
Francija je v svoji zakonodaji prav tako inkriminirala vsa najhujša kazniva dejanja po
mednarodnem pravu.142
Francoska sodišča imajo pristojnost za pregon storilcev, ki so kaznivo dejanje izvršili
v tujini, in sicer na podlagi francoskega kazenskega zakonika, katerega drugega statuta ali na
podlagi mednarodne pogodbe. Francoska sodišča lahko sodijo komurkoli, ki ima bivališče v
Franciji in je odgovoren za vsaj eno kaznivo dejanje iz pristojnosti MKS, če je to dejanje
kaznivo tudi v državi, kjer je bilo izvršeno ali je ta država ali država storilčevega
državljanstva tudi pogodbenica Rimskega statuta. Seveda mora pregon zahtevati pristojni
minister potem, ko se je pregonu uradno odpovedalo MKS in izročitve ni zahtevalo nobeno
drugo mednarodno kazensko sodišče ali država.143
Kazenski zakonik v členu 113-8-1 določa pristojnost francoskih sodišč za tujca, ki
izvrši kaznivo dejanje v tujini, vendar mora biti kaznivo dejanje kaznivo z najmanj petletno
zaporno kaznijo in ne pride do izročitve storilca drugi državi.144
5.1.2.3 Nemčija
Leta 2002 je bil v Nemčiji sprejet nov Zakon o kaznivih dejanjih zoper mednarodno
pravo, ki inkriminira vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid. Poleg tega
pa določa tudi univerzalno jurisdikcijo za ta mednarodna kazniva dejanja, če so izvršena v
tujini po 30. juniju 2002. Zakon določa, da lahko zvezni državni tožilec diskrecijsko odloča,
ali bo sploh začel pregon in če ga začne, lahko od pregona odstopi na katerikoli stopnji.145
Kazenski zakonik iz leta 1998 določa, da lahko Nemčija izvaja univerzalno
jurisdikcijo tudi nad kaznivimi dejanji, inkriminiranimi v mednarodnih pogodbah, ki jo
obvezujejo. Gre predvsem za hude kršitve Ženevskih konvencij, izvršene pred 30. junijem
2002. Nemško kazensko pravo se nanaša tudi na druga kazniva dejanja, izvršena v tujini pred
30. junijem 2002, če je kaznivo dejanje kaznivo tudi v državi, kjer je bilo izvršeno ali če v
141
Prav tam
Prav tam, str. 55–56
143
Prav tam
144
Legislationline, 113-8-1. člen Kazenskega zakonika Republike Francije, URL:
http://legislationline.org/documents/section/criminal-codes (12. 4. 2012)
145
AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 57–58
142
34
državi izvršitve ni veljavne kazenske zakonodaje. Velja pogoj, da se mora storilec nahajati v
Nemčiji in se ga ne izroči drugi državi.146
Nemčija je v praksi večkrat uporabila institut univerzalne jurisdikcije. Nemške oblasti
so 13. februarja 1994 v Münchnu aretirale bosanskega Srba Duška Tadića in proti njemu
začele kazenski postopek. Kasneje ga je Nemčija predala MKSJ.147
Düsseldorfsko višje sodišče je leta 1997 bosanskega Srba Nikolo Jorgića obsodilo na
dosmrtno ječo za umor in genocid. To isto sodišče je prav tako 29. novembra 1999 obsodilo
Maksima Sokolovića na devet let zapora zaradi kršitev IV. Ženevske konvencije in genocida
proti muslimanskim civilistom v Bosni in Hercegovini.148
5.1.2.4 Srbija
Kazenski zakonik Republike Srbije iz leta 2005 inkriminira vojna hudodelstva,
hudodelstva zoper človečnost, genocid in mučenje.149
Kazenski zakonik v 9. členu predpisuje pristojnost srbskih sodišč za tujca, ki v tujini
izvrši kaznivo dejanje proti Srbiji ali njenemu državljanu in se nahaja na ozemlju Srbije ali ji
je izročen. Predvsem pa je pomemben drugi odstavek 9. člena, ki se nanaša na univerzalno
jurisdikcijo. Ta določa, da srbski kazenski zakonik velja za tujca, ki izvrši kaznivo dejanje v
tujini zoper tujo državo ali tujega državljana, če je kaznivo dejanje tako hudo, da se kaznuje z
zaporno kaznijo pet let ali več in se storilec nahaja v Srbiji in se ne izroči drugi državi.150
146
Prav tam
AI, Universal Jurisdiction, UN General Assembly should support this essential international justice tool,
(2010), str. 35–36, URL: http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/015/2010/en/72ab4ccf-4407-42d38cfb-46ad6aada059/ior530152010en.pdf (17. 4. 2012)
148
Prav tam
149
AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 100–101
150
Legislatonline, 9. člen Kazenskega zakonika Republike Srbije
147
35
6 PROBLEMI, KI SE ODPIRAJO PRI INSTITUTU UNIVERZALNE
JURISDIKCIJE
Univerzalna jurisdikcija je postala priljubljena tehnika tistih, ki si prizadevajo
preprečevati nekaznovanost kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. Čeprav ni nobenega
