NEKATERE POMEMBNEJŠE MOLITVE
ROMANJE V RIM kratka predstavitev pomembnejših točk v mestu Rim, 13. - 16. oktrobra 2006 INFORMACIJE: Bivališče na: Pontificio Coleggio Sloveno Via Appia Nuova 884 00178 Roma Tel.: 0039 06 718 47 44 (okraj Quarto Miglio) Rektor: Vicerektor: dr. Jožko Pirc 0039 06 718 46 11 mag. Igor Luzar 0039 3397 41 09 78 Ambasada pri sv. Sedežu dr. Ivan Rebernik Via Conciliazione 10 0039 06.683.30.09. Veleposlaništvo Republike Slovenije Via Leonardo Pisano 10, 00197 Roma, Italy Tel: (+) 39 06 80 914 310 Vojko Volk, veleposlanik Iz mesta se v Slovenik vrnemo: Vzamemo METRO linijo do Colli Albani Nato vzamemo avtobus št. 664 ali 663 Izstopimo na Via Appia Romanje v Rim 2 NEKATERE POMEMBNEJŠE MOLITVE ANGELUS DOMINI nuntiavit Mariae, Et concepit de Spiritu Sancto. Ave Maria... Ecce ancilla Domini. Fiat mihi secundum verbum tuum. Ave Maria... Et Verbum caro factum est, Et habitavit in nobis. Ave maria... Ora pro nobis, sancta Dei Genitrix, Ut digni efficiamur promissionibus Christi. Oremus. Gratiam tuam, quaesumus, Domine, mentibus nostris infunde, ut qui, angelo nuntiante, Christi Filii tui incarnationem cognovimus, per pasionem eius et crucem ad resurrectionis gloriam perducamum. Per Christum Dominum nostrum. Amen. Gloria Patri... PATER NOSTER Pater noster, qui es in caelis: sanctificetur nomen tuum; adveniat regnum tuum; fiat voluntas tua, sicut in caelo, et in terra. Panem nostrum cotidianum da nobis hodie; et dimitte nobis debita nostra, sicut et nos dimittimus debitoribus nostris; et ne nos inducas in tentationem; sed libera nos a malo. Amen. AVE, MARIA Ave, Maria, gratia plena; Dominus tecum: benedicta tu in mulieribus, et benedictus fructus ventris tui, Iesus. Sancta Maria, Mater Dei, ora pro nobis peccatoribus, nunc et in hora mortis nostrae. Amen. GLORIA PATRI Gloria Patri et Filio et Spiritui Sancto. Sicut erat in principio, et nunc et semper, et in saecula saeculorum. Amen. Romanje v Rim 3 NEKAJ BESED O RIMU SAMEMU Rim, ki je bil ustanovljen po pripovedki leta 753 pr. Kr., je bil po svojem izvoru eno izmed mest italskega rodu srednje Italije, ki se je pod nadoblastjo Etruščanov seznanjal s plovbo in trgovino. V zgodovinskem obdobju petih stoletij od pregona vladarjev do konca republike in v prvem stoletju cesarstva, ki mu ni primere, je šel Rim od vojne v vojno, od osvojitve v osvojitev, od obrambe svoje varnosti pred sosedi in zaščite osvojenih ozemelj do nadaljnjih zasedb: vse do ustvaritve imperija, ki se je raztezal od Anglije na severu do Afrike na jugu, od Španije na zahodu do Kavkaza na vzhodu. Veličina Rima pa ni toliko v osvajanju, marveč v njegovi svojski moči spremeniti sovražnike v zaveznike in zaveznike v rimske državljane. Ta moč je temeljila predvsem na novem velikem pojmovanju človeških vrednot, na politični modrosti, ki je bila neznana antičnemu svetu, in na praktičnem geniju graditeljev, ki so vse, česar so se lotili, pa naj je šlo za zgraditev templja ali bazilike, ceste ali sestave zakonika, napravili tako, da je kljubovalo stoletjem. Rim je dal zahodnemu svetu enotno omiko, v kateri so bili v povzetku vsi bistveni elementi najstarejših sredozemskih kultur, skupen jezik in zavest iste skupne usode, ki je odpirala nove izglede v zgodovini človeštva. Tem vrednotam (Roma aeterna) so se v dobi počasnega zatona cesarstva priključile vrednote krščanstva, ki je bilo po Konstantinu Velikem priznano kot državna vera. Zaradi tega je Rim s padcem zahodnorimskega cesarstva (476 po Kr.), ko so vdori severnih narodov zrušili bregove rimske ureditve in preplavili Evropo, propadel samo materialno. Ostal je kot večna vrednota, ki je bila za hip zatemnjena, ki pa jo je bilo treba znova pridobiti za nove krščanske in druge omike, ki so se počasi oblikovale. Renesančni papeži, ki pritegnejo umetnike kot so Perugino, Rafaelo, Michelangelo, Bramante, Maderna, Caravaggio, Bernini, Borromini itd., zaključijo navkljub vsej moralni izprijenosti združevanje Rima in Jeruzalema. Nastane božanska zemeljska lepota, kjer se je narava ustrašila, da jo bo kdo prekosil, kot je to napisano na Rafaelovem nagrobniku. Končno se je v duhu prenove velikih svetnikov kot so Ignacij Lojola, Filip Neri, vse do zadnjih papežev, pridružila tudi moralna avtoriteta. Ta vest človeštva, kar papežu priznavajo skoraj vsi, kljubuje vsej posvetnosti in navidezni neurejenosti sodobnega Rima. Nekaj letnic: 753 pr. Kr. – ustanovitev, 509 pr. Kr. – republika, 27 pr. Kr. – Avgust kot cesar, 60 po Kr. – sv. Pavel in Peter v Rimu, 313 – Konstantin izda milanski edikt, 410 – Zahodni Goti izropajo Rim, 476 – odstavitev Romula Avgusta pomeni konec zahodnega cesarstva, 800 – papež Leon III krona Karla Velikega za cesarja, 1309 – 1367 papeži v Avignonu, 1450 – začetek t.i. renesančnih papežev, 1667 Bernini zaključi s trgom sv. Petra 150 letno gradnjo cerkve sv. Petra, 1798 Napoleon zasede Rim, 1870 konec papeške države, začetek združene Italije, 1978 izvoljen papež Janez Pavel II., 2005 izvoljen zadnji (265.) papež Benedikt XVI. Romanje v Rim 4 KOLOSEJ Največji amfiteater v Rimi je dal zgraditi cesar Vespazijan1 (l. 72 po Kristusu). Končno ga je dokončal njegov sin Tit v l. 80. V njem so potekale igre (100 dni): gladiatorji in živali za zabavo bogatih rimskih družin. Sama arhitekturna zasnova pove veliko: 80 vhodnih vrat v sam amfiteater, ki je lahko v zlati dobi sprejel do 55.000 gledalcev. Gladiatorske igre so bile prepovedane šele l. 404. Vespazijan 442 je kolosej poškodoval močen potres. Leta 523 je sledila še prepoved iger z živalmi. Leta 1200 se Kolosej pretvori v trdnjavo 1312 Henrik VII podari Kolosej senatu in rimskemu ljudstvu V 15-16 stoletju ga papeži uporabljajo za izkopavanje lehnjaka 1749 leta se Kolosej posveti Kristusovemu trpljenju 1900 pri izkopavanjih odkrijejo strukture zgradb pod samo areno(zapori za živali). Po rimskem imperiju je bilo razporejenih še kar nekaj drugih amfiteatrov (S Afrika, Francija, Verona, Pula. Kljub ropom in oskrunitvam amfiteatra ostaja ta eden naj pompoznejših spomenikov preteklosti. Zanimivost Koloseja je tudi v njegovi mikroklimi ter flori. O flori v Koloseju sta izšle že dve knjigi, ki naštevata kar 420 različnih vrst rastlin. Igre v amfiteatru: Igre so se vedno začele z bojem med gladiatorji in živalmi. Ranjene ali ubiti živali se je redno odstranjevalo iz arene. V primeru ranjenosti gladiatorja je o njegovem življenju odločal cesar – palec gor, palec dol. Živali so uvažali iz severne Afrike ali Srednje Azije. V letu 248 po Kristusu, ko je mesto praznovalo 1000 obletnico ustanovitve, je bilo v areni prisotnih vsemogočih živali: levi, sloni, povodni konji, zebre, losi… V podzemlju arene so se nahajale ječe in kletke za živali. Te so bile sestavljene v pravo mrežo. Med seboj povezane z dvigali in pregradami. Zgodovinar Dion Kasio pripoveduje, da se je v 4 stoletju po Kristusu v areni priredila prava vodna bitka – ladje. Malo verjetno. 1 Vespázijan (latinsko Vespasianus Augustus), rimski cesar od 69 do 79, * 18. november 9, Falacrinae pri mestu Raete, † 23. junij 79, Aquae Cutiliae. Vespazijan (tudi Titus Flavius Vespasianus) je bil ustanovitelj flavijske dinastije in je zasedel prestol na koncu obdobja Leta štirih cesarjev. Romanje v Rim 5 FORO ROMANO Forum je bil središče vsega življenja političnega, trgovskega in juridičnega v starem Rimu. Najimpozantnejše stavbe so se imenovale (bile) bazilike, katerih namen je bil služiti kot prostor za trgovino in za reševanje vprašanj povezanih z pravom. Ko se je populacija mesta Rim povečala je forum postal premajhen. Tako leta 46 pred Kristusom Julij Cezar ukaže narediti novega, kateri je kasneje služil kot »vzorec« vsem ostalim (Avgustovemu in Trajanovemu). Foro Romano – ZAHODNI DEL Glavni del tega zahodnega dela se odvija okrog VIA SACRA. Po tej ulici so dolgo potekale procesije, ki so vodile na Campidoglio. Velja opozoriti, da vse do 18. stoletja del Foruma ni bil izkopan in so bile vidni le gornji deli ruševin. Foro Romano – VZHODNI DEL Nad vzhodnim delom dominira Konstantinova in Maksencijeva bazilika (vidni so le oboki). Da bi si lahko predstavljali kakšna je bila ta stavba v 4. stoletju, moramo miselno vkomponirati marmor, kipe, polkrožne dvorane, ki so bile oblečene v bron in zlato. Ostanki ostalih stavb so borni. Vidnejši del je atrij z kopalnimi kadmi nekdanje stavbe namenjene vestalkam. Na tem delu Foruma so se nahajale tudi dve cerkvi, ki pa žal niso dostopne obiskovalcem. Tribuna dei rostri: Na tem prizorišču so Rimljani razstavljali ladijske špike, vojska, ki so jih premagali. Obiskati velja tudi TRAJANOVE TRŽNICE (Mercati traianei) Svojčas so tržnice veljale skorajda za čudesa antičnega sveta, te danes lahko občudujemo le v njihovih ostankih. Trajan (po načrtih Apolodora) je dal zgraditi tržnico, ki je obsegala 150 trgovin in uradov (nekatere so delile žito celo zastonj) v začetku 2. stoletja po Kristusu. Tu se je lahko nakupovalo: vse od svile, stvari iz bližnjega vzhoda, svežih rib, sadja… vse do rož. Trgovine so se odpirale zgodaj zjutraj in se zapirale že o poldan. Pomembnejše trgovine so krasili mozaiki, ki so ponavadi upodabljali to, kar