Biopolimeri in bioplastika postajajo industrijska realnost
[ foto www.shutterstock.com ] številka 5 letnik XVIII november 2012 VSEBINA 1 Biopolimeri in bioplastika postajajo industrijska realnost 2 Bionanokompoziti na osnovi nanofibrilirane celuloze 4 Celulozna vlakna kot ojačitev klasičnih polimernih materialov 5Uporaba mikromehanskih matematičnih metod za napoved mehanskih lastnosti kompozitov, ojačanih z naravnimi vlakni 6 Reportaža iz sejma AMBIENT 2012 Tehnologijo brizganja bioplastike in pripravo biopolimernih kompozitnih mešanic, primernih za postopek brizganja, smo zelo zgodaj med prvimi pričeli osvajati tudi na Tecosu. Na dosežene rezultate smo lahko ponosni, saj se lahko pohvalimo tako z uspešnimi aplikativnimi rezultati v realnem okolju kot tudi z vrhunskimi znanstvenimi prispevki na področju razumevanja materialnih in procesnih lastnosti biopolimerov ter v zadnjem času rezultati raziskav na področju bionanokompozitov na osnovi nanofibrilirane celuloze. Intenzivne in kontinuirane raziskave in razvoj v sodelovanju z mednarodnimi in domačimi partnerji na tem področju so skozi pretekla leta ustvarili bazo znanj in kompetenc, ki jih lahko sedaj ponudimo industrijskim partnerjem pri osvajanju izdelkov iz bioplastike in bionanokompozitov. Biopolimeri in bioplastika postajajo industrijska realnost Razvoj biopolimernih kompozitov, v katerih so združene dobre lastnosti tako lesa kot tudi klasičnih polimerov, se je pričel že v 90. letih prejšnjega stoletja, medtem ko se je uspešen prodor na tržišče začel šele kasneje, ko je znanstveni in tehnološki razvoj na tem področju prinesel vidne rezultate na področju ustrezne biorazgradljivosti, kar lahko štejemo kot največjo prednost tega materiala ter na področju mehanskih lastnosti tovrstnega materiala. Pri snovanju novih biopolimerov so se strokovnjaki zgledovali po naravnem načinu recikliranja, ki je zaprt v naravni krog, kjer se bioplastični materiali lahko pretvorijo v kompost, se uporabijo za gnojilo in tako znova preidejo v rastline, iz katerih lahko pridobimo surovine za pripravo bioplastike. Hkrati se je razvoj nadaljeval tudi na področju naravnih ojačitev, kot so npr. celulozna, konopljina, ali druga naravna vlakna, ki bistveno povečajo mehanske lastnosti, tako da se biopolimerni kompoziti že lahko kosajo z kompoziti, ojačanimi z steklenimi vlakni. Prihod bioplastike na tržišče je realnost in nuja. Število izdelkov iz plastike proizvedene v petrokemijski industriji, t.j. iz neobnovljivih virov, se iz leta v leto povečuje, kar predstavlja vedno večje breme na okolje tako zaradi same proizvodnje polimerov in plastike kot tudi zaradi odpadkov povezanih z vedno bolj množično potrošnjo izdelkov s kratko življenjsko dobo. Problematike se v danem trenutku v največji meri rešuje s sežiganjem, z recikliranjem in ponovno uporabo, vendar nobeden od teh postopkov ne more zagotoviti želene sonaravnosti plastike v prihodnosti. Industrijsko povezovanje z raziskovalnimi inštitucijami ima ključno vlogo pri razvoju inovativnih materialov ali končnih proizvodov ter posledično izreden vpliv na gospodarsko uspešnost podjetij na trgu. V 21. stoletju smo deležni vse večjih sprememb na področju tehnološkega inženiringa, zato je pričakovano, da bodo biomateriali odigrali ključno vlogo v razvoju inovativnih in naprednih tehnologij. V nadaljevanju želimo s tremi strokovnimi prispevki s področja biokompozitov in bionanokompozitov približati biopolimere in bioplastiko širši slovenski strokovni javnosti. 