dvoma, da je uporabna in včasih nujno potrebna, ima tudi negativen vidik. Izvrševanje
univerzalne jurisdikcije je na splošno rezervirano samo za huda kazniva dejanja po
mednarodnem pravu, kot so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in za
druga mednarodna kazniva dejanja, opredeljena v konvencijah.151
Nebrzdano izvrševanje univerzalne jurisdikcije lahko povzroči nemire v svetovnem redu
in prikrajšanje za človekove pravice, če je uporabljena v politično motivirane ali zlobne
namene. Tudi če imamo najboljše namene, je lahko uporabljena nepreudarno, kar povzroča
nepotrebne spore med državami, potencialne zlorabe sodnih postopkov in pretirano
nadlegovanje posameznikov, ki so preganjani po tem načelu.152
Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena v tujini, vendar so kazniva
po domačem kazenskem pravu, so zanimivi predvsem zato, ker utegnejo včasih povzročiti
zapletena in tudi konfliktna razmerja med ustavnim in kazenskim pravom domače ter tuje
države in mednarodnim pravom. V praksi pa so lahko vzrok za številne težave pri izvajanju
kazenskega pregona in pri sojenju. Včasih lahko povzročijo celo hude spore med državami.153
Univerzalna jurisdikcija mora biti uporabljena previdno, tako da se zmanjša možne
negativne posledice in istočasno doseže želeni namen. Biti mora tudi v harmoniji z drugimi
teorijami o pristojnosti. Nadalje mora biti omenjeno, da mednarodno zasebno pravo še ni
razvilo pravila z zadostno jasnostjo, ki bi določilo prednost v izvrševanju kazenske
jurisdikcije, kadar več kot ena država zatrjuje pristojnost.154
Teorije o pristojnosti, izpričane v konvencijah in v običajni praksi držav, pravzaprav
temeljijo na teritorialnem in aktivno ali pasivno personalitetnem načelu. Posledično je sporov
o pristojnosti med državami malo. Kljub temu se je v zadevi Lockerbie pokazalo, kako je
pomanjkanje jasnosti glede dolžnosti aut dedere aut judicare v Montrealski konvenciji vodilo
v napetosti med državama. V tem primeru je problem trajal skoraj deset let, preden je bila
izpogajana rešitev v spremembi prizorišča sojenja.155
151
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 153
152
Prav tam
153
Ambrož et al. (2012) Mednarodno kazensko pravo, str. 394
154
Prav tam
155
Prav tam
36
Univerzalna jurisdikcija ni tako dobro uveljavljena v konvencijskem in običajnem
mednarodnem pravu, kot to izjavljajo njeni navdušeni zagovorniki. Med njimi so tudi
organizacije za varstvo človekovih pravic, ki so naredile seznam držav, ki naj bi podpirale
univerzalno jurisdikcijo, vendar pravne določbe, ki jih navajajo, ne stojijo za temi izjavami,
vsaj ne tako nedvoumno, kot to predstavljajo.156
Ker nacionalna sodišča niso pogosto uporabila univerzalne jurisdikcije pri svojem
odločanju, je potrebno razjasniti še njeno razmerje z drugimi mednarodnimi pravnimi
vprašanji. Med njimi je tudi vprašanje, ali se lahko predsednik države ali vlade in zunanji
minister sklicujejo na imuniteto kot na oviro za izvrševanje univerzalne jurisdikcije. Z ozirom
na nekatera mednarodna kazniva dejanja je taka obramba nemogoča že v Nürnberškem
statutu. Vendar še vedno ni konvencijske ali običajno pravne prakse, ki bi onemogočila
sklicevanje na imuniteto, medtem ko oseba zaseda uradni položaj.157
Izključitev imunitete šefom držav in drugim državnim funkcionarjem za hudodelstva v
njihovi pristojnosti omogočajo statuti mednarodnih kazenskih sodišč.158 Znane so obtožbe
oseb, medtem ko so zasedale položaj predsednika države. Najbolj znana sta Slobodan
Milošević, ki je bil obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo,
in Charles Taylor, nekdanji predsednik Liberije, ki je bil obtožen zaradi vojnih hudodelstev in
hudodelstev zoper človečnost pred Posebnim sodiščem za Sierra Leone.159
Pri izvrševanju univerzalne jurisdikcije države delujejo v imenu mednarodne skupnosti,
na način, podoben rimskemu konceptu actio popularis. Država deluje v imenu mednarodne
skupnosti, ker ima interes ohraniti svetovni red, kot članica te skupnosti. Države imajo lahko
tudi povsem svoje interese za izvrševanje univerzalne jurisdikcije.160 Načeloma velja, da naj
bi države izvrševale univerzalno jurisdikcijo v dobri veri, vendar se lahko zgodi, da jo
izvršujejo tudi podkupljiva sodišča, ki jim primanjkuje politične neodvisnosti, kar lahko vodi