je trgovina prodajala. Zanimivost trga (tržnice) je v tem, da so nakupovali moški, ženske so le redkokdaj skrbele za nakup stvari. Tudi trgovci so bili po večini moškega spola. Romanje v Rim 6 V registru med letom 117 in 193 po Kristusu najdemo le še 3 trgovine z volno, 2 z okrasnimi predmeti (zlatarna), eno z zelenjavo, ter ribičevo ženo, ki je prodajala ribe. CIRCO MASSIMO V svojem času je veljal za največji stadion antičnega Rima. Danes ga je žal skorajda po večina prerasla trava. Lociran je med dvema rimskima gričema: Palatinom in Aventinom. Uporabljali so ga od 2. stoletja pred Kristusom vse do l. 549 po Kristusu, ko so se odvijale zadnje dirke v njem. Na stopnišču (areni) se je lahko zbralo do 300.000 ljudi, ki so lahko sledili konjskim dirkam, atletskim veščinam ter bojem med različnimi živalmi. Circo je bil po sredini razdeljen z pregrado, na katerih je bilo 7 stolpičev iz katerih se je kontroliralo potek igre. Na teh 7 stolpičev se je leta 33 pred Kristusom pripelo podobe delfinov, narejenih iz brona. Leta 10 pred Kristusom si je August dal postaviti cesarski balkon pod Palatinom, ki ga je okrasil z obeliskom, katerega danes najdemo na Piazza del Popolo. Drugi obelisk je dodal Konstantin II., ta se danes nahaja za Lateransko baziliko. S. MARIA IN COSMEDIN Lepa in brez poslikave je cerkev nastala v 6. stoletju, na mestu, kjer se je nekoč nahajala tržnica. Cerkvi daj poseben pridih romanski zvonik in stebrišče iz 12. stoletja. V cerkvi lahko najdemo dela iz časa dinastije (rodovine) Cosmedinov: talni maozaiki, kor, škofovski sedež in baldahin nad glavnim oltarjem. V stebrišču najdemo posebnost t.i. BOCCA DELLA VERITÀ. Delo naj bi izhajalo iz 4. stoletja pred Kristusom. Po srednjeveški legendi naj bi usta »odgriznila« roko vsem lažnivcem. Uporabljali pa so jo tudi zaljubljenci in poročeni SAN PIETRO IN VINCOLI Po starem izročilu naj bi bile dve verigi tisti, s katerima je bi vklenjen sv. Peter. Verige so prepotovale kar dolgo pot: najprej so jih odnesli v Konstantinopoli, v 5. stoletju pa je cesarica Evdozija poslala posvoji hčerki v Rim eno verigo, katero je želela podariti papežu Leonu I. V tem času je bila Romanje v Rim 7 zgrajena posebna cerkev, katera naj bi sprejela to dragoceno relikvijo. Nekaj let pozneje naj bi v Rim prispela še druga veriga, ki naj bi se – tako legenda – po čudežu spojila z prvo. Verigo lahko vidimo pod oltarjem. Cerkev pa ni znamenita le po relikvijah, pač pa tudi po grobu (grobnici) Juliju II, ki jo je naredil Michelangelo. Michelangelo je po smrti papeža Julija II. začel izdelovati kip Mojzesa, ki naj bi bil vkomponiran v celotno strukturo grobnice. Njegova zamisel je obsegala 40 kipov. Grobnico, ki so jo v večjem obsegu izdelovali njegovi učenci, je ostala v preprostem stanju, le z majhnimi nišami. Michelangelov kip Mojzes nosi na glavi »rogova«, ki naj bi po izročilu želela ponazarjati svetlobo, ki prihaja na Mojzesa. (rogova pa sta nastala zaradi napačnega prevoda hebrejskega besedila SZ v latinščino). PIAZZA VENEZIA (Beneški trg ), PALAZZO VENEZIA Beneški trg je križišče vseh večjih rimskih cest, obenem pa je tudi izhodišče za vse ceste za vso Italijo. Če gledamo v smeri narodnega spomenika je na desni strani Beneška palača, na levi pa palača splošnega zavarovanja. Beneško palačo je zgradil l. 1455 Peter Baro, kasnejši papež Pavel II. iz kamnitih blokov Koloseja. Do l. 1564 je bila papeška rezidenca, potem so jo podarili Beneški republiki, v njo je vzidana tudi cerkev sv. Marka. Iz balkona te palače je imel Mussolini svoj govor preden je Italija vstopila v II. sv. vojno. Na trgu je 70 m visok narodni spomenik, Vittoriano. Spomenik zmage, ki ga je izdelal arhitekt Sacconij v letih 1885-1911. Spomenik je nastal v počastitev narodnega zedinjenja in v slavo prvega kralja Viktorja Emanuela II. Kip je 12 m visok in prav tako dolg. MONUMENTO VITTORIO EMANUELE (Piazza Venezia) Spomenik posvečen Vittoriju Emanuelu II, Savojskemu, prvemu kralju združene Italije se je začel graditi l. 1885; dokončan 1911. Kralj je upodobljen v bronu, na konju. Spomenik je iz belega marmorja in po svoji naravi povsem izstopa iz ambienta. Prav zaradi te svoje posebnosti je bil spomenik deležen velikih kritik, kljub temu, da so ga načrtovali takratni priznani italijanski arhitekti. Do leta 1979 je znotraj spomenika bil prisoten še muzej posvečen obnovi Italije, danes je zaprt. Znotraj kompleksa spomenika se nahaja tudi prostor posvečen neznanemu vojaku, kamor se pride redno poklonit vsak novoizvoljeni predsednik Italije. Spomenik je tudi kraj vseh »državnih« slovesnosti (npr. smrt Italijanskih vojakov v Iraku). Romanje v Rim 8 PIAZZA CAMPIDOGLIO (za spomenikom Vittoriju Emanuelu II.) Ko je cesar Karel V. obiskal Rim (zadrega), se je papež Pavel III. odločil, da da preurediti trg Campidoglio mojstru Michelangelu: trg, palačo Konservatorija ter palačo Senatorjev (od 12. stoletja dalje senatorska palača, danes palača župana mesta Rim). Michelangelo je za izvedbo preureditve predlagal gradnjo še tretje palače (Palazzo nuovo), tako, da bi trg dobil obliko trapeza. Dela so se začela leta 1546, vendar so napredovala tako počasi, da je Michelangelo preuredil le stopnišče v Palazzo Senatorio. Trg je dobil svojo končno obliko šele v 17. stoletju in je v svoji zasnovi ostal zvest prvotnemu načrtu. Stavbe med seboj povezujejo stebri v dvojnih vrstah ter ograje, ki nosijo kipe. Trg je orientiran v smeri Svetega Petra (zahod). MUSEI CAPITOLINI Palazzo Nuovo (gradnja končana 1655) – muzej Palazzo dei Conservatori Palazzo Venezia in cerkev sv. Marka v njej Je ena prvih stavb, ki spadajo v obdobje renesanse (urejenost in red). Zasnoval jo je arhitekt Leon Battista Alberti (1404-72), čeprav naj bi jo resnično zasnoval Giuliano da Maiano, ki je avtor vhodnega »partona«. Palazzo Venezia je tako bil grajen med 1455-1464 in sicer za kardinala Pietra Barba, kateri je pozneje postal papež Pavel II. Palača se je uporabljala kot papeževa rezidenca in kot Beneška ambasada v Rimu. Od leta 1916 (po 1. svetovni vojni) pripada republiki Italiji. V svojem kompleksu vključuje tudi Cerkev sv. Marka (stolp v fasadi). Cerkev naj bi izhajala že iz leta 336 (papež Marko). Pod oltarjem hrani relikvije sv. Marka. Iz časa 9. stoletja se v njej nahaja prekrasen mozaik. Papež Pavel II. je cerkev podaril beneški skupnosti v Rimu. Romanje v Rim 9 SVETI KLEMEN Bazilika sv. Klemena je ena najzanimivejših in najbolj ohranjenih starih rimskih cerkva. Posvečena je 3. papežu po vrsti sv. Klemenu, ki je bil pregnan na Krim in je tam tudi umrl. Sv. brata Ciril in Metod sta njegove ostanke prinesla pod papežem Hadrijanom II. v Rim l. 867. Klemenova cerkev je bila zgrajena l. 385, s slikami iz 5 in 11 stol., na koncu leve stranske ladje je verjetno grob sv. Cirila in oltar, ki so ga postavil slovanski zavodi v Rimu. Tu vodi ozka pot navzdol do zidu iz 2. stol. pr. Kr., pod njim je svetišče Mitra, posvečeno perzijskemu bogu sonca, ki so ga častili v 2. in 3. stol po Kr. Desno od njega je dom sv. Klemena iz dobe preganjan in njemu posvečena kapelica. Nad njo je sedaj novejša bazilika iz 12. stol, ki ima zanimivo delitev bogoslužnih prostorov in zelo lep mozaik v apsidi. V cerkvi sv. Klemena se tako dobesedno sprehodimo skozi 2000 letno zgodovino. Cerkev svetega Klemena nam ponuja ogled treh obdobij. Na nivoju ceste lahko vidimo zasnovo cerkve iz 12. stoletja, v notranjosti cerkev iz 4. stoletja, pod katero se nahajajo antične rimske stavbe, med katerimi najdemo tudi Mitrin tempelj. V antičnem Rimu je bilo zelo razširjeno češčenje boga Mitre. Šlo je za kult plodnosti, ki se je razširil iz Perzijskih krajev v času 1. stoletja pred Kristusom. Osnovna stavba je posvečena sv. Klemenu, 4. papežu (upoštevajoč sv. Petra). Bil je pregnan na Krim in tam tudi umrl. Njegovo življenje je v nekaterih segmetih naslikano na freskah, ki segajo v 4. stoletje. V 12. stoletju so cerkev vzeli v posest irski dominikanski bratje, kateri še dane skrbijo zanjo; prav ti so začeli tudi z izkopavanji v cerkvi (oče Mullooly l.1857). Vredno ogleda: Svečnik, delo družine Kosmadin Kapela sv. Katarine Sinajske Vodnjak Cerkev iz 4.stoletja Katakombe (5-6.stoletje) Mitrin oltar Mozaik Kronologija: l. 64 požar mesta Rima 90-99 papež Klemen 2. stoletje skriven kraj zbiranja prvih kristjanov Konec 2. stoletja nastanek Mitrinega templja 867 prinos posmrtnih ostankov sv. Klemena v Rim Romanje v Rim 10 Molitev: Vsemogočni Bog, oče vseh ljudi, veliki družini slovanskih narodov si dal sveta brata Cirila in Metoda za apostola evangelija in učitelja krščanske omike. V Svetem Duhu nas razsvetljuj in vodi, da bomo po njunem zgledu in priprošnji služili svojemu ljudstvu ter ostali trdni v veri in ljubezni do Cerkve. