OPREDELITEV PROSTORSKIH OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV NELEGALNIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Naslov projekta Naročilnica številka Naročnik REMEDISANUS X/2011-IOP OPERATIVNI PROGRAM IPA SLOVENIJA - HRVAŠKA 2007-2013 INSTITUT ZA OKOLJE IN PROSTOR Ipavčeva ul. 18, 3000 Celje Kontaktna oseba: dr. Cvetka Lasnik Ribarič e-pošta: cvetka.ribarič@iop.si Izvajalec Odgovorni vodja projekta Sodelavci na projektu Projektna naloga Datum OKOLJSKO RAZISKOVALNI ZAVOD Sp. Preloge 55 3210 Slovenske Konjice Dr. Janja Klinčar Katja Zajko Slavko Kropej Franc Zver OPREDELITEV PROSTORSKIH OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV NELEGALNIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV 16. 05. 2011 2 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov KAZALO 1 OPREDELITEV PROSTORSKO-OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV 1.1 VZROKI NEUREJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV RANLJIVOST HIDROSFERE 2 2 ZAKONODAJA NA PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI 3 KLASIFIKACIJA ČRNIH ODLAGALIŠČ 3.1 SPLOŠNA RANLJIVOST OKOLJA ZA POJAVLJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ 3.2 DEJAVNIKI NEZAKONITEGA ODLAGANJA ODPADKOV 4 PROCESI PRI NELEGALNEM ODLAGANJU ODPADKOV IN NJIHOV VPLIV NA OKOLJE 4.1 PRIKAZ PROCESOV V ODLAGALIŠČU ODPADKOV VPLIV POSAMEZNIH SPREMENLJIVK NA OKOLJE 5 OPREDELITEV PROSTORSKO-OKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV 6 STABILNOST TAL 6.1 GEOLOŠKA PODLAGA POVRŠINSKA SLOJA 6.2 MREŽA POVRŠINSKIH VODOTOKOV IN STOJEČIH VODA 6.3 OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA 7 ONESNAŽENJE VODE 7.1 TRAJANJE ODLAGANJA ODPADKOV IN KOLIČINA PADAVIN 7.2 SKUPNA OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV 8 PRIMER VREDNOTENJA ČRNIH ODLAGALIŠČ 8.1 METODOLOŠKA ZASNOVA VREDNOTENJA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV NA GIAM ZRC SAZU 9 FINANCIRANJE ODSTRANJEVANJA ČRNIH ODLAGALIŠČ 10 VIRI 4 6 7 8 12 12 13 14 15 18 19 19 20 20 21 21 23 25 28 30 31 KAZALO SLIK Slika 1: Prikaz uporabe odpadkov kot virov Slika 2: Saharoza (oligosaharid) Slika 3: Fosfolipidi Slika 4: Celoten transport in reakcijski procesi v deponijskem telesu Slika 5: Sestava deponijskega plina v odvisnosti od časa Slika 6: Sestava odpadkov v odvisnosti od razgradnje v deponijskem telesu Slika 7: Vnosi na črno odlagališče Slika 8: Iznosi iz črnega odlagališča Slika 9: Odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. Avtor: Anja Čater, vir podatkov: Simon Kušar, 2000 Slika 10: Prikaz - odlagališče odpadkov kot prostorski sistem 3 7 14 14 15 16 16 19 20 21 21 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 1 OPREDELITEV PROSTORSKOOKOLJEVARSTVENIH KRITERIJEV ravnanja s komunalnimi odpadki in kritje stroškov odprave teh posledic občinam, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali če ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali če posledic ni mogoče drugače odpraviti. Zakon o vodah določa, da odpadke iz vodnih ter priobalnih zemljišč prevzame izvajalec lokalne javne gospodarske službe ravnanja z odpadki, stroške pa krije pristojno ministrstvo. Uradni podatki o številu nedovoljenih odlagališč odpadkov v Sloveniji in na Hrvaškem ne obstajajo. Po ocenah nevladnih organizacij naj bi jih bilo okrog 15.000. Nedovoljenih odlagališč odpadkov slovenska in hrvaška zakonodaja neposredno ne obravnava. V besednjaku so odlagališča, ki so nastala zaradi nespoštovanja predpisov o ravnanju z odpadki obrazložena v nizu: črna odlagališča, smetišča − dumping. Čezmerna obremenitev okolja je po definiciji obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine. Nedovoljena odlagališča odpadkov tej definiciji v celoti ustrezajo. Za odpravo posledic čezmernega obremenjevanja okolja je predvidena priprava programa ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja. Povzročitelj obremenjevanja krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter odpravo posledic. Program sanacijskih ukrepov mora upoštevati tehnično izvedljivost potrebnih ukrepov ob razumnih stroških ter njihovo upravičenost glede na predvideno izboljšanje. Program sanacijskih ukrepov mora vsebovati zlasti: Črna odlagališča so s svojim negativnim vplivom na vode, prst, zrak, vegetacijo, živalstvo in nekatere dejavnosti, kot je npr. turizem, nezaželen in moteč, ponekod že izrazit in pomemben antropogen del krajine. Črna odlagališča so pomemben del krajine, ki je podvržena stalnim spremembam. Črna odlagališča so posledica potrošniške nekulture in se nenehno večajo, poleg tega nastajajo vedno nova. Zato lahko za posamezno črno odlagališče opredelimo: • • • • • • • • • • opredelitev čezmerne obremenitve okolja ali njegovega dela; • opis posledic čezmerne obremenitve okolja, ki jih je treba odpraviti; • ukrepe za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovega dela; • opis izbranih tehnoloških in drugih rešitev ter predvidenih ukrepov; • oceno predvidenih dolgoročnih učinkov izbranih ukrepov z vidika vplivov na okolje; • imena pristojnih organov in izvajalcev gospodarskih javnih služb; • opis predvidene kakovosti okolja ali njegovega dela po izvedenih ukrepih; • okvirne roke za izvedbo ukrepov; • oceno potrebnih finančnih sredstev; • načrt monitoringa učinkov izvedenih ukrepov; Prostorsko kapaciteto; Vpliv na tla, relief; Vpliv na površinske vode; Vpliv na talne vode; Vpliv na živi svet; Nosilnost tal; Stabilnost tal; Geološko podlago površinska sloja; Vodoprepustnost oz. neprepustnost matične podlage. Črna odlagališča pomenijo veliko obremenitev za okolje. Onesnaženje pride do voda preko izcednih voda, ki so, odvisno od vrste in količine odpadkov, različno onesnažene. Onesnaženje je lahko organsko ali kemično. Medtem, ko se organsko onesnaženje čisti v odvisnosti od časa in sestave vodonosnika, se kemično onesnažene vode sčasoma praktično ne očistijo. S ponikanjem izcednih voda neposredno v zemljo se onesnažuje tudi prst, ki onesnaženje zadržuje. Za zrak so lahko nevarni že odpadki sami (npr. industrijski odpadki), do onesnaženja zraka pa lahko pride tudi s sežiganjem odpadkov. Taka onesnaženja so navadno lokalna in lahko vplivajo na vegetacijo. V skladu z načelom subsidiarnega ukrepanja pa določa odpravo posledic čezmernih obremenitev okolja zaradi 4 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Neurejena odlagališča z ostanki hrane pa so tudi potencialni prenosnik bolezni (npr. stekline) z divjih na domače živali. Karta projektnega območja s prikazom ekološko pomembnih območij (obarvano rjavo) in Nature 2000 (zeleno). za sanacijo. Izvajanje ukrepov sanacije nelegalnih odlagališč je predvsem pred začetkom turistične sezone. Na ta način je bilo veliko odlagališč saniranih, vendar se kmalu zopet pojavi kopičenje odpadkov. Zato je potrebno občinam približati sistematično reševanje tega problema na način, da poleg čiščenja izvajajo redni nadzor v sodelovanju z inšpekcijskimi službami in funkcionalno preoblikujejo očiščeno zemljišče. Kataster črnih odlagališč je bil izdelan leta 2010 v sklopu akcije Očistimo Slovenijo in Hrvaško. Ker so nedovoljena odlagališča odpadkov zlasti v bližini mest in na vodozbirnih območjih hudo moteča, celo nevarna, se postavlja vprašanje nujnosti njihove sanacije. Ker sredstev za popolno sanacijo v večini primerov ni dovolj, je na podlagi vrednotenja njihovih negativnih učinkov potrebno izdelati prednostni seznam odlagališč, ki jih je treba sanirati prej kot druge. Pojavi se dilema, ali je mogoče v vseh primerih uporabiti univerzalno metodologijo vrednotenja. Mateja Breg in sodelavci v prispevku Vrednotenje nedovoljenih odlagališč odpadkov glede na nujnost njihove sanacije menijo, da je to mogoče le do določene mere, dejanska izvedba pa je odvisna zlasti od ranljivosti in obremenjenosti konkretnega okolja, njegove namembnosti in nenazadnje tudi od kakovosti zajema podatkov, kar omogoča bolj ali manj širok izbor uporabljenih kriterijev. Predstavljamo eno od možnosti, ki smo jo uporabili pri vrednotenju nedovoljenega odlaganja odpadkov na manjšem območju, na katerem je bil izveden zelo Ekološko pomembna območja. Sanacija nedovoljenih odlagališč odpadkov, ki so nezaželena in moteča, ponekod tudi nevarna in okoljsko čezmerno obremenjujoča je nujna, saj je hkrati zaradi vpliva človeka preobražena tudi pokrajina. Njihov pojav je neugoden tako z vidika onesnaževanja okolja kot z vidika neurejenega pokrajinskega videza, kar neposredno vpliva na kakovost bivalnega okolja. Vse dosedanje študije o nedovoljenih odlagališčih odpadkov na območju Ljubljane (Oikos 1996; Berden Zrimec in drugi 2004) in še posebej na območju Ljubljanskega polja (Kušar 2000) oziroma Jarškega proda (Breg in drugi 2005) so pokazale, da je na preučenih območjih veliko število nedovoljenih odlagališč odpadkov, na katerih je odložena velika količina odpadkov. Bolj ko je bila posamezna raziskava osredotočena na manjše območje, večje število in večje količine odpadkov je razkrila. Primerjalne hrvaške analize so potrdile, da vsako nelegalno odlagališče predstavlja tveganje za zdravje ljudi in okolje in jih je zato treba nemudoma odpraviti. Ocenjuje se, da ta seznam obsega 40 % celotnega števila nezakonitih odlagališč, ki že samo po sebi predstavljajo prednost Šentjur Prikaz projektnega območja v Sloveniji (Občine Šentjur, Brežice, Sevnica). 5 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov podroben popis odlagališč. Pri vrednotenju so uporabili devet kazalnikov, razvrščenih v štiri vsebinske sklope. onesnaženja podzemnih voda z odpadnimi snovmi. Kušar navaja, da je ocena pokrajinskega vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice rezultat kvalitativnega vrednotenja podatkov o odlagališčih. Pri določanju ocene se medsebojno povezujejo značilnosti odlagališča (površina, prostornina, vrsta materiala) in pokrajinska občutljivost podtalnice, ki odraža njeno samočistilno sposobnost (globina gladine podtalnice, prepustnost krovne plasti vodonosnika, prepustnost površinskega pokrova). Vsakemu parametru je določil razrede in določeno odlagališče odpadkov je glede na njegove lastnosti uvrstil v posamezen razred pri vseh parametrih. Seštevek razredov pomeni oceno pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice. Višja ko je ocena, večje je tveganje, da izcedne vode vplivajo na kakovost podtalnice. PRIMERI VREDNOTENJA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV V prispevku Mateje breg in sodelavcev ”Vrednotenje nedovoljenih odlagališč odpadkov glede na nujnost njihove sanacije” ugotavljajo, da so nekatere študije predlogov sanacije izrazito izvedbeno-tehnično naravnane (Vrhovšek, Macarol 2000; Javno podjetje Snaga 2005) ali pa so predlogi sanacije zasnovani organizacijsko-operativno (Bion 2004), se Šebenik (1994) in Kušar (2000) podrobneje lotevata tudi metodoloških načel vrednotenja nedovoljenih odlagališč odpadkov. Šebenik izhaja iz potrebe po izdelavi katastra nedovoljenih odlagališč. Za določitev prednostnega seznama za ureditev odlagališč priporoča določitev razredov, v katere naj se uvrstijo odlagališča z natanko določenimi lastnostmi. Na ta način je mogoče posamezno odlagališče razmeroma enostavno uvrstiti v določen prednostni razred in zagotoviti pravilnost njegove razvrstitve za daljše časovno razdobje, saj domneva, da bo njihovo urejanje trajalo več desetletij. Zaradi pokrajinske pestrosti Slovenije in Hrvaške krajevni in pokrajinsko-ekološki dejavniki odločilno vplivajo na določanje prednostnega seznama urejanja. Med najbolj ogrožena, prednostna območja uvršča vodovarstvena območja in kraško površje. Šebenik predlaga urejanje odlagališč po regionalni prednostni lestvici, znotraj posameznih regij pa po prednostnih razredih, določenih za posamezna odlagališča. Odlagališča z nevarnimi odpadki imajo seveda absolutno prednost. Ne glede na prednostni razred je smiselno čimprej sanirati posamična manjša odlagališča, odlagališča zunaj depresij in zaradi transporta odpadkov ob visokih vodah in njihovega odlaganja v rečnih naplavinah tudi odlagališča v vodotokih in na njihovih bregovih. Prednostno naj bi se sanirala tudi naravovarstvena območja. Svoje poglede je konkretiziral na primeru občine Kamnik, pri čemer prednostni seznam na regionalni ravni izhaja iz določitve prednostnega seznama pokrajinskoekoloških enot in varovalnih območij (v ospredje postavi Veliko planino), prednostni seznam na lokalni ravni pa je izdelal na podlagi ocene dejanske nevarnosti Zaradi boljšega razumevanja dobljenih seštevkov (vsote so od 9 do 25), je Kušar oblikoval pet razredov z opisnim sistemom vrednotenja pokrajinskega vpliva. Predstavi tudi možnost povečevanja pomena določenega parametra s ponderiranjem, pri čemer večjo težo pripiše vrsti odloženega materiala in globini podtalnice. Avtor ugotavlja, da rezultati ponderiranja (z vsotami od 12 do 33) bolj ustrezajo dejanskim razmeram na Ljubljanskem polju. Vrstni red prednostne sanacije nedovoljenih odlagališč je bil izveden na podlagi razvrščanja v razrede. Pri tem je v prvi fazi izpostavljeno vodovarstveno načelo, po katerem je v potrebno sanirati odlagališča glede na njihovo lego na posameznem vodovarstvenem območju, v naslednji fazi pa se odlagališča znotraj posamezne skupine prednostne sanacije razporedijo glede na njihovo oceno pokrajinskega vpliva na kakovost podtalnice. 