odgovori za prihodnost_splet.pdf
NOVA SLOVENIJA KRŠČANSKI DEMOKRATI ODGOVORI ZA PRIHODNOST USPEŠNA SLOVENIJA NIZKI DAVKI Socialna kapica Nižja obdavčitev dela ENOSTAVNI POSTOPKI Krajše umeščanje objektov v prostor Hitrejše črpanje evropskih sredstev Poenostavitev postopkov javnega naročanja Nižji DDV ODPRTO GOSPODARSTVO Privatizacija Reforma trga dela Povečanje plačilne discipline KRŠČANSKO DEMOKRATSKA EKONOMSKA POLITIKA SOCIALNO TRŽNO GOSPODARSTVO PRAVIČNOST 1 SVOBODA VARNOST 1. TEMELJNA IZHODIŠČA GOSPODARSKEGA PROGRAMA NSi 5 2. STANJE SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA 10 3. FILOZOFSKI OKVIR EKONOMSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 55 4. GOSPODARSKA POLITIKA KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 65 5. TEMELJI GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 69 6. APLIKACIJA EKONOMSKE POLITIKE NA NEKATERE SISTEME 91 7. AKCIJSKI NAČRT 2014 – 2018 98 2 KDO SMO Nova Slovenija – krščanski demokrati je demokratična politična stranka, ki želi povezovati vse državljanke in državljane Republike Slovenije (kjer koli živijo), ki sprejemajo demokracijo, krščanske vrednote, slovensko kulturo ter evropsko povezovanje in sodelovanje. V KAJ VERJAMEMO Verjamemo v ljudi, ki so dinamični, podjetni, nadarjeni, ustvarjalni, notranje motivirani. Ljudi, ki imajo bistre ideje in sledijo svojim sanjam. Verjamemo v ljudi, ki preizkušajo nove zamisli, tvegajo in se ne bojijo neuspeha. Ljudi, ki se poberejo in hodijo dalje, dokler ne prispejo na cilj. Ljudi, ki se učijo, rastejo in ustvarjajo. Verjamemo v poštene, iskrene, strpne in strokovne ljudi, ki so pripravljeni brez zavidanja in borbe za prestiž medsebojno sodelovati pri uresničevanju programa krščanske demokracije. KAJ ŽELIMO Želimo, da ljude postanejo uspešni. Želimo izboljšati kvaliteto življenja posameznikov in družin. Spodbujali bomo visoko stopnjo zaposlenosti, visoko stopnjo izobraževanja, usposabljanja in varovanja človekovega zdravja. Prizadevali si bomo za zmanjšanje tveganja revščine in socialne izključenosti. Verjamemo v zagotavljanje varnostne mreže za tiste, ki jo potrebujejo, in v nudenje enakih možnosti za uspeh vsem. Naš načrt za socialno tržno gospodarstvo zagotavlja podjetniško svobodo s padalom. Vsakdo ima možnost, da uspe, tistim, ki se spotaknejo, pa pomagamo, da se znova poberejo. Ljudje so naše gospodarstvo. Hočemo, da naša družinska podjetja, naša mala podjetja, naši inovatorji, izumitelji, umetniki, raziskovalci, znanstveniki in samozaposleni postanejo vzor mladim po vsej Sloveniji. Ustvarjali bomo okolje, v katerem lahko uspevajo podjetniki ter družinska podjetja, podjetništvo pa je nagrajeno. Želimo vzpodbujati slovensko narodno zavest skozi umetniško ustvarjalnost z bogatenjem kulturne raznolikosti v Evropski uniji. Kako bomo ustvarili nova delovna mesta t Znižali bomo davčno obremenitev. t Uveljavili bomo enostavnejše uradniške postopke. t Pritegnili bomo nove investicije. 3 1. TEMELJNA IZHODIŠČA GOSPODARSKEGA PROGRAMA NSi 4 Ljudje imajo temeljno pravico do svobodne izbire poklica, opravljanja ekonomske dejavnosti in lastnine. Naloga države je, da ustvari učinkovit pravni okvir, ki zagotavlja svobodno in pravično konkurenco, preprečuje izkoriščanje potrošnikov, gospodarski kriminal in korupcijo. Nova Slovenija stavi na socialno tržno gospodarstvo, ki v središče postavlja človeka. Socialno tržno gospodarstvo temelji na svobodni družbi oziroma na svobodni iniciativi. V socialnem tržnem gospodarstvu se država v življenje posameznika vključuje le tedaj, ko si posameznik sam ne more pomagati. Za delujoče socialno tržno gospodarstvo potrebujemo: 1. zasebno lastnino, 2. delujočo konkurenco, 3. pravno varnost. Ekonomska politika Nove Slovenije, krščanskih demokratov, temelji na socialnem tržnem gospodarstvu, v katerem svoboda, konkurenca, odgovornost in solidarnost sestavljajo celoto. Gre za preizkušeno povezavo načel svobodnega tržnega gospodarstva in prizadevanj socialne politike za dosego pravične družbe. 5 ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV Krščanskim demokratom visoki davki ne predstavljajo ekonomske politike, ki bi pripeljala do uravnoteženja državnega proračuna, ampak davčno dušenje podjetij, beg v sivo ekonomijo in uničevanje družinskih proračunov. Krščanski demokrati razumemo, da vsak evro, ki se z davki pobere od podjetij, zagotovo pomeni en evro delovnih mest in investicij manj. Vsak evro državnih investicij, financiran z evrom odvzetih davkov, ima nejasne in tvegane učinke. Prav zato trdimo, da se spremembe davčne politike ne bi smelo jemati tako zlahka in lahkomiselno. Zato smo krščanski demokrati fiskalni konservativci. Krščanski demokrati trdimo, da gospodarska politika najemanja dolga namesto izvajanja strukturnih reform vodi v dolgoročno revščino. Dolga ne želimo odplačevati z višjimi davki in tako prenašati varčevanja na davkoplačevalce, torej družine in podjetja, ampak to želimo narediti z višjimi davčnimi prihodki, ki so posledica nižjih davkov, ki bodo edini omogočili višjo gospodarsko aktivnost (zaposlovanje in investiranje), posledično pa bodo pripeljali do višje gospodarske rasti, in samo ta nam bo omogočila dolžniško razbremenitev. Krščanskim demokratom naglo višanje dolga ne predstavlja uspešne ekonomske politike, temveč razlog za zaskrbljenost glede prihodnosti naših otrok. ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO Sedanja javna uprava, kjer kakovost in produktivnost nista nagrajeni, kjer malomarnost in nedelo nista kaznovana, predstavlja coklo razvoja Slovenije. Krščanski demokrati bomo spremenili sedanjo javno upravo v učinkovit servis za državljane. Poenostavili bomo postopke in večjo težo prenesli na e-upravo. Uvedli bomo osebno odgovornost pri vodenju upravnih postopkov za vse javne uslužbence. ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA Krščanski demokrati zagovarjamo umik politike iz podjetij oziroma konec političnih intervencij v slovenskih podjetjih. Naloga politike je zagotavljanje stabilnosti institucionalnega okolja, znotraj katerega delujejo podjetja, ne pa vodenje podjetij, ki na trgu prodajajo dobrine in storitve komercialne narave. Krščanski demokrati tudi odklanjamo današnji mehanizem, ko zaradi političnih intervencij v podjetja volitve v Državni zbor Republike Slovenije pomenijo tudi volitve v uprave in nadzorne odbore podjetij. Trdimo, da je za poslovanje podjetij nesprejemljivo rušiti modele nadzora in upravljanja ob vsakokratnih volitvah. Ker slednjega ni mogoče doseči drugače, kot da se politika umakne iz podjetij, bo to naša politika. V dobro ekonomije in demokracije hkrati. 6 ZA VEČJO KONKURENČNOST Krščanski demokrati želimo takšne trge, ki so konkurenčni in zdravi, ki spodbujajo v ljudeh dobro ter ambicioznost. Ne želimo si ekonomske politike, ki bi z intervencijami ali pa institucionalnim molkom ustvarjala in podpirala monopole, dominantna podjetja ter kartele, ki odirajo potrošnike in zaradi svojega privilegiranega položaja (tega jim vzpostavlja politika) uničujejo vsa preostala podjetja, s tem pa tudi delovna mesta. PROTI DOGOVORNI EKONOMIJI Krščanski demokrati zavračamo korporativistično in centralnoplansko ekonomsko politiko. Za nas nobena banka ni pomembnejša od najmanjšega obrtnika v državi, naš nacionalni interes se ne izkazuje v podjetjih posebnega pomena, ampak v blaginji posameznikov, njihovi svobodi in delujoči pravni državi. Naša ekonomska politika ni takšna, da bi ukazovala, kaj naj ljudje počnejo v svojem življenju in kako naj to življenje živijo, naša ekonomska politika stremi k ustvarjanju takšnih pogojev, da lahko vsak državljan uresniči svoje ambicije, cilje in želje. Ekonomska politika krščanskih demokratov ne temelji na vizijah vplivnih interesnih skupin, ampak na hotenjih posameznikov, ki tvorijo državo. ZA SOCIANO VARNOST S KAKOVOSTNIMI ZAPOSLITVAMI Krščanski demokrati odklanjamo koncept socialne države, kjer je socialna pomoč v domeni politične manipulacije in tekme za politične točke na volitvah. Krščanski demokrati razumemo socialno državo kot varovalni mehanizem za vse tiste, ki so se po spletu okoliščin, na katere niso mogli vplivati, znašli na robu. Cilj našega koncepta socialne države ni ustvarjati od politike odvisnih prejemnikov socialne pomoči ali s političnimi intervencijami ohranjati delovna mesta, ki posamezniku omogočajo zgolj mizerno in človeka nedostojno životarjenje, naš cilj je odpiranje kakovostnih delovnih mest, ki bodo neodvisna od politične dobre volje (in političnih manipulacij) ter proračunskih sredstev. 7 ZA STRUKTURNE REFORME Krščanski demokrati zavračamo zdravstveni in pokojninski sistem, ki bi temeljila na mehanizmih finančne piramide. Ne želimo izvajati ekonomske politike, ki se igra z usodo in varnostjo upokojencev ter zdravjem državljanov. Ne želimo pristajati na politično igro zaslepljevanja in manipuliranja z javnostjo, češ da sta trenutni zdravstveni in pokojninski sistem vzdržna, če le vsake toliko izvedemo nekaj kozmetičnih sprememb. Krščanski demokrati hočemo spremembe v pokojninskem in zdravstvenem sistemu začeti izvajati takoj, in to takšne, da dobimo dolgoročna ter stabilna sistema, ki ne bosta odvisna od političnih intervencij. ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV Krščanski demokrati ekonomske politike ne želimo uporabljati kot orodja prisile in ne želimo ustvarjati nepregledne množice predpisov, zakonov ali vzpostavljati vseobsežnega birokratskega nadzora, s katerim bi spreminjali naravo posameznika. Državna uprava ne sme in ne more izhajati iz stališča, da je potrebno iskati napake posameznikov, ampak mora stati na poziciji, da mora omogočiti najboljši servis in poiskati najenostavnejše ter najučinkovitejše rešitve. ZA PRAVNO DRŽAVO Krščanski demokrati vidimo trg kot množico svobodnih posameznikov, ki po svoji volji vstopajo v interakcije, ki so zamejene in definirane s pravnim okvirom, ta pa ne nastane z ad-hoc političnimi intervencijami, ampak kot posledica evolucije neformalnih institucij v formalne. Pravni okvir je tisti, ki zagotavlja stabilno delovanje trga. V tem kontekstu naloga gospodarske politike ni vsiljevati svobodnim posameznikom, kako in po kakšni ceni naj trgujejo, ampak zagotavljati izvršljivost in legalnost njihovih dogovorov ter pogodb, s čimer se zavaruje integriteta posameznikov in institucij. ZA PRAVIČNOST, SVOBODO IN VARNOST Krščanski demokrati razumemo, da živimo v času, ko je beseda etika doživela razvrednotenje. Vendar za razliko od ostalih političnih strank etike ne bomo oglaševali, se z njo postavljali v javnem prostoru, ampak bomo s pomočjo naše gospodarske politike naredili vse, da bo ta beseda spet dobila pomen, ki ga je v tej državi že imela. 8 2. STANJE SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA 9 ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA Geografsko, politično in zgodovinsko spada slovensko ozemlje v Srednjo Evropo. Slovenske dežele so bile stoletja vključene v avstro-ogrsko monarhijo, vendar le na njenem obrobju, nikoli v samem središču dogajanja in razvoja. Vendar kljub temu ugotavljamo, da v primerjavi z nemško ali češko govorečimi deželami nismo pretirano zaostajali, celo več, zaostanek smo postopoma zmanjševali. Podatki za leto 1910 kažejo, da so tedaj slovenske dežele dosegale že 80 % razvitosti Italije, 97 % razvitosti Španije ali 116 % razvitosti Grčije. Podatki za leto 1913 kažejo, da je razvitost slovenskih dežel v primerjavi s povprečjem Avstro-Ogrske dosegala naslednje stopnje: Kranjska 77 %, Štajerska 91 % in Primorje celo 92 %. Slovenija/Dravska banovina se je po prvi svetovni vojni intenzivno razvijala in se industrializirala. Raven plač je skoraj dosegla povprečje Avstro-ogrske. Takoj po drugi svetovni vojni je razvitost Slovenije dosegala 74 % razvitosti Avstrije, 80 % razvitosti Italije, vendar je v času socializma Slovenija začela nazadovati. Leta 1986 smo dosegali le še 47 % razvitosti Avstrije in 55 % Italije. Slovenski gospodarski razvoj je v času socializma zaostajal za rastjo sosednjih demokratičnih držav. Pogoji gospodarjenja niso bili ustrezni, gospodarstvo in družbeni sistem sta bila neučinkovita, saj nista spodbujala ustvarjalnosti, podjetniškega duha. Politika prerazdeljevanja je ohromila tako osebno odgovornost kot ustvarjalnost. Osebna in podjetniška svoboda pa sta pogoja za uspešno gospodarstvo. Z osamosvojitvijo Slovenije se je spremenil politični kot tudi gospodarski sistem, vendar so ostanki dogovorne socialistične ekonomije ostali. Država je še vedno obdržala izjemno velik del gospodarstva v svoji lasti, zlasti finančni sektor. Gradualistična politika ter politika nacionalnega interesa sta preprečevala nujne reforme. Posledica tega je, da je Slovenija začela izgubljati prednost celo pred nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi je imela pred osamosvojitvijo veliko prednost. Verjamemo, da smo Slovenci ob normalnih in konkurenčnih pogojih davčnih obremenitev, z racionalno potrošnjo države spet sposobni dohiteti razvitejši svet in se uvrstiti med najbolj razvite evropske države. 10 PREGLED STANJA IN RAZMER V SLOVENSKEM GOSPODARSTVU BDP in gospodarska rast Kontekstualizacijo slovenske ekonomske politike lahko opravimo s pomočjo spodnjega grafa, ki kaže zgodovinsko krivuljo razvoja evropskih držav (tabela je vzeta iz poročila UMAR o razvoju, 2013). Tabela: BDP na prebivalca v standardih kupne moči, indeksi obsega, EU-27=100 EU-15 Avstrija Belgija Bolgarija Ciper Češka Danska Estonija Finska Francija Grčija Irska Italija Latvija Litva* Luksemburg Malta Madžarska Nemčija Nizozemska Poljska Portugalska Romunija Slovaška Slovenija Španija Švedska Združeno Kraljestvo 1995 2000 2005 2008 2009 2010 2011 116 134 128 32 87 76 131 36 107 116 84 103 121 31 35 222 86 51 128 123 43 77 33 47 74 91 125 114 115 132 126 28 88 71 132 45 117 115 84 132 118 36 40 244 85 54 118 134 48 81 26 50 80 97 128 119 113 125 120 37 93 79 123 61 114 110 91 144 105 50 53 254 78 63 116 131 51 79 35 60 87 102 122 123 111 124 116 43 99 81 125 69 119 107 93 132 104 58 61 263 79 64 116 134 56 78 47 73 91 104 124 113 110 125 118 44 100 83 123 63 114 109 94 130 104 54 55 255 83 65 115 132 61 80 47 73 87 103 120 111 110 127 119 44 97 80 128 63 113 108 87 129 101 54 57 267 85 65 119 131 63 80 47 73 84 99 124 111 110 129 119 46 94 80 125 67 114 108 79 129 100 58 66 271 85 66 121 131 64 77 49 73 84 98 127 109 * podatki o prebivalstvu za Litvo so za leto 2011 preračunani na podlagi popisa v letu 2011, zato zaradi tega preloma časovne vrste, preračuni na prebivalca za leto 2011 niso popolnoma primerljivi s prejšnjimi leti. Vir: Eurostat Portal Page - Purchasing Power Parties, 2012 Tabela prikazuje slovensko konvergenco k skupinam držav EU15 in EU27 (kjer je EU27 izhodišče primerjave). Slovenska konvergenca k obema skupinama držav 11 je bila relativno močna vse do leta 2008, ko je prišlo do gospodarske krize in se je Slovenija začela soočati s krčenjem BDP, znotraj tega pa predvsem potrošnje in zasebnih investicij, kar so spremljali naraščanje brezposelnosti, upadanje podjetniške aktivnosti in naraščanje dolga države. Od tega leta dalje prihaja do divergence, ki je na kratki rok prisotna tudi v drugih državah, vendar, sodeč po podatkih iz tabele, ta divergenca v Sloveniji še kar traja, za razliko od drugih držav. Še več, očitno je, da nas bodo zelo kmalu po tem kriteriju razvitosti prehitele nekatere države, ki so od padca socializma tradicionalno zaostajale za nami, denimo Češka. Ti podatki lahko predpostavljajo samo dvoje: prvič, nekaj je bilo v temelju narobe s strukturo slovenskega gospodarstva, saj se proces divergence zaustavlja bistveno počasneje kot v primerljivih in ciljnih državah, in drugič, nekaj je narobe s slovensko ekonomsko politiko. O problemih s strukturo slovenskega gospodarstva lahko govorimo zaradi težav, do katerih je prišlo v državno dirigiranemu bančnemu sektorju. Najprej v investicijskem in prevzemnem balonu, ki so ga napolnile državne banke - te ob slepoti regulatorjev niso dodeljevale posojil po finančnih, ampak po političnih kriterijih; drugič zaradi državne lastnine v najpomembnejšem delu slovenskega gospodarstva, ki je preko političnega upravljanja z lastnino povzročila celo vrsto popačitev na trgu (vezave dobršnega dela gospodarstva, ki se je skupaj s paradržavnimi podjetji sesedlo, vertikalne in horizontalne koncentracije, kartelni dogovori in druge motnje na trgu); tretjič zaradi vztrajanja ekonomske politike, da je za namene političnega upravljanja državnega proračuna potrebno izvršiti maksimalen davčni pritisk na posameznike in podjetja, s čimer se je preprečilo nastanek večjega števila delovnih mest in investicijske aktivnosti, črpane iz dobička podjetij; in četrtič, ker administrativni okvir in pravna država ne omogočata normalnega poslovnega okolja podjetij. Drugi sklop problemov izvira iz ekonomske politike, ki temelji na družbenem eksperimentiranju in socialnem inženiringu. Od 2008 do 2012 smo imeli priložnost spremljati ad hoc sprejete in uveljavljene ukrepe ekonomske politike. Dokapitalizacijo državnih bank namesto njihove prodaje, povečevanje davčnih obremenitev namesto njihovega zmanjševanja, onemogočanje sprejetja kakršnega koli mehanizma, ki bi javno upravo in velike podsisteme (zdravstvo, pokojninski sistem, izobraževalni sistem) usmeril v stroškovno učinkovitost ter produktivnost in zrušil mentaliteto, da je ključen tisti, ki povprašuje (uporablja javne storitve) in ne tisti, ki jih ponuja. V nobenem trenutku se ekonomska politika ni usmerila k sproščanju ekonomije v smeri zmanjšanja brezposelnosti preko nastajanja novih delovnih mest in podjetij, do česar bi lahko prišlo z zmanjševanjem pritiskov na vse tržne udeležence. Ko je ekonomski politiki zmanjkalo finančnih sredstev za financiranje družbenih eksperimentov, se je začela velika igra najemanja posojil. S tem je politika priznala, da se je v družbenem eksperimentiranju izčrpala, da čaka na trenutek, ko se bo stanje v ekonomiji popravilo samo od sebe (ne da bi umaknila nadzor nad ekonomijo ali si jo nehala podrejati), dotlej pa bo financirala vse zrušene elemente gospodarstva z najemanjem dolga. 12 Spodnja grafa prikazujeta dejstvo, da so razkrinkana pričakovanja slovenske politike in ekonomske politike neupravičena. Potential versus actual growth 8% 6% 4% 2% 0% -2 % -4 % -6 % -8 % Actual Potential 2001 2002 2003 3004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2013 2014 Vir: Country Report 2014, IMF Potencialna gospodarska rast pomeni največji obseg proizvodnje, ki bi ga lahko dosegli z vsemi razpoložljivimi tvorci dela in razpoložljivo tehnologijo. Drastični upad gospodarske rasti v letu 2009 je posledica nevzdržne gospodarske rasti v letih pred tem. Dokapitalizacije podjetij in bank niso zaustavile niti ublažile upadanja gospodarske rasti. GDP has been contracting since 2011 despite positive net foreign demand... Contributions to GDP Growth 12 8 4 0 GDP growth Net foreign demand Gross investment Gov’t consumption Private consumption -4 -8 2004 2006 2008 2010 2012 2013 Vir: Country Report 2014, IMF V obdobju pred krizo so rast bruto domačega proizvoda gnale predvsem investicije in zasebna potrošnja. Z nastopom krize vladi kljub neverjetnim fiskalnim naporom ni uspelo preobrniti trenda krčenja gospodarstva. Investicije so tako z nastopom krize v letu 2009 strmo upadle, bruto domači proizvod pa je začelo znatneje poganjati tuje povpraševanje. Prvi napori vlade pri varčevanju so opazne šele v letu 2013. 13 Jasno je razviden negativni trend potencialne gospodarske rasti. To ne more biti presenetljivo, saj je očitno, da je krčenje potrošnje in vlaganj pripeljalo do podizkoriščenosti kapacitet slovenskega gospodarstva. S tem prikazom lahko tudi grafično razložimo razloge za divergenco, ki smo jo pojasnili zgoraj. Negativni trendi, ki se po naravi stvari morajo preliti v dolgoročno zaostajanje za ciljnimi skupinami držav EU, se bodo morali izraziti tudi v nadaljnji šibki investicijski aktivnosti in zelo počasnem zmanjševanju brezposelnosti. Če to pospremimo še z uvajanjem novih davčnih obremenitev (davek na nepremičnine in dvig višje stopnje davka na dodano vrednost – DDV) potem ostane le malo manevrskega prostora, da bi ohranili nespremenjeno ekonomsko politiko, oziroma da bi nadaljevali ekonomsko politiko nespremenjenega, ki jo financiramo z zadolževanjem. Če ne bo prišlo do konkretnih sprememb, ki bi spremenile strukturo gospodarstva v smer odpiranja trgov, kar lahko edino povzroči povečanje podjetniške aktivnosti in zmanjševanje brezposelnosti, potem v najboljšem primeru hodimo po poti daljše ekonomske stagnacije. Komponenti, ki sta najbolj prispevali h krčenju gospodarske rasti od leta 2008 dalje, sta zasebna vlaganja in zasebna potrošnja. Oboje razkriva dejstvo, da so podjetniški sektor in posamezniki v precejšnjih težavah, in to že od takrat, ko še ni prišlo do povečanja davčnih obremenitev. Še več, iz zadnjih dveh grafov je razvidno, da injekciji dveh milijard evrov v podjetniški sektor in socialne transferje v času vlade Boruta Pahorja sploh nista učinkovali. Podjetniška aktivnost se ni povečala, število brezposelnih se ni zmanjšalo, zasebna potrošnja se ni povečala, kar v realnosti pomeni, da je keynesijanska gospodarska politika doživela polom. Če k temu dodamo še povečevanje dolga države, ki se ga uporablja za vzdrževanje socialnega miru, se je skozi slovensko gospodarstvo, v smislu dolgoročnega potenciala za rast, v samo nekaj letih pretočilo precej milijard evrov sredstev, ki so ostala neopažena. Četudi neto tuje povpraševanje v času, ko se gospodarska rast v največjih trgovinskih partneric Slovenije povečuje, premakne trend slovenske gospodarske rasti v pozitivno smer, to ne pomeni, da se je spremenila struktura slovenskega gospodarstva, oziroma da bi bile dolgoročne perspektive domače ekonomije kaj boljše. 14 Javne finance in dolg Kakšne so posledice trenutne ekonomske politike zadolževanja z vidika fiskalnih učinkov? Spodnja grafa prikazujeta pogoje zadolževanja slovenske vlade na mednarodnih finančnih trgih. Razvidno je, da je cena zadolževanja bistveno višja kot v državah članicah, ki imajo zgodovinske težave z nestabilno ekonomsko strukturo in s slabo delujočim institucionalnim okvirjem. To je presenetljivo, kajti Slovenija je v dveh desetletjih poskusa z neko različico tržnega gospodarstva uspela razviti višje mednarodno finančno tveganje kot dve državi, ki v svoji tržni evolucijski poti nosita štiridesetletno zgodovino tržnih deformacij. 10-year Govermment Bond YIelds 1/ (yield-to-Maturity, Percent) 8.5 Slovenija Španija Italija 7.5 6.5 5.5 4.5 3.5 01/02/12 05/24/12 10/14/12 03/07/13 07/28/13 12/19/13 Vir: Country Report 2014, IMF Zahtevani donos na 10–letne državne obveznice se je do nastopa trenutne vlade leve koalicije (od leta 2013 dalje, op. p.) vselej gibal v sorazmerju z zahtevanim donosom na španske in italijanske državne obveznice, z njenim nastopom pa je zaupanje trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade upadlo, oziroma se je v primerjavi z zaupanjem v ekonomsko politiko Španije in Italije precej poslabšalo. Slovenia 10-year Government Bond Spread vs. Germany 1/ (Basis Points) 700 600 500 400 300 200 100 0 01/01/11 09/28/11 Vir: Country Report 2014, IMF 15 06/25/12 03/23/13 12/19/13 Zahtevan donos na 10–letne slovenske državne obveznice v primerjavi z donosom na enake nemške obveznice (razpon med njima). Ker tveganje izhaja iz zaupanja tako v valuto kot v ekonomsko politiko vlade posamezne države, Slovenija in Nemčija pa uporabljata isto valuto, graf prikazuje gibanje razlike v zaupanju trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade v primerjavi z zaupanjem trgov v ekonomsko politiko nemške vlade. Zahtevani donos na 10–letne slovenske državne obveznice se je ves čas gibal med petimi in sedmimi odstotki. Cena zadolževanja slovenske vlade je pod raven petih % upadla šele potem, ko se je uspešno zadolžila za reševanje bank. Posebno zanimiv je graf, ki prikazuje tako imenovani »spread« (razliko) med obrestnimi merami za nemške obveznice (ki so blizu sistemskega tveganja EU) in slovenskimi obveznicami. To podaja neposredni odgovor, kako tvegana je slovenska ekonomija. To tveganje ne izhajaja od drugod kot iz slovenske ekonomske politike oziroma politike, ki jo definira. Slovenska politika zadolževanja bo kmalu postala nevzdržna, saj obrestne mere presegajo gospodarsko rast, s čimer bo delež dolga v BDP vse večji, tveganje pa bo naraščalo. Drugače pa tudi ne more biti, saj se javnofinančna konsolidacija opira zgolj na povečevanje proračunskih prihodkov iz naslova uvajanja novih ali zviševanja že obstoječih davkov. Če gospodarska politika ne bo vpeljala ukrepov za povečanje podjetniške aktivnosti, je jasno, da se bodo davčni prihodki še krčili, sredstev bo še manj in potreba po zadolževanju se bo le še povečevala. Ker je glede na vse zgoraj opisano jasno, da keynesijanska politika velikih državnih izdatkov in državne potrošnje ni učinkovala ter ni spremenila trenda potencialne gospodarske rasti (ni premika v fazo gospodarske ekspanzije), je potrebno razmisliti v smeri drugačne ekonomske politike. V prvi vrsti takšne, ki ni sredstvo za zadovoljevanje političnih ciljev koalicijskih strank in interesnih skupin, ampak je pot povečevanja investicij in zmanjševanja brezposelnosti. Za dvomljivce naj dodamo, da je bil eden izmed tipičnih keynesijanskih projektov gradnja avtocestnega križa, ta se je (poleg kartelnega dogovarjanja) sprevrgla v neselektivno investiranje v izgradnjo in trgovanje z nepremičninami, ki se je na koncu iztekla s klasičnim pokom balončka. Posledici sta bili skorajda popolno sesutje gradbeništva in nepremičninskega sektorja ter ogromna izguba delovnih mest (ki pa je nismo čutili v polni razsežnosti, saj je bil velik delež zaposlenih v gradbeništvu tujcev, kar je prizadelo tudi gospodarstva tretjih, po pravilu manj razvitih držav). Tudi če ignoriramo totalitarno naravo tovrstnih ukrepov, takšni eksperimenti zagotovo ne morejo biti del reševanja strukturnih težav slovenskega gospodarstva, saj so strukturne probleme dejansko povzročili. Javnofinančni primanjkljaj sektorja ožja država znaša brez stroška sanacije bank za leto 2013 4,3 % bruto domačega proizvoda (BDP). Javni dolg, ki je ob koncu leta 2012 znašal 55 % BDP oziroma 19,2 milijard evrov, skokovito narašča in je ob koncu leta 2013 znašal že 21,9 milijard evrov. V začetku aprila 2014 je po podatkih ministrstva za finance dolg države dosegel že 25,6 milijarde evrov oziroma 72,6 % BDP. 16 Ceno zadolževanja vlade (obrestne mere) je v preteklem letu dvigala predvsem zaskrbljenost zaradi pešanja gospodarstva in bank ter porasta javnofinančnega primanjkljaja in javnofinančnih obveznosti. Na podlagi pregleda stanja premoženja bank in stresnih testov za ugotavljanje vzdržnosti bank ob nenadnih poslabšanjih makroekonomskih razmer je vlada odobrila dokapitalizacijo državnih bank, s čimer je tudi umirila ceno zadolževanja države. Ni pa tudi zanemarljivo, da se je v evro območju, kamor seveda spada tudi Slovenija, znižalo sistemsko tveganje. Primanjklkaj sektorja država v letih 2000-2013 (v % BDP) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 0,0 0,0 -1,0 -1,5 -2,0 -2,4 -3,0 -4,0 -3,7 -2,7 -2,3 -1,4 -1,9 -3,8 -4,0 -5,0 -6,0 -6,3 -7,0 -5,9 -5,7 -6,3 Vir: Ministrstvo za finance Javnofinančni primanjkljaj sektorja države, ki ob dokapitalizacijah predstavlja največji pritisk na vzdržnost javnih financ, je z nastopom gospodarske krize eksplodiral in se ne umirja. Še več, vlada se je v letu 2013 oddaljila od konsolidacije oziroma uravnoteženja javnih financ. Debt-to-GDP Ratio, 2001-2018 2/ (Percent of 90 80 70 60 Forecast 50 40 30 20 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 Vir: Country Report 2014, IMF Javnofinančni dolg je v letu 2012 dosegel vrednost 55 % BDP, v letu 2013 pa se je približal 75 % BDP. 17 O davkih in davčnih spremembah Skupen obdavčljiv dohodek 1.003.104 zavezancev za plačilo davka na dohodek je v letu 2012 znašal 16,95 milijarde evrov, od tega je bilo odvedene za 1,90 milijarde evrov dohodnine. Državni proračun je iz naslova dohodnin v tem letu pridobil 929.772.095 evrov oziroma 11,79 % vseh prihodkov (razliko do celotne vrednosti pa občine), tako da so le-te tretji največji vir prihodkov državnega proračuna, takoj za DDV in trošarinami. V letu 2012 je bilo v prvem razredu za odmero davka na dohodek, ki plača 16-odstotno dohodnino, 579.728 zavezancev oziroma 57,79 % vseh zavezancev, ki so skupno vplačali 10,71 % vse plačane dohodnine oziroma 203,25 milijona evrov. V drugem, 27-odstotnem razredu je bilo 275.128 zavezancev za plačilo dohodnine kar predstavlja 27,43 % vseh zavezancev, skupno pa so vplačali 28,04 % vseh vplačanih dohodnin oziroma 532,34 milijona evrov. V najvišjem, tretjem, 41-odstotnem razredu pa je bilo leta 2012 le 148.248 zavezancev za plačilo dohodnine oziroma 14,78 % vseh zavezancev, ki so skupno prispevali kar 61,25 % vseh dohodnin oziroma 1,16 milijarde evrov. Tako 14,78 % zavezancev za plačilo dohodnine v tretjem razredu prispeva 61,25 % vse dohodnine. Ali drugače: 57,79 % zavezancev iz prvega razreda za odmero davka na dohodek vplača le 10,71 % vse vplačane dohodnine. To je posledica močno progresivne davčne stopnje za odmero davka na dohodek fizičnih oseb in pomeni, da je Slovenija nepravično in destimulativno okolje, ki je bolj primerno za delovna mesta, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost in kjer so posledično nizki dohodki, ter destimulativna za delovna mesta, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, saj je davek močno progresiven. Davčno najbolj kaznuje ravno najuspešnejše. Število davčnih zavezancev glede na razred za odmero davka na dohodek in količino pobrane dohodnine, leto 2012 Vir: DURS 18 57,79 203.254.455 10,71 27,43 532.343.955 28,04 148.248 14,78 1.162.951.840 61,25 1.003.104 100,00 1.898.550.250 100,00 7.841 16 579.728 7.841 15.681 27 275.128 41 3. razred 15.681 Seštevek Delež celotne dohodnine, ki jo vplačajo Do 1. razred 2. razred Delež vseh zavezancev Davčna Število vseh Delež vseh stopnja zavezancev zavezancev Od Število zavezancev za odmero davka na dohodek in količina sredstev, ki jih vplačajo glede na plačilni razred 1.400.000.000 Vplačajo skupno Število vseh zavezancev 1.200.000.000 1.000.000.000 800.000.000 600.000.000 400.000.000 200.000.000 1. razred 2. razred 3. razred Vir: DURS Delež zavezancev za odmero davka na dohodek glede na palčilni razred in delež celotne dohodnine, ki jih plačajo Delež vseh zavezancev Delež celotne dohodnine, ki jo vplačajo 70,00 60,00 50,00 40,00 30,00 20,00 10,00 0,00 1. razred 2. razred 3. razred Vir: DURS V zvezi s tem je zanimivo dejstvo, da slovenska ekonomska politika nekoga, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače (ta se giblje med 960 in 980 evrov neto v zadnjih nekaj letih) obravnava kot del najbogatejšega prebivalstva in ga uvrsti v najvišji davčni razred. To seveda kaže na razumevanje davčne politike kot elementa prisilnega izenačevanja vseh konic s povprečjem in zavira mobilnost po dohodkovnih razredih. Ta nesmisel je sicer odpravljen, vendar tako, da je bil uveljavljen še 50-odstotni davčni razred, ne pa tako, da bi se davki znižali ali pa bi se dvignila meja absolutnega dohodka za vstop v tretji, najvišji davčni razred. 