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen. LATERANSKA UNIVERZA Papeška Univerza Lateran je bila ustanovljena pod papežem Klemenom XIV, kateri je leta 1773 (po razpusti jezuitov – Gregoriana) zaupal Teološko in Filozofsko fakulteto Rimskega Kolegija samemu rimskemu kleru. Leon XII. je leta 1824 prestavil sedež iz palače sv. Apolinarija, kjer je leta 1853 Pij IX ustanovil Fakulteto za cerkveno in civilno pravo, ter ustanovil Papeški inštitut »obojnega prava«. Pij XI. Je določil stalni sedež visoke šole /ateneo/, znotraj katere je Pij XII. leta 1958 ustanovi Papeški pastoralni inštitut. Leto kasneje je Janez XXIII. podeli šoli naziv: l’Ateneo Pontificia Università Lateranense. Janez Pavel II. v letu 1981 znotraj univerze ustanovil še Papeški Inštitut o zakonu in družini, s pravico podeljevanja lastnih akademskih naslovov. Danes obsega več kot 200 profesorjev iz več kot 20 dežel sveta. Študentje prihajajo iz več kot 105 dežel. Univerza ima po svetu 40 svojih »filial«, znotraj 22 dežel sveta in združuje v sebi več kot 5.000 študentov. Znotraj Papeške Univerze se danes nahajajo naslednje fakultete in inštituti: Filosofia S. Teologia Istituto Utriusque Iuris Diritto Canonico Diritto Civile Istituto Pastorale Redemptor Hominis Teologia Pastorale Dottrina Sociale della Chiesa. Istituto Giovanni Paoli II. per il matrimonio e la famiglia LATERANSKA KRSTILNICA Legenda pravi da je bil v njej krščen Konstrantin Veliki (pred smrtjo). Veliko bolj verjetno je, da krstilnica izhaja in časa papeža Siksta III. in sicer okrog leta 440. Dolga leta je bila to edina krstilnica za mesto Rim, po svoji osmerokotni obliki, pa je postala vzorec vsem krstilnicam širom Romanje v Rim 11 po svetu (Oglej). Na zunanji strani krstilnice najdemo majhen »vodnjak« v katerem je vključen simbol papeža Klemena VIII. V krstilnici sami pa najdemo simbol papeža Urbana VIII (čebela in sonce, simbol rodbine Barberini). LATERAN V času srednjega veka je Lateran bil rezidenca papežev, Lateranska bazilika pa njihova matična cerkev (od tod napis na njenem pročelju – Mater et caput). Po vrnitvi papežev iz Avignonskega izgnanstva (1377) je Lateran izgubil svojo prejšnjo pomembnost. Romarji so sicer še vedno obiskovali cerkev sv. Janeza v Lateranu in Svetega križa iz Jeruzalema, vendar kljub temu se naseljenost te okolice manjša. To je trajalo vse do leta 1870, ko je republika na novo postavila politiko poseljevanja mesta Rima. Iz arheološkega vidika so zanimive MURA AURELIANA in ostanki Neronovega akvadukta. MURA AURELIANA: Najznamenitejši del obzidja, ki izhaja iz časa cesarja Aurelija (270-273) v tem delu obzidja so PORTA ASINARIA (oslovska vrata). Spadajo med najmanjši vhod v nekdanje mestno jedro. Vrata na levo in desno obdajata dva stražna stolpa – dvojčka. Leta 546 so tuji vojaki, ki so služili v Rimski vojski (barbari?) izvedli izdajstvo in so odprli vrata Gotom, ki so mesto v celoti oplenili. Leta 1084 je Henrik IV., v spremstvu proti-papeža Guiberta iz Ravene, vstopil v Rim prav preko istih vrat, da bi uničil papeža Gregorja VII. V tem času so bila vrata močno poškodovana; papež Gregor je moral bežati. Romanje v Rim 12 LATERANSKA BAZILIKA (s. Giovanni in Laterano) Lateranska bazilika sv. Janeza in Lateranska palača (Rimski vikariat) se razprostirata znotraj širšega kompleksa trga San Giovanni. Celoten kompleks je bil nekako dokončan v 16. stoletju, ko so na sredo trga postavili star Epčanski obelisk. Danes, zaradi prometa, ki se vije skozi vrata San Giovanni, ne moremo dobiti pravega vtisa njene grandioznosti. Na drugi strani tega kompleksa najdemo Svete stopnice; eno najdragocenejših relikvij v Rimu, ki so tudi mesto obiska množic romarjev in turistov. Prostor je velikokarat tudi prizorišče velikih manifestacij (predvsem političnih) kot npr. na praznik sv. Janeza, 23.6. ali prireditve za 1. maj. V kompleksu stavb Lateranske ekstrateritorialne površine (spada pod upravo države Vatikan) se nahaja veliko znamenitosti, kot npr. klošter sv. Janeza, znan predvsem po mazaikih iz 13. stoletja; kapelo sv. Venecijana, znamenito ravno po mozaikih, ki so postavljeni na zlato podlago in izhajajo iz 7. stoletja; Lateranska palača: papeška rezidenca vse do Avignona (1309) – palača je bila ponovno obnovljena v l. 1586; cerkev sv. Janeza v Lateranu: notranjost je delo arhitekta Borrominija (17. stoletje), velikanski kipi na zunanjem pročelju pa so delo Aleksandra Galileja iz leta 1735 (Jezus z apostoli); Svete stopnice: v ozadju svetih stopnic se nahajajo najdragocenejše relikvije katoliškega sveta (vrata na vrhu – Sancta Sanctorum); Oslovska vrata (Mura Aureliane, 3. stoletje); Leonianski Triklinij (starorimska jedilnica) – ostanek jedilnice papeža Leona III; trg San Giovanni. CERKEV SVETEGA JANEZA V LATERANU V začetku 4. stoletja zapade družina Lateran v nemilost pri cesarju Konstantinu. Sledi odvzem vsega njihovega imetja. Na tem kraju začno graditi prvo krščansko baziliko v Rimu. Cerkev sama je do danes ohranila svojo prvotno obliko, vendar je bila dvakrat uničena od ognja in tako večkrat prenovljena. Zadnja prenovitvena dela je izvajal Borromini v letu 1646, pročelje bazilike pa je bilo dodano šele v 18. stoletju. Pred papeževim izgnanstvom v Avignon leta 1309, je bila Lateranska palača sedež papežev, kateri so vse do 1870 bili tu okronani. Romanje v Rim 13 Papež, ki je hkrati rimski škof, v tej cerkvi redno mašuje na veliki četrtek. Zanimivost: brez njegovega izrecnega dovoljenja nihče ne more maševati na glavnem oltarju. Znotraj cerkve si lahko ogledamo: Papeževo oltarno mizo z baldahinom (gotika) iz 14. stoletja. Mozaik v presbiteriju cerkve Severno fasado cerkve, ki je bila dograjena leta 1586 (Domenico Fontana). V loži te fasade (2 nadstropje) so papeži podeljevali blagoslov. Freska Bonifacija VIII., ki jo pripisujejo Giottu, prikazuje papeža kako l. 1300 slovesno razglaša sveto leto. Stranska vrata (desno) sveta vrata, ki se odprejo za vsako sveto leto in je z njimi povezan odpustek. Centralna, bronasta vrata, ki so bile prinesena iz Kurije (Foro Romano). V cerkvi je pokopanih kar nekaj znamenitih kardinalov ter papežev (npr. leon XIII.) ter možnost ogleda muzeja. Kronologija: 313 – Konstantin podari Lateransko zemljo papežu Melkijadu. 314-318 gradnja pet ladijske bazilike 324 – povsetitev cerkve Odrešeniku (papež Silvester I.) 896- cerkev poškoduje potres 904-911 – papež Sergij III. obnavlja cerkev 1144 – cerkev se posveti v čast sv. Janezu 1300 – razglašeno prvo sveto leto 1308 – prvi požar 1309 – papež gre v Avignonsko izganstvo 1360 – drugi požar 1377 – papež se vrne iz Avignona SVETE STOPNICE najdemo nobenih prič. Na desni strani Lateranske bazilike svetega Janeza najdemo Svete stopnice. Arhitek stopnic je bil Domenico Fontana (1589). V njih so ohranjena dva dela stare antične Lateranske palače. V prvem delu je t.i. Sancta Sanctorum, v drugem pa Svete stopnice. 28 stopnic, ki se nahaja v tej stavbi naj bi bilo tistih, po katerih se je Jezus povzpel v Pilatovo palačo na dan sodnega procesa proti njemu. Stopnice naj bi v Rim prinesla Sveta Helena (prav tako relikvije svetega Križa), mati cesarja Konstantina. O tem, vse do 7. stoletja, ne Romanje v Rim 14 Stopnice je dal postaviti papež Sikst V. (1585-1590), ko je bila skorajda v celoti porušena antična stavba Lateranov. Nobena noga ne sme stopiti na svete stopnice, zato so le-te oblečene v les. Romarji lahko opravijo pobožnost »Svetih stopnic« po kolenih, kot pokoro za svoje grehe. Posebno velja omeniti pobožnost, ki se tu razvija na veliki petek. V veži se nahajajo različne skulpture, med katerimi znana Ecce Homo (Giosue Meli, 1874). Svete stopnice in njeni stranski »sorodnici« vodijo v kapelo sv. Lovrenca ali pa k Sancta Sanctorum, katero je dal postaviti papež Nikolaj III. (1278). Kapelo je okrasila rodbina Kosmatov (Cosmedin), v njej pa se hranijo relikvije kot npr. čudodelna Jezusova ikona, ki naj bi jo po izročilu naslikal sv. Luka ob pomoči angela. Na njenih zidovih so šele predkratkim pod novim ometom našli stare freske iz 12. stoletja (te so več kot 500 let ostale skrite pod novim ometom). Freske pripovedujejo o življenju sv.Miklavža, sv. Neže, sv. Lovrenca in sv. Pavla. Vse te freske imajo izredno vrednost, saj s ev njih že zrcali tista figuraldika, ki se kasneje začne ceniti pri Giottovih delih, zlasti pri njegovih freskah v Asiziju. MARIA MAGGIORE – Marija snežna Bazilika Marije snežne je najstarejša, največja in najpomembnejša Marijina cerkev. Imenujejo jo tudi Marija ad praesepe, ker je po izročilu hranijo v nej relikvije Jezusosvih jaslic. Slovensko ime Marija snežna izhaja iz pripovedi, da se je prikazala papežu Liberiju in rimskemu patriciju Janezu v noči na 5.8.356 Marija in jima je izrazila željo, naj ji zgradita cerkev na kraju kjer bosta naslednje jutro našla sneg. Sneg sta našla sredi poletja na Eskvilinu in tu zgradila baziliko. Prav bazilika je bila tu zgrajena leta 352. Po efeškem koncilu pa je papež Sikst III. napravil novo baziliko. Na efeškem koncilu 431 so nastopili proti Nestoriju in razglasili versko resnico, da je Marija Mati Božja. Pod oltarjem z najsvetejšim je bila prvotno betlehemska kapela z relikvijami jaslic, sedaj pa je tam pokopan sv. Hieronim. Od vseh Rimskih bazilik je ravno Maria Maggiore tista, v kateri se harmonično prepletajo razni arhitekturni stili. Stebrišče in tri ladje segajo v čas 5. stoletja; kromatičen marmornat tlak ter in prekrasen romanski zvonik z njegovimi modrimi odtenki so iz časa srednjega veka. V času renesanse je bil postavlje kasetiran strop ter v baročnem obdobju nastanejo še dve velikanski kupoli. Posebnost bazilike so njeni mozaiki. Biblični prizori, ki si jih lahko ogledujemo v njenih ladjah ter v zaključnem polkrogu segajo v 5. stoletje. Kristus na prestolu pa je iz 13. stoletja. Romanje v Rim 15 Znotraj cerkve si lahko ogledamo: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. Façade Portico Central nave Monument to Pope Clement IX Bust of Costanzo Patrizi Baptistry Sacristy Fragments of reliefs from early baldachino Fragments of reliefs from early baldachino Frescoes of the Evangelists Column erected in memory of the abjuration of Emperor Henry IV 12. Chapel of the Holy Relics 13. The Annunciation 14. Sistine Chapel 15. Monument to Pope Sixtus V 16. Monument to Pope St Pius V 17. Holy Sacrament Tabernacle 18. Crypt with crib and tomb of St Jerome 19. Sacristy of the Sistine Chapel, with vestments of St Pius V 20. Tomb of Consalvo Cardinal Rodriguez Hinojosa 21. Triumphal arch 22. Confessio 23. High altar 24. Mosaic of the Coronation of the Virgin 25. Tomb of Clement Merlini 26. Pauline Chapel 27. Monument to Pope Paul V 28. Salus Populi Romani, early picture of Our Lady 29. Monument to Pope Clement VIII 30. Sacristy of the Pauline Chapel, with entrance to Borghese burial crypt 31. Sforza Chapel 32. Cesi Chapel 33. 