LOVENSKI EZUITI - Jezuiti v Sloveniji
1 0 2 MAREC 5 slovenski j 1 ezuiti vsebina 2015 - marec - XLIX - 1 (282) 3 4 PRIJATELJEM Novi mariborski nadškof Lojze Cvikl 5 APOSTOLAT MOLITVE April - maj - junij 6 12 16 TOČKA Valvasorjevi jezuitski profesorji v Ljubljani Jezuiti Gruberji - general Gabrijel Gruber Bogu hvala za naše mame 18 19 20 22 26 27 29 32 34 35 38 39 40 V SODELOVANJU IN POVEZANOSTI »Odpreti oči« in videti »nove stvari« Pismo papeža Frančiška udeležencem konference o podnembnih spremembah v Limi Zgodbe iz vsakdana Gotof sem in tukaj Predstavitev zbirke MHSI - Monumenta Historica Societatis Jesu O začetkih mojega zanimanja za pesništvo Bog je ljubeča ljubezen Jezuit Hallerstein - ambasador med Slovenijo in Kitajsko Zahvalno pismo ob smrti p. Ivana Knafeljca Iz dežele vzhajajočega sonca V nedeljo, ko je tednov vseh nevesta Še Tebi, Marija Eksamen Utrinki iz naših domov 1 - marec 2015 VOŠČILO Slovenski jezuti 2 voscilo Slovenski 20152014 Slovenskijezuti jezuti --marec december 2 Aleluja, Bog je ljubezen Na velikonočno jutro se je vstali Jezus prikazal najprej ženam in potem učencem. Bil je neznanec, ki se je razodel predvsem tistim, ki so ga imeli radi. Učenec, ki ga je Jezus ljubil, ga je hitro prepoznal po glasu, prav tako Marija Magdalena, ki ga je neizmerno ljubila. V svojem pismu je Apostol Janez napisal najlepšo možno definicijo Boga: »Bog je ljubezen«. In Jezus nam je to ljubezen pripovedoval tako, da jo je živel. Če je vse življenje govoril o Bogu, ki je ljubezen, kako naj ne bi vstal od mrtvih? Vprašanje vstajenja od mrtvih je vprašanje vere, da je ljubezen močnejša od smrti. Pred nami je praznik velike noči in zato bi vam rad izrekel svoje voščilo: »Bog je ljubezen« in če se ljubimo med seboj, kakor nas je Jezus ljubil, je Bog v nas. Glejmo na Jezusa in v Njem bomo doživeli, da je ljubezen močnejša od smrti. P. Ivan Bresciani Dragi naši bralci in bralke ! Hvala vam, da ste z nami in nas spremljate. Potrebujemo drug drugega. Podpirajmo se še naprej. Hvala za vsak trenutek, ki ga preživite z nami ob prebiranju slovenskih jezuitov, molitvi ali v mislih in dobrih željah. Hvala za vse vaše prispevke, ki jih darujete za Slovenske jezuite. Prijateljstvo, medsebojna podpora, dobra misel in molitev za bližnje in za vas je vedno najlepša popotnica za vsakodnevno življenje. Hvala Vam za vse in ostanimo povezani. Urednik slovenskih jezuitov p. Benedikt Lavrih Benedikt Lavrih prijateljem Uvod v novo številko jezuitov Pred vami je nova številka Slovenski jezuitov, ki jo lahko imenujemo velikonočno. Naj nas prevzame veselje Velike noči in tudi veselje ob izvolitvi patra Lojzeta Cvikla za mariborskega nadškofa. Vsak članek vas bo popeljal v svet doživljanja preteklosti in sedanjosti. Ob branju se boste vživeli v zgodovino jezuitskega reda, prav tako boste z nami v današnjem utripu življenja slovenskih jezuitov. Prebirali boste o tem, kako jezuiti razmišljamo o ekoloških vprašanjih. To je nadaljevanje članka, ki ga piše p. France Kejžar. Pater Milan Bizant je v Italiji, razmišlja in se poglablja, pater Peter Rožič je v Ameriki študiral in utrinki njegovih doživetij so tu. Kako se je vzgajal Valvazor pri jezuitih in o družini Gruber, iz katere je prišel jezuit Gruber, nam piše profesor Stanislav Južnič. 3 Pater Vili nam še naprej razodeva Ignacijeva pisma. V tej številki je predstavljen pater Jože Kokalj kot pesnik. V odmevih iz naših domov so bogata duhovna doživetja udeležencev programov Ignacijevega doma duhovnosti. V mesecu marcu se spominjamo naših mam, zahvaljujemo se za njihove darove. Naj bodo spodbuda, da bo naše srce polno hvaležnosti našim mamam. Mnogi morda še niste slišali o jezuitu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, imenitnem jezuitu, ki je pustil pečat Kitajski in so se ga v Sloveniji spomnili na razstavi, o kateri piše p. France Kejžar. Slovenski Slovenskijezuti jezuti --marec marec2015 2015 Še kaj boste našli in prijetno branje. Novi mariborski nadškof Lojze Cvikl Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 4 Smemo reči, da je slovenska Cerkev v lepih časih ? Naša tolažba in upanje Cerkve je, da jo drži v rokah Kristus in v vseh obdobjih zgodovine in kljub preizkušnjam ni omagala. Kristus je pošiljal preroke, ki so bili duhovno močni in odprti za Svetega duha. V mariborski škofiji smo dolgo časa čakali na novega nadškofa. Vsemu temu so botrovale okoliščine, ki niso preproste. Dočakali smo in novi nadškof je pater Lojze Cvikl, jezuit, naš sobrat. V obdobju redovniškega in duhovniškega poslanstva je zavzeto duhovno in pastoralno oral v slovenskem prostoru. Mlajši duhovnik iz mariborske škofije je pripomnil : »Pravi človek, na pravem mestu in ob pravem času.« Bog daj, da bi naš pater Lojze težko poslanstvo izpolnjeval z ljubeznijo in z močjo Svetega Duha. Cerkev bo obstala na pravi poti samo, če bo ostala Kristusova in se z vso močjo trudila za izpolnjevanje poslanstva, ki je uresničevanje zapovedi ljubezni. Čestitamo patru Lojzetu, obenem vabimo vse, ki prebirate slovenske jezuite, da ga spremljate in podpirate. Poslanstvo nadškofa v mariborski škofiji v tem času je delo Milosti in z molitveno pomočjo bližnjih in vernikov bomo zmogli oznanjevati. Jezuiti se veselimo, da je naš sobrat postal nadškof, obenem se zavedamo, mu zaupamo in verjamemo, da bo pater Lojze mirno in skrbno spremljal mariborsko škofijo. Bog naj ga spremlja na tej poti. Naj bo Lojze ves Kristusov. apostolat molitve April SPLOŠNI Da bi se ljudje naučili spoštovati stvarstvo in ga čuvati kot Božji dar. ZA EVANGELIZACIJO Da bi preganjani kristjani čutili tolažečo prisotnost vstalega Gospoda in podporo celotne Cerkve. SLOVENSKI Da bi iz vere v Kristusovo vstajenje in naše večno življenje črpali evangeljsko veselje, ki nam ga priporoča papež Frančišek. Maj SPLOŠNI Za bi zavračali kulturo brezbrižnosti in poskrbeli za bližnjega v stiski, zlasti za bolne in uboge. ZA EVANGELIZACIJO Da bi kristjani v sekulariziranem svetu po Marijini priprošnji našli moč za oznanjevanje Jezusa. SLOVENSKI Da bi v Mariji, Jezusovi materi, gledali našo ljubečo duhovno mater in v njej spoznali vzor popolne predanosti Božji volji. 5 Slovenski jezuti SPLOŠNI Da bi bili priseljenci in begunci sprejeti in spoštovani v deželah, kamor pridejo. ZA EVANGELIZACIJO Da bi osebno srečanje z Jezusom v mnogih mladih ljudeh vzbudilo željo po darovanju svojega življenja v duhovniškem ali Bogu posvečenem življenju. SLOVENSKI Da bi mladi v naši domovini dosegli potrebno izobrazbo in zaposlitev ter se nekateri odločili tudi za duhovni poklic. - marec 2015 Junij tocka dr. Stanislav Južnič Valvasorjevi jezuitski profesorji v Ljubljani Slovenski jezuti - marec 2015 6 Najstnik Janez Vajkard Valvasor je svoje uradno šolanje v celoti opravil pri sv. Jakobu v Ljubljani. Vsi njegovi učitelji so bili jezuiti. Ko je zapustil jezuitske šolske klopi, se je mladi Valvasor že kmalu preizkusil v kemijskih poskusih na Dunaju, kar kaže na to, da mu je ljubljansko jezuitsko izobraževanje več kot zadostovalo za enakopravno kosanje z uveljavljenimi znanstveniki v svetovnem merilu. Kot odrasel učenjak je preučeval Cerkniško jezero po vzoru svojih ljubljanskih jezuitskih učiteljev, ki so o svojih dosežkih obveščali tudi rimskega profesorja Athanasiusa Kircherja. Valvasor je izdelal tudi tankostenski Marijin kip ob današnji Dolenjski cesti v Ljubljani pred sv. Jakobom; oba dosežka sta mu prislužila članstvo v prestižni londonski Kraljevi družbi. Valvasor je v Ljubljani končal le nižje študije, saj so visokošolski pouk razvili komaj desetletje po njegovi smrti. Kdo so bili njegovi učitelji in kje so Valvasorjevi profesorji pridobili potrebno znanje? Na voljo je pravzaprav le ena sama zanesljiva notica o Valvasorjevem ljubljanskem študiju, datirana 15. 8. 1659, ob Valvasorjevem prehodu iz nižje v višjo latinsko Marijino kongregacijo. Iz nje je mogoče spoznati učitelje, ki so ga utegnili navdušiti s svojim poznavanjem strukture snovi. Jezuitsko šolstvo Valvasorjevih dni je tvorilo svojevrstno mrežo, v kateri so posamezni strokovnjaki pogosto menjavali kolegije in tako med dijaki širili enovit pogled na svet. Valvasor je bil pomemben začetnik zgodnje moderne znanosti med Slovenci in njihovimi tedanjimi tujerodnimi sosedi. Njegova pojava je prav značilna za sončno stran Alp. Po eni strani opazimo samosvojo mladostno nestrpnost, zaradi katere mu je po končanih nižjih študijih zmanjkalo vztrajnosti, potrebne za nadaljnje žuljenje študentskih klopi na kateri od jezuitskih univerz zunaj Kranjske. Skupne značilnosti Valvasorja in Žige Zoisa še posebno izstopajo: oba sta dobro poznala sodobno tehniško učenost, kljub severnoitalijanskem rodu svojih dedov pa sta bila nadvse zavedna Kranjca. Neugodna patina je krasila slovenski vsakdan že njega dni: - marec december 20152014 7 Slovenski jezuti Slovenci in njihovi sosedje so hvalili Valvasorjeva dela, niso pa mu omogočili ustreznega trženja. Najbolj značilna pa je gotovo naslednja posebnost: novodobni Slovenci zlahka prištevamo 'barona' Valvasorja in barona Žigo Zoisa med svoje rojake, večino njunih stanovskih tovarišev in učiteljev vključno s Turjaškimi – Auerspergi – pa smo proglasili za tujce, čeravno Kranjcem svoj čas niso bili nič bolj tuji od Žige Zoisa ali Valvasorja. Čeprav so pisali in govorili prav tako malo slovensko in toliko raje nemško kot Valvasor. Ta dvojnost meril še posebej bode v oči ob deželnem glavarju Volfu Engelbertu Turjaškem (Auersperg) kot poglavitnemu zunajšolskemu pospeševalcu omike najstniškega Valvasorja in dobrotniku jezuitskega kolegija. Danes se nam zdi Valvasor Slovenec, Turjaški pa ne. Čas Valvasorjevega šolanja v Ljubljani O šolanju polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja je zagotovo le, da se je 15. 8. 1659 vključil v višjo (veliko) latinsko kongregacijo (družbo) Marijinega Vnebovzetja. Vanjo je prestopil iz nižje (male) latinske kongregacije Kraljice angelov, ki pa nima ohranjenih matrik. Dijaki so prestopali v višjo družbo, predno so začeli obiskovati predzadnji letnik, imenovan poetika. Popisa dijakov za Valvasorjevo dobo v Ljubljani ni, bržkone pa ga niso shranili niti v Rimu ali na Dunaju. Prav tako ni na voljo zapisov o morebitnih zaključnih izpitih; na voljo so zgolj seznami šolarjev, ki so se vključili v katero od Marijinih družb (kongregacij) ali pa so bili seminaristi. Polihistor Valvasor se je vključil v latinsko Marijino kongregacijo tako kot pred njim grofje Volf Engelbert, Herbert in Janez Vajkard Turjaški; po polihistorju so v kongregacijo vpisali njegove mlajše brate, Avguština Hallersteina leta 1717, Jurija Vego pa leta 1772. Valvasorjev vzornik in jezuitski dobrotnik deželni glavar Volf Engelbert Turjaški je 21. 5. 1626 postal član in nato sekretar višje latinske Marijine kongregacije v Ljubljani nekaj mesecev po svojem prestopu v katoliško vero; v Ljubljani začeti študij poetike je 9. 2. 