19 Davčne bremenitve na delo in potrošnjo v državah EU Davki na potrošnjo in delo kot delež BDP 68 66 64 62 60 58 56 Latvija Slovaška Romania Malta Madžarska Slovenia Litva Fransija Malta Lithuania Slovenija Poland Češka Estonija United Kingdom Slovakia Bolgarija Latvia Švica Romunija Švedska Srbija Portugal Moški Vir: Eurosat Španija Poljska Portugalska Nemčija Ciper Finska Belgija Hrvaška Avstrija Albanija Nizozemska Irska Italija Danska Norveška Grčija Islandija 54 Ženske Davki na potrošnjo in delo kot delež vseh davščin Vir: Eurosat Hungarz Greece Bulgaria Ireland Sweden Spain Estonia Netherlands Norwaz Luxemburg Italz Finland Germanz Czprus Cyech Republic Denmark European Union France Euro Ares Austria Belgiium 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov) Davki na delo (odstotek vseh davkov) Zgornji graf prikazuje količino pobranih davščin iz naslova dela in potrošnje kot delež BDP, spodnji graf pa, kolikšen delež davki na potrošnjo in delo predstavljajo znotraj vseh pobranih davščin v državi. 20 Iz grafov je razvidno, da je Slovenija izjema v tem, da se na obeh grafih edina pojavi visoko na desni strani. Na zgornjem grafu so više od Slovenije Danska, Švedska, Finska, Avstrija, Belgija in Francija. Na spodnjem grafu pa so te države prav na dnu. Če primerjamo najvišje uvrščene države na zgornjem grafu in jih primerjamo s spodnjim, opazimo enako – države ki so na vrhu na desnem grafu, so na dnu na levem grafu. Iz grafov torej sledi, da Slovenija v primerjavi z evropskimi državami znaten, nadpovprečen delež vseh davščin pobere iz naslova davkov na delo ter potrošnjo, pri čemer te davščine predstavljajo znatno večji obseg vseh pobranih davščin kot v primerljivih evropskih državah. To jasno kaže, da je količina davščin, ki jih pobere Slovenija iz naslova dela in potrošnje, merjena z deležem BDP, precej visoka, ob tem pa, da davki s teh dveh področij predstavljajo ogromen delež vseh davščin. To pomeni, da Slovenija nesorazmerno bolj obdavčuje prav na področjih dela in potrošnje. Takšno stanje najbolj občutijo mladi, saj je najbolj obdavčeno tisto, kar se ustvarja in troši sproti, mladi pa drugega nimajo. Podatek o nadpovprečni obremenitvi dela in potrošnje je prav tako zaskrbljujoč s stališča gospodarskega okrevanja. Visoka bremena na potrošnji pomenijo, da bo potrošnje manj, ker so realne cene zaradi visokih davčnih bremen višje, razpoložljivi prihodki pa enaki. S tem bo prodanega manj, tako bo pobranega davka manj. Prav tako bo manj ostalo za morebitne investicije. Podobno je pri visokih davčnih obremenitvah dela. (Primer: Če mizar za izdelavo mize, ki stane 100 €, potrebuje za 30 € materiala, za 30 € dela, 30 € pa mora plačati davščin, mu od posla ostane 10 €. Če se davek dvigne za 10 € ali več, se ta posel več ne izide zgolj zaradi davkov.) Davki na delo (odstotek vseh davkov) 60 50 40 30 20 10 21 United Kingdom Spain Sweden Slovakia Slovenia Romania Poland Portugal Netherlands Malta Norwaz Lithuania Luxemburg Italz Latvia Ireland Greece Hungarz France Germanz Finland European Union Estonia Euro Area Denmark Czprus Vir: Eurosat Cyech Republic Bulgaria Austria Belgium 0 22 Spain Lithuania Slovakia France Romania Iceland Belgium Portugal Germany Euro Area Czech Republic Norway European Union European Union Luxmburg Latvia Austria Sweden Ireland Poland Hungary United Kingdom Cyprus Estonia Bulgaria Greece Malta Italy Finland Croatia Netherlands Slovenia Denmark Bulgaria Romania Lithuania Estonia Malta Hungary Poland Greece Latvia Slovenia Slovakia Portugal Cyprus Ireland United Kingdom Czech Republic Finland Denmark Netherlands european Union Sweden Germanz Austria Euro Area Luxemburg Spain Norway Italy France Belgium Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov) 60 50 40 30 20 10 0 Vir: Eurosat Slovenija več kot 90 % vseh davščin pobere iz naslova dela in potrošnje. Okoljski davek Celoten okoljski davek (Kot odstotek BDP) 4,5 4,0 3,5 3,0 2,5 2,0 1,5 1,0 0,5 0,0 Vir: Eurosat Slovenija sodi med države, ki večji delež davščin pobere iz naslova potrošnje in dela. Z okoljskim davkom Slovenija pobere malo manj kot 4 % BDP, s čimer se med državami članicami Evropske unije uvršča na drugo mesto po višini davščin iz tega naslova. Davki na dobiček in premoženje Davki na dobiček in premoženje Lithuania Bulgaria Slovakia Croatia Romania Estonia Hungary Czech Republic Poland Latvia Slovenia Portugal Greece Spain Netherlands Cyprus Germany France Euro Area Euro Area Euro Area Ireland EU (28Countries) EU (27Countries) Austria Malta Switzerland Luxembourg United Kingdom Italy Finland Belgium Iceland Sweden Norway Denmark 35 30 25 20 15 10 5 0 Vir: Eurosat Slovenija je že nekajkrat skušala uvesti davek na premoženje, a učinkovitega sistema pobiranja davka iz tega naslova kljub naporom politike ni dobila. Tako se Slovenija uvršča med države z nižjo obremenitvijo premoženja. Davek na potrošnjo DDV 30 25 20 15 10 5 Hungary Croatia Sweden Finland Denmark Romania Poland Portugal Ireland Greece Italy Slovenia Lithuania Netherlands Spain Latvia Belgium Czech Republic Slovakia France Austria Estonia Cyprus United Kingdom Vir: Eurosat Bulgaria Malta Germany Luxemburg 0 V zgornjem grafu je prikazana primerjava zgornje meje davka na dodano vrednost. Slovenija je to zgornjo mejo povišala nedavno in s tem padla v zgornjo polovico držav z najvišjo zgornjo mejo davka na potrošnjo. 23 Davki na potrošnjo (odstotek BDP) Hungary Denmark Finland Bulgaria Slovenia Malta Estonia Sweden Poland Cyprus Greece Romania Portugal Austria United Kingdom Lithuania Netherlands European Union France Czech Republic Norway Italy Vir: Eurosat Germany (Until 1990) Euro Area Latvia Belgium Slovakia Luxemburg Spain Ireland 16 14 12 10 8 6 4 2 0 Davki na DELO (odstotek BDP) 30 25 20 15 10 5 Sweden Denmark Austria Belgium France Finland Italy Netherlands European Area Slovenia European Union Hungary Czech Republic Norway Spain Estonia Luxembourg United Kingdom Latvia Portugal Lithuania Cyprus Slovakia Poland Germany (Until 1990) Vir: Eurosat Ireland Malta Greece Bulgaria Romania 0 Zadnja grafa prikazujeta absurdnost celotne situacije - v ekonomiji, kjer je naraščanje brezposelnosti izjemno hitro (in dolgotrajna brezposelnost vse večja), so davki na delo (normalizirani z BDP) neverjetno visoki in očitno instrument ekonomske politike za zagotavljanje socialnega miru, kar je ravno nasprotno od tega, kar bi pričakovali: da se davčna obremenitev dela zmanjša in posledično omogoči zmanjševanje brezposelnosti. Podobno nenormalno visok (v relativnem oziru glede na primerjane države) je davek na potrošnjo (spet normaliziran z BDP), pa čeprav je potrošnja zadnjih nekaj let stisnjena okoli ničelne stopnje rasti in posledično ne more prispevati skorajda ničesar h gospodarski rasti. 24 Vsi prikazani grafi in podatki kažejo, da je Slovenija davčno zelo obremenjena država in da je bilo glavno geslo slovenske ekonomske politike povečevanje proračunskih prihodkov preko povečevanja davčnih obremenitev, ne pa kakšno resno prestrukturiranje odhodkovne strani proračuna. Znotraj takšnega konteksta ekonomske politike je nemogoče pričakovati višanje potrošnje, zasebnih investicij in posledično gospodarsko rast. Poleg tega je jasno, da bodo te obremenitve za podjetja in gospodinjstva ostale, ker je, vsaj v Sloveniji, tradicionalno bistveno laže davke povišati kot pa znižati. Razpadanje finančnega in bančnega sistema V tem podpoglavju bomo pokazali, kako je gospodarska politika poglobila težave v finančnem in bančnem sektorju. Oglejmo si najprej nekaj grafičnih prikazov. Premoženje bank se je v letu 2012 zmanjšalo za 6,3 %, v letu 2013 pa še za nadaljnjih 11,1 %. Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj obvladujejo 42 % premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg poslovanja. Upad je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja (depoziti) kot pri kreditiranju ne-bančnega sektorja (krediti gospodinjstvom in podjetjem). Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v upadanju celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega poslovanja niso zaustavile. Pri tem sta dve zasebni banki, Probanka in Factor banka, katerih poslovanje je Banka Slovenije ustavila, obvladovali 4,5 % premoženja vseh bank. Tri največje državne banke je vlada tudi dokapitalizirala s 3 milijardami evrov. Market Share of the Three Largest Banks (Percent) 58 Total assets Loans to non-banking sector Liabillities to non-banking sector 56 54 52 50 48 46 44 42 2008 2009 2010 2011 2012 Vir: Banka Slovenije, country report 2014, IMF Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj obvladujejo 42 % premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg poslovanja. Upad je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja kot pri kreditiranju ne-bančnega sektorja. Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v 25 upadanju celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega poslovanja niso zaustavile. Skupne dokapitalizacije in transferji podjetjem v državni lasti so tako od leta 1999 dalje presegle 5,36 milijarde evrov. Največji delež dokapitalizacij se je seveda zgodil v zadnjih letih, deležne so jih bile v večini državne banke. Odhodke iz proračuna za namen dokapitalizacij in drugih transferjev kapitala po četrtletjih od leta 1999 lahko vidimo na spodnjem grafu. Dokapitalizacije podjetij in bank v lasti države (strošek proračuna v milijonih evrov)) 3500 3000 2500 2000 1500 1000 500 2013Q1 2012Q1 2011Q1 2010Q1 2009Q1 2008Q1 2007Q1 2006Q1 2005Q1 2004Q1 2003Q1 2002Q1 2001Q1 2000Q1 1999Q1 0 Vir: Temeljni agregati sektorja država, mio EUR, Slovenija, četrtletno, statistični urad Republike Slovenije Po podatkih o kapitalski ustreznosti Tier 1 (gre za klasifikacijo najbolj kakovostnega kapitala v bankah) lahko sklepamo, da je bil slovenski bančni sistem na robu vzdržnosti oziroma, da je tako slab, da je nujno potreboval masivno dokapitalizacijo ali pa sanacijo. Če bo politika vztrajala, da bo še naprej upravljala z bankami, oziroma da privatizacija ne pride v poštev, bodo potrebne nove zadolžitve (kar se po stresnih testih, pregledih kakovosti terjatev in prenosom slabih terjetev na DUTB že dogaja) in zgodil se bo nov pritisk na gospodarstvo. Banking System Tier 1 Capital Ratios (June 2010; percent) Portugal Slovenia Ireland Italy Spain United Kingdom Germany France Greece Austria Netherlands United States Belgium 6 8 10 Vir: EU Consolidated Banking Data; and FDIC; Country Report 2014, IMF 26 12 14 Po dokapitalizacijah in prenosu slabih terjatev na DUTB se je (oz. se bo) kapitalska ustreznost izboljšala, vendar to ne spremeni načina poslovanja državnih bank in ni zagotovilo, da takšni nezavarovani, prijateljski, politični krediti znova ne bodo postali standard. Na spodnjem grafu lahko vidimo gibanje kapitala bank (in širše kapitalske ustreznosti) skozi čas in napoved za naslednji dve leti. Kapital in količnik kapitalske ustreznosti Kapital za namen kapitalske ustreznosti_K Količnik kapitalske ustreznosti 5.000 mio EUR 17,00 % 16,00 % 15,00 % 14,00 % 13,00 % 4.000 mio EUR 12,00 % 11,00 % 10,00 % 9,00 % 3.000 mio EUR 8,00 % 2008 2009 2010 2011 2012 2013 Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije Tudi kvaliteta aktive bank v Sloveniji se močno razlikuje – banke v državni lasti so v povprečju dajale veliko slabše kredite (podjetjem, ki so bolj tvegana in niso ali ne bodo vrnila teh kreditov) kot pa banke v lasti tujcev. Na spodnjem grafu vidimo, da je delež slabih kreditov (tistih, ki z odplačilom zamujajo vsaj 90 dni), največji med majhnimi in velikimi domačimi bankami (ki so pretežno v državni lasti), medtem ko je delež slabih kreditov med bankami v tuji lasti nekajkrat manjši. Delež slabih terjatev v Slovenskih bankah Majhne domače banke Banke v večinski tuji lasti Velike domače banke Skupaj 25 20 15 10 5 0 2008 2009 2010 2011 Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije 27 2012 2013 Kaj so glavni razlogi za takšne težave v bančnem sistemu? Prepoznamo lahko naslednje: 1. Največje težave nastajajo, kot smo pokazali, v državnih bankah. Poslovanje teh bank pa je bilo ves čas podvrženo političnim intervencijam in političnemu dodeljevanju posojil. Povedano drugače, glede na količino slabih kreditov in zelo nizko raven najboljšega kapitala v celotnem kapitalu bank je očitno, da so tri državne banke sledile predvsem politiki kreditiranja političnih projektov ter interesnih skupin in v manjšem delu izvajale klasično politiko bančnega dodeljevanja kreditov. Če pa to ne drži, potem je treba sprejeti trditev, da so slovenske banke najslabše upravljane banke v EU. In če pritrdimo tej trditvi, je tudi jasno, da politično upravljanje z državnimi bankami ne more biti zdrava ekonomska politika. Kakor koli že, po teh podatkih je jasno, da je slovenski model državnega bančništva, ki ga narekuje politika, neučinkovit in nevaren. 2. Državne banke so se ujele v enak mehanizem kot ostale v EU. Izposojale so si poceni denar na mednarodnih finančnih trgih ter ga naprej vlagale v naložbe, za katere pa niso prepoznale ali pa niso hotele prepoznati, da se nahajajo v balončkih. Ko so ti balončki popokali (gradbeništvo in nepremičnine), so banke ostale s slabimi krediti in obveznostmi do mednarodnih finančnih trgov. 3. Državne banke so se po politični liniji (ker finančne logike dokazano ni bilo) kreditno angažirale pri različnih koncentracijah (primer poskusa, da bi Pivovarna laško prevzela pomemben del slovenskega gospodarstva) in pri managerskih prevzemih, ki so se sesuli (Merkur, Istrabenz, Pivovarna Laško), s čimer je portfelj bank dobesedno zgnil. 4. Slepota regulatorjev, v prvi vrsti centralne banke, je omogočila vse mehanizme, ki smo jih opisali zgoraj. To je končno pripeljalo do sesutja bančnega trga in do potrditve domneve, da bančni nadzor v Sloveniji v svoji regulatorski funkciji ne obstaja ter da je bančništvo v Sloveniji politično dirigiran trg, ki izpolnjuje cilje politike in interesnih skupin, ne pa poslovnih ciljev podjetnikov. Čeprav je tipičen izgovor regulatorjev, da zakonska podlaga ni bila ustrezna, pa je bil njihov minimalen napor pri spreminjanju zakonodaje dokaz vztrajanja v slepoti. 28 Spodnji graf prikazuje vrednost SBI Top ali največjih slovenskih podjetij, ki so vključena na borzo, ozroma katerih vrednost se oblikuje na borzi. Index. SBI TOP Level 2.300 1.600 900 2008 2009 2010 2011 2012 2013 Vir: Ljubljanska borza Graf prikazuje, kako so ta največja podjetja, ki so kot po pravilu povezana s politiko, bodisi preko državnega lastništva bodisi preko keynesijansko navdahnjenih političnih projektov, skorajda izničila svojo vrednost. Logično vprašanje, ki si ga postavimo na tem mestu, je, ali bi ta podjetja res tako devalvirala, če ne bi bilo državnih intervencij v njihovo poslovanje, in ali se ne bi prej pobrala, če ne bi bila odvisna zgolj od financiranja s strani državnih bank. Učinkovitost formalnih institucij Učinkovitost državne uprave se običajno preverja in umešča v kontekst z analizo institucij. The Global Competitiveness Report 2013– 2014 prinaša analizo slovenskih institucij. V analizi 148 svetovnih držav je Slovenija najslabše uvrščena pri naslednjih dejavnikih: Indikator RANG Breme državnih regulacij 136 Učinkovitost prsvnega okvira pri razreševanju sporov 135 Učinkovitost nadzornih svetov 135 Zaupanje javnosti v politike 133 Zapravljanje javnih sredstev 129 Vir: The Global Competitivness Report 2013 – 2014 29 Po prikazanih indikatorjih se Slovenija uvršča na sam svetovni rep analiziranih držav. Veliko breme državnih regulacij ob hkratnem vedenju, da regulatorji sploh niso delovali, ko je bilo potrebno regulirati, denimo bančni trg, jasno pokaže povezavo med politiko in izbranimi podjetji, s katerimi politika upravlja, po drugi strani pa pokaže, kako intenzivna je regulacija države, ko je potrebno regulirati zasebni sektor. Torej slepota na eni strani in tiranija na drugi strani, tisti, kjer politika ne more prevzeti upravljavske strukture, saj gre za zasebna podjetja. Naslednji indikator, učinkovitost pravnega okvira pri razreševanju sporov, pokaže na dejstvo, da pravna varnost pogodb ni zagotovljena, s čimer je jasno, da posledično tržni mehanizem ne more delovati, nastajajo tveganja, ki se morajo po naravi stvari prenesti v visoke stroške morebitni sodnih sporov iz naslova sklepanja poslovnih pogodb. Izjemno nizka uvrščenost učinkovitosti nadzornih svetov je posledica dejstva, da so zadnjih nekaj let v javnosti prisotni številni dokazi o nedelovanju upravnih in nadzornih mehanizmov podjetij v državni lasti. To nedelovanje upravnih in nadzornih mehanizmov je logična posledica dejstva, da s podjetji upravlja politika, in če je tako, potem je logično, da primarni motiv ne more biti ekonomska uspešnost poslovanja, temveč izpolnjevanje političnih ciljev ter maksimiranje rent interesnih skupin, ki so blizu politiki, ki upravlja s podjetji. S slednjim se ujemata tudi zadnja dva indikatorja, ki kažeta na zelo nizko raven zaupanja, ki jo javnost izkazuje politiki, ki s podjetji upravlja in ki očitno s keynesijansko politiko državnega trošenja ne spodbuja nič drugega kot davčni primež in dolg države, po vsej verjetnosti pa je omejena zgolj na reševanje poslovnih težav interesnih skupin. Analiza svetovnega ekonomskega foruma (WEF) pokaže (spodnji graf), da je med 2007 in 2012 upadalo zaupanje v institucionalno funkcionalnost sodnega sistema. Poleg vpliva na splošno družbeno klimo ima to še poseben učinek na podjetniško okolje, saj negativno dojemanje formalnih institucij povečuje stroške poslovanja in ustvarja nadomestke pravnim institucijam, ki niso nujno ustrezni. Povedano drugače, institucionalna šibkost povzroča tveganja, ki se prenašajo v sistemsko razkrajanje tržnega sistema. V primeru Slovenije je upad zaupanja v pravno državo očitno trendne narave, zato tudi ne more biti presenetljivo, da je poleg podjetniških tveganj močan tudi trg sive ekonomije. Povedano drugače: upadanje zaupanja v formalne institucije mora nujno spodbuditi ali sivo ekonomijo ali pa korupcijo, oboje pa vodi v razkrajanje tržnega mehanizma. Točke 5,0 4,5 4,0 3,5 3,0 2,5 2,0 1,5 1,0 0,5 0,0 2007 2010 Neodvisna sodstva Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013. 30 Učinkovitost pravnega okvira v reševanju sporov 2008 2011 2009 2012 Učinkovitost pravnega okvira v izpodbijanju predpisov Da je slovenski institucionalni okvir problematičen in da resnično obstaja trend upadanja kakovosti slovenskih institucij, kažejo zbrani podatki o konkurenčnosti, zajeti v Poročilu o razvoju UMAR (2013), ki so prikazani v spodnjem grafu in povzemajo tri časovne vrste treh raziskav (IMD, WEF in Svetovne banke). Institucionalna konkurenčnost Krovni kazalnik konkurenčnosti države IMD 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 WEF 43 (51) 39 (53) 40 (55) 32 (55) 32 (57) 52 (58) 51 (59) 51 (59) Doing business* IMD 55 (178) 45 (181) 53 (183) 37 (183) 35 (183) 55 (185) 39 37 35 33 30 46 53 52 40 (122) 39 (131) 42 (134) 37 (133) 45 (139) 57 (142) 56 (144) WEF WGI* 81,5 77,6 80,1 85,0 84,7 80,9 79,6 44 40 48 43 48 54 58 Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013. WGI – World Bank Governance indicators jekazalnik, ki prikazuje umestitev institucionalne konkurenčnosti države po centilih. Prikaz vseh treh kazalnikov v časovni vrsti in po rangih je pomemben, ker nudi mednarodno primerljiv kontekst in pokaže na pešanje tako konkurenčnosti države kot konkurenčnosti institucij. Istočasno pa podatki in trendi kažejo, da je slovenski razvojni model gradualistične in izolirane ekonomije, v kateri dominirajo politične intervencije, dal slabe rezultate in posledično mora biti odgovoren za institucionalno razpadanje države. Podjetniški sektor in trg dela Stanje v gospodarstvu se je v obdobju po nastopu krize drastično poslabšalo. Dobički podjetij so močno upadli. Najbolje jo je odnesel storitveni sektor, medtem ko je gradbeni sektor končal najslabše. Ne glede na blago izboljšanje razmer po letu 2010 so dobički podjetij blizu zgodovinskega dna. Corporate Profits (Percent of GDP) 15 10 5 0 losses profits net profit -5 -10 2002 2003 2004 2005 2006 Vir: Banka Slovenije; Vir: Country Report 2014, IMF 31 2007 2008 2009 2010 2011 2012 V letu 2010 je bila vrednost realiziranih izgub višja od vrednosti realiziranih dobičkov. Noben stimulacijski vladni ukrep ni dosegel znatnega izboljšanja razmer v gospodarstvu. Corprate Leverage, 2012 1/ (Percent) 200 180 160 140 120 100 80 60 40 20 0 GRC ITA SVN PRT IRL DEU ESP FIN CZE POL AUT SVK EST FRA HUN BEL Vir: Country Report 2014, IMF Finančni vzvod je definiran kot razmerje med dolgom in kapitalom podjetij. Slovenska podjetja so v povprečju zadolžena za 135 % vrednosti lastnega kapitala in tako v povprečju dolgovi slovenskih podjetij presegajo njihove vrednosti. V danih razmerah podjetja do sredstev za razdolževanje in prestrukturiranje ne bodo prišla drugače kot z nižanjem bremen gospodarstva. Share of employment in firms with unsustainable debt 1/ 22 20 18 16 14 12 10 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Vir: Country Report 2014, IMF Delež zaposlenih v podjetjih z nevzdržnim dolgom ne upada in ostaja pri 16 %, kar kaže na odlaganje nujnega ukrepanja. Takšna podjetja bodo morala v prihodnosti doseči reprogram (podaljšanje) najetih finančnih obveznosti ali pa bodo morala odpuščati zaposlene in krčiti obseg poslovanja. (Podjetja, ki ne zmorejo vračati prevzetih obveznosti, so definirana kot tista, katerih dobički pred davki in obrestmi ne zagotavljajo možnosti vračanja že prevzetih obveznosti.) 32 Unemployment is relatively contained given the scale of output losses Unemployment rate 14 12 10 8 6 4 2 0 Jan-06 Jun-07 Nov-08 Slovenska Apr-10 Sep-11 Feb-13 Euro ares Vir: Country Report 2014, IMF Glede na razmere v gospodarstvu se stopnja brezposelnosti giblje relativno nizko. Relativno nizek pritisk na stopnjo brezposelnosti lahko pojasnimo s pritiskom na nižanje plač. ...but exerting downward pressure on the wage growth. Wages and Productivity 20 15 10 5 0 -5 2000 2003 Slovenska 2006 2009 2012 Euro ares Vir: Country Report 2014, IMF ULC (unit labour cost) predstavlja strošek na enoto dela. Ta je skokovito porastel ob dvigu minimalne plače. V skokovitem porastu gre zaznati tudi učinke dveh interventnih zakonov (za čakanje na delo doma in skrajšani delovni čas). Slovenija sodi med države Evropske unije, ki so najmanj privlačne za neposredne tuje investicije, čeprav ima dobro izobraženo prebivalstvo, solidno infrastrukturo in geografsko lego blizu preskrbovalnih poti razvitega dela Evrope. Tuji vlagatelji so za slovensko gospodarstvo pomembni zato, ker v naše gospodarstvo prinašajo sveža sredstva in nove tehnologije, ob tem pa mlade zaposlujejo bolj kot slovenska podjetja, ki ščitijo obstoječe zaposlitve in primat slovenskih podjetij. 33 Employment Share by Age Groups (Percent) 20 18 16 14 12 10 8 6 4 2 0 15-19 20-24 25-29 30-34 35-39 40-44 Non-FDI 45-49 50-54 55-59 60-64 65+ FDI Vir: Country Report 2014, IMF Relativno intenzivno ščitenje zaposlitev se odraža kot nepošteno in neučinkovito zaposlovanje. Začasno zaposleni, ki so običajno mlajši, še naprej nosijo večji delež bremena, saj možnosti za njihovo prezaposlovanje ovirajo redno zaposleni. Univerzitetni študenti pogosto podaljšujejo študij, da bi se izognili vstopu na trg dela, s čimer izgubijo možnost učenja pri delu, kar povzroča trajno izgubo izkušenj. Da bi mlajše hitreje zaposlili, je potrebno razumno omejiti zaščito rednih delovnih razmerij in privabiti tuje investitorje. FDI Inward Stock (Percent of GDP) 200 2000 2013 150 Vir: Country Report 2014, IMF 34 Greece Italy Germany Slovenia Finland Lithuania Austria France Romania Latvia Spain Poland Denmark United King. Portugal Slovakia Czech Rep. Sweden Hungary Estonia Cyprus Bulgaria Ireland Belgium 0 Luxemburg 50 Netherlands 100 Graf prikazuje, kolikšen delež investicij tujih vlagateljev je v posamezni državi v primerjavi z njenim BDP. Slovenija je v tem pogledu uvrščena kot država, ki je za tuje investitorje najmanj zaželena. Razlogi za to so tako ščitenje domačih podjetij in njihovega primata na trgu kot tudi nenaklonjenost slovenskega podjetniškega okolja investitorjem, ki se kaže v stalnem spreminjanju zakonskih omejitev, zaradi česar ne morejo učinkovito načrtovati, ob vsem tem pa še visoka splošna davčna bremenitev. Pričujoča analiza pokaže, da bo v danih okoliščinah slovensko gospodarstvo težko ustvarjalo nova delovna mesta oziroma povrnilo približno 60.000 delovnih mest, ki so bila izgubljena v času izbire napačnih ekonomskih politik za reševanje finančne krize. Upoštevajoč dejstvo, da se domača podjetja ukvarjajo predvsem z zelo veliko zadolženostjo, pritisk na njihovo investicijsko dejavnost pa predstavlja tudi povečevanje davčne obremenitve, ter dejstvo, da keynesijanska politika ni dala prav nobenega rezultata, je edini mehanizem vzpostavljanja delovnih mest, ki je še ostal, privabljanje neposrednih tujih naložb. V nasprotnem primeru nas čaka bodisi povečanje trajne brezposelnosti bodisi močnejše izseljevanje v tujino. Raziskava WEF (World Economic Forum) The Global Competitiveness Report 2013–2014 pokaže največje težave slovenskega trga dela pri sledečih indikatorjih: načinih odpuščanja in najemanja dela (145. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar kaže na nezmožnost slovenskih podjetij, da bi se prilagajala poslovnim ciklom, posledica tega pa ni ohranjanje delovnih mest, ampak propadanje podjetij, ki poslovno ne pokrijejo stroškov dela, neprilagojenih poslovnemu ciklu. Potem pri indikatorju vpliva davkov na željo po delu (134. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar nakazuje davčno preobremenjenost dela in povzroča na eni strani zmanjševanje iniciative za delo, na drugi pa previsok strošek zaposlovanja, in tretjič, fleksibilnost določanja plač (125. mesto v vzorcu 148 držav), kar je zopet ekonomska politika, ki povzroča proticiklično obnašanje, s čimer se preprečuje, da bi se podjetja prilagodila poslovnim ciklom, in so namesto tega prisiljena ohranjati raven plač nad nivojem negativnega trenda v času recesije in pod nivojem pozitivnega trenda v času ekspanzije. Poseben problem predstavlja dolgotrajna brezposelnost, ki je od leta 2009 dalje v trendu naraščanja. Po podatkih Eurostat je znašala leta 2009 1,7 %, leta 2010 3,2 %, leta 2011 3,5 % in leta 2012 3,9 %. Ta dolgotrajna brezposelnost je povezana z brezposelnostjo, do katere je prišlo ob težavah tekstilnega, lesnopredelovalnega, kovinsko-predelovalnega in gradbenega sektorja. Torej treh sektorjev, v katerih ni prišlo do prestrukturiranja, ker je gospodarska politika s subvencijami ščitila delovna mesta, ne pa zaposlene. Nepreverjena, vendar logična teza je, da je odlaganje sprememb pripeljalo do tega, da se je nekaj, kar bi sicer bila običajna brezposelnost, spremenilo v trajno brezposelnost. Teza, ki drži, pa je, da imamo danes problem z naraščajočo dolgoročno brezposelnostjo in da je bila politika subvencioniranja neučinkovita: ne samo, da so, navkljub izjemni pomoči ekonomske politike, cele panoge začele propadati ter ne napredovati (s čimer bi se subvencioniranje upravičilo), ampak se je problem brezposelnosti celo spremenil v problem dolgotrajne brezposelnosti. 35 Strukturna vprašanja Konkurenčnost se v gospodarskih panogah, izpostavljenih mednarodni konkurenci, izboljšuje. To je prispevalo tudi k preobratu v plačilni bilanci, ki kaže razliko med uvozom in izvozom. V obdobju pred krizo je Slovenija beležila zunanjetrgovinski primanjkljaj, v letu 2013 pa projekcije kažejo zunanjetrgovinski presežek v vrednosti skoraj 7 % BDP. Slovenija ima še vedno močan segment izvozno naravnanega dela gospodarstva. Velik delež državnega gospodarstva ovira vstop drugih podjetij pa tudi konkurenco in učinkovitost ter spodbuja moralni hazard. Naslednji indikator prikazuje področja šibkosti in moči, kjer so potrebne nadaljnje reforme. Za Slovenijo bo najbolj nujno ukrepanje na področju posojilnega krča, kjer je v primerjavi z ostalimi državami izredno težko pridobiti posojilo, ter na področju ščitenja investitorjev, kjer Slovenja ovira vstop novih igralcev na trg in ščiti primat obstoječih igralcev. Doing business indicators 2012 (Rank among OECD high income countries) 1 6 OECD/high income Euro area Vise grad 4 Slovenia 11 16 21 26 31 Vir: Country Report 2014, IMF Slovensko vlado najbolj nujno ukrepanje čaka na področju pridobivanja posojil, kar kaže na nujnost vzpostavitve delovanja bančnega sistema, da bi gospodarstvo in prebivalstvo laže dostopalo do kreditov. Prav tako nujno je ukrepanje na področju odpiranja gospodarstva za tuja vlaganja, ki bi v Slovenijo prinesla nova delovna mesta in svež kapital. Slovenska vlada bo morala izboljšati delovanje na področju reševanja težav insolventnih podjetij, spoštovanja pogodb, znižati pa bo morala splošno davčno bremenitev. 36 Slovenska ekonomija je skozi celotno zgodovino obremenjena z nekonkurenčno tržno strukturo. V veliki večini mrežnih panog prevladujejo ali dominantni tržni igralci (v lasti države in v upravljanju politike) ali pa oligopolni trgi, ki so že ves čas tranzicije podvrženi mehanizmu kartelnega dogovarjanja. Posledično so končne cene, ki jih plačujejo uporabniki, nejasno določene. Bodisi so posledica rent bodisi so nenormalno visoke (tipičen ponavljajoč problem je cena plina, ki jo plačujejo gospodinjstva), ali pa instrument za polnjenje državnega proračuna (davki in trošarine pri izdelkih kot so goriva, plin, cigarete itd.). Dobršen del javnih storitev, ki so v domeni lokalne uprave, prav tako povzroča višje stroške poslovanja, stroškovna struktura storitev, kot sta komunala ali pa javni prevoz, je nejasna, podražitve pa so omogočene preko legalnih političnih vzvodov, v glavnem iz nejasnih ekonomskih razlogov. Trgi, kjer obstajajo dominantni igralci, s katerimi upravlja politika (bančni sektor – državne banke, zavarovalništvo – ena zavarovalnica, trg naftnih derivatov – monopolist, trg plina – dominantno podjetje, s katerim upravlja politika, trg mobilnih komunikacij – duopol s podjetjem, ki je tržni vodja, s katerim upravlja politika, fiksna telefonija – monopolist v rokah politike itd.), pa so problematični tudi z vidika korupcijskih tveganj in ne samo pridobivanja rent preko zmanjševanja potrošnikovega presežka ali pa zapiranja domačih trgov pred tujo konkurenco s pomočjo političnih intervencij. Še nekaj več o prihodnosti gospodarstva. Spodnja grafa prikazujeta kakovost slovenskega izvoza v smislu inovativnosti (in na znanju temelječih) izvoženih storitev in dobrin. Najprej prikaz deleža na znanju temelječih storitev v skupnem izvozu (za leto 2011): Delež na znanju temelječega izvoza 100 90 80 70 60 50 Litva Slovaška Slovenija Bolgarija Madžarska Nizozemska Poljska Češka Italija Francija Latvija** Švedska Belgija Estonijs*** Romunija EU27 Ciper 0 Nemčija 10 Irska* 20 Luksemburg 30 Zdr. kraljestvo 40 Poročilo o razvoju 2013, UMAR Sledi prikaz deleža visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu, oboje je merjeno za Slovenijo in skupino primerljivih držav: 37 Visokotehnološki izvoz kot delež celotnega izvoza 30 25 20 15 10 5 0 2000 2001 Vir: Eurostat 2002 2003 2004 2005 2006 Češka Hrvaška Litva Romunija 2007 2008 2009 2010 2011 Estonija Madžarska Latvija Slovenija Še zlasti drugi graf prikazuje razsežnost težav slovenskega gospodarstva, za katerega je očitno, da v tehnološkem oziru na globalnih trgih zaostaja v primerjavi z nekdanjimi komunističnimi državami Vzhodne Evrope. Rezultat ni presenetljiv, če pomislimo, da je skozi celotni čas tranzicije potekala ekonomska politika, ki je maksimirala ali število nizko plačanih delovnih mest (in s tem državljane obsodila na permanentno revščino) ali pa tako imenovano tajkunsko plenjenje ekonomije. Posledično je slovenska ekonomija po tehnološki strukturi izdelkov, ki jih izvaža, zaostala za državami, ki so bile na začetku tranzicije v celoti daleč za Slovenijo. To seveda pomeni, da tuji trgi Slovenijo vse bolj prepoznavajo kot ekonomijo, ki izvaža nizko ali srednje zahtevne tehnološke proizvode, domača ekonomska politika pa očitno meni, da bo konkuriranje državam, ki proizvajajo takšne proizvode in konkurirajo s poceni delovno silo, v ekonomijo vrnilo gospodarsko rast in zmanjšalo brezposelnost. Oba grafikona kažeta na dejstvo, da je Slovenija sicer v 21. stoletju, toda njena ekonomska politika, ki je usmerjena na nizko in srednje tehnološko zahtevne proizvode, ki konkurirajo predvsem s poceni delovno silo, in ki onemogoča normalno preživetje zaposlenih (ki jih država za nameček še davčno izžema z ukrepi, kot sta davek na nepremičnine in dvig zgornje stopnje DDV), sili lastne državljanke in državljane, da živijo v 19. stoletju. 38 Pokojninski sistem Staranje prebivalstva in nizka rodnost ostajata glavni težavi področja pokojnin, visoka brezposelnost in slabo stanje gospodarstva pa le še povečujeta pritiske na pokojninsko blagajno. Pokojninska reforma iz leta 2012 je upokojitveno starost dvignila na 65 let starosti z minimalno 15 leti delovne dobe, zgodnje upokojevanje pa na 60 let starosti in 40 let delovne dobe, rast pokojnin pa zamrznila do leta 2015. Črna sled na grafu označuje učinke reforme. Modra sled označuje trend gibanja, če reforme ne bi izpeljali, medtem ko rdeča črta označuje rast stroškov za pokojnine v primeru, če bi reformo izpeljali brez zamrznitve pokojnin. Zaradi tega IMF ocenjuje, da je nadaljnja reforma pokojninskega sistema nujna in da bo morala uzakoniti upokojitveno starost pri 67 letih. Pension Expenditure: Reform and Indexation Measures, 2008-18 (Percent of GDP) 14 13 13 12 12 11 11 10 10 9 2008 2009 2010 Pre-reform 2011 2012 2013 2014 2015 Post reform without freeze 2016 2017 2018 Post reform with freeze Vir: Country Report 2014, IMF Strošek pokojnin je v letu 2008 znašal 10 % BDP, leta 2012 11,75 % BDP, do leta 2018 pa se bo po napovedih IMF dvignil na 13 % BDP. Število prebivalcev in naravno gibanje prebivalstva (dimenzije: leto) prebivalstvo = 1. januar (število) 2000 1800 1600 1400 1200 1000 800 400 200 0 1921 Vir: SURS 39 1931 1941 1951 1961 1971 1981 1991 2001 2011 Rast števila prebivalstva po drugi svetovni vojni je bila intenzivna, s slovensko osamosvojitvijo pa je upadla. To se je odrazilo v množičnem pritisku na upokojevanje, medtem ko je aktivnega prebivalstvo zaradi drastičnega upada rodnosti po slovenski osamosvojitvi vse manj. Slovenski pokojninski sistem je eden najmanj vzdržnih v Evropi. Razlogov za to je več, med njimi pa je glavni – demografija. Dodatna težava slovenskega pokojninskega sistema izhaja iz dejstva, da je Slovenija med državami, kjer je delež vključenih v dodatno varčevanje za starost med najnižjimi. Bismarckov pokojninski sistem, kakršnega poznamo danes, je lahko vzdržen zgolj, dokler je priliv novih zavarovancev višji kot priliv novih uživalcev pokojnin. Temelji namreč na tem, da današnji zavarovanci financirajo pokojnine današnjih upokojencev. Ko je dotok novih zavarovancev prekinjen, se sistem zagotovo zlomi. To se neizogibno zgodi predvsem zaradi demografskih trendov, gospodarska kriza pa razvoj dogodkov v tej smeri le pospeši, medtem ko gospodarska rast takšnih strukturnih neskladij ne more odpraviti. Zato je eden možnih odgovorov na to problematiko v osebnih varčevalnih računih, kjer bi zavarovanci varčevali in računali z obrestmi med 4 in 6 % letno, kar bi ključno razbremenilo varčevalce, saj bi v celotni delovni dobi donos na varčevalne police doprinesel zajeten del privarčevanih sredstev. Današnji sistem pa takšnih donosov ne pozna, saj gre denar iz rok v usta, kar tehnično pomeni, da se ob koncu meseca pobere sredstva vseh zavarovancev, in se izplača pokojnine za naslednji mesec. Ker se s prispevki ne pridobi dovolj sredstev, državni proračun dodaja tretjino vseh sredstev. Ta sredstva prispevajo davkoplačevalci, ki se jim to sploh ne šteje v zavarovalno dobo, čeprav plačujejo. V letu 2007 je bilo po podatkih Eurostat v Evropi 11 držav, ki so za pokojnine porabile višji delež BDP kot Slovenija. V letu 2015 bo takšnih držav le še 9, leta 2060 pa projekcije kažejo, da bosta v Evropi le še dve državi, ki bosta za financiranje pokojnin porabile višji delež BDP kot Slovenija. To sta Grčija in Luksemburg. Strošek pokojnin izražen kot delež BDP 25 20 15 10 5 40 2015 2060 Greece Luxembourg Cyprus Slovenia Spain Romania France Belgium Italy Hungary Austria Norway Portugal Malta Finland Germany EU (27 Countries) Bulgaria Lithuania Netherlands Czech Republic Sweden Slovakia Poland United Kingdom Vir: Eurostat Denmark Latvia Ireland Estonia 0 Graf prikazuje delež BDP, ki ga bodo evropske države namenile za financiranje pokojnin. V letu 2015 bo 9 evropskih držav porabilo višji delež BDP za financiranje pokojnin kot Slovenija. Po letu 2060 bosta le še dve državi, ki bosta za pokojnine namenjali višji delež BDP kot Slovenija. Strošek pokojnin izražen kot delež BDP 20 18 16 14 12 10 8 6 4 2 0 2007 2010 2015 2020 2025 2030 2035 2040 2045 2050 2055 2060 Vir: Eurostat Graf prikazuje delež BDP, ki ga bo Slovenija po projekcijah namenila za financiranje pokojnin. Po letu 2050 bo Slovenija, merjeno z deležem BDP, za pokojnine trošila skoraj enkrat več kot v letu 2010. Pokojninska blagajna ima odhodke vselej izravnane s prihodki. To pa zato, ker obstaja poseben člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da primanjkljaj pokojninske blagajne krije proračun države. V letu 2012 (podatkov za leto 2013 še ni) so tako odhodki oziroma prihodki pokojninske blagajne znašali že 4,85 milijarde evrov. Sredstva, ki jih v Sloveniji namenjamo za pokojnine 5,1 Celotni prihodki oziroma dohodki ZPIZ 4,9 Vir: Eurostat 4,7 4,5 4,3 4,1 3,9 3,7 3,5 milijarde 2006 Vir: Eurostat 41 2007 2008 2009 2010 2011 2012 V letu 2012 prvič beležimo upad odhodkov in prihodkov pokojninskega zavoda. Gre za učinke zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Spodnji grafični prikaz prikazuje strukturo prihodkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) iz leta 2012 (in se med leti ne spreminja bistveno). ZPIZ iz naslova plačanih prispevkov pridobi točno 2/3 oziroma 66,6 % vseh sredstev. Dodatne obveznosti do ZPIZ označujejo primanjkljaj pokojninske blagajne, ki ga vsako leto pokriva proračun države, tekoče obveznosti pa označujejo sredstva, ki jih država plačuje za posebne pokojnine (za zaslužne idr.). Priliv Kapitalske družbe (KAD) v strukturi prihodkov ZPIZ nima nobene teže. Letno prispeva do 1 % sredstev, ki jih porabi ZPIZ. Struktura prihodkov ZPIZ za leto 2012 Prilivki KAD 1,0 % Drugi transferni prihodki 1,2 % Drugi prihodki 0,7 % Prispevki zaposlenih 38,0 % Ostali prispevki za soc. varnost 2,4 % Prispevki samozaposlenih 3,8 % Tekoče obveznosti državnega proračuna 7,0 % Prispevki delodajalcev 24,8 % Dodatne obveznosti do ZPIZ 21,0 % Vir: ZPIZ Naslednji grafični prikaz prikazuje strukturo odhodkov ZPIZ v letu 2012. Poudariti je potrebno, da celotni odhodki (oziroma prihodki) znašajo 4,85 milijarde evrov, kar pomeni, da en odstotek znaša 48,51 milijonov evrov. To pomeni, da ZPIZ upokojencem ob pokojninah vsako leto izplača še 369 milijonov evrov za zdravstveno zavarovanje, za dodatne izravnave v okviru socialne varnosti pa nameni še dodatnih 116 milijonov. Od celotne mase sredstev, ki znaša 4,85 milijarde evrov, ZPIZ za pokojnine porabi 4,15 milijarde evrov, medtem ko razliko v višini 700 milijonov porablja za drugačne namene. 42 Struktura prihodkov ZPIZ za leto 2012 Transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam; 0,02 % Tekoči transferi v tujino 0,06 % Drugi dohodki 0,2 % Pokojnine 85,5 % Stroški službe zavoda 0,7 % Transferi za zag. soc. varnosti 2,4 % Prispevki za zdrav. zav. upokojencev 7,6 % Nadomestila plač invalid. zavarov.; 3,5 % Vir: ZPIZ Državni proračun je v letu 2012 v blagajno ZPIZ dodal 1,36 milijarde evrov. Od tega 340 milijonov evrov po 232. členu ZPIZ – 1 za pridobljene ugodnejše pokojnine po posebnih predpisih (232. člen ZPIZ – 1) ostalo, 1,02 milijarde pa kot kritje razlike med prihodki in odhodki ZPIZ po 233. člen ZPIZ – 1. Strošek proračuna za ZPIZ v letu 2012 (z vključenimi učinki ZUJF) torej znaša 340 milijonov za posebne pokojnine in 1,02 milijarde z naslova primanjkljaja ZPIZ, skupno 1,36 milijarde. Spodnja grafična prikaza prikazujeta samo razliko, ki jo proračun prispeva kot kritje primanjkljaja ZPIZ ne pa tudi obveznosti, ki jih ima proračun do ZPIZ zaradi posebnih podeljenih pokojnin. Tako je v letu 2012 proračun v blagajno ZPIZ prispeval 28 % vseh sredstev ZPIZ. Od tega 7 % iz naslova tekočih obveznosti do posebnih upravičencev do pokojnin, 21 % pa kot pokrivanje primanjkljaja ZPIZ. Letni primanjkljaj ZPIZ kot delež celotnih prihodkov ZPIZ Delež sredstev (primanjkljaj ZPIZ), ki jih dodaja prpračun posebnem zakonu 22,0 21,0 20,0 19,0 18,0 17,0 16,0 15,0 14,0 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Letni primanjkljaj ZPIZ kot delež celotnih prihodkov ZPIZ 1.050 1.000 950 900 850 800 750 700 650 600 milijoni 43 Vsota sredstev (primanjkljaj ZPIZ), ki jih dodaja prpračun po posebnem zakonu 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Vir: ZPIZ V zadnjih 10 letih se je število upokojencev povečalo za 100.000 oziroma za približno 20 %. Povečanje je šlo izključno na račun starostnih upokojencev, kar kaže na vse večji demografski pritisk. Podatki kažejo, da se povečuje predvsem masa tistih, ki so pokojnine dejansko zaslužili z delom, zato je korenita in celovita pokojninska reforma nujna. Upravljanje z naborom pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja teh parametrov ne more bistveno spremeniti. Struktura upokojencev glede na vrsto upokojitve 600.000 500.000 400.000 300.000 200.000 100.000 0 2005 Vir: ZPIZ 2006 2007 starostni 2008 invalidski 2009 2010 2011 družinski in vdovski 2012 skupaj Spodnji graf prikazuje število upokojencev in zaposlenih (torej pokojninsko zavarovanih) v posameznem trenutku. V letu 2008 je Slovenija beležila manj kot 60.000 brezposelnih. To pomeni, da modra krivulja na levem grafu, ki označuje število zaposlenih, nima nikakršnih možnosti, da bi sledila rdeči krivulji, ki označuje število upokojenih, kajti četudi bi se zaposlili prav vsi brezposelni, bi bila modra črta višje le za 60.000 ljudi, medtem ko bo rdeča zanesljivo rasla trajno in nezaustavljivo. Število upokojencev in pokojninskih zavarovancev 1.000.000 900.000 800.000 700.000 600.000 500.000 400.000 2003 Vir: ZPIZ 2004 2005 2006 zavarovanci 2007 2008 2009 2010 2011 2012 upokojenci Naslednji graf prikazuje razmerje med upokojenimi in zaposlenimi. Močan porast števila zaposlenih v letih 2007 in 2008 je kljub povečanemu upokojevanju zmogel izboljševati razmerje. Slovenija je v letu 2008 beležila rekordno nizko stopnjo brezposelnosti. Slovenija, ki se ob Cipru v letu 2014 med članicami EU edina nahaja v recesiji, še vedno beleži brezposelnost, ki je nižja od povprečja Evropske unije. 44 To naznanja še hujše pritiske na brezposelnost, s tem pa na pokojninsko blagajno. azmerje med številom zaposlenih in upokojenih 1,75 1,70 1,65 1,60 1,55 1,50 1,45 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 zavarovancev na upokojenca Vir: ZPIZ Spodnja grafa označujeta povprečno dobo prejemanja pokojnin moškega in ženske in povprečno delovno dobo, ki jo upokojenec dosega ob upokojitvi. V obdobju od leta 2003 pa do danes se je pričakovana doba prejemanja pokojnine za moškega podaljšala za približno eno leto, medtem ko za žensko za približno 4 leta in pol. Ženske bodo povprečno v pokoju tako skoraj 24 let, moški pa 15 let. Desni graf kaže, da so vsa prizadevanja za to, da bi podaljšali povprečno delovno dobo ob upokojitvi, dosegla nasprotni učinek – upokojujemo se z vse krajšo delovno dobo. Povprečna doba prejemanja pokojnin glede na spol 23,00 22,00 21,00 20,00 19,00 18,00 17,00 16,00 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2009 2010 2011 2012 ovprečna delovna doba ob upokojitvi glede na spol 38,5 38,0 37,5 37,0 36,5 36,0 35,5 35,0 34,5 34,0 2003 Vir: ZPIZ 45 2004 2005 2006 2007 2008 ženske 2012 moški Naslednja dva grafa prikazujeta starostne meje za upokojevanje. Moški se v Sloveniji upokojujejo pri 63 letih, ženske pa pri 61 letih. Le 6 držav ima za moške predpisano nižjo starostno mejo kot v Sloveniji in le 9 držav ima predpisano nižjo starostno mejo za ženske. Iz drugega grafa je razvidno, da je starostna meja za upokojitev v razvitejših državah (z izjemo Avstrije) za oba spola večinoma izenačena, medtem ko je krajša starostna doba za upokojitev žensk značilnost ureditve manj razvitih držav. Argument, da je struktura slovenskega gospodarstva in trga dela takšna, da ne prenese višanja starostne dobe za upokojitev, ni utemeljen, saj se v veliko manj razvitih državah kot je Slovenija, prebivalstvo upokojuje starejše. Starostna meja za upokojitev (sortirano na moške) Malta Romunija Latvija Slovaška Malta Madžarska Litva Francija Slovenija Češka Ženske Estonija Bolgarija Švica Švedska Srbija Španija Poljska Portugalska Nemčija Ciper Finska Belgija Hrvaška Avstrija Albanija Nizozemska Irska Italija Danska Norveška Grčija Islandija Romunija Moški 8 6 4 2 0 8 6 4 * Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje ** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena srednja vrednost (Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska) Vir: OECD Starostna meja za upokojitev (sortirano na ženske) * Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje ** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena sredna vrednost (Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska) Vir: OECD 46 Litva Bolgarija Srbijs Polska Hrvaška Avstrija Ženske Albanija Slovenija Estonija Latvija Francija Madžarska Češka Švica Švedska Španija Portugalska Nemčija Finska Ciper Grčija Belgija Nizozemska Italija Irska Danska Islandija Norveška Slovaša Moški 8 6 4 2 0 8 6 4 Ženske Moški Pričakovana življenjska doba Povprečna starost ob upokojitvi Povprečna delovna doba V pokoju bodo po pričakovanjih 82,89 38,92 35,42 23,97 76,96 61,83 37,67 15,13 Vse številke v tabeli označujejo leta. Mesec predstavlja 0,083 leta. Podatki v tabeli se nanašajo na leto 2012. Vir: ZPIZ, lasten preračun Spodnji graf prikazuje število prejemnikov pokojnin glede na višino prejemkov. Modri stolpci označujejo vse prejemnike pokojnin, medtem ko so s sivo označeni zgolj prejemniki starostnih pokojnin. 40,1 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 501 evra. Če se osredotočimo zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa je delež prejemnikov pokojnin, nižjih od 501 evra, 28,4 % starostno upokojenih. 91,3 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 1001 evra. Če se osredotočimo zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa delež prejemnikov pokojnin, nižjih od 1001 evra, prejema 88,5 % starostno upokojenih. Prejemniki pokojnin glede na višino pokojnine 1800 1700-1800 1600-1700 1500-1600 1400-1500 1300-1400 1200-1300 1100-1200 1000-1100 900-100 800-900 700-800 600-700 500-600 400-500 300-400 200-300 100-200 0-100 10.000 20.000 30.000 40.000 50.000 60.000 70.000 80.000 90.000 100.000 110.000 število prejemnikov starostnih pokojnin glede na višino število prejemnikov vseh pokojnin glede na višino Vir: ZPIZ Pričujoči grafični prikaz je še eden od indikatorjev nujnosti korenitih reform. Poleg tega, da pokojnine vse bolj bremenijo državo, pokojnine vztrajno upadajo, kar kaže, da popravki tudi na ta način ne bodo več možni. Povprečna starostna pokojnina je v letu 2012 dosegala le še približno 63 % povprečne plače. 47 Zdravstveni sistem LEKARNIŠKA DEJAVNOST Z osnovnimi podatki o strukturi trga lekarniških storitev, maržah veledrogeristične dejavnosti in številom igralcev na trgu obveznih zdravstvenih zavarovanj bomo prikazali okoliščine delovanja zdravstvenega sistema v Sloveniji. Denmark Sweden Slovenia Netherlands Austria Finland Luxemburg UK Czech Portugal Poland Hungary Germany Slovakia Italy Ireland France Latvia Estonia Lithuania Sppain Belgium Malta Cyprus Bulgaria Greece 0 0,2 0,4 0,6 0,8 1 Vir: PPRI Country Reports. Podatki o številu lekarn na 1000 prebivalcev so sicer zajeti v letu 2005, vendar pa od takrat dalje ne v Sloveniji ne v katerikoli drugi državi, ki je zajeta v raziskavo, ni prišlo do dramatičnih sprememb na lekarniškem trgu. Iz zgornjega prikaza je razvidno, da ima v izbrani skupini držav le Danska manj lekarn na 1000 prebivalcev od Slovenije. To kaže, kako zelo je lekarniški trg zaprt za nove igralce v Sloveniji, oziroma, da kontrolirano število lekarn vzdržuje in definira celoten trg slovenske lekarniške dejavnosti. Takšna situacija ni vzdržna, saj tovrstne deformacije nemalokrat pripeljejo do prenosa napihnjenih stroškov v končne cene lekarniških storitev, nenazdanje ne more biti normalna okoliščina, da prost vstop v panogo ne obstaja. Majhno število igralcev na lekarniškem trgu si torej razdeli celoten dobiček dejavnosti na podlagi izničenja konkurence in popačenja končnih cen, ki so posledica administrativnih določil o vrednotenju lekarniških storitev. Kako zelo daleč od usmerjenosti k konkurenci je ta panoga, smo lahko spremljali v času splošnega protesta z zaprtjem lekarn, do katerega je prišlo, ko so Ljubljanske lekarne odprle podružnico izven ljubljanske regije. Ta protest je razkril, ne samo, da je lekarniški trg zaprt ampak tudi, da je trg geografsko segmentiran, kar je proti vsaki konkurenčni zakonodaji in bi moralo biti sankcionirano. Če želimo doseči znižanje cen zdravil in lekarniških storitev, je očitno nujna liberalizacija tega trga. 48 Povsem nelogično je, da se nekatera zdravila, ki nimajo nobenih škodljivih stranskih učinkov (recimo Rupurut) lahko prodajajo samo v lekarnah in nikjer drugod in to samo po cenah, ki jih predhodno določi lekarniški kartel sam. Trg lekarniške dejavnosti je deformiran tudi z vidika lastniške strukture lekarn, tradicionalno namreč okoli 80 % trga predstavljajo javni zavodi, ostalo pa zasebniki. Takšno strukturo je verjetno moč pojasniti z dejstvom, da so dobički lekarn, ki so javni zavodi, odličen vir financiranja proračunov lokalnih skupnosti, s čimer pridemo do nenavadnega dejstva, da se denar iz naslova stabilizacije zdravstvenega stanja državljanov steka v investicijske projekte lokalnih skupnosti. Avarage Wholesale Margins presented across EU Countries. Greater than one source creates minimum and maximum values. Countries with * have private negotiatic denotes regressive margins and ’L’ denotes linear markups. Cyprus Finland* Italy Malta Slovakia France Sweden* Lithuania Spain Hungary Czech Republic Germany Greece Ireland Estonia Latvia Portugal Denmark* Belgium Luxemburg Slovenia* Poland Bulgaria UK* Austria Romania Netherlands* Minimum reported average wholesale margin Maximum reported average wholesale margin 0 5 10 15 20 25 30 Vir: PPRI Country Reports. Zgornja tabela prikazuje primerjave povprečnih marž (siva barva) in maksimalnih poročanih marž (modra barva) v skupini držav za leto 2010. Slovenija se uvršča v sam vrh evropskih držav po velikosti veledrogerističnih marž, kar pomeni, da smo s tem identificirali še dodaten vir dražitve zdravil, ki od veledrogeristov preko lekarn pridejo do končnega uporabnika. Liberalizacija in deregulacija lekarniške dejavnosti in veledrogeristične panoge sta ključna predpogoja za zniževanje cen zdravil in za omejitev prelivanja denarja iz sredstev, ki jih posamezniki rezervirajo za sanacijo zdravstvenega stanja, v kartelno napihnjene dobičke lekarn in veledrogeristov. 49 VZPOSTAVITEV KONKUREČNOSTI V OBVEZNEM ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU Spodnja tabela prikazuje število zavarovalnic, ki ponujajo obvezno zdravstveno zavarovanje, podatki so iz leta 2002, vendar se v vmesnem času niso posebno spremenili, podatki so zbrani za osem držav, vendar so trendi podobni povsod po svetu. Slovenija ima samo eno zdravstveno zavarovalnico, ki ponuja obvezno zdravstveno zavarovanje – ZZZS, torej konkurenca v tem segmentu ne obstaja, povedano drugače, vsi državljani smo odvisni od uspešnosti poslovanja ene same zavarovalnice, oziroma: uspešnost sanacije zdravstvenega stanja državljanov je odvisna od tega, ali je monopolist ZZZS sposoben poslovati uspešno. Upoštevajoč dejstvo, da je to eden izmed največjih finančnih skladov v Sloveniji, ki si de facto sam sestavlja regulativo, ki negira kakršnokoli potrebo po uvedbi aktuarskih izračunov in ki se sam nadzira, izpostavlja državo izjemno visokemu tveganju razpada celotnega zdravstvenega sistema zaradi monopolistične strukture trga. Kot vidimo iz primerljivh podatkov v spodnji tabeli, nobena izmed držav takega tveganja ne uzakonja. Poleg izjemnega tveganja pa predstavlja monopol na trgu obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi možnost za nastanka nesorazmernih stroškov poslovanja, ki se prenesejo v znižanje sredstev za zdravstveno dejavnost in omogočajo, da neuspešnost pogajanj s farmacevtsko industrijo, bolnišnicami ter dobavitelji medicinske opreme in tehničnih pripomočkov povzroči dobičke omenjenim in visoke stroške za javni zdravstveni sistem, ki ga morajo plačevati državljani, saj ni zagotovljena izbira, ki bi jim omogočala prehod na kakšno drugo zdravstveno zavarovalnico, ki omogoča obvezno zdravstveno zavarovanje in je učinkovitejša pri porabi sredstev zavarovancev. Zato je potrebno tudi okrepiti nadaljnjo rast prostovoljnega zavarovanja, z zakonskimi določili pa je potrebno omogočiti njegov razvoj (odprtje trga za nove oblike zavarovanj, kot je na primer zavarovanje za dolgotrajnejšo oskrbo, pogajanja za dogovarjanje) oziroma jim omogočiti izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja ter tako storiti prvi korak k konkurenci na tem področju. Država Št. institucij OZZ (2002) Avstrija 24 Belgija 94 Francija 17 Nemčija 355 Izrael 4 Luksemburg 9 Nizozemska 24 Švica 93 Vir: European Observatory on Health System, 2004. 