34. 35. Monument to Pope Nicholas IV Exterior of the Pauline Chapel Exterior of the apse Zunaj cerkve najdemo obelisk z kipom Matere Božje z Jezusom. Obelisk izhaja iz Konstantinove bazilike na Foro Traiano. Kasetiran strop: je pozlačen. Podaril ga je papež Aleksander VI. Borgia, koncem 15. stoletja (Kapitelj, Novo mesto). O zlatu so se širile vesti, da ga je prinesel Krištof Kolumb iz Amerike. Sikstinska kapela: kapelo so zgradili na čast papežu Sikstu V. (1584-87), je delo Domenica Fontane. V njej se hrani truplo papeža Siksta V. Grobnica kardinala Rodrigueza: gre za gotsko grobnico (1299), ki je znamenita po kromatični intarziji. Baldahin nad oltarno mizo (iz l. 1740): stebri so iz rdečega profirja ter brona. So delo Ferdinanda Fuge. Mozaik - kronanje Brezmadežne: iz leta 1295, delo Jakoba Torriti-ja. Pavlova kapela (cappella Paolina): iz l. 1611, narejena za papeže Pavla V. Romanje v Rim 16 Obelisk na trgu Esquilin: egipčanski obelisk je bil postavljen od papeža Siksta V. Od leta 1587 je postal referenčna točka za vse romarje. SANTA MARIA DEGLI ANGELI Cerkev je vključena v ostanke Dioklecijanovih term. Zasnovo cerkve je naredil Michelangelo leta 1563. Cerkev je bila ponovno rekonstruirana v 18. stoletju, ko je izgubila tudi svoj prvotni sijaj. Ima tri križne oboke ter osem kolon iz rdečega granita. V njej najdemo upodobitev mučeništva sv. Sebastijana in kip sv. Bruna. V zakristiji si je možno ogledati prvotno Michelangelovo zamisel. PIAZZA BARBERINI FONTANA DI TREVI Ime izhaja iz trivijo, tripotje, kažipot. Fonano napaja 20 km dolg vodovod, ki ga je dal napraviti cesar Agripa l. 19 pred Kr. za svoje terme v Rimu. Vodo imenujejo acqua vergine, ker naj bi izvir pokazala žejnim Agripovim vojakom neka deklica (virgo) v Tivoliju. Papež Urban VIII je vodomet popolnoma obnovil in sicer z davki na vino. Današnjo podobo pa je dal vodometu Klemen XII. l. 1762. Vodomet predstavlja boga Oceana (Neptun), ki se na vozu v obliki školjke pelje proti nam. Voz vlečeta dva konja in dva tritona. V levi vdolbini je prispodoba Obilja nad njo cesar Agripa, ki odobri načrt za vodovod; v desni vdolbini prispodoba Zdravilnosti nad njo pa deklica, ki kaže vojakom izvir. Na vrhu so podobe, ki predstavljajo letne čase. Desno od fontane v smeri Beneškega trga se dviguje grič Kvirinal na katerem je sedež predsednika italijanske republike, še malo naprej pa papeška univerza Gregorijana. Rim je po večini antično mesto, skorajda na vsakem koraku se srečamo z njegovimi ostanki. Povsem naprotno pa lahko trdimo o Fontani di Trevi. Projekt Fontane je zasnoval Nicola Salvi, dela so bila zaključena šele 1762. Romanje v Rim 17 V središču Fontane stoji bog Neptun, ki ga spremljata dva tritona, katera vodita vsak svojega vodnega konja. Tritona sta predstavlkjena z različnima podobama, eden je blag in prijazen, drugi neusmiljen in grob. Umetnik je hotel prikazati dve plati morja (lepota in nevšečnosti). Kjer izvira voda stoji »vodna devica«, katere pojavnost se navezuje na prej omenjeno legendo. KVIRINAL Eden najlepših rimskih trgov. Stoji na najvišjem griču Kvirnalu. Ime je dobil po templju Birinia. Sredi trga sta kipa dioskurov Kastoja in Poluksa. Levo na trgu je palača Della consulta, sedež italijanskega ustavnega sodišča, desno pa se razprostira Kvirinalska palača. Prvotno je bila palača namenjena kardinalom, ki so prišli volit papeža v konklave. Graditi jo je pričel Gregorij XIII l. 1574. V ozadju je Berninijeva cerkev sv. Andreja v Kvirinalu., v njej je pokopan sv. Stanislav Kostka. V bližini pa se nahaja tudi cerkev S. Carlo alle Quattro fontane delo arhitekta Borrominija, ki je arhitektonsko ena najbolj elegantnih cerkva v Rimu. Prvotno, v času antičnega Rima, je Kvirinal bi večinoma »stanovanjski del« Rima. Na njegovem vzhodnem delu so se nekoč razprostirale Dioklecijanove terme. V srednjem veku je bil ta del Rima skorajda zapuščen in šele koncem 16. stoletja znova začne pridobivati na prebivalstvu in pomembnosti. K temu je veliko pripomogla papžka palača Kvirinal. Tu so se naselile tudi pomembne družine kot npr. Kolona in Aldobrandini, ki so vzdolž celotne doline okrog Kvirinala zgradile svoje palače. Ko papeži začnejo izgubljati na svoji moči, koncem 1870, Kvirinal postane rezidenca italijanskega kralja, kasneje pa predsednika republike Italije. S tem dejstvom se okolica začne močno poseljevati. Palača na Kvirinalu V 16. stoletju se je del v okolici Vatikana in Vatikan sam smatralo za nezdravi del: pojavljala se je malarija. Zato se je papež Gregor XIII. Odloči, da na najvišjem vrhu sedmerih rimskih gričev postavi letno rezidenco. Dela začno 1573. Kvirinalska palača je bila sestavljena iz 4 delov. Trije deli so bili namenjeni prebivanju, četrti pa čudovitemu razgledu na ostali del mesta. Preden je palača bila zaključena (1730)so pri njenih graditvenih posegih delovali nekateri zelo znani arhitekti takratnega časa. Domenico Fontana je gradil glavno fasado, Carlo Maderna je poskrbel za ogromno kapelo, Bernini pa za ozko vzdolžno krilo, ki gleda na Kvirinalski trg. Po letu 1780 palača postane redno bivališče kralja, kasneje, po letu 1947, pa rezidenca predsednika Italije. Romanje v Rim 18 Zaradi varnosti je ogled palače in vrtov mogoče le dve nedelji v mesecu. CHIESA DEL GESU Cerkev je bila grajena med 1568 ter 1584. Je prva cerkev, katero so postavili jezuitje v mestu Rim. Že na zunaj je viden močan vpliv baroka ter protireformacije, s svojo arhitekturo pa je postala zgled mnogim drugim cerkvam po svetu. Tloris nam odkrije dve razsežnosti: dolgo glavno ladjo, katera ima ob strani molilne klopi ter središčni oltar, namenjen obhajanju svete maše. Poslikava in okrasje ladje ter centralne kupole je nastalo v naslednjem stoletju. Sporočilo, ki ga poslikava prinaša je jasno: verni kristjani bodo sprejeti v nebesa, medtem, ko bodo protestanti in drugi heretiki vrženi v večni ogenj. Notranjost cerkve: V kupoli so upodobitve iz SP SZ. Kapela sv. Fančiška Ksaverija (umrl na obalah Kitajske 1552) Sv. Robert Belarmin: Bernini je postavil tega velikega teologa protireformacije v »središče » cerkve (umrl 1621). Madonna della Strada: ikona iz 15. stoletja se je nekoč nahajala v fasadi cerkve, posvečene Santa Maria della Strada. Na mestu te cerkve stoji danes ta jezuitska cerkev. Kapela svetega Ignacija: svetinikov kip. Kapela narejena med 1696 in 1700 (Andreo Pozzo – jezuitski umetnik). Vera bo zmagala nad malikovalstvom: v oltarju posvečenemu sv. Ignaciju najdemo ob strani kip žene s križem (vera), ki zmaguje nad maliki – jeziutski ideal. PANTEON V času srednjega veka je Panteon, tempelj posvečen vsem bogovom, bil spremenjen v cerkev. Veličastna stavba, predvsem s svojo kupolo, je polagoma postala »zaščitni znak« mesta Rima. Velikansko preddverje zakriva poloblasto kupolo, katere velikost se lahko realno ocenjuje le, če človek vstopi v sam Panteon. Romanje v Rim 19 Višina in premer kupole sta enaka; merita 43,3 metra. Iz središča kupole prihaja v prostor edina svetloba. Panteon je dal graditi cesar Hadrijan (118-125 po Kristusu), kateri naj bi nadomestil prejšnje svetišče, ki je bilo posvečeno Marku Agripi, Augustovemu zetu. Med vrednosi Panteona spada tudi Rafaelov grob ter grobnice nekaterih italijanskih kraljev. PIAZZA NAVONA Podolgovata oblika ovala tega trga izhaja iz časa Domicijana. Na tem mestu so namreč stale tribune, ki so obkrožale stadion. Oblika se je ohranila vse do danes. Trg še danes ohranja svojo veličino predvsem z vodnjakom, posvečenim rekam, ki se nahaja pred cerkvijo svete Neže. Arhitekturna zasnova trga je v veliki večini iz časa baroka. Velika večina stavb segajo v čas papeža Inocenca X. (164455), kateri je veljal za zaščitnika dveh velikih umetnikov Berninija in Borominija. Posebne pozornosti je vreden kompeks stavb z imenom Chiesa Nuova, v katerem