v politično motivirane pregone.161 O začetku ali ustavitvi kazenskega pregona za huda
kazniva dejanja po mednarodnem pravu bi se moral, na podlagi pravnega premisleka in brez
kakršnega koli vmešavanja od zunaj, odločati le tožilec, ki je podvržen primernemu sodnemu
nadzoru, ki ne posega v njegovo neodvisnost. Odločitve o začetku, nadaljevanju ali ustavitvi
preiskave bi morale biti sprejete na podlagi neodvisnosti in nepristranskosti. Smernice ZN
156
Prav tam, str. 154
Prav tam
158
Zagorac, Dean, Ad hoc mednarodna kazenska sodišča, str. 84
159
Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and
Contemporary Practice, str. 156
160
Prav tam, str. 157
161
Goldsmith, J., Krasner, S.D., The limits of idealism. V: Berman Schiff, Paul (ur.), The Globalization of
International Law (2005), str. 270
157
37
glede vloge tožilca jasno izražajo, da »tožilci ne smejo začeti ali nadaljevati pregona ali pa si
morajo z vsemi napori prizadevati za ustavitev postopkov, kadar nepristranska preiskava kaže,
da je obtožba neutemeljena«.162
V zadnjih letih je naraslo število pregonov na podlagi univerzalne jurisdikcije, ker
načeloma bogatejše države preganjajo storilce mednarodnih kaznivih dejanj iz revnejših
držav. Tako lahko postane univerzalna jurisdikcija orodje za ustvarjanje politične objestnosti
na mednarodni ravni.163
Pomembno je tudi dejstvo, da se države težko odpovedujejo svoji jurisdikciji, ki je očitno
zelo pomemben in cenjen simbol njihove suverenosti. Države načelno ne zaupajo v kazensko
zakonodajo in pravosodje drugih držav. Pojem suverenosti države zajema dve bistveni
sestavini, in sicer represivno oblast države in jurisdikcijo. Dejansko se je represivna oblast
razdelila na inkriminacijski in penalizacijski del. Države načeloma brez težav glasujejo za
sprejem kakšne konvencije in jo tudi ratificirajo. V nadaljevanju bi morale opraviti še
penalizacijski del in prevzeti obveznost po mednarodnem pravu tako, da določeno kaznivo
dejanje vključijo v ustrezen zakon, mu določijo zakonske znake in predpišejo zanj kazen.
Dejstvo je, da številne države ne opravijo postopka penalizacije, med njimi so številne
evropske države, ki v svojem domačem pravu ne poznajo niti najhujših mednarodnih
hudodelstev ali pa so takšne določbe zelo skromne in pomanjkljive.
Najbolj nazorno je ravnanje ZDA v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Zavrnili
so namreč ratifikacijo Rimskega statuta MKS in zahtevali imuniteto njihovih državljanov, ob
tem pa so grobo kršili mednarodno pravo človekovih pravic, mednarodno humanitarno pravo
in pravila demokratičnega kazenskega prava glede zajetih teroristov. Sklicevanje na
suverenost tukaj prekriva pravo bistvo stvari, arogantno uveljavljanje pravice močnejšega.164
162
AI, 14 temeljnih načel o učinkovitem izvajanju univerzalne jurisdikcije, 7. ne sme prihajati do političnega
vmešavanja. V: Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti
z uvodnimi pojasnili, str. 450–451
163
Goldsmith, J., Krasner, S.D., The limits of idealism, str. 270–271
164
Bavcon, Ljubo, Mednarodno kazensko pravo in državna suverenost. V: Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski
statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, str. 37–41
38
7 RAZMERJE DO AUT DEDERE AUT JUDICARE
Nevzdržna je misel, da bi mednarodno pravo dovoljevalo primere, v katerih bi se lahko
domnevni storilec najhujših hudodelstev zatekel v tretjo državo pred kazenskim pregonom
pristojnih organov države, kjer je bilo kaznivo dejanje ali hudodelstvo storjeno. Zato mora
obstajati možnost, da domnevne storilce najhujših hudodelstev ne preganja samo država, v
kateri so bila storjena, ampak tudi država, v kateri si je domnevni storilec poiskal zatočišče.165
Izraz aut dedere aut judicare pomeni obveznost države, da storilcu kaznivega dejanja
mednarodnega pomena, ki se nahaja na njenem ozemlju, ne daje zatočišča, temveč zoper
njega izvede pregon ali ga izroči državi, ki mu je pripravljena soditi.166
Država prisotnosti mora soditi domnevnemu storilcu ali ga izročiti drugi državi, ki mu je
voljna soditi in uradno zahteva njegovo izročitev. Sprejeti mora ustrezne ukrepe za prijetje
domnevnega storilca in zagotoviti, da pristojni organi začnejo ustrezne kazenske postopke.