1 TECOS NOVICE uvodnik PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV [ foto Pauli ] Uvodnik Spoštovani zvesti bralci Tecos novic! Za nami je trimesečno obdobje, ki je bilo bogato s ponujenimi možnosti za pridobitev sredstev za raziskave in razvoj tako na nacionalnem nivoju kot tudi v okviru razpisov 7. OP, ki so se zaprli 15. 11. in 04. 12. Sedaj si vsi skupaj, tako slovenski kot mednarodni partnerji želimo uspeha prijavljenih projektov, ki bodo tako raziskovalnim institucijam kot tudi industrijskim partnerjem predstavljala pomemben zagon za raziskovalno - razvojno delo v prihajajočih letih do novih javnih razpisov v okviru Horizonta 2020 in nove finančne perspektive v okviru strukturnih skladov. Izmed nacionalnih razpisov vsekakor velja izpostaviti kot zelo pomemben korak v pravo smer letošnji ukrep MIZKŠ – Javni razpis raziskovalni vavčer, pri čemer gre za po naši oceni najboljši možen način spodbujanja sodelovanja med slovenskimi raziskovalnimi organizacijami in slovensko industrijo ter najboljši možen način za spodbujanje prenosa znanja, ki se generira v raziskovalnih organizacijah, v industrijsko prakso. V okviru projektov, ki bodo odobreni za sofinanciranje, je mogoče že sedaj napovedovati konkretne rezultate razvojnega dela, ki se bodo odražali predvsem v pospešenem razvoju novih izdelkov, hitrejšem prihodu novih izdelkov na tržišče ter v večji dodani vrednosti novih izdelkov. V okviru obravnavanega razpisa vsekakor velja pohvaliti tudi administrativno nezahtevno prijavo in tudi predvideno administrativno nezahtevno poročanje med izvajanjem projektov. dr. JANEZ MARKO SLABE, DIREKTOR, TECOS 2 Bionanokompoziti na osnovi nanofibrilirane celuloze Nanofibrilirana celuloza (NFC), navadno pridobljena iz lesne celuloze z večstopenjskimi mehanskimi, kemijskimi ali biotehnološkimi postopki, je zaradi nano velikosti, funkcionalne površine, unikatne morfologije, optičnih karakteristik, nizke gostote, mehanske trdnosti ter številnih drugih prednosti, kot so naravna obnovljivost, biorazgradljivost in biokompatibilnost, temelj razvoja in oblikovanja bionanokompozitnih materialov. Nanofibrilirana celuloza dosega približno 25 % trdnosti ogljikovih nanocevk, ki so do danes najmočnejša umetno proizvedena vlakna, cena izvornega materiala nanofibrilirane celuloze pa je od 10 do 100 krat manjša od cene ogljikovih nanocevk, kar nedvomno predstavlja pomembno gospodarsko prednost za NFC. Nanofibrilirana celuloza ima zelo ugodne mehanske lastnosti, modul elastičnosti je ocenjen na 130 GPa in trdnost na 7GPa. Ker so potencialne mehanske lastnosti celuloznih nanofibril povsem primerljive z lastnostmi drugih inženirskih materialov (steklena ali ogljikova vlakna), jih obravnavamo kot pomembne strukturne ojačitvene elemente, uporabne na različnih industrijskih področjih, kot so na primer transportna, gradbena, avtomobilska in prehrambna industrija, področja medicine, farmacije, kozmetike in veterine, zaradi česar se povečujejo tudi naložbe v njihov razvoj. Na Razvojnem centru orodjarstva Slovenije – Tecos smo v sodelovanju z Oddelkom za lesarstvo z Biotehniške