ima svoj redovni sedež red Filipincev (nastal v 16. stoletju iz delovanja sv. Filipa Nerija, apostola Rima). Nekatere podrobnosti iz okolice trga: Fontana dei fiumi: Berninijevo delo. Fontana je bila postavljena po naročilu papeža Inocenca X. Pamphili, zaključena je bila 1651. Na fontani je upodobljen heraldični simbol papeža Inocenca X: golob z oljčno vejico. Vodnjak je bil plačan z nesorazmerno postavitvijo davkov na hrano in druge osnovne življenjske potrebščine. V celotno kompozicijo so vključene 4 glavne reke sveta, katere predstavljajo 4 velikani: Ganges, Donava, Nil in Rio della Plata. Nil ima »pokrito glavo«, ker se njegovi izviri do takrat še niso poznali. Iz te podobe so izšle tudi zle govorice,češ, da je Bernini zakril Nilu obraz tudi zato, ker je bil nevoščljiv Borominiju, ker je zmagal z natečajem postavitve cerkve svete Neže. Medtem, ko naj bi dvignjena roka proti obrazu Ria della Plate izražala ironični strah pred tem, da se bo cerkev porušila. Vse te govorice so seveda popolnoma brez realne osnove, saj je Bernini zaključil svoje delo že preden je Boromini dobil natečaj za cerkev sv. Neže. Piazza Navona: Romanje v Rim 20 Gre gotovo za najlepši baročni trg v Rimu. Njegova zasnova stoji na zasnovi Dimicijanovega stadiona, katerega loke, lahko še vedno posamič zasledimo pod cerkvijo sv. Neže (Sant'Agnese in Agone). Agones so se v prvem stoletju po Kristusu imenovale atletske igre, ki so se odvijale na tem stadionu, ki je v svojem času lahko sprejel 33.000 ljudi. Današnje poimenovanje »Navona« naj bi bila popačenka iz »Agones«. Današnji izgled trga je bil dokončan v 17. stoletju. Vse do 19. stoletja je Piazza Navona bila v sredini meseca avgusta poplavljena. Danes je trg vedno zelo obiskan, najbolj pa je vreden ogleda prav pred praznikom Befane (takrat so tu vsemogoče stojnice in dogodki). Palazzo Pamphili Leta 1644 Giovanni Battista Pamphili postane papež in si nada ime Inocenc X. Njegova rodovina je hitro obogatela in si dala skorajda v celoti preurediti palačo (freske Pietra Cortone ter fasada Borrominijeva). Danes se v njej nahaja ambasada ter brazilski kulturni center. Sant'Agnese in Agone Fasada dominira nad trgom Navono. Je delo Borrominija iz leta 1657. Po izročilu naj bi bila cerkev postavljena na kraju, kjer je leta 304 po Kristusu mlada sv. Neža bila izspostavljena gola javnemu posmehu, da bi se tako odpovedala svoji veri. O tem govori tudi marmornat detajl, ki prikazuje mladi Nežo, kateri rastejo dolgi lasje, ki so ji prekrili vso njeno goloto. Svetnica je na tem kraju doživela mučeniško smrt, pokopana pa je bila v katakombah, katere še danes nosijo po njej ime (blizu Vie Nomentane). Sedanjo cerkev je dal delati papež Inocenc X. Leta 1652. Prva arhitekta sta bila Hieronim in Karlo Rinaldi (oče in sin), katera pa je pozneje nasledil Borromini, kateri zaključi dela v letu 1657. Chiesa Nuova Sv. Filip Neri je najzanimivejši pojav v času protireformacije. S svojim živahnim značajem in s svojimi metodami, je sledil povsem drugačnemu načinu prenove Cerkve tistega časa (bogate meščane je vabil, da se v javnosti ponižujejo). Mlade, ki so prihajali iz uglednih družin, pa je uspešno nagovoril, da so začeli opravljati ročno delo in mu pomagali graditi cerkev. S pomočjo papeža Gregorja XII. Je cerkev res bila tudi dokončana. Poimenovali so jo Chiesa Nuova, ker je na tem istem mestu že prej stala cerkev posvečena Mariji. Cerkev je bila dokončana in posvečena v letu 1599, po izrecni želji Filipa Nerija pa je poslikava bila narejena šele po njegovi smrti (1606). V cerkvi so tudi tri Rubensove slike: Marija z angeli – nad oltarjem; sveta Domicilija in Nereo na desni strani oltarja ter sveti Gregor, Mauro in Papija na njegovi levi. Romanje v Rim 21 Sveti Filip Neri je pokopan tu v kapeli na levi strani glavnega oltarja. PIAZZA DI SPAGNA CERKEV TRINITA DEI MONTI IN ŠPANSKI TRG (Piazza di Spagna) Na vrhu stoji sredi trga francoska cerkev sv. Trojica na hribu, zgradil jo je Karel VIII l. 1495. Obelisk pred cervijo je posnetek egipčanskih obeliskov. Pod obeliskom se razprostira špansko stopnošče. Ime je dobilo po palači španskega poslaništva pri sv. sedežu, ki je pod stopnicami na trgu. Vseh stopnic je 137. Na Španskem trgu je vodomet, ki ga je napravil Peter Bernini in je v podobi barke zato nosi ime Barcaccia. V levi stavbi rdeče barve je l. 1821 umrl angleški pesnik John Keats. Na trgu je steber, ki je postavljen na čast Marijinemu brezmadežnemu spočetju ob razglasitvi dogme. Dokončan je bil l. 1856. Nasproti kipa je palača Propaganda fidei, kjer še vedno deluje kongregacija za širjenje vere. V 16. stoletju število romarjev ter posvečenih oseb v Rimu začne tako naraščati, da postane skorajda nemogoče več normalno živeti v mestnem jedru. V ta namen se odločijo, da bi naredili novo zasnovo in razporeditev ulic, ki še danes obstajajo za vse tiste obiskovalce Rima, ki prihajajo preko Porta di Popolo (na Severni strani) v samo mesto Rim. V 18. stoletju se na tem kraju že bohoti množica »hotelov«. Danes pa ta prostor nudi še veliko več: čudovita dela, ki jih je ustvarila renesansa in barok. Današnji čas močno zaznamujejo dve ulici: Via del Corso (trgovine) in Via Condoti. Že od časa srednjega veka so ta del mesta poselili bogataši. Piazza di Spagna Trg ima obliko metulja, katerega obkrožajo hiše z visokimi okni; skorajda vse so v barvah: oker, krem in redeča. Trg je vedno poln ljudi, zlasti med letnim časom, tudi ponoči. Je gotovo najznamenitejši Rimski trg, kateri velja za pomembnejšo turistično točko. V 17. stoletju na trgu nastane španska ambasada; ozemlje okrog nje se je v celotni smatralo za špansko. Turiste, ki bi prekoračili to ozemlje, je takoj zaustavila španska vojska. V 18. in 19. stoletju je ta del Rima bil zelo gosto poseljen, tu so bili tudi veliki hoteli za turiste. Veliko njih je prav tu našlo razne življenjske navdihe (razni umetniki). Vodnjak (Barcaccia), ki stoji na trgu, ni toliko poznan med umetniškimi deli; tudi zaradi dejstva, da ga včasih niti ne moremo paziti, saj je skorajda redno zaseden od Romanje v Rim 22 ljudi, ki sedijo na njem. Fontana je delo Gian Lorenza Berninija ali celo njegovega očeta Petra. Zaradi majhnega pritiska vode, ki jo akvadukt na tem mestu ima, voda ne škropi in komajda teče. Čebele in sonca, ki so vrisana v samo fontano so simboli papeža Urbana VIII. Barberinija, ki je bil naročnik fontane. Colonna dell'Immacolata Postavljena leta 1857, ko je papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju. Sam steber izhaja iz antičnega Rima in je po svojem nastanku poganskega izvora. Na vrh tega antičnega stebra so postavili kip Matere Božje. Navada je, da za 8. december gasilci postavijo na glavo kipa krono iz rož; k tej slovesnosti se pridruži, že po izročilu tudi papež sam. Španske stopnice Okrog leta 1600 so francoski lastniki tega kraja hoteli izvesti namero, da bi povezali cerkev na Španskem trgu in vzpetino nad njim. V ta namen so želeli postaviti stopnišče, ter na vrhu hriba dati spomenik Ludviku XIV. Papež Aleksander VII. , ki si ni želel, da bi znotraj papeškega mesta imel kip francoskega monarha, temu odločno nasprotuje. Neodločeno stanje se nadaljuje vse do leta 1720, ko italijanski arhitekt Francesco de Sanctis predlaga rešitev, ki naj bi ustregla tako francoski kot papeževi želji. Gradnja stopnic se zaključi leta 1726. Stopnice same predstavljajo enega najlepših vtisov, ki jih najdemo v večnem mestu. Charles Dickens, ob obisku Rima v svoj dnevnik zapiše, da so stopnice pomembna točka, kjer se srečujejo ljudje in da je tu moč najti različne »modele« (ženske v raznih tradicionalnih oblačilih), ki prihajajo, da bi jih umetniki upodabljali. Danes so stopnice predvsem kraj počitka utrujenih turistov, tu se pišejo razglednice ter fotografira. Dobro pa je vedeti, da je na tem kraju PREPOVEDANO jesti. Če od tu potujemo po ulici VIA BABUINO v smeri proti Piazza del Popolo, naletimo vmes še na hišo, v kateri je od leta 1786-1788 ustvarjal veliki Nemški dramaturg in romanopisec W. Goethe. Tu je pisal svoj dnevnik, ki je bil kasneje objavljen pod naslovom Potovanje po Italiji. Sledijo cerkvi »dvojčici« Santa Maria dei miracoli ter Santa Maria in Monte Santo, ki stojita že na Piazza del Popolo. Romanje v Rim 23 VATIKAN Michelangelo NEKAJ VAŽNEJŠIH PODATKOV Površina Vatikanske države je ½ km2, 1000 prebivalcev. V državo spadajo tudi vse ostale velike rimske bazilike (Marija Snežna, Lateran, sv. Pavel zunaj obzidja, Propaganda Fidei, Cancellerija, palače della Datarija, papeška palača v Castelgandolfu in še nekaj drugih. Policijsko službo opravlja od leta 1816 švicarska garda (sto mož), ki pa je bila ustanovljena l. 1506. Še danes imajo uniforme, ki jih je kreiral Michelangelo. Sedanji papež je 266 po vrsti. Veličastni trg Sv. Petra je napravil Bernini v letih 1656-1666. Širok je 231 m in dolg 177m. Stebrišče se razprostira kakor dve roki. Stebrov iz peščenca je 284, visoki so 18.6 m, razporejeni so v 4 vrste in oblikujejo 4 pokrite hodnike ki so široki 17 m. Obelisk na sredi trga je pripeljan iz Heliapolisa v Egiptu za časa cesarja Kaligula leta 38 po Kr. Visok je 25 m, narejen iz rdečega granita. 