Obveznost sojenja ali izročitve omogoča državi možnost izbire, da se odloči, kateri del
obveznosti bo izpolnila.167 Če bo država izbrala možnost judicare, bo morala zagotoviti, da
bodo njena sodišča lahko izvrševala vse oblike pristojnosti, vključno z univerzalno.168
Načelo aut dedere aut judicare samo posredno omogoča univerzalno pristojnost, saj
zavezuje državo, da domnevnega storilca, ki je na njenem ozemlju, izroči, oziroma, če ga ne,
da sama začne kazenski postopek. Predmet univerzalne pristojnosti so huda kazniva dejanja
po mednarodnem pravu, ki pretresajo moralno vest celotnega človeštva in hkrati
spodkopavajo skupne vrednote mednarodne skupnosti. Ker so države, ki ne morejo ali niso
voljne kazensko preganjati domnevnih storilcev, je potrebno, da jih preganjajo druge države
na podlagi univerzalne pristojnosti. Zaradi tega se zdi, da bi bil predmet obveznosti aut
dedere aut judicare enake skupine hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu.169
Načelo najdemo v številnih mednarodnih konvencijah o mednarodnem sodelovanju pri
preprečevanju različnih vrst kaznivih dejanj. Še vedno pa ni popolnoma jasno, ali sodi
obveznost izročitve ali sojenja v mednarodno običajno pravo. Zaenkrat prevladuje mnenje, da
če obveznost aut dedere aut judicare sestavlja del mednarodnega običajnega prava, je to le v
razmerju do najhujših hudodelstev zoper mednarodno pravo.170
165
Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare) V: Zbornik znanstvenih
razprav ob 60. obletnici Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo, str. 181
166
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 145
167
Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), str. 185.
168
Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 145
169
Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), str. 187.
170
Prav tam, str. 183–185
39
Z vprašanjem izročitve ali sojenja se je ukvarjalo tudi Meddržavno sodišče v zadevi
»Vprašanja razlage in uporabe Montrealske konvencije iz leta 1971, ki izvirajo iz
letalskega incidenta pri Lockerbieju«.
Po eksploziji letala PanAm nad Lockerbiejem na Škotskem 21. decembra 1988 so ZK in ZDA
izdale obtožnice zoper dva libijska obveščevalna agenta, Al Megrahija in Fhimaha, ki sta
domnevno namestila bombo, ki je povzročila strmoglavljenje letala in na tej podlagi zahtevale
od Libije njuno izročitev. Libija pa je zagovarjala, da je ona upravičena izvesti kazenski
postopek, vendar ji ZK in ZDA preprečujejo izpolnitev obveznosti s tem, ko jo hočejo prisiliti
v izročitev obtoženih. Pri tem se sklicuje na libijski zakon o kazenskem postopku, ki ne
dovoljuje izročitve svojih državljanov, in na Montrealsko konvencijo.171 Meddržavno sodišče
na koncu o zadevi ni meritorno odločilo. Vpletene države so se dogovorile, da bo sojenje
obdolženima potekalo na Nizozemskem pred škotskimi sodniki, ki bodo sodili po škotskem
kazenskem pravu. Sodišče je Al Megrahija spoznalo za krivega in ga obsodilo na
doživljenjsko zaporno kazen. Fhimah pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov spoznan za
nedolžnega.172
Meddržavno sodišče pa trenutno odloča v zadevi »Vprašanja, ki se nanašajo na
obveznost sojenja ali izročitve«.
Kraljevina Belgija je 19. februarja 2009 pred MS sprožila postopek proti Republiki Senegal in
zaprosila sodišče, da odloči, da mora Senegal izvesti kazenski postopek zoper nekdanjega
predsednika Republike Čad, g. Hissènea Habréja, zaradi njegove domnevne vpletenosti v
dejanja, ki vključujejo mučenje in hudodelstva zoper človečnost, ali ga, če ne izpolni svoje
obveznosti pregona, izročiti Belgiji, da bo zoper njega izvedla kazenski postopek pred svojimi
sodišči. Belgija je tudi zaprosila MS, naj sprejme začasne ukrepe do izdaje dokončne sodbe v
zadevi, ki bodo zahtevali od oblasti v Senegalu, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da g.
Habré ostane pod njihovim nadzorom. V času tega postopka je namreč v hišnem priporu v
Dakarju. Sodišče je v odredbi z dne 28. maja 2009 ugotovilo, da pogoji, ki narekujejo sprejem
začasnih ukrepov, niso izpolnjeni, poleg tega pa bi v naprej ustvarili sodbo in prikrajšali
Senegal za njegove pravice po mednarodnem pravu, predvsem po Konvenciji proti mučenju.
Sodišče je presodilo, da ni podlage za domnevo, da obstaja resnična in neposredna nevarnost,
171
ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial
Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America), Application, Instituting
Proceedings filed in the Registry of the Court on 3 March 1992, ICJ Reports, str. 1–6
172
American Society of International Law, International Law in Brief, Judicial and Other Decisions: High Court
of Justiciary at Camp Zeist: Her Majesty's Advocate v. Al-Megrahi, Case No. 1475/99; Her Majesty's Advocate
v. Al-Megrahi and Al Amin Khalifa Fhimah, Case No. 1475/99, URL: http://www.asil.org/ilib0406.cfm (4. 4.