50 KAJ SE ZGODI, ČE SE NIČ NE SPREMENI? Slovenijo sta zaznamovali dve vrsti ekonomske politike. Prva je bila gradualistična in je trajala do nastopa finančne in gospodarske krize, druga pa je bila politika dolžniškega financiranja čakanja na izboljšanje gospodarske situacije, ki se je začela z nastopom finančne in ekonomske krize in z manjšim premorom (2012) traja še danes. Gradualistična ekonomska politika, ki je bila prva sistematsko zaokrožena ekonomska politika, je bila definirana v času prve Drnovškove vlade. Njeno bistvo je bilo v reformiranju ekonomije, vendar s koraki, ki bi bili dovolj počasni, da bi se institucionalni okvir in ekonomija lahko prilagajala dovolj počasi, da bi bili socialni stroški dovolj nizki. Pri tem je veljala skrita predpostavka, da morajo biti reforme tako počasne in nenevarne, da ne bi prišlo do večjih sprememb, ki bi prinesle politično nestabilnost. Ta način reformiranja se je izkazal, kot smo pokazali zgoraj, za neuspešnega, ker ne samo, da so se reforme skorajda ustavile in potisnile proces ekonomije v inhibicijo, ampak so se socialni stroški reform prelagali in naraščali, dokler niso v obdobju po 2008 eksplodirali. Posledice so danes, leta 2014 očitne: deformirana struktura trga, neobstoječa ali tajkunska privatizacija, ki je pripeljala do tako imenovanega ujetja države s strani interesnih skupin, tehnološko zaostajanje za primerljivimi državami, divergenca namesto konvergenca k najrazvitejšim državam EU, finančna podhranjenost slovenskih podjetij zaradi nedelujočega državnega bančnega sistema in ogromna brezposelnost takoj, ko je zmanjkalo proračunskega ali paraproračunskega denarja (torej denarja iz državnih bank), ki kaže na dejstvo, da so bila nekatera delovna mesta ohranjena navkljub odsotnosti podjetniške logike, samo zato, da v državi ni prišlo do socialne nestabilnosti, ki bi lahko povzročala politično nestabilnost in s tem padce vlad. Neobstoječe reforme, ki se jim je reklo gradualistična ekonomska politika, so pripeljale do izrazito šibke ekonomske in institucionalne strukture, ki ni mogla filtrirati šokov finančne in gospodarske krize. Če kdaj, potem je danes potrebno izreči, da je gradualizem ekonomska politika, ki nikoli več ne more biti ekonomska politika te države. V času gospodarske krize se je ekonomska politika spremenila. Jedro nove ekonomske politike je bilo, da Slovenija lahko udobno preživi krizo, če kot nizko zadolžena država zgolj najame kredite in financira svojo porabo ter sanacijo ekonomije (predvsem bančni sektor) ter s tem denarjem zagotovi socialne transferje, počakati mora zgolj izboljšanje finančnih in gospodarskih razmer, predvsem v največjih trgovinskih partnericah in gospodarska aktivnost se bo skupaj z nižanjem brezposelnosti vrnila sama od sebe. Povedano z drugimi besedami: tudi ta nova ekonomska politika je predpostavljala, da je mogoča zamrznitev strukturnih reform in da to vzdržen mehanizem, čeprav je cena takšne ekonomske politike zunanje zadolževanje, kajti Slovenija ima nizek zunanji dolg. Cilji takšne ekonomske politike so znani: zadolženost je izjemno poskočila, strukturnih reform ni bilo, investicijska aktivnost je bila rekordno nizka, potencialni BDP je v trendu 51 upadanja, brezposelnost je na eni izmed najvišjih ravni, ekonomska aktivnost se je izjemno skrčila, število stečajev pa je rekordno visoko, zgodovinsko gledano po letu 1991. Elementi keynesianske politike z investiranjem v raziskave in razvoj, dokapitalizacijami, socialnimi transferji in projekti delitve stroškov s podjetji so bili ravno tako neuspešni, ne glede na to, ali jih merimo v brezposelnosti ali v gibanju potencialnega BDP. Še huje, masivne dokapitalizacije in projekti državnega reševanja bančnega sistema so omogočili, da bodo preživeli sistemi, ki bi jih morala kriza odnesti s trga, saj to niso bila podjetja v klasičnem pomenu besede, ampak so bili politični projekti, financirani z denarjem države in vzpostavljeni s pomočjo slepote regulatorjev. Spodnji graf prikazuje, kam nas lahko pripelje nadaljevanje politike prelaganja (in zanikanja) strukturnih reform. Graf prikazuje gibanje BDP na prebivalca po pariteti kupnih moči, kjer je povprečje za EU28 = 100. Po temu kazalcu je Slovenija dosegla vrh razvitosti v letu 2008, ko je dosegla 92 % ravni povprečne vrednosti kazalnika za EU28. Od tega leta dalje doživljamo namesto konvergence divergenco in če bo ekonomska politika ostala nespremenjena, nas v letu 2020 čaka padec na nekaj več kot 80 % razvitosti EU28. To pa pomeni ne samo vse večje zaostajanje za razvitimi državami EU, temveč tudi za tranzicijskimi državami, ki so bile glede na Slovenijo v letu 1991 izjemno nerazvite. BDP na prebivalca v SKM (EU-28=100) 100 95 90 85 80 75 70 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 Vir: Eurosat do 2012, od 2013-2020 projekcije. Slovenske in mednarodne institucije, ki analizirajo slovensko ekonomijo, imajo večinoma enake predloge za preprečitev zgoraj omenjenega scenarija: sanacijo bančnega sistema, razdolžitev in boljše upravljanje podjetij, ublažitev posledic demografskih gibanj in spremembe v institucionalnem okvirju. Vsi ti predlogi imajo skupni imenovalec: potrebno je prenehati z ekonomsko politiko ignoriranja strukturnih reform. To je tudi predlog krščanske demokracije in ta predlog podrobno razdeljujemo v poglavjih, ki sledijo. Na podlagi prej 52 prikazanega pregleda stanja trdimo, da so razmere v slovenski ekonomiji nevzdržne, da ne želimo vzdrževati poti v nerazvitost in obsojati slovenskih podjetnikov na propadanje, državljanke in državljane pa na kronično brezposelnost in institucionalno negotovost. Naši predlogi spremembe ekonomske politike, ki jih predstavljamo in utemeljujemo v nadaljevanju, temeljijo na privatizaciji, davčni razbremenitvi in izboljšanju institucionalnega okvira. Zgornji graf prikazuje, da si ne moremo privoščiti še tretje različice ekonomske politike, ki bi vztrajala pri odsotnosti strukturnih reform in bi imela za cilj maksimizacijo položaja interesnih skupin. 53 3. FILOZOFSKI OKVIR EKONOMSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 54 O RAZMERJU MED KRŠČANSTVOM 1 IN TEORIJO SVOBODNEGA TRGA Podstat te politike je ekonomska teoretična misel, ki izvira pri Adamu Smithu, mladem Johnu Stuartu Millu, se nadaljuje preko Ludwiga von Misessa, Friedricha Augusta von Hayeka do Roberta Nozicka in Murraya Rothbarda. Gre za svetovni nazor, pri katerem je v prvo vrsto postavljen posameznik, ki je svoboden in za svoja dejanja odgovoren ter stopa v razmerja z ostalimi tako, da z razvojem neformalnih pravil nastajajo formalna pravila, ki se spišejo v zakone in ustave, ti pa določajo nastajanje institucij. V takšnem svetu je tržni mehanizem sinonim za nešteto dejanj, ki jih izvajajo nepovezani posamezniki in ki so opredeljena z regulatornim okvirom, ki ga postavlja država. Menjava poteka zaradi relativne redkosti dobrin in cena se lahko postavlja zaradi subjektivnih meril, ki definirajo posameznikove odločitve, ter na podlagi stroškovne strukture ponudbe. Gre za to, da je zasebna lastnina motor menjave in posledično zadovoljevanja potreb posameznikov, da država ni tista, ki vodi in usmerja gospodarstvo in gospodarske aktivnosti posameznikov, ampak zagotavlja samo pravno-regulatorni okvir teh aktivnosti, skrbi pa le za tiste javne dobrine, ki jih po konsenzu kot take definira družba (denimo sistem socialnega varstva, zdravstvo in šolstvo, obramba) s tem, da se organiziranje, vzpostavljanje in delovanje mehanizma ponudbe javnih dobrin ne zlorablja za pridobivanje glasov na političnem trgu. Napačno je misliti, da je krščanstvo izključujoče do kapitalizma in postulatov tržnega mehanizma. Čeprav je tudi v kontekstu tega svetovnega nazora popularno govoriti o negaciji konkurence, potrebi po prerazdeljevanju zasebne lastnine ter poveličevanju skupne lastnine in komunitarizma, posebno ko je govora o krščanskem socializmu, pa zgodovinski pregled razvoja ekonomskih teorij pokaže, da takšen način razumevanja ekonomije ni nujno tudi edini. Ideja prostega trga v krščanski filozofiji ni neznana in nikakor ni neskladna s krščanskim naukom. Dokaz za to je obdobje pozne sholastike (1350–1500), ko se sicer ni razvila neka sholastična ekonomska teorija, ampak se je zaradi preučevanja prava in družbenih dogovorov razvila tudi ekonomska analitika s fragmentarnimi pogledi na, denimo, zasebno lastnino, javne finance, trgovino, ceno itd. Sholastični pogled na ekonomsko analizo je ostal zgodovinska posebnost, ki se tudi zaradi zelo nefleksibilnega pogleda na obresti ni mogla razviti, vendar pa v svojem bistvu analitika, ki je nastala znotraj tega pogleda na svet, ni tuja ali nasprotujoča si klasični ekonomski teoriji, ki se začne razvijati z Adamom Smithom. O skupni lastnini, torej nasprotovanju zasebni lastnini, imajo pozni sholastiki odklonilno mnenje. Sv. Bernard Sienski govori o oslu, ki je v lasti treh vasi, ki ga vse uporabljajo, nihče pa ga ne hrani, dokler ga ne izčrpajo do smrti. Tomas de Marcedo primerja zasebna podjetja, ki cvetijo in se širijo, ter državna in javna podjetja, ki usihajo, iz česar izpelje zaključek, da zasebna lastnina ne more biti slaba, javna pa ni nujno dobra. V skladu s konceptom relativne redkosti dobrin, ki se razvije 1 Več o tej tematiki najdete v Alejando A. Chafuen: Vera in svoboda, Inštitut Karantanija in Celjska Mohorjeva Družba, 2012. 55 šele stoletja kasneje, pojasni, da je zasebna lastnina predpogoj za premagovanje pomanjkanja dobrin, saj je ključna predpostavka proizvodnje. Poglede sholastike lahko združimo v tri trditve: prvič, če je vse v skupni lasti, nihče ne bi želel opravljati manj priljubljenih del, drugič, ljudje bolj pazijo (uporabljajo učinkoviteje) svojo lastnino kot skupno in tretjič, kar je prevedeno v jezik sodobne ekonomije moralni hazard: skupna lastnina ne preprečuje zlobe in zlih namenov, še več, zlobni si lahko v stanju skupnega lastništva prigrabijo več kot sicer. Pomembno mesto v sholastični analizi ekonomije predstavljajo javne finance. Juan de Mariana piše o tem, da si mora vladar prizadevati za izkoreninjenje nepotrebnih stroškov ter da uvede zmerne davke. Pedro Fernandez de Navarrete pokaže, da so davki lahko instrument nasilja, če se povečujejo zato, ker vlada povečuje svoje izdatke, dvor, ki se ga z davki financira, pa se vse bolj širi. V tem oziru definira tudi tiranske davke. To so davki, uvedeni brez pooblastil, so taki, da nekatere bolj obremenijo kot druge, in če sredstva, zbrana z davki, ne gredo za zadovoljevanje (sledenje) skupnih ciljev, temveč za financiranje kraljevih osebnih potreb (privilegijev). Tako kot v primeru zasebne lastnine, ki jo postavijo sholastiki za temelj tržnega mehanizma in so s tem identični klasični ekonomski teoriji, je tudi njihovo razumevanje davkov (in davčnega nasilja) povsem identično miselnemu loku od Adama Smitha do Murraya Rothbarda. Verjetno najbližje se pozna sholastika približa klasični ekonomski teoriji in s tem sprejemanju ideje tržnega mehanizma v razpravah o pravični ceni in konkurenci. Razprava o pravični ceni pravzaprav temelji na prototipski marginalistični analizi, ki se dejansko pojavi šele z marginalistično revolucijo (Alfred Marshall) tristo let kasneje. Louis de Molina postavi pravično ceno dobrin kot tako, da zanjo ni bistveno, ali jo določa narava dobrin, ampak to, v kakšni meri zadovoljuje človekove potrebe. Sv. Bernard Sienski je še malo bolj natančen, ko postavi trditev, da tisto, česar je v izobilju, nujno nosi nizko ceno, ter da je subjektivnost glavni element določanja cene. Zanimive so tudi razprave o administrativnih cenah. De Molina trdi, da ne obstaja noben kriterij pravičnosti, po katerem bi vlada z zakoni postavila fiksno ceno, ki je nižja od proizvodnih stroškov. Po mnenju poznih sholastikov je pravična cena vedno določena s ponudbo in povpraševanjem in v okolju, kjer deluje konkurenca, oziroma kjer ne obstajajo monopoli, ki so si svoj privilegiran položaj na trgu pridobili z, denimo, zakonskimi omejitvami uvoza. Ta povezanost med subjektivnostjo in tržno konkurenco na eni strani ter določitvijo pravične cene na drugi strani pa je že del jedra idej, ki označujejo tudi klasični liberalizem. Upoštevajoč dejstvo, da na tem mestu ni ključno pojasnjevati vseh poznosholastičnih pogledov na ekonomijo, povejmo, da se njihov pogled tako na trg dela (plačo) kot dobiček presenetljivo približuje tistemu, kar pogovorno imenujemo klasični liberalizem. Krščanskim demokratom je najlažje razumeti, da ekonomska politika ne more in nima pravice spreminjati narave človeka. Zato je ekonomska politika lahko zgolj takšna, da omogoča stabilen okvir tržnega mehanizma in kodira evolucijo pravil igre v pravno državo. Vsak drug svetovni nazor povzroča skušnjavo, da si začnejo nosilci ekonomske politike domišljati, da imajo pravi uvid v cilje družbe in da imajo vizijo o prihodnosti. Moč upravljanja z ekonomsko politiko jim ustvarja iluzijo, češ da imajo v svojih rokah metafizično moč, s katero lahko spreminjajo naravo ljudi, ki so jo, glede na to, da lahko vsej družbi vsiljujejo etiko, cilje in vizije, upravičeni spreminjati. 56 O NARAVI EKONOMSKIH INTERAKCIJ Izhodiščna predpostavka te platforme je, da je osnovni okvir določitev možnih tržnih interakcij pogodbeno določen z ustavo in vzpostavljen z zakoni in regulacijami, ki jih spreminja in uzakonja politični trg. Znotraj teh okvirov, ki vzpostavljajo področje odgovornosti posameznikov, morajo biti interakcije med posamezniki svobodne. Družbo in posledično ekonomski trg sestavljajo svobodni posamezniki, ki so lahko suvereni v svojih odločitvah zgolj ,če niso podvrženi neposrednim korekcijam drugih subjektov. Ne moremo govoriti o svobodni odločitvi, če so poslovni načrti podvrženi omejevanju svobode s strani drugih interesov. V tem oziru je tudi nemogoče enolično določiti odgovornost, saj se le-ta porazgubi med posameznimi odkritimi ali prikritimi interesnimi skupinami, ki s pomočjo političnih intervencij uveljavljajo svojo moč in svoje poslovne načrte. Vse dokler obstaja ekonomska politika, ki ima diskrecijsko moč intervencije v suverene odločitve posameznikov, je upravičeno domnevati, da se bo moč tistih, ki imajo odprto pot do politike, usmerjala k uveljavitvi poslovnih načrtov na račun drugih. Ta mehanizem je toliko močnejši, kolikor ima država poleg ekonomske politike še lastninsko udeleženost v podjetjih, s katero upravljajo politične stranke. Konkurenca je ravno toliko naravni pojav kot dominantna pozicija na trgu. In mogoče je predpostaviti, da v primeru zunanjih intervencij vsak racionalni podjetnik, ki ima možnost vzpostaviti rentniški odnos s politiko, ki oblikuje parametre trga, teži k vzpostavljanju ali dominantne tržne pozicije ali monopola ali pa kartelnega dogovora. Primerov je v zadnjih dvajsetih letih ogromno: od mrežnih industrij (telekomunikacije, elektrodistribucija, plin), preko bančnega in trgovinskega sektorja pa vse do gradbenega sektorja. V sektorjih, kjer politika razen instrumentov ekonomske politike ni udeležena še lastniško, so te tendence prisotne, vendar šibke, saj nobeno izmed tekmujočih podjetij ne more zagotoviti političnega vpliva, ki bi ključno spremenil pogoje delovanja v smeri njihovih poslovnih načrtov. Tako ne boste našli ne dominantne mesnice ne frizerja ne bifeja (pa čeprav v realnosti potekajo lokacijske bitke, ki so možne samo zato, ker so lokalne skupnosti ključni določevalec namembnosti prostora). O NARAVI EKONOMSKE POLITIKE IN O NARAVI HIPERREGULACIJ Hiperregulacija in pogoste intervencije ekonomske politike ter spreminjanje zakonskih okvirov z oženjem prostora svobodnih odločitev lahko temeljijo samo na dveh predpostavkah. Prvič, posamezniki so zlobni, neracionalni, neizobraženi in ne vedo, kaj je dovolj dobro zanje. Politika to ve bolje. V temu primeru lahko sklepamo, da imamo opravka s politiko socialnega inženiringa, ki hoče spremeniti naravo človeka, jo korigirati in usmeriti k ciljem splošne družbene blaginje, ki jo 57 določa politika. Predpostavka o neracionalno zlobnem posamezniku ne more biti realistična iz enostavnega razloga, ker je svet tak, kot se kaže, in vse, kar se v njemu pojavi, je mogoče in naravno. Povedano drugače, ne moremo trditi, da so vsi zlobni in nagnjeni k tveganim dejanjem na škodo drugega, in če tega ne moremo trditi, to pomeni, da ne moremo ekonomske politike postavljati na takšnih temeljih. Poleg tega je nečloveško posameznika obravnavati kot goljufa, ki svoje poslovne aktivnosti neprestano opredeljuje na novo ter prenavlja prav z namenom goljufanja. Obravnavanje podjetnikov in dobička kot zločincev je nedostojno v družbi, ki naj bi temeljila na vrednotah demokracije. Obremenjevanje podjetniške iniciative z administracijo, birokracijo in inšpektorskimi nadzori je v tem filozofskem kontekstu enako, kot če da bi nad suverene posameznike, ki hočejo poslovati, pošiljali politično policijo za grehe, ki jih niso naredili, ker politika pač domneva, da bi jih lahko. In drugič, hiperregulacije in pogoste intervencije omogočajo prostor za iskalce rent, da skorumpirajo institucije. Več je regulacij, večja je možnost, da s pomočjo rent le-te pretvarjajo v instrument onemogočanja lastne konkurence. O NARAVI CEN Odločitve o nakupu in prodaji dobrine ali storitve so suverene v vseh dimenzijah. Cena, ki se oblikuje na trgu, je tako »subjektivno objektivna« in je posledica neštetih interakcij med kupci in prodajalci. Pogoste davčne intervencije popačijo tržne interakcije, saj ali kaznujejo kupce (če se davki prelijejo v končno ceno) ali pa proizvajalce (če davke absorbirajo podjetniki, tako da si zmanjšujejo marže). Ekonomska politika zato ne more določati oblikovanja cen (kot jih z državnim administriranjem določa za celo vrsto panog) niti ni ustrezno s pogostimi davčnimi eksperimenti, ki so v domeni polnjena proračuna, ključno vplivati na poslovne izide podjetij ali na kupno moč potrošnikov. Fiskalna konservativnost se ne more prenašati s pleč k javni potrošnji nagnjene države na rame posameznikov in podjetij. To ni nobena fiskalna politika, ampak je politika vsega nespremenjenega, ki je nespremenjeno ravno zaradi tega, ker politika izkoristi svojo moč in nespremenjeno financira z davčnim izsiljevanjem celotne države. Cena, do katere pride spontano v interakciji med svobodnima posameznikoma, je pravična sama po sebi, nepravična je, če se v njuno interakcijo vključi nekdo tretji in ceno na novo opredeli, zato bo vsak poseg države bodisi z administriranjem cen bodisi z davčnimi eksperimenti povzročal nastanek nepravične cene, to je take, ki se jo mora sprejeti na intervencijo tretjega, če naj bo transakcija med dvema sploh sklenjena. V naravi je absolutno nedopustno, da tretja stran, nepovezana s kupcem in prodajalcem, določa pogoje menjave. V normalnih primerih se temu reče gospodarski kriminal, pa vendar je slovenski politiki dovoljeno, da z različnimi standardi in predpisi vsiljuje odločitve o ceni, kakovosti proizvodov ali preko koncesij o obstoju celotnih trgov. V Sloveniji je cena pogonskih goriv tipična administrirana cena. Cenovna konkurenca je nemogoča, s čimer je politika jasno povedala, da je posamezniki 58 ne zanimamo, saj je glavni cilj povečevati prihodke paradržavnega podjetja, ki je dominantni igralec na trgu prodaje pogonskih goriv. Vztrajanje pri državno določenih cenah bencina, ki spominja bolj na centralno plansko politiko kot pa na mehanizem tržnega gospodarstva, pa je še manj razumljivo, če vemo, da smo ena redkih evropskih držav, ki v takšnih posegih na trg vidi smisel. Povedano drugače, smo ena redkih držav, ki za račun paradržavnih podjetij izčrpava lastne državljane. O EKONOMSKI POLITIKI KOT INSTRUMENTU VZPOSTAVLJANJA MORALE Bistveno je zavedanje, da ekonomska politika ne more spremeniti narave človeka. Lahko nastavlja okvire njegovega delovanja, lahko z njim manipulira in ga celo usmerja v ekstremne dogodke, ne more ga v celoti spremeniti v kratkem času, lahko pa vpliva na nastanek kratkoročnih izbir. V nobenem oziru pa ekonomska politika ne more spreminjati narave človeka. Slednje pomeni, da so hiperregulacije in postavljanje ekonomske politike na raven moralnega arbitra nesmiselni in celo škodljivi. Zakonov, s katerimi bi politika popravljala naravo človeka in korigirala njegove preference, pa je še več, denimo predlog zakona o obdavčitvi »nezdravih« sladkanih pijač, mastne hrane itd. ki se mora po naravi stvari prevesti zgolj v podražitev financiranja posameznikovih preferenc, ne pa tudi v njihovo spremembo. Omejevanje svobode, ne pa tudi vzpostavljanje odgovornosti, je temeljni problem takšnih zakonov. Kadilec lahko nadomesti cigarete s cenejšimi različicami in razvije težke zdravstvene težave, ne glede na to, ali omejevalni zakoni obstajajo. Vse, kar v trenutnem sistemu ta kadilec, ki za svoj življenjski stil ni ustrezno ocenjen v smislu stroškov zdravstvenega tveganja, naredi, je to, da solidarnostno prevali stroške svojega zdravljenja na vse preostale in se s tem izogne odgovornosti, ki izhaja iz njegovega življenjskega stila, pri čemer si politika opere roke, ker je sprejela protikadilski ali protialkoholni zakon. S hiperregulacijami, z ekstremnimi inšpekcijskimi nadzori, administriranjem in ogromno birokracijo, ki naj bi nadzirala zlobno naravo posameznikov, prihaja do nacionalizacije odgovornosti. Posameznik resda ni svoboden, mu pa o posledicah svojih dejanj ni potrebno razmišljati. Krščanski demokrati ne verjamemo, da je narava posameznika a priori zlobna in da politika obstaja zato, da bi človeka spreminjala. Verjamemo, da svobodne interakcije med posamezniki oblikujejo institucionalni okvir, s katerim se določajo pravila igre na trgu, politika pa obstaja zato, da s temi pravili in institucijami upravlja ter s tem upravljanjem omogoča stabilnost sistema. Krščanski demokrati ne sprejemamo teze, da posamezniki ne razumejo, kaj je odgovornost in da mora zaradi tega politika nacionalizirati odgovornost in posledično zamejiti nabor svobodnih odločitev. 59 O NARAVI EKONOMSKE POLITIKE Slovenska ekonomska politika je ne glede na vlado in ne glede na programe političnih strank kakofonična. V njej je mogoče sestavljati tudi najbolj nenavadne kombinacije instrumentov in združevati najbolj nekonsistentne poglede na svet. Posebno očitno je to postalo leta 2008, ko se je proti gospodarski krizi začelo ukrepati z vse bolj ad hoc mehanizmi, ki pa so v imeli za posledico cel niz družbenih eksperimentov. S tem so se odprla vrata za obsežno improvizacijo in testiranje priljubljenosti ukrepov ekonomske politike ter pojmovanje vsemogočnosti ekonomske politike, ki lahko ali usmerja ali pa celo nadomesti podjetniško aktivnost posameznikov. Tako ni več postalo pomembno, ali potrošnja in investicije izhajajo iz ekonomske pobude posameznikov, ampak ali lahko ekonomska politika dovolj izravnava makroekonomske agregate in s tem omogoči nove zadolžitve, ki so vir potrošnje in investiranja, seveda na način politične alokacije. V tem okviru smo krščanski demokrati edina politična stranka, ki nimamo težav s tem, da se nedvoumno opredelimo za ekonomsko politiko, ki zgolj vzpostavlja okvir tržne ekonomije in si je ne podreja ali pa je z intervencijami nadomešča. Ne verjamemo, da je izhodišče ekonomije v svobodni državi ekonomska politika, ampak poslovni načrti posameznikov. Niti ne verjamemo, da so poslovni načrti podjetnikov prisilno regulirani v smer izpolnjevanja političnih interesov skozi ekonomsko politiko. Pogosto spreminjajoča se ekonomska politika v negotovo poslovno načrtovanje vnaša še dodatna tveganja. Denimo, arbitrarno in pogosto spreminjanje davčne in delovnopravne zakonodaje v odsotnosti vodila maksimiranja področja svobode ustvarja zgolj nova tveganja in stroške financiranja investicij ter zaposlovanja. Stabilnost sprememb ali pa spreminjanje v smeri sproščanja svobodne iniciative posameznikov je lahko edini način delovanja ekonomske politike. Prav tako ne razumemo pojma nacionalnih prioritet, nacionalnih šampionov in državnega kapitalizma kot karkoli drugega kot izrojene oblike kapitalizma. Pojem nacionalnih šampionov predpostavlja, da ima politika, ki upravlja z ekonomsko politiko, to sposobnost, da določi prednostno obravnavana podjetja, katerih poslovni cilji so ključni element razvoja in se po njih oblikuje upravljanje z državo, oblikovanje zakonov in regulacije ter poslovni načrti vseh preostalih podjetnikov v gospodarstvu. Ne samo, da je predpostavka o nacionalnih šampionih na robu metafizike, tudi ni naloga politike, ki naj bi zagotavljala stabilno upravljanje z državo, da izbira preferenčna podjetja in na njih utemeljuje ekonomsko politiko in razvoj države. Celotna država tudi ne more biti podvržena izbranim podjetjem, če naj se imenuje svobodna in demokratična, kajti zamejitev posameznikove svobode v demokratičnem okolju ne more biti posledica definiranja polja nedotakljivosti (preferenčnega podjetja) s strani politike. Še več, samo nesposobna politika bi stabilnost države zagotavljala tako, da bi jo vzpostavljala na množici preferenčnih podjetij in posledično celotno preostalo gospodarstvo pretvorila v talce tako izbranih podjetij. Povedano drugače: ni naloga politike, da stabilnost države 60 definira na ožjem konceptu, ki se imenuje stabilnost množice preferenčnih podjetij. Nikoli v slovenski zgodovini se ni zgodilo, da bi podjetja vzpostavljala nacionalnost kot kategorijo državnosti. Ravno nasprotno, epizode spontanih nastankov podjetniške aktivnosti so definirale institucionalni razvoj slovenske države. Pa naj gre za obdobje razvoja hranilništva na Goriškem v začetku 20 stoletja, zadružništva po celotni Sloveniji ali pa kranjske tekstilne industrije v obdobju med obema svetovnima vojnama. Ni nobenega dokaza, da bi v slovenski zgodovini politika izoblikovala podjetniškega mastodonta, na katerem bi slonela institucionalna evolucija in vzpostavljanje nacije. Izjema je bila izkušnja s korporativizmom in vojno ekonomijo v času pod okupacijo fašistične Italije. Ne glede na ekonomsko uspešnost modelov nacionalnih šampionov ali preferenčnih podjetij, kakršne poznamo danes, kot instrumentov francoske ali ruske ekonomske politike, to ne more biti pravi odgovor za oblikovanje stabilne in svobodne družbe. Nihče namreč nima pravice, da z umetnim ustvarjanjem monopolov omejuje prostor svobode vsem, ki vstopajo na trg ali na njem nastopajo. Takšna družba je totalitarna, saj predpostavlja, da je učinkovitost izbrancev jedro družbenega dogovora. Zaradi vsega povedanega temeljni razlog proti privatizaciji, namreč, da so nekatera podjetja nacionalno tako pomembna, da mora preko lastništva z njimi upravljati politika (s čimer se deformirata regulatorni okvir in politični trg), ne more biti relevanten. Takšen razlog bi zahteval dokazano relacijo med posameznim podjetjem in vzpostavljanjem nacionalnosti oziroma države. S tega vidika ne obstaja nič takega, kot je sistemska banka, za kar je bila razglašena NLB. Poslovna banka, ki je po definiciji del trga in ne institucionalnega okvira države, ne more biti instrument ekonomske politike, kajti če je, potem je monetarni sistem bodisi nedodelan in nestabilen bodisi je odvečen. Glede na to, da težko sprejmemo trditev, da bi monetarni sistem razpadel, če NLB ne bi obstajala, je težko potrditi domnevo, da je ta banka posebej pomembna. Povedano drugače, če je iz takšnega ali drugačnega razloga dominantni igralec na trgu, to še ne pomeni, da je tudi bistveno ključna za preživetje monetarnega sistema ali celo gospodarstva v celoti. Vprašljiva je tudi trditev, da ekonomska politika ne bi mogla delovati, če NLB ne bi bila v državnem lastništvu in je ne bi upravljale politične stranke, kajti če bi to držalo, potem bi to zgolj pomenilo, da ima Slovenija nedodelan institucionalni okvir. Obstaja tudi veliko poslovno tveganje, ki izhaja iz oblikovanja