15 stol. je stal v cirkusu. Težak je 327.000 kg. Vodometa, ki ga obdajata sta delo Maderna in Karla Fontana. Visoka sta 8 m. Apostolska palača je pravzaprav sklop raznih palač. Vanjo vstopimo skozi bronasta vrata na desni strani stebrišča. V drugem nadstropju so prostori državnega tajnika, v zadnjem nadstropju palače pa so zasebni papeževi prostori. V nadaljevanju palače so vatikanski muzeji. Na drugi strani trga je palača kongregacije za nauk vere ali sv. Oficij. Za palačo oficija je dvorana za avdijence Pavla VI. CERKEV SV. PETRA Neronov cirkus Leži na grobu sv. Petra. Tu je stal Neronov cirkus. Prvo baziliko je zgradil cesar Konstantin, končana je bila leta 350. Leta 18.4. 1506 je papež Julij II. položil temelje za novo baziliko v obliki grškega križa po arhitektu Bramanteju. 2000 delavcev je delalo. Leta 1546 je papež Pavel III zaupal delo Michelangelu. Vsa dela Romanje v Rim 24 je delal brezplačno. Umrl je 18.2.1964 star 90 let. Bazilika je bila slovesno posvečena šele leta 18.11.1626. Na pročelju bazilike, ki meri 114,7 m in je visoko 45,5 m je 13 kipov. Med njimi ni enega apostola. Ugani katerega? Zanimiva so vhodna vrata, ki jih je kar pet. Zelo bogata je njihovo reliefno sporočilo. Iz leve proti desni se imenujejo: vrata smrti, vrata Dobrega in Zlega, glavna vrata iz leta 1445, proti desni od glavnih vrat pa vrata zakramentov in na koncu sveta vrata, ki se odprejo vsakih 25 let, ko je sveto leto. Notranjost cerkve: visoka je 136,57 m, dolga 186,86 m, široka pa 58 m. V cerkvi je 14 kapel in 30 oltarjev. Razen ene freske so vse slike narejene iz mozaikov. Pod stropom teče napis 592 m. Črke so visoke 2m. V baziliki je 36 stebrov iz peščenca. Oltar: izhaja iz časa Klemena VIII. (1592-1605). Pod njim kripta sv. Petra. Baldahin: Berninijevo delo iz pozlačenega brona. Podpirajo ga 4 stebri, visoki 20 m. Pročelje cerkev je delal Carlo Maderna (1614). Kupola cerkve sv. Petra: po Michelangelovem načrtu. Visoka 136,5 m. Umrl pred njenim dokončanjem. Zlasti dragocen je kip Pieta, kip sv. Petra, Laokoontova skupina, itd. Obhod po cerkvi sv. Petra: Vstopimo na levi strani cerkve. 1.Grobnica Marije Klementine Sobieski (kip posvečen ženi Jakoba III.). 2.Kip posvečen Leonu XI. (papežev pontifikat je trajal le 27 dni) 3.Kip posvečen Aleksandru VII. Bernini je delo dokončal 1678. Papež sedi med štirimi figurami: Resnico, Pravico, Ljubeznijo in Previdnostjo. 4.Katedra sv. Petra: v apsidi, nad delom arhitekta Berninija (1656-65) vidno barvno okno: golob – Sveti Duh, ožarjen z žarki sonca. 5.Berninijev baldahin: Naročil ga je papež Urban VIII leta 1624. Pri tem oltarju lahko mašuje le papež. 6.Vhod v podzemne jame. ANGELO DELLA NAVICELLA: fragment prečudovitega mozaika, delo Giotta, iz 13. stoletja. 7.Kip Svetega Petera: delo Arnolfa Cambia. Bronast. Zanimiv po figuraliki in aureoli. Romanje v Rim 25 8.Pietà: iz leta 1499, delo Michelangela, ko je imel šele 25 let. Sikstinska kapela Obelisk je vleklo l. 1586 150 konjev. Pri tem se je uporabljalo 47 škripcev za dvig. Znana je pripoved o zaukazani tišini: če bi kdo od delavcev spregovoril, bi bil kaznovan s smrtjo. BAZILIKA SV. PAVLA (SAN PAOLO FUORI LE MURA) Sedaj stoječa cerkev je veren, a hladen, posnetek tiste, ki je stala na tem mestu v 4. stoletju. Ta je bila uničena v požaru, 15.7.1823. Po požaru ni skoraj nič ostalo od prejšnje cerkve. Grobnica, kjer naj bi po izročilu bil pokopan sv. Pavel je na desni strani. 1. Quadriportico 2. Portico gregoriano 3. Porta Principale 4. Porta Santa 5. Confessione 6. Abside 7. Altare della conversione 8. Cappella di Santo Stefano 9. Cappella del SS. Sacramento 10. Cappella di san Lorenzo 11. Cappella di San benedetto 12. Altare della Madonna 13. Battistero 14. Oratorio di San Giuliano 15. Sala gregoriana 16. Sagrestia 17. Pinacoteca (galerija) 18. Chiostro 19. Campanile Romanje v Rim 26 20-21-22. Passeggiata Archeologica KATAKOMBE KATAKOMBE SV. SEBASTJANA Cerkev sv. Sebastijana, iz 17. stoletja, ki se nahaja nad katakombami stoji na kraju, kjer je stala že bazilika v Konstantinovem času. Ob njenem vhodu je ohranjena jedilnica (triclia), kjer so nekoč prirejali t.i. mrtvaške bankete (srečanje in prigrizek po pokopu rajnega). Stene so popisane z priprošnjami k sv. Petru in Pavlu, kar daje vedeti, da so bili njuni ostanki v času preganjan prineseni na ta kraj. KATAKOMBE SV. KALISTA Kalistove katakombe se razprostirajo v štirih nadstropjih in še danes niso raziskane v celoti. Kripte in podzemni rovi so skopani v lehnjak. Mrtve pa so polagali v niše, katere so imenovali LOCULO. V eni niši so ponavadi ležala dve ali tri trupla. Kripte so najpomembnejši del katakomb, saj so skorajda v celoti poslikane. V Kalistovih katakombah imamo na ogled kripto papežev in kripto sv. Cecilije, katere truplo pa so kasneje prenesli v njeno cerkev v Trastevere (l. 820). O KATAKOMBAH NASPLOŠNO (HR) Katakombe su drevna podzemna groblja, koja su nekoć koristile kršćanske i židovske zajednice, napose u Rimu. Kršćanske katakombe, koje su najbrojnije, potječu iz drugoga stoljeća, a iskapanja su trajala sve do prve polovine petoga stoljeća. U početku su katakombe služile samo kao mjesto za pokop. Tu su se okupljali kršćani kako bi obavili pogrebne obrede, obilježili obljetnice mučenika i preminulih. U vrijeme progona, u iznimnim slučajevima, služile su kao privremeno utočište za slavljenje Euharistije. Nisu služile kao tajna skrovišta za kršćane - to je čista legenda, izmišljotina iz romana i filmova. Nakon završetka progona, posebno u vrijeme pape sv. Damaza (366-384), katakombe postadoše prava pravcata mučenička svetišta, centri pobožnosti i hodočašća kršćana iz svih krajeva rimskoga carstva. U to su doba i u Rimu postojala groblja na otvorenom, ali su kršćanima, iz više razloga, bila draža podzemna groblja. Prije svega, kršćani su odbijali poganski običaj spaljivanja tijela. Po primjeru pokopanoga Krista, radije su sahranjivali svoje pokojne, zbog osjećaja poštovanja prema tijelu kojemu je određeno da jednoga dana uskrsne od mrtvih. Taj snažan kršćanski osjećaj stvorio je problem prostora, problem koji je imao veliki utjecaj na daljnji razvoj katakombi. Da su koristili samo groblja na otvorenom, slobodni prostor bi se vrlo brzo popunio, budući da kršćani obično nisu više puta koristili istu grobnicu. Katakombe su riješile problem na štedljiv, praktičan i siguran način. Budući da je većina prvih kršćana bila siromašna, ovaj način pokapanja bio je odlučujući. Bilo je i drugih razloga koji su doveli do izbora podzemnog iskapanja. Kršćani su imali vrlo živi osjećaj za zajedništvo: željeli su se naći zajedno čak i u “smrtnome snu”. Osim toga, ta su osamljena mjesta omogućavala, napose u vrijeme progona, suzdržano i skriveno okupljanje zajednice te dopuštala slobodnu uporabu kršćanskih znakova. Po rimskome zakonu, koji je branio sahranjivanje pokojnika unutar gradskih zidina, sve su katakombe smještene uz glavne ceste koje su dali sagraditi rimski konzuli i, uglavnom, u neposrednoj blizini tadašnjega predgrađa Romanje v Rim 27 U prvom stoljeću kršćani u Rimu nisu imali vlastitih groblja. Ako su posjedovali zemlju, sahranjivali bi tamo svoje pokojne. Ako pak nisu imali zemlje, koristili bi zajednička groblja koja su koristili i pogani. Zbog toga je sveti Petar bio sahranjen u “nekropoli” (“gradu mrtvih”) na Vatikanskome brežuljku koji je bio otvoren svima, kao što je sveti Pavao bio sahranjen u nekropoli u Via Ostiense. U prvoj su polovini drugoga stoljeća, uslijed raznih povlastica i darovanja, kršćani počeli pokapati svoje pokojnike ispod zemlje. Tu je bio početak katakombama: mnoge su nastale i razvile se oko obiteljskih grobova čiji ih vlasnici, novoobraćenici, nisu koristili samo za obitelj nego su ih otvorili i za svoju braću u vjeri. S vremenom grobna su se područja proširila, često na poticaj same Crkve. Primjeran je slučaj katakombi sv. Kalista: upravo je u njima, u duhu zajedništva, Crkva preuzela organizaciju i upravljanje. Milanskim ediktom, koji su u veljači 313. godine objavili carevi Konstantin i Licinij, kršćani nisu više bili proganjani. Mogli su slobodno ispovijedati svoju vjeru, graditi mjesta za bogoštovlje, kao i crkve unutar i izvan gradskih zidina te kupovati zemljišta bez straha od zapljene. Pa ipak, katakombe su i dalje redovito služile kao groblja sve do početka petoga stoljeća, kada je Crkva ponovno počela pokapati isključivo na površini zemlje ili u bazilikama posvećenim znamenitim mučenicima. Kada su barbari (Goti i Longobardi) prodrli u Italiju te sišli sve do Rima, sustavno su uništili mnoge spomenike i opljačkali mnoga mjesta, uključujući i katakombe. Nemoćni pred takvim haranjem koje se ponavljalo, krajem osmoga i početkom devetoga stoljeća pape narediše da se relikvije mučenika i svetaca, zbog sigurnosti, premjeste u crkve u gradu. Nakon što su relikvije prenesene, katakombe nisu više bile posjećivane; štoviše, bile su potpuno napuštene, izuzevši one sv. Sebastijana, sv. Lovre i sv. Pankracija. S vremenom, odroni i rastinje zakrčili su i sakrili ulaze ostalih katakombi tako da su im se čak zagubili tragovi. Tijekom cijeloga