2012)
40
da bo prišlo do nepopravljivega posega v pravice, glede katerih teče spor, in odločitev
potrdilo s sklicevanjem na izjavo senegalskega predstavnika, da g. Habréju ne bodo dovolili,
da zapusti Senegal, dokler teče postopek pred tem sodiščem.173
Sodnik Cançado Trindade se ne strinja z odločitvijo večine sodnikov in v svojem ločenem
mnenju poudarja, da so bili začasni ukrepi na ravni mednarodnih postopkov vzpostavljeni za
varovanje učinkovitosti jurisdikcijske funkcije same, še posebej, če gledamo na nevarnost
nepopravljive škode, in da bi zavarovali uresničitev pravice. Pravica, ki naj se z začasnimi
ukrepi ohrani v tem postopku, je pravica do udejanjanja pravičnosti. Vsakič, ko preživela
žrtev mučenja umre med čakanjem na pravico, je to še dodatna nepopravljiva škoda. Aut
judicare prepoveduje pretirane zamude pri udejanjanju pravičnosti; »justice delayed is justice
denied«. Po mnenju sodnika Cançado Trindadeja bi moralo MS v tem primeru sprejeti
začasne ukrepe zaradi zvestega izvrševanja svojih funkcij, kot zaradi tega, da se poskuša
zagotoviti hitro udejanjanje pravice. Teža kršitev človekovih pravic ne dovoljuje dolgotrajne
nekaznovanosti storilcev že zato, da se počasti spomin na žrtve in prinese olajšanje preživelim
in njihovim svojcem. Samo udejanjanje pravice lahko ublaži trpljenje žrtev, ki ga je
povzročilo mučenje. Osrednja dilema pri obravnavi teh vprašanj je, ali naj se države še naprej
opirajo na tradicionalne tipe kazenske jurisdikcije, ne glede na težo kaznivega dejanja, ali naj
priznajo, da obstajajo kazniva dejanja, ki pretresajo vest celotnega človeštva in zaradi tega
zahtevajo vzpostavitev univerzalne jurisdikcije. Prizadevati si je potrebno, da bi bilo
univerzalno načelo res veljavno na vseh koncih sveta brez izjeme. Senegal ima sedaj redko
priložnost, da privede g. Hissènea Habréja pred sodišče in da s tem zgled vsemu svetu.174
MS je 21. marca 2012 zaključilo z ustno obravnavo, vendar dokončna sodba zaenkrat še ni
izdana.
173
ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal), Request for the
indication of provisional measures, Summary of the Order of 28 May 2009, ICJ Reports, str. 1–7
174
ICJ, Order of 28 May 2009, Dissenting Opinion of Judge Cançado Trindade, 5.–7., 60.–64.,75., 95., 103.,
105. odstavek
41
8 ZAKLJUČEK
Norme mednarodnega kazenskega prava, ki se nanašajo na kaznovanje posameznikov za
najhujša mednarodna hudodelstva, so po drugi svetovni vojni doživele bliskovit razvoj. Kot
eden izmed institutov se je uveljavila tudi univerzalna jurisdikcija.
Čeprav institut univerzalne jurisdikcije ni nov fenomen, zametki so se namreč pojavili že
v Justinjanovem zakoniku, je v 20. stoletju dobil povsem nove dimenzije. Najprej je bil vezan
samo na pregon piratov, ki so jih kot sovražnike vsega človeštva lahko preganjale vse države,
v zadnjih 60. letih pa se je razširil tudi na nekatera najhujša mednarodna hudodelstva. S tem
pa so se povsem spremenile meje univerzalne jurisdikcije, kajti ni veljala več samo na
odprtem morju ali na območju, ki ni pod oblastjo nobene države, ampak se je razširila na
celotno mednarodno skupnost, kar pomeni na vse države, ki jo sestavljajo. To je velik korak
naprej, kajti univerzalna jurisdikcija je s tem postala hipotetično izredno uporaben institut za
pregon storilcev najhujših mednarodnih hudodelstev, ne glede na to, kje se ti nahajajo. Na
žalost pa iz obstoječe prakse lahko sklepamo, da so potenciali univerzalne jurisdikcije v veliki
meri ostali neizkoriščeni. Še vedno namreč obstajajo države, ki imajo v svoji zakonodaji
preveč ovir za učinkovito rabo tega orodja. To pa pomeni, da sploh niso vključile hudih
kaznivih dejanj po mednarodnem pravu v svojo zakonodajo ali pa njihove definicije niso
skladne z mednarodnim pravom. Obstajajo pa tudi države, ki med načeli, s katerimi določajo
pristojnost svojih sodišč, sploh nimajo uzakonjenega univerzalnega načela. Poleg tega lahko
kot problematičen aspekt tega instituta omenimo tudi imuniteto oseb, ki zasedajo uradni
položaj, kajti prav ti so v večini primerov odgovorni za najhujša mednarodna hudodelstva.
Nejasno je tudi, ali imajo države samo pravico ali tudi dolžnost izvrševati univerzalno
jurisdikcijo, ko se storilec nahaja na njihovem ozemlju, in če se ne, ali si morajo prizadevati
za njegovo izročitev.
Več kot očitno je torej, da je okrog instituta univerzalne jurisdikcije še veliko
nedorečenega. Posledice te nedorečenosti pa se kažejo tudi v sodni praksi, kajti sodišča
univerzalno načelo le redko uporabijo pri utemeljevanju svoje pristojnosti. Med državami, ki
so na tem področju najbolj aktivne, se moramo dotakniti vsaj Belgije, Nemčije in Francije, ki
so do sedaj začele kar nekaj postopkov pred svojimi sodišči na podlagi univerzalnega načela.