trgov na način, da so izbranemu podjetju vsi ostali tržni subjekti podrejeni, oziroma da se namesto katalaksije oblikuje oktroirana piramidna struktura podjetij. To smo lahko opazili v primeru gradbenega sektorja, ki je nase vezal celotno tržno ponudbo sektorja in je v razmerah razpadanja pripeljal do ogroženosti celotne panoge. Ali je smiselno, da so cele panoge in ekonomija odvisni od enega samega podjetja, pa je ravno tako smiselno vprašanje, kot če bi razmišljali o tem, ali je smiselno vsakokrat in vedno znova vse mesečne prihodke staviti na loteriji. Ne verjamemo niti v postulate keynesijanske ekonomske politike. Niti z vidika ekonomske učinkovitosti niti s filozofskega vidika. Državne intervencije v ekonomsko politiko vse prevečkrat vodijo v pošiljanje napačnih signalov v 61 ekonomijo, s čimer se izkrivljajo podjetniške odločitve, ki kasneje zgodovinsko dokazano vodijo v balončke in zlome. Zadnja ekonomska kriza je prav posledica manipulacij monetarne ekonomske politike, zato se zdi neverjetno, da bi krizo in razmere v ekonomiji reševali prav z mehanizmi, ki so krizo povzročili. Poceni denar, fiskalna ohlapnost in opuščanje najosnovnejših regulacij so sprožili nepremičninski balonček v ZDA ter posledično finančno in gospodarsko krizo. Keynesijanska ekonomska politika je mogoča, če sprejmemo predpostavko, da politika razume bolj kot podjetniki, kako se usmerjajo investicijska sredstva, in če predpostavimo, da fiskalne spodbude, ki so financirane iz davčne obremenitve in javnega dolga, nimajo izkrivljajočih posledic, kar pa po definiciji in logiki stvari ne more biti realno. S filozofskega vidika ne verjamemo v omejitev svobode posameznikov, tako da jim preko davkov v imenu višjih ciljev (državnega investiranja) zmanjšujemo nabor investicijskih sredstev. Države nimamo zato, da opravlja investicije namesto podjetnikov ali da troši namesto potrošnikov, ampak da oboje omogoča svobodnim posameznikom znotraj pravnega okvira. Politika, ki iz rok posameznikov prevzame potrošnjo in investiranje, zanika vlogo podjetništva, zato takšna ekonomska politika spada v okvirje totalitarnega. Nihanje poslovnih ciklov je naravna zakonitost ekonomije, državne intervencije te cikle, kot je pokazala zgodovina, lahko sprožajo, ne morejo pa namesto posameznikov opraviti prilagoditve, ki so spontane narave, in preusmeriti kratkoročnega trenda gospodarske aktivnosti ter uravnotežiti trgov. Ta velika keynesijanska zabloda je tudi teoretično zavrnjena s teorijo poslovnih ciklov. Država lahko preko izobraževanja in podpore bazične znanosti ter vzpostavljanja stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja vpliva zgolj na dolgoročne ekonomske indikatorje, kot je gospodarska rast, in to naj bo njena naloga. Ne nazadnje je Slovenija primer gigantskega ekonomskega spodbujanja, saj je od leta 2008 skorajda potrojila dolg države z namenom vzpostavljanja nespremenjenega proračunskega financiranja, pa je navkljub fiskalni ohlapnosti državna administracija enako (ne)učinkovita, navkljub socialnim transferom brezposelnost vse višja, potrošnja pa vse nižja, in navkljub subvencijam podjetjem so prezadolženost, nizka dobičkonosnost in šibka investicijska dejavnost še vedno prisotne. V teh okoliščinah se zdi dodatno povečevanje fiskalnih stimulansov preko davkoplačevalskega denarja, brez strukturnih reform, ki bi izboljšale poslovno okolje podjetij, pot v dolgoročno razpadanje ekonomskega sistema in družbe. Vse dokler bo ekonomska politika takšna, da bo z visokimi davki prerazdeljevala sredstva, pod pretvezo aktivnega investiranja v gospodarstvo, bo edina posledica zgolj krčenje investicij prezadolženih in davčno preobremenjenih podjetij. To pa je slabo znamenje za to, da bi osiromašena podjetja lahko v kratkem roku po povrnitvi gospodarske rasti zaposlila vsaj del brezposelnih. Povedano na kratko: vsak evro, ki se pobere od podjetij, podprt z veliko iluzijo o keynesijanski ekonomski politiki, pomeni očitno nespremenjen rezultat v smislu preobrata v gospodarskem ciklu ter tudi en evro manj za delovna mesta. Trend upadanja potencialnega BDP kaže prav na to, torej na dolgoročno osiromašenost slovenskih podjetij, da bi lahko investirala in zaposlovala. Krščanski demokrati tudi ne pristajamo na vrnitev zgodovinsko zanikanih ekonomskih politik, kot so socialistične ali nedefinirane ekonomske politike 62 demokratičnega socializma. To razumemo kot nevarne družbene eksperimente političnih vizionarjev, ki v celoti zanikajo možnost svobodne odločitve potrošnikov in podjetij, zanikajo koncept lastninskih pravic in malikujejo moč politike, saj predpostavljajo pokvarjeno naravo posameznika in blagohotno naravo politika. Ne verjamemo, da je moč učinkovito voditi ekonomsko politiko, če ta zahteva zaplembo zasebne lastnine, davčno zaplembo in prerazdelitev rezultatov dela ter prenos poslovnega odločanja na raven političnih strank. Niti ne verjamemo, da je prisilna enakost z umetnim administriranjem plačnih razmerij, mimo svobodnih odločitev in tržne aktivnosti, poštena in stimulativna. 63 4. GOSPODARSKA POLITIKA KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 64 Krščanska demokracija izhaja iz tradicije krščanstva, ki se odraža v povezovanju, sodelovanju in zavzemanju za mir, kar omogoča rojstvo, obstoj, razvoj in samouresničitev človeka. Krščanska demokracija se na področju gospodarske politike zgleduje po socialnem tržnem gospodarstvu. Gre za preizkušeno in uspešno povezavo med načeli tržnega gospodarstva in prizadevanji socialne politike za dosego socialnega ravnovesja. Socialno tržno gospodarstvo ni zgolj nek gospodarski sistem, marveč družbeni koncept. V socialnem tržnem gospodarstvu svoboda in odgovornost ter konkurenca in solidarnost sestavljajo celoto. Iz posameznikove svobode in pojmovanja, da ima človek pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti (krščanski nauk o naravnem pravu), ki ju priznava krščanska demokracija, za krščanske demokrate sledi priznavanje in zavzemanje za svobodno podjetniško pobudo na temelju k družbeni odgovornosti zavezane zasebne lastnine in poštene konkurence. Osrednji ekonomski lik socialnega tržnega gospodarstva je t. i. »lastnik–podjetnik«, ki ima v lasti proizvodne dejavnike (kapital, stroje/opremo, zemljiško posest) – ali vsaj svobodno razpolaga z njimi – in jih uporablja za proizvodnjo dobrin ali storitev, ki jih prodaja z dobičkom na vsakokratnem trgu. Na trgu realizirani dobiček lastnik– podjetnik uporabi tako za lastno preživetje in preživetje svoje družine kot za nove vnose v gospodarski tokokrog, npr. z ustvarjanjem delovnih mest ali nabavo novih strojev in naprav. Lastniki–podjetniki s svojim lastnim premoženjem jamčijo za svoje podjetniške odločitve. Zato so te odločitve trajnostno in dolgoročno naravnane ter stabilizirajo gospodarski in socialni razvoj. V tem sistemu država predvsem zagotavlja okvirne pogoje, pod katerimi lahko lastniki–podjetniki razvijajo svoje dejavnosti. To pomeni, da država določa pravila konkurence, ščiti podjetniško in pogodbeno svobodo ter priskrbi materialne predpogoje za izmenjavo blaga in storitev na vsakokratnih trgih, npr. z javnimi vlaganji v prometne povezave in komunikacijska omrežja. V socialnem tržnem gospodarstvu ima zato pomembno vlogo podpora podjetjem, ki jih lastniki upravljajo sami (spodbujanje malih in srednjih podjetij). Ta mala in srednja podjetja2 so »srce« socialnega tržnega gospodarstva. Spodbujanje malih in srednjih podjetij v socialnem tržnem gospodarstvu pomeni, da si država prizadeva za kar se da enostaven in pravičen davčni sistem, ki malim in srednjim podjetjem daje dovolj manevrskega prostora za investicije in ustvarjanje novih delovnih mest, da ostane kar najmanj birokratskih ovir oz. se jih čim več odpravi, da so mala in srednja podjetja upoštevana pri dodeljevanju javnih naročil ali da so jim za osnovanje obstoja dostopna posojila po ugodni obrestni meri. Pri vseh posebnostih zahodnoevropskih davčnih sistemov velja, da so v državah, kjer vladajo krščanskodemokratske stranke, podjetja načeloma nižje obdavčena kot v državah z desetletja dolgo prevlado socialdemokratskih strank. Tako so davčne stopnje za davek od dohodka pravnih oseb v Nemčiji 15 %, v Švici povprečno 20 %, v Luksemburgu 22,9 %, kot tudi na Nizozemskem in v Avstriji s po 25 %, kar je manj kot v »socialdemokratskih« skandinavskih državah, kjer znašajo povprečno 2 Evropska komisija kot mala in srednja podjetja opredeljuje tista podjetja, ki jih vodijo lastniki, zaposlujejo do 250 oseb in ustvarijo za največ 50 mio € prihodkov. 65 28 %. Tudi davčne stopnje za davek od dohodka iz obrtne dejavnosti in dohodnino so v teh državah višje. Skandinavska država blaginje namreč svoje storitve na podlagi socialnega zavarovanja financira predvsem iz davčnih prihodkov, medtem ko imajo države s krščanskodemokratskimi vladami pretežno sisteme socialnega zavarovanja, ki se financirajo s prispevki. Finančna politika krščanskodemokratskih strank se odlikuje po proračunski disciplini (restriktivni finančni politiki). Medtem ko socialdemokrati in socialisti zagovarjajo več državne aktivnosti in pri tem v zakup jemljejo tudi strukturne proračunske primanjkljaje, pa je krščanskodemokratska finančna politika v temelju usmerjena k uravnoteženemu državnemu proračunu. Ta naravnanost po eni strani izvira iz krščanskodemokratskega razumevanja upravljanja na področju državne in gospodarske politike (»toliko države, kot je nujno, in kar se da malo države«), po drugi pa iz spoznanja, da prihodkov od kapitala in dela ne smemo preveč obremenjevati, če naj dopuščamo manevrski prostor za zasebno potrošnjo in refinanciranje (zasebne gospodarske naložbe) v zasebnem gospodarskem tokokrogu. Razlike med socialdemokratsko in krščanskodemokratsko gospodarsko politiko postanejo očitne z ozirom na delež javne porabe (delež javnih izdatkov v celotnem plačilnem prometu narodnega gospodarstva) ali upoštevajoč delež zaposlenih v javnem sektorju (javna uprava, socialno zavarovanje, zdravstvo, policija, vzgoja in izobraževanje, kultura). Poenostavljeno rečeno, delež javne porabe v zahodnoevropskih državah, ki so jim dolgo vladale krščanskodemokratske stranke, znaša manj kot 50 % (v Nemčiji npr. 45 %), v državah pod socialdemokratskim vplivom pa, nasprotno, več kot 50 % (Na Švedskem npr. 55 %). Delež zaposlenih v javnem sektorju je v socialdemokratsko zaznamovanih državah povprečno okoli 20 %, v krščanskodemokratsko zaznamovanih pa okoli 10 %. To pomeni, da se krščanska demokracija za doseganje visokega bruto družbenega proizvoda, kar je istovetno z rastjo in blaginjo, in za ustvarjanje delovnih mest raje zanaša na gospodarsko in socialno ureditev zasebnega tipa. Tudi v finančni in gospodarski krizi v letih 2008 in 2009, v kateri se je politika čutila prisiljeno poseči za stabilizacijo trgov, da bi ublažila posledice, so se pokazale razlike v pristopu med krščanskodemokratskimi strankami in strankami levo od politične sredine. Medtem ko so slednje zahtevale vedno nove državne svežnje spodbud za rast gospodarstva in državna poroštva za prizadeta podjetja, so krščanskodemokratske stranke načeloma ukrepale zadržano in raje iskale zasebne vlagatelje, kot kažejo primer avtomobilskega koncerna Opel in poskusi reševanja pomorske industrije. 66 EKONOMSKA KLASIFIKACIJA NOVE SLOVENIJE Ekonomska politika svobodnega trga je prepoznala, da ni nobenega opravičila za aktivno poseganje v svobodne odločitve suverenih posameznikov, ki tržno igro igrajo po pravilih, ki jih je s pomočjo zakonov in regulativ določila politika. Takšna politika skrbi zgolj za izvrševanje zakonov in regulativ, s čimer omogoča stabilnost in predvidljivost sistema, torej tudi poslovnega okolja, s čimer ga dela predvidljivega in zmanjšuje tveganja, ki izhajajo zgolj iz političnih intervencij. Takšna ekonomska politika verjame, da ni njena naloga spreminjati narave človeka, ampak s pravno državo minimizirati anomalije v interakcijah na trgu. Takšna gospodarska politika torej zanika možnost socialnega inženiringa in ne razume posameznika kot orodja zagotavljanja privilegijev bodisi velikim korporacijam bodisi posebnim skupinam pritiska. Zanjo je ključno, da je najmanjše podjetje v državi enako pomembno kot največje, da nikoli ne daje prednosti poslovnim interesom na račun potrošnika in da uspešnih posameznikov ne kaznuje z dodatno zaplenitvijo njihovih poštenih rezultatov dela preko davkov. Takšna ekonomska politika razume, da Janez Novak ni manj pomemben od Nove Ljubljanske banke ali predsednika vlade. Ključna sta torej poštena konkurenca in vsak posameznik posebej. Če tega ni, potem tudi družbe ni, ampak je zgolj aparat prisile in nasilja centrov ekonomskopolitične moči nad posamezniki. Opisano je jedro sodobne gospodarske politike na desnem političnem polu. Nemška CDU in britanski konservativci so tisti, ki so takšno platformo osvojili in osvobodili državljane od političnih poskusov socialnega inženiringa pod krinko desne politike. Krščanski demokrati zavračamo totalitarizem, socialni inženiring ter instrumentalizacijo posameznikov za cilje politike in centrov moči. Za nas so pomembni posamezniki, njihova svoboda in suverenost. Politike ne razumemo kot igro podrejanja države, ampak kot upravljanje z državo. 67 5. TEMELJI GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE 68 Znotraj tega miselnega okvira in empiričnih dejstev krščanski demokrati menimo, da je znotraj konteksta desnega političnega pola edina možna izbira tretja vrsta ekonomske politike, namreč zavrnitev korporativizma, ekonomske politike posebnih interesov, nacionalnega interesa, keynesijanizma in socializma z njegovimi derivati. Ekonomska politika, ki ni sama sebi namen in ne obstaja zato, da zagotavlja rente in interese politiki pa mora biti usmerjena k maksimiranju svobode in individualizaciji odgovornosti, posledično torej na izboljšanje poslovnega okolja. Znotraj tega so za nas najpomembnejši trije instrumenti: privatizacija, zmanjševanje davčne obremenitve in povečanje učinkovitosti javne uprave. S tem ko politiko razumemo kot obrt zagotavljanja stabilnosti in predvidljivosti sistema (in ne družbenega eksperimentiranja), je poudarjeno tudi to, da ekonomija in z njo država potrebujeta delujoče institucije ter pravno državo. Ker pa gre za ekonomsko platformo, mora biti na posebnem mestu nujno omenjena pravna država. UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA Krščanski demokrati sledimo teoretski misli, da so jasno določene lastninske pravice ključ za normalno delovanje trga in da brez tega pogoja ni ne kapitalizma ne svobodne tržne interakcije med posamezniki. Slovensko ekonomijo obvladujejo podjetja, ki so posredno ali pa neposredno v lasti države, natančneje podjetja, s katerimi lahko preko lastniške strukture upravlja politika. Lastniški prepleti med temi podjetji in vertikalne povezave z drugimi sektorji, v katerih upravljavsko dominira politika (denimo bančni sistem), tvorijo ekonomijo, ki je bližje korporativizmu in nekakšni sprevrženi obliki socializma kot pa svobodnemu trgu, na katerem so posamezniki suvereni in odgovorni v svojih odločitvah, politika pa, namesto da bi upravljala s sistemom, najprej preko intervencij določa delovanje trga, potem pa ga še korigira preko upravljanja s podjetji, ki so dominantni igralci na trgu in so v rokah države. V teh okoliščinah, ko politika omejuje lastninsko pravico nad podjetji, ne moremo govoriti o pravem tržnem mehanizmu. Vpliv politike v gospodarstvu Lastniška in upravljavska struktura, ki je v domeni politike, ne ovira samo delovanja podjetnikov in izbire potrošnikov, torej ekonomskega trga, ampak ključno vpliva tudi na odločitve na političnem trgu, še več, redefinira ga v smer, ki je daleč od demokratičnega. Ravno zaradi tega nastaja iluzija, da volitve omogočajo oblikovanje zakonodajne in izvršilne oblasti v državi. Ta iluzija nastaja, ker je težko razumeti, da volitve neposredno pomenijo ne samo oblikovanje vladnih koalicij in opozicij, ampak pomenijo tudi imenovanje uprav in nadzornih svetov podjetij v državni lasti. Povedano drugače, v okoliščinah, ko lahko preko lastninskih pravic države politika upravlja s podjetji, ki celo pomenijo ključni in najbolj dominantni del slovenskega gospodarstva, vsakokrat, ko volivec izbira, ne izbira samo politične stranke, ampak 69 izbira tudi politično ustrezne uprave in nadzorne svete. Pogoste menjave po podjetjih, ki sovpadajo z nastopi novih vlad, so neposreden dokaz za to. Če vladne koalicije vzpostavljajo regulatorni in zakonski okvir delovanja podjetij, ki jih istočasno preko nastavitve ključnih ljudi z ustreznim političnimi predznakom tudi upravljajo, potem je jasno, da je v Sloveniji mogoče, da se poslovni načrti podjetij pišejo preko regulacij, zakonov in predpisov na slovenski vladi. Ker gre za podjetja, ki so dominantni tržni igralci, in se jim vsa ostala podjetja, ki niso podvržena državnemu lastništvu, lahko samo prilagajajo, je jasno, da je prvi poslovni načrt narejen na vladi in je tako v domeni politike. S tega vidika slovenska ekonomija ni svobodna, volitve ne predstavljajo svobodne izbire in izgubljajo svoj pomen, posamezniki pa posledično ne morejo uveljaviti svojih izbir ne na ekonomskem ne na političnem trgu, pa četudi so le-te legalne in legitimne. Navedimo nekaj primerov. Vzemimo imaginarno podjetje, zavarovalnico Tritanus, največjo slovensko zavarovalnico, ki je po naravi stvari dominantni igralec na trgu zavarovalništva ter posledično finančnih storitev v lasti države, tako da njeno upravljanje določa celo vrsto trgov. Poglejmo, kako mehanizem deluje. Najprej, absolutno jasen je obrazec, da se nadzorni sveti in uprave Tritanusa zamenjajo najkasneje v letu dni po nastopu katere koli vlade oziroma po vzpostavitvi drugačne vladne koalicije. To neposredno pomeni: če so volivci izbrali koalicijo X, potem se bo to z nekaj časovnega zamika odrazilo v upravno-nadzorni strukturi podjetja, če izvolijo koalicijo Y, potem sledi preslikava koalicije v upravno-nadzorno strukturo po tem političnem portfelju. Če bi politika priznala svoja dejanja in bi zahtevali popolno transparentnost, s čimer bi omogočili volivcem, da se na podlagi vseh informacij odločajo na volitvah, potem bi morali v času volilnih kampanj neposredno in jasno povedati, kdo so njihovi kandidati za upravljavsko-nadzorno strukturo Tritanusa. Seveda je tudi to sprevračanje demokracije, vendar pa volivcem vsaj jasno predoči, kakšen mehanizem je na delu, če obstaja državna lastnina. Dalje, zakaj bi predpostavka, da je državna lastnina v interesu političnim strankam, bila resnična? Odgovor na to vprašanje pokaže na dodatni mehanizem, ki ga sproži politično obvladovanje podjetij. Podjetje Tritanus je dominantno na zavarovalniškem trgu in močan igralec v bančno–finančnem sektorju. Drugače rečeno, njegove poslovne poteze definirajo tako trg, na katerem podjetje nastopa, kot tudi sorodne trge. V tem oziru bi moralo regulatorje skrbeti, ali pri tako silni koncentraciji tržne moči ne prihaja morda do zlorabe moči in deviacij ekonomskega trga, ki se kažejo predvsem v omejevanju konkurence, nastanku kartelnih dogovorov, nezakonitih horizontalnih in vertikalnih povezavah in izčrpavanju potrošnikov. Če je lastnik podjetja država, ki hkrati upravlja in nadzira podjetje in ki določa delo regulatorjev (pogosto se institucionalna avtonomija regulatorjev podre s političnim kadrovanjem, do katerega pride z menjavo vlade), obstaja vsaj moralni hazard, ki prepreči učinkovito kontrolo politično določenih podjetij. Da se je to dogajalo, je postalo jasno, ko so politično-ekonomski konglomerati redefinirali pojem tržne konkurence v slovenski ekonomiji. Namesto svobodne interakcije so glavni mehanizem slovenskega trga postali nepregledni prevzemi, koncentracije tržne moči in kartelni dogovori. Tišina regulatorjev je zato zgovorna: nemogoče je pričakovati, da nekdo, ki obvladuje 70 upravljavsko-nadzorne institucije podjetja, istočasno preko regulatorjev, ki jih ima v svojih rokah, onemogoča poslovno strategijo, ki nastaja ali na vladi ali pa v pisarnah koalicijskih političnih strank. S tega vidika so regulatorji učinkoviti samo na delu trga, kjer preko lastninskih pravic ne prevladujejo politične stranke. Državna lastnina, s katero upravlja politika, je torej nujni pogoj za neučinkovito delo regulatorjev, posledica česar je uničen tržni mehanizem. Poleg tega so podjetja, kot je politično upravljana in nadzorovana dominantna zavarovalnica, banka, telekomunikacijsko podjetje ali pa podjetje, ki trguje z energenti, zaradi dominantnega položaja (obvladovanja trga) prihodkovno najpomembnejši oglaševalci v slovenskih medijih. Če politika obvladuje takšna podjetja, posledično obvladuje tudi oglaševalski trg, s tem pa zagotavlja ključni del prihodkov iz poslovanja slovenskih medijev. Posledično je nemogoče pričakovati, da bi informacije o poslovnih odločitvah politike, ki nastajajo na slovenski vladi in pisarnah koalicijskih strank, bile nepristranske, kajti če bi bile, je povsem možno tveganje izgube dela oglaševalskih sredstev. Povedano drugače, na medijski trg ne morejo vplivati oglaševalska sredstva podjetij, ki so povsem v zasebni lasti in brez povezav s politiko, ker so, prvič, premajhna (rast teh podjetij je bila omejena z rastjo preferenčnih državnih podjetij) in drugič, ker njihovo oglaševanje ne more prinašati skritih motivov in agend, saj jih ne morejo imeti, ko pa je njihova edina dejavnost tržna in ne politična. Distorzija medijskega trga preko prihodkov iz naslova oglaševanja pa je lahko zgolj v domeni političnih strank, ki same potrebujejo politično oglaševanje in preferenčno obravnavo. Povratna zanka je seveda jasna: ker nobeno podjetje ne dela, da bi imelo izgubo, ampak da maksimira dobiček, bodo tudi medijska podjetja nagnjena v smer maksimiranja dobička. Če je to mogoče tako, da dobijo sredstva od politično upravljanih podjetij, potem obstaja veliko tveganje, da bodo informacije o vladajočih političnih koalicijah pristranske, s tem pa bo informacija, ki jo dobi volivec, nepopolna, prikrita ali pristranska, odločanje na političnem trgu v času volitev pa bo nujno napačno. Dodajmo, da volitve ne morejo biti demokratične, če volivcem ni jasno povedano, o čem odločajo (ne samo o sestavi parlamenta in vlade ampak tudi o nadzornih in upravnih institucijah podjetij) in če se v javnem prostoru oblikujejo pomanjkljive ter pristranske informacije, ki so ključne za pošteno odločitev. Nedvoumno je, da takšno tveganje obstaja in da ne bi obstajalo, če bi politika ne upravljala s pomembnim delom ekonomije. Torej, dokler obstaja državna lastnina, ki jo upravlja in nadzira politika, toliko časa volitve ne bodo demokratičen proces odločanja, ampak bodo manifestacija politično–ekonomske moči, in to ne najboljših političnih ponudb, ampak najbolj sprevrženih. Krščanski demokrati zato trdimo, da je zasebna lastnina predpogoj za demokratične volitve. 71 Iluzija o monetarni politiki Zgodbe o državnih bankah, ki že ves čas od nastanka države obvladujejo in ključno oblikujejo slovensko ekonomijo, so v svojem vrhu razkrile, da politično upravljanje in nadzor bank preko instrumenta, ki se mu reče državna lastnina, ne uničujeta samo demokratičnih volitev, ampak tudi izničita vlogo monetarne politike. Spomnimo, da monetarno politiko izvaja Banka Slovenije, ki je del evropskega monetarnega sistema, ter da so njeni instrumenti in cilji usmerjeni tudi v regulacijo in nadzor bančnega sistema. Ob upoštevanju realnih podatkov je očitno, da Banka Slovenije svoje naloge ni opravila, kreditna politika bank, ki ni upoštevala regulativ, regulator pa jih za to ni kaznoval, pa je dokaz za trditev, da monetarna politika v Sloveniji ne obstaja, oziroma da je podvržena nekim drugim ciljem. Razlog za to je nedokončana privatizacija bančnega sistema, kjer se je kot banka posebnega pomena vzpostavila Nova Ljubljanska banka, ki je sledila ciljem tistih, ki so upravljali z državno lastnino, torej ciljem politike. Povedano drugače, če obstaja banka posebnega pomena (ki dejansko ima dominantno pozicijo na bančnem trgu ter s tem potrebno tržno moč), s katero se upravlja bodisi na Ministrstvu za finance ali na vladi, potem monetarna politika ne more biti več učinkovita. Še več, omogočeno je vmešavanje fiskalne politike v odločitve monetarne politike (reguliranje), kar je zadnjih trideset let glavna institucionalna nehigieničnost. V primeru, da želimo Banko Slovenije banko vzpostaviti kot normalnega regulatorja, potem moramo umakniti politiko in njeno izvršilno vejo, to je fiskalno politiko, iz bančnega sistema, kar pa je moč narediti samo s privatizacijo. V nasprotnem primeru bosta fiskalna politika z Ministrstva za finance in vlada vedno imela možnost povoziti regulatorsko funkcijo monetarne politike. Državna lastnina v bankah, s katero upravlja politika, je povzročila tudi oblikovanje tako imenovanega državnega para-proračuna. Ko politika zaradi pravil konkurenčnega prava EU ni več mogla s subvencijami neposredno financirati podjetij, je to storila preko vzvoda, imenovanega državno lastništvo v NLB. Omogočanje politično obarvanih prevzemov, tržnih koncentracij in investicijskih ciklov, ki so vodili do zloma gospodarstva, je bilo možno ravno zaradi tega paraproračuna. Ni odveč dodati, da so krediti iz NLB, ki so bili namenjeni za politično obarvane interesne skupine in ki so bili vsi po vrsti neučinkoviti ter slabi, dejansko delovali kot subvencije v obliki nepovratnih sredstev. Posebno, če vemo, da so slabi krediti pokriti iz proračunskih dokapitalizacij NLB. S tem se razkrije mehanizem delovanja tega para-proračuna in razkrije realnost tako imenovane sistemske banke, katere naloga, tako kot v socializmu, ni bila dajanje komercialnih posojil, ampak de facto prerazdeljevanje javnih sredstev k politično obarvanim interesnim skupinam. 