fakultete in Fakulteto za farmacijo Univerze v Ljubljani optimizirali metodi sušenja vodne suspenzije nanofibrilirane celuloze z razprševanjem in z zamrzovanjem, ki omogočata pridobivanje od nekaj nano- do nekaj mikrometrov velike delce nanofibriliranega celuloznega prahu. Med sušenjem nanofibrilirane celuloze z liofilizacijskim postopkom ali enostavneje, z zamrzovanjem, nastane groba agregirana praškasta struktura celuloznih fibril, medtem ko je po sušenju z razprševanjem končni produkt v obliki finega prahu (Slika 3). Ugotovili smo, da omenjeni metodi sušenja znatno vplivata na končno velikost in nekoliko na termično stabilnost celuloznih fibril, nikakor pa ne na njihovo kristalinično strukturo. Kemična modifikacija in vgradnja nanofibrilirane celuloze v biopolimerne matrične osnove Kemijska združljivost ojačitvene in matrične komponente ima pomembno vlogo v osnovanju nanokompozitnega materiala, Pridobivanje nanofibrilirane celuloze Nanofibrilirana celuloza je za zdaj dosegljiva le v obliki vodne raztopine (Slika 1, 2). Sušenje takšnega materiala lahko vodi do dimenzijskih in strukturnih deformacij, zaradi nastanka dodatnih vodikovih vezi. Proces opisujemo z izrazom hornifikacija. Sušenje vodne raztopine nanofibrilirane celuloze z različnimi tehnikami in metodami je predmet poglobljenih raziskav zaradi praktičnih prednosti, kot so lažje rokovanje, nižji transportni stroški, enostavnejše shranjevanje in nadaljnja industrijska uporaba. Slika 1: Nanofibrilirana celuloza v vodnem mediju je psevdoplastična tekočina ali gel. PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV Slika 2: Gel vsebuje gost pletež nanofibril. TECOS NOVICE Slika 4: Bionanokompozit na osnovi kemično mo dificirane nanofibrilirane celuloze in polihidroksi butiratne (PHB) polimerne osnove. Slika 3: Nanofibrilirana celuloza v suhi obliki, pri dobljena z dvema različnima postopkoma sušenja, z zmrzovanjem (desno) in z razprševanjem (levo). tako z vidika razpršitve polnila v matrični osnovi, kot tudi pri zagotovitvi uspešne adhezije med obema fazama (Slika 4). Površina celuloze zaradi njene hidrofilne narave ni združljiva z večino sintetičnih ali biorazgradljivih hidrofobnih polimernih matric. Bistvo preoblikovanja površine celuloznih nanofibril, ki poteka na razvojnem centru Tecos v sodelovanju z Oddelkom za lesarstvo, temelji na optimiziranju medfazne adhezije, dimenzijske stabilnosti in homogene strukture končnih nanokompozitnih materialov. Filmi na osnovi nanofibrilirane celuloze Nadzorovana vodna kapaciteta, transparentnost, dobra mehanska stabilnost in permeabilne lastnosti nanofibrilirane celuloze so ključnega pomena pri razvoju filmskih struktur, primernih za področje prehrambne industrije, kjer sta odsotnost vlage in minimalna prepustnost za kisik bistvenega pomena. Slika 5 prikazuje filme, ki so bili pridobljeni v sodelovanju med Tecosom in Oddelkom za lesarstvo z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Slika 5: Transparentne lastnosti izvornih celu loznih vlaken in nanofibrilirane celuloze. Oblikovanje hidrogeliranih membran Lastnosti nanofibrilirane celuloze, kamor sodi visoka mehanska stabilnost ter čistost celulozne komponente, so prednosti, ki takšnemu materialu odpirajo nove možnosti uporabe v kozmetični ali biomedicinski industriji. Unikatne