Nemške oblasti so namreč vodile postopek proti Dušku Tadiću, ki je bil kasneje predan
MKSJ, do konca izpeljale in obsodile pa so Nikolo Jorgića in Maksima Sokolovića. Belgija
pa je bila ali še vedno je udeležena v postopkih pred MS zaradi izvrševanja univerzalne
jurisdikcije. Med najpomembnejšimi je sodba v zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila
42
2000«, v kateri je MS naložilo Belgiji, da mora razveljaviti nalog za prijetje g. Abdulayea
Yerodie Ndombasija, nekdanjega kongoškega ministra za zunanje zadeve, ker ni spoštovala
imunitete pred kazensko jurisdikcijo in nedotakljivost ministra. Z imuniteto predsednika
države se je v primeru Augusta Pinocheta ukvarjala tudi Lordska zbornica v Združenem
kraljestvu.
MS pa trenutno odloča v zadevi »Vprašanja, ki se nanašajo na obveznost sojenja ali
izročitve«, v kateri je Belgija zaprosila sodišče, naj odloči, da mora Senegal izvesti kazenski
postopek zoper nekdanjega predsednika Republike Čad, g. Hissènea Habréja, ali pa ga mora
izročiti Belgiji, da bo zoper njega izvedla kazenski postopek pred svojimi sodišči.
Eden novejših primerov pred MS, ki zadeva izvrševanje univerzalne jurisdikcije, je tudi
»Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«. Leta 2003 je Republika Kongo
vložila tožbo zoper Francijo, ker je ta začela postopek zoper predsednika Republike Kongo, g.
Denisa Sassou Nguesso, ministra za notranje zadeve, Pierra Oba, generalnega inšpektorja
kongoških oboroženih sil, Norberta Dabira, in poveljnika predsednikove straže, Blaisea
Adoua. Trdijo namreč, da je Francija izvrševala oblast na ozemlju druge države, si
enostransko pripisala izvrševanje univerzalne jurisdikcije v kazenskih zadevah, si vzela moč,
da sodi ministru za notranje zadeve tuje države za kazniva dejanja, domnevno storjena v
povezavi z izvrševanjem pooblastil za ohranitev javnega reda v njegovi državi, in kršila
kazensko imuniteto tujega predsednika države. Ti primeri nam lahko služijo kot pokazatelji,
kako previdno morajo države uporabljati institut univerzalne jurisdikcije, da ne pride do
nepotrebnih sporov med njimi in da se kljub temu doseže želeni namen.
Nov veter pri kaznovanju najhujših hudodelstev je zapihal z ustanovitvijo
Mednarodnega kazenskega sodišča, ki pomembno dopolnjuje institut univerzalne jurisdikcije.
Pristojnost MKS je namreč komplementarna v odnosu do pristojnosti domačih sodišč, kar
pomeni, da ima MKS pristojnost samo v primeru, če država, ki ima primarno pristojnost, s
tem soglaša, ali če noče ali ne more izvajati kazenskega pregona. Lahko rečemo, da je MKS
nekakšen varnostni mehanizem, kadar je pregon s strani držav neučinkovit.
Čeprav univerzalna jurisdikcija na načelni ravni daje državam pravico do izvajanja
jurisdikcije, se na dejanski ravni ni izkazala za preveč uspešno. Ne moremo namreč
spregledati dejstva, da je veliko snovalcev najhujših hudodelstev še vedno na prostosti. Na
žalost se s podobno usodo sooča tudi MKS, saj se najmočnejše države sveta raje zatekajo k
maščevanju, kot da bi odgovorne za hudodelstva prepustile roki pravice. Iz prikazanega lahko
zaključimo, da se je institut univerzalne jurisdikcije pri pregonu in kaznovanju najhujših
43
hudodelstev izkazal za zanimivo zamisel, ki pa v praksi ni pripeljala do vladavine prava na
mednarodni ravni.
44
9 LITERATURA
1. DOKTRINA
1.1. Monografije
1. Ambrož, M., Bavcon, L., Fišer, Z., Korošec, D., Sancin, V., Selinšek, L., Škrk, M. (2012)
Mednarodno kazensko pravo. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije
2. Bassiouni, M. Cherif (2008) International Criminal Law (3rd Edition, Volume II):
Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms: The Duty to Prosecute and/or Extradite:
Aut Dedere Aut Judicare. Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008.
3. Bassiouni, M Cherif (2008) International Criminal Law (3rd Edition, Volume II): Universal
Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice.
Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008.
4. Bassiouni, M. Cherif (1987) International Criminal Law (Volume II): Enforcement: The
Prosecution of International Crimes and the Establishment of an International Criminal Court.
Dobbs Ferry, N.Y.: Transnational Publishers, 1986).
5. Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M., Filipčič, K. (2001) Kazensko pravo.
Splošni del. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.
6. Blakesley, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction. V: International Criminal Law (3rd
Edition, VolumeII): Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms (ur. Bassiouni M.
Cherif) Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008.
7. Brownlie, Ian (2008) Principles of Public International Law (7th Edition)
New York: Oxford University Press, 2008.