72 O tujcih kot vlagateljih in lastnikih Značilen ugovor proti privatizaciji se nanaša trditev, da bi tuji lastniki lahko zlorabili slovensko ekonomijo, da bi uničili gospodarstvo in posledično bi prišlo do politične podvrženosti. Ne da bi začeli analizirati argument, poudarimo, da je to slovenska politika s katastrofalno izbiro ekonomskih politik dejansko že sama naredila. Gospodarstvo je izjemno šibko, saj so podjetniški dobički vse manjši in se na ravni celotne ekonomije v povprečju spreminjajo v izgubo, investicije so šibke, brezposelnost pa na do sedaj najvišji ravni, po drugi strani postajamo zaradi nesposobnosti, da bi ekonomske težave reševali kakorkoli drugače kot z najemanjem posojil v tujini, tudi vse bolj odvisni od mednarodnih političnih dejavnikov. To je uspelo kar slovenski ekonomski politiki, in sicer ob popolni zaprtosti do tujega kapitala. Vrnimo se nazaj k argumentu, ki tipično prevesi slovensko javno mnenje proti tujim lastnikom in v končni fazi prepusti podjetja v roke politično obarvanih interesnih skupin ali pa s preprečitvijo privatizacije onemogoči prihod svežega kapitala v podjetja in jih s tem obsodi na počasno umiranje. Nacionalni predznak lastnika ne more zagotavljati, da podjetje deluje v skladu z zakoni in regulativami v državi. To smo doslej že lahko opazili, če ne drugje pri prevzemu Merkurja, ki se je končal s kazenskimi sankcijami. In drugič, za določanje in sankcioniranje potez igralcev na trgu ne moremo uporabljati potnega lista, ampak instrumente pravne države. Če so pravila jasna in uveljavljena, potem mora biti brezpredmetno, katere narodnosti je lastnik podjetja. Povedano drugače, povsem nesprejemljivo je pričakovati, da bo preverjanje potnih listov nadomestilo instrumente pravne države, oziroma je takšen mehanizem docela neučinkovit in nesmiseln. Argument politične podreditve slovenske države pa zahteva razkritje dokazov, da obstaja protislovenska zarota na ravni drugih držav, ki so svoja podjetja prepričala, da ne sledijo dobičku, temveč imperializmu in podrejanju celih držav. Taka trditev je torej na meji realnega in brez konkretnih dokazov ne more biti argument v javni razpravi. Če pa se izkaže, da obstaja strah pred prodajo neučinkovitega podjetniškega mastodona, ki preko vertikalnih in horizontalnih povezav obvladuje skorajda celotno gospodarstvo, potem je to resnično kvečjemu dokaz o ekonomskih politikah, ki so temeljile na koncentraciji ekonomsko–politične moči v rokah peščice, torej razkritje o tem, kako je slovenska politika sama delovala proti interesu svojih volivcev. Strah pred tujci je še toliko bolj neverjeten, ker ne živimo v izolirani ekonomiji, ampak ekonomiji, ki večino BDP in posledično gospodarske rasti ustvari z izvozom, torej pri trgovanju s tujci, in ker je Slovenija del nadnacionalne strukture, imenovane EU, ki posredno in neposredno definira njeno institucionalno suverenost. Realnost slovenske ekonomije je seveda takšna, da se sploh ni potrebno bati vstopa tujega kapitala v Slovenijo. Po polomu, ki so ga doživeli Vega, Interbrew in KBC (to predstavlja zgolj vrh ledene gore), je jasno tudi glede na vse mogoče razpoložljive podatke, da se tuji kapital ne odloča za investiranje v Sloveniji. Dodano k temu: nepredvidljivo poslovno okolje, ki je posledica političnih intervencij in pogostih družbenih eksperimentov, ti se kažejo v neučinkoviti javni upravi, omogočanju tržnih deviacij zaradi politično favoriziranih in paradržavnih podjetij ter nejasen 73 in pogosto nesmiselno obremenjujoč davčni okvir dopolnjujejo ekonomski nacionalizem slovenske politike. Naslednji protiargument prodaje podjetij tujcem je, da to pomeni izgubo ekonomske suverenosti, saj bo prišlo do uničenja slovenskega podjetništva oziroma razgradnje nacionalne kohezivnosti podjetništva. Nacionalna kohezivnost podjetništva ne obstaja, obstaja le kohezivnost interesnih skupin, ki iz ekonomsko– političnih centrov moči izsiljujejo vse preostale tržne igralce in jih podrejajo svojim poslovnim načrtom. Končna sodba slovenske ekonomske politike pa bo končala na isti točki, kot jo definira apokaliptična napoved ekonomskih ksenofobov: v propadu dobršnega dela podjetij, ki ne bodo prišla do nujno potrebnega svežega kapitala, če se izognemo še edinemu obstoječemu kapitalu, ki obstaja, torej tujemu. Če to pospremimo z dejstvom, da je slovenska ekonomska politika izključno in samo še politika najemanja dolga v tujini (!), potem nas začudi dejstvo, da je pri nosilcih ekonomske politike tako zelo pogosta prisotnost ekonomske ksenofobije. Naslednji tipični argument je prodajna cena podjetij. V obdobju ekspanzije velja, da je podjetje preveč dobro in ga nima smisla prodati. To drži samo z vidika upravljavcev lastniškega deleža države, torej politike, ki z delitvijo dobička uspešnih paradržavnih podjetij polni svoj proračun in denar z lahkoto prerazdeljuje na vse, ki ji zagotavljajo politično moč. Z vidika podjetja pa prihaja do dvojne obremenitve, ki ne more biti produktivna: najprej preko davčnih obremenitev in potem preko usmeritve dela dobička v državni proračun (kar je posledica dejstva, da je država, ki je lastnik podjetja, upravičena do dobička). Poleg tega so možni tudi drugi obremenilni mehanizmi državnih podjetij, denimo naročene dokapitalizacije drugih državnih podjetij, ki so poslovno tako nezanimive, da druge možnosti pridobitve kapitala sploh nimajo (primer dokapitalizacije NKBM, ki jo je v času Pahorjeve vlade zaukazala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije, AUKN). V času recesije naj bi bila cena državnih podjetij prenizka, zato naj bi jih bilo nesmiselno prodajati. Namesto tega bi naj počakali na boljše čase, torej na fazo ekspanzije, ko naj bi bila cena podjetja dovolj visoka, da bi bila prodaja ekonomsko upravičena. Seveda pa, ko pride do faze ekspanzije, takšno podjetje nenadoma postane kokoš, ki nosi zlata jajca (v državni proračun), zato je takšno podjetje nesmiselno prodajati. S tem je sklenjen sprevrženi miselni krog nasprotnikov privatizacije. Da bi razumeli pomen privatizacije, je potrebno argumentacijo zastaviti drugače. Ne glede na ceno, ki jo doseže podjetje v procesu privatizacije, je ključno zmanjšati stroške, ki nastanejo zaradi političnih intervencij v paradržavna podjetja in ki jih nosi celotno gospodarstvo. Drugače rečeno: ne glede na to, kako nizka bi bila cena prodaje NLB pred leti, bi takšna privatizacija preprečila politično in ekonomsko koncentracijo moči v rokah peščice, danes pa ne bi plačevali dokapitalizacij in pokrivali slabih kreditov, če bi to bilo na plečih zasebnih lastnikov. 74 O stranpoteh privatizacije Stranpoti privatizacije so znane: prvič, prodaja podjetij osebam, ki imajo kriminalne in skorumpirane motive, in drugič, prodaja paradržavnih podjetij drugim paradržavnim podjetjem. Glede prvega lahko lastnik, ki prodaja, naredi bore malo, posebno če potrebuje kapital. Toda to ni problem prodajalca, to je problem pravne države. Če sta prodajalec in oblikovalec pravne države združena v isti osebi in obstaja realni problem prodaje podjetij kriminalnim združbam, potem je jasno, da imamo opravka s politiko, ki ji ne gre za pravno državo, ampak za vzpostavljanje pravil po nareku dominantnih paradržavnih podjetij. Privatizacija je torej mogoča samo, če je zagotovljen pogoj, da delujejo pravna država in regulatorji. V nasprotnem primeru bo prišlo do stroškov prilagoditve, ki bodo posledica delovanja kriminalnih združb v ekonomiji. Druga vrsta privatizacije, torej prodaja paradržavnih podjetij drugim paradržavnim podjetjem, pa ne more biti privatizacija, ampak je lahko zgolj računovodski hokuspokus s povsem verjetnim motivom pridobivanja rente. S tega vidika je še manj smiselno v tujini pri tujih vladah promovirati prodajo domačih podjetij tistim, katerih poslovni načrti so oblikovani po nareku politike. Tak primer je prodajanje slovenskih paradržavnih podjetij ruskim paradržavnim podjetjem. O paradržavnih skladih Republika Slovenija (torej vsi in nihče hkrati) je le izjemoma neposredni lastnik deležev podjetij. Praviloma so lastniki paradržavni skladi, kot sta SOD in KAD. Ti »skladi« pa po svoji naravni nikakor niso pravi skladi, saj ne izpolnjujejo temeljnega poslanstva, saj so namenjeni bodisi izplačilu zgodovinskih obveznosti (SOD) bodisi služijo kot del pokojninskega sistema (KAD). V svoji celotni zgodovini se naložbeni portfelji (lastniški deleži) niso spreminjali, ne glede na tržne rezultate podjetij, katerih (so)lastniki so, ampak glede na potrebe in intervencije politike. S tega vidika je edino mogoče pojasniti dejstvo, da taka sklada še vedno obstajata, čeprav sploh ne služita svojemu nominalnemu pomenu. Praviloma so, kadrovsko gledano, paradržavni skladi tudi politično obarvani in zelo malo je premisleka o ekonomskih ter finančnih razlogih za oblikovanje njihovih portfeljev. Naivno bi bilo torej misliti, da imamo opravka s finančnima skladoma v pravem pomenu besede ali pa, da sklada nista v tesni povezavi s politiko, oziroma da nista podaljšana roka politike. Pivovarska vojna za prevzem Pivovarne Union je razkrila prav to: SOD in KAD sta podaljšek politike in kot taka popolnoma nepotrebna, če ne želimo imeti opravka s politično dirigirano ekonomijo. Problem konkurence Slovenska politika upravlja z deleži podjetij, ki nudijo telekomunikacijske storitve, kredite za nakup počitniških paketov, avtomobilska zavarovanja, prodajo motornih goriv, prodajo kruha in pekovskih izdelkov, kopanje v toplicah, izdelavo barvil itd. Nesmiselno je trditi, da gre za storitve, ki so po definiciji javne dobrine, ali pa storitve, ki jih trg ne bi ponujal, če jih ne bi preko lastniške strukture vzpostavljala 75 politika. Potrebujemo zamenjavo konceptov: politika mora skrbeti za stabilnost sistema, ne pa, denimo, za zagotavljanje storitev mobilne telefonije. Za slednje več kot dokazano lahko poskrbijo podjetja, ki niso v državni, ampak zasebni lasti. Pokrivanje ponudbe s paradržavnimi podjetji pa sproža tri mehanizme. Prvič, zaradi dokazane slepote regulatorjev so paradržavna podjetja lahko dominantna na trgih in izkoriščajo svojo moč, ali pa prihaja do kartelnih dogovorov (bančni sektor in mrežne industrije). Drugič, pristransko delovanje regulatorjev, pristransko oblikovanje zakonodaje in neučinkovitost pravne države pri obravnavi stranpoti paradržavnih podjetij je mogoče vzpostaviti samo zaradi tega, ker je v eni sami točki zgoščena politična in ekonomska moč. In tretjič, regulativno zapiranje meja in administrativna redundantnost vodita do pomanjkanja interesa tujih vlagateljev za vstope na slovenske trge, posledično je konkurenca na domačih trgih manjša, kot bi sicer bila, tržna dominacija paradržavnih podjetij pa izjemno močna. Prehod v kolektivno odgovornost Opuščanje regulatorskega nadzora, hkratna upravna in nadzorna prevlada politike v paradržavnih podjetjih ter zrušena pravna država prenašajo odgovornost za kršenje tržnega mehanizma v domeno neznanega. Kolektivna lastnina, s katero politika upravlja neposredno ali preko slamnatih paradržavnih skladov, zanika odgovornost pravih igralcev na trgu. V tem okvirju nikoli ne morejo nositi odgovornosti politično obarvane interesne skupine, ki so npr. preko paradržavnih bank dobile nepovratne subvencije v obliki slabih kreditov, niti te skupine rentnikov nikoli ne morejo odgovarjati za izčrpavanje podjetij. Če ne bi bilo politično upravljane državne lastnine, potem ne bi bilo mogoče, da bi se banke v kreditni politiki izpostavljale prekomernim tveganjem, tako kot so se, in tudi zasebni lastniki podjetij ne bi v nobenem primeru zniževali svojega dobička, zato da bi nekim tretjim strankam (rentnikom) omogočali poslovno aktivnost. V okoliščinah, ko obstaja državna lastnina, s katero upravlja politika preko izjemno nepregledne sheme paradržavnih skladov, je najbolj enostavno zagotoviti rente politično obarvanim interesnim skupinam in najmanj mogoče je le-te poklicati na odgovornost. S privatizacijo se odgovornost ne more več kolektivizirati, saj morajo tisti, ki s podjetjem upravljajo, lastnikom odgovarjati. V kontekstu slovenskega gospodarstva se pogosto uporablja argument, da ni nujno, da državna podjetja poslujejo slabše od zasebnih, problem je le v tem, da ključnih mest ne zasedajo najboljši. Morda na splošno ta trditev drži, vendar pa ne za Slovenijo. Namreč, slovenska paradržavna podjetja so slaba, politika kot njihov upravljavec pa je stalni vir težav. Kolektivizacija odgovornosti je ob nepreglednem načinu upravljanja paradržavnih podjetij ključni element, ki preprečuje normalno delovanje takih podjetij in povzroča popačenje celotne ekonomije. Krščanski demokrati se zavzemamo za privatizacijo, ker ne verjamemo v politiko, ki preko upravljanja podjetij zagotavlja rento izbrancem na račun vseh preostalih. 76 Ocenjujemo, da so tveganja, ki nastajajo zaradi takšne gospodarske politike, tako resna, da lahko pomenijo zlom celotnega gospodarstva. Politične intervencije preko državne lastnine ne prinašajo novih delovnih mest in ne normalizirajo trgov, ampak vzpostavljajo korporativne obrazce delovanja, posameznikom pa ne omogočajo svobodne izbire. Še več, takšna ekonomska politika pomeni dobrobit za izbrance in prenos odgovornosti od posameznika na kolektivno, kar pomeni, da je vzpostavljen vzvod za nenehno uničevanje slovenske ekonomije. Najzgovornejši primer je Mercator, ki mu je ravno država omogočila nastanek vertikalnih in horizontalnih integracij, s čimer je nase vezal dobršni del slovenske ekonomije, in to do te mere, da je danes samo od tega podjetja odvisna cela vrsta slovenskih gospodarskih panog. Ni odveč dodati, da so bile koncentracije mimo vseh regulativ in financirane s krediti iz državnih bank. To pa ne more biti način vzpostavljanja zdravega gospodarstva, saj cilj ekonomske politike ne more biti uničenje konkurence, zato da eno privilegirano podjetje doseže dominantni položaj na trgu, ampak vzpostavitev konkurence, ki omogoča svobodno izbiro in menjavo vsem udeležencem na trgu. 77 ZMANJŠANJE DAVČNE OBREMENITVE GOSPODARSTVA Davki in svoboda Glede na dejstvo, da obstaja družbeni konsenz, ki je kodificiran z ustavo, da obstajajo javne dobrine in storitve, je nemogoče pričakovati, da bi obstajala država, ki ne bi uvajala davčnega sistema, preko katerega bi financirala državno potrošnjo in državne investicije. Povsem mogoče pa je pričakovati, da se razvije ekonomska politika, ki davkov ne uporablja kot instrument financiranja javnih dobrin in storitev (ali pa imajo njeni izvrševalci prikriti interes, da je takšna fiskalna politika stroškovno neučinkovita), ampak kot instrument bodisi za izogibanje strukturnim reformam bodisi za pridobivanje politične podpore. Ravno zaradi tega je potrebno ločiti med davčno politiko, ki je normirana v smislu zagotavljanja javnih dobrin in storitev, in davčno politiko, katere namen je prerazdeljevanje, zagotavljanje prihodkov izbranim interesnim skupinam in popačenje trga. Davki kot generator sive ekonomije Davki predstavljajo v vsakem primeru konfiskacijo (zaplembo) zasebne lastnine, ne glede na to, v kakšni obliki se ta lastnina manifestira, najsi gre za premično ali nepremično premoženje ali pa finančna sredstva. Višji kot so davki in s tem obremenitev posameznikov in podjetij, manj so le-ti motivirani, da svoje transakcije opravljajo znotraj pravil, ki definirajo tržno igro. Povedano drugače, davki so eden izmed ključnih elementov vstopa na trg, saj njihova višina neposredno vpliva na poslovni izid podjetij. Nastavek sive ekonomije je zato neposredno povezan z višino obdavčitve, kar je bolj utemeljena razlaga kot pa trditev, da so ljudje pokvarjeni in zaradi tega ne želijo plačevati davkov ter se raje preusmerijo v sivo ekonomijo. V državah, kjer je delež sive ekonomije stabilen in visok, kot je to na primer v Sloveniji, je to lahko zgolj posledica visokih vstopnih ovir, pri čemer je ključna davčna obremenitev, in je mogoče le, če je pravna država tako slaba, da jo lahko takoj in celo bolj učinkovito nadomestijo neformalni dogovori, ki določajo trgovanje v območju sive ekonomije. Seveda pa siva ekonomija ni zgolj posledica teh dveh dejavnikov. Ne gre zanemariti niti administrativnih preobremenitev poslovnega okolja, birokratske neučinkovitosti in zapiranja trgov s pomočjo državnih intervencij (denimo koncesije za izbrance in izrivanje tistih, ki niso izbranci, s trga). Če torej slovenska politika želi legalizirati pomembnejši del sive ekonomije (kar pomeni, da jo potegne v področje, ki ga vzpostavlja pravna država, s čimer je deležna pravne zaščite za svoje transakcije), je ključno razmišljati o zmanjševanju davčne obremenitve tako na delo kot na dobiček. 78 Davčno obremenjevanje kot izgovor Slovenska ekonomska politika se je transformirala v ekonomsko politiko, ki zavrača reforme, ki bi izločile politiko kot ključnega odločevalca v slovenski ekonomiji. Ker posledično vztraja na zagotavljanju vseh proračunskih transferjev in ker se zaradi slabih poslovnih rezultatov krčijo prihodki v proračun, lahko slovensko gospodarsko politiko označimo kot ekonomsko politiko kopičenja dolga in pridobivanja sredstev z davčnim obremenjevanjem. Vztrajanje pri prispevkih brez zgornje meje, novi višji davčni stopnji na delo, povišanju davka na dodano vrednost, vpeljavi davka na finančne transakcije in davka na nepremičnine kaže celotno podobo slovenske politike. Ta ni sposobna urediti poslovnega okolja, ki bi ustvarjalo rast dobičkov podjetij in posledično rast proračunskih prihodkov ter zaposlovanja (s čimer bi se zmanjšal pritisk na socialne transferje), niti ni sposobna izvesti javnofinančne konsolidacije na strani proračunskih odhodkov. Namesto tega z davčnim obremenjevanjem in najemanjem dolga v tujini naloge konsolidacije proračuna prenaša na podjetja in posameznike. Povedano z drugimi besedami, za politični status quo so potrebna finančna sredstva, ker pa teh ni in ker ne pride do javnofinančne konsolidacije, se je politika odločila, da morajo vsi preostali preko davkov financirati politično preživetje vladajočih koalicij, ki takšni politiki sledijo. Uvajati nove in višje davke, ker reforme niso popularne, je ekonomska politika, ki ne more prinesti izboljšanja poslovnega okolja. Po drugi strani ostaja živa keynesijanska fantazmagorija, da so višji davki potrebni, ker se tako pridobijo sredstva za državne investicije (te da nadomestijo izpad zasebnih naložb). O učinkovitosti takšne ekonomske politike, ki smo jo v Sloveniji imeli priložnost izkusiti, smo govorili že zgoraj. Vsekakor pa takšna politika temelji na nekaterih nerealnih predpostavkah, denimo da se pri državnem investiranju ne popači trg in se iz njega ne izriva konkurenčnih podjetij. Da vsak evro, ki ga prek davkov vzamemo podjetju in ga prenesemo v državne investicije, nima vpliva na investiranje in zaposlovanje podjetja, ki smo mu z davki vzeli ta evro. Ne nazadnje mora za kaj takega tudi veljati predpostavka, da država točno ugane tržne signale in vlaga v donosne panoge, v katerih se zaradi tovrstnih investicij ne tvori balonček. Tipične ideje o velikih projektih, s katerimi država ponovno zažene gospodarsko rast, so se v Sloveniji običajno končale ne samo pogubno za panoge, temveč tudi z razgrajevanjem pravne države (skorajda nekaznovani kartel izgradnje avtocestnega križa je zgovoren primer). Tipično se postavlja trditev, da v času krize znižanje davkov ne prinese pomembnejšega povečanja proračunskih prihodkov, ali pa da znižanje davka na potrošnjo ne pomeni povečanja potrošnje. Trditev temelji na delnem opažanju, ki pa vodi do napačnega zaključka. Zakaj? V razmerah, ko so dobički podjetij zaradi recesije zmanjšani ali pa so v povprečju na ravni države zabeležene izgube, nižanje davčne stopnje res ne more pripeljati do višjih proračunskih prihodkov, toda to še ne pomeni, da takšna politika zmanjševanja davčne obremenitve nima vpliva na hitrost izhoda podjetij iz negativnih poslovnih izidov. Težko je namreč argumentirati, da nižji davek na dobiček ne omogoča povečevanja investicijskih zmogljivosti podjetij. Podobno je v primeru davka na potrošnjo. Če je zaradi recesije zasebna potrošnja nižja, stisnjena na minimum, potem višanje davka težko 79 vpliva na dodatno znižanje potrošnje. Deloma se ta davek absorbira v marže, s čimer skušajo podjetja zagotoviti vsaj predhodno raven potrošnje (prodaje), deloma pa se prenese na končne cene, ki jih plačujejo potrošniki, in sicer tako, da pri sebi naredijo realno prilagoditev (denimo dezinvestirajo iz trajnih dobrin, jih nadomestijo s cenejšimi, zmanjšujejo svoje varčevanje ali pa dezinvestirajo svoje finančne naložbe). Ugovor, s katerim se brani povečevanje davčne obremenitve za akumulacijo sredstev, ki bi bila usmerjena v keynesijanske projekte, je torej napačen. Višji davki prinašajo večje tržne distorzije in imajo negativen vpliv na konkurenčnost Povišanje in uvajanje novih davkov vedno s seboj prinese distorzije in popači informacijske signale, le-te prinašajo cene, ki se določajo znotraj svobodnih transakcij med kupci in prodajalci na trgu. Primer: nepremičninski davek bo na trgu najemniških stanovanj, tam kjer ni mogoče prenesti povišanja cene zaradi davkov v ceno, ki jo plača končni potrošnik (najemnik), absorbiran v maržo najemodajalca. S tem se bo znižal njegov donos pri oddaji stanovanja v najem, saj se mu bo zaradi nižjih prihodkov zmanjšal dobiček, kar pa neposredno vpliva na znižanje investicijskih potencialov najemodajalca oziroma na njegovo zmožnost amortizacije nepremičnine, ki jo oddaja. Podobno lahko v težave zaidejo tudi druge panoge, za katere je značilno, da davčnih obremenitev ne morejo prenesti v končno ceno, ki jo zaračunavajo uporabniku, ampak morajo znižati svoje marže. S tem pade donos v teh panogah in posledično se zniža njihova investicijska aktivnost, saj manjši donos implicira, da bi morala biti tudi obrestna mera za kredite, ki jih najemajo (in z njimi financirajo investicije), nižja, kar pa se ne more zgoditi usklajeno z uvajanjem davčnega bremena (povedano drugače, ne obstaja mehanizem, ki bi ta dva učinka povišal). S tem davčne obremenitve neposredno dušijo investicijsko aktivnost. Davčne obremenitve popačijo tudi razmere na trgu dela, saj je davčno obremenjevanje dela preko poviševanja davkov ključni dejavnik, ki preprečuje povečanje števila delovnih mest, četudi za to obstaja realna potreba. Visoka razlika med bruto plačo, ki jo izplačuje delodajalec, in neto plačo, ki jo prejema delojemalec, kaže zgolj na težave pri najemanju nove delovne sile in skromnem izkupičku iz naslova opravljenega dela za zaposlenega. Naj razložimo: preko političnih intervencij se zmanjšuje iniciativa podjetij za zaposlovanje ter stiska zasebna potrošnja, ker se zaradi davkov na delo in prispevkov pritiska navzdol na neto plačo. Prav tako dvigovanje davkov na potrošnjo zmanjšuje kupno moč neto plače, s čimer se še dodatno stiska zasebna potrošnja na eni strani, na drugi strani pa tak mehanizem še zmanjšuje nabor za investicijska sredstva za podjetja, ki ne morejo davčnih povišanj prenesti v višje končne cene ali prevaliti na tista podjetja, ki so v dobaviteljski verigi pod takšnimi podjetji. Posledica višjih davkov in prispevkov na delo je: ali prehod dela plačila na tako imenovani sistem izplačila na roko ali pa zaposlovanje na črno. V nobenem izmed 80 primerov pa davki niso realizirani zgolj zato, ker so previsoki in ker onemogočajo financiranje poslovnega procesa v podjetju. S tem pride do distorzije, po kateri so podjetja prikazana kot tista, ki izplačujejo minimalne plače in so tudi zaradi tega dostikrat obravnavana kot podjetja, ki potrebujejo subvencije za vzdrževanje svojega poslovanja, ali pa so posamezniki, ki delajo na črno, deležni instrumentov socialne politike s socialnimi transferji, pa čeprav to sploh ne bi bilo potrebno, če bi bili davki toliko nižji, da bi jih podjetja lahko legalno zaposlila. Resne tržne distorzije in motnje v konkurenčnosti nastajajo, ko začne ekonomska politika posegati v gospodarstvo s podeljevanjem subvencij. Značilni mehanizem je sledeč: z davki se odvzame del sredstev podjetjem, ta sredstva pa se potem preko proračuna prenesejo na druga podjetja v obliki subvencij. Ta mehanizem je popolnoma nevzdržen z vidika, da se enemu podjetju z davki zmanjša investicijski potencial, njegovemu konkurentu pa se zaradi tega denarja (sredstev njegovega konkurenta) poveča investicijski potencial. Tehnično gledano to ni prav nič drugače, kot če bi podjetje svoji konkurenci odvzemalo dobiček in ga investiralo z namenom, da prav te konkurente premaga na trgu. Večina subvencij je usmerjena v tako imenovano povečanje tehnološkega potenciala slovenskih podjetij. Težava nastane, ko podatki o usmerjanju javnofinančnih sredstev pokažejo, da navkljub primerljivemu deležu sredstev za raziskave in razvoj v BDP rezultati nikakor niso primerljivi z nam primerljivimi državami, niti glede števila novih patentov niti glede deleža izvoza visokotehnoloških proizvodov v celotnem BDP. Še ena težava nastopi, ko se subvencionira uspešna podjetja, ki nimajo težav z ustvarjanjem visokih dobičkov (naborom sredstev za investicije), ali pa podjetja, ki ne bi obstajala, če subvencij ne bi bilo, in so posledično permanentno odvisna od proračunskih sredstev. V prvem primeru je politika obdavčevanja z namenom subvencioniranja odvečna, v drugem primeru pa preprečuje nujno prestrukturiranje podjetij in vodi samo do točke, ko je še mogoče financirati poslovanje podjetij iz javnofinančnih sredstev (torej do trenutka, ko nastopi javnofinančna nestabilnost). Dobra podjetja imajo na voljo bančni sistem in najbolj čista rešitev je, da svoja investicijska sredstva pridobivajo ali z najemom kreditov ali pa z dokapitalizacijo, ne pa, da jih dobijo preko davkov, ki njihovim konkurentom zmanjšujejo donos in dobiček. Subvencioniranje slabih podjetij, ki jih je trg zavrnil in ki lahko na njem ostanejo zgolj tako, da jim država z javnofinančnimi sredstvi pokriva stroške poslovanja (in izgube), pa je ekonomsko neučinkovit, saj preprečuje prestrukturiranje podjetij, stroške iz naslova propada delovnih mest pa z odrivanjem v prihodnost vse bolj povečuje, s čimer potiska zaposlene v nemogoče življenjske okoliščine. Primer tekstilne tovarne Mura je tipičen primer iluzije, da lahko ekonomska politika s subvencijami rešuje poslovne težave podjetij. V zvezi s tem seveda ostaja vprašanje, koliko denarja je ekonomska politika z davki pobrala iz zdravih podjetij, zato da je omogočila te subvencije, in koliko manj delovnih mest ter investicij je bilo v podjetjih, kjer je prišlo do davčne konfiskacije. V primeru, da deluje bančno-finančni sistem, ne pa, podobno kot v Sloveniji, kjer ga obvladuje politika, ki dodeljuje kredite izbranim interesnim skupinam, subvencije niso potrebne, ker je tako lastniška kot dolžniška sredstva moč dobiti na trgu in 81 po tržni ceni, ki ob odsotnosti političnih intervencij postavlja pravo oceno stroškov ter donosov investicij. Gospodarska politika s subvencijami v propadla podjetja zagotavlja kvečjemu ohranitev zanič delovnih mest, ki obsodijo celotne generacije na životarjenje. Podoben problem predstavljajo z davki zbrana in z javnimi razpisi razdeljena sredstva za celo množico različnih programov, ki pripeljejo zgolj do obsežne prerazdelitve finančnih sredstev med davčnimi zavezanci in prejemniki subvencij (ali kako drugače poimenovanimi javnofinančnimi sredstvi) in do umetnega nastanka cele množice trgov, ki pred tem sploh niso obstajali. Ekonomska politika poviševanja davkov torej duši gospodarsko rast, saj zmanjšuje investicijske potenciale podjetij, zavira zaposlovanje in stiska potrošnjo. Poleg tega davčne intervencije zaradi potrebe subvencioniranja izkrivljajo konkurenco na trgu in umetno oblikujejo trge, ki obstajajo samo, dokler traja politika subvencioniranja. Če to povežemo z nevzdržnim konceptom prisiljevanja davkoplačevalcev, da financirajo keynesijanske investicijske projekte, ki jih vodi država, s totalitarno naravo davkov ter prerazdeljevanja javnofinančnih sredstev ter z dejstvom, da se povišani davki zelo težko znižajo (ker se jim prilagodi tudi javna poraba), je očitno, da je vsaka sprememba v davčni politiki, ki omejuje svobodo in ki je vzpostavljena brez strukturnih sprememb za sproščanje podjetniških potencialov, napačna in zelo škodljiva politika. Ne nazadnje ima Slovenija zaradi takšne ekonomske politike sesut bančno-finančni sektor, zgodovinsko najvišje število brezposelnih, rekordno število stečajev podjetij in rekordno nizke dobičke podjetniškega sektorja, zgodovinsko visok dolg države na eni strani in nove ter višje davke na drugi strani. Ali visoki davki res ustvarijo več pravičnosti? Prvi argument za davke in prerazdeljevanje sredstev v gospodarstvu je, da je to v domeni pravičnega in kot tako civilizacijski dosežek. Progresivna davčna lestvica naj bi bila prav odraz te univerzalne pravičnosti. Tisti, ki zaslužijo manj, plačajo manjši odstotek svojega dohodka za davke na delo, tisti, ki zaslužijo največ, pa višji odstotek svojega dohodka za davke na delo. Posledica takšnega razumevanja sveta je progresivna lestvica obdavčitve. Progresivna lestvica obdavčitve v praksi pomeni, da je odstotni del plače, namenjen davkom, tem višji, čim višja je plača. Še več, ker izračunavamo davek na delo v relativnih vrednostih, je končni znesek v absolutni vrednosti precej večji. V temu primeru je obdavčen čas tistega, ki nameni prosti čas za delo, in neobdavčen čas tistega, ki prosti čas v popolnosti izkoristi. Povedano drugače, če dve osebi opravljata enako delo za enako plačilo, pa prva oseba naredi osemurni delavnik in odide domov, druga oseba pa namesto tega dela naprej ter opravi še en delavnik, mora druga oseba zaslužiti več. Ker druga oseba zasluži več, mora plačati tudi višji davek. S tega vidika se zastavlja vprašanje: Ali lahko razglasimo za pravično ekonomsko politiko, ki sankcionira odločitev posameznika, da svoj prosti čas nameni delu? Ekonomska politika, ki je kaznovalna za vsakega, ki se prostovoljno 82 odloči za interakcije na trgu, nikakor ne more biti pravična. To velja tudi z vidika porabe javnih dobrin. Njihova poraba namreč ni odvisna od dohodka posameznikov, ampak je odvisna od nastanka potreb, torej povpraševanja. Povedano drugače, težko je razglasiti za pravično, če se financira proizvodnja dobrin in storitev po kriteriju povprečenja potreb, ne pa po kriteriju povpraševanja. Koncept progresivne obdavčitve, ki naj bi ustvarjal dohodkovno približnost (enakost v skrajni različici), prav tako ne more predstavljati koncepta pravičnosti, saj dohodkovna enakost ali pa davčno vzpostavljanje plačnih razmerij ne more biti pravično, če temelji na konfiskaciji (zaplembi) legalno pridobljenih prihodkov, ki se potem preko davkov prerazdelijo. Bolj kot enakost dohodkov bi moralo ekonomsko politiko skrbeti, ali je poslovno okolje tako, da lahko nekdo znotraj pravno zamejenega trga v kratkem času napreduje od najnižjega do najvišjega dohodkovnega razreda, ne pa vzpostavljanje kastnih in razrednih delitev na podlagi fiksacije politike z idejo, kakšno je pravično razmerje med dohodki. Vsi rezultati dela in interakcij, ki so svobodni in znotraj okvira pravne države, so pravični. Prav tako mora biti davčna politika takšna, da ne zadržuje padca od najvišjega v najnižji dohodkovni razred. Davčno prerazdeljevanje dohodkov tudi preprečuje donos na tveganje, ki ga sprejema podjetnik, in ga obdavčuje samo na podlagi inovativnosti ter izvirnosti njegove ideje. Še huje, brutalnega obdavčenja je deležen, če posamezniki njegov produkt množično sprejmemo in se s tem ustvari veliko povpraševanje po njegovem produktu. V nasprotnem primeru, ko podjetniška ideja ne obstaja in jo posamezniki ne sprejmemo, običajno ekonomska politika zlorabi davke in jih prek subvencij nameni za financiranje podjetniške ideje, ki je nihče bodisi ne potrebuje bodisi ne sprejme. To pa je lahko pravično samo v docela sprevrženi družbi. Ker ne more biti pravično posegati v svobodo drugega samo zaradi tega, ker ima ekonomska politika zakonsko moč, da to stori, in potem zagotavljati blagostanje nekomu drugemu, prerazdeljevanje dohodkov iz dela ne more biti pravično. Prav tako, kot si politika mimo trga ne more izmisliti dohodkov posameznikov in jih oktroirati, tudi ne more zlorabiti davčne politike, da preko nje instrumentalizira svojo vizijo družbe ter izvaja socialni inženiring. Davčni sistem tudi ni nadomestek za nedelujočo pravno državo. Če so doseženi nelegalno pridobljeni in zelo visoki dohodki, visoki davki preprečijo zgolj beg vsega, kar je predmet ekstremnega obdavčevanja, v davčno bolj prijazna okolja, in to je vse. Še vedno pa pravni sistem ne bo deloval. Vsaj sporno je, da politika predpostavlja, da je visok prihodek posledica zlobne narave posameznikov in goljufanja, zaradi česar instrumentalizira ekonomsko politiko, da mu zapleni vsak dohodek, višji od arbitrarno postavljene meje dovoljenega dohodka, ki jo je sama določila. Politika mora tudi razumeti, da samo upravlja s sistemom, ne pa, da poskuša spremeniti naravo posameznikov in zastopati moralne principe, ki jih samovoljno določi, in jih nato pretapljati v instrumente ekonomske politike. Značilen argument za uvajanje in poviševanje davkov je sankcioniranje nezdravih navad posameznikov. Tako naj bi se tobačni izdelki, alkohol, hrana, ki povzroča težave s holesterolom, sladkorno boleznijo, itd., preko davkov podražila do te mere, da bi ljudje spremenili svoje navade. S tem naj bi se rešile težave, ki zadevajo zdravstvena tveganja. Realnost je taka, da posamezniki svojih navad ne zamenjajo 83 zaradi višjih cen dobrin in storitev, saj namesto tega preidejo na cenejše substitute (denimo nakupovanje tobaka), ali pa se preselijo na nelegalne trge (nakup doma proizvedenih alkoholnih pijač). Bistveno je razumeti, da je težava drugje, in sicer v nastankih nenormalnih stroškov zaradi sanacije zdravstvenega stanja, ki izhaja iz nezdrave prehrane. Če se to dogaja, potem je ključni mehanizem prenos odgovornosti zaradi nezdravega življenjskega sloga na posameznika, ki vztraja pri takšnem načinu življenja. Povedano drugače, če nekdo s svojim življenjskim stilom povzroča visoka tveganja v zdravstvenem sistemu, potem mora biti pripravljen tudi nositi odgovornost za takšno obnašanje in ustrezno financirati takšno tveganje. Politika bi se morala otresti iluzije, da so instrumenti ekonomske politike tudi instrumenti za zagotavljanje moralnih vrednot, ki jih sama oglašuje med volivci, in morala bi se upreti skušnjavi spreminjanja narave človeka ter se zavedati, da ni poklicana k temu, da razlaga človekovo naravo kot zlobno ter sprejema politiko kot edini način vzpostavljanja pravičnega in moralnega. Davki ne zagotavljajo socialne politike Socialno politiko zagotavljajo nova delovna mesta, poslovno okolje, ki omogoča kratko pot med rojstvom podjetniške ideje in njegovo formalizacijo v obliki podjetja, ter možnost hitrega prehoda med dohodkovnimi razredi, ki prepreči past revščine ali ostajanja na eksistencialnemu minimumu. V nobenem primeru tega ne more zagotoviti davčna politika skupaj s prerazdeljevanjem dohodkov. Prvič, če se s konfiskacijo lastnine kaznuje vse tiste, ki motijo politično moralo populističnih političnih strank, in se ta denar preko socialnih transferjev prenese do tistih, ki so zaradi slabega poslovnega okolja in sesedene pravne države obsojeni na zanič delovna mesta, to še ne pomeni, da je politika odigrala svojo vlogo in oblikovala sistem, znotraj katerega lahko vsak izkoristi svoje talente ali pa z nizkimi stroški preizkusi svojo podjetniško idejo. To pomeni zgolj, da je uspešne kaznovala, tistim, ki so obsojeni na slaba delovna mesta, pa je odmerila nekaj denarja, da bi v volilnem telesu ustvarjala vtis o pravičnosti. Vsa hipokrizija takšne ekonomske politike se skriva v dejstvu, da je uporabljena skorajda v celoti takrat, ko je politika nesposobna narediti strukturne reforme in ubere najlažjo pot prerazdeljevanja dohodkov. Tipični primer norčevanja je bil primer tekstilnega podjetja Mure – ko igra pokrivanja izgub s subvencijami in usmerjanja socialnih transferjev ni bila več mogoča, se je enostavno zaključila, skoraj vsi zaposleni pa so postali brezposelni. V vseh letih, ko je potekalo subvencioniranje in podeljevanje socialnih transferjev, se razmere v ekonomiji niso izboljšale niti malo, kar je pripeljalo do tega, da novih delovnih mest za vse tiste, ki so jih v tekstilnem podjetju izgubili, ni bilo. Da bi bilo norčevanje iz lastnih državljanov še večje, jih je ekonomska politika preusmerila na novo vrsto socialnih transferjev (nadomestilo za brezposelnost in socialno pomoč), ki so jo spet financirali preko davkov s konfiskacijo sredstev preostalih – še zaposlenih in poslujočih. Že zgolj v tem mehanizmu se razkrije celotna perverznost ekonomske politike prerazdeljevanja dohodkov in davčne politike, ki pa se brez sramu razglaša za socialno politiko. Drugič, davčna obsodba uspešnih je enaka izgonu dela prebivalstva v tujino, ne 84 pomeni pa prav ničesar za izboljšanje položaja tistih, ki so na socialnemu dnu. Še več, izgon takšnih posameznikov naglo krči možnost prelivanja podjetniških idej v delovna mesta, ki bi dejansko lahko bila taka, da nekateri ne bi bili obsojeni na zanič delovna mesta, na katere jih obsodi ekonomska politika z mehanizmom subvencioniranja. Povedano drugače: vse tiste skupine, ki okarakterizirajo uspešne posameznike za pokvarjence, ki jih je potrebno z visokimi davki kaznovati, istočasno pa preprečujejo razpad slabih delovnih mest in nastanek dobrih, tako da zagovarjajo subvencije in prerazdeljevanje dohodkov, pri tem pa jim je malo mar, ali podjetniška aktivnost in investiranje sploh še obstajata, so najbolj pokvarjeni politični kalkulanti. Tretjič, podatki kažejo, da socialna politika še vedno ni socialna politika, četudi je davčna obremenitev največja možna in če so vsi, ki izgubijo delo, na permanentnih socialnih transferjih. Tak sistem se namreč konča takoj, ko javnofinančni položaj ne omogoča vzdrževanja iluzije o socialni naravi takšne ekonomske politike. Ko pride do razočaranosti in delovnih mest še vedno ni, kakšno notacijo ima potem obremenjujoča davčna politika? Uničevanje vseh preostalih, ki jih slabe ekonomske razmere in neobstoječa ekonomska politika (ali pa ekonomska politika družbenega eksperimentiranja), še ni uničila? In četrtič, najbolj zloglasne zlorabe sredstev, zbranih z davki, se običajno zgodijo v zadnjih letih mandatov koalicijski vlad (ob pogoju, da je ekonomija v ekspanzivni fazi poslovnega cikla), ko se dobesedno zgodi kupovanje volilnih glasov z nediskriminatornim proračunskim financiranjem najrazličnejši storitev ali dodatnimi socialnimi transferji. Take obljube spet ne morejo biti del socialne politike, saj se zgolj prerazdeljujejo sredstva, za katera pa ni nujno, da bodo sploh obstajala v recesivni fazi poslovnega cikla. Ker posamezniki te dodatne dohodke, ki jih ponuja ekonomska politika, vračunajo v svoje načrte potrošnje, je povsem jasno, da njihovo krčenje ne more imeti pozitivnega učinka. Povedano drugače, za kratkoročne namene maksimiranja števila političnih glasov nastajajo nerealne obljube, ki se financirajo tako, da obremenjujejo celotno ekonomijo, poleg tega pa so transferji tako nediskriminatorni, da zmanjka sredstev za tiste, ki so, ne po svoji krivdi, v položaju, v katerem potrebujejo pomoč. Krščanski demokrati menimo, da je politika davkov instrument za zagotavljanje stroškovno učinkovitega financiranja dela državne uprave ter tistih dobrin in storitev, ki imajo lastnosti javnih dobrin in storitev, zanje pa velja družbeni konsenz, da takšna definicija obvelja. Odklanjamo davčno politiko kot manipulacijo z volivci, ne pristajamo na politiko državnih intervencij preko subvencioniranja in ne sprejemamo teze, da je prisilno izenačevanje dohodkov preko davčnega obremenjevanja nadomestilo za instrumente pravne države in način zagotavljanja pravičnosti. Zavračamo davčno politiko kot instrument spreminjanja narave človeka in ne pristajamo na to, da je davčna politika nadomestilo za strukturne reforme ter ključni mehanizem za reševanje delovnih mest in brezposelnosti. 85 Vloga finančnih trgov v gospodarstvu Finančni trgi igrajo v tržnem gospodarstvu ključno vlogo za delovanje samega sistema. So najboljši način vrednotenja finančnih instrumentov, od kapitala do dolga podjetij ali držav. Ko se podjetnik odloči za širitev svoje proizvodnje, storitev oziroma dejavnosti, ima na voljo več virov financiranja. Prvi in v Sloveniji najbolj pogost je bančno posojilo. Alternativa kreditu je prodaja obveznic na trgu, kar je zelo priljubljeno na bolj razvitih trgih, kakršna sta v ZDA in VB. Velikokrat pa podjetnik potrebuje dodatni kapital, ki mu bo omogočil širitev. Tega mala podjetja v večini primerov pridobijo sama od sorodnikov in prijateljev oziroma od zasebnih investitorjev (zasebni kapital). Če pa je podjetje malce večje, pa je najboljši vir pridobivanja kapitala borza. V razvitem svetu se velik delež podjetij odloča za zbiranje kapitala od investitorjev preko borz (na svetu je več kot 80 tisoč podjetij, ki kotirajo na borzah). Vloga bank Naloga bank v gospodarstvu je optimalno razporejati sredstva med varčevalci in iskalci sredstev oziroma posojilojemalci. Vloga banke je, da financira tiste projekte, ki imajo najvišjo verjetnost, da bodo dobičkonosni in bodo posledično odplačani. S tem si lahko banka zagotovi dobiček, ki ga ustvari z razliko med obrestnimi merami, ki jih daje varčevalcem, in obrestmi, ki jih zaračunava kreditojemalcem. Poleg kreditiranja gospodarstva in gospodinjstev je vloga bank tudi posredništvo oziroma prevzemanje tveganj. Eno takšnih prevzemanj tveganj je ponujanje zavarovanj podjetjem pred valutnimi tveganji in tveganji sprememb cen surovin. Ta del je za banke relativno brez tveganj, saj lahko vsa prevzeta tveganja prenesejo na finančne instrumente, torej se zavarujejo. Tista najosnovnejša funkcija bank, velikokrat vzeta kot samoumevna, pa je plačilni promet. Možnost plačevanja preko položnic, kreditnih in debetnih kartic je ožilje gospodarstva, brez katerega bi sistem v trenutku zastal. Zelo pomembno je, da so zaradi te funkcije (in ostalih) banke stabilne ter imajo dovolj kapitala za normalno poslovanje, ne glede na stanje v gospodarstvu. Stabilnost bančnega sistema Po svetovni finančni krizi leta 2008 se je veliko razmišljalo o optimalnem sistemu, ki bi zagotovil dolgoročno stabilnost bančnega sistema, in v dobrih časih ne bi oviral dobičkonosnosti bank, v času kriz in recesij pa bi zagotavljal dovolj močan obrambni mehanizem pred izgubami, ki lahko pripeljejo banko v bankrot. 86 Ustanovljen je bil skupni evropski bančni regulator, ki bo postavil pravila, podobna pravilom Basel III, ki so strožja glede višine kapitala. Tako bodo davkoplačevalci v prihodnje bolj varni in jim ne bo treba dokapitalizirati propadajočih bank. Nagrajevanje menedžmenta – moralni hazard Kljub večjemu kapitalu v bankah pa je potrebno dati menedžmentu pravilne spodbude, da ne bo prišlo do odvečnega nagnjenja k tveganju. Naloga lastnika podjetja je, da uravnovesi svoje interese z interesi menedžmenta, vendar je zaradi slovenske zakonodaje to nekoliko teže narediti: če želi lastnik nagraditi menedžment, ga mora denarno in ne more uporabiti nagrad v obliki opcij, ki imajo vrednost le v primeru dobrega poslovanja banke. Opcija pomeni, da je menedžment nagrajen z delnicami podjetja le v primeru, da vrednost delnice naraste nad določeno vrednost (cena je določena v opciji). Vrednost delnice pa naraste le v primeru pozitivnega poslovanja podjetja. Dodatni dolgoročni interes menedžmenta je dosežen z omejitvijo, kdaj lahko tako pridobljene delnice na trgu prodajo. V zahodnem svetu se ponavadi uporablja razpon 5–10 let, kar pomeni, da bo menedžmentu v interesu stabilno poslovanje podjetja tudi v daljši prihodnosti, ne samo v naslednjem četrtletju ali letu. S tem se lahko v veliki večini znebimo moralnega hazarda, ki je velik krivec za nastalo krizo slovenskega bančnega sistema. Ker pa je v Sloveniji prihodek zaposlenih obdavčen z eno najvišjih stopenj na svetu (če primerjamo, kakšen delež si vzame država, če želimo zaposlenemu plačati visoko plačo, recimo 100.000 evrov letno), je uporaba opcij za nagrajevanje še toliko bolj primerna. Strošek podjetja oziroma banke je tako lahko močno nižji, pa tudi menedžment bo iz te nagrade lahko po prodaji delnic na trgu iztržil veliko več. Investicije in davki Kakršnokoli omejevanje ali obdavčevanje delovanja trga je nesmiselno iz več razlogov. Prvi je zagotovo ta, da bodo podjetja na takšen način lahko zbrala manj sredstev na trgu in bodo spet preveč odvisna od bank. Davek na transakcije na trgih bi omejil oziroma podražil investicije do te mere, da bi trgi lahko postali neučinkoviti, kar pa znova pomeni slabše stanje gospodarstva in tudi gospodinjstev. Prepričanje, da je vlaganje oziroma trgovanje na borzah le nekakšna velika špekulacija ali celo loterija, kjer nekateri služijo ogromno denarja na izgubo celotne družbe, je popolnoma neutemeljeno. Prav velika aktivnost na trgih lahko podjetju ali državi omogoči pridobivanje sredstev takrat, ko jih najbolj potrebujeta. Ko se je v letu 2013 Slovenija zadolževala, so bili prav ti špekulanti pripravljeni posoditi tako tvegani državi svoja sredstva, da lahko uredi svoje težave v gospodarstvu in predvsem bančnem sistemu. 87 UČINKOVITEJŠA JAVNA UPRAVA Neučinkovitost državne uprave je tipično povezana z dvema procesoma: s političnim trgom, ta je pod vplivom interesnih skupin, ki sprevračajo ter skorumpirajo proces delovanja zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti z namenom doseganja dobička na račun izogibanja tržni konkurenci, in z odsotnostjo procesov, ki bi v javni upravi omogočali učinkovit nadzor, nagrajevanje in povrnitev škode, nastale zaradi malomarnosti in nedelovanja državne uprave. Poenostavitev postopkov Interesne skupine in rentniki lahko najbolje uveljavljajo svoje interese v državah, kjer je način oblikovanja in sprejemanja zakonodaje nepregleden ter odprt za nelegalno lobiranje. Povedano drugače: čim manj jasen je način, kako se je oblikovala zakonodaja in kje so viri sprememb, tem laže je modificirati zakonodajo, tako da zagotavlja rento interesnim skupinam. V Sloveniji sicer obstaja institut obveznega poročanja o lobiranju, vendar pa številke kažejo, da prijavljenih stikov lobiranja skorajda ni. Slednje pa je daleč od resnice. Razkorak med skorumpiranostjo postopkov in procesov ter javno prijavljenim lobiranjem je tako velik, da je popolnoma jasno, da je slovenski mehanizem nastajanja in sprejemanja zakonov popolnoma nepregleden. Posledica je uničenje trga, saj se lahko večji donosi kot na trgu dosežejo, če je zakonodaja ukrojena na poslovne strategije interesnih skupin. Če so te interesne skupine ugnezdene v državnih podjetjih, s katerimi upravlja politika, tako kot je to praksa v Sloveniji, potem je popolnoma jasno, da takšen sistem ne more biti stabilen. Če sistem ni stabilen, pa je jasno, da politika in javna uprava ne opravljata nalog, ki bi jih po definiciji morali. V praksi velja aksiom, bolj kot je administrativni okvir reguliran, več je možnosti za pojav korupcije na vseh ravneh izvajanja regulacij. Večja preglednost delovanja V Sloveniji je Banka Slovenije kot del državne uprave zadolžena za zagotavljanje stabilnosti bančno-finančnega sistema. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo mogoče koncentrirati, monopolizirati, prevzeti in skorumpirati večji del slovenskega gospodarstva, tako da se je obvladalo državne banke, je jasno, da je Banka Slovenije slamnati regulator, uporabljen kot lažna institucija, ki naj bi na videz regulirala bančno-finančni trg, dejansko pa je preko političnega upravljanja dominantnega deleža bančnega trga, ki ga predstavljajo podjetja v lasti države, regulacija potekala preko največje državne banke. S tem se je izkazalo, da je državno lastništvo, ki omogoča politično upravljanje, dejanski regulator, katerega cilji niso konkurenčni trg ter najboljše storitve za posameznika in podjetja, temveč izpolnjevanje ciljev interesnih skupin, ki so blizu politiki. Povedano drugače, Banka Slovenije je 88 regulirala vse banke, razen tistih, s katerimi upravlja politika, zato posledično ni regulirala ničesar, saj je pravila delovanja bančnega trga določala banka, s katero je upravljala politika. Če preko državne lastnine s podjetjem, ki je dominantno na trgu, upravlja politika, potem je jasno, da je moč regulatorjev izničena. Podobne težave zasledimo tudi v primeru, da konkurenčno strukturo zagotavljajo, denimo, regulatorji, ki skrbijo za stabilnost tržnega sistema, npr. institucija, ki varuje konkurenco. Če na trgih prevladujejo državna podjetja, ki so preko interesnih skupin ključna za delovanje političnih strank, potem takšna konstelacija ne more voditi drugam kot v nevtralizacijo regulatorjev na trgih, v preprečevanje konkurence podjetjem v zasebni lasti in zapiranje meja za tuje konkurente. Primeri koncentracij Pivovarne Laško, Pivovarne Union in Mercatorja to tezo potrjujejo. 89 6. APLIKACIJA EKONOMSKE POLITIKE NA NEKATERE SISTEME 90 Upoštevajoč filozofske in empirične ugotovitve prinašamo krščanski demokrati drugačno videnje ekonomije in posameznih ekonomskih podsistemov. V nadaljevanju ponujamo preoblikovanje pogleda, drugačno vizijo sveta in ukrepe, ki so usmerjeni v izboljšanje blaginje, zagotavljanje svobode posameznikov ter nastanek družbe, ki temelji na svobodnih in odgovornih posameznikih, ki jih politika ne obravnava več kot zlobne, neodgovorne in nesposobne. Prinašamo predloge in vizijo za politiko, ki ne utemeljuje suženjskega odnosa do državljanov in ki odklanja ter preganja vse skorumpirane interesne skupine. DRŽAVNA UPRAVA IN REGULATORNI SISTEM Uveljavi naj se osebna odškodninska odgovornost za primere, ko je državna uprava dokazano kriva za nastanek poslovne škode. V državni upravi je potrebno izvesti procese optimizacije ter odpraviti nepotrebne in podvojene institute, ki povzročajo nenormalne časovne in stroškovne zahteve, podjetniškemu sektorju pa delajo škodo. Čeprav o tem govorijo vse slovenske politične stranke, pa se krščanski demokrati zavezujemo, da bomo uveljavili koncept odškodninske odgovornosti in sistem nagrajevanja ter omogočili odpuščanje v javni upravi, s tem pa odpravljali ozka grla v državni pravi. Sistem optimizacije ni neznan, obstaja že dolgo in vsaka politična stranka, ki ga ali zavrača ali pa ne izvede, je po naravi stvari zgolj podaljšek rentnikov. Krščanski demokrati to nismo, zato bomo te naloge imeli za prednostne. Vztrajali bomo pri popolni transparentnosti zakonodajnega postopka in pri javnem objavljanju avtorjev pobud zakonodajnih sprememb ter amandmajev. S tem bomo interesnim skupinam preprečili vsiljevanje sprememb pravnega reda v procesu nelegalnega lobiranja. Politična stranka, ki ji ni do tega, da bi obstajala popolna transparentnost postopka oblikovanja zakona, je, logično, zgolj podaljšek rentnikov. Ključno za sprostitev podjetništva je, da je državna uprava izvajalec regulacij in tisti sistem, ki omogoča izvrševanje zakonov ter predpisov, na čemer temelji stabilnost celotnega sistema. S tega vidika se krščanski demokrati zavezujemo, da bomo prevzemali vse dobre prakse iz tujine, odpravljali zakonske omejitve povsod, kjer se posamezniki lahko prostovoljno dogovorijo med seboj, in odpravljali izvrševanje neučinkovitih nadzorov, katerih posledica je zgolj povečevanje stroškov poslovanja. Prenovili bomo zakonodajo, ki neposredno ovira podjetnost, ustvarjalnost in gospodarski razvoj in je nastala na podlagi lobiranja zainteresiranih posameznikov ali skupin, da bi si tako pridobili privilegiran ali ekskluziven gospodarski položaj ter ekonomsko moč. Za normalno delovanje regulatorjev je odločilna enostavnost in izvedljivost postopkov, zato bomo krščanski demokrati stremeli k poenostavljanju in ne k hiperregulaciji, ki zgolj zvišuje stroške delovanja regulatorja, poslovanja podjetij in odprtost za korupcijo. Krščanski demokrati trdimo, da regulatorji ne morejo biti politično neodvisni, njihova moč oziroma sposobnost zagotavljanja stabilnosti sistema pa bo nična, vse dokler politika upravlja s podjetji, ki predstavljajo dominantne igralce na trgih. 91 BANČNO-FINANČNI SEKTOR Na podlagi tega, kar smo zapisali v filozofskem in empiričnem delu programa, krščanski demokrati predlagamo zaustavitev reševanja državnih bank z davkoplačevalskim denarjem. Predlagamo, da se državne banke bodisi prodajo v celoti bodisi se jih pošlje v stečaj, kajti če ni kupca, ki bi takim bankam sploh pripisal kakršnokoli vrednost, potem take institucije niso primerne za nič drugega kot za stečaj. Ker projekta slabe banke ni mogoče zaustaviti, se zavezujemo, da bomo sprožili postopke prodaje takoj, ko potečejo vsi roki, s katerimi je omejeno delovanje slabe banke. Bančnega sektorja ne razumemo kot ključni element preživetja slovenskega naroda, ampak zgolj kot eno izmed mnogih panog v gospodarstvu, zato tudi nikoli ne bomo sodelovali pri klasifikaciji banke kot nečesa, kar naj bi bilo sistemskega ali pa nacionalnega pomena. Za nas sta nacionalnega pomena blaginja in svoboda odgovornih posameznikov. Naše videnje sveta ne temelji na oblikovanju politično oktroiranih sistemov, ampak na posameznikih. Krščanski demokrati se v celoti odpovedujemo aktivnemu upravljanju z bančnim sistemom. Regulacija bančnega sistema je v vseh normalnih ekonomijah, ki ne temeljijo na političnem intervencionizmu, v rokah centralne banke. Prav tako je odgovornost za normalno delovanje bančnega sektorja v rokah centralne banke oziroma monetarne politike. Neuspešnih podjetij, ki so jih zavrnili kupci njihovih storitev oziroma po katerih storitvah ni povpraševanja, politika ne more reševati s svojimi intervencijami in z davkoplačevalskim denarjem. Vsak evro, ki se preko davkov prelije v reševanje s politično intervencijo, pomeni za evro manj delovnih mest in naložb v gospodarstvu. Banke, tako kot katero koli drugo podjetje, niso v drugačnem položaju. Če so državljani zavrnili banko, je z njihovimi sredstvi ne nameravamo reševati, če je banka namesto navadnih državljanov servisirala interesne skupine, saj se potem lahko slednje svobodno odločijo, da same rešujejo banko. KONKURENČNOST GOSPODARSTVA IN KONKURENCA NA TRGU Krščanski demokrati ne izhajamo iz predpostavke, da so posamezniki zlobni. Trdimo, da posamezniki kot svobodne in odgovorne osebnosti na trgu preverjajo rezultate svojega dela in da menjava omogoča vrednotenje dobrin ter storitev, ki so posredovane v menjavo. Krščanski demokrati konkurenčnost v prvi vrsti vidimo kot svobodno interakcijo med posamezniki, ta je omejena s pravili tržne igre, ki jih vzpostavljajo regulatorji. V drugi vrsti razumemo konkurenčnost kot nekaj, kar povečuje blaginjo posameznikov. Da bo ekonomija lahko konkurenčna, je potrebno najprej zagotoviti delujočo javno upravo in učinkovito delovanje regulatorjev. 92 Krščanski demokrati se ne bojimo tujcev. Za nas nacionalnost lastnika podjetja, ki deluje v Sloveniji, ni nadomestilo za pravno državo. Še več, krščanski demokrati odklanjamo nadomeščanje učinkovite pravne države s politično ustreznim nacionalnim predznakom lastništva podjetij. Središče naše ekonomske politike bo na delujoči pravni državi in na učinkovitih regulatorjih. V razmerah, ko je v domačem gospodarstvu ostalo zelo malo kapitala in ko je brezposelnost zelo vztrajna ter visoka, se bomo trudili, da odpremo čim več delovnih mest, tako da v Slovenijo povabimo čim več tujega kapitala. Krščanski demokrati trdimo, da se investitorji, ne glede na nacionalnost, vedno prilagodijo učinkovitosti pravne države. Ker ne želimo biti znani kot država, v kateri se odlično počutijo skorumpirani in s kriminalom obremenjeni investitorji, bomo naredili vse, da bo naša pravna država takšna, da bodo vsem jasna pravila tržne igre in njihove posledice. Krščanski demokrati prav tako trdimo, da navadna podjetja ne morejo tekmovati s tistimi, ki so v državni lasti, in to ne zato, ker bi bila slabša, ampak zato, ker imajo podjetja, s katerimi upravlja država, privilegiran položaj na trgu. Posledice so sesutje pravnega sistema in neučinkoviti regulatorji. Umik politike iz gospodarstva je naš predlog za normalizacijo ekonomije. Ni normalno, da obstajajo državno fiksirane cene pogonskih goriv in samo en trgovec s pogonskimi gorivi. Ni normalno stanje, če je skoraj nemogoče konkurirati v celi vrsti gospodarskih panog, ki nimajo popolnoma nič z zagotavljanjem javnih dobrin in storitev. Za nas ni normalna konkurenca, da obstajajo kartelni dogovori, nedefinirane cene dobrin in storitev ter panoge, v katere tuji investitorji ne morejo vstopiti (primer pivovarske vojne med Pivovarnama Laško in Interbrew). Krščanski demokrati na konkurenco ne gledamo kot na nekaj, kar je dobro zato, da se preko davkov napolni državni proračun. Ravno obratno, prepričani smo, da v procesu konkurence, ki omogoča izmenjavo dobrin in storitev med svobodnimi posamezniki, prihaja do povečevanja blaginje posameznikov, z njihovo udeležbo na trgu pa do porajanja podjetniškega duha. Zato rezultatov konkurence ne razumemo kot odlične priložnosti za visoko obdavčitev, ampak želimo, da obdavčitev ne uniči podjetniškega duha, ki je ključen za konkurenco oziroma delovanje na trgu. Ker krščanski demokrati nimamo za cilj prelivanja davkoplačevalskega denarja v politične projekte, ki so zagotavljali rente interesnim skupinam, ampak je naš cilj blaginja posameznikov, trdimo, da s pomočjo večje konkurenčnosti nastaja blaginja in da je večja konkurenčnost možna le, če ni davčnih preobremenitev. Zato se zavezujemo, da bomo opustili idejo reševanja velikih političnih projektov, s čimer bomo lahko prenehali s trendom davčnega preobremenjevanja in začeli z davčnim sproščanjem. Krščanski demokrati ne moremo sprejeti dejstva, da podjetje ne more nekoga zaposliti samo zaradi tega, ker država zahteva tako visoke davke, da postane zaposleni tako drag, da je njegova zaposlitev nemogoča. Ker je država v tem primeru težava, se mora ta rešiti tako, da se davčno razbremeni delo. Krščanski demokrati trdimo, da država ne bi smela ljudi siliti v tako imenovane »slabe službe«, torej zanič delovna mesta, ki posameznike obsojajo na životarjenje. Posledično se odpovedujemo mehanizmu subvencioniranja neobstoječih delovnih mest in z uničenjem sistema subvencioniranja raje izvedemo davčno razbremenitev 93 dela in kapitala, s čimer omogočimo konkurenčnost podjetij ter nastajanje novih delovnih mest, ki lahko nadomestijo ta zanič delovna mesta. Krščanski demokrati se odpovedujemo totalitarnim navdihom in političnim intervencijam, ki bi na račun vseh preostalih vzpostavljala prednostne panoge. Krščanski demokrati ne menimo, da so, denimo, turistična podjetja ovira za prehod v visokotehnološko družbo. Menimo, da lahko znotraj pravil tržne igre vsak proizvaja, kar hoče, in nihče ne more postati preferenčen v imenu politično oktroiranega razvoja. Krščanski demokrati tako politiko zavračamo, ravno tako kot zavračamo njeno najbolj radikalno in totalitarno obliko, kot je bila, denimo, planska industrializacija Slovenije po drugi svetovni vojni. Krščanski demokrati trdimo, da je model uničevanja konkurence in vzpostavljanja nacionalnih šampionov pripeljal Slovenijo do ekonomskega kolapsa, zato se bomo vedno zavzemali, da se takšen koncept ekonomske politike nikoli več ne ponovi. Vsak ima pravico nastopati na trgu in nihče ne more biti podrejen nikomur. Za nas je bila lekcija državnega lastništva v kombinaciji z izločanjem zasebnih podjetij popolnoma jasna. POKOJNINSKI SISTEM Na področju pokojninske problematike krščanski demokrati zahtevamo dolgoročno vzdržen, zaupanja vreden in pravičen sistem, ki se ne bo pod vsako vlado znašel na robu vzdržnosti. Zahtevamo pokojnine, ki ne bodo odvisne od gospodarske kondicije države in demografskega trenda, ampak od našega dela in višine vplačil. Obstoječi pokojninski model, ki ga je leta 1880 zasnoval Otto von Bismarck, je treba nadomestiti z novim, drugačnim. Izhajal je namreč iz ključnih predpostavk, ki so danes usodno drugačne. Demografija je bila takrat v ekspanziji, Bismarck pa je že tedaj kljub veliko krajši pričakovani življenjski dobi starostno mejo za upokojevanje postavil pri 70 letih starosti za oba spola. Krščanski demokrati se zavedamo, da demografskega pritiska, kakršen se obeta, pokojninski sistem ne bo zmogel in da te težave ne more odpraviti niti nenadna vrtoglava gospodarska rast, saj bo razmerje med upokojenci in zavarovanci še pred letom 2040 znašalo 1:1. Zato se zavzemamo za celovito prenovo pokojninskega sistema in ne zgolj za tehnične popravke obstoječega sistema, ki je nevzdržen. Zavzemamo se za očiščenje pokojninskega sklada vseh nezasluženih, ugodnejših pokojnin, pridobljenih pod posebnimi pogoji, ki predstavljajo že 10 % stroška vseh pokojnin. Te naj se prenesejo v breme proračuna, tako kot socialni transfer pokojninskega sklada, ki prav tako predstavlja že približno 10 % deleža vseh odhodkov ZPIZ. Prepričani smo, da do socialno prikrajšanih in zaslužnih za državo niso odgovorni zavarovanci pokojninskega sistema s svojimi vplačili za pokojnino, ampak država s proračunom. 