1627 nadaljeval v Gradcu pri predavatelju magistru Stefanu Kerezstesu. Čeh Kerezstes je študiral fiziko in kemijo v Olomucu, tako da so bili med njegovimi akademskimi predniki številni Čehi in Poljak Joanes Cadlovius. Med najpomembnejšimi akademskimi predniki Preglednica: Leta študijev pri jezuitih polihistorja Valvasorja in njegovih sorodnikov 8 Ime Študij Polihistorjev stric Adam Valuasor († 1624) Carniolus Nobilis Golnekg 15. 2. 1605 drugi razred gramatike Gradec Polihistorjev oče Bartholomeaus Valuasor (* 1595 ; †15. 1. 1651) 15. 2. 1610 sintaksa Gradec; poetika 1611 Reymund Valvasor Italijan 24. 6. 1616 Ljubljana Bratranec Joannes Bapt Valvasor († 10. 6. 1650) Polihistorjev polbrat Karl Valvasor, in bratranca Sigmund Valvasor (Jurij) ter Sigfrid (Jurij) Valvasor Polihistorjev polbrat Franc Adam Valvasor Johan Dietrich (Teobald) Valvasor Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Joannes Weikhard Valvasor (* maj 1641) Joannes Herbert a Valvasor (zapuščinski inventar datiran 12. 8. 1681) Wolfgang Bartolomeus Valvasor (krščen 30. 9. 1646) Adamov vnuk Johanov sin Adam Sigfrid Valvasor (krščen 18. 4. 1649) Profesorji tehniških ved ali vodje kongregacij Magister Christophorus Lohner (*Straubing na vzhodu Bavarske; SJ 24. 11. 1601 Brno; † 1. 1. 1629 Passau), ki je med letoma 1604-1610 predaval gramatiko in študiral filozofijo v Gradcu, 1609 predaval gramatiko v Ljubljani; 1616 prefekt glasbe na Dunaju Profesor matematike Joanes Angelus Jordanus, profesor logike Henricus Philippi 1629 Ljubljana Poetika 23. 5. 1632 v Ljubljani Poetika ali retorika 25. 3. 1639 v Ljubljani 1652/53, 1653/54 skoraj do konca leta študent logike in fizike v Gradcu Poetika 15. 8. 1659 Ljubljana Matematik Michael Codella 1652/53 in profesor logike 1652/53 Vipavec Bernard (de Estel) Diestel oziroma Otto Schimonsky Predsednik kongregacije in profesor retorike pater Christian Warmuet (* 27. 12. 1623 Celovec; SJ 17. 12. 1644 Dunaj; † 1. 7. 1678 Millstatt), nekoč graški študent (1648-1650) pri matematiku Andreju Kobavu Poetika 15. 8. 1661 Ljubljana, retorika 18. 8. 1662 Ljubljana 1660/61 učitelj poetike magister Janez Fischer, predstojnik kongregacije magister Janez Krstnik Diemer Retorika 8. 9. 1662 Ljubljana 1661/62 profesor retorike in predstojnik kongregacije Vilibald Kofer Retorika 8. 9. 1664 Ljubljana 1663/64 profesor retorike in predstojnik kongregacije pater Sigmund Gleispach 9 - december marec 2015 2014 idrijskem živosrebrnem rudniku in tamkajšnjih kemijskih postopkih poročal celovški jezuit Sigismond Siser (Siserius, * 1636 Celovec, † 1693 Dunaj). Siserova pisma je Kircher ponatisnil, kar je Wilpenhofferja gotovo spodbudilo k dodatnim naravoslovnim poročilom za poznejšo izdajo. Siser se je po vstopu med jezuite leta 1653 in pred noviciatom v Leobnu 1655–1656 morda mudil med ljubljanskimi jezuiti, čeravno brez uradne funkcije. Zato je leta 1656 daroval ljubljanskemu kolegiju 800 goldinarjev iz svoje zapuščine; koroški deželni stanovi so zato ljubljanskim jezuitom leta 1658 nakazali 500 goldinarjev gotovega denarja. Siserova navezanost na ljubljanske jezuite je bila lahko tudi posledica padca s konja njegovega sorodnika, ljubljanskega študenta kazuistike Janeza Siserja (* 1608) iz Velikovca, ki je umrl v ljubljanskem kolegiju domala na dan rojstva Sigismonda Siserja. Med letoma 1657 in 1659 je S. Siser študiral pri Kircherju v Rimu, tako da mu je tja prinesel še sveže novice o kranjskih znamenitostih. Med letoma 1670 in 1673 je Siser predaval etiko in filozofijo ter fiziko s kemijo na Dunaju. Kircherjevo raziskovanje je leta 1669 nadaljeval Anglež Edward Brown (*1642, † 1708); v Ljubljani mu je lekarnar Toth pokazal številne kemijske znamenitosti in zbirko v okolici nabranih mineralov. Kircherjevo razlago presihanja in poplavljanja Cerkniškega jezera sta povzela Valvasor in Schönleben. Slovenski jezuti Volfa Engelberta Turjaškega po veji njegovih graških študijev spada nedvomno Kraševec Janez Rafael Kobencl. Volf je svoj študij nadaljeval v Benetkah, Padovi, Bologni in na Dunaju; šolanje je zaključil v Sieni pri matematiku Gallacciniju po matrikulaciji 15. 6. 1630. Podobno se je godilo njegovemu mlajšemu bratu, bodočemu knezu Janezu Vajkardu Turjaškemu, ki je v Bologni utegnil poslušati slovitega učenjaka jezuita Ricciolija in njegovega prijatelja, odkritelja uklona svetlobe, jezuita Grimaldija. Med Ricciolijevimi sošolci je bil tudi sloviti jezuitski raziskovalec magnetov, kemije in vremena Niccolò Cabeo, katerega knjigo je kupil tudi Valvasor. Njun učitelj je bil Galilejev prijatelj Giuseppe Biancani, ki je sam študiral pri padovskih dedičih Hrvata Markantuna de Dominisa, po Newtonovem mnenju odkritelju tvorbe mavrice; Dominis je pozneje izstopil iz jezuitske družbe, postal senjsko-modruški in nato splitski škof. Žal ga je zaneslo med zapleteno kolesje inkvizicije, ki ga je po smrti spravila pod ognjene zublje skupaj z njegovimi knjigami 21. 12. 1624; medtem je Volf Engelbert Turjaški še obiskoval nižje študije v Ljubljani. Eden poglavitnih virov novih dognanj v tedanji kemiji so bile tako za Volfa Engelberta Turjaškega kot za Valvasorja knjige rimskega profesorja Atahanasiusa Kircherja. Kircher je raziskoval naravo na Kranjskem, ne da bi sam obiskal naše kraje, saj je bil Kircherjev rimski muzej zbirališče vsakovrstnih jezuitskih odkritij. Pred Wilpenhofferjem je Kircherju o Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Valvasorjevi učitelji Pet jezuitov iz Valvasorjevih šolskih dni je predavalo matematiko v Košicah (Gotfrid Wolff dve leti, Arborel pa eno skupaj fiziko s kemijo), v Celovcu (prefekt Warmuet) oziroma v Gradcu, kjer je Menegatti nato predaval matematiko in fiziko s kemijo še na Dunaju; najdaljši staž je imel seveda graški profesor matematike Kobav. 16 jih je predavalo fiziko s kemijo predvsem v Gradcu (5), na Dunaju (4) in v Celovcu (4). V Zagrebu je predaval Meisrembl, v Gradcu in na Dunaju Avstrijec Preischaff, Dunajčan Dillherr pa dvakrat v Gradcu po odhodu iz Ljubljane; Harrer je predaval fiziko s kemijo v Trnavi pred prihodom med Kranjce. Janez Marsilius Coronini (Coronino) je utrjeval kemijsko-matematič10 na predavanja v Gradcu in je bil profesor fizike s kemijo v Gorici; Schönleben, Vitelli in Sautter so predavali fiziko s kemijo v Gradcu, v Celovcu pa so predavali Rainer, Spizig, Gailer in Söldner. Lindelauf je poučeval fiziko s kemijo na Dunaju in v Leobnu, Gradčan Jörgerer pa dvakrat na Dunaju, kjer je Felix Coronino prav tako predaval dva trieniuma; Rovera je po svojih predavanjih v Celovcu in Gradcu lastna dognanja dal natisniti podobno kot pl. Lindelauf, katerega predavanja logike je objavil njegov študent, brat ljubljanskega škofa, Frančišek Karl grof Rabatta. Rovera je bil šolski spovednik leta 1653, deset let pozneje po natisu svojega učbenika pa se je v Ljubljano znova vrnil kot profesor kazuistike; kot dekan dunajske filozofske fakultete je pisal tudi zgodovino jezuitov. Tako imamo med 75 magistri in patri Valvasorjevih dni skupno pet profesorjev matematike (7 %) in 16 profesorjev fizike s kemijo (21 %). Dvanajst (16 %) jih je tiskalo svoje knjige (Menegatti, Rovera, Kobav, Montegnana, Souttermans, Schönleben, Preischaff, Dillherr, Söldner, Jelenčič, Lindelauf, Rainer), vendar pa so zgolj prvi štirje pisali (tudi) o kemiji s fiziko in matematiko, med njimi Celjan Montegnana o kvadraturi kroga in magičnih štirikotnikih in drugih zabavnih problemih v štirih poglavjih v času, ko je bil spovednik dunajskega prvega ministra, kneza Janeza Vajkarda Turjaškega. Valvasor ni nabavljal knjig ljubljanskih jezuitov iz svoje šolske dobe, z izjemo Ljubljančanov Schönlebna in Friderika Jelenčiča, ki sta oba ljubljanski kolegij zapustila poleti 1652. Valvasor je med kranjskimi pisci omenil Rafaela Kobencla in dunajskega profesorja fizike s kemijo leta 1631 in 1634, Ljubljančana Georga Laurentiusa Sengsenschmidta. Med Valvasorjevimi pedagoškimi predstojniki ni bilo na pretek strokovnjakov s pedagoškimi izkušnjami, za razliko od ljubljanskega jezuitskega kadra po ustanovitvi višjih študijev leta 1704, ko je Ljubljana dobila lastna visokošolska predavanja iz fizike in matematike. Od leta 1704 do1773 je 178 od skupno 501 ljubljanskih patrov in magistrov predavalo filozofijo s fiziko na drugih kolegijih (36 %), 104 pa matematiko (20 %) vključno z 89 repetitorji; v času Valvasorjevega šolanja je repertorij v Gradcu opravil le Janez Marsilius Coronino. Po uved- vhodom Šentjakobske cerkve in jezuitskega kolegija, v katerem je bil Benko študijski prefekt. - marec december 20152014 Zahvala Za pomoč in nasvete se zahvaljujem dr. prof. Borisu Golcu. Slovenski jezuti bi ljubljanskih visokošolskih študijev v Ljubljani je tam službovalo veliko več jezuitov, ki so drugod predavali fiziko s kemijo; profesorji zahtevne matematike pa so še vedno ostali maloštevilni. Ljubljančan Gregor Wenco (Benko, * 12. 3. 1640 Ljubljana, SJ 11. 11. 1658 Dunaj, † 27. 5. 1688 Ljubljana) prav tako kot Valvasor ni bil med študentskimi gojenci ljubljanskega seminarja, saj je med študijem gotovo stanoval doma. Med letoma 1662 in 1663 je Benko na Dunaju študiral fiziko s kemijo pri nekdanjem ljubljanskem profesorju, dunajskem matematiku Menegattiju, tako kot Jakomin en letnik pred Benkom v Gradcu. Leta 1675 je Benko postal profesor matematike na Dunaju, naslednje leto pa v Gradcu, kjer je učil tudi Ljubljančana, študenta logike Janeza Jožefa pl. Zeleniča (Sellenitsch), poznejšega reškega rektorja. Leta 1678 je bil Benko profesor fizike in kemije v Celovcu. Med letoma 1680 in 1688 je bil znova doma v Ljubljani; tu je dočakal še svojo poslednjo uro nekoliko pred sošolcem Valvasorjem, s katerim sta se gotovo srečevala vsaj ob Valvasorjevi postavitvi Marijinega kipa 27. 3. 