kasnoga srednjega vijeka nije se uopće znalo gdje se nalaze. Istraživanje i znanstveno proučavanje katakombi započeo je, nakon nekoliko stoljeća, Antonio Bosio (1575-1629), prozvan “Kolumbo podzemnoga Rima”. U prošlom stoljeću, sustavno proučavanje katakombi, a napose onih sv. Kalista, izvršio je Giovanni Battista de Rossi (1822-1894), za koga se drži da je osnivatelj i otac kršćanske arheologije OPIS KATAKOMBI Katakombe čini splet podzemnih hodnika koji podsjećaju na prave labirinte, a njihova ukupna dužina računa se u kilometrima. Na sadrastim zidovima tog zamršenog sistema hodnika iskopane su u nizu pravokutne niše različitih veličina, nazvane lokuli, u koje je stalo samo jedno tijelo, ali nisu bile rijetke i one u kojima su se nalazila tijela dviju pa i više osoba. Pokapanje prvih kršćana bilo je krajnje jednostavno i skromno. Po Kristovom primjeru, kršćani su bili obavijeni u pokrivač ili laneno platno, bez lijesa. Lokuli (= zidni grobovi) su tada zatvarani mramornim pločama, ili, najvećim dijelom, mortom pričvršćenim crijepovima. Katkada je na ploči bivalo napisano ime pokojnika, a uz to neki kršćanski znak ili želje za mir na nebu. Često su uz grobove bile postavljane male uljane svjetiljke ili posudice s mirisima. Zbog njihova smještaja u redovima jedan iznad drugoga, grobovi su podsjećali na veliku spavaonicu nazvanu cymiterium - izrazom grčkoga podrijetla, a koje znači “mjesto odmora”. Na taj su način kršćani htjeli potvrditi svoju vjeru u uskrsnuće tijela. Osim lokula bilo je i drugih vrsta grobova: arkosolij, sarkofag, forma, kubikul i kripta. Arkosolij, tipični grob iz trećega i četvrtog stoljeća, sastoji se od mnogo veće udubine u zidu iznad koje se nadvisuje luk. Mramorna je ploča bila postavljena vodoravno. Arkosolij je obično služio kao grobnica za jednu cijelu obitelj. Sarkofag je kameni ili mramorni sanduk, obično urešen likovima u reljefu ili natpisima. Forma je grob iskopan u podu kripte, kubikula ili hodnika. U velikom se broju nalaze blizu grobova mučenika. Kubikuli (izraz znači “sobe”), bili su male sobice, prave obiteljske grobnice sa zapreminom od nekoliko lokula. Korištenje obiteljske grobnice nije bila prednost namijenjena bogatima. Kubikuli i arkosoliji bili su često ukrašeni freskama sa scenama iz Biblije, a koje su prikazivale teme Krštenja, Euharistije i Uskrsnuća, prikazane u nizu scena iz Jonina života. Kripta je veća prostorija. U vrijeme pape sv. Damaza mnogi grobovi mučenika bili su pretvoreni u kripte, odnosno u male podzemne crkve, uljepšane slikama, mozaicima i drugim ukrasima. Katakombe je isključivo radila specijalizirana udruga radnika koje su nazivali “fossori” (“rovači”). Kopali bi hodnik za hodnikom pod slabim svjetlom svojih svjetiljki, a za prijevoz zemlje na površinu koristili su košare ili vreće koje su provlačili kroz otvore za svjetlo (lucernarije) otvorene na svodu krova kripte, kubikula ili duž podzemnih hodnika. Lucernariji su bili velika okna koja su izbijala na površinu. Kada bi iskapanje bilo završeno, lucernariji bi ostajali otvoreni za zrak i za svjetlo, kao kanali za ozračivanje i sredstva za osvjetljavanje. Stari kršćani nisu koristili izraz “katakomba”. Riječ je grčkoga podrijetla, a znači “šupljina, korito”. Rimljani su tako zvali jedno mjesto u ulici Appia, na kojem su se nalazile šupljine nastale zbog odnošenja blokova Romanje v Rim 28 sedre. U blizini su bile iskopane katakombe sv. Sebastijana. U IX. stoljeću izraz se proširio na sva groblja, ali posebno se odnosio na podzemna groblja. SIMBOLI Prvi su kršćani živjeli u pretežito poganskom i neprijateljskom društvu. Za vrijeme Neronovih progona (64. godine poslije Krista) njihovu su vjeru smatrali “neobičnim i nezakonitim praznovjerjem”. Pogani nisu imali povjerenja u kršćane te su ih zbog toga držali na udaljenosti, sumnjičili su ih i optuživali za najgore zločine. Proganjali su ih, zatvarali, sudili na izgnanstvo ili na smrt. Budući da nisu mogli otvoreno ispovijedati svoju vjeru, kršćani su se služili simbolima koje su crtali po zidovima katakombi, ili, još češće, urezivali bi ih u mramorne ploče kojima su zatvarali grobove. Kao i njihovi preci, kršćani su jako voljeli simbolizam. Simboli su vidljivo dozivali njihovu vjeru. Riječ “simbol” označava određeni znak ili lik koji, u autorovoj namjeri, dozivlju u pamet predodžbu ili duhovnu stvarnost. Glavni su simboli Dobri Pastir, “čovjek u molitvi”, Kristov monogram i riba. Dobri Pastir s ovcom na ramenima predstavlja Krista Spasitelja i dušu koju je On spasio. Taj simbol često nalazimo na freskama, na reljefima na sarkofazima, na skulpturama, a brojni su i urezani na grobovima. čovjek u molitvi: ovaj lik, predstavljen raširenih ruku, simbol je duše koja već živi u božanskome miru. Kristov monogram ( ) sastavljen je od dva, međusobno isprepletena grčka slova - X (hi) e P (ro). To su prva dva slova grčke riječi “Christos, tj. Krist. Monogram, urezan na grob, označavao je da je pokojnik bio kršćanin. Riba. Grčki se kaže IXQYC (ihthύs). Postavljena okomito, slova ove riječi čine akrostih: Iesůs Christňs Theňu Uiňs Sotečr = Isus Krist Sin Boga Spasitelja. Akrostih je grčka riječ koja znači prvo slovo svakoga retka ili odlomka. Rasprostranjen je to Kristov simbol, obilježje i sadržaj kršćanske vjere. Ostali su simboli golubica, Alfa i Omega (A - W), sidro, feniks, itd.: Golubica s maslinovom grančicom u kljunu simbol je duše u božanskome miru. Alfa i Omega, prvo i posljednje slovo grčkoga alfabeta. Označavaju da je Krist početak i kraj svega. Sidro je znak spasenja, oznaka duše koja je sretno stigla u luku vječnosti. Feniks, mitska ptica u Arabiji koja, po vjerovanjima predaka, nakon određenoga broja stoljeća, uskrsava iz svoga pepela. Znak je uskrsnuća. Grobnice mučenika, kubikuli, a i arkosoliji, mogli su ponekad biti ukrašeni slikama oslikanim tehnikom fresaka. Freske pak predstavljaju scene iz Bibilije, iz Staroga i Novoga Zavjeta, od kojih neke s isključivo simboličnim značenjem. Simboli i freske su poput Evanđelja u minijaturi - pregled kršćanske vjere. POSJET KATAKOMBAMA 1. DANAS JE ZA JAVNOST OTVORENO PET KATAKOMBI: 1. Katakombe sv. Agneze, 00162 - Via Nomentana, 349 - tel. 068610840 (zatvorene nedjeljom ujutro i ponedjeljkom popodne) 2. Prisciline katakombe, 00199 - Via Salaria, 430 - tel. e fax 0686206272 (zatvorene ponedjeljkom) 3. Domitiline katakombe, 00147 - Via delle Sette Chiese, 282/280 - tel. 06511 03 42 / 065133956 fax 5135461 (zatvorene utorkom) 4. Katakombe sv. Sebastijana, 00179 - Via Appia Antica, 136 - tel. 06.788 7035 - fax 06.7843745 (zatvorene nedjeljom) 5. Katakombe sv. Kalista, 00179 - Via Appia Antica, 110 - tel.513 01 51/06.513 01 580 fax 06.513 01 567 (zatvorene srijedom) 2. KATAKOMBE SU OTVORENE TIJEKOM ČITAVE GODINE, osim na Božić, Novu godinu i Uskrs. Pojedine katakombe imaju određeni dan u tjednu i jedan cijeli zimski mjesec kada su zatvorene zbog neophodnih pregleda i popravaka. 3. VRIJEME ZA POSJET je isto za sve katakombe, osim za one sv. Agneze: 9.00 - 12.00 * 14.00 - 17.00 9.00 - 12.00 * 16.00 - 18.00 (samo za katakombe sv. Agneze) 4. Sadašnja cijena ulaznice: 5 € puna cijena, 3 € snižena cijena 5. POSJET S VODIČEM. Posjetitelje besplatno prati vodič uz objašnjenja na više jezika. Posjet traje oko pola sata. Romanje v Rim 29 6. POPUSTI I UPUTA Papinske komisije za sakralnu arheologiju: 1. Svaki posjetitelj na ulazu mora pokazati ulaznicu. 2. Učenici u stručnom posjetu, ako posjeduju potvrdu od škole, plaćaju sniženu cijenu. *Besplatan ulaz dozvoljen je profesorima, nastavnicima i suradnicima koji prate učenike, u odnosu po 1 na 15 učenika.* Roditelji i rodbina, koji prate školske grupe, plaćaju punu cijenu. 3. Za svaku grupu dozvoljen je besplatan ulaz jednome vozaču i jednom vođi grupe. 