1.1 VZROKI NEUREJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV Poglavitni vzroki so lahko: • popolna odsotnost zbiranja in odstranjevanja komunalnih ter drugih odpadkov • nekakovostno zbiranje in odstranjevanje odpadkov • nepoučenost in nekulturnost ljudi. 6 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov V preteklosti so bili glavni vzroki nepravilnega odlaganja odpadkov redek ali nereden odvoz gospodinjskih odpadkov, redko odstranjevanje gradbenega materiala in kosovnih odpadkov, slaba ozaveščevalnopreventivna dejavnost ipd. Danes je odstranjevanje komunalnih in kosovnih odpadkov dobro organizirano. Komunalni odvoz odpadkov se plačuje, za reden odvoz pa skrbijo javne komunalne službe ali pooblaščenci za zbiranje. Za nekatere odpadke, kot so npr. gradbeni odpadki, je potrebno odvoz in deponiranje plačati posebej, zato so te vrste odpadkov večkrat nelegalno odložene. Kmetijstvo v modernih časih ustvari ogromno odpadkov, medtem ko pa tradicionalno kmetijstvo ni tako potratno z odpadki. Tudi industrijska produkcija ni nič drugega kot produkcija odpadkov. Torej jasno je, da smo se znašli pred problemom, ali veliko proizvajati in s tem tudi ustvarjati veliko odpadkov ali z bolj naturalnimi posegi privarčevat s sredstvi. Črna odlagališča so tudi posledica neuresničevanja strategije popolnega izvornega ločevanja odpadkov, posledično se 80 % odpadkov nameni na odlagališče, kar je v nasprotju z vizijo trajnostno usmerjene družbe. Nezakonito odlaganje je velik problem, ki sproža resne pomisleke glede varnosti, vrednosti nepremičnin in kakovosti življenja v takšni skupnosti. Poleg tega črna odlagališča predstavljajo veliko gospodarsko breme lokalni skupnosti, ki je običajno odgovorna za čiščenje takšnih nelegalnih odlagališč. Projekt Remedisanus ima zato pomembno funkcijo v preprečevanju nezakonitega odlaganja in izmenjave informacij ter vzpostavitve partnerstva za razvoj in izvajanje strategije za reševanje problema. Ranljivost hidrosfere Severni del Slovenije je bogatejši s podtalnico kot južni del, ki je sestavljen iz apnenca in krasa. Južni del je hkrati tudi bolj ranljiv, ker je sposobnost samočistilstva podtalnice slabša od površinske reke. Vendar smo kljub temu v Sloveniji in na Hrvaškem zelo nevarčni s prostorom, kar je razvidno iz naše zelo razpršene poselitve. Na Nizozemskem so npr. bolj varčni, saj na enoto bivanjskega prostora porabijo 4x manj vode (to je tudi zaradi visoke gostote prebivalstva, ki na Nizozemskem šteje okoli 350 na km2, v Sloveniji in Na Hrvaškem pa le 100 na km2). Slovenija in Hrvaška na prvi pogled izgledata zelo dobro ohranjeni, saj je skoraj 70 % našega ozemlja gozdov, toda vedeti moramo, da če ne bi posegali v prostor, bi Slovenija in Hrvaška morali biti kar 95 % poraščeni z gozdovi. Naravni habitat v Sloveniji in Hrvaški bi moral biti gozd, ki skoraj več ne obstaja in smo ga ljudje naknadno posadili z drevjem, ki ni bilo tipično za te kraje. ODPADKI ODPADKI 20 % SUROVINE 80 % Za 2.000.000 prebivalcev ima tako majhna država, kot je Slovenija, 6.000 naselij, kar je presenetljivo veliko, in samo 10 mest, ki štejejo več kot 10.000 prebivalcev. Takšna razpršena gradnja posledično vpliva na veliko število črnih odlagališč, ki nastanejo ob bližini zlasti redko naseljenih območij. Prostor bi racionalizirali s tem, da bi se manjša naselja strnila v večja mesta. Razlogi za to so geografski, zgodovinski in geološki, pa tudi moralni. Prostor kot predmet sociološkega proučevanja ima pomemben vpliv na število, razporejenost in sestavo odpadkov na črnih odlagališčih, ki se zaradi socioloških razlogov pojavljajo v prostoru. Slika 1: Prikaz uporabe odpadkov kot virov. Pojem “smet” se razlikuje od “odpadkov” iz ekonomskega vidika, saj moramo reciklirati nekaj, kar je ekonomsko smiselno. Pri preusmeritivi odpadkov v vire je pričakovati zmanjšanje nastajanja črnih odlagališč, saj le-ta nastanejo predvsem zaradi neločevanja in iz pričakovanega privarčevanja finančnih sredstev (koristoljubnosti), predvsem, kadar gre za pravne osebe. 7 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 2 ZAKONODAJA NA PODROČJU RAVNANJA Z ODPADKI odpadki izhajajo iz zakona o varstvu okolja. Zakon o varstvu- ZVO-1 v tretji in četrti točki prvega odstavka 149. člena določa, da sta obvezni občinski gospodarski javni službi varstva okolja tudi zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov ter odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov. Slovenija na področju ravnanja z odpadki sledi temeljnim evropskim usmeritvam, ki kot prednostni vrstni red zakonodaje in politike preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi uporablja hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer: 1. preprečevanje nastajanja odpadkov, 2. priprava odpadkov za ponovno uporabo, 3. recikliranje, 4. druga predelava (npr. energetska predelava), 5. odstranjevanje (npr. sežig in odlaganje). Ustava RS s svojimi določbami zagotavlja spoštovanje ustavnih garancij lokalne samouprave. V skladu z ustavno zagotovljeno lokalno samoupravo imajo namreč občine izvirno ustavno pooblastilo, da samostojno opravljajo zadeve lokalnega pomena (izvirne naloge), ki jih določijo s splošnimi akti občine ali so določene z zakonom (21. člen ZLS). Zakon o lokalni samoupravi - ZLS - iz določila prvega odstavka 61. člena ZLS izhaja, da občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih sama določi in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (npr. obvezna občinska gospodarska javna služba varstva okolja odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov). V skladu z določilom 62. člena ZLS občina tudi predpiše način in pogoje opravljanja javnih služb, če zakon ne določa drugače. Sistemske in razvojne naloge na področju ravnanja z odpadki, se nanašajo na: • sistemske rešitve na področju ravnanja z odpadki, • pripravo normativnih aktov in operativnih programov s področja ravnanja z odpadki in sistemsko spremljanje njihovega izvajanja, • sodelovanje v procesih oblikovanja evropske zakonodaje in pripravo ter zastopanje stališč Slovenije na mednarodnem nivoju. Zakon o gospodarskih javnih službah- ZGJS in Zakona o javno-zasebnem partnerstvu- ZJZP; način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb določa ZGJS, ki pa ga v razmerjih javno-zasebnega partnerstva pomembno spreminja in dopolnjuje ZJZP. Občine se lahko avtonomno odločijo, katero organizacijsko obliko bodo uporabile pri zagotavljanju javne službe. Praviloma se odločajo med javnih načinom zagotavljanja v obliki javnega podjetja ali zasebnim načinom s podelitvijo koncesije osebi zasebnega prava. Ne glede na način izvajanja gospodarske javne službe, režim opravljanja dejavnosti v okviru zakona predpiše lokalna skupnost. Glavna cilja politike ravnanja z odpadki sta zato: • zmanjšanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na zdravje ljudi in okolje ter • zmanjšanje uporabe virov in spodbujanje praktične uporabe ustreznega ravnanja z odpadki. Zato je pomembno ločevati odpadke že na izvoru (tam, kjer nastanejo), in s tem prispevati k njihovi pripravi za ponovno uporabo, recikliranje ali drugo vrsto predelave. Na področju ravnanja z odpadki sta poleg okoljskega pomembna tudi ekonomski in socialni vidik. V skladu s ciljem EU, naj bi le-ta postala “družba recikliranja”, ki se poskuša izogibati nastajanju odpadkov in uporablja odpadke kot vir. Zato so potrebni določeni ukrepi za zagotavljanje ločevanja odpadkov na izvoru ter zbiranja in recikliranja določenih tokov odpadkov. V skladu s tem ciljem in zaradi poenostavitve predelave ali za izboljšanje možnosti za predelavo je treba odpadke pred oddajo v predelavo zbirati ločeno, če je tehnično in okoljsko izvedljivo in to ne povzroča prevelikih stroškov. Temeljni predpsi, ki urejajo ravnanaje z Podzakonski akti s katerimi je država postavila lokalnim skupnostim temeljne okvire pri urejanju pogojev in načina opravljanja javne službe. Uredba o ravnanju z odpadki vpliva na urejanje predmeta javne službe predvsem s tem, ko določa vrsto komunalnih odpadkov, ki so predmet obveznega urejanja na lokalni ravni, ter definicije nekaterih pojmov ravnanja z odpadki (npr. zbiranje, prepuščanje in obdelava odpadkov), s katerimi si lahko občine pomagajo pri konkretizaciji generičnih zakonskih 8 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov izrazov, s katerimi ZVO-1 opisuje vsebino javne službe v tretji in četrti točki prvega odstavka 149. člena. frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah in premičnih zbiralnicah nevarnih frakcij ali z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnicah. Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki (v nadaljevanju: odredba) določa najmanjši obseg in vsebino ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami, ki morata biti zagotovljena v okviru opravljanja lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki. Glede na to, da odredba določa minimalne standarde pri vzpostavitvi sistema ločenega zbiranja odpadkov, imajo občine možnost, da z odlokom določijo strožje standarde oziroma določijo širši obseg ločenega zbiranja frakcij. Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki - Vlada je uvedla obveznost lokalnih skupnosti, da v okviru javne službe zagotovijo ločeno zbiranje kuhinjskih odpadkov od drugih ločeno zbranih komunalnih odpadkov. Uredba natančneje opredeljuje tudi poglavitne obveznosti izvajalca javne službe glede načina zagotavljanja storitev ločenega zbiranja kuhinjskih odpadkov in obveščanja povzročiteljev o ravnanju s temi odpadki. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju z namenom, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinske vode, podzemne vode, tla in zrak, in v zvezi z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje ljudi. • Ločeno zbiranje in prevzemanje v zbirnih centrih; na območju vsake občine in za vsako naselje z več kot 8.000 prebivalci je treba urediti najmanj en zbirni center. Zbirnega centra ni treba urediti na območju občine, ki ima manj kot 3.000 prebivalcev, če je v okviru javne službe zagotovljeno, da povzročitelji komunalnih odpadkov lahko oddajajo ločene frakcije najmanj v enem zbirnem centru na območju sosednjih občin. • prevzemanje kosovnih odpadkov v zbirnih centrih in na prevzemnih mestih kosovnih odpadkov; • razvrščanje zbranih komunalnih odpadkov v sortirnici (vsaj izločanje papirja in lepenke ter ločenih frakcij, ki so odpadna embalaža ali nevarni odpadki); • ločeno zbiranje in prevzemanje nevarnih odpadkov. Zavezujoč je dokončen datum, ki izhaja iz Direktiva Sveta 1999/31/ES z dne 26.04.1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki v 14. členu določa, da morajo države članice zagotoviti, da od 16.07.2009 dalje ne obratuje nobeno odlagališče, ki ni povsem usklajeno z zahtevami direktive- isti datumi izhajajo tudi iz Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, s katero smo v pravni red RS prenesli Direktivo. Zavezujoč je tudi datum iz Direktive Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (IPPC Direktiva), po kateri bi si morali vsi upravljavci odlagališč nevarnih in nenevarnih odpadkov (razen inertnih), pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisom, ki ureja vrste dejavnosti in naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (IPPC dovoljenja). Udredba in Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo: izvajalec javne službe mora zagotoviti, da se odpadna embalaža, ki se kot ločene frakcije izloči z ločenim zbiranjem v zbiralnicah ločenih frakcij in zbirnih centrih ali z razvrščanjem komunalnih odpadkov v sortirnicah, redno oddaja družbi za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) skladno s predpisom, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo. To velja tudi za odpadno embalažo, onesnaženo z nevarnimi snovmi, ki se kot nevarne 9 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Zakonodaja o ravnanju z odpadki na Hrvaškem Hrvaške strateške usmeritve ravnanja z odpadki v tem trenutku še niso v celoti izkazale ustrezno raven skladnosti s strategijo EU na področju ravnanja z odpadki, čeprav so že narejene ustrezne analize. Zakonodaja, ki je ciljno usmerjena k izboljšanju oblik ravnanja z odpadki (kot so vzpostavljanje sistemov ravnanja s posameznimi skupinami odpadkov, na primer odpadna embalaža, izrabljene avtomobilske gume, izrabljena motorna vozila, odpadna olja, baterije, ...), se postopno spreminja. Določena je taksa za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja komunalnih in industrijskih odpadkov, zagotovljene so tudi ugodne subvencije za sanacijo starih odlagališč in graditev novih (do 40 % nepovratnih sredstev). izrabljenimi motornimi vozili ipd.) in drugi predpisi, ki obravnavajo zahteve po posameznih dovoljenjih in pogoje o obratovanju objektov in naprav za ravnanje z odpadki (odlaganje, sežiganje, mehansko in biološko obdelavo odpadkov ipd.). Za razliko od Slovenije predpise ne dopolnjujejo operativni programi, ampak samo osnovni strateški dokument. - Strategija ravnanja z odpadki, ki v splošnem določa konkretne cilje in ukrepe. S temi akti je hrvaška zakonodaja dobila prepoznavno obliko in strukturo, podobno pravnemu redu EU. Ker gre za podobno ureditev zakonodaje kot na področju Slovenije, pri se pri pregledu hrvaške zakonodaje ni tako natančen. • Zakon o otpadu (Narodne novine 178/04, 153/05) je temeljni dokument, ki ureja področje odpadkov na Hrvaškem. S tem zakonom se urejuje način gospodarjenja z odpadki: načela in cilji gospodarjenja, planski dokumenti, naloge in odgovornosti v zvezi z gospodarjenjem z odpadki, stroški, informacijski sistem, določila za tiste, ki ravnajo z odpadki, prekomejni promet z odpadki, koncesije in nadzor nad gospodarjenjem z odpadki. Planski dokumenti gospodarjenja z odpadki so Strategija gospodarjenja z odpadki Republike Hrvaške, načrt gospodarjenja z odpadki v RH, regionalni (županijski) načrti gospodarjenja z odpadki, mestni in občinski načrti. V zadnjih letih so rezultati vidni, čeprav Hrvaška v realizaciji še dosti zaostaja na področju ravnanja s komunalnimi odpadki. Gre za relativno majhno stopnjo ločenega zbiranja komunalnih odpadkov na izviru in še zmeraj veliko število neurejenih odlagališč. Regionalni koncepti ravnanja z odpadki pa so komaj nekje v fazi načrtovanja. Del pravnega urejanja ravnanja s komunalnimi odpadki prepušča zakonodaja lokalnemu nivoju - občinam in županijam (regionalni nivo). Zakonodaja imenuje občine kot odgovorne za obsežen del področja ravnanja s komunalnimi odpadki in županije kot odgovorne za ravnanje s posameznimi vrstami odpadkov in predvsem z industrijskimi (nenevarnimi) odpadki. Nevarni odpadki so v celoti v ingerenciji na državni ravni. Občina oz. županija naj bi bila zadolžena za povezovanje na medobčinskem in medregijskem nivoju za ekonomsko uspešnejše ravnanje z odpadki. Koncepti, ki naj bi delovali na regijskem ali medregijskem nivoju še niso uresničeni v praksi. Ustanovljen je le Konzorcij, ki pokriva prav 4 županije našega projektnega območja, le ta pa se trenutno ukvarja s problemi pridobivanja lokacije za skupno odlagališče. • Pravilnik o vrstama otpada (Narodne novine 27/96) določa: - vrste odpadkov, ki so odvisne od lastnosti in mesta nastanka; - način ravnanja s posamezno vrsto odpadkov; - način podajanja podatkov o ravnanju z različnimi vrstami odpadkov; • Uredba o uvjetima za postupanje s opasnim otpadom (Narodne novine 32/98) določa tehničnotehnološko opremljenost območij in prostorov za skladiščenje, predelavo in odlaganje nevarnih odpadkov ter potrebno posebno opremo za ravnanje z nevarnimi odpadki. Določena je tudi raven poklicne kvalifikacije zaposlenih, ki se ukvarjajo z odstranjevanjem nevarnih odpadkov. • Krovni zakon, ki ureja področje okolja je Zakon o zaštiti okoliša (Narodne Novine 82/94, 128/99), ki ureja splošne zadeve področja varstva okolja in na ta način indirektno tudi področje odpadkov. Okvirni oziroma osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov, je Zakon o ravnanju z odpadki. Podobno kot v Sloveniji, ga dopolnjujejo skupine predpisov, ki obravnavajo posamezne vrste odpadkov (npr.: ravnanje z odpadnimi mineralnimi olji, embalažo in odpadno embalažo, baterijami, izrabljenimi avtomobilskimi gumami, • Uredba o kategorijama, vrstama i klasifikaciji otpada s katalogom otpada i listom opasnog otpada (Narodne novine 50/05 ) Določene so kategorije, vrste in klasifikacija odpadkov 10 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov v odvisnosti od značilnosti in mesta nastanka odpadkov (vsebuje katalog odpadkov, seznam nevarnih odpadkov in seznam odpadkov v prekomejnem prometu). tega materiala je dovoljeno, če takšna obdelava ni ekonomsko upravičena. Določene so takse, ki jih plačujejo proizvajalci/uporabniki embalaže in tudi nadomestilo stroškov za zbiranje, začasno skladiščenje, transport in predelavo odpadkov. • Pravilnik o ambalaži i ambalažnom otpadu (Narodne novine 97/05) določa pravila ravnanja v proizvodnji, prometu ter porabi embalaže ter pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže. Postavlja zahteve za njeno označevanje in odlaganje. Določene so obveze proizvajalcev, zbiralcev in končnih predelovalcev odpadne embalaže. Pomembno določilo je, da morajo proizvajalci, ki dajo embalažo na tržišče, prevzeti to embalažo nazaj. Obdelava mora omogočiti ponovno uporabo ali recikliranje embalažnega materiala. Odlaganje Pravilnik ni v celoti usklajen z zakonodajo EU in se predvsem ukvarja z problemi terciarne embalaže in to predvsem plastične (PET). - način in roke plačevanja pooblaščenim zavezancem za zbiranje, predelavo in recikliranje odpadnih baterij in akumulatorjev. 11 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 3 KLASIFIKACIJA ČRNIH ODLAGALIŠČ odpadkov, poznamo tudi pod nazivi, kot sta ”črna” ali ”divja odlagališča”. Nezakonito odlaganje različnih vrst odpadkov razlikujemo od smetenja, ko posameznik ne glede na lokacijo zavrže določen predmet (pločevinko, cigaret, drobno embalažo in podobno). Nezakonito odlaganje kakršnih koli odpadkov v naravnem okolju je zdravstveno, ekološko in socialno nesprejemljivo ravnanje. Osnova črnega odlagališča je odpadek. In vrsta odpadka je eden od možnih kriterijev razvrščanja črnih odlagališč. Ostali kriteriji so velikost odlagališča, njegova lega, gostota odpadkov itd. Šebenik (1994) razlikuje sedem vrst odpadkov na črnih odlagališčih: • • • • • • • komunalne, gradbene, kosovne, industrijske, veterinarske, odpadke znanstvenih ustanov, odpadke čistilnih naprav in septičnih jam. Odlaganje heterogenih odpadkov različnega izvora predstavlja v prvi vrsti nevarnost in tveganje za zdravje ljudi in narave. Odpadki glede na svojo fizično in kemično sestavo velikokrat vsebujejo nevarne snovi. Nepravilno odloženi odpadki na nenadzorovanih lokacijah predstavljajo tudi gojišče za različne prenašalce nalezljivih in drugih bolezni (glodavci, komarji). Odlaganje bioloških odpadkov privablja in hkrati nudi hrano različnim vrstam živali. Nekatere vrste odpadkov omogočajo zadrževanje vode (npr. gume), ki jo za svoj razvoj potrebujejo različni insekti. Na črnih odlagališčih redko najdemo le en tip odpadkov. Večinoma gre za črna odlagališča z več vrstami odpadkov. Glede na pojavnost razlikujemo: • točkovno • linijsko • ploskovno odlagališče. Velikokrat se na takšnih lokacijah odpadki nenadzorovano sežigajo. Zaradi heterogenosti odpadkov se lahko pri takšnem sežiganju sproščajo tudi zelo nevarni strupi. Predvsem v primerih, ko se sežigajo predmeti (npr. PVC kabli) z namenom pridobivanja kovine za prodajo zbiralcem odpadnih kovin. V takih primerih prihaja do velikih emisij dioksinov in furanov. Na večjih divjih odlagališčih lahko pride tudi do samovžiga določenih vrst odpadkov, kar prav tako rezultira v nenadzorovane emisije. 3.1 SPLOŠNA RANLJIVOST OKOLJA ZA POJAVLJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ Ranljivost je stanje okolja, prostora, zemljišča, pojava ali sestavine okolja, ki je lahko vzrok za nastanek negativnega vpliva, če bi se določen poseg uresničil (Marušič, 2004). Črna odlagališča obremenilno vplivajo na posamezne okoljske sestavine in dejavnosti, ki se tam vršijo. Ranljivost okolja za pojavljanje divjih odlagališč je povezana s prostorskimi sestavinami področja kot so ceste, naselja, območja urejanja, raba zemljišč in njihovo oddaljenostjo. Divja odlagališča so vir nevarnosti za onesnaženje tal, podtalnice in vodotokov z nevarnimi snovmi. Vir nevarnih snovi so predvsem zavržena izrabljena motorna vozila, sodi in druga voluminozna embalaža z neznano vsebino, različna embalaža lakov, barv, motornih olj in fitofarmacevtskih proizvodov. Zaradi izpostavljenosti atmosferskim dejavnikom (različne padavine) prihaja do izcejanja in pronicanja nevarnih snovi v podtalnici. OCENA STANJA IN UKREPI NA PODROČJU NEZAKONITEGA ODLAGANJA ODPADKOV V Sloveniji in na Hrvaškem se že desetletja soočamo s problemom nezakonitega odlaganja različnih vrst odpadkov v naravno okolje. Dolžnost povzročitelja odpadkov je ravnati po pravilih ravnanja z odpadki, ki so potrebni za preprečevanje ali zmanjševanje nastajanja odpadkov in njihove škodljivosti za okolje. Lokacije, na katerih so nezakonito zavržene različne vrste Nezakonito odloženi odpadki zmanjšujejo vrednost nepremičnin ter sploh kvarijo izgled krajine, s čimer 12 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov se neposredno znižuje kakovost bivanja v lokalnih skupnostih. S tem je prizadeta tudi njihova blaginja, saj morajo lokalne skupnosti (občine) pokrivati visoke stroške odstranjevanja nezakonito odloženih odpadkov. 