1682 pred Zaključek Šole se zgolj na videz ne zde važen del človekovega bitja in žitja. V resnici ga opredeljujejo kar se da globoko, nekoč, v času jezuitskega monopola v katoliškem šolstvu še bolj kot dandanes, ko je svetovni splet pogosto lahko prav tako dober učitelj kot tisti iz krvi in mesa. Janez Vajkard Valvasor resda ni dolgo žulil šolskih klopi, zato pa je iz njih odnesel toliko več jezuitskega znanja. Valvasor je seveda pogosta priljubljena čer slovenskih raziskovalcev. Kot je nekoč Stane Granda povedal ob promociji dela svojega sošolca Janeza Šumrade in Adrijana Kopitarja, je izlet vsakega 11 zgodovinarja med raziskovanja Ilirskih provinc čislan kar najvišje, podobno kot raziskovanje slavistov v prešernoslovju ali misli celjskih zgodovinarjev o Celjskih grofih, na katere je svoj čas namignil Celjan Aleksander Žižek. Nič drugače seveda ni z Valvasorjem: vsak prihajajoči rod slovenskih učenjakov se ga znova loti in marsikaj zapiše, marsikaj odkrije, marsikaj doda, a marsikaj ni vse, kot bi pel Ivan Menart v Anno domini. Menart je seveda v onih burnih in sprememb polnih časih po padcu KF (Kavčičevih fantov) leta 1973 še hudomušno dodal: »opat sproti mu pove, to da in tega ne«. dr. Stanislav Južnič Jezuiti GRUBERJI OB DVESTOLETNICI OBNOVE DRUŽBE JEZUSOVE LETA 1814 General GABRIJEL GRUBER Slovenski jezuti - marec 2015 12 Po štirih desetletjih prepovedi je bila Družba Jezusova obnovljena. Levji del zaslug za njeno obnovo pripada generalu jezuitov Gabrijelu Gruberju in njegovim bratom. Čeprav jezuita Gabrijel in Tobija Gruber vsesplošne obnove svoje Družbe nista doživela, sta si zanjo prizadevala vse svoje dni. Tobija je v začetku leta 1804 obnovil svoje prisege pri jezuitih, ki jih je vodil njegov brat general Gabrijel. Novi so podatki o sodelovanju med brati in njihovih družinskih razmerah v Ljubljani. Izpostavljeno je delo najmlajšega med brati Gruberji, ljubljanskega profesorja matematike Antona. Predstavljeno je življenje njihove matere in očima v ljubljanski vili Podrožnik. Uvod Jezuiti Gruberji so bili bratje in ne zgolj polbratje, kot je razvidno iz dunajskih krstnih in pogrebnih zapisov pri farni cerkvi sv. Mihaela. Vpliv bratov Gruber na kranjski vsakdan je bil tolikšen, da lahko zadnjo tretjino 18. stoletja imenujemo kar dobo Gruberjev. Njihov pomen se je kmalu razširil zunaj kranjskih in celo izven habsburških meja; končno so od- ločilno pripomogli k obnovi Družbe Jezusove po vsem svetu, kar je bil vsaj do neke mere vseskozi poglavitni cilj njihovih dejanj. Prepoved jezuitov leta 1773 je bila trn v peti tedaj še mladih bratov Gruber; vsaj za Gabrijela in Tobijo Gruberja je mogoče dokazati, da sta si nenehno priza¬devala za obnovo jezuitskega reda in ob nobeni preizkušnji nista odvrgla puške v koruzo. Ni vedno najprijetneje biti mlajši brat, še posebej ne mlajši brat tako slovitega učenjaka in politika, kot je bil Gabrijel Gruber. Nič presenetljivega, da vemo danes razmeroma veliko o jezuitskem generalu General Gabrijel Gruber Gabrijel Gruber je v Ljubljani delal domala 17 let; marsikaj govori v prid domnevi, da je bil že pri nas določen za voditelja obnove jezuitov, ki se mu je v resnici nadvse posrečila s poznejšega generalskega položaja v Rusiji. Eden od dokazov za zgodnje načrtovanje - marec 2015 prodaji Gruberjeve vile Podrožnik, zapise o šolniških dejanjih Antona Gruberja v ZAL (Zgodovinski arhiv Ljubljana) in ARS (Arhiv republike Slovenije), predvsem pa zapuščinski inventar njegove matere in testament njegovega očima v ARS. Zelo pomembno se zdi prijateljsko pismo, ki ga je Gabrijelu Gruberju kmalu po njegovem prihodu v Ljubljano pisal njegov donedavni graški profesor Poda in je v ARS označeno s Podovim priimkom, popačenim do nerazpoznavnosti. Gabrijel Gruber je bil seveda član kranjske Družbe za poljedelstvo in koristne spretnosti, med člani pa sta bila tudi njegov brat Tobija in njun očim. Pisma najmlajšega med brati Gruberji, ljubljanskega visokošolskega profesorja matematike Antona, naslovljena na Jožefa Kalasanca barona Erberga, so bila v preteklosti pripisovana 13 kar Gabrijelu Gruberju. In nazadnje, a ne najmanj pomembno, prvič predstavljamo pisma, ki jih je vodilni praški znanstvenik Tobija Gruber pisal svojim plemiškim sodelavcem. S tem se izognemo dosedanjim po¬motam, ki so domala vsa dejanja bratov pripisovala zgolj Gabrijelu tako zelo, da so obstajali celo dvomi o Tobijevem avtorstvu hidrografskih pisem iz Kranjske, ki jih je objavil leta 1781. Slovenski jezuti Gabrijelu Gruberju, precej manj pa o njegovih treh bratih, ki so bili prav tako jezuiti. Pričujoči zapis poskuša to popraviti in opozoriti, da je ni bilo družine, ki bi si bila pridobila toliko zaslug za obnovo Družbe Jezusove, kot so bili prav Gruberji. Pri tem ne dajemo v ospredje zgolj njihovih ljubljanskih dejavnosti, saj bi to morda zvenelo plehko. Res pa se večina rokopisov, ki jih to pot prvič predstavljamo javnosti, tiče delovanja Gruberjev v Ljubljani in v Pragi. Med ljubljanskimi dokumenti velja izpostaviti dopise o novogradnjah in pouku Gabrijela Gruberja v NŠAL (Nadškofijski arhiv v Ljubljani), sicer znane, a manj preučene zapise o nakupu in Slovenski jezuti - marec 2015 Gabrijelovega vodstvenega položaja so njegove zadnje zaobljube jezuitskemu redu v Ljubljani, ki jih je opravil po papeževi prepovedi reda, vendar pred ukazom cesarice, ki ga je nato ljubljanskim jezuitom dal prebrati škof Karl Herberstein. Priseči prepovedani skupnosti bi bilo seveda brez haska, če si priseženi ne bi zatrdno obetal, da bo znal prepoved dovolj hitro ovreči. V resnici je obnova trajala štiri desetletja, vsaj srednji dve med njimi pod Gabrijelovim vodstvom. Drugi dokaz, da so jezuiti Gabrijela že zelo zgodaj namenili za svojega bodočega voditelja, je nedavno odkrito prijazno pismo, ki mu ga je poslal »najboljši prijatelj« Nikolaus Poda von Neuhaus 14 (Boda(nus), * 4. 10. 1723 na Dunaju, SJ 22. 1. 1740 na Dunaju, † 29. 4. 1798 na Dunaju) takoj po Gabrijelovi namestitvi v Ljubljani. Poda je bil od leta 1743 do 1746 v Celovcu študent filozofije, nato pa je med letoma 1748 in 1749 na Dunaju ponavljal snov s študenti matematike. V letih 1754/55 in 1755/56 je bil v Celovcu profesor matematike, enako pa je počel leta 1756/57 v Linzu in med letoma 1757/58 ter 1765 v Gradcu, kjer je bil obenem še prefekt muzeja matematike in astronomskih opazovanj; med njegovimi študenti sta bila Gabrijel in Tobija. Med letoma 1766 in 1771 je bil v Schemnitzu (Banská Štiavnica) profesor mehanike in hidravlike; od tam je pisal Gabrijelu v Ljubljano. Med letoma 1772 in 1773 je bival v Traunkirchenu v Zgornji Avstriji kot 'znamenit mehanik'1, nato pa je postal spovednik cesarja Leopolda II., zato ni več objavljal pod svojim imenom, temveč skupaj z Bornom pod psevdonimom Physiophilus. Pod tem skrivnim imenom so bila njuna šaljiva dela prevedena tudi v angleščino. Scopoli in Poda sta sodelovala s Karlom Ehrenbertom baronom Mollom2, ki je bil blizu tudi Gruberjevemu sovražniku Hacquetu. S položaja cesarjevega spovednika in vplivnega prostozidarja je bil Poda dragocena pomoč tako Tobiji Gruberju v Pragi kot Gabrijelu v Rusiji; podobno pomemben je bil Avguštinov brat jezuit Vajkard Hallerstein kot dolgoletni spovednik strica Leopolda II. v Bruslju. Gabrijel Gruber je prispel v Ljubljano zgodaj junija 1768, slabo leto pred Podovim pismom, ki ga je že naslavljalo s pomembnimi funkcijami cesarskega komerčnega svetnika; Gabrijel Gruber je bil cesarsko kraljevi brodarski svetnik (svetovalec) poltretje leto od 8. 4. 1775 oziroma po podelitvi naslova dne 3. 5. 1775. Tudi Elizabeta pl. Francolsperg, rojena Lazzarini, je G. Gruberja naslavljala kot svetnika (Rath). Poda je opisal Bornov Fischer, str. 192 (Fischer Karl Adolf Franz, Jesuiten-Mathematiker in der deutschen Assistenz bis 1773. Archivum Historicum Societatis Jesu. 47/93, 1978, str. 159–224.); Lukács, str. 108–109 (Lukács, Ladislaus, Catalogus generalis seu Nomenclator biographicus personaram Provinciae Austriae Societatis lesu (1555-1773). I–III. Romae: Institutum historicum S.I., 1987–1988.) 1 Poda, Born, str. 567–568 (Poda, Nikolaus von Neuhaus; Born, Ignaz. John Physiophilus ’s Specimen of the natural history of the various orders of monks, after the manner of the Linnaean system. London: J. Johnson, 1783.) 2 ski, Banatu in Sedmograškem, kjer je bil tisti čas To¬bija Gruber. Leta 1780 je postal javni profesor botanike in kemije na mantovski univerzi, ki se je nato preselila v Pavio. Leta 1781 je po naročilu milanskih oblasti prepotoval Lombardijo, da bi utemeljil naravoslovno zbirko; objavljal je predvsem v Bornovem praškem glasilu. V istem času kot Poda je G. Gruberju pisala tudi Elizabeta pl. Francolsperg, rojena Lazzarini (Frankolsperg, * 1723, † 18. 2. 1791 v fari sv. Janeza Evangelista v Krškem). Njen mož Giusto Francolsperg je bil leta 1756 prisednik tržaške Tribu¬nale Mercantile di seconda istanza pod predsedstvom Nicola grofa de Hamiltona (* 1715; † 1769) skupaj s tremi drugimi prisedniki. V 60. letih 18. stoletja so ga zaprli zaradi domnevnih poneverb kot blagajnika zastavljalnice v Trstu po treh letih 15 poroke z Elizabeto; v času njene prošnje za Gruberjevo posredovanje pri cesarici je bil že 12 let pod ključem.3 Schiviz, str. 303 (Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig, Der Adel in der Matrikel des Hertzogtums Krain. Görz: samozaložba, 1905.); AS 875, osebni fondi Gruber Gabrijel, prvo pismo (AS 875, osebni fondi Gruber Gabrijel (1769–1777. Privata A LXIV. Nepaginirano, leto 1778 v š. IH).); Mainati, str. 275 (Mainati, Giuseppe, Croniche ossia storiche sacro-profane di Trieste. Venezia: Picotti, 1818.). V štirih zaporednih delih bomo objavili prispevek o bratih Gabrijelu, Tobiju, Antonu Gruber, jezuitih, ki so pomembno vplivali na to, da je bila Družba Jezusova obnovljena. Članek je bil že objavljen: Južnič, S., Jezuiti Gruberji (Ob dvestoletnici obnove Družbe Jezusove leta 1814. V: Zgodovinski časopis 68, 2014, št. 3–4 (149). - marec 2015 3 Slovenski jezuti naravoslovni muzej v Banski Štiavnici dobro leto, preden je Born 7. 9. 1770 odšel v Prago. Najprej je opisal Terezijansko zbirko in muzej Josepha Franza z vsemi mehanskimi stroji in laboratorijem. Tam je Born tri leta razvijal naravoslovni kabinet z dotacijami 2000 fl; pri muzejskem delu mu je pomagal študent medicine Helbling. Georg Sebastian Helbling von Hirzenfeld (* 1751, † 1782) je zaslovel z raziskovanjem školjk. Študiral je humanistiko in filozofijo v Gradcu pri Leopoldu Biwaldu in Dürnbergerju, nato pa botaniko in kemijo pri Nikolausu Josephu baronu Jacquinu na Dunaju. Leta 1776 je spremljal Borna na potovanju po Ogr- Benedikt Lavrih Bogu hvala za naše MAME Ko slišim besedo ljubezen, ko slišim besedo Bog, si ti pred menoj, o mama. Tekam v objem otroštva, spomini so hvalnice veselja in sreče. Mamina ljubezen prebuja zlate spomine. 