4. Mladi do 15 godina plaćaju sniženu cijenu. Djeca predškolske dobi imaju besplatan ulaz. 5. Vojnici, u odori i s osobnom iskaznicom, plaćaju sniženu cijenu. N.B. Za arheološka istraživanja možete se obratiti Papinskoj komisiji za crkvenu arheologiju. Za sv. Misu u katakombama povežite se prethodno s odgovornima u katakombama. Katakombe u čitavoj Italiji povjerene su Papinskoj komisiji za sakralnu arheologiju koja izvodi iskapanja, istražuje ih i obnavlja te brine o pripremi proučavanja, kao i priručnika (knjiga, brošura, uspomena, videokaseta, itd.) o katakombama. Romanje v Rim 30 POD ČRTO (zanimivosti) »QUOD NON FECERUNT BARBARI, FECERUNT BARBERINI« (to, česar niso naredili barbari, so naredili Barberini). Rek se nanaša na bron, ki ga je papež Urban VIII iz družine Barberinijev vzel v Panteonu, da je z njim naredil baldahin v baziliki sv. Petra. ARENA. »Arena« je latinska beseda, ki pomeni pesek. Tla v anfiteatru so bila namreč prekrita s peskom, ki je popil kri ubitih živali in ljudi. CARSKI REZ. Legenda pravi, da je bil Julij Cezar prvi, ki je bil rojen s »carskim rezom«. Od njega je ta način poroda dobil ime. Filip Neri (sv.). Apostol Rima. Leta 1552 predlaga sedem cerkva, ki jih obišče vsak romar, ki pride v Rim. JUBILEJNO LETO (ANNO SANTO). Biblični temelji. Prvo krščansko sveto leto je bilo leta 1300 za časa papeža Bonifacija VIII. Sedem glavnih bazilik. Štiri patriarhalne: bazilika sv. Petra, Lateranska bazilika, Marija Snežna, bazilika sv. Pavla. Tri manjše: Sveti Lovrenc, Sveti Križ (Santa Croce in Gerusalemme, Sv. Sebastjan. To je uvedel sv. Filip Neri leta 1552 (»visita delle Sette Chiese«). Tako je veljalo do leta 1950; od takrat je »obvezen« le obiosk štirih patriarhalnih bazilik. Tu se odprejo na Božič sv. vrata, ki ostanejo odprta eno leto. Zadnje jubilejno leto (2000)- praznovanje 2000 letnice Jezusovega rojstva je bilo sedemindvajseto po vrsti. LUCREZIJA: UGRABITEV LUCREZIJE IN NEODVISNOST RIMA V Rimu so vladali Etruščani, civilizacija, ki je prevladovala v večini centralne Italije od 8 st. pr. Kr. Rimski zgodovinar Tit Livio (59 pr. Kr. – 17 po Kr. ) razlaga zakaj je prišlo do preobrata in neodvisnosti Rima. Leta 597 pr. Kr. je Sesto, sin etruščanskega kralja Tarquinija ugrabil spoštovano ženo Lucrezijo. Ta je zaradi ponižanosti naredila javni samomor. To je razjarilo užaljene Rimljane, da so izgnali kralja Tarquinija iz mesta in še isti dan razglasili republiko. Mura Aureliane. Obzidje , ki ga je gradil Aurelijan zaradi vdora »barbarov« med leti 270 in 275 po Kr. Dolžina 19 km dolgim obzidjem. Povprečno je zid visok 8 m. Obzidje je imelo 14 glavnih vrat in pet manjših vrat. Po obzidju se je lahko hodilo. Vrata so bila posebej utrjena. Stražni stolpi....To obzidje je skoraj v celoti ohranjeno še danes po 1700 letih. Romanje v Rim 31 ROMOLO E REMO - V resnici se je verjetno Rim začel razvijati že 1200 pr. Kr. Zgodba o Romulu in Remu je mit o ustanovitvi Rima. Temelj tega mita so pripovedi rimskega zgodovinarja Tita Livija. Zgodba se odvija v kraju Alba Longa, ki je bila prestolnica latinskih plemen. Amulio je nasilno prevzel oblast bratu, kralju Numitoriju. Da bi preprečil vsakršen ponovni poizkus prevzema oblasti je prisilil Rea Silvio, edino hčerko brata Numitorija, da je postala vestalka. Toda Rei pomaga bog Mars s katerim spočne dvojčka Romula in Rema. Ko se rodita ju Amulio vrže v Tibero. Toda bogovi dvojčka rešijo, tako da ju voda naplavi v močvirje na breg reke. Reši ju volkulja, ki ju doji, pozneje pa ju najde neki pastir. Ko sta bila že odrasla se jima prikaže bog Mars in ju pouči, da je njuna naloga ustanoviti mesto Rim. Na žalost se brata nista mogla dogovoriti niti o imenu mesta. Rem je hotel, da bi se mesto imenovalo Rema, Romolo pa je hotel mesto imenovati Roma. Odločila sta, da bosta poklicala na pomoč bogove, da bi rešila ta prepir. Rem je videl šest jastrebov na hribu, kjer je hotel on ustanoviti Rim, Romolo pa je videl nad svojim hribom 12 jastrebov in je začel s plugom črtati svete meje mesta. Rem je bil užaljen in je izzival brata s tem, da je prestopil to sveto mejo. Zaradi tega ga je brat Romolo ubil. Tako se je Rim začel z bojem za oblast, s prepirom in z ubojem. RUBIKON - Leta 49 pr. Kr. je general C. Julij Cezar, ko je končal bojne pohode na severu povedel svoje čete v Italijo in prekoračil reko Rubikon. Top je majhna reka, ki je takrat ločevala mejo med Rimom in Galijo. S tem je kršil zakon, ki je prepovedoval vojski prekoračitev te reke brez dovoljenja senata, ki je vladal rimski republiki. Zaradi tega izziva je senat razpadel, senatorji pa so zbežali iz mesta. Tako je Cezar postal absolutni vladar Rima. SEDMERI RIMSKI GRIČI Mesto sedmerih gričev. Danes ti griči zaradi pozidanosti skoraj niso opazni. V začetku poseljenosti so verjetno bile po teh gričih majhne vasice, tu so bili prebivalci bolj varni pred poplavami Tibere in pred napadi sovražnikov. Aventino: (tu so živeli Latinci). Sv. Sabina, sv. Anselm...Lep pogled preko Tibere na Vatikan. Celio. Esquilino. Palatino, Tu naj bi se začel Rim, ki ga je ustanovil Romolo l. 753 pr. Kr., ki naj bi tu stanoval »«Casa di Romolo«, »Tempio di Cibelle« (Magna Mater). Na tem hribu je bil rojen tudi impertator August. Quirinale (tu so živeli Sabinci), Viminale. (Sabinci) Campidoglio. Najmanjši a najpomembnejši med sedmimi griči v antičnem Rimu. Tu so bili najpomembnejši templji. »Asylum Romuli«; Tu naj bi Romolo, prvi kralj Rima zbral vsa ljudstva, tu je bila acropola, tu je bil tempelj zavetnika mesta. Tu, v muzeju hranijo etruščanski kip volkulje iz 5. st. Pr. Kr. Rupe Tarpea: od tu so vrgli izdajalce domovine. Romanje v Rim 32 SPARTACO - Leta 82 pr. Kr. je general Silla prevzel kontrolo Rima in uvedel brutalno (surovo, nasilno) diktaturo. Upor proti tej diktaturi je bil tudi upor 70.000 sužnjev, ki jih je vodil gladiator Spartak. Upor je bil zadušen v krvi. Upornike so križali vzdolž rimske ceste Appije Antiche. ŠVICARSKA GARDA. Po tradiciji prihajajo iz katoliških kantonov v Švici. Pogoji: starost med 19 in 25 let, višina najmanj 175 cm, celibaterji v času služenja. Načrt za uniforme je naredil Michelangelo in pri tem uporabi barve družine Medici: rdeča, rumena, modra. UMETNIKI, S KATERIMI SE POGOSTO REČAMO V RIMU: Maderna [maderna]. 1) Carlo, it zgodnjebaročni arhitekt, * 1556 Capo-lago. 130.1.1629 Rim; vodil zidavo cerkve sv. Petra v Rimu; cerkve, Palaz-zo Barbcrini; 2) Stefano. it kipar, brat CM. *ok. 1576 Bissone. ti7.6 1636 Rim; zgodnjebaročne čustveno razgibane plastike Bernini [bernini], Giovanm Lorenzo, it. kipar in arhitekt, *7.12.1598 Nea-pelj. 128.11.1680 Rim; učil se je pri svojem očetu PietruB ; v Rimu se je kmalu otresel očetovega vpliva in se v službi treh papežev naglo vzpel med vodilne umetnike visokega rim. baroka. 1665 na vabilo kralja Ludvika XIV. v Parizu pripravil načrte za zgraditev Louvra. vendar niso bili uresničeni. V Rimu zaslovel s portretninn poprsji, vodilno mesto pa si je zagotovil z ek-statično razgibanimi skulpturami (npr. Zamaknjenje sv. Terezije, 1645-52), ki razkrivajo njegovo mojstrsko obvladovanje baročnega iluzionizma, ki združuje do skrajnosti razgibano mrtvo materijo, svetlobne učinke m skrbno izbrani prostor v celostno umetnino. Kot stavbar nikoli ni zavrgel temeljnih načel renesančnega stavbarstva, obogatil pa jih je z večjo razgibanostjo m perspektivičnimi učinki (npr. Trg sv. Petra s kolonada-mi, 1667). Tako so tudi njegovi vodnjaki postali zgled številnim umetnikom, npr. vodnjak štirih rek na Piazzi Na-vona. po katerem se je zgledoval F Robba pri vodnjaku kranjskih rek (1752) pred lj. rotovžem. Michelangelo Buonarroti [mikelan-riželo buonarotil. it. kipar, slikar, arhitekt in pesnik. *6.3.1475 Caprese. tlS.HSM Rim: učenec D. -Ghirlan-daija v Firencah; 1492 izklesal marmorna reliefa Madona na stopnicah in Boj KENTAVROV in Lapitov (Casa Buonarroti). oba sta že odmaknjena od tradicije Donatella. Po zaslugi učitelja Keilolda di Giovanmja se je posvetil študi|ti antične plastike in se sez- nami z neoplatonskimi predstavami. Že kipa Pieta (ok 1498-1501, Rim. cerkev sv. Petra) in David (1501-04, Firence. Accademia) razkrivata njegovo poglobljeno, k humanizmu in poeziji nagibajočo se temeljno opredeljenost. Papež Julij II, ga je 1505 poklical v Rim. Naročil mu je nagrobnik, toda delo je moral opustiti, ko mu je papež 08 zaupal poslikavo Romanje v Rim 33 stropa Sikstinske kapele v Vatikanu. Dokončal ga je v štirih letih. Mogočno učinkujejo kipi Mojzesa (15/16). Upornega sužnja in Umirajočega sužnja za nagrobnik Julija II. M. je moral delo opustiti 45 (San Pietro in Vincoli, Rim). Nedokončana so ostala tudi dela v Medičejski kapeli v cerkvi San Lorenzo v Firencah. Po naročilu papeža Klemena VII. (Giulio de'Medici) je 33 začel slikati Zadnjo sodbo v Sikstinski kapeli. Dokončal jo je 41. Od 46 vodil zidavo cerkve sv. Petra. Izdelal načrt za mogočno kupolo (uresničen 158693). Vodil tudi preureditev Kapitalskega trga v Rimu in graditev stopnišča Bi-liotece Laurenziane (Firence). To ima že baročne oblike, tako da je M. že pred rim. obd. presegel visoko renesanso in napovedal barok. Svojo poezijo je M. imel za dodatek. Bramante [bramante], Donato, pravo ime Donato d'Angelo Lazzari, it. stavbar in slikar, * ok. 1444 Fermigna-no, +3.1514 Rim; svoje delovanje v Milanu (1476-99) začel kot slikar, že od 1479 deloval kot arhitekt: prezidava cerkve St. Maria presso St. Satiro (79-82), koma partija s kupolo v cerkvi St. Mana delle Grazie (od 92). Po preselitvi v Rim (1499) je s preučevanjem antičnih spomenikov dopolnil svoje stavbarske zamisli. Že njegov tempietto di San Pietro in Montorio (1502) je bil eno izmed ključnih del it. arhit. visoke renensanse. Od 1503 zaposlen s prezidavami Vatikana (dvorišči di San Damaso in di Belvedere) in pripravami načrtov za novo cerkev sv. Petra, ki jo je zasnoval kot central-10 stavbo, 1506 zač. graditve cerkve sv. Petra po njegovih načrtih. Nekaj njegovih maloštevilnih slik hrani galerija Brera v Milanu. * Borromini (boromim], pravo ime Ca-slelli, it. arhitekt in kipar, *25.9.1599 Bissonc.+t2-8.1667 Rim; zgledoval se je pri C. -»Maderni, bil med vodilnimi mojstri zrelega rim. baroka in -Bellinijev tekmec. Slikovite učinke je dosegal z vbočenimi in izbočenimi prostorskimi deli in navideznimi perspektivami ter vplival na severnoevr arhitekte. - Dela: San Carlo alle Quattro Fontane (1638-11). Collegio di Propaganda Fide (47, 62-64). Sant'Ivo ali: Sapienza (42-61), vse v Rimu. Romanje v Rim 34
© Copyright 2024