1. No category

ZMOREŠ ALI NE ZMOREŠ,
ODLOČITEV JE TVOJA…
V VSAKEM PRIMERU IMAŠ PRAV!
Avtor: Aleš Kramolc
KAZALO
1.
NA KRATKO O MENI ................................................................................................................. - 2 -
2.
ZAKAJ TA KNJIŽICA? .............................................................................................................. - 3 KAKO JE SESTAVLJENA TA KNJIŽICA?.................................................................................... - 4 -
3.
NAJPOMEMBNEJŠA ODLOČITEV V ŽIVLJENJU ................................................................ - 5 -
4.
PRIMERI LJUDI, KI SO SPREJELI ODLOČITEV ...................................................................... - 8 NI VAŽNO IZ KAKŠNIH RAZMER PRIHAJAŠ............................................................................. - 8 NI VAŽNO KAKŠEN SI ................................................................................................................ - 10 NIKOLI SE NE ODRECI SANJAM ............................................................................................. - 11 POMEMBNO JE, KAJ ŽELIŠ TI................................................................................................... - 12 VSAKA ODLOČITEV IMA POSLEDICE ................................................................................... - 13 TUDI TO, DA NE BOMO STORILI NIČESAR, JE ODLOČITEV ............................................................. - 14 -
5.
ODLOČITEV JE ŠELE ZAČETEK............................................................................................. - 15 ŽELJA.............................................................................................................................................. - 15 ODLOČITEV .................................................................................................................................... - 15 POSTAVITEV CILJEV ....................................................................................................................... - 16 ZAKAJ ............................................................................................................................................. - 16 DOMIŠLJIJA .................................................................................................................................... - 16 STORITI VSE, KAR JE V NAŠI MOČI ................................................................................................. - 17 VERJEMI IN VZTRAJAJ .................................................................................................................... - 17 ZABAVATI SE .................................................................................................................................. - 18 -
6.
NEKAJ »PRAVIL« PA VSEENO JE…..................................................................................... - 19 BODI DOBER .................................................................................................................................. - 19 POMAGAJ ...................................................................................................................................... - 19 NE NORČUJ SE ............................................................................................................................... - 20 SPOŠTUJ......................................................................................................................................... - 20 NIKOLI NE ŠKODUJ DRUGEMU ZA DOSEGO SVOJEGA CILJA ......................................................... - 20 -
7.
KAJ VAS PROSIM ................................................................................................................... - 21 -
8.
K ČEMU NE NAGOVARJAM ............................................................................................... - 23 -
9.
ZAKLJUČEK.............................................................................................................................. - 24 -
10.
ZA STARŠE............................................................................................................................ - 25 -
STE SREČNI?................................................................................................................................... - 25 -
-1-
1. NA KRATKO O MENI
Na kratko se bom opisal iz razloga, da ne bo kdo mislil, da sem kakorkoli
drugačen, da sem imel kakršne koli prednosti in da nikakor nisem bil kakšen
popoln otrok ali karkoli podobnega.
Rojen kot tretji otrok delavskim staršem, oba zaposlena v tovarni, smo
popolnoma povprečna slovenska družina. Kot majhen zelo razigran, poln
energije in precej »navihan«. V mali šoli pri šestem letu sem zbolel za
revmatoidnim artritisom, to je zoprna bolezen, ki napade sklepe in jih zatrdi,
tako da nisem mogel premikati kolen, gležnjev, prstov in sem bil praktično
nepokreten. To je trajalo par let, vendar sem z veliko svojega truda in
podpore staršev bil pri enajstem letu popolnoma zdrav otrok, pri dvanajstih
sem celo bil na par treningih selekcije košarkarske reprezentance U12. Skozi
najstniška leta sem veliko nihal, bil sem vse prej kot »priden«, kar se učenja tiče
sem bil v osnovni šoli solidna trojka. Bil sem dokaj dober športnik, po obnašanju
pa poznan kot »živahen« ali upornik. Pogosto sem zahajal v težave in spore,
obiski psihologove pisarne so bili kar pogosti. Je pa zanimivo, da sem v 8.
razredu postal predsednik šolske skupnosti in sem se moral precej spremeniti in
postati neke vrste vzor ostalim…
V srednji šoli se nikakor nisem našel, verjetno zato, ker sem jo izbral iz napačnih
razlogov, kot so: tja so se vpisali prijatelji, tako so mi svetovali starši, šolski
delavci, ...
Prvi letnik sem izdelal, oziroma komaj »spacal« skupaj tisto dvojko, v drugem
letniku sem pa šolo pustil in šel v službo. Še vedno sem bil dokaj burne narave.
To je trajalo vse do 17. leta, ko sem bil udeležen v prometni nesreči, v kateri
sem si zlomil vrat in postal dejansko nepokreten (invaliden) od vratu navzdol.