94 Krščanski demokrati se zavedamo pomena in potrebe po transparentnosti, s tem pa zaupanja v pokojninski sistem. Za nas je v danih okoliščinah, ko obstajata izjemen odpor do tržnega gospodarstva in ekstremna nagnjenost h korporativistični in centralnoplanski ekonomski politiki, švedski sistem virtualnih računov optimalna rešitev za pokojninski sistem. Pokojninski sistem mora biti tudi učinkovit. Zato krščanski demokrati predlagamo krepitev kapitalsko kritih varčevanj (drugi in tretji steber). Ključna razlika med kapitalsko kritim varčevanjem in sistemom pay-as-you-go, kakršnega imamo danes, je v varčevanju, ki prinaša tudi obresti, medtem ko obstoječi sistem obresti ne pozna, ker v tekoče pokojnine le prelije tisto, kar sproti pobere. Prednost kapitalskih varčevanj je tudi dednost takšne police. Tega pa v nasprotju s praksami ostalih političnih strank ne nameravamo podpirati z novimi subvencijami, ampak z ureditvijo razmer na bančno-finančnih trgih v smislu odprave neučinkovitih regulacij in aktiviranja učinkovitih. ZDRAVSTVENI SISTEM Razvoj zdravstva poteka tako hitro, da se nobena napredna demokratična država, ki ima vizijo, ne more odreči načrtovanemu in usmerjenemu ter dobro uravnavanemu vložku zasebnega kapitala v zdravstveni sistem. Napredek v medicinski tehnologiji ter staranje prebivalstva povzročata v zdravstvu vse večje stroške. Krščanski demokrati ne pristajamo na to, da je zdravje vseh državljanov in državljank v rokah enega in edinega financerja, ki se imenuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Takšna ureditev, ko obstaja en sam zdravstveni sklad, iz katerega se financira zdravstvo, je edinstvena v evropskem merilu. Ne samo, da drži za talce vse državljane ter državljanke, ampak tudi onemogoča izbiro zdravstvenega zavarovanja in ohranja vse neučinkovitosti financiranja. Takšna ureditev povzroča neodgovornost pri dodeljevanju finančnih sredstev, saj sanacijo primanjkljajev ZZZS vedno financira državni proračun. ZZZS je s 2,3 milijardama evrov letnih prihodkov eden največjih finančnih skladov v državi, vendar je nadzor nad njim zelo slab, v večini primerov ZZZS nadzira samega sebe in tudi sam sebi določa regulatorni okvir. Krščanski demokrati ne moremo sprejeti dejstva, da imajo tako slabo kontrolirane institucije tako veliko odgovornost za zdravje vseh. Tipično se monopol ZZZS odraža v odsotnosti stroškovne kontrole pri naročilih zdravil in tehničnih pripomočkov ter opreme, ignorirajo se farmakoekonomski učinki zdravil, terapij in opreme. To pa pomeni, da je zdravstvo postalo renta za farmacevtsko in veledrogeristično industrijo ter preprodajalce zdravstvene tehnične opreme. Ker sklepamo, da ni izbira posameznika, da svoje zdravje prepušča negotovemu financiranju, ki gre predvsem za rente, se zavzemamo, da se lahko posameznik sam odloči, komu bo zaupal sredstva za zdravstveno zavarovanje. Če je to nemška zdravstvena zavarovalnica in ne ZZZS, mora biti to posamezniku omogočeno. 95 Krščanski demokrati trdimo, da je način upravljanja in nadziranja bolnišnic neučinkovit. Upoštevajoč način imenovanja uprave in delovanja nadzornih organov je nemogoče enolično določiti linije obveznosti in odgovornosti v bolnišnici ter posledično posledice neuspešnega upravljanja in nadziranja. Krščanski demokrati se zavzemamo za spremembo organizacijske strukture bolnišnic, saj jo želimo urediti po vzoru gospodarskih družb. Zagotovo so tudi prostovoljne zavarovalnice pripravljene resno kapitalsko vstopiti v sistem financiranja na investicijskem področju ter ponuditi alternativno upravljanje bolnišnic na temelju stroškovne učinkovitosti. Krščanski demokrati smo proti nadaljnjemu zavlačevanju stroškovne in procesne specializacije bolnišnic in proti zavlačevanju z uveljavljanjem dobrih praks iz tujine na tem področju. Prav tako ne moremo podpirati bolnišnične strukture, ki ne želi niti preveriti, ali je dodatna finančna sredstva mogoče zagotoviti s specializacijo bolnišnične dejavnosti. Prav tako je potrebno odpraviti monopolni položaj izvajalcev zdravstvenih storitev in vzpostaviti konkurenčni položaj na trgu, kjer se srečata ponudba in povpraševanje. V slovenskem zdravstvenem sistemu je država lastnik bolnišnic, naročnik in plačnik storitev ter regulator. Takšna sistemska ureditev ne dopušča uporabnikom storitev možnosti izbire izvajalca, zato krščanski demokrati podpiramo odpravo monopolov in predlagamo, da se določene bolnišnice predajo v upravljanje zasebnim zainteresiranim ustanovam, za začetek na način pilotnih projektov. Krščanski demokrati razumemo trenutni plačni sistem v zdravstvu kot mehanizem, ki kaznuje kakovostne in produktivne ter nagrajuje nekakovostne in neproduktivne. Menimo tudi, da imajo državljani in državljanke pravico vedeti, kakšna je kakovost bolnišnic in zdravnikov, ki jih preko prispevka za zdravstveno zavarovanje plačujejo. Krščanski demokrati ne želimo sodelovati v zdravstvenem sistemu, kjer kakovost bolnišnic ni informacija javnega značaja. 96 7. AKCIJSKI NAČRT 2014 – 2018 97 ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV Spremenili bomo dohodninsko lestvico. Predlagali bomo spremembo dohodninske lestvice, s katero bodo prejemki najproduktivnejših zaposlenih manj obdavčeni, s čimer bo gospodarstvo bolj konkurenčno in produktivnejše, saj bo lahko več denarja namenilo za razvoj. Ukinili bomo 50-odstotno davčno stopnjo dohodnine in razširili razpon dohodninskih razredov. Preučili bomo ponovno uvedbo osebnih olajšav pri dohodnini za določena vlaganja posameznikov. Eno od pomembnih meril presoje pri tem bo, v kolikšni meri bi uvedba teh olajšav zapletla in podražila dohodninski sistem (zaradi potrebne administracije in preverjanj), ki ga želimo ohraniti enostavnega. Uvedli pa bomo bistveno višjo dohodninsko olajšavo za tiste, ki donirajo organizacijam s področja paliativne oskrbe, oziroma podpirajo tiste ustanove, ki delujejo na področju socialnega varstva in oskrbe. Uvedli bomo socialno kapico. Z omejitvijo prispevkov za socialno varnost (uvedbo t. i. socialne kapice) bomo zmanjšali ceno dela bolj produktivnih in izobraženih. Višino plače, od katere dalje bi veljala omejitev prispevkov, bomo določili na podlagi presoje sprejemljivih finančnih učinkov v obeh blagajnah in v proračunu. Izpad prispevkov v obveznem zdravstvenem zavarovanju in SPIZ se nadoknadi z zdravstveno in s pokojninsko reformo. Za novozaposlene s polnim delovnim časom in za nedoločen čas bomo za 50 odstotkov znižali stopnje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za obdobje enega leta. Spodbujali bomo vračanja upokojencev med delovno aktivne v zasebnem sektorju. V primeru, da delodajalec zaposli upokojenca, je oproščen plačevanja vseh prispevkov za delo. Tudi upokojenec, ki se zaposli ali samozaposli, je oproščen plačevanja vseh prispevkov na delo. Upokojenci v času zaposlitve ne dobivajo pokojnine. Zmanjšali bomo davke. Znižali bomo DDV. Uvedli bomo takšno trošarinsko politiko, da bodo cene trošarinskih izdelkov konkurenčne. Goriva bomo prepustili prostemu trgu. Poskrbeli bomo za liberalizacijo cen goriv in popolno odprtje trga zanje. Postopno bomo znižali stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15 odstotkov. S tem ukrepom, ki pomeni postopno (vsako leto za eno odstotno točko) znižanje davka, bomo dali gospodarstvu signal, da nam rast, razvoj in večjo zaposlenost lahko zagotovi le povečana gospodarska aktivnost. Hkrati pa bomo domači in mednarodni skupnosti dali signal, da Republika Slovenija spodbuja naložbe in investitorjem zagotavlja konkurenčne pogoje za poslovanje. Izpad dohodka bomo nadomestili z učinkovitejšo izterjavo. Nagrade bodo obdavčene toliko kot dobiček. Za 13. in 14. plačo delodajalcem ne bo potrebno plačati prispevkov, kadar bosta plači izplačani iz dobička podjetja. Nagrade, ki jih delodajalci izplačajo zaposlenim, bodo obdavčene po isti stopnji kot dobiček. Z 98 ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO Zmanjšali bomo porabo javne uprave. Sprejeli bomo različne ukrepe, ki bodo zmanjšali potratnost slovenske javne uprave in dali priložnost pridnim ter sposobnim javnim uslužbencem: t uvedli bomo poskusna obdobja za zaposlitev javnih uslužbencev po sistemu dveh zaporednih triletnih poskusnih obdobij, ki sta pogoj za zaposlitev za nedoločen čas v javni upravi: če sta obe obdobji uspešno ocenjeni, potem se javnega uslužbenca zaposli za nedoločen delovni čas; t uvedli bomo petletni moratorij zaposlovanja v javni upravi, pri čemer se nadomestna delovna mesta poiščejo znotraj rezerv v javni upravi; t uvedli bomo koncept osebne in odškodninske odgovornosti javnega uslužbenca za škodo; t poskrbeli bomo za izvedbo optimizacije procesov v javni upravi z izločitvijo podvajanj in redundantnih (odvečnih) procesov; t ukinili bomo plačevanje izobraževanja in študijskih dopustov v javni upravi; t uvedli bomo mednarodne javne natečaje za vsa ključna delovna mesta v slovenskih državnih organih in nosilcih javnih pooblastil (Računsko sodišče, ATVP, AZN itd.); t pripravili bomo javno razvrščanje upravnih enot in ostalih administrativnih institucij po kakovosti in učinkovitosti; t zavzemali se bomo za sistemsko, postopno (kombinirano) vpeljavo dela na daljavo z uporabo IKT za tista delovna mesta v javnem sektorju, ki to možnost dela dopuščajo; t občine bomo spodbudili, da bodo ustanovile organe skupnih občinskih uprav občin na ravni statističnih regij; skupne občinske uprave morajo nastati kot posledica optimizacije stroškov; t Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje bomo reorganizirali in preoblikovali v agencijo za posredovanje del z manj birokracije in več neposrednega dela s strankami, cilj je doseči najvišjo raven učinkovite storitve za brezposelne in delodajalce. Na račun zmanjšanja kadrov na zavodu zaradi reorganizacije bomo okrepili inšpektorat za delo, ki bo preverjal tudi izvajanje aktivne politike zaposlovanja tako na zavodu kot tudi pri drugih agencijah. Pospešili bomo črpanje evropskih sredstev. Povečali bomo učinkovitost in preglednost koriščenja EU sredstev z naslednjimi koraki: t zmanjšanje administrativnega bremena za porabnike evropskih sredstev; 99 t zmanjšanje vseh transakcijskih stroškov, povezanih s podeljevanjem, porabo, poročanjem in nadzorom pri uporabi evropskih sredstev; t pospešitev vseh postopkov pri obdelavi zahtevkov na strani ministrstev in agencij; t povečanje transparentnosti vseh postopkov in uveljavljanje načela odgovornosti na strani odgovornih oseb na ministrstvih in agencijah za pravilnost in učinkovitost dela; t izvajanje preventivnih aktivnosti za zgodnje ugotavljanje indikatorjev rizika nepravilnosti in še posebej potencialnih zlorab evropskih sredstev. Poenostavili bomo postopke javnega naročanja. Zagotovili bomo kvote in takšne razpisne pogoje, ki bodo omogočali sodelovanje na javnih razpisih malim in srednje velikim podjetjem. Vsak, ki se prijavi na javni razpis, bo moral razkriti lastniško strukturo. Izbor ponudnika bo moral temeljiti na najbolj gospodarni odločitvi. Sistem javnih naročil bomo poenostavili, debirokratizirali. Naročnikom bomo omogočili in od njih tudi pričakovali odgovorno vsebinsko odločanje. Naročniki se ne smejo skrivati za formalnimi birokratskimi postopki in pravili, temveč morajo: t določiti jasne pogoje, standarde in specifikacije, ki ne omejujejo konkurence; t odgovorno izbirati izvajalce in dobavitelje ali na konkurenčno delujočem trgu ali po kriteriju ekonomsko najugodnejše ponudbe ob izpolnjevanju pogojev in standardov; t v praksi uporabiti standarde OECD, ki zmanjšujejo verjetnost karteliranja ponudnikov; t preučiti možnost uporabe razpisa z dražbo navzdol. Vzpostavili bomo učinkovito gospodarsko diplomacijo. To bomo storili z naslednjimi ukrepi: t Polna integracija Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (SPIRIT) v sistem Ministrstva za zunanje zadeve oz. diplomatske mreže, vključno s proračunskimi sredstvi in delovnimi mesti. Možna alternativa ali dopolnilo so gospodarska predstavništva kot pobuda zasebnega sektorja, ki jih projektno sofinancira država. t Uvedba (obveznih) enomesečnih usposabljanj za gospodarske svetovalce pred odhodom v tujino (in fakultativno za druge diplomate) v podjetjih, ki bodo izrazila takšno željo. t Preučitev možnosti uvedbe delnega nabora plačljivih storitev gospodarskih svetovalcev. 100 t Uspešnost na področju gospodarske diplomacije bo pomemben element nagrajevanja diplomatov. t V ključnih tradicionalnih slovenskih gospodarskih partnericah bo Ministrstvo za zunanje zadeve predlagalo vzpostavitev “slovenskih hiš” v smislu skupnih objektov za diplomatsko predstavništvo in lokalno prisotna predstavništva slovenskih podjetij ali poslovnih združenj. t Pri oblikovanju mreže diplomatskih predstavništev in konzulatov bomo ob političnih interesih kot ključne upoštevali že izkazane ter potencialno realne gospodarske interese. t Na področju gospodarske diplomacije oz. ekonomskih odnosov s tujino bomo tesneje povezali že uveljavljene in dobro delujoče institucije in združenja slovenskih manjšin v zamejstvu, ki so dejavna na področju gospodarstva. t Poleg institucij manjšin pa se bomo zavzemali za večje vključevanje uspešnih slovenskih podjetnikov na globalnem nivoju. Zlasti DKP mreža mora imeti s takšnimi osebami intenzivne odnose, saj lahko pogosto pomagajo ali se dejavno vključujejo v promocijo Republike Slovenije. ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA Na enem mestu bomo zbrali celotno upravljanje z državnim premoženjem. Vse paradržavne sklade, ki upravljajo z lastništvom države, bomo združili v enoten sklad z namenom odprodaje celotnega sklada ali centralizirane prodaje državnih podjetij iz portfelja takšnega sklada. Uprava in nadzorni organ takšnega sklada bosta izbrana na mednarodnem natečaju, in sicer pred odprodajo portfelja. Slabo banko bomo uporabljali v dober namen. Spodbujali bomo čimprejšnjo prodajo slabih terjatev, po možnosti še pred prenosom na DUTB. Zato bomo banke pred privatizacijo napotili k temu, da bodo same prodale čim večji del slabih terjatev, preden nastopijo diskonti ob prenosu na DUTB.ČJ 101 ZA VEČJO KONKURENČNOST Skrajšali bomo čas umeščanja objektov v prostor, predvsem s prerazporeditvijo odgovornosti in pristojnosti. Uveljavili bomo načelo stroko – stroki in odgovornost vlagatelju (investitor in njegov arhitekt). Naloga administracije je zagotoviti vlagatelju vso potrebno podporo z informacijami tipa kje, kdaj, kaj, da bi izdaja gradbenih dovoljenj bila v najkrajšem možnem roku. Odpravili bomo administrativne ovire in nepotrebna soglasja ter s tem odpravili krč pri umeščanju objektov v prostor. To bomo dosegli z naslednjimi ukrepi: t poenostavitev prostorskega načrtovanja občin, predvsem z omejitvijo moči državne birokracije in uveljavitvijo načela zaupanja v lokalne oblasti; t zmanjšanje nabora posegov, ki terjajo posebna soglasja; t zmanjšanje nabora potrebnih soglasij; t striktno spoštovanje načela »molk je odobritev« pri soglasjih, potrebnih pred vložitvijo zahteve za gradbeno dovoljenje; t brezplačnost vseh soglasij; t izdaja vseh soglasij najkasneje v roku enega meseca, na področju varstva okolja pa največ dva meseca; t natančno spremljanje pravočasnosti izdajanja dovoljenj in soglasij, javnost teh podatkov na spletu; t uveljavitev osebne odgovornosti predstojnikov organov, ki ne zagotavljajo reševanja zadev v roku. Uvedli bomo pavšalne obdavčitve za mikro podjetja in samostojne podjetnike. Davčni postopki so zdaj še posebej zapleteni za mala podjetja. Mala podjetja so eden najpomembnejših delov gospodarstva. Zato bomo poenostavili davčne predpise s pavšalno obdavčitvijo dohodkov. V pavšalno obdavčitev se bodo lahko vključili podjetniki z letnimi prihodki do 100.000 €. Priznani stroški bodo 80 % prihodkov. Gospodarstvu bomo omogočili privlačnejše vlaganje v izobraževanje, raziskave in kulturo. S spremembami zakonodaje bomo omogočili ustanovitev štipendijskih skladov ter razvojno–raziskovalnih skladov, ki se polnijo s sredstvi podjetij, in sicer tako, da bo država vsakemu donatorju v tovrstne sklade omogočila davčni odbitek, davčno olajšavo ali davčne počitnice. Podprli bomo domače in tuje investicije. Uvedli bomo koncept »vse na enem mestu«, ki bo domačim in tujim investitorjem omogočal, da uredijo vse potrebne administrativne korake preko enotne vstopne točke v primerno kratkem času (npr. 90 dni). Zavezujemo se, da se bomo v svojih izjavah in dejanjih trudili delovati v 102 smeri privabljanja tujih investicij v našo državo in povečevanja zaupanja v naše institucije ter enako obravnavo vseh investitorjev. Ustvarili bomo pogoje za večjo samooskrbo. Ljudem, ki imajo svojo domačo zemljo, bomo omogočili, da brez nepotrebnih administrativnih ovir pridelujejo in prodajajo pridelke in izdelke. Za dosego tega cilja je potrebno predhodno spremeniti togo zakonodajo in posamezne predpisane standarde, ki dušijo zasebno iniciativo na področju prodaje posameznih pridelkov in izdelkov. ZA STRUKTURNE REFORME Uvedli bomo večjo prožnost trga dela. Uvedli bomo poenostavljeni postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez razloga in brez odpovednega roka pod pogojem, da delodajalec delavcu plača odpravnino v enaki višini, kot velja za odpoved iz poslovnega razloga. Delavci, ki jim na ta način preneha pogodba o zaposlitvi, imajo pravico do nadomestila za brezposelnost pod enakimi pogoji kot v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, vendar največ dvakrat v katerem koli obdobju 5 koledarskih let. Nadaljevali bomo z reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v smeri navezave zakonsko predpisane upokojitvene starosti na podaljšanje življenjske dobe, spodbudami za podaljšanje dejanske upokojitvene starosti skupaj z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje ter krepitvijo kapitalsko kritih varčevanj. Prenovili bomo sistem socialnega varstva, ki vključuje tudi reformo centrov za socialno delo in drugih izvajalskih organizacij, da bi zagotovili učinkovitejše in bolj kakovostno delo z uporabniki, večjo avtonomijo uporabnikov, spodbujanje razvoja programov skupnostne skrbi, poenostavitev vodenja in upravljanja, večjo učinkovitost sistema, boljše sodelovanje z lokalno skupnostjo in nevladnimi organizacijami ter manjšo možnost zlorab. Poskrbeli bomo za reformo slovenskega zdravstva. Naše zdravstvo je hudo bolno, uničujejo ga rak korupcije in klientelizma ter patološki ostanki socialističnega samoupravljanja. Naša terapija vključuje naslednje posege: t odprava monopola ZZZS, tako da se odpre trg obveznega zavarovanja za druge zavarovalnice in se vzpostavi konkurenca; t ustanovili bomo agencijo, podobno ANZ, specializirano za nadzor in regulacijo zavarovalnic, ki bodo po odprtju trga ponujale obvezno zdravstveno zavarovanje, s čimer bomo preprečili trenutno prakso samoregulacije, ki vodi v moralni hazard ter prepletanje političnih in kapitalskih interesov rentnikov, ki delujejo na relaciji Ministrstvo za zdravje – ZZZS; 103 t potrebno je razmejiti medsebojne obveznosti in odgovornosti med izvajalci zdravstvenih storitev, ZZZS, zavarovalnicami in pristojnim ministrstvom; t vse plačnike bomo vključili v splošno dogovarjanje o količini in obsegu storitev na letni ravni; t uvedli bomo prostovoljno članstvo v Zdravniški zbornici Slovenije, ki bo zgolj posvetovalno telo pri sprejemanju zakonov in regulacij na področju zdravstva, saj je nedopustno, da bi še naprej aktivno sodelovala pri pisanju zakonov in regulativ z zdravstvenega področja; t transformacija upravljanja in nadzora bolnišnic kot javnih zavodov v upravljavsko in nadzorno strukturo, kot jo poznajo gospodarske družbe, in to z jasno opredelitvijo odgovornosti; t poskrbeli bomo za javno objavo rangiranja kakovosti bolnišnic; t optimizacija procesov v bolnišnicah in vzpostavitev stroškovne kontrole, ki se bo še zlasti strogo upoševala pri nabavi medicinskih pripomočkov ter opreme, hkrati pa bo obvezno upoštevanje farmaekonomskih študij pri razvrščanju zdravil na obstoječe liste; t uvedli bomo uveljavljene telemedicinske storitev v vsakdanje delo splošnih zdravnikov in tistih specialistov, ki se ukvarjajo s kroničnimi bolniki; t uvedli bomo enotni bolnišnični informacijski sistem z integracij obstoječih sistemov v en enotni sistem za vseh 26 bolnišnic in priključitev sistemov v zdravstvenih domovih; t javno bolnišnico bomo predali za določen čas v upravljanje zasebnim partnerjem na podlagi stroškovne učinkovitosti in tako ostalim omogočili primerjavo; t pogoj za zasedbo vseh vodilnih delovnih mest v javnih zavodih je predpisano izobraževanje iz menedžmenta ali dokazilo uspešnosti pri poslovanju, pri čemer je mišljeno ekonomsko uspešno poslovanje. t racionalizacirali bomo bolnišnično mrežo ter poskrbeli za specializacijo zdaj splošnih bolnišnic, ki pokrivajo majhna območja; t ukinitev koncesionarskega sistema lekarniške dejavnosti oziroma popolna liberalizacija tega trga; t odprtje trga veledrogeristične dejavnosti in sankcioniranje kartelnih dogovorov, ki zdaj definirajo ta trg; t na vsa področja dela v zdravstvu je potrebno uvesti tržne mehanizme. Tam kjer zaradi specifičnosti zdravstva to ni mogoče pa posamezne elemente trga, ki bodo zagotavljali večjo učinkovitost delovanj zdravstvenega sistema. Pri tem mora država obdržati nadzorno funkcijo. 104 Uveljavili bomo resnično avtonomno in odprto visoko šolstvo. Slovenski sistem visokega šolstva si zasluži odgovornejše upravljanje in delovanje, če naj bo zvest svojemu resničnemu poslanstvu in razvije svoj polni potencial. Zaradi tega mu bomo pomagali z naslednjimi ukrepi: t povečanje pedagoške in raziskovalne obremenitve v primerih, ko zaposleni na visokošolskih ustanovah ne izpolnjujejo 100-odstotne zaposlitve, tako da se jim ponudi na izbiro ali znižanje zaposlitve ali pa naloži opravljanje administrativnega dela na visokošolskem zavodu, kjer so zaposleni; t odpravili bomo možnost sklepanja podjemnih in avtorskih pogodb za pedagoški ter raziskovalni kader, zaposlen v visokošolskem sistemu; t ukinitev nesmiselnih dodatkov k plačam, ki obstajajo v visokošolskem sistemu, in ukinitev dodatnih dni dopusta, ki temeljijo na pridobljeni izobrazbi; t prenos habilitacijskih postopkov na visokošolske zavode; t odprli bomo visokošolski prostor za vstop tujih univerz s takojšnjo ukinitvijo vseh administrativnih ovir, ki to zdaj preprečujejo. Uvedli bomo spremembe financiranja visokošolskega izobraževanja, po katerih bodo študenti, ki v predpisanem roku ne končajo študija, dolžni vrniti stroške študija državnemu proračunu. Zagotavljanje spodbudnega okolja za družine. S projektom ‘prvo stanovanje’ bomo zagotovili mladim parom cenovno dostopno prvo stanovanje; pri otroškem dodatku bomo ukinili stopničasto lestvico in uvedli zvezno lestvico; pri obdavčenju nepremičnin bo iz obdavčitve izvzet osnovni življenjski prostor ali znesek vrednosti tega premoženja; del pravic iz pokojninskega zavarovanja bo odvisen od števila otrok. ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV Odpravili bomo prisilno združevanje in reguliranje dejavnosti. Posamezniki naj se združujejo svobodno in ne pod prisilo države. Zbornice morajo članstvu služiti, ne pa ga obremenjevati. Različnim vrstam dejavnosti oz. poklicev mora država omogočiti dejansko avtonomijo. Zaradi vsega naštetega nameravamo sprejeti naslednje ukrepe: t ukinili bomo vsa obvezna članstva v najrazličnejših zbornicah, ki še ostajajo; t odpravili bomo t. i. regulirane dejavnosti; 105 ZA PRAVNO DRŽAVO Uvedli bomo poskusni mandat za sodnike. Pogubno za utrjevanje neodvisnosti pravosodja je razmišljanje o ukinitvi trajnega mandata sodnikov. Trajni mandat sodnikov je temeljni predpogoj, da bo sodnik lahko odločal neodvisno od vsakokratne aktualne oblasti. To pa seveda ne pomeni, da sodniki oziroma njihovo delo ne more biti podvrženo kritikam. Omogočiti je potrebno učinkovit mehanizem nadzora nad delom sodnikov, ki pa ne sme biti le v rokah pravosodja oziroma sodnikov samih. Nadzor mora vključevati spremljanje časovnega poteka postopkov in upoštevanje vrstnega reda, zato bomo uvedli t. i. preizkusno dobo za sodnike pred imenovanjem v trajni mandat. Sodniki, za katere bi se izkazalo, da niso opravili preizkusne dobe, ne bi mogli kandidirati za trajni mandat. Reformirali bomo sodni svet. Pomanjkanje demokratične legitimnosti sodstva bo potrebno začeti reševati pri Sodnem svetu. Treba se je odmakniti od sedanjega stanja, ko imajo v Sodnem svetu, ki predlaga Državnemu zboru sodnike v imenovanje, večino prav sodniki. Glede na to, da Državni zbor sodnike praktično vedno imenuje povsem formalno, saj se v vsebino imenovanj ne more vtikati, ne da bi tvegal očitke o političnosti takšnih odločitev, sodniki, skozi predlagateljsko funkcijo v sodnem svetu, dejansko imenujejo sami sebe. Ker je skrb za neodvisnost in samostojnost sodišč in sodnikov ter za zagotavljanje kakovosti njihovega dela in javnega ugleda sodstva prav funkcija sodnega sveta, bo potrebno s spremembo Ustave spremeniti njegovo sestavo tako, da v njem sodniki več ne bodo imeli večine, v sodni svet pa bo potrebno pritegniti najboljše strokovnjake. Izboljšali bomo plačilno disciplino. Uvedli bomo višje kazni za tiste delodajalce, ki za svoje zaposlene ne plačujejo prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje. Za odgovorne osebe bomo uveljavili petletno prepoved ustanavljanja poslovnih subjektov. Zagotovili bomo dosledno izvajanje zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in zakona o davčnem postopku in ju po potrebi spremenili. Ob sumu očitnega nesorazmerja med posameznikovimi prihodki in vrednostjo njegovega premoženja, po vzoru drugih držav, se bo to premoženje najprej zaseglo, nato bo sledil ustrezen postopek, kjer se bo dokazovalo, ali je to premoženje odvzeto oziroma pridobljeno na zakonit način. Zagotoviti moramo torej delovanje pravne države in njenih nadzorstvenih institucij (inšpekcij, policije, tožilstva, sodstva, finančne uprave). 106
© Copyright 2024