3.2 DEJAVNIKI NEZAKONITEGA ODLAGANJA ODPADKOV Glede na razprostranjenost identificiranih lokacij nezakonito odloženih odpadkov v Sloveniji lahko sklepamo, da gre za posledico ravnanja večjega števila ljudi. “Črna odlagališča” nastajajo razpršeno v okolju, vendar predvsem ob nenadzorovanih in neosvetljenih poteh in cestah v bližini naselij, v gramoznicah ali drugih že obremenjenih lokacijah, kamor lahko storilec neopaženo dostopi z vozilom in odpadke zavrže. Nekatere raziskave so pokazale, da se manjši del odpadkov nahaja na zasebnih zemljiščih. Večina lokacij se nahaja na lokacijah v lasti pravnih oseb. Splošno uveljavljeno stališče je, da so najmočnejši dejavnik nezakonitega odlaganja odpadkov prav obstoječa divja odlagališča. Zasmetenost okolice deluje spodbujajoče na potencialne storilce, saj jim ponujajo “izgovor”, da to počnejo tudi drugi. Drugi najmočnejši dejavnik je izmikanje stroškom in porabi časa. Ker imamo v Sloveniji celovito urejen sistem ravnanja z odpadki (od povzročitelja do odstranjevalca), raziskave o vrstah nezakonito odloženih odpadkov kažejo neposredno na izvajalce različnih gradbenih posegov, ki se z nezakonitim odlaganjem želijo izogniti plačilu zakonitega odstranjevanja odpadkov. Svoj delež prispeva tudi lokalno prebivalstvo, ki se na ta način prav tako izogne plačilu stroškov in si hkrati prihrani čas, ki bi ga v nasprotnem primeru porabili za odvoz na zakonito odlagališče ali v zbirni center v brezplačno oddajo. Raziskave so pokazale, da gre za mešanico odpadkov različnega izvora. Celovita raziskava na Ljubljanskem polju je ugotovila, da prevladujejo divja odlagališča z mešanimi odpadki (gradbeni, industrijski, komunalni, odpadki iz primarnega sektorja, jalovina) lokalnega izvora. Podrobnejša analiza je pokazala, da sta dve tretjini odpadkov gradbenega izvora, petino zasedajo odpadki primarnega sektorja, medtem ko je komunalnih odpadkov desetina. Glede na zadnji popis lokacij nezakonito odloženih odpadkov lahko identificiramo še dodatne element problema: veliko lokacij je onesnaženih z odloženo izrabljeno azbestno-cementno kritino, ki predstavlja veliko tveganje in nevarnost za prebivalstvo, v kolikor se s takšnim odpadkom ravna nestrokovno. Naslednji dejavnik je nezadostnost ali odsotnost storitev zakonitega odlaganja. V Sloveniji imamo vzpostavljen sistem zbirnih centrov na najmanj 3000 prebivalcev oziroma skoraj v vsaki občini. Zbirni center je pokrit, posebej urejen in opremljen prostor za ločeno zbiranje vseh vrst frakcij odpadkov, kjer jih povzročitelji lahko prepuščajo izvajalcu in frakcij odpadkov, ki jih izvajalec sam prevzame v zbiralnicah in za začasno hranjenje posameznih frakcij odpadkov do rednega prevzema frakcij odpadne embalaže ali njihove prepustitve v ponovno uporabo, predelavo ali odstranjevanje. Tudi redko zagotavljanje storitve odvoza kosovnih odpadkov ali neprimerni delovni čas zbirnega centra lahko prispeva k večjemu nezakonitemu odlaganju odpadkov. Vlada oz. ministrstvo ne zbira in ne vodi evidence lokacij nezakonito odloženih odpadkov. Zato pa je Agencija RS za okolje v sodelovanju z Ribiško zvezo Slovenije v zadnjih letih v sklopu zbiranja podatkov o malih onesnaževalcih voda identificirala preko 3.000 lokacij nezakonito odloženih odpadkov na območjih vodotokov. Za učinkovito soočenje s problemom nezakonitega odlaganja odpadkov je potrebno dobro poznati dejavnike za takšno ravnanje storilcev. Med dejavnike štejemo tudi neznanje in nevednost posameznikov glede posledic, ki jih nezakonito odlaganje lahko povzroči v okolju. 13 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Srečamo pa tudi samozadostno prepričanje storilcev, da so s plačilom davkov poravnali svoje obveznosti do družbe in da so drugi za to plačani, da čistijo za njimi. nebeljakovinske komponenete (proteidi), se delijo na fosfoproteide (so v mleku, papirju, vezanih ploščah), kromoproteide (živali), nukleoproteide (celična jedra) in glikoproteide (živali). Maščobe najdemo v naravi v veliki množini v rastlinah in živalih. Maščobe skupaj z voski predstavljajo enostavne lipide, sestavljeni lipidi, ki so sestavina rastlin in živali, pa so fosfolipidi (sestavina rastlinskih in živalskih celic). 4 PROCESI PRI NELEGALNEM ODLAGANJU ODPADKOV IN NJIHOV VPLIV NA OKOLJE Glavni delež biorazgradlijvih snovi na črnih odlagališčih odpadkov predstavljajo naslednje sestavine: • • • • papir, karton, tekstil iz naravnih vlaken, obdelan les, lubje, pluta, slama, listje, trava, vejevje, hrana. 1. enostavni sladkorji ali monosaharidi 2. sestavljeni sladkorji oligosaharidi (najpomembnejša je saharoza) H H OH OH H H OH O CH2OH O H H OH OH H CHO OC C15H31 CH2O P O O CH2CH2 N(CH2)2 V rastlinah so maščobe predvsem v semenih (olivno olje, sezamovo olje, repično olje, bučno olje, ...), v mleku, svinjski masti, surovem maslu, ribjih oljih. Nelegalno odvrženi biološki odpadki tako povzročajo biološko onesnaženje območja črnega odlagališča. Mikroorganizmi soustvarjajo fizikalne, kemične in biološke pretvorbe ter na ta način spreminjajo sestavo odloženih odpadkov. Mikroorganizme ločujemo po morfologiji, kemičnih značilnostih, prehranjevalnih navadah in metabolizmu. Večina pomembnih kemičnih pretvorb, ki potekajo s pomočjo mikroorganizmov je odvisna od encimskega delovanja. Pretvorbe pa so odvisne tudi od zunanjih dejavnikov, kot so temperatura, pH, koncentracije kemijskih snovi. Ogljikove hidrate delimo v dve skupini : H C15H31 HO • ogljikovih hidratov, • beljakovin, • maščob. O OC Slika 3: Fosfolipidi. Biorazgradljivi odpadki so v večji meri sestavljeni iz: CH2OH CH2O Mikroorganizmi razgrajujejo odpadke pod: CH2OH • aerobnimi in • anaerobnimi pogoji. Slika 2: Saharoza (oligosaharid). Beljakovine so sestavine rastlin in živali. Na črna odlagališča prihajajo predvsem z nelegalnim odlaganjem v komunalnih odpadkih iz gospodinjstev. Beljakovine so sestavljene iz 50-55 % ogljika, 6-7 % vodika, 15-17 % dušika, 18-24 % kisika in 0,52,5 % žvepla. Nekatere beljakovine vsebujejo tudi fosfor, železo in druge elemente. Odložene odpadke sestavljajo albumini (v jajcu, mleku, mišicah), globulini (mišice), prolamini (pšenica, koruza, ječmen), histoni (živalska celična jedra) in skleroproteini (kosti in hrustanec). Beljakovine, sestavljene iz beljakovinske in V začetni fazi odpadke razgrajujejo aerobni mikroorganizmi (npr. Azotobacter), v kasnejših pa hidrolitične, acidogene, acetogene in metanogene bakterije. Dve tretjini metana nastaneta iz acetata, tretjina pa iz redukcije CO2 s H2. Poleg biorazgradljivih snovi vsebujejo odpadki tudi nevarne in anorganske snovi, in sicer: • v zelenih odpadkih so kovine, fungicidi, pesticidi, azbest, ftalati; • v papirju so klorfenoli, poliklorirani bifenili, 14 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov absorbljivi organski halogenidi; • v umetnih smolah poliklorirani difenilni etri, ftalati, klorbenzen, klorparafini, alkilaromati; • v lesu klofenoli, arzen, krom (VI), svinec; amonijev dušik, klorirani ogljikovodiki, benzenove spojine, formaldehid, hlapne kisline (ocetna, butanojska), nenasičene maščobne kisline, težke kovine, cianidi, sulfidi, tanin. potekati biokemični procesi, ki razgrajujejo prisotne organske sestavine. Ti procesi trajajo tudi do sto let, pri čemer se intenziteta razgradnje zmanjša za polovico približno vsakih 5 do 8 let. Procesi razgradnje se odvijajo v prisotnosti zračnega kisika (aerobni) in brez prisotnosti zračnega kisika (anaerobni). V neprekritih slojih potekajo pretežno aerobni procesi, v prekritih slojih pa pretežno anaerobni. Pri teh procesih se sproščajo toplota, plini in vodna para. Ugotovitve fizikalno kemijskih analiz v izcednih vodah odlagališč so pokazale, da koncentracija amonijevega dušika med 1.500 in 3.000 mg/l v izcedni vodi zmanjšuje retenzijski čas hranil. Visoke koncentracije amonijevega dušika zavirajo delovanje metanogene populacije in rezultat tega je akumulacija maščobnih kislin. Na visoke koncentracije amonijevega dušika neprilagojeni mikroorganizmi ne morejo sodelovati pri tvorbi deponijskega plina. Obseg in intenzivnost teh procesov sta poleg sestave odpadkov, deleža in vrste organskih snovi, odvisna od: • vsebnosti vlage oziroma hidravličnega zadrževalnega časa, • temperature v deponijskem telesu, • kislosti, • prisotnost hranil, • prisotnosti inhibitorjev, • načina odlaganja in oblikovanja deponije, • kompaktiranosti, • prekritosti deponijskega telesa. 4.1 PRIKAZ PROCESOV V ODLAGALIŠČU ODPADKOV Procese anaerobne razgradnje delimo v dva dela: v del nastajanja tekočin in del nastajanja plina. V deponijskem telesu pri razgradnji odpadkov nastajata deponijski plin in izcedna voda. PADAVINE ODPADKI IZCEDNE VODE IZHLAPEVANJE BIOKEMIČNI PROCESI EMISIJE PLINOV DEPONIJSKI PLINI Na nelegalnih odlagališčih so prisotni drugačni pogoji kot na leganih odlagališčih, predvsem gre za manjše količine odpadkov in odsotnost kompaktiranja. Vlaga je pomemben fizikalni faktor, ki vpliva na produkcijo deponijskega plina, saj do neke mere pospešuje matabolizem bakterij. Vlaga v deponijskem telesu zavisi od deleža vlage v odloženih odpadkih, od deleža padavin, ki pronicajo skozi površino, od podtalnice in tudi od vode, ki nastaja pri razgradnji odpadkov. RAZGRADNJA ODPADKOV, SPREMEMBA PROSTORNINE, DEFORMACIJA Slika 4: Celoten transport in reakcijski procesi v deponijskem telesu. Infiltracija vode v deponijsko telo omogoča razgradnjo odpadkov. Visoka vsebnost vlage izboljša mobilnost potrebnih hranil in s tem rast bakterij. Vpliv posameznih spremenljivk na okolje Ravnanje z komunalnimi odpadki povzroča velike emisije toplogrednih plinov. Ločimo odlagališča za inertne odpadke, odlagališča za nenevarne odpadke in odlagališča za nevarne odpadke. Komunalni odpadki se odlagajo na odlagališča nenevarnih odpadkov, pogosto so vir onesnaženja na črnih odlagališčih. Takoj po odložitvi komunalnih odpadkov, ki vsebujejo organske biorazgradljive snovi, pričnejo v deponijskem telesu Metanogene bakterije so ključni dejavnik pri celotni anaerobni razgradnji odpadkov in jih pogosto primanjkuje v svežih odpadkih. Njihova rast je odvisna od količine vode v deponijskem telesu in je največja, ko odpadki vsebujejo 60 do 80 % (masnih) vlage. Idealna temperatura za nastajanje metana je v 15 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov mesofilnem območju med 25 oC in 40 oC, termofilni razkroj pa poteka 50 in 65 oC. Izven teh meja je nastajanje metana manjše. Metanogene bakterije so našli tudi v gejzirih na Islandiji, kjer je temperatura med 63 in 97 oC. Aerobna faza zavisi od količine kisika, od stopnje stisnjenosti odpadkov in od tega, kako hitro so odpadki prekriti. Ko zmanjka kisika se začne druga faza, anaerobna razgradnja. Najugodnejša kislost je od pH 7,0 do 7,2. Nastanek kislin (acidogene bakterije) v deponijskem telesu privede do zmanjševanja pH, kar pomeni naraščanje raztapljanja kovin. Metanogene bakterije reducirajo kislost z bikarbonatom. Kislost je bolj inhibitorna za metanogene kot za acidogene bakterije. Dodatek kalcijevega hidroksida, natrijevega hidroksida ali natrijevega karbonata zmanjša kislost. Za rast bakterij je potrebna tudi vsebnost S, P, Na in Ca, ki so hranila za rast mikroorganizmov. Na odlagališčih odpadkov je pomembno, s kakšnega materiala so narejene dnevne prekrivke, zato se v obratovalnem dnevniku vodi sprotna evidenca uporabljenega materiala, saj ima le-ta vpliv na procese v odlagališču. Pomembno je, do kakšne mere so odpadki kompaktirani. Posedki deponijskega telesa znašajo do 20 %. Največje posedanje poteče v prvih 5 letih, čeprav so posedanja zaznavna še 50 let po odlaganju odpadkov. Gostota odpadkov v odlagalnem polju je odvisna od predhodnega kompaktiranja, od sestave odpadkov, od procesa biorazgradnje in od teže odloženih odpadkov. Običajna gostota kompaktiranih biorazgradljivih odpadkov znaša od 650 do 850 kg/m3. Slika 5: Sestava deponijskega plina v odvisnosti od časa. Slika 6: Sestava odpadkov v odvisnosti od razgradnje v deponijskem telesu. Aerobna faza Aerobna faza je začetna faza v ciklusu razgrajevanja biorazgradljivih odpadkov. V tej biokemični fazi so aktivne bakterije, ki za svoje delovanje porabljajo zračni kisik. Dobivajo ga iz deponijskega telesa, ulovljenega v zraku med odpadki. Če so odpadki dodatno kompaktirani, je med sloji odpadkov manj zraka, zato je aerobna faza krajša. Mikroorganizmi (Salmonella, P.aeruginosa, virusi) potrebujejo kisik v fazi aerobne razgradnje, da iz organskih frakcij v odpadkih povzročijo nastanek preprostejših ogljikovodikov, ogljikovega dioksida, vode in toplote. Voda in ogljikov dioksid sta glavna produkta, ogljikov dioksid izhaja kot deponijski plin, ali pa se absorbira v izcedni vodi kot ogljikova kislina, ki daje vodi kislost. Anaerobna nemetanska faza Na črnih odlagališčih poteka predvsem nemetanska faza, torej anaerobna, saj so pogoji odloženih odpadkov ustrezni, da so v tej fazi aktivne bakterije, ki delujejo brez ali ob majhnih koncentracijah kisika. Ta faza se imenuje tudi faza hidroliz in fermentacij. Različni anaerobni mikroorganizmi, ki obstojijo v pogojih zmanjšane količine kisika, postanejo dominantni. Ogljikovi hidrati, masti, beljakovine in nukleinske kisline se razgrajujejo v enostavnejše spojine. Polisaharidi (celuloza, škrob, pektin) hidrolizirajo v oligosaharide (maltoza, saharoza), ti pa v monosaharide (glukozo, fruktozo). Ogljikovodiki, proteini in lipidi hidrolizirajo v sladkor, ki se kasneje razgradi v ogljikov dioksid, amonijak in organske kisline. Proteini se razgradijo 16 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov v amonijak in ogljikovo kislino ter CO2. V tej fazi je v odpadkih visoka koncentracija amonijevega dušika, poteka pri 30 do 50 oC, nastali plin je sestavljen iz 80 % CO2 in 20 % H2. anaerobni