16 Imamo topel dom, ker sta tam mama in oče. O, dobrota in skrbnost mame. O, resnost in delavnost očeta. O, svetloba božjega obličja v zaskrbljenih očeh in molitvah tvojih solz, draga mama. - december 2014 marec 2015 Po tvojih kot mah mehkih besedah sem se utapljal v ljubezniv in spoštljiv odnos do bližnjih. Nisi me učila samo spoštovanja, od tebe je vsak odhajal in odhaja polnih rok pozornosti. Slovenski jezuti Noči, ko sem se jokal in ti bedela, bila si angel in ljubeč stisk tvojih dlani so tihe prošnje. Objemala si me in nisi vprašala, koliko je ura. Vse je bila ena sama ljubezen. In mama, klicala si k Bogu zame. Dala si mi nežnost, o, Bog ne daj, da mi jo iztrga življenje. Tiho so vame vstopali tvoj žarki dobrote. Z dejanji si govorila in videl sem v tvojem zgledu, da je lepo biti dober človek. Gledam te in opazujem. Kako mi je lepo. Ko si kuhala in pekla, je dišalo in v meni je bilo veselje. Tako je bilo dobro, ker je bila ljubezen vsepovsod. Ti si bila in si meni tako posebna in sveta. Ne morem si predstavljati, da bi šel v svet, v življenje brez tebe. Nisi govorila o Bogu, bil je živ v dejanjih, v dlaneh, besedah, nasmehu. Brez besed si se podala pred Njega, ki je tiho dajal, in vedela si, da je Bog s teboj in je tvoj. Nisi skrivala vere. Popotnica mojim korakom na poti življenja je tvoj Bog. To je ena sama pesem zahvale, mama tebi in tudi tistim mamam, ki jih več ni. Vem, da je beseda hvala krhka, a želim, da je velika hvalnica Bogu in molitev zate. Mama, nisem videl in ne vidim tvojih skritih ljubeznivih dejanj. Kolikokrat sem pozabil reči hvala in oprosti. Odpusti mi, saj veš, da sem površen in nemočen. Naj bo mir med menoj in teboj, saj je božje odpuščanje močnejše. Drage mame, žene in matere, ki ste že odšle k Bogu! Naj vas objame večna dobrota, saj so vaše poti ljubezni, dobrote in vere močne in trdne. Vaši zgledi in vaše stopinje na tej zemlji ostajajo in kličejo, da bi tudi mi delali dobro. Naj vas Bog objame, ker ste delile božjo ljubezen. Naše molitve naj vam pomagajo, da boste tam zgoraj rosile božjo ljubezen na nas. Naj bo vaše zemeljsko bivanje spremenjeno v večno srečo Vstajenjskega jutra. VZGOJA 17 Letna naročnina je samo 18,80 EUR, lahko jo tudi podarite. Postanite tudi Vi njen naročnik! Ob naročilu prejmete lepo darilo. Slovenski jezuti Revija Vzgoja je vir strokovne in osebnostne rasti. Pišemo o temah, ki gradijo človekovo osebnost, medosebne odnose, družino in družbo. Priporočljivo branje za vse, ki vzgajate: za starše, katehete, vzgojitelje, učitelje, stare starše. Revija izhaja štirikrat letno. - marec 2015 Revija za učitelje, vzgojitelje in starše Naročila DKPS Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43-83-983 revija.vzgoja@rkc.si www.revija-vzgoja.si v sodelovanju in povezanosti Franc Kejžar »Odpreti oči« in »videti nove stvari« Družba jezusova in ekologija Sprava s stvarstvom Slovenski 20152014 Slovenskijezuti jezuti --marec december V Ustanovni listini Družbe Jezusove iz leta 1550 sv. Ignacij prepoznava »spravo sprtih« kot eno temeljnih poslanstev Družbe Jezusove. 35. generalna kongregacija, ki je vrhovni zbor reda, je leta 2008 poudarila spravo 18 kot »pravi odnos z Bogom, z ljudmi in s stvarstvom« in dala nov zagon temu poslanstvu. »Sprava s stvarstvom« ali »pravi odnos z naravo« zadeva konflikt, ki ga dokument Summary for Policymakers on Impacts, Adaptation and Vulnerability opiše takole: »Klimatske spremembe so vplivale na naravne in človeške sisteme na vseh kontinentih in oceanih.« Zmožnosti narave so omejene in ne more zagotoviti virov za tak človeški razvoj, kot smo mu priča danes. Sprava s stvarstvom cilja na pozitivno preobrazbo teh konfliktov. Mistično izkustvo razodeva globoko navzočnost tega, kar je »onkraj« v vsem, kar nas obkroža. Ljudje, dojemljivi za kontemplacijo, so odprti do sakralnega, ki je navzoče v vseh stvareh. Izraz »sprava s stvarstvom« zadeva prav ta sakralni vidik: človeško življenje kot komunio-enost s samim seboj, z ljudmi, z vsemi stvarmi, stvarstvom in s Stvarnikom. Ta temeljna trditev je v središču ignacijanske duhovnosti: okušati in najti Boga v vseh stvareh... Ljudje imamo posebno mesto v naravi: po nas se stvarstvo zaveda samega sebe. Vendar ljudje pogosto pozabljamo, da smo odvisni tudi od stvarstva in se ne moremo ločiti od svojih začetkov. Pozvani smo k ponižnosti, naj se spomnimo, da smo »humus« (zemlja): ne moremo iti proti vsemu preostalemu stvarstvu. Moramo se soočiti z bojem med lastnimi željami po gospodovanju in zavestjo da smo majhni del stvarstva. To je klic k spreobrnjenju: najti naše pravo mesto v stvarstvu po pravem odnosu z Bogom. To spreobrnjenje pomeni, da tisti, ki škodujejo naravi, morajo prositi za odpuščanje. To je glavni del procesa sprave s stvarstvom. Jezus nas s svojim življenjem in na križu opozarja na tiste, ki trpijo in nas vabi k solidarnosti. Ali smo pozorni do ubogih, ki nimajo sredstev, da bi se ubranili posledic klimatskih sprememb? Ali se zavedamo, kako je sama narava postala ranljiva, ko izgublja zmožnosti svojih eko-sistemov in svoje bio-različnosti? Smo sposobni sodelovanja in solidarnosti? Ali se Družba Jezusova lahko zares močno zavzame v prednostni odločitvi za uboge in tako tudi solidarno blaži posledice klimatskih sprememb? Iz članka z istim naslovom v anuariju Jezuiti 2015, avtorja Jacques Haers DJ in Elías López DJ Pismo papeža Frančiška udeležencem konference o podnebnih spremembah v Limi 19 - marec december 20152014 štvo, posebno še na reveže in na prihodnje rodove. Gre za težko etično in moralno odgovornost.« Papež v pismu opozarja na pomenljivo dejstvo, da konferenca poteka na perujski obali, ki jo obliva Humboldtov morski tok. Ta »v simboličnem objemu združuje narode Amerike, Oceanije in Azije ter odločilno vpliva na klimo celega planeta.« Posledice okoljskih sprememb, ki jih mnoge države, posebno otoki v Pacifiku, že dramatično občutijo, nam govorijo o tem, da imata brezbrižnost in nedejavnost resne posledice. »Čas za iskanje globalnih rešitev se izteka,« vztraja papež in vabi k skupnemu in usklajenemu iskanju, saj je »etični imperativ k delovanju jasen, dokončen in neodložljiv.« Glede na papeževe besede bo zmanjševanje vplivov globalnega segrevanja učinkovito samo »preko skupnega in odgovornega odziva, ki bo preraščal posamezne interese in ravnanje in ki bo svoboden od pritiska politike Slovenski jezuti VATIKAN (četrtek, 11. december 2014, RV) – Papež Frančišek je poslal pismo udeležencem dvajsete konference o podnebnih spremembah, ki je v teh dneh potekala v Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peru. Države pogodbenice okvirne Konvencije OZN so se zbrale v okviru pripravljanja novega globalnega podnebnega sporazuma. Papež je na začetku pisma opozoril na izreden pomen tega srečanja, saj bo, kot je zapisal, vsebina dokumenta, ki ga pripravljajo, »v tem zgodovinskem trenutku ključnega pomena«. Poleg pozdrava predsedniku konference, to je, perujskemu ministru za okolje Manuelu Pulgi Vidalu, ter nadalje pozdrava vsem organizatorjem in udeležencem konference, je papež predvsem zaželel, naj bi bilo to pismo »izraz bližine in opogumljanja, da bi se delo odvijalo v duhu odprtosti in velikodušnosti.« Poudaril je, da bodo rezultati konference »vplivali na člove- ter ekonomije«. Le tako bo preseženo malodušje in le tako se bo spodbujal razvoj solidarne kulture, srečanja in dialoga. »Pokazali bomo, da smo zmožni ravnati odgovorno ter varovati naš planet ter človeško družino.« V zaključnem delu pisma je papež izrekel še voščilo, naj se ta konferenca, kakor tudi vsa nadaljnja srečanja, ki bodo odločilnega pomena za klimatska pogajanja, odvija v duhu vrednot kulture dialoga, se pravi pravičnosti, spoštovanja in enakosti. »Izražam vam svoje najboljše želje, da bi vaša razmišljanja in pobude obrodila sadove in da bi bila v službi vseh ljudi,« je papež še dodal ter poslal svoj blagoslov udeležencem konference o podnebnih spremembah, ki se je od 1. do 12. decembra odvijala v perujski Limi. Vir: Radio Vatikan p. Milan Bizant Zgodbe iz vsakdana Slovenski jezuti - marec 2015 20 Dom v jezuitski skupnosti Te mesece živim v Italiji, v jezuitski skupnosti malo južno od Rima. Nedavno sem bival dva tedna v eni drugi skupnosti, kjer sem pomagal voditi duhovne vaje. Ob tem menjavanju skupnosti doživljam nekaj, kar je zelo značilno za naše redovniško življenje: kjer so jezuitske skupnosti, je nekaj poznanosti, nekaj domačnosti. V italijanskem prostoru še toliko bolj, ker je vsa kultura zelo napojena z odnosi in medsebojno povezanostjo. To ne pomeni, da bi bila v jezuitski skupnosti tako močna povezanost in pripadnost, kot je to v družini. Mi se premikamo iz ene skupnosti v drugo in je zelo tipično, da se sestava jezuitske skupnosti skoraj vsako leto vsaj deloma spremeni. Vsekakor pa lahko rečem, da gre za neko domačnost, poznanost in pripadnost v jezuitski skupnosti, kjerkoli jezuita vodi pot po svetu. Odkar sem v Družbi Jezusovi (od l. 1987 dalje, torej teče 28. leto), sem živel v devetih skupnostih (kjer računam vsaj pol letno bivanje, tistih za krajše obdobje niti ne računam). To je okus univerzalnosti in širine Družbe Jezusove, ki na različnih krajih opravlja svoje poslanstvo 'pomoč dušam' – ayudar a las almas', kot je Božjo voljo zanj in za Družbo Jezusovo ubesedil sv. Ignacij Lojolski. Zelo komodno za skupnost! Res, zelo enostavno se je skriti za napake drugega. Vsaj začasno. Vendarle čas prej ali slej pokaže resnico. 21 - marec 2015 Moraš zmotiti! V krajih, kjer sem v teh mesecih, je mnogo arheoloških najdb iz časa Rimljanov. Rad si jih ogledam. Ob tem se mi je enkrat dogodilo nekaj zanimivega (nič vezanega na stare Rimljane). Približal sem se takšnemu arheološkemu področju, zagrajenemu - kot je običajno, ko gre za izkopanine. Na vhodu je bila majhna uta, v kateri sta sedela dva uslužbenca, ki sta skrbela za odprtost in red. Ker je bil vstop prost (kar sem videl iz velikega napisa ob vhodu) in torej ni bilo potrebno plačilo vstopnine, sem šel zelo spontano mimo njiju naprej. Nisem ju namreč hotel motiti, saj sta bila v neki zelo intenzivni debati (kot se vidi marsikdaj v Italiji). Tako ju nisem pozdravil, saj sem mislil, da me sploh ne opazita. Ko sem naredil par korakov naprej, je zaklical eden od njiju: »Kam pa, gospod?« Obrnil sem se ter rekel, da si pač grem ogledat arheološke izkopanine. Takoj je odvrnil: »Pa bi vendar lahko pozdravil in to povedal.« »Nisem hotel vaju motiti, ker sta se pogovarjala,« sem odvrnil. In njegov zelo odločen odgovor: »Pa vendar bi naju moral zmotiti!« Sem rekel: »Torej, dober dan.« In je rekel: »Izvolite si ogledati, gospod.« ter pomahal z roko. Še dolgo mi je ostal v spominu ta dogodek. Me je nagovoril, koliko je v tukajšnji kulturi pozornost, povezanost, stik nekaj življenjskega. Vsaka kultura ima kaj izredno dragocenega. Slovenski jezuti Grešni kozel V skupnosti, kjer živim v teh mesecih, je bil tudi starejši pater, 95 let star, ki je zelo slabo videl (na primer: ko si je natočil kozarec, je moral gledati iz razdalje desetih centimetrov); tudi slišal ni več tako dobro (ni mogel biti vključen v pogovor pri obedih); pogosto je tudi pozabil kakšno zadevo. Pač, čisto tipično za takšna leta. Sicer pa je bil telesno še zelo pri močeh (če ga predstojnik ne bi omejil, bi še strumno hodil daleč okoli). S praktičnega vidika za skupnost ni bila naporna njegova prisotnost, saj je v vsem skrbel zase. Je pa res, da je kdaj kaj pozabil, ni pospravil za seboj in podobno. Tako smo se v skupnosti navadili, da kar ni bilo v redu, je bil pač ta pater zadaj. Npr. kjer je bila kaka skodela nepospravljena ali neumita, ali kak kozarec, krožnik in podobno; ali kadar je bilo kaj neurejeno v kapeli. Vselej: tisti starejši pater je bil tam in je on kriv. Navadno je bila naša reakcija z dobrohotnim nasmehom, včasih tudi z nekaj negodovanja. Potem se je dogodilo, da je bil ta pater zaradi starosti ter vse večjih zdravstvenih težav premeščen v dom za ostarele jezuite. In glej, kaj se je pokazalo v naši skupnosti: da četudi ni bilo več njega, ki bi puščal neočiščene in nepospravljene kozarce, skodele in krožnike, ali pustil kaj neurejenega v kapeli – je bilo še vedno veliko tega. Malo manj kot prej, a vsekakor mnogo. Tako smo si morali jasno priznati, da ni bil edinole on vzrok za vse, kar je bilo narobe in neurejeno. Bil pa je primeren grešni kozel za vse. GOTOF SEM in tukaj Peter Rožič SJ Iz Kalifornije na Štajersko Sedaj sem v Sloveniji. Skoraj devet let pa sem živel, delal in molil v Ameriki. Še prej sem tri leta študiral v Franciji. Družba Jezusova je v teh letih pridno vlagala svoje talente v mojo poklicanost: me izpopolnjevala, pilila ter pripravljala. Nekaj sadov je ta »investicija« že obrodila. Februarja letos pa me je p. provincial poklical v Slovenijo – obroditi še več sadu. Poslal me je v Maribor. Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Glede novice o Mariboru mi je nekdo hudomušno rekel: Gotof si! In res: gotov. Kot kosilo ali obrok, ki je gotovo in 22 pripravljeno. O da bi le bil dovolj pripravljen na novo poslanstvo, ki se začenja. Nekateri so sicer pričakovali in celo načrtovali, da se vrnem že lansko poletje. Po Božji previdnosti pa sem se selil šele februarja letos. Kaj se je torej dogajalo v vmesnem času pričakovanja od poletja dalje? Že od začetka leta 2013 sem bil član jezuitske skupnosti na univerzi Santa Clara. Z univerzo sem imel sklenjeno delovno pogodbo. Tam sem predaval filozofijo in politologijo, pisal in delal v študentskem domu ter opravljal posebna administrativna dela v uradu predsednika univerze. V Santa Claro sem se preselil iz Univerze Georgetown, kjer sem zaključil doktorsko delo. Pred tem sem nekaj časa bival tudi v Saint Louisu. Ob vsem tem času v Ameriki sta bili za- dnji leti v Kaliforniji še posebej blagoslovljeni. O teh blagoslovih sedaj pišem. Summer time Poletje 2014 sem preživel v Portlandu s sobrati »probacionerji«. Jezuiti iz raznih držav in provinc smo se zbrali na tako imenovanem tretjem letu preizkušnje (ali tretji »probaciji«). Ko so nas dodobra »poprobali«, smo čudovito izkušnjo te t.i. »šole srca« zaključili na praznik sv. Ignacija. Celotna izkušnja je trajala 13 mesecev. V poletju pred tem, v l. 2013, smo na primer že opravili velike duhovne vaje in razne študije. Nato smo se za šolsko leto vrnili vsi k rednemu delu – jaz v Santa Claro. Poleti 2014 pa smo se znova srečali v Portlandu. To je (bila) močna in večplastna (pre)izkušnja. Pov- - marec december 20152014 Jesenska sreča V jesenskem semestru sem na veliko bral razna filozofska dela. Ob pripravah na predavanja o politični filozofiji in pri delu s študenti sem se tako mnogo sam naučil in obenem neznansko užival. Imel sem čas za prebiranje vrstic veli- kanov uma. Hkrati sem napisal kakšen znanstveni članek o vidiku, ki me je pri branju posebej nagovoril. Kakšen privilegij! Branje, priprave na predavanja in pisanje pa sicer zahtevajo miren čas in samo-disciplino. Za slednjo vztrajno prosim pri molitvi. In hvaležen sem te vrste delu. Odtrga me proč od nekega lažnega družbenega pričakovanja, celo pritiska, da je potrebno nemudoma odgovoriti na vsako elektronsko pošto in telefonske klice. Je pa res, da so le-ti bili nujni v svetu upravljanja šole. Poleg poučevanja sem namreč delal tudi v uradu rektorja univerze. Povrhu vsega sem že prej pomagal ustanoviti Ameriško slovensko izobraževalno fundacijo (ASEF), s središčem v Kaliforniji, oktobra 2014 pa smo odpirali še pisarno za vzhodni del ZDA. To se je tudi zgodilo v okviru 23 prijetnega sprejema na slovenskem veleposlaništvu v prestolnici Washington. Spominjam se tudi, da smo jeseni v jezuitski skupnosti imeli spodbudno duhovno obnovo. Ob molitvi smo se v manjših skupinah pogovarjali o tem, kako in kje srečujemo Gospoda: v svojem poklicu, življenju in delu. In če sem takrat slutil, da se sicer na obzorju že riše slovo od Santa Clare ob milosti novega poslanstva, se tudi čutil, da bom pogrešal ta blagoslovljeni kraj, vrle sobrate in krasno univerzo. Nato se spominjam, da je bil mesec november še posebej leteč. Predaval sem po raznih krajih ZDA, se vračal k svojim študentom na univerzo in nato znova letal predavat na različne konference. Najbolj me je pri tem veselilo podajanje Slovenski jezuti sem me je pri tem prevzelo mistično doživetje srečanja z Gospodom in Prijateljem Jezusom. Hvala Bogu – sem vzklikal v srcu – in tej »najmanjši Družbi« za velik dar Ljubezni. Po probaciji sem imel priložnost obiskati Slovenijo. Avgusta sem tako srečal svoje domače, v Mariboru sem predaval na konferenci, obiskal sem prijatelje in videl mnoge sobrate. Višek obiska v Evropi je bilo srečanje mlajših sobratov naše province v Pragi. Srečanje nam je vlilo veliko osebne tolažbe in skupnega veselja. Skupaj smo molili, načrtovali, razločevali in praznovali. Družil nas je Duh veselja in skupnosti. Po praškem srečanju sem odletel nazaj v Santa Claro. Od srede septembra sem spet predaval in pisal ter maševal za študente in Slovence. To je bilo lepo obdobje, polno zadovoljstva in sreče. Na srečanju v Slovenskem domu v Clevelandu Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 24 snovi o Marku A. Kappusu. Kappus je bil slovenski jezuit, ki je že konec 17. stoletja pastoralno deloval v južni Kaliforniji. Čez čas bomo o njem izdali knjigo. Kappus je bil najbrž prvi slovenski misijonar v Severni in Srednji Ameriki. Med Indijanci je celo odprl majhen kolegij-šolo. Na teh raznih predavanjih in konferencah sem bival v marsikateri jezuitski skupnosti. Spoznaval sem raznorazna jezuitska dela ter se učil in navduševal ob delu sobratov. Tako sem na primer obiskal sobrate, ki živijo in upravljajo župnijo v revni četrti San Antonia v Texasu. Ustavil sem se na prijetni jezuitski univerzi Holy Cross blizu Bostona. Obiskal sem tudi slovensko skupnost v Chicagu-Lemontu. Prosti čas, krajše počitnice ali konec tedna sem jeseni pogosto izkoristil za dolge vožnje s kolesom in za pisanje znanstvenih člankov. Tako sem objavil članek o družbeni paranoji in še enega o vlogi plesa v Svetem pismu. Napisal sem samostojno poglavje o tranzicijski pravičnosti in spravi za knjigo o političnih dogodkih v pokomunističnem svetu. Ob slovesu z nakterimi iz slovenske župnije v San Franciscu In ko že govorim o znanstvenem delu, naj omenim še tolažečo novico, ki je prispela 1. decembra – in sicer, da me je po prispeli oceni dveh habilitacijskih komisij, in nastopnem predavanju, Senat Teološke Fakultete Univerze v Ljubljani izvolil za docenta iz področja filozofije. Postopek je trajal dobrih deset mesecev. Good-bye California Nato je prišel čas slovesa in odhoda. Na nek torek zvečer, 10. februarja, sem poletel proti Sloveniji. Takrat pa ne le na obisk ali konferenco, ampak proti novemu domu. In kakšni občutki so me navdajali pred slovesom? Ob selitvi je v srcu bila hvaležnost. V Santa Clari mi je bilo veliko danega. Dve leti sem živel med krasnimi sobrati, opravil tolažeče tretje leto (probacijo), ob raziskavah in predavanjih objavil 12 recenziranih znanstvenih člankov, prejel habilitacijo, služil slovenski katoliški skupnosti v San Franciscu, se uril v univerzitetni administraciji in pomagal pri ustanovitvi Štajerska kliče Eno obdobje se je tako zaključilo. Na obzorju se riše novo. Hvala Bogu za blagoslovljeni kraj Santa Clara: za ljudi, cvetje, ptice, palme, neskončne kolesarske in tekaške poti, za sveže sadje in dobro GOTOF SI! Da, gotof sem. Pravzaprav res upam, da sem gotof! To je, pripravljen. Upam, da so me leta v Ameriki vsaj nekoliko pripravila na čas, ki prihaja – in da sem dovolj izdelan za delo z Njim, Zanj in za Njemu drage. V tej luči molim, da bi se znal popolnoma prepustiti Njemu, ki nas pošilja na razne konce svojega vinograda. In da bi znal reči: Klical si me, Gospod. Tukaj sem. Gotof. Pošlji mene. - marec december 20152014 ASEF (www.ase-fund.org). A ti »dosežki« niso predstavljali poglavitnega vira veselja. Radost je prihajala predvsem zaradi svobode srca in Njegovega klica. Še teden dni pred odhodom nisem vedel, kam me oče provincial pošilja. Imel sem le enosmerno letalsko vozovnico za Brnik. Pred kakšnim letom bi se najbolj bal prav takšnega scenarija. Tiste dni pa sem veselo zaupal, da sem v Njegovih rokah. Ko nisem imel pojma o tem, kam me pošiljajo, sem imel svobodo. Omejeno svobodo sicer, a povsem zadostno. Nekega ponedeljka je poslanstvo le prišlo. P. Ivan Bresciani mi ga je zaupal kar po skype. In radost je ostala. Morda se je pravzaprav celo povečala. Bogu hvala – sem vzkliknil – tako za novo poslanstvo kot tudi za darove preteklih let. Slovenski jezuti Na obisku Slovenske Zveze z ambasadorjem Cerarjem in častnim konzulom Vidmarjem hrano, za sušo ter tudi za preizkušnje in neprespane noči. In hvala Bogu za novo skupnost, v katero sem se sedaj preselil. Upam le in molim, da je bom vreden član in vesel sobrat. Sredi meseca februarja sem namreč postal član skupnosti Srca Jezusovega v Mariboru. Sobratje v Mariboru so me sila lepo sprejeli v moj novi dom. Bog jim povrni in nas vse blagoslovi. Za razliko od gostoljubnih sobratov pa so me nekateri tudi zvedavo spraševali in ogovarjali: • »Ti je všeč v Mariboru, ne?« • »Pa zakaj si pustil Ameriko!?« • »Blag je ta kos Slovenije.« • »Pa daj??? Zakaj?...ne vem, če je najbolj pametna poteza!!« • »Nisem te prepoznala.« • »Zakaj pa ne Ljubljana?« 25 • »Se vidi, da si iz Amerike.« • »A prideš učit al te postavijo za škofa?« • »To ni Amerika!« • »A je vse v redu s tabo? Si zbolel?« • »Si čisto ta pravi. Nič se nisi pokvaril.« • »Kaj, duhovnik ste?« Najbolj pa me je nasmejal prijatelj: »Gotof si!« P. Viljem dr. Lovše Predstavitev zbirke MHSI - Monumenta Historica Societatis Jesu Ignacijeva pisma: nadaljevanje Slovenski jezuti - marec 2015 Razlogi za pisma in njihov cilj so prvenstveno pragmatični. Če upoštevamo, da je cilj in poslanstvo Družbe Jezusove »pomagati bližnjim«, so potem pisma umetnost za prebujanje in ohranjanje odnosov in stikov, ustvarjajo dobro razumevanje in vzajemno zaupanje. Družba Jezusova obstaja za prvenstveno pozornost do bližnjega, ki ga vabi v delovanje. Za to mora neneh26 no množiti odnose. Pisma služijo za vzpostavljanje odnosov, za pogovor, ki je tipičen ignacijanski način apostolata. Prva temeljna značilnost pisem je ta, da uresničujejo, kar pišejo. Kar je p. Ribadeneira zapisal glede Ignacijevih pridig, velja tudi za njegova pisma: »njegove besede so bile učinkovite z veliko močjo za premikanje src poslušalcev. Niso jim ploskali in jih v prazno hvalili, ampak so začeli jokati ter se kesati svojih grehov.