8. Cassese, Antonio (2005) International Law (Second Edition). Oxford University Press.
9. Epps, Valerie (2005) International Law (3rd Edition). Durham: Carolina Academic Press
10. Korošec, D., Bavcon, L. (2003) Mednarodno kazensko pravo. Pravna fakulteta Univerze v
Ljubljani, Ljubljana
11. Kolb, Robert, The Exercise of Criminal Jurisdiction Over International Terrorists. V:
Enforcing International Law Norms Against Terrorism (ur. Andrea Bianchi) Oxford;
Portland: Hart Publishing, 2004
12. Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law Oxford; New York: Oxford
University Press
13. Sancin, Vasilka (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi.
Ljubljana: GV Založba, (Ljubljana: Itagraf)
14. Türk, Danilo, (2007) Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV Založba (Ivančna
Gorica: Impress)
45
15. Zagorac, Dean (ur.), Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti
z uvodnimi pojasnili (Druga dopolnjena in spremenjena izdaja). Amnesty International
Slovenije, Ljubljana 2003
1.2. Članki in zborniki
1. Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), Zbornik
znanstvenih razprav ob 60. obletnici Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo,
Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, Sektor za mednarodno pravo in Sektor za
načrtovanje politik in raziskave.
2. Goldsmith, Jack, Krasner, D. Stephen, The limits of idealism. V: The Globalization of
International Law (ur. Berman Schiff, Paul) Aldershot; Burlington: Ashgate, cop. 2005
3. Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (3.) – Mučenje, Pravna praksa,
2009, št. 24.
4. Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (1.) – Genocid, Pravna praksa,
2009, št. 22.
5. Sadat, Leila Nadya, Redefining Universal Jurisdiction. V: The Globalization of
International Law (ur. Berman Schiff, Paul) Aldershot; Burlington: Ashgate, cop. 2005
6. Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, Pravna praksa, leto 27, številka 23
7. Sancin, Vasilka (2009) Piratstvo in mednarodno pravo. V: Zbornik znanstvenih razprav
2009
8. Škrk, Mirjam, Viri mednarodnega kazenskega prava. V: Zbornik znanstvenih razprav
(2011)
9. Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (4.) – Terorizem, Pravna praksa, 2009,
št. 26.
10. Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (2.) – Hudodelstva zoper človečnost
in vojna hudodelstva, Pravna praksa, 2009, št. 23.
2. DOKUMENTI
2.1. Mednarodne pogodbe
1. OZN, Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), Ur. l. SFRJ,
Mednarodne pogodbe, št. 1, leto XLII, 1986
46
OZN, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1950), Uradni list
SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 1189
2.
3. OZN, Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali
ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (1984), Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/93
4. OZN, Mednarodna konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida (1973), Uradni
list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14–166/1975
5. OZN, Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo (1970),
Uradni list SFRJ, mednarodne pogodbe, št. 50
2.2. Zakonodaja
1. Uradni list Republike Slovenije (2008) Kazenski zakonik (KZ­1) s stvarnim kazalom mag.
Janeza Topliška. Ljubljana (Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08 – popravek)
2. Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS,
št. 91-6913/2011)
3. JUDIKATURA
3.1. Meddržavno sodišče
1. ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal),
Request for the indication of provisional measures, Summary of the Order of 28 May 2009,
ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15146.pdf (27. 2. 2012)
2. ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal),
Application, Instituting proceedings fild in the Registry of the Court on 19 February 2009, ICJ
Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15054.pdf (27. 2. 2012)
3. ICJ, Dissenting Opinion of Judge Cançado Trindade, Order of 28 May 2009, ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15154.pdf (10. 4. 2012)
4. ICJ, Case concerning certain criminal proceedings in France (Republic of the Congo v.
France), Summary of the Order of 17 June 2003
http://www.icj-cij.org/docket/files/129/8206.pdf (16. 4. 2012)
5. ICJ, Case Concerning Arrest Warrent of 11 April 2000 (Democratic Republic of Congo v.
Belgium), Application, Instituting Proceedings fild in the Registry of the Court on 17 October
2000, ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/121/7081.pdf (27. 2. 2012)
6. ICJ, Case Concerning Arrest Warrent of 11 April 2000 (Democratic Republic of Congo v.
Belgium), Judgment of 14 February 2002, ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/121/13743.pdf (28. 3. 2012)
47
7. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising
from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America),
Application, Instituting Proceedings filed in the Registry of the Court on 3 March 1992, ICJ
Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/89/7209.pdf (27. 2. 2012)
8. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising
from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America),
Provisional Measures, Judgment of 27 February 1998, ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/89/7251.pdf (27. 2. 2012)
9. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising
from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America),
Provisional Measures, Order of 14 April 1992, ICJ Reports
http://www.icj-cij.org/docket/files/88/7087.pdf (27. 2. 2012)
10. Stalno meddržavno sodišče, The Case of the S.S. Lotus (France v. Turkey),
Judgment No. 10, 7. September 1927. Publications of the Permanent Court of International
Justice, Series A - No. 10; Collection of Judgments, A.W. Sijthoff’s Publishing Company,
Leyden, 1927.
http://www.worldcourts.com/pcij/eng/decisions/1927.09.07_lotus.htm (27. 2. 2012)
3.2. Nacionalna sodišča
11. HER MAJESTY'S ADVOCATE v. ABDELBASET ALI MOHMED AL MEGRAHI and
AL AMIN KHALIFA FHIMAH, Case No. 1475/99
http://www.scotcourts.gov.uk/opinions/lockerbie.html (4. 4. 2012)
12. House of Lords, Regina v. Bartle and the Commissioner of Police for the Metropolis and
others EX Parte Pinochet (on appeal from a Divisional Court of the Queen's Bench Division),
Regina v. Evans and another and the Commissioner of Police for the Metropolis and others
EX Parte Pinochet (on appeal from a Divisional Court of the Queen's Bench Division)
http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd981125/pino05.htm (5. 6.