oksidaciji metana so pridobili z vidiki uporabe sprejemanja elektronov, posebno železa (III) (razpolovni čas od 4,3 do 7,6 leta). Trajanje posameznih faz zavisi od pogojev na posameznem odlagališču, zato so faze lahko tudi daljše. Idealna biorazgradnja je mogoča samo v homogenem odlagališču in pri stabilnih zunanjih pogojih. Anaerobna nestabilna metanska faza acetogena faza Acetogena faza traja od nekaj mesecev do enega leta. Nastajajo acetati in vodik. Organske kisline, ki nastajajo v prejšnji fazi, se z delovanjem acetogenih bakterij pretvorijo v ocetno kislino, derivate ocetne kisline, CO2 in H2. Organske kisline, kloridni ioni, amonijevi ioni in fosfatni ioni vplivajo na raztapljanje kovinskih ionov. Zaradi povečanja topnosti kovinskih ionov se poveča koncentracija le teh v izcednih vodah. V tej fazi sulfat-redukcijski mikroorganizmi povzročijo nastanek vodikovega sulfida iz sulfata v odpadkih. V idealnih pogojih nastane iz tone glukoze C6H12O6 730 kg CO2 (50 %) in 270 kg CH4(50 %) C6H12O6 + H2O 3CO2+3CH4 Pri črnih odlagališčih, kjer gre za nelegalno odlaganje odpadkov, ni ukrepov za preprečevanje onesnaževanja zraka in tal, zato se pojavljajo: • • • • 2 CH3COO- + Ca2+ ( CH3COO)2 Ca Nastanek kislin zniža pH vrednost na 4 ali manj Poleg biokemične razgradnje vedno lahko potekajo tudi kemične reakcije. Tekoči produkti mikrobne razgradnje, kot so organske kisline, večajo kemično aktivnost v deponijskem telesu. V primerih, ko temperatura pade na 15 oC (hladno vreme in plitvine), se razgradnja upočasni. vonjave, leteči delci (papir, plastika), prah, neestetski videz. Raziskave onesnaženja zraka na območju odlagališč odpadkov so pokazale, da so se v ozračju povečale koncentracije: • • • • Faza oksidacije Kadar je prisoten organski ogljik, ki je odporen na razgradnjo, je hitrost nastajanja metana majhna, tako da se v deponijskem telesu prične pojavljati kisik, ki difundira iz ozračja. V zgornjih slojih deponije se prično pojavljati aerobni odseki in odseki, kjer je redoks potencial previsok za nastajanje metana. Oksidacija metana ni nujno povezana s prisotnostjo prostega kisika. Akceptor elektronov je lahko tudi železo (III). Kisik, potreben za nastanek ogljikovega dioksida, izhaja iz vode ali železovega hidroksida. Počasnejša oksidacija poteka znotraj deponijskega telesa, kjer obstajata metan in ogljikov dioksid, ni pa prostega kisika. Hitrejša oksidacija poteka ob robu deponije, kjer je kisika več. Razlike v hitrosti oksidacije so odvisne od pogojev aerobne in anaerobne oksidacije. Aerobna oksidacija metana z metanotrofnimi bakterijami je znana (razpolovni čas od 0,7 do 1,2 leta), dokaze o ogljikovega dioksida, metana, dušikovih oksidov in fluoroogljikovodikov. Po predvidevanjih je prav povečanje koncentracij teh plinov v ozračju vzrok za nastanek učinka tople grede. Segrevanje ozračja povzroča spremembe podnebja na Zemlji. Povečalo se je tudi škodljivo ultravijolično sevanje kot posledica tanjšanja stratosferske ozonske plasti, k čemer delno prispevajo tudi ti plini. Toplogredni učinek je posledica preprečenega odvajanja toplote z zemeljske površine iz spodnjih slojev v zgornje. To povzroča nezadostno ohlajevanje zemlje, ki je potrebno zaradi delovanja sončnih žarkov. Zaradi porušenega ravnotežja lahko pričakujemo počasno, toda stalno naraščanje temperature na zemeljski površini in s tem nevarne podnebne spremembe. Teh problemov se zavedajo države, ki so podpisale Konvencijo o 17 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov klimatskih spremembah v Rio de Janeiru (1992) in pripadajoči protokol v Kyotu (1996) za zmanjšanje količine toplogrednih plinov. Podpisnica tega protokola je tudi Slovenija. Odlagališča odpadkov so potencialni viri za nastanek emisij toplogrednih plinov in ostalih, v ozračje izpuščenih nevarnih snovi. To so škodljive snovi, ki na splošno ovirajo delovanje ljudi, živali, rastlin, vsem oblikam življenja v njihovem naravnem okolju. Črna odlagališča nimajo enakih pogojev sestave odpadkov kot legalna odlagališča, zato so vplivi na okolje milejši. globe odstavka se upošteva teža prekrška in njegove posledice za okolje. Globe v zvezi z nepravilnim ravnanjem s komunalnimi odpadki pa določajo predpisi lokalnih skupnosti, ki ne sodijo v pristojnost nadzora inšpektorjev za okolje. Vlada ima poleg pristojnosti nadzora in ukrepanja tudi nalogo, da oblikuje dolgoročno, srednjeročno in kratkoročno politiko v zvezi odstranjevanjem dejavnikov spodbujanja nezakonitega odlaganja odpadkov. Ta politika mora določiti cilje, ki jih želimo doseči ter ukrepe, s katerimi bodo ti cilji doseženi, prav tako pa tudi zagotoviti finančna sredstva, ki so potrebna za izvajanje politik in ukrepov. 5 VLOGA LOKALNE SKUPNOSTI IN VLADE Ravnanje s komunalnim odpadki sodi v izvirno pristojnost občin, kar je določeno tako v Zakonu o gospodarskih javnih službah in Zakonu o lokalnih skupnostih kot tudi v Zakonu o varstvu okolja. Zato je posledično tudi nazor ravnanja nad tovrstnimi odpadki v pristojnosti nadzornih organov občin. To potrjujejo tudi njihovi odloki v katerih je med drugim določena obveznost evidentiranja in saniranja divjih odlagališč odpadkov. Načrt ukrepov odstranjevanja dejavnikov spodbujanja nezakonitega odlaganja odpadkov Ker izhajamo iz dejstva, da je področje ravnanja z odpadki izvorna pristojnost občin, lahko vlada svojo vlogo odigra predvsem v vlogi katalizatorja izmenjave dobrih praks in uveljavljanja pozitivne zakonodaje. To je tudi izhodišče za pripravo preliminarnega načrta ukrepov odstranjevanja dejavnikov spodbujanja nezakonitega odlaganja odpadkov. V primeru, da gre za nepravilno odlaganje drugih odpadkov v okolje v nasprotju s predpisi, je pristojnost nadzora in ukrepanje na inšpektorjih Inšpektorata RS in RH za okolje in prostor, ki skuša ugotoviti povzročitelja odpadkov. Pomembno namreč je, da je za ravnanje z odpadki primarno odgovoren njihov povzročitelj oz. imetnik, zato mu inšpektor za okolje naloži obveznost odstranitve in plačilo stroškov. Poseben element problema sanacije stanja nezakonito odloženih odpadkov v naravnem okolju je že omenjena izrabljena azbestno-cementna kritina. Zaradi narave te vrste odpadkov bo potrebno pripraviti poseben načrt. Identificirani ukrepi Dosedanje izkušnje saniranja “divjih odlagališč” so identificirale zelo različne ukrepe za zmanjševanje količin nezakonito odloženih odpadkov: V primeru pa, da povzročitelja odpadkov ni možno ugotoviti, inšpektor za okolje odredi odstranitev teh odpadkov izvajalcu javne službe ali drugi osebi pooblaščeni za ravnanje z določenimi vrstami odpadkov. Enako pooblastilo za ukrepanje ima tudi občinska inšpekcija v primeru, da gre za komunalne odpadke. Stroški odstranitve bremenijo povzročitelja oz. imetnika odpadka tudi, če ga odkrijejo naknadno. • izvajanje sanacij obstoječih divjih odlagališč na kritičnih območjih; • izobraževanje lokalnega prebivalstva o posledicah nezakonitega odlaganja odpadkov; • pravočasno obveščanje občanov o možnostih odlaganja v obstoječih zakonitih oblikah odlaganja, na primer v zbirnih centrih; • prebivalstvu ponuditi dodatne zakonite možnosti odstranjevanja odpadkov: členitev potreb zbiranja Za primere nepravilnega ravnanja z odpadki kot je nepravilno odlaganje v okolju, je v predpisih s področja nadzora inšpekcije za okolje in naravo določena globa za fizično osebo in pravno osebo. Pri odločanju o višini 18 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov • • • • • 6 STABILNOST TAL kosovnih in nevarnih odpadkov na izpostavljenih območjih ter povečanje letnega števila zbiranj (več kot dvakrat na leto); priprava lokalnih načrtov preprečevanja nezakonitega odlaganja odpadkov, ki upoštevajo rezultate analize lokalnih dejavnikov – v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom; označevanje območij pogostega nezakonitega odlaganja odpadkov z opozorilnimi in informativnimi napisi; krepitev dejavnosti nadzora in sankcioniranja oz. ciljano uveljavljanje predpisov; izvajanje ukrepov oteževanje dostopa do območij pogostega nezakonitega odlaganja odpadkov (fizične ovire in podobno); posebno pozornost nameniti trem vrstam odpadkov, ki se pogosto odlagajo na črnih odlagališčih: 6.1 GEOLOŠKA PODLAGA POVRŠINSKA SLOJA Zaradi močne prepustnosti peščeno prodnih nanosov, v katerih je podtalnica, je le-ta podvržena vplivom dejavnosti na površju. Izcedne vode odlagališč odpadkov, spiranje fitofarmacevtskih sredstev in gnojil, ki se uporabljajo v kmetijstvu in druge odpadne vode onesnažujejo podtalnico. Podtalnica je v večjem delu Slovenije in Hrvaške glavni vir pitne vode, zato je potrebno ohranjati takšno kakovost podtalnice, da bo primerna kot pitna voda. Ker se podtalnica v prodnih vodonosnikih pojavlja v ravninskih pokrajinskih tipih, ki so v Sloveniji in na Hrvaškem najgosteje poseljeni, najintenzivneje kmetijsko obdelani in prometno močno obremenjeni, je v mnogo primerih ranljivost podtalnice že kritična. To pomeni, da je potrebno obremenjevanje zmanjšati, vzporedno pa vzpostaviti ukrepe za sanacijo črnih odlagališč. • 1. gradbenim odpadkom 2. izrabljeni azbestno-cementni kritini (salonitke) 3. gumam Ker se podtalnica uporablja kot vir pitne vode, je njena kakovost še posebej pomembna. Neurejena odlagališča odpadkov so pogost dejavnik slabšanja kakovosti podtalnice, saj so njihove izcedne vode, ki pronicajo v podtalnico pogosto onesnažene z nevarnimi snovmi. Vsebnost nevarnih snovi v izcednih vodah je odvisna od sestave odpadkov. Prisotnost nevarnih odpadkov močno poveča možnost onesnaženja podtalnice z nevarnimi snovmi. Še dodaten problem predstavlja odlaganje odpadkov v gramoznice, ki so zelo pogost pojav na prodnih ravnicah. Ker so pogosto izkopane do nivoja podtalnice, je občutljivost podtalnice še dodatno povečana, opuščene gramoznice pa so v veliko primerih postale neurejena odlagališča odpadkov. Iz teh razlogov je proučitev neurejenega odlaganja odpadkov na območjih podtalnice prednostna. Z mikroreliefnega vidika prevladujejo odlagališča na ravnih tleh in umetnih udorinah (gramoznice), odlagališča so prisotna tudi na ježah teras, izkopanih jarkih in strugah potokov ter na bregovih rek in jezer. Z vidika pokrajinske rabe prevladujejo odlagališča v gozdu, na kmetijskih površinah, neobdelanih površinah, v opuščenih kopih ali kamnolomih, posamezna odlagališča so prisotna ob robovih poti in cest, na vaških površinah in v grmovju. Slika 7: Vnosi na črno odlagališče: kovinski sodi, kabli, bela tehnika, gradbeni odpadki, plastična embalaža. 19 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice je fizičnogeografski pristop proučevanja degradacije okolja. Prek kazalcev so prikazane samočistilne sposobnosti okolja podtalnice in antropogene obremenitve v obliki neurejenih odlagališč odpadkov. Na osnovi kvalitativnega vrednotenja kvantitativnih kazalcev, ugotovljenih pri sistematičnemu kartiranju neurejenih odlagališč in s pomočjo kartografskega materiala ter njihovo uvrstitvijo v razrede, se skuša predstaviti pokrajinski vpliv, ki ga odlagališča predstavljajo za poslabšanje kakovosti podtalnice, akumulirane v prodnih sedimentih. 6.2 MREŽA POVRŠINSKIH VODOTOKOV IN STOJEČIH VODA Črna odlagališča se pojavljajo tudi na območjih podtalnice, in sicer: • • • • izven poplavnih območij vodotokov; v poplavnem območju potoka ali reke; v površinskih vodah ali njihovi neposredni bližini; v poplavnem območju stoječih voda. Po Kušarjevi metodologiji ocene vpliva neurejenih odlagališč na kakovost podtalnice (Kušar, 2000) je za vsako odlagališče izračunana ocena vpliva na podtalnico. Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva neurejenih odlagališč odpadkov na kakovost podtalnice temelji na sistemskem pristopu obravnave neurejenih odlagališč odpadkov. Vsak kazalec je opredeljen s štirimi, izjemoma petimi razredi. Uvrstitev v določeni razred prispeva enako število točk. Vsota vseh točk, pridobljenih pri lastnostih odlagališča in samočistilnih sposobnostih okolja podtalnice, predstavlja oceno pokrajinskega vpliva odlagališča na kakovost podtalnice. Višja ko je končna vsota, večji je pokrajinski vpliv odlagališča odpadkov in večje je tveganje za onesnaženje podtalnice (Kušar 2000). Iznosi iz odlagališča odpadkov kot prostorskega sistema (sevanje, smrad, estetski izgled, zasmetenje, izcedne vode) vplivajo na druge pokrajinske sisteme v obliki njihovega onesnaževanja. Izcedne vode so najpomembnejši iznos iz sistema (Kušar 2000). 