fizikalne lastnosti nanofibrilirane celuloze namreč omogočajo prilagodljivo oblikovanje hidrogeliranih membran, z visokimi adhezivnimi karakteristikami, tudi na mobilnih delih telesa. Membrane na osnovi nanofibrilirane celuloze je tako mogoče oblikovati v želeno obliko in velikost, kar se izkaže kot uporabna lastnost v zdravljenju opeklin ali Slika 6: Hidrogelirane membrane na osnovi na nofibrilirane celuloze z vsebnostjo vode do 90 %. ran večjih razsežnosti. Slika 6 prikazuje hidrogele, ki so bili pridobljeni v sodelovanju med Tecosom in Oddelkom za lesarstvo z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. VESNA ŽEPIČ, dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS prof. dr. PRIMOŽ OVEN, doc. dr. IDA POLJANŠEK, ODDELEK ZA LESARSTVO, UL-BF 3 PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV TECOS NOVICE Celulozna vlakna kot ojačitev klasičnih polimernih materialov Slika 1: Vlakna iz surove celuloze (celulozna moka) Kljub temu pa je zanimanje za lesno-plastične kompozite v zadnjem desetletju znatno naraslo. Podjetja so začela kazati zanimanje predvsem zaradi uspeha nekaterih WPC izdelkov, večje ekološke osveščenosti in večjega poznavanja lesa, proizvajalci opreme pa so razvili nova orodja. Poleg tega so bili razviti še novi aditivi, ki so v veliki meri izboljšali lastnosti kompozitov. Poleg ekstrudiranja lesno-plastičnih kompozitov sta se uveljavila tudi injekcijsko brizganje in uporaba kompozitov v proizvodnji izdelkov različnih oblik - dober primer uporabe kompozitov WPC je vrtno pohištvo. V okviru mojega doktorskega raziskovalnega dela smo na Tecosu izvedli študijo lesno-plastičnih kompozitov, kjer se kot ojačitev uporabljajo surova celulozna vlakna. Za osnovni material je bil uporabljen blok kopolimer polipropilen (PP), medtem ko so za ojačitev služila neobdelana celulozna vlakna. Pripravljeni so bili trije kompoziti z različno vsebnostjo celuloznih vlaken, in sicer 20, 35 in 50 %. Celuloza je ena glavnih komponent rastlinskih celic in pri lesu tvori približno 50 % celice, medtem ko je npr. bombaž sestavljen skoraj samo iz celuloze. Za potrebe kompozitov 50 Natezna trdnost [MPa] Uporaba polnil, kot so talk, kalcijev karbonat, steklo in ogljikova vlakna je v industriji plastike prisotna že več desetletij. Polnila se uporabljajo z namenom izboljšati fizikalne lastnosti materiala. Vsako leto se po vsem svetu porabi okrog 15 milijonov ton polnil in aditivov. Vendar pa gospodarstvo sprva ni bilo navdušeno nad uporabo novih, naravnih vlaken, kot so les, celuloza (Slika 1), lan in konoplja, čeprav so vlakna iz obnovljivih virov cenejša, lažja in manj abrazivna od klasičnih polnil. Večina proizvajalcev je ta vlakna ignorirala zaradi majhne gostote, ki je pri pripravi granulata povzročala težave, zaradi nizke termične obstojnosti, nagnjenosti k vpijanju vode in zapletenega proizvodnega procesa. 