« Pisma najprej učinkovito vzpostavijo in množijo vzajemno zaupanje. Na tak način se Družbin sistem dopisovanja razvija navznoter in navzven. Nastaja nov kolektivni jaz, ki temelji na vzajemnem zaupanju, ki presega renesančno pojmovanje človeka kot posameznika (jedro ateizma in sodobnega propadanja zahodne civilizacije). Pisma so pogovor na daljavo. Posameznikom pomagajo s pobožnimi pogovori, nasveti in spodbudami, tudi k opravljanju duhovnih vaj. Če povežemo Duhovne vaje (metodo za razločevanje) in vse oblike pogovora z bližnjimi, pride na dan tretja in temeljna značilnost Ignacijevih pisem: razširijo razločevanje in izbiro na vse stvari na tem svetu. Pismo je pogovor za razločevanje in izbiro-odločitev. V stiku z Ignacijem so sogovorniki nenehno povabljeni v razločevanje in odločanje glede vse mogočih vidikov življenja in vseh možnih zadev tega sveta v Gospodovem vinogradu. Tudi v primeru duhovnega vodstva se s pismi obračajo na Ignacija npr. za nasvet o dvomu glede poklicanosti. Ignacij vsem pomaga razločevati in k dobremu odločanju. Pismo jezuitom, ki so poslani na nevarno poslanstvo na Irsko, zaznamuje ton, ki bo veljal za vse, pa naj bodo še tako zapletene zadeve. Ignacij oblikuje Itinerarij notranjih drž, ki bi jim omogočale, da bi bili vedno sposobni pogovora za razločevanje in odločanje. Najprej naj vedno poslušajo, nato pa naj se prilagodijo tempera- mentu sogovornika. Vse v duhu pravil za zaznavanje različnih vzgibov v duši, da bi dobre sprejeli slabe pa zavrnili (Dv 313). Pogovor postane boj. S sogovornikom je potrebno biti v stiku za dosego dobrega, pri tem pa uporabiti strategijo, ki jo ima sovražnik človeške narave, da človeka pahne v zlo. V pogovoru tako za dosego dobrega, s človekom vstopimo skozi njegova vrata in potem izstopimo na svoja. Takšno Ignacijevo delovanje je temeljnega pomena za skupno delovanje v smeri reforme takratne cerkve in krščanstva tistega časa. Zelo aktualno je tudi danes. P. Jože Kokalj O začetkih mojega zanimanja za pesništvo 27 Ko pride k meni zadnji, strgan brat, sprejet bo vedno kot najljubši gost; med nama je ljubezen večni most in isto je Srce obema grad. Že ogenj v prsih peče me, tišči. O, ko bi mogel vsega se razdati, postreči z žitom svojim revnim s cest! Pogrnil mizo bom, natočil kri, zapel Ti, Večni, hvalnico bom z brati v objemu tvojem, v luči Tvojih zvezd. - marec 2015 Osrečim druge naj, saj sem bogat, naj drugemu sladak bom kakor grozd in prekipevajoča naj mladost vsem bednim žejo uteši in glad. Slovenski jezuti Socialna akademija je leta 2013 priredila Socialni teden. Tudi mene so povabili, da sem govoril o pesnikih in osebnem odnosu do poezije. Takrat sem povedal: »Če hočeš vzljubiti poezijo in se ob njej nasititi, jo moraš brati. Še in še, vedno znova; in ko znaš nek verz na pamet, ga ponavljaš in okušaš... in ti govori.« To je bila tudi moja pot. Rad sem bral pesnike in že ob koncu nižje gimnazije sem imel v svoji zbirki 36 knjig slovenskih pesnikov. Posebno trije so me navduševali: Prešeren, Gradnik in Balantič. Tudi Kette s svojimi pesmimi o veri. Sam sem prve pesmi začel pisati kot trinajstletnik. Ne za objavo, le iz neke notranje potrebe. Kot šestnajstletnik sem napisal sonetni venec. Da ne bom dolgočasen, naj navedem 10. sonet tega venca. Ko sem bil misijonar v Zambiji, sem včasih doživel kakšno misel, ki sem jo »moral« prenesti tudi v stihe. Posebna doživetja so bila v meni v afriški divjini, ko sem opazoval divje živali v njihovem naravnem okolju. Tako se je porodila pesem: V narodnem parku: Slovenski jezuti - december 2014 Kaj me veseli, ko pišem poezijo? Spomnim se, da sem preprosto začel premišljevati o verzih in nisem mogel, 28 ne da bi jih napisal. To je neko notranje zadovoljstvo, izpolnitev. Vedno sem kot mladostnik doživljal neko notranje dogajanje, predvsem versko, apostolsko, odprto drugim ljudem. Od trinajstega leta sem nosil v sebi željo, da grem v misijone. Tu in tam sem tudi pozneje napisal kakšno pesem. Nekaj je na primer posvečenih razmišljanju, kakšni bi bili nagrobni napisi športniku, znanstveniku, prijatelju in podobnim...Znanstveniku bi lahko pisalo takole: Tu počiva učenjak. Zvezdam meril je korak, pota raziskal atoma, zdi se, brez napak. Sam pa bil brez cilja je in doma, vedel ni, zakaj in kam po svetu roma. Ko stojim sredi savane, počrnele, ožgane od sonca, na razpokani zemlji, ki si želi dežja, se zavem, kako je suha in pusta savana srca. Gledam črede, ki se pasejo v spokojnem miru na prostrani planoti. Opazujem žival, ki se je oddaljila od črede: vem, da je ranjena ali bolna. Čutim svojo osamljenost. Pozabljam na puščobo in osamljenost. Gledam vitke gazele in antilope, kako veselo in prešerno skačejo, polne življenja v toplem, prijetnem afriškem soncu. Nisem pesnik. Le potrebo začutim, da svoje doživetje prelijem v pesem. Zdaj ne več. Zdaj je moja pesem v notranjem svetu, ki ga ožarja vera. Zato se trudim, da je tudi to, kar prihaja iz srca, svetlo, vedro. Tak naj bi bil človek luči. dr. Ivan Platovnjak Bog je ljubeča ljubezen - marec 2015 svoje življenje kot nenehno preverjanje. Ves čas se moramo truditi, da ne naredimo nobene napake in da delamo vse prav. Če pa je Bog ljubeča ljubezen, postanemo svobodni, saj vemo, da nas ne bo nikoli zapustil. »Preko vseh stvari na tem svetu« se lahko bližamo Bogu in živimo njegovo ljubezen do nas in do vseh ljudi. Ljubezen ne skuša in sili, ampak se podarja 29 in vesela sodeluje z vsakim, ki jo sprejme in se ji preda. Naš svet je daleč od popolnosti. Božja ljubezen to dopušča in nas vabi, da sodelujemo z njo v izgradnji kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni. Žal pogosto izrabljamo Božje darove in rušimo, uničujemo to kraljestvo. Toda Ljubezen, tudi takrat, ko jo križamo in popolnoma zavržemo, ne odneha ljubiti vsakega človeka in vsega sveta. V Jezusu Kristusu, v njegovem učenju, delovanju, življenju ter trpljenju, smrti in vstajenju jo lahko vidimo v vsej konkretnosti. Nikoli ne odneha zastonjsko ljubiti in omogočati življenje v polnosti. Jezus je s svojim vstajenjem dokončno pokazal, da ima vedno zadnjo besedo Božja ljubezen, njeno dejavno usmiljenje, odpuščanje, pravičnost in dobroSlovenski jezuti Ignacij je znal zelo dobro opazovati. Njegova sposobnost za zavedanje tega, kar se dogaja v njem, je postala temeljni kamen za njegovo duhovno življenje. Ko je moral leta 1521 več mesecev ležati na bolniški postelji v gradu svoje družine, je prosil za viteške romane, ki so bili takrat zelo popularni. Toda našli so le knjigo o Jezusovem življenju in zgodbe svetnikov. Zato je začel brati to. Te zgodbe so ga nagovarjale in spodbujale. Prav nasprotno pa je ostal prazen in nepotešen ob zgodbah o romantičnih ljubeznih in avanturah, ki si jih je obnavljal v svojem spominu. Postopoma se je v njem oblikovala podoba Boga, ki je ljubezen. To ni bila le ideja, filozofska ali svetopisemska. Ignacij ga je izkusil kot zelo osebnega, aktivnega in dobrotljivega; Boga, ki je ljubeča ljubezen. Boga, ki vse ustvarja in nam vse podarja. Videl je, kako ta podoba Boga, ki je dejaven v svoji ljubezni, vpliva na naš način življenja. Ker je neskončno dobrotljiv, ne moremo ostati ob tem indiferentni, nevtralni. Božja ljubezen nas vabi k velikodušnemu odgovoru, da bi tudi mi začeli ljubiti na njegov način. Ta podoba Boga vpliva tudi na to, kako razumemo cilj svojega življenja. Če mislimo, da nas Bog ljubi samo takrat, ko delamo tako, kot on hoče, doživljamo Slovenski jezuti - marec 2015 tljiva naklonjenost do vsega in vsakega človeka. Kdor jo sprejme in z njo sodeluje, lahko postane v njej nova stvar, obleče Jezusa Kristusa ter živi in deluje v njegovem Duhu Ljubezni tam, kjer je, in z vsem, kar mu je bilo dano skozi življenje. Vsak sme biti to, kar je v svojem bistvu, jedru, Božja podoba, Božji otrok, Božji sin ali hči v Jezusu Kristusu. K spoznavanju in okušanju te Božje 30 ljubezni nas vodi tudi prvi del Ignacijeve kontemplacije o njej (Dv 230) in je zaključna molitev njegovih duhovnih vaj. V tej molitvi nas Ignacij vabi, da se zavemo vsega, kar nam je Bog dal: svojega življenja, družine, prijateljev, morda sozakonca ali bratov in sester v posvečenem življenju, svojih darov in vzgoje, svojega naroda in države, časa, v katerem živimo, svoje vere in Cerkve, ki ji pripadamo, odpuščenih grehov in obljub večnega življenja z Bogom. Naš Bog ni daleč, deluje v tem stvarstvu in po njem, v Cerkvi in po njej, po vsakem kristjanu in tudi po vsakem človeku, ki se nesebično preda tej darujoči ljubezni. Ignacij vidi Boga, ki je vedno delujoč, ki nenehno služi vsemu stvarstvu in vsem ljudem in želi, da bi vsak človek postal njegov sodelavec v tem služenju, ljubečemu delovanju. Ignacij je znal zelo dobro opazovati. Njegova sposobnost za zavedanje tega, kar se dogaja v njem, je postala temeljni kamen za njegovo duhovno življenje. Ko je moral leta 1521 več mesecev ležati na bolniški postelji v gradu svoje družine, je prosil za viteške romane, ki so bili takrat zelo popularni. Toda našli so le knjigo o Jezusovem življenju in zgodbe svetnikov. Zato je začel brati to. Te zgodbe so ga nagovarjale in spodbujale. Prav nasprotno pa je ostal prazen in nepotešen ob zgodbah o romantičnih ljubeznih in avanturah, ki si jih je obnavljal v svojem spominu. Postopoma se je v njem oblikovala podoba Boga, ki je ljubezen. To ni bila le ideja, filozofska ali svetopisemska. Ignacij ga je izkusil kot zelo osebnega, aktivnega in dobrotljivega; Boga, ki je ljubeča ljubezen. Boga, ki vse ustvarja in nam vse podarja. Videl je, kako ta podoba Boga, ki je dejaven v svoji ljubezni, vpliva na naš način življenja. Ker je neskončno dobrotljiv, ne moremo ostati ob tem indiferentni, nevtralni. Božja ljubezen nas vabi k velikodušnemu odgovoru, da bi tudi mi začeli ljubiti na njegov način. Ta podoba Boga vpliva tudi na to, kako razumemo cilj svojega življenja. Če mi- - marec 2015 tljiva naklonjenost do vsega in vsakega človeka. Kdor jo sprejme in z njo sodeluje, lahko postane v njej nova stvar, obleče Jezusa Kristusa ter živi in deluje v njegovem Duhu Ljubezni tam, kjer je, in z vsem, kar mu je bilo dano skozi življenje. Vsak sme biti to, kar je v svojem bistvu, jedru, Božja podoba, Božji otrok, Božji sin ali hči v Jezusu Kristusu. K spoznavanju in okušanju te Božje ljubezni nas vodi tudi prvi del Ignacijeve kontemplacije o njej (Dv 230) in je zaključna molitev njegovih duhovnih vaj. V tej molitvi nas Ignacij vabi, da se zavemo vsega, kar nam je Bog dal: svojega življenja, družine, prijateljev, morda sozakonca ali bratov in sester v posvečenem življenju, svojih darov in vzgoje, svojega naroda in države, časa, v katerem živimo, svoje vere in Cerkve, 31 ki ji pripadamo, odpuščenih grehov in obljub večnega življenja z Bogom. Naš Bog ni daleč, deluje v tem stvarstvu in po njem, v Cerkvi in po njej, po vsakem kristjanu in tudi po vsakem človeku, ki se nesebično preda tej darujoči ljubezni. Ignacij vidi Boga, ki je vedno delujoč, ki nenehno služi vsemu stvarstvu in vsem ljudem in želi, da bi vsak človek postal njegov sodelavec v tem služenju, ljubečemu delovanju. Slovenski jezuti slimo, da nas Bog ljubi samo takrat, ko delamo tako, kot on hoče, doživljamo svoje življenje kot nenehno preverjanje. Ves čas se moramo truditi, da ne naredimo nobene napake in da delamo vse prav. Če pa je Bog ljubeča ljubezen, postanemo svobodni, saj vemo, da nas ne bo nikoli zapustil. »Preko vseh stvari na tem svetu« se lahko bližamo Bogu in živimo njegovo ljubezen do nas in do vseh ljudi. Ljubezen ne skuša in sili, ampak se podarja in vesela sodeluje z vsakim, ki jo