6.3 OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA Oddaljenost odlagališč od naselij: • znotraj naselja • v oddaljenosti do 100 m od naselja • oddaljenost od 100 do 500 m • oddaljenost 500 do 1.000 m od naselja • več kot 1.000 m od najbližjega naselja Dostopnost • po kolovozu, • po makadamu, • po asfaltirani cesti, • z vozilom nedostopna. Slika 8: Iznosi iz črnega odlagališča: sevanje, smrad, estetski izgled, zasmetenje, izcedne vode. Pri proučevanju geografskih vidikov nedovoljenega odlaganja odpadkov je uporabna fizičnogeografska metoda. Zanjo je značilno, da v ospredje postavlja proučevanje pokrajinskih posledic obremenitev v posameznih fizičnogeografskih sestavinah – v ozračju, vodi, reliefu, prsti in vegetaciji (Plut, 2004, str. 33). Vse te obremenitve se pokažejo tudi pri nedovoljenem odlagališču odpadkov v okolju. Pri fizičnogeografski metodi gre za raziskovanje posledic človekovega vpliva Kakovost izcedne vode iz odlagališča je odvisna od njegovih lastnosti. Ko izcedna voda doseže podtalnico, jo onesnaži. Podtalnica je glede na svoje fizičnogeografske lastnosti pokrajinsko različno občutljiva. Pokrajinska občutljivost predstavlja njene samočistilne in regeneracijske sposobnosti. Z njimi nevtralizira negativne vplive izcednih voda (Kušar, 2000). Metodologija ocenjevanja pokrajinskega vpliva 20 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov posega v fizičnogeografske sestavine, zlasti v ozračje in vodne vire (Plut, 2004, str. 33). Tako je tudi v primeru nedovoljenega odlagališča odpadkov človek tisti, ki ga ustvari, in s tem tudi obremeni okolje. Nedovoljeno odlagališče odpadkov je odprt sistem v prostoru (Kušar, 2000, str. 9). Za odprt sistem so značilni vnosi in iznosi. Odlagališče ima določeno površino, količino odpadkov, sestavo odpadkov in nanj se odpadki odlagajo v nekem časovnem obdobju (Kušar, 2000, str. 9). Vnose v ta sistem predstavljajo dodatni odpadki, voda (padavine, vodotoki, podtalnica) in veter (zrak) (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi iz sistema pa so izcedne vode, ionizirajoče sevanje, prstprehranjevalna veriga, smrad, zasmetenje večjih površin in estetski izgled (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi iz sistema so tisti, ki nato povzročajo obremenjevanje okolja (Kušar, 2000, str. 9). odlagališče • DODANI ODPADKI • VODA (PADAVINE, VODOTOKI, PODTALNICA) • VETER (ZRAK) • POVRŠINA ODLAGALIŠČA • KOLIČINAODPADKOV • SESTAVA ODPADKOV • ČAS ODLAGANJA • • • • • IZCEDNE VODE • IONIZIRAJOČE SEVANJE • PRST-PREHRANJEVALNA 7 ONESNAŽENJE VODE Voda se lahko onesnaži z odpadki s površinsko odtekajočo vodo in odtekanjem pod površje (Kupchella, Hyland, 1993, str. 474). Onesnaženje pride do voda pod odlagališčem prek ti. izcednih voda odlagališča (Šebenik, 1994, str. 96). Na sestavo in lastnosti izcednih vod vplivajo številni biološki, fizikalni in kemijski procesi znotraj odlagališča, zato so izcedna voda, njene količine in sestava odvisne od starosti deponije oz. odloženih odpadkov, kakor tudi od prevladujočih fizikalno kemijskih in bioloških procesov (Vuk, 1997, str. 79). Te bodisi odtekajo v površinski vodotok, bodisi poniknejo. Medtem, ko se kemično onesnažene izcedne vode s časom praktično ne očistijo, se onesnaženje, ki je posledica organskih odpadkov, čisti v odvisnosti od časa zadrževanja in sestave vodonosnika. Onesnaženje v produ se zadržuje dalj časa. Biološko onesnaženje se ob tem zmanjšuje, kemično večinoma ostane. Tako so med podzemnimi vodami najbolj ogrožene kraške, nato talna voda v prodnih nanosih in naprej glede na vodoprepustnost kamnine. Glede določanja velikosti onesnaženja podzemne vode kot dejavnika sestave in količine izcednih voda ni povsem enotnih meril. Ocenimo lahko, da manjša, povsem neurejena odlagališča gospodinjskih odpadkov, posamično ne vplivajo bistveno na kakovost podzemne vode, medtem ko so v regionalnem pogledu vplivi zaradi velikega števila odlagališč vsekakor verjetnejši. Vendar je možnost onesnaževanja težko opredeliti, saj se pojavlja epizodno, ob večjem izpiranju odpadkov VERIGA • SMRAD • ZASMETENJE VEČJIH POVRŠIN vnosi • sevanje smrad estetski izgled zasmetenje izcedne vode prst Slika 10: Prikaz - odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. • kovinski sodi kabli bela tehnika gradbeni odpadki plastična embalaža • • • • • • ESTETSKI IZGLED iznosi Slika 9: Odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. Avtor: Anja Čater, vir podatkov: Simon Kušar, 2000. 21 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov oz. v času padavin. Še sprejemljivo količino npr. gospodinjskih odpadkov, to je količino, ko so izcedne vode iz odlagališča še pod neko mejo potencialnega ogrožanja kakovosti vodnih virov, je težko določiti (Šebenik, 1994, str. 96). 1. razred: gradbeni odpadki in odkopan (zemeljski) material 2. razred: nenevarni komunalni odpadki (plastika, papir, steklo, kosovni odpadki) 3. razred: kmetijski odpadki (mrhovina, silaža, hrana, gnoj, tropine, …) 4. razred: nevarni odpadki, ki povzročijo kemično onesnaženje podtalnice – industrijski odpadki in nevarni odpadki iz gospodinjstev (zdravila, pesticidi, organska topila, mineralna olja, fenolne snovi, PCB, …) Onesnaževalci voda iz odlagališč so predvsem kloridi, nitrati, težke kovine in hidrokarbonati (Kupchella, Hyland, 1993, str. 362). Vsa večja neurejena odlagališča lahko prek izcednih voda lokalno onesnažujejo prst, saj le-ta zadržuje onesnaženje (Šebenik, 1994, str. 96). Pri odlaganju je treba paziti, da preprečimo odlaganje težkih kovin in biološko nerazgradljivih odpadkov, saj se le ti lahko akumulirajo v prsti in jih iz te lahko absorbirajo rastline, lahko so odnesene v potoke z odtokom ali pa se izcejajo v podtalnico (Kupchella, Hyland, 1993, str. 489). Neurejeno odlagališče odpadkov povzroča tudi zračne emisije (vključno s toplogrednimi plini) (Europe´s Environment, 1998, str. 151). Ob namernem sežiganju odpadkov ali samovžigu in v primeru lahkih, sipkih odpadkov (npr. livarski peski) neurejena odlagališča vplivajo lokalno tudi na zrak, v manjši meri na vegetacijo (Plut, 1995, str. 51; Šebenik, 1994, str. 9). Odlagališča, kjer prevladujejo gradbeni odpadki in jalovina, so po količini odpadkov večja, okolju pa naj bi bila neškodljiva (Šebenik, Šimec, 1993, str. 169). Gradbeni odpadki pa so lahko nevarni v primeru, da vsebujejo nevarne snovi, kot so na primer azbest, svinec, živo srebro, kadmij, halogeni gorljivi ostanki ipd. (Europe´s Environment, 1998, str. 159; Poročilo o stanju …, 2002, str. 24). Kmetijski odpadki so vir organskih snovi na odlagališču. Pri razkrajanju organskih snovi nastajajo na odlagališču plini, predvsem metan in ogljikov dioksid (Kupchella, Hyland, 1993, str. 480). Organske sestavine pod vplivom aerobnih in anaerobnih razmer razpadejo predvsem na sulfate, karbonate, nitrate in fosfate. Izcedna voda služi kot njihov prenašalec. Večina snovi se na svoji poti zadrži v prsti, kjer jih mikroorganizmi in bakterije razgradijo. Razlike v sposobnosti razgradnje in v zgradbi organskih spojin so pomembne z vidika izpiranja organskih snovi v podtalnico (Kušar, 2000, str. 14). Odlaganje odpadkov in njihovo sežiganje vpliva tudi na nastanek organskih mikropolutantov (dioksini, furani), toplogrednih plinov (metan) in hitro hlapljivih težkih kovin (Europe´s Environment, 1998, str. 160). V izjemnih primerih (večje količine jalovine) lahko pride do nevarne plazitve odlagališča (npr. pred leti v Zagorju ob Savi). Neurejena odlagališča z ostanki hrane so tudi potencialni prenosnik bolezni (npr. stekline) z divjih na domače živali (Šebenik, 1994, str. 97). Med nevarnimi snovmi lahko izpostavimo predvsem težke kovine in biološko nerazgradljive sintetične snovi. Te snovi se mnogokrat absorbirajo iz okolja in se kopičijo v organizmih do smrtnih količin. Najnevarnejše težke kovine so svinec, živo srebro, arzen, kadmij, kositer, krom, cink in baker. Težke kovine so sestavni del baterij in elektronskih naprav. Pojavljajo pa se tudi v pesticidih, zdravilih, barvnih pigmentih, lakih, črnilu in barvah. Tip materiala Nedovoljeno odlagališče vsebuje različne tipe odpadkov. Tipe materialov v odlagališču pa je treba razvrstiti v razrede glede na to, kakšen vpliv ima na okolje in v kakšni meri ga lahko onesnaži. Kušar (2000, str. 15) je odpadke glede na tip materiala, ki lahko v večji ali manjši meri onesnažijo okolje, uvrstil v naslednje razrede: V okolje pa težke kovine zaidejo pri proizvodnji, uporabi 22 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov in njihovem odlaganju na odlagališčih. Že zelo majhne količine lahko povzročijo psihološke in nevrološke posledice. Biološko nerazgradljive snovi so sestavni del plastike, sintetičnih vlaken, sintetičnih gum, modernih premazov, topil, pesticidov, zaščitnih premazov za les in na stotine ostalih proizvodov. Te snovi so nevarne, ker so tako podobne naravnim snovem in se tako enostavno absorbirajo v telo. Če človek zaužije dovolj veliko količino teh snovi, se lahko zastrupi in umre. Lahko pa povzročijo tudi mutacije, rakava obolenja, napake pri zarodkih, ledvične in jetrne okvare, sterilnost in nešteto psiholoških in nevroloških problemov (Nebel, Wright, 1998, str. 348). akumulirajo v ribah in preko njih lahko tudi v človeka. Odlagališče v vodovarstvenem območju ali celo nad obstoječim zajetjem pa predstavlja veliko grožnjo zdravju ljudi, saj lahko z izcednimi vodami onesnaži pitno vodo. 7.1 TRAJANJE ODLAGANJA ODPADKOV IN KOLIČINA PADAVIN Pri vrednotenju nedovoljenih odlagališč odpadkov se uporabljajo še drugi kazalci kot sta na primer trajanje odlaganja in količina padavin. Trajanje odlaganja vpliva na preperelost odpadkov in s tem na kakovost izcedne vode. Količina padavin vpliva na izpiranje izcednih vod iz nedovoljenega odlagališča odpadkov. Ta kazalec prikazuje splošen vpliv na okolico. Višji kot je razred, večji je vpliv na okolico. Vpliv na okolico Vpliv na okolico je kazalec, ki je razdeljen na tri razrede (Šebenik, 1994, str. 132): 1. manj pomemben vpliv 2. kvari videz v širšem merilu 3. možno onesnaževanje vode Zaščitena območja Nedovoljena odlagališča odpadkov imajo na zaščitena območja lahko večji ali manjši vpliv. Največjo nevarnost predstavljajo vodovarstvenim območjem zaradi možnosti onesnaženja pitne vode. Sledijo naravni spomeniki in kulturni spomeniki, kjer lahko odlagališče pokvari videz in s tem zmanjša pomen spomenika. Razredi so zato naslednji (Šebenik, 1994, str. 132): Bližina vode je kazalec, ki je razdeljen na šest razredov (Šebenik, 1994, str, 132): 1. v razdalji do 100 m ni vode 2. voda je v razdalji do 100 m 3. ob bregu vodotoka 4. v vodotoku 5. vodovarstveno območje 6. nad obstoječim zajetjem 1. drugo 2. bližina kulturnega spomenika 3. bližina naravnega spomenika 4. vodovarstveno območje Bližina vode je pomembna z vidika možnosti onesnaženja teh vod z izcednimi vodami nedovoljenega odlagališča odpadkov. Razredi so razporejeni glede na ranljivost oziroma vpliv odlagališča na njih. Višji kot je razred, večja je ocena vpliva odlagališča. Če je odlagališče locirano ob bregu vodotoka, lahko voda breg erodira in odpadke odnese po toku navzdol in z njimi morebitne nevarne snovi, ki se tako vključijo v vodni ekosistem. Če se odlagališče nahaja v samem vodotoku, je stvar še slabša, saj se ti odpadki transportirajo po toku navzdol in onesnažijo večji del vodotoka. Morebitne nevarne snovi pa se lahko 7.2 SKUPNA OCENA POKRAJINSKEGA VPLIVA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV Metodologija določanja skupne ocene pokrajinskega vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov in njihove sanacije je povzeta po Kušar (2000, str. 20-25). Višji kot je razred, večji je možen vpliv odlagališča. Odlagališča se razvrstijo v določen razred pri vseh kategorijah na popisnem listu. Dobljene vrednosti se razvrstijo v tabeli. Vrednotenje je rezultat seštevanja vrednosti razredov posameznih kategorij. Višja kot je skupna