40 30 20 10 0 0% 20 % 35 % 50 % Masni delež celuloze [%] Slika 3: Natezna trdnost v odvisnosti od masnega deleža celuloze v kompozitu. se celuloza iz lesnih vlaken lahko izloči s kemičnimi ali mehanskimi postopki. Za uporabo celuloznih vlaken smo se odločili, ker imajo kar nekaj prednosti pred lesnimi delci. Predvsem je razmerje med njihovo dolžino in premerom večje kot pri lesnih vlaknih, kar pomeni bistveno večjo ojačitev kot pri samem lesu in dosega nekje do polovice ojačitve s steklenimi vlakni. Ker so celulozna vlakna več kot polovico lažja od steklenih, lahko z njimi dosegamo približno enako specifično trdnost glede na enoto mase. Prav tako so celulozna vlakna za razliko od lesa in stekla manj toga, kar pomeni manjšo krhkost kompozita v Slika 2: Prikaz testne epruvete za opravljanje na teznega preizkusa z dodanimi 50 % (masni delež) celuloznih vlaken. primerjavi s tistim z lesenimi ali steklenimi vlakni. V primerjavi z lesnimi vlakni je celuloza popolnoma bele barve, kar pomeni, da le minimalno vpliva na končni izgled izdelka, kar je tudi razvidno iz spodnje slike 2, kjer je prikazana testna epruveta za opravljanje nateznih preizkusov. Iz diagrama na sliki 3 je mogoče razbrati, da celuloza pri dodanem masnem deležu 50 % poveča natezno trdnost kompozita kar za več kot 100 %, kar pomeni, da je ojačitev že v rangu ojačitve s steklenimi vlakni. Tu je potrebno poudariti, da lahko s pravilno kombinacijo kompatibilnostnih aditivov, celuloznih vlaken in polimera znatno povečamo trdnost pri enaki vsebnosti naravnih vlaken. Kompoziti, ojačani z naravnimi vlakni so zagotovo materiali prihodnosti. Lastnosti polimera se znatno izboljšajo, če mu dodamo naravna vlakna, bodisi lesna, lanova, kokosova ali katerakoli druga, ki imajo podobne lastnosti. Prav tako pridobimo še eno pomembno lastnost, to je občutek in toplino lesa, kar je izjemnega pomena pri raznih podih, laminatih, vrtnem pohištvu in podobno. Uporaba WPC kompozitov tako narašča po vsem svetu, kar je mogoče pripisati njihovemu pozitivnemu vplivu na okolje. dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS 4 PREDSTAVITEV REZULTATOV RAZISKAV Uporaba mikromehanskih matematičnih metod za napoved mehanskih lastnosti kompozitov, ojačanih z naravnimi vlakni Že več desetletij se za napovedovanje poteka injekcijskega brizganja ter odziva na mehanske obremenitve uveljavljajo numerična simuliranja v t.i. »računalniškem okolju«, katerih rezultati se nato prenesejo v industrijsko okolje. Z njihovo pomočjo je mogoče proces brizganja polimerov optimirati vnaprej, še preden so izdelana draga orodja. Medtem, ko so simulacijska orodja za napovedovanje poteka in optimizacijo samega procesa predelave polimerov izpopolnjena do take stopnje, da predstavljajo zanesljivo orodje za napovedovanje poteka brizganja polimerov, je napovedovanje mehanskega odziva polimerov zaradi nekonsistentnih lastnosti materiala, ki se zaradi različnih procesnih pogojev spreminja od izdelka do izdelka, še vedno v veliki meri prepuščeno kritični presoji izkušenega strokovnjaka, uporabnika računalniško podprtega orodja. Naravna vlakna tu še dodatno otežujejo napovedovanje, saj niso povsem toga kot npr. steklena, ampak se tekom procesa še dodatno deformirajo v naključne oblike. Ker se je klasična metoda končnih elementov (MKE) pri napovedovanju mehanskega odziva kompozitov ojačenih s kratkimi vlakni izkazala za relativno neuspešno, se dandanes poskuša uporabljati druge alternativne metode, med katerimi prednjačijo predvsem mikromehanske analize, ki temeljijo na mikromehanskih matematičnih modelih za določevanje elastičnih in plastičnih lastnosti vlaknastih kompozitov. Tovrstne metode temeljijo na predvidevanju, da so vlakna periodično urejena, med