Slovenska smer Triglav(1).pdf
SŽS v Triglavski severni steni, Slovenska smer, (oktober 2012) Indijansko poletje je ponovno prineslo prijetne oktobrske dni. Idealni vremenski pogoji za v gore, katere kar vabijo s svojo barvito jesensko lepoto. Večkrat v službi pogovor nanese na našo najmogočnejšo Triglavsko severno steno. Doživljajočih se zgodb neustrašnih alpinistov kar ni in ni konca, rojevajo pa se nove in nove. Tako se je tudi utrnila ideja, da se podamo preplezati Triglavsko severno steno po naši najbolj klasični plezalni smeri in sicer po Slovenski smeri. Za tak podvig je že potrebna dobra mera kondicijske vzdržljivosti predvsem pa plezalne tehnike. Tako, da smo se za vzpon odločili le najbolj kondicijsko pripravljeni gorniki med vzdrževalci signalno-varnostnih naprav Slovenskih železnic, in sicer Igor Uršič, Evgen Malis, Igor Tržan in vodnik Boštjan Kokalj. Slovenska smer v Triglavski severni steni spada med vzpone, ki jo zob časa ne more kar tako načeti. To klasično smer so namreč na enak način kot mi plezali že naši očetje in dedje. Skupaj z Zlatorogovimi stezami spada v posebni razred triglavskih plezalnih smeri. Plezalca ne obremenjuje s težavnostjo plezanja, tako, da se lahko ves preda doživljanju najmogočnejše stene sredi gigantskih stebrov, v temačnih, tesnobo vzbujajočih grapah, na očarljivih policah nad veličastnimi prepadi. Čeprav spada Slovenska smer po tehnični plati med lažje jo nikakor ne smemo podcenjevati. Tura svoje nevarnosti razkrije šele, ko smo v kaši. Dobro polovico Slovenske smeri se prehodi, toda tudi preostali del je še vedno, zelo, zelo dolg. Največ preglavic imajo plezalci z orientacijo. Nič koliko navez je že tod bivakiralo, marsikdo pa je v Slovenski smeri že plezal peto stopnjo težavnosti, saj nobena smer v naših stenah ni tako razvejana ter tako polna variant in variantic. Le v srednjem delu je smer obvezna, drugod pa se variante razkropijo več sto metrov vsaka sebi. Smer se vzpenja čez levi položnejši del severne stene. Najpomembnejši kažipot sta velika Slovenska grapa in ošiljeni Slovenski stolp. Značilna mesta v spodnjem delu stene so ”Macesni” in ”Bele plati” levo od vpadnice Slovenske grape ter “Škrbinca” kjer se sekundarna grapa nad Belimi platmi pridruži glavni Slovenski grapi. Z Aljaževega doma v Vratih nam daje Triglavska severna stena s svojo mogočnostjo občutek nepreplezljivosti. In vendar jo je prav tu po slovenski smeri že leta 1890 preplezal trentarski lovec Janez Breginc, povsem sam in brez varovanja. Tako smo se tudi mi ob zgodnji jutranji uri izpred Aljaževega doma, dobro opremljeni podali po poti čez Prag do vrha prvega praga in dalje levo do konca dolge gladke zapore nad potjo. Tu se pot ovije okrog izrazitega travnatega grebenčka in jo naprej po dobro shojeni stezi ubrali desno. Kmalu smo prekoračili širok kamnit žleb in se vzpeli na desno travnato sleme, kjer je na veliki skali postavljena spominska plošča trem ponesrečenim alpinistom. Desno zgoraj se že vidi vstopni previsni zatrep, ki ga dolgo v poletje označuje snežen jezik. V levem kotu tega zatrepa je naš vstop. Takoj na začetku plezalne pustolovščine smo se spopadli z vstopno steno, katera spada med ključna mesta Slovenske smeri. To 20 metrsko steno smo preplezali od leve proti desni sledeči ozki polici. In tu vstopili na prostrano gruščnato gredo, ki je delovala po videzu kot nekakšna predsoba tega dela stene. Desno po gredi se vzpenja Nemška smer, naša današnja Slovenska pa se obrne v levo. V Slovensko pelje lahka precej strmo se vzpenjajoča greda, prvi kažipot in cilj pa je bila velika z rušjem in macesni porasla glava dobrih 100 metrov višje. Čez ta lahko prehodni svet pelje shojena stezica. Desno od razdrte škrbine, ki povezuje glavo macesnov in osrednjo steno smo preplezali strm žleb in dosegli manjšo tudi poraščeno glavo. Tu je sledila prva zanka Slovenske smeri, saj zaradi navidezne lahkosti ne smemo plezati navzgor kamor peljejo vabljivi prehodi, temveč v desno sprva vodoravno, nato pa kar strmo navzdol po drobljivi gredi do večje kotanje ob vznožju zlizanega, neprestrmega žleba. Po njem smo dosegli peščeno sleme pod mogočnimi nezgrešljivimi Belimi platmi. V to izredno značilno 100 metrsko steno smo vstopili proti desni čez gladke vznožne plošče in jo preplezali po razčlenjenem desnem žlebu Belih plati. Plezanje je bilo prijetno, zaradi odlične skale za prijem. Na vrhu plati smo se znašli na prijetni zelenici od koder smo napredovali naprej po shojeni stezici v desno. Kmalu nam je zaprla pot navpična stena. Preplezali smo jo desno tik ob globokem kotu, s čimer smo premagali drugo in morda najlepše ključno mesto smeri. Raztežaj višje zapira grapo Bučarjeva stena, ki je nekoliko lažja od spodnje. Pod njo najdeš vpisno knjigo, spomin na alpinista Janeza Bučarja. Strmi žleb nad njo smo preplezali po čvrsti skali na desni in v prijetnem plezanju dosegli globoko zarezano škrbinico, onstran katere smo zagledali veličastne Zlatorogove steze in prostrano Slovensko grapo. Ta kraj je res veličasten in vsi smo se strinjali, da so Zlatorogove steze kot nalašč namenjene za zaslužen počitek, saj smo bili nekako že na polovici Slovenske smeri. Nadaljna smer poteka sprva po globoko zarezani grapi. Hoja ravno ni bila prijetna. Če že nismo imeli opravka s strmim snegom, nas je mučil izredno živ grušč, ki so ga prekinjali zlizani pragovi. Po dobrih 100 metrih se je svet na levi odprl in prikazal se je staroslavni Prevčev izstop, katerega smo izbrali kot najlažjo smer iz stene. Prevčev izstop je zavit v izrazit žleb na levi, ki se nepretrgano pne vse do roba stene. Žleb smo brez posebnih težav in ovinkov v slabi uri plezalno premagali in pogledali na planotast kraški svet z Triglavskim ledenikom vrh Stene. Čeprav peljejo razno razne variante iz Triglavske severne stene daleč vsaka k sebi se sestopne smeri kmalu spet združijo. Če greš iz Prevčevega izstopa na Kredarico pustiš veliko Glavo pod ledenikom na desni, od Slovenskega stolpa pa na levi. Od izstopa iz Slovenske smeri do Kredarice je slabo uro. Če pa želiš priti čimprej v dolino, prečiš proti levi, kjer prej ali slej zagledaš markacije poti čez Prag, ta pa te povede v dolino Vrat. Čeprav večina plezalcev gleda na Slovensko smer nekoliko zviška, pa menda ni plezalca, ki je ne bi prej ali slej vendarle preplezal. Nam je pomenil vzpon čez Slovensko smer tako nekako kot, … no denimo brati Signalni pravilnik.
© Copyright 2024