2012)
13. Opinions of the Lords of Appeal for Judgment in the Cause in Re Pinoche
http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd990115/pino01.htm (5. 6.
2012)
14. Judgment in the trial of Adolf Eichmann (Part 25)
http://www.ess.uwe.ac.uk/genocide/Eichmannz.htm (16. 4. 2012)
4. INTERNETNI VIRI
1. Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce
legislation – Chapter One
http://www.amnesty.org/en/library/asset/i0r53/003/2001/en/ab0c8dc8-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530032001en.html (21. 2. 2012)
48
2. Amnesty International, Universal Jurisdiction, The duty of states to enact and enforce
legislation – Chapter Two
http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2001/en/8699a68d-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530042001en.pdf (17. 4. 2012)
3. Amnesty International, Universal Jurisdiction, UN General Assembly should support this
essential international justice tool
http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/015/2010/en/72ab4ccf-4407-42d3-8cfb46ad6aada059/ior530152010en.pdf (17. 4. 2012)
4. Amnesty International: Universal Jurisdiction: A preliminary survey of legislation around
the world (oktober 2011).
http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2011/en/d997366e-65bf-4d80-9022fcb8fe284c9d/ior530042011en.pdf (23. 4. 2012)
5. American Society of International Law, International Law in Brief, Judicial and Other
Decisions, High Court of Justiciary at Camp Zeist: Her Majesty's Advocate v. Al-Megrahi,
Case No. 1475/99 (January 31, 2001)
http://www.asil.org/ilib0406.cfm (4. 4. 2012)
6. Broomhall, Bruce (2002) Towards the Development of an Effective System of Universal
Jurisdiction for Crimes Under International Law. New England Law Review 35(2).
http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/broomhall.pdf (21. 2. 2012)
7. Brown, S. Bartram (2001) The Evolving Concept of Universal Jurisdiction. New England
Law Review 35(2)
http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/brown.pdf (21. 2. 2012)
8. Blanchi, Andrea (1999) Immunity versus Human Rights: The Pinochet case. European
Journal of International Law, 10(2).
http://ejil.oxfordjournals.org/content/10/2/237.full.pdf (5. 6. 2012)
9. El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is it A Legally Valid
Opinion for Repressing Henious Crimes?
http://ouclf.iuscomp.org/articles/zeidy.shtml (21. 2. 2012)
10. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic
http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/200393FD-EAD3-434F-BD4641BE147A18E9/0/SVN_CONV.pdf (1. 6. 2012)
11. International Law Commission: Chapter X The obligation to extradite or prosecute (Aut
dedere aut judicare) 2011 – 63. seja
http://www.un.org/law/ilc/ (27. 2. 2012)
12. International Law Commission: Chapter VII: Immunity of State officials from foreign
criminal jurisdiction 2011 – 63. seja
http://untreaty.un.org/ilc//reports/2011/2011report.htm (1. 3. 2012)
49
13. Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens. Northwestern
Journal of International Human Rights 9(2)
http://www.law.northwestern.edu/journals/jihr/v9/n2/2/knuchel.pdf (28. 3. 2012)
14. Liskofsky, Sidney: The Eichmann Case
http://www.ajcarchives.org/ajc_data/files/1961_7_international. (27. 2. 2012)
15. Legislatonline, Criminal code of the Republic of Serbia (28. 9. 2011), Criminal Code of
the French Republik, Criminal Code of the Federal Republik of Germany
http://legislationline.org/documents/section/criminal-codes (12. 4. 2012)
16. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt_drzavljansk
ih_politicnih_pravicah.pdf (1. 6. 2012)
17. Resolucija Varnostnega sveta OZN S/RES/1816 (2008)
http://www.un.org/Docs/sc/unsc_resolutions08.htm (7. 3. 2012)
18. Skupni sklep 2008/851/SZVP z dne 10. novembra 2008
http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32008E0851:SL:NOT (8. 3.
2012)
50
IZJAVA O SAMOSTOJNEM DELU
Podpisana Karmen Fortuna se zavedam, da mora biti diplomska naloga rezultat samostojnega
dela, raziskovanja in preučevanja ter da je vsak poskus, da tuje delo predstavim kot lastno, v
nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika.
Potrjujem tudi, da sem seznanjena z navodili o navajanju, ki jih določa Pravilnik o diplomski
nalogi.
Zavedam se, da je plagiatorstvo težja kršitev dolžnosti študentov.
S svojim podpisom zato jamčim, da je predložena diplomska naloga plod mojega
samostojnega dela in da sem pri njenem pisanju upoštevala določbe Pravilnika o diplomski
nalogi.
Ljubljana, ______________
Podpis:______________
51