njimi pa se nahaja matrični material. Predpostavka o periodični naravi kompozita omogoča, da se metoda osredotoči na povezavo med vlaknom in osnovnim materialom. Glede na odziv vsakega posameznega vlakna ter materiala med njim se nato izračuna skupni odziv celotnega izdelka. Trenutno je razvitih več mikromehanskih modelov, med njimi npr. Mori-Tanakov model in metoda celic, eden od enostavnejši matematičnih modelov pa je tudi, t.i. pravilo zmesi. Mori-Tanaka metoda Danes je ena najbolj uporabljenih metod za napovedovanje mehanskih lastnosti kompozitov s kratkimi vlakni MoriTanaka metoda (MTM). MTM je analitična, matematična mikromehanska metoda za napovedovanje odziva kompozitov na mehanske obremenitve. Za ponazoritev vlaken, njihove oblike ter usmerjenosti v kompozitu uporablja elipsoidne 3D oblike (Slika 1). Mori-Tanaka metoda upošteva velikost, obliko ter usmerjenost vlaken ter nato z matematičnim izračunom (homogenizacijo) nadomesti vlakna ter polimer z novim ekvivalentnim materialom, v katerem je že upoštevan vpliv vlaken. S tem novim materialom je potem mogoče izvesti kompleksne strukturne analize celotnih izdelkov. Mori-Tanaka je trenutno ena redkih mikromehanskih metod, ki je že zapustila akademske vode ter se že dodobra uveljavila tudi v industrijskem okolju. Na Tecosu uporabljamo za izračun vpliva vlaken na končne mehanske lastnosti izdelkov programski paket DIGIMAT. TECOS NOVICE Slika 1: Levo je prikazan polimer, v katerem se na hajajo vlakna (npr. steklena). Mori-Tanaka metoda potem nadomesti vlakna in polimer z novim, ekvi valentnim materialom, kot je prikazano desno. Metoda celic Tudi metoda celic je analitična mikromehanska metoda za napovedovanje vpliva vlaken na končne mehanske lastnosti kompozita. Za razliko od Mori-Tanake metode za ponazoritev vlaken ne uporablja elipsoidov, temveč kvadre (Slika 2). Prav tako za izračun končnih lastnosti kompozita ne uporablja homogenizacije, torej izračuna nadomestnega materiala, temveč obravnava vsako vlakno posebej, podobno kot Metoda končnih elementov. S tem se doseže velika natančnost, slaba stran takšnega izračuna pa je potreba po veliki procesorski moči. Slika 2: Metoda celic: Prikaz snovne enote (celice), ki prikazuje vlakna (temno obarvana polja) v poli merni matrici. Metodo se tudi že uporablja v komercialne namene, vendar v veliko manjši meri kot Mori-Tanaka metodo. Pravilo zmesi Enostavnejša metoda glede na prejšnji dve je pravilo zmesi, ki je v bistvu skupina matematičnih izrazov, s katerimi lahko ocenjujemo lastnosti kompozitov glede na 5 TECOS NOVICE KJE SMO BILI, KJE BOMO delež vlaken in, z nekaj spremembami, tudi glede na razporeditev in usmerjenost vlaken v polimeru. Pri pravilu zmesi vsaka komponenta kompozita doprinese h končnemu rezultatu v tolikšni meri, kolikšen je volumski delež te komponente v kompozitu (Slika 3). Tekom zadnjih let je to pravilo doživelo kar nekaj modifikacij, saj je bilo dodatno razvitih kar nekaj izkustvenih enačb, ki upoštevajo tudi dolžino in obliko vlaken, njihov razpored in gostoto v polimeru ter predvsem njihovo orientacijo v celotnem kompozitu. Poraja se vprašanje, ali se preizkušeni matematični modeli lahko uporabijo za napovedovanje mehanskih odzivov kompozitov, ojačanih z umetnimi in naravnimi vlakni. Primerjava eksperimentalnih