sprejme in se ji preda. Naš svet je daleč od popolnosti. Božja ljubezen to dopušča in nas vabi, da sodelujemo z njo v izgradnji kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni. Žal pogosto izrabljamo Božje darove in rušimo, uničujemo to kraljestvo. Toda Ljubezen, tudi takrat, ko jo križamo in popolnoma zavržemo, ne odneha ljubiti vsakega človeka in vsega sveta. V Jezusu Kristusu, v njegovem učenju, delovanju, življenju ter trpljenju, smrti in vstajenju jo lahko vidimo v vsej konkretnosti. Nikoli ne odneha zastonjsko ljubiti in omogočati življenje v polnosti. Jezus je s svojim vstajenjem dokončno pokazal, da ima vedno zadnjo besedo Božja ljubezen, njeno dejavno usmiljenje, odpuščanje, pravičnost in dobro- Franc Kejžar Jezuit Hallerstein – ambasador med Slovenijo in Kitajsko Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Ljubljana, 5. februarja 2014. Ob kulturnem prazniku so danes v državnem zboru odprli razstavo kitajske umetnice Hiquin Wang »Ferdinand Avguštin Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu«. Razstavo je odprl predsednik državnega zbora Milan Brglez ob navzočnosti kitajskega veleposlanika v Sloveniji Zhang Xianyi-ja in več uglednih osebnosti s področja kulture in politike. Kulturni program so pripravili učenci osnovne šole Trnovo, kjer se 32 učijo kitajščine. Med drugim so recitirali Prešerna v kitajščini in zapeli kitajsko pesem pomladi. Izmed jezuitov sem se odprtja razstave udeležil podpisani. V priložnostnem likovnem listu k razstavi likovnih del slikarke Huiquin Wang, ki so pravzaprav ilustracije k istoimenski knjigi – ta je bila lani nagrajena kot najizvirnejša slovenska slikanica - Judita Krivec Dragan med drugim piše: »... Če sta Kublaj Kan in Marko Polo kljub poznanosti po vsem svetu še vedno le literarna in mitična junaka, pa imamo Slovenci in Kitajci resnične posameznike, ki so v skupno zgodovino zapisali, za nas nemara najpomembnejše srečanje Vzhoda in Zahoda, njune znanosti in umetnosti ter obe deželi povezali že tristo let nazaj. Mislimo na učenjaka Ferdinanda Avguština Hallersteina oziroma Liu Songlinga, slovenskega jezuita, ki ga je zahodni znanosti in umetnosti naklonjeni kitajski cesar Qianlong sprejel na dvor, ga postavil za enega vodilnih astronomov, kot poliglota in vsestransko izobraženega pa mu zaupal tudi diplomatske naloge. Dosegel je visoke časti in Kitajska, kjer je tudi našel zadnje počivališče, je postala njegova druga domovina. Slovenija ga je pozabila. Skozi umetniško vizijo vsestranske umetnice Huiquin Wang, ki je v njegovi usodi prepoznala del svoje, pa njegova podoba ponovno dobiva obrise. Slikarka, ilustratorka, ustvarjalka grafik in kaligrafije Huiquin Wang prihaja iz Nantonga na Kitajskem in že več kot trideset let živi in ustvarja v Sloveniji. Nase je opozorila že v osemdesetih letih, ko je v tisti čas vodilno slovensko grafiko s poudarjeno tehnično dovršenostjo in racionalizmom v uporabi oblik, pričela nevsiljivo vnašati poetičnost svojega domačega genius loci, kaligrafijo in stoletja stare postopke sli- 33 čeni zemljevidi in astronomove risbe po izvirnih dokumentih.« Kdor se vsak dan vsaj za trenutek zaveda, da je ustvarjen po božji podobi, se zave Boga v sebi. Nisi sam. - marec december 20152014 Ferdinand Avguštin Hallerstein, rojen 27. avgusta 1703 v Mengšu – umrl 29. oktobra 1774 v Pekingu. Slovenski jezuti kanja in tiskanja na ročno izdelan papir in tkanino. … Zadnji projekt »Hallerstein, Slovenec v Prepovedanem mestu« je rezultat umetničinega nekajletnega dela in svojska sinteza strastnega brskanja po arhivih za stvarnimi podatki o učenjakovem življenju in delu na Kitajskem, ter izrazito umetniška pripoved o človeku dveh domovin, v katero je vpletena tudi njena osebna zgodba, slovenske slikarke iz Kitajske. Slikanica je prva dvojezična zgodba o Hallersteinu, s priročnim slovarčkom, predvsem pa s sijajnimi ilustracijami, v katere so vklju- Zahvalno pismo ob smrti p. Ivana Knafeljca Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Prejel sem osmrtnico pokojnega p. Ivana Knafeljca (Beograd, 21. 10. 1930 – Rim, 26. 11. 2015), ki mi jo je poslal moj zagrebški sošolec don Josip Antonac iz Regensburga. Javil mi je, da je v Rimu preminil naš dobri semeniški duhovni voditelj. Patrova fotografija na osmrtnici kakor da je fotografirana nedavno v našem semenišču na Šalati v Zagrebu. Na njej se vidi, da je njegov lik ostal enak, kot je izgledal pred petdesetimi leti: temni lasje, čelo z dvema črtama, zlata očala, blago lice in nasmeh s prodornim pogledom modrih oči. Njegove oči in 34 zenice še zdaj gledajo v neke njegove skrivnostne daljave in globine. Leta 1964 je imel 34 let. Bil je mlad, navdušen, tih, posebno pa plemenit in blag. Po naših dolgih in širokih semeniških hodnikih je hodil tiho, kot angel. Takšen je bil tudi v semeniški kapeli, pri blagoslovu z Najsvetejšim, med duhovnimi razgovori, na srečanjih v njegovi duhovniški sobi. Ko je govoril ali hodil, je izžareval angelski lik. Njegova dobrota je povezovala njegove besede z nami, ki smo ga srečevali, z njim govorili, se od njega v tišini učili. Rad sem šel k njemu na razgovor, ker je bil vedno prisrčen in nasmejan. Zanimal se je za vsakega posameznika. Skušal je vzpostaviti duhovno zvezo z vsakim in si pridobiti njegovo zaupanje. Z dobrimi nasveti je skušal v nas semeniščnikih učvrstiti zaupanje v življenje in radost v veri, da nismo sami, brezciljni in pozabljeni potniki, ampak da je nekdo, ki nas pozna in ljubeče spremlja. Ljudje pravijo: Blagor tistim, ki so ga rodili, vzgojili in nam dali za učitelja. To se nanaša tudi na njegov slovenski narod in njegovo domovino Slovenijo, kjer je zrasel v izjemno spoštovano in lepo osebnost, ki mi je kot dečku izzarežala svetost. Blagor nam, ki smo ga gledali, poslušali in v njem doživljali posebni božji in ljudski dar dobrote. Na Hrvaškem je deloval od leta 1950 do konca 1983, to je polnih 33 let. Izčrpal se je predvsem v delu za hrvaško mladino v Zagrebu in Dubrovniku, potem tudi v Rimu za vso Cerkev in Družbo Jezusovo. Vesel sem, da sem ga poznal, da sem v njem prepoznal čudovit božji dar. Dokler bo takšnih likov, lahko zaupamo v Boga in njegovo milost. Predlagam, da bi kdo od odgovornih v Družbi Jezusovi na Slovenskem ali Hrvaškem začel postopek njegove proglasitve za blaženega, saj je bil od nekdaj svet, ker je živel sveto. P. Knafeljc je govoril šest tujih jezikov, uporabljal pa je še šest drugih, a najbolje je gotovo obvladal jezik ljubezni, h kateri nas je vztrajno usmerjal in o njej pričal. To je bil njegov najdragocenejši človeški, vzgojiteljski in duhovniški dar. P. Ivan, vsa čast Vam! In hvala za vsa srečanja, za vse, kar ste za mene in za nas naredili, za Vašo dobroto, ki sem jo v Vas videl in slutil. Naj Vas moja zahvalna molitev spremlja skozi čas in večnost, k Očetu, v srečo, ki jo gotovo že uživate. Hvaležni gojenec: Vlade Lozić, Split Prevedel in priredil Anton Gričnik, Ljubljana Ljubljana, 18. 3. 2015 Franc Kejžar Iz dežele vzhajajočega sonca P. Vladimir Kos, slovenski jezuit, je od 1957 na Japonskem, kjer deluje kot misijonar. Bil je profesor filozofije na jezuitski univerzi Sophia v Tokiu in skrbel za zavetišče zapuščenih otrok v predmestju. Od leta 1995, ko so mu vrnili slovensko državljanstvo, se redno vrača v Slovenijo, na katero ga s posebno ljubeznijo veže slovenski jezik, saj je pesnik, ki je izdal že več kot dvajset pesniških zbirk v slovenščini. Zadnja leta njegove pesniške zbirke izdaja Župnijski zavod Dravlje. Lani smo v Sloveniji proslavili patrovih 90 let. Tudi letos jeseni namerava priti v domovino. Beseda da besedo, bi rekel pokojni p. Cerar, in prav lani ob praznovanju patrove 90-letnice se je porodila zamisel, da bi slovenski jezuitski provincial p. Ivan Bresciani patra obiskal na Japonskem. To se je uresničilo v prvi polovici marca letos, čemur naj bi bil priča tudi nameravani pogovor v Tokiu v skupnosti jezuitske univerze Sopiha, kjer pater Kos stanuje, pater provincial Ivan Bresciani in pisec in avtor fotografij pa sva bila gosta te skupnosti. - marec december 20152014 1. Pater Vladimir Kos 35 Slovenski jezuti Obisk slovenskega provinciala p. Ivana Brescianija pri p. Vladimirju kosu »P. Vladimir, z ozirom na najino izkušnjo z vami v teh dveh tednih in na vaše pesmi, bi rad z vami spregovoril o treh ljubeznih in veselju, ki jih pri vas opažam: veselju do življenja in stvarstva, krščanske oz. katoliške vere in do slovenske besede oz. pesnjenja,« tako sem zastavil besedo za nameravani pogovor. Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Ljubezen in veselje do življenja in stvarstva »Od prvega trenutka sva s patrom provincialom deležna vašega širokega nasmeha, ki nikoli ne ugasne. Okrog sebe širite dobro voljo in dobro razpoloženje. Imate smisel za humor in ste odprtega, širokega duha. Niso bili le vljudnostni komplimenti, da so se trije, štirje patri iz vaše skupnosti že prvo jutri zahvalili pro36 vincialu za vas. Nisem si mislil, da bi bili vi pri svojih letih najin vodič po Tokiu in okolici, do mesta Kjoto, pa se je prav to zgodilo. V kraju Kamakura, kjer je znani Budov kip iz 13. stoletja, smo tri četrt ure s postaje do tja hodili peš in vi ste hodi- li kot kakšen mladenič. Vaš korak je še hiter in okreten. Vsemu temu lahko rečemo Božji dar, a vse to razodeva tudi vašo ljubezen in veselje do življenja in stvarstva, čemur je največja priča vaša poezija. V njej je zelo veliko podob iz narave in življenja, ki razodevajo vaš dar opažanja in občudovanja. Pater Vladimir, kaj vi sami pravite o ljubezni in veselju do življenja in stvarstva?« Pater se nasmeje in reče: »Nič. To je samoumevno.« Ljubezen in veselje do krščanske/ katoliške vere »Tej ljubezni in veselju bi, glede na to, da ste duhovnik, redovnik in misijonar, lahko reklisamoumevna, a vendarle je pri vas izrazita, najbolj pa jo ponovno razodeva vaša poezija. V zadnji pesniški zbirki »100 pesmi in ena je gotovo tudi zate« ste spesnili celo »Sonetno romanje v Marijin maj« z 31 »slovensko predrugačenih sonetov«. Vaše pesništvo se vedno znova vrača k veseli, včasih zanosni, upanja polni izpovedi vere v Boga, Božje Osebe, zelo velikokrat Marijo, Božjo Mater in druge krščansko-katoliške in nebeške resničnosti. Ob vašem poklicnem delu duhovnika-redovnikamisijonarja, profesorja filozofije na univerzi, karitativnega delavca med ubogimi, se v vaši poeziji razodeva srce vaše vere, vaša osebna izpoved. Pater Vladimir, kaj bi rekli o svoji ljubezni in veselju do krščansko/katoliške vere? Pater Kos: »Nič. Samoumevno.« »Vaše oznanjevanje in vaša vera sta bila vseskozi dejavna. Ob tem, da ste bili profesor filozofije, ste skrbeli tudi za zavetišče za zapuščene otroke v tokijskem predmestju. Kaj pravite o delu za uboge?« Pater Vladimir: »Ali bo to komu koristilo? Veste kaj, na kratko to napišite in dajte fotografije. Če bo komu koristilo.