ocena, večji je vpliv nedovoljenega odlagališča odpadkov na okolje in višje na prednostni listi za 23 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov sanacijo je posamezno odlagališče. Pri določanju vrednotenja odlagališč z vidika prednostne sanacije pa upoštevamo tudi samo prednost sanacije, ki je izbrana glede na to, kje se nedovoljeno odlagališče odpadkov nahaja in predlog sanacije, ki določa, kako naj bi se odlagališče saniralo. odpadkov, ki lahko ogrozijo okolje. Zasutje je možnost, pri kateri lahko zasujemo odlagališča, ki nimajo vpliva na okolje - gre torej za odpadke, ki okolju niso škodljivi (Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Zasutje odpadkov naj bi potekalo takole: tik nad odpadki sloj gramoznega ali peščenega nasutja (za izravnavo), nato sloj ilovice ali gline (okoli 10 cm), v vrhnjem sloju pa nekaj 10 cm enakomerno debele rahle prsti, ki dopušča hitro ozelenitev. Skupna debelina prekritja je okoli pol metra (Šebenik, 1994, str. 103). Če so potrebne nadaljnje raziskave odlagališča, se pač odločimo za to možnost in preložimo sanacijo na čas, ko bo znano s čim imamo opravka. Vsaka ureditev odlagališča naj bi se izvajala strokovno po predhodnem načrtu in z zapisnikom o izvedenem posegu. To je še posebej pomembno, kadar se odlagališča zasipajo ali prekrivajo (Šebenik, 1994, str. 104). Predlog sanacije ima naslednje razrede (Kušar, 2000): Gozd je pester ekosistem z veliko rastlinskimi in živalskimi vrstami. Gozd ima tudi odlične nevtralizacijske sposobnosti produktov človeške proizvodnje (absorbira veliko ogljikovega dioksida). Predstavlja tudi rekreacijski prostor in ima določeno doživljajsko funkcijo. Z odlagališči v gozdnem ekosistemu se zmanjšajo njegove samočistilne sposobnosti in poveča nevarnost za živa bitja v tem ekosistemu. Zmanjša se tudi rekreacijska funkcija gozda, saj odlagališča kvarijo izgled gozdne pokrajine. Prednost sanacije vsebuje naslednje razrede: 1. I. vodovarstveni pas, z odloki zaščitena naravna in kulturna dediščina 2. II. vodovarstveni pas 3. obrečni prostor 4. oddaljenost od poselitve manjša od 150 m 5. gozd 6. III. vodovarstveni pas 7. druga območja 1. odvoz vseh odpadkov 2. odvoz dela odpadkov 3. zasutje 4. potrebne nadaljnje raziskave 5. drugo Kataster odlagališč odpadkov Zaradi obsega pojava je podatke o odlagališčih potrebno skrbno dokumentirati v ti. Kataster odlagališč, ki je običajno sestavljen iz dveh delov: grafičnega prikaza lokacije in samih podatkov o odlagališču (Šebenik, Špendl, 1992, str. 234). Po metodologiji OIKOS-a pa je pravi kataster odlagališč odpadkov rezultat popisa odpadkov. Podatki o odlagališčih so shranjeni in vzdrževani na kartah (TTN 1:5000) in v računalniški bazi (Stritih, Šebenik, 1991, str. 6). Kataster odlagališč vsebuje podatke o identifikaciji odlagališča, o legi odlagališča, lastnostih odlagališča ter ostale informacije vključno s skicami ali fotografijami (Šebenik, 1994, str. 29). Na vsaki lokaciji, kjer se nahaja nedovoljeno odlagališče odpadkov, označimo njegovo lokacijo na karti ustreznega merila in izpolnimo popisni list in rezultat je kataster odlagališč odpadkov. Prvi razred ima največjo težo pri prednostni sanaciji nedovoljenih odlagališč odpadkov, z višanjem razreda pa se prednost sanacije manjša. Ko določimo vpliv odlagališča na okolje in določimo, kako nujna je sanacija odlagališča, sledi še predlog sanacije. Sanacija je možna na več načinov. Prva možnost je odvoz vseh odpadkov. Odvoz vseh odpadkov se predlaga pri odlagališčih, ki na kakršenkoli način ogrožajo okolje (Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Odstranitev je nujna tudi v primeru, ko je odlagališče v vodovarstvenem pasu, ob bregovih vodotokov, v vodotokih in njihovem poplavnem območju in priporočljiva za manjše količine odpadkov, ki se nahajajo na robovih glavnih cest, še posebej, če je na robu ceste grmovje, v gozdu ali jarku (Šebenik, 1994, str. 103-104). Odvoz dela odpadkov je naslednji način, ki je primeren za tisti del 24 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 8 PRIMER VREDNOTENJA ČRNIH ODLAGALIŠČ Lastnosti odlagališča Prikaz primerov popisnih listov za ovrednotenje črnih odlagališč: Površina odlagališča 1. do 15 m2 Vrsta podatka Identifikacijski podatki Lega odlagališča Lastnosti odlagališča 2. 15-50 m2 • številka odlagališča • podatki o popisovalcu • datum popisa 3. 50-200 m2 4. več kot 200 m2 • Gaus-Krugerjevi koordinati odlagališča • nadmorska višina • oddaljenost od poti • razdalja od prve hiše • relief • raba tal Količina odpadkov 1. manj kot 10 m2 2. 10-100 m2 • • • • • površina odlagališča količina odpadkov vrsta odpadkov stanje odlagališča opremljenost odlagališča • sestava odpadkov po deležih Ostale informacije • opis odlagališča • opombe • fotografije odlagališča Ocena pokrajinskega vpliva posameznega odlagališča odpadkov na okolje se ugotovi s pomočjo popisnega lista na katerem se na eni strani izpolnijo podatki o lastnostih odlagališča na drugi pa vpliv odlagališča na okolje. Podatke o lastnostih odlagališča, to je o površini odlagališča, o količini odpadkov in tipu materiala, dobimo iz prvega popisnega lista o splošnih značilnostih odlagališča. Podatke o vplivu odlagališča na okolje, kot so bližina vode, vpliv na okolico in zavarovana območja dobimo deloma na terenu deloma s pomočjo občinskega geoinformacijskega sistema. Pri ugotavljanju ocene pokrajinskega vpliva odlagališča na okolje pri vsaki kategoriji izberemo ustrezen razred, ki nam da določeno vrednost. Te vrednosti seštejemo in seštevek je ocena pokrajinskega vpliva odlagališča na okolje. Vpliv odlagališča na okolje Bližina vode 1. v razdalji do 100 m ni vode 2. voda v razdalji do 100 m 3. ob bregu vodotoka 4. v vodotoku 5. vodovarstveno območje 6. nad obstoječim zajetjem 3. nad 100 m2 4. nad 1000 m2 Vpliv na okolico 1. manj pomemben vpliv 2. kvari videz v širšem merilu 3. možno osnaževanje vode Gradbeni odpadki 1. gradbeni odpadki in odkopan material 2. nenevarni komunalni odpadki 3. organski odpadki 4. industrijski in nevarni odpadki Zavarovana območja 1. drugo 2. bližina kulturnega spomenika 3. bližina naravnega spomenika 4. vodovarstveno območje Vsota 1 (lastnosti odlagališča) Vsota 2 (vpliv odlagališča na okolje) Primer vrednotenja za odlagališče: površina odlagališča: 2 količina odpadkov: 1 tip materiala: 2 bližina vode: 1 vpliv na okolico: 2 zaščitena območja:1 vsota 1 lastnosti odlagališča): 5 vsota 2 (vpliv odlagališča na okolje): 4 Vsota skupaj (ocena pokrajinskega vpliva odlagališča na okolje): 9 (neznaten pokrajinski vpliv). 25 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Dobljeni seštevki ocene pokrajinskega vpliva odlagališč na okolje se gibljejo od številke 8 do 22. Vrednosti se morajo zaradi boljše predstave razdeliti v razrede. Podobno kot Kušar (2000, str. 47) se tudi tukaj rezultati razdelijo v pet razredov: Reševanje problematike nedovoljenih odlagališč odpadkov bi moralo potekati v dveh stopnjah. Prva stopnja je nujna sanacija obstoječih nedovoljenih odlagališč odpadkov in s tem odstranitev točkovnih oziroma v primeru večjih odlagališč ploskovnih virov onesnaževanja. 1. razred: neznaten pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 8-10) 2. razred: majhen pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 11-13) 3. razred: srednji pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 14-16) 4. razred: visok pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 17-19) 5. razred: zelo visok pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 20-22) Druga stopnja je strogo in nepopustljivo preprečevanje in sankcioniranje novih kršiteljev (Smrekar 2007, str. 29). Tudi v ciljih usmeritev in sistema ravnanja z odpadki je zabeležena postopna odprava starih bremen in sanacija ogroženih območij (Slokar, 1998, str. 18). Sanacija se predlaga glede na oceno nevarnosti odlagališča, mikroreliefnih razmer ter reliefne rabe tal v okolici odlagališča (Šebenik, Šimec, 1993, str. 161). Sanacija odlagališč naj bi bila torej osnovana na podlagi lokacije odlagališča, upoštevana pa naj bi bila tudi prednostna območja sanacije (vodovarstvena območja, zavarovana območja, pokrajinsko občutljiva območja) in ocene okoljskega tveganja (Plut, 2002, str. 196). Pri zgornji oceni pokrajinskega vpliva odlagališč na okolje so vsi kazalci predstavljali isti delež pri končni oceni. Ker pa imajo nekateri kazalci večji vpliv oziroma težo, je prav, da se le ti ponderirajo in se s tem poveča njihov delež pri končni oceni. Kot sta ugotovila že Kušar (2001) in Šebenik (1994), ima večji pomen kazalec tip odpadkov in v tem primeru še kazalec bližina vode. Tema dvema kazalcema je zato pripisan ponder 2. Kazalec tip odpadkov je pomemben zato, ker je od tipa odpadkov odvisno, do kakšne mere bodo odpadki onesnaževali okolje. Bližina vode pa je kazalec, ki je pomemben z vidika prenašanja odpadkov z vodo, onesnaženja pitne vode in vodnega ekosistema. Po ponderiranju so se vrednosti ocen pokrajinskega vpliva odlagališč odpadkov povečale. Nove vrednosti se nahajajo med 12 in 26. Ker so vrednosti drugačne, se morajo na novo postaviti tudi razredi: Najprej je treba izdelati vrstni red sanacije. Vrstni red sanacije se izdela na podlagi ocene o pokrajinskem vplivu nedovoljenih odlagališč odpadkov na okolje. Višja kot je ta ocena, višje je odlagališče na prednostnem seznamu za sanacijo. 1. razred: neznaten pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 12-14) 2. razred: majhen pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 15-17) 3. razred: srednji pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 18-20) 4. razred: visok pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 21-23) 5. razred: zelo visok pokrajinski vpliv odlagališča na okolje (ocena 24-26) Najvišje ocene so prejela odlagališča, ki so v bližini vodnih teles in tista, ki vsebujejo nevarne odpadke. Ta odlagališča morajo biti takoj sanirana zaradi njihove nevarnosti za okolje. Pri prednostni sanaciji se je upoštevala tudi Kušarjeva (2000, str. 52) prirejena lestvica prednostne sanacije: 26 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov Lestvica Območje 1. I vodovarstveni pas, z odloki zaščitena naravna in kulturna dediščina Število 2. II vodovarstveni pas 0 3. Obrečni pas 8 4. Oddaljenost od poselitve manjša od 150 m 2 5. Gozd 5 6. III vodovarstveni pas 0 7. Druga območja 0 6 POPISNI LIST ZA ODLAGALIŠČA ODPADKOV ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA Naselje KARTA X=_______ Y=_______ H=_______m RELIEF 1. struga vodotoka 2. rečni breg 3. pobočje 4. hudourniška grapa 5. _______________ RABA TAL 1. gozd 2. gozdni rob 3. grmišče 4. travnik, pašnik 5. njiva 6. površina v zaraščanju 7. urbana površina 8. rob ceste, poti 9. rob vodotoka, v vodotoku 10. vodovarstveni pas varovanje Popisni list - vrednotenje odlagališč odpadkov. Vir: Kušar, 2000. DOSTOP DO ODLAGALIŠČ PEJSAŽNA IZPOSTAVLJENOST ODLAGALIŠČA: 1. asfalt 1. vidno 2. makadam 2. delno vidno 3. kolovoz 3. skrito 4. steza 5. nič ODDALJENOST OD POTI _____ m RAZDALJA DO PRVE HIŠE: 1. do 150 m 2. 150-500 m 3. 