in izračunanih rezultatov kaže, da so modeli uporabni in zelo zanesljivi pri napovedi kompozitov, ojačanih s steklenimi vlakni, pri naravnih pa je zaradi nepoznavanja lastnosti posameznih vlaken potrebno opraviti posamezne kalibrirne teste za večjo natančnost. Trenutno se je kot najboljša izkazala Mori-Tanaka metoda, saj nam poda najnatančnejše rezultate, ki v povprečju ne odstopajo več kot 10-15 % od realnih. Tudi drugi dve metodi v povprečju podata rezultate v rangu 20 % odstopanja od realnih rezultatov, njuna slabost je le, da za seboj nimata dodelanega grafičnega vmesnika, kar pri vsakodnevnem delu bistveno zmanjša njuno uporabnost. Reportaža iz sejma AMBIENT 2012 Slika 3: Prikaz kompozita z dodanimi vlakni (levo) ter aproksimacija končnih lastnosti s pomočjo pra vila zmesi (desno). Potrebno je še poudariti, da razvoj matematičnih modelov, predvsem metode Mori-Tanaka in posplošene metode celic, še ni zaključen. Tako lahko v prihodnje pričakujemo nadaljnje izboljšave modelov. Priložnosti za uporabo kompozitov, ojačanih bodisi z naravnimi ali umetnimi vlakni, vsekakor ne primanjkuje, prav tako pa bo v prihodnjih letih zagotovo naraščal tudi njihov tržni delež. dr. ALEŠ HANČIČ, TECOS Sejem AMBIENT 2012, ki se je odvijal na Gospodarskem razstavišču Ljubljana od 6. do 11. novembra, 2012, lahko v vseh njegovih funkcijah ocenimo kot ambient rasti in razvoja ter pomembnega združevanja indu strije in kreativnega dela raziskovalnih inštitucij, ki materialom skozi razvoj vdahnejo estetsko in funk cionalno vrednost. To je med drugimi izrazila tudi razstava Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakul tete Univerze v Ljubljani z zgovornim podnaslovom »Iz lesa je mogoče izdelati vse«. Skupina za kemijo lesa in razvojni center Tecos svoje moči združujeta preko kreativnega razvoja biorazgradljivih materia lov, kamor sodi pridobivanje nanofibrilirane celuloze, kemične modifikacije ter njene združljivosti z drugimi naravnimi polimeri. Utrinki iz sejma in razstavnega prostora Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Lju bljani, v okviru katerega se je predstavil tudi Tecos s svojimi najnovejšimi dosežki na področju bioraz gradljivih materialov. Izobraževanja Vsa izobraževanja za leto 2012 so zaključena. Vsem udeležencem in naročnikom izobraževanj se zahvaljujemo za zaupanje. V pripravi so izobraževanja za leto 2013. Razpis izobraževanj bo objavljen v začetku prihodnjega leta na spletni strani www.tecos.si in v Tecos novicah. Poleg razpisanih izobraževanj izvajamo tudi izobraževanja po naročilu. Z naročnikom skupaj določimo teme in obseg izobraževanja ter se dogovorimo glede termina in lokacije izvedbe izobraževanja, ki je lahko tudi na sedežu naročnika. Vse zainteresirane vljudno vabimo, da se že pred koncem leta 2012 ali čim prej v letu 2013 obrnete na Boštjana Šmuca (bostjan.smuc@tecos.si, 03 426 46 13). Izdaja: RAZVOJNI CENTER ORODJARSTVA SLOVENIJE – TECOS, Kidričeva ulica 25, 3000 Celje, glavni in odgovorni urednik: dr. Janez Marko Slabe, uredniški odbor: Samo Gazvoda, Aleš Hančič in Lucija Gornjak (FIT MEDIA d.o.o.), fotografije k člankom: arhiv TECOS, lektoriranje in oblikovanje: FIT MEDIA d.o.o., tisk: SCHWARZ PRINT d.o.o., naklada: 550 izvodov, november 2012. 6 t: (03) 490 09 20 info@tecos.si www.tecos.si
© Copyright 2024