« 37 Ljubezen in veselje do pesnjenja oz. slovenske pesniške besede Slovenski jezuti - marec december 20152014 Rečeno, storjeno. Nisem več spraševal. Mislim, da je dovolj kratko. Svoje naj povedo fotografije. »Če bo komu koristilo,« kot pravi pater. p. Vladimir Kos V nedeljo, ko je tednov vseh nevesta O, poj, Mu, poj Mu, harfa moja zvesta, ker vstal je z groba krasen tretji dan, v nedeljo, ki je tednov vseh nevesta, blesteča izza čudovitih Ran. O poj Mu, da te čuje, poj zahvalo: za nas umrl je, za nas je vstal. Za nas Mu je trpeč srcé obstalo – A Božji Sin se ni umreti bal! Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 38 Postal je Človek, da bi znal trpeti. In je trpel, Bog – Človek, križ za nas. Da znova srečno mogli bi živeti, nekoč na veke, ko izdihne čas. Da znova srečo mogli bi objeti, da Bog nas ljubi: dal nam je duhá: da Njega vredni, mogli bi zoreti ljubeč – mar ni Ljubezen dih Bogá? Še Tebi, o Marija Nedeljo to moram še Tebi zapeti, Marija! Čakála po Križu si Nanj. In Mami se dal je smehljaje objeti – Marija, srčnó verovala si Vanj. Zdaj z Njim si – daj, reci za nas Mu zahvalo, iz Tvojih Ga ustnic očarala bo. Kako čudovit je! Kaj vse Ga je stalo, da nas je odrešil prekletstva okov! In vstal je od mrtvih: na veke Mu slava! Se k Tebi v nedeljo je vrnil domov. Tako kot za tretji je dan bilá stava… In luč je sijala iz lukenj žebljóv. Slovenski jezuti - marec december 20152014 39 Utrinki iz naših domov ODMEV: Duhovni vikend ob filmu Andreja Tarkovskega »Nostalgija« Slovenski jezuti - marec 2015 40 Med 13. in 15. februarjem so v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani poskrbeli, da smo tisti, ki nas je to nagovorilo, lahko v sliki in besedi uživali bogastvo umetniškega izraza velikega, za večino največjega, ruskega režiserja, Andreja Tarkovskega (1932-1986), v filmu Nostalgija. Vsak od njegovih sedmih celovečernih filmov (Ivanovo otroštvo, Andrej Rubljov, Solaris, Zrcalo, Stalker, Nostalgija, Žrtvovanje) je dejansko monumentalni presežek na področju filmske umetnosti. Nostalgija je izredno umetniški film, kjer režiser ne stremi po tem, da bi gledalca ‘zabaval’, ampak mu le podarja zgodbo in svoje ideje izključno kot sam misli in dojema svet. Da bi film dobro razumeli, moramo biti res zbrani, pa tudi potrpežljivi, saj je dogajanje upočasnjeno, kolikor je le mogoče. V Nostalgiji gre za poetično potovanje prek prostranstev Italije in istočasno skozi globočine hrepeneče duše. Čeprav je tudi zgodba oziroma vsebinska režiserjeva zamisel filma zani- Nelka Vertot miva, naša srečevanja ob filmu niso bila osredotočena predvsem nanjo, čeprav nas je spremljala in do določene mere usmerjala. Filmski prizori gledalcu namreč ne podarjajo zado- voljstva in spoznanj takoj, ko se mu odvrtijo pred očmi. Režiser namreč za prikaz izbrane ideje, ki jo želi gledalcu oživiti oz. ga želi z njo nagovoriti, ponuja številne simbole, ki posameznike različno nagovarjajo in bogatijo, kar je v veliki meri odvisno tudi od tega, koliko gledalec pozna ideje Tarkovskega in seveda, koliko se lahko kot posameznik ‘ujame’ (poenoti) z načinom njegovega razmi- - marec 2015 pravljenostjo, koliko in kaj narediti za njeno rast v svojem življenju. Kdaj, kje in za koga oz. za kaj je pripravljen prižgati in pustiti izgoreti (velikonočno) svečo svojega življenja. Samo me je v filmu poleg že navedenega nagovorila tudi zame dokaj nenavadna, »opredelitev do žensk«, saj izbere Tarkovski v svoji želji po uveljavitvi manj potrošniške družbe skrajnost primerjave žensk z »rodilnim aparatom za potomce«, a doda, da naj bi jih ženske vzgajale s potrpežljivostjo in požrtvovanjem (kar je, slednje, globokega premisleka in posnemanja vredno) … Hvaležna sem bila za vrsto spoznanj o množici možnih podob ‘ženske rodovitnosti’, pa razmišljanj ob zgodbah likov Andrejeve žene Marije, prevajalke in spre- 41 mljevalke Eugenije ter protagonista samega, Andreja. Da seveda svojevrstnega lika Domenica, ki v vasi sicer velja za čudaka (norca), ter njegove izbire konca poti (‘žrtvovanja v ognju, darovanja) sploh ne omenim. Čas, namenjen ogledu filma in njegovih delov ter razmišljanj o videnem ter molitvah, ki so se nam porajale ob tem, je (pre)hitro minil. Nostalgija je namreč film, katerega vsebina nam – gledalcem – ni položena na krožnik oziroma nam bo njeno razumevanje znano šele čez čas , ko se bodo dogodki kot nostalgija počasi povezali v smiselno celoto, ter sčasoma, korak za korakom, dopolnjevali z našim življenjem Slovenski jezuti šljanja. Poleg tega pa seveda gledalca vzporedno nagovarjajo videni simboli tudi v okviru njegove – gledalčeve življenjske zgodbe – saj je domotožje (nostalgija) pri nekaterih bolj močno, pri drugih spet manj, odvisno od samih ljudi in njihovih spominov. Seveda je pri tem nemogoče spregledati duhovne dimenzije prikazanega oz. na kaj vse nas prikazano spomni, kako nas nagovori, k čemu nas usmerja in vabi in ob katerih korakih življenja nas nagovarja/opozarja, da je življenje (ne)smiselno porabiti zanje. Koliko moči umetniškega izraza ponuja ogled tega filma na primer o vrednosti doma, družine, zveste in žrtvovane ljubezni, pa vere in upanja, sile bogastva dojemanja sveta v pravi luči ter istočasno padanja v depresijo, obup, v čudaško obnašanje, zamorjenost… Koliko možnosti vsakemu gledalcu za spraševanje vesti o svojih pogledih in stališčih glede tega in v zvezi z njegovo vero, upanjem in pri- in razumevanjem… Takrat bomo vsak dan bolj razumeli, kaj je Tarkovski želel s filmom sporočiti. Meni je tako čakanje vsekakor obogatitev in že zdaj z veseljem čakam podobne možnosti duhovne poglobitve ob ogledu katerega filmov Tarkovskega. In seveda: hvala vsem, ki so se za to možnost duhovne poglobitve in obogatitve potrudili in jo pripravili, posebej patru Janezu Poljanšku kot odličnemu poznavalcu ‘področja’ in več kot spretnemu voditelju in usmerjevalcu ter seveda: duhovnemu voditelju. ODMEV: Duhovni vikend za zakonce: »Kako ste poslušali, da se bova slišala?« Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 Ljubezen pa je največja Od 28. do 30. 11. 2014 se je v Igna42 cijevem domu zbrala pestra skupina zakoncev, da bi razmišljala o temi: »Kako se poslušati, da se bova slišala?« Nekateri je pritegnil že ta naslov, kot so povedali na uvodnem srečanju. Nekateri pa so šele skozi nagovore, osebno premišljevanje in molitev ter v pogovoru s sozakoncem odkrivali, kako je celostno poslušanje sozakonca res pomembno. V svojih ‘odmevih’ ob koncu duhovnega vikenda so nekateri zakonci zapisali: - »Hvaležen sem, da se lahko odtegnem od posvetnega življenja in se predam dotiku in poslušanju Božje bližine ter se posvetim ženi v poslušanju.« - »Hvala za dober program oz. izbrano temo. Tudi v prihodnje si želim izvirnih tem, ki blažijo zakonske stiske.« - »Moji padci so priložnost za globlje srečanje z Njim. Niso katastrofa, temveč priložnost zame, da izročim Njemu svojo nemoč in šibkost. In zgodi se neverjetna zamenjava: On odvzame moje breme in mi podari svojo tolažbo, svojo moč in me napolni z upanjem.« - »Potrebovala bi vsaj en dan dopusta pred prihodom v Ignacijev dom, da bi sem prišla naspana.« - »Poslušanje in pogovor sta pomemben povezovalni člen med zakoncema; sta orodje za zgraditev ljubezni. Potrebno se je truditi.« - Sprejeti se takšnega, kot sem, prav tako partnerja, saj nas tudi Bog sprejema z vsemi napakami. - »Vzeti si čas za sebe in za sozakonca. Biti potrpežljiv do sebe in soza- Najti smisel življenja je vsak dan zavedanje, da je vse v božjih rokah. - marec december 20152014 drža hvaležnosti in občudovanja. V Bogu sem ljubljena. Ko sprejmem sebe takšno, kot sem, sem zmožna sprejeti tudi sozakonca.« - »Pomembno je sprejemati – dopusti drugačno mnenje. Vsak je najboljši strokovnjak za svoje življenje. Pogovor je poslušanje; poslušanje v tišini.« - »Božja pomoč mi je vedno na voljo, le uporabiti jo moram in vključeva- ti v svoje vsakdanje življenje. Lažje bom našel pot, ki bo podobna pričakovanju mojih bližnjih, moje družine, kot pa skupnosti, v kateri živim.« - »Veliko delati na sebi, s pomočjo Svetega Duha sprejeti, da sem Božji otrok, veseliti se samega sebe, tudi, če imam polno napak, razveseljevati se drobnih stvari.« - »Vredno se je truditi, delati na sebi in odnosih, ker nič ni samo po sebi umevno. Zaznavanje samega sebe – sem tukaj in zdaj.« - »Dobila sem pomembna spoznanja. Dan nam je dan. Da govorim v 1. osebi ednine (jaz) in ne midva, če se o zadevi nisva prej pogovorila in prišla do skupnega zaključka, in se dogovorila, da poveva naprej. 43 Pri pogovoru je pomembno odpiranje vrat. Tudi srcu na strežaj odpiram vrata, da dobim nove in nepričakovane darove: veselje, mir, nežnost, pogum. Polna sem ljubezni do nebeškega Očeta, ki me je ustvaril po svoji podobi in rekel: To je dobro. Ljubezen rodi ljubezen!« - »Na predavanjih sem prišel do spoznanj, kje delam napake in kako bi ji odpravil v najinem odnosu.« Slovenski jezuti konca. Imeti se rada, ker sem Božji otrok. Ponovno sem spoznala, da je moj mož nekaj izjemnega.« - »Sproščenost v odnosu pride preko sprejemanja življenja, tudi svojih in sozakončevih pomanjkljivosti, ter sprejemanja sozakonca, drugih in sebe kot Božjih otrok.« - »Pogovor je v poslušanju. Sprejemanje sozakonca v tišini, brez besed; najbolj dojemamo človeka v tišini. Spoznala sem, kako odpirati vrata do sozakonca: ponovim, kar je sozakonec rekel. Vzgoja je v tem, da se naučimo ravnati s svojimi čustvi. Zelo pomembna je - »Spoznal sem, da je dobro, da več poslušam in povem tudi svoje občutke.« - »Zadovoljen/na sem z vsebino jutranje meditativne hoje, z romantično večerjo, pestrimi obroki, razporeditvijo nagovorov, sveto mašo, nočno adoracijo, svobodo, nastanitvijo in da je veliko časa za naju. Hvala za dietno hrano. Bila je odlična.« - »Voditelja sta metodološko in vsebinsko kvalitetno posredovala znanje in izkušnjo. Uspešno delo še naprej. Hvala za vajino zaupanje v Boga in njegovo dobroto. Zaupanje in hvaležnost sta prišla (po- novno) v tudi v moje srce in dušo. Hvala za odprtost, sprejetost, prijaznost, iskrenost, umirjenost in iskrivost.« Ali ne dokazujejo te ‘izjave’, da se ‘zakonski odnos’ ne začne s poroko ter z njo tudi ni dovršen oz. popoln, ampak da je nekaj živega in se zato razvija in raste …? Mož in žena v odnos neprenehoma prinašata vsak sebe ter v rasti le-tega vzajemno sodelujeta ter se nevede preoblikujeta in rasteta. Naj bo pomlad, pusti da prebuja cvet vsak vaš dan. Slovenski jezuti - december 2014 marec 2015 44 Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Ivan Bresciani). Glavni in odgovorni urednik p. Benedikt Lavrih, Maribor. Uredniški odbor: p. Franc Kejžar, Ljubljana, s. Robert Dolinar, Ljubljana. Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951. Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: »Za revijo«. Prelom: Ognjišče, d.o.o., Andrej Šauperl. Foto na naslovnici: Tatjana Splichal, Družina, d.o.o.. Tisk: Grafis-trade, d.o.o., Ljubljana ISSN: 1854-8776 X LV I II 1 (2 82 ) Slovenska provinca Družbe Jezusove www.jezuiti.si
© Copyright 2024