501-1.000 m 4. več kot 1.000 m OPIS ODLAGALIŠČA: OPOMBE: KARTA____ ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA 27 POVRŠINA ŠTEVILKA ODLAGALIŠČA popisovalec: datum: VRSTA ODLAGALIŠČA: 1. splošno 2. zasebno 3. enkratno 4. industrijsko STANJE ODLAGALIŠČA: 1. aktivno 2. neaktivno OPREMLJENOST ODLAGALIŠČA: 1. ograja 2. tabla za prepoved odlaganja 3. ni urejeno ODPADKI: __% komunalni __% kosovni __% kmetijski __% industrijski, obrtni __% gradbeni __% izkopi, jalovina __% nevarni __% drugo Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 8.1 METODOLOŠKA ZASNOVA VREDNOTENJA NEDOVOLJENIH ODLAGALIŠČ ODPADKOV NA GIAM ZRC SAZU Največjo vlogo za pripravo prednostne lestvice sanacije se pripiše ranljivosti območja nedovoljenega odlagališča odpadkov; predstavlja 50 % skupne vrednosti lestvice. Znotraj tega sklopa sta osrednja kazalnika povprečna globina podtalnice in oddaljenost od ograjenega vodovarstvenega območja 0, zato se vsakemu posebej določi ponder 20 točk, vodovarstvenemu območju pa preostalih 10 točk. Določanje prednostne sanacije v elaboratu Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU (2005) je izdelano na podlagi skrbno izbranih kazalnikov, za katere predpostavljamo, da so ključni z vidika okoljske problematike nedovoljenih odlagališč odpadkov. Upoštevane so bile pokrajinsko-ekološke značilnosti območja z vidika obremenjevanja vodnega vira in drugih negativnih vplivov na kakovost okolja. Določene so na podlagi gradiv o značilnostih podtalnice in popisanih značilnosti odlagališč. Devet izbranih kazalnikov je mogoče združiti v štiri vsebinske sklope in jim glede na predpostavljeni pomen z vidika določanja prednostne sanacije nedovoljenih odlagališč določiti ponderje ali uteži. Tudi vsem preostalim izbranim kazalnikom se določi ponderje, ki pomenijo maksimalno število točk za določeno odlagališče v okviru posameznega kazalnika. Nabor kazalcev, ki določajo lastnosti odlagališča z vidika stopnje obremenjevanja odlagališča, predstavlja 30 % skupne ocene. Največjo breme predstavljajo nevarni odpadki oziroma njihova absolutna količina, ki se ji v tem primeru določi ponder 17 točk. Skupna količina vseh odpadkov lahko prispeva 10 točk, utemeljenost suma, da so pod površjem okolice obstoječega odlagališča odloženi odpadki, pa še nadaljnje 3 točke. Posameznim vsebinskim sklopom in njim pripadajočim kazalnikom se določi različno vrednost oziroma delež glede na njihov pomen v skupni oceni nujnosti sanacije odlagališč: Estetski vidik so raziskovalci obravnavali z vidika spoznanja, da so dobro vidna in aktivna nedovoljena odlagališča bolj problematična, saj kar “kličejo” k nadaljnjemu nečednemu početju odlaganja odpadkov. Z njihovo čimprejšnjo sanacijo se zato zmanjša možnost nadaljnjega odlaganja odpadkov in s tem seveda izboljša estetska vrednost pokrajine. Znotraj tega vsebinskega sklopa, ki so mu namenili 15% vrednosti skupne ocene v prednostni sanaciji odlagališča, so njegovo aktivnost ovrednotili z 10 točkami in opaznost s 5 točkami. • I. ranljivost območja odlagališča (50 % skupne ocene): – oddaljenost od najožjega varstvenega območja (20 %), – povprečna globina podtalnice (20 %), – lega odlagališča glede na vodovarstveno območje (10 %); • II. stopnja obremenjevanja odlagališča (30 % skupne ocene): – skupna količina odpadkov (10 %), – količina nevarnih odpadkov (17 %), – utemeljenost suma, da so pod površjem obstoječega odlagališča odloženi odpadki (3 %); • III. estetski vidiki obremenjevanja odlagališča (15 % skupne ocene): – aktivnost odlagališča (10 %); – vidnost odlagališča (5 %). • IV. terenska presoja možne sanacije odlagališča (5 % skupne ocene): način priporočljivega posega (5 %). Najmanjši delež v skupni oceni pripisujejo terenski presoji možne sanacije odlagališča, ki so ji zaradi subjektivnosti popisovalca namenili le 5 % v skupni oceni. Kljub temu menijo, da ima tudi tovrstno vrednotenje nenadomestljivo vlogo pri razvrščanju odlagališč v prednostno lestvico potrebne sanacije. Popisovalec je enega od predvidenih priporočljivih načinov sanacije odlagališč odpadkov predlagal na podlagi značilnosti odlagališča in glede na njegovo oddaljenost od črpališča vodnega vira. Skupno največje možno število doseženih točk za posamezno 28 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov odlagališče odpadkov je 100 točk, dejansko dosežene vrednosti so seveda nižje (najmanjše možno število točk je 29). Okrogla vrednost zagotavlja boljšo preglednost in glede na predvideno postopnost sanacije razvrščanje posameznih odlagališč v prednostne razrede, kakor tudi morebitno oblikovanje različnega števila prednostnih razredov. – 5. razred: od 1 do 100 m3: 2 točki; – B. količina nevarnih odpadkov: – 1. razred: od 2.001 do 4.000 m3: 17 točk, – 2. razred: od 501 do 2.000 m3: 15 točk, – 3. razred od 101 do 500 m3: 13 točk, – 4. razred: od 51 do 100 m3: 11 točk, – 5. razred: od 1 do 50 m3: 10 točk; Točke, ki jih v skupni oceni lahko prispevajo posamezni kazalniki, so bile določene na naslednji način: I. RANLJIVOST OBMOČJA ODLAGALIŠČA: – C. utemeljenost suma, da so pod površjem obstoječega odlagališča odloženi odpadki: – A. oddaljenost od najožjega vodovarstvenega območja: – 1. razred: sum obstaja: 3 točke, – 2. razred: sum ne obstaja: 1 točka; – 1. razred: od 0 do 300 m: 20 točk, – 2. razred: od 301 do 600 m: 17 točk, – 3. razred: od 601 do 900 m: 14 točk, – 4. razred: od 901 do 1.200 m: 11 točk, – 5. razred: od 1.201 do 1.500 m: 8 točk, – 6. razred: od 1.501 do 1.800 m: 5 točk; III. ESTETSKI VIDIKI OBREMENJEVANJA ODLAGALIŠČA: – A. aktivnost odlagališča: – 1. razred: polno aktivno odlagališče: 10 točk, – 2. razred: delno aktivno odlagališče: 5 točk, – 3. razred: neaktivno, nezaraslo odlagališče: 3 točke, – 4. razred: neaktivno, delno zaraslo odlagališče: 2 točki, – 5. razred: neaktivno, zaraslo odlagališče: 1 točka; – B. povprečna globina podtalnice: – 1. razred: od 2,5 do 4,0 m: 20 točk, – 2. razred: od 4,1 do 5,0 m: 17 točk, – 3. razred: od 5,1 do 6,0 m: 14 točk, – 4. razred: od 6,1 do 7,0 m: 11 točk, – 5. razred: od 7,1 do 8,0 m: 8 točk, – 6. razred: več kot 8,0 m: 5 točk; – B. vidnost odlagališča: – 1. razred: razkrito odlagališče: 5 točk, – 2. razred: delno prekrito odlagališče: 3 točke, – 3. razred: prekrito odlagališče: 0 točk; – C. lega na vodovarstvenem območju: IV. TERENSKA PRESOJA MOŽNE SANACIJE ODLAGALIŠČA (na podlagi značilnosti odlagališča in glede na njegovo oddaljenost od črpališča vodnega vira lahko popisovalec predlaga enega od predvidenih priporočljivih načinov sanacije odlagališč odpadkov): – 1. razred: popoln odvoz materiala: 5 točk, – 2. razred: delen odvoz materiala: 4 točke, – 3. razred: izravnava materiala in zatravljanje: 2 točki. – 1. razred: vodovarstveno območje I: 10 točk, – 2. razred: vodovarstveno območje II: 5 točk; II. STOPNJA OBREMENJEVANJA ODLAGALIŠČA: – A. skupna količina odpadkov: – 1. razred: od 5.001 do 10.000 m3: 10 točk, – 2. razred: od 2.001 do 5.000 m3: 8 točk, – 3. razred: od 501 do 2.000 m3: 6 točk, – 4. razred: od 101 do 500 m3: 4 točke, Z izbrano metodologijo je mogoče za vsako nedovoljeno odlagališče odpadkov izračunati skupno 29 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov število točk, ki je odraz vrednotenja vseh upoštevanih kazalnikov glede na njihove utežne vrednosti. Glede na doseženo število točk je mogoče odlagališča razvrstriti v pet razredov prednostne sanacije: Učinkovite kampanje za ozaveščanje javnosti lahko pomagajo zmanjšati nezakonito odlaganje odpadkov v naravo, hkrati pa so cenejše kot sama izvedba sanacij. Lokalne skupnosti bi zato morale podprti strategije za preprečevanje nastajanja črnih odlagališč in ne le izvajanje za čiščenja in sanacij. Kampanje za ozaveščanje javnosti morajo biti usmerjene ciljno, na posamezne ciljne skupine, vključno z podjetji, predvsem gradbenimi in obrtniki. 1. razred: od 71 do 90 točk 2. razred: od 61 do 70 točk 3. razred: od 51 do 60 točk 4. razred: od 41 do 50 točk 5. razred: od 30 do 40 točk Rezultati vrednotenja s prednostno listo in predlogi za sanacijo nedovoljenih odlagališč odpadkov v praksi kažejo, da je treba sanirati vsa nedovoljena odlagališča odpadkov, vendar je zaradi velike količine odpadkov nerealno pričakovati, da bi to lahko storili naenkrat. Zato se je potrebno odločiti za pripravo vrstnega reda prednostne sanacije na podlagi ocen zgoraj navedenih vsebinskih sklopov. Določiti je potrebno cilj in sporočilo (npr. zemljišča brez črnih odlagališč, gradbeni material NE na črno odlagališče, ...). Sporočila bi morala biti prisotna v medijih, na različnih sestankih, predvsem pa tam, kjer se pojavljajo akterji oz. povzročitelji črnih odlagališč. Kljub znanemu dejstvu, da veliko črnih odlagališč nastane prav zaradi izogibanja stroškov ravnanja z gradbenimi odpadki, v praksi ni zaznati jasnih sporočil podjetnikom-gradbincem o prepovedi odlaganja gradbenih odpadkov v naravo in obvezno vključitev v recikliranje tovrstnih odpadkov. Ker je mogoče slediti vrsto in količino nastalih odpadkov z evidenčnimi listi, je mogoče slediti tudi povzročitelje in jim naložiti plačilo globe za izvršena dejanja. Opažamo, da zaradi velike teže, ki jo ima sklop ranljivost območja odlagališča, saj v praksi dosega kar polovico vseh možnih točk, je večina odlagališč, ki se uvrščajo v prvi razred z razponom od 71 do 91 točk (od teoretično možnih 100) v neposredni okolici vodnih virov. V javnosti se morajo pogosteje pojavljati vprašanja, kje dobiti sredstva in na račun česa, da se izvede plačilo sanacije, kajti stroški, ki so povezani s sanacijo so visoki in pogosto prekriti, zato se podcenjuje pomen preventive na tem področju. 9 FINANCIRANJE ODSTRANJEVANJA ČRNIH ODLAGALIŠČ Iskanje sredstva za razvoj programov in izvajanje preprečevanja celovitega nezakonitega odlaganja odpadkov ni vedno lahko in vsaka skupnost mora opredeliti strategije, ki se najbolj ujemajo z njihovo možnostjo lokalnih virov. Večina projektov, ki vključujejo nezakonito odlaganje zahtevajo od posameznikov, podjetij in vladnih institucij, da sodelujejo pri ureditvi programov preprečevanja nastajanja črnih odlagališč in ne le pri čistilnih akcijah. Lokalne skupnosti bi lahko sanirale črna odlagališča, če bi imele zagotovljene vire za financiranje stroškov s pristojbinami, ki bi bile vgrajene v ceno ravnanja z odpadki. Ker tega vira ni, se sanacije izvajajo s prostovoljci iz posameznih lokalnih skupnosti in različnimi društvi. Razviti je potrebno lokalne načrte za sistemsko izvajanje akcij in promocij za uporabo zbirnih centrov in prepoved odlaganja odpadkov v naravo. Pomembno je, da občinski in mestni svetniki podpirajo programe preprečevanja nelegalnega odlaganja odpadkov v naravo in da v svojih programih obravnavajo tovrstne probleme. Za uspešno izvedbo programov je potrebno sodelovanje medijev, ki lahko veliko prispevajo k širši okoljski osveščenosti javnosti. Potrebno je tudi sprotno poročanje o učinkih, ki jih program doseže in stanju na tem področju. 30 Opredelitev prostorskih okoljevarstvenih kriterijev nelegalnih odlagališč odpadkov 10 VIRI downloads/il-dmpng.pdf 10.http://www.epa.gov/reg5rcra/wptdiv/illegal_dumping/ index.html 11.http://zgds.zrc-sazu.si/gv77-1bregfridlkladniksmrekar.pdf 12.Marušič I. 2004. ”Zapiski s predavanj predmeta Varovalno prostorsko planiranje št. leto 2004. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. 13.Mercedes Pardo. University Carlos III of Madrid (Spain) Department of political science and sociology. 14.Računsko sodišče, 2009. Revizijsko poročilo. UREJANJE ČRNIH ODLAGALIŠČ. 15.Šebenik I. 1994. Pokrajinske značilnosti manjših neurejenih odlagališč odpadkov v Sloveniji z zasnovo akcijskega načrta ureditve in oceno tveganja onesnaženja podzemnih voda. Ljubljana. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani: 135 str. 16.Šebenik I., Stritih J. 1991. Divja odlagališča odpadkov v Sloveniji. Ljubljana. Zveza tabornikov Slovenije. Oikos: 30 str. 17.Zorec D. 2007. Pokrajinsko-ekološki vidik ravnanja z odpadki na območju Ptuja. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo: Magistrsko delo. 18.http://www.hcjz.hr/clanak.php?id=12592&rnd= 19.http://www.bistra.si/pdf/studija_izvedljivosti_SLO.pdf 1. Čater A. 2010. Geografski vidiki nedovoljenega odlaganja odpadkov v občini Šentjur (KS RIFNIK in okolica Šentjurja). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo: Diplomsko delo. 2. Dokl A. 2009. Vplivi deponij komunalnih odpadkov na okolje, Fakulteta za gradbeništvo. 3. Gostinčar P., Janežič K. 2005. Ljubljanska deponija in črna odlagališča odpadkov na ljubljanskem barju. V: Geografsko-raziskovalni tabor ”Ljubljansko barje”. Ilc H., Košutnik J., Strmšnik K., Trobec T. (ur.). Ljubljana, Društvo mladih geografov Slovenije: 42 - 44. 4. http://wastenot.enr.state.nc.us/swhome/ illegaldumpinginnc.htm 5. http://www.cambriarecycles.org/IllegalDumping/ IllegalDumping.htm 6. http://www.deq.state.or.us/lq/pubs/factsheets/sw/ CombatIllegalDumping.pdf 7. http://www.deq.state.or.us/lq/pubs/factsheets/sw/ CombatIllegalDumping.pdf 8. http://www.dnr.mo.gov/env/swmp/dumping/enf_ instruct.htm //w http://www.pima.gov/deq/waste/ illegaldump.html ww.scdhec.gov/environment/lwm/ recycle/pubs/illegal_dumping.pdf 9. http://www.epa.gov/reg5rcra/wptdiv/illegal_dumping/ 31
© Copyright 2024