Takrat se je začela moja pot spoznavanja samega sebe ter sveta, kakršen
dejansko je. Ker odlično napredujem telesno in tudi drugače, sem spoznal
naše sposobnosti in kaj vse lahko dosežemo v življenju…
Ker pa ta knjiga ni o meni, je to vse, kar bom povedal. To naj služi le temu da
vidite, kako sem se sam iskal in se še vedno iščem v življenju, da so bila moja
otroška leta polna zmedenosti in iskanja nečesa… nečesa, kar mi šola
enostavno ni ponudila ali pomagala najti. Povedal bom le še to, da sam sebe
smatram za uspešnega, za največji uspeh pa si štejem to, da sem začel
razmišljati s svojo glavo in to me dela srečnega, stojim za svojimi prepričanji in
se ne ravnam po drugih.
Tako, sedaj pa res dovolj o meni, če pa slučajno želiš izvedeti več, me kaj
vprašati ali pa enostavno poklepetati, te vabim, da mi pišeš preko elektronske
-2-
pošte na naslov ales.kramolc@gmail.com ali pokličeš na telefonsko številko
070-875-123. Se že veselim.
2. ZAKAJ TA KNJIŽICA?
Verjetno ste kot mlajši mnogokrat slišali, da lahko postanete karkoli želite. To
nam odrasli v otroštvu pogosto govorijo. Prav tako to slišimo tudi skozi
odraščanje, a na žalost so to večinoma prazne besede, govorijo nam, da
lahko postanemo kar želimo, z dejanji nas pa šola in odrasli usmerjajo v neka
vnaprej določena življenja. Svetujejo nam, kakšno šolo naj vpišemo, kaj naj se
učimo, kaj naj delamo in kako naj razmišljamo. Postopoma nam jemljejo naše
sanje in izjava »lahko postaneš, kar si želiš« počasi izgublja svojo moč. In tudi
sami na trenutke začnemo dvomiti o svoji želji, da bili astronavt, manekenka,
zdravnik, avtomehanik, … In se nam zdi pametneje upoštevati odrasle in
vpisati »primerne« šole in upoštevati splošna pravila, postati nekaj kar je po
njihovo primerno za nas. Bolj kot odraščamo, večkrat celo slišimo, naj se
zresnimo in naj nehamo sanjati, da kaj takšnega ni možno.
Namen te knjižice pa je prav to, da vam pove, da kljub vsemu lahko
»POSTANETE KARKOLI SI ŽELITE«, ne glede na to kdo ste, od kje in kako vam gre
v šoli! Samo odločite se morate.
Na naše starše, šolo in ostale odrasle, ki nas usmerjajo in jemljejo sanje, ne
smemo biti jezni, moramo jih razumeti, saj niso oni krivi. Tudi njim je nekdo vzel
sanje, saj so šli skozi isti sistem kot mi. In njihovi nasveti so večinoma
dobronamerni, saj verjamejo, da je to za vas najbolje.
-3-
KAKO JE SESTAVLJENA TA KNJIŽICA?
Naslov knjige ni moj, ampak sem si misel sposodil od Gospoda po imenu
Henry Ford, ustanovitelj Podjetja Ford, ki ga mnogi verjetno poznate. Misel v
izvirniku zveni: “Whether you think you can, or you think you can't - you're
right.” V dobesednem prevodu bi to bilo nekaj takšnega: »Ali misliš da zmoreš,
ali da ne zmoreš – imaš prav.«
Jaz pa sem jo malo priredil po svoje. Več o Gospodu Fordu si lahko prebereš
na Wikipediji.
V knjižici bom predstavil nekaj svojih prepričanj in znanj, ki sem se jih naučil
izven šole, vendar so zelo koristni za življenje. Podal bom nekaj nasvetov, kako
ta znanja upoštevati v praktičnem življenju. Vse skupaj bom pa tudi pokazal
na nekaj resničnih primerih ljudi, ki so se odločili da ZMOREJO in »POSTALI TO,
KAR SO ŽELELI«.
Pred branjem bi bil moj nasvet, da vse kar slišiš ali prebereš v življenju, sam
premisli, o vsem podvomi in šele, ko sam spoznaš, ko se sam odločiš, da to
zate drži, potem verjemi. Prav tako tudi vse, kar je tukaj napisano, sam
premisli, preizkusi in šele potem sprejmi kot resnico.
Nekih stvari v življenju seveda ne preizkušaj, ne skači iz vrha stolpnice, saj boš
definitivno priletel na tla, ne dotikaj se ognja, ker se boš opekel, na splošno ne
počni nobenih nevarnih stvari, ki so ti odsvetovane ali prepovedane! 
-4-
3. NAJPOMEMBNEJŠA ODLOČITEV V ŽIVLJENJU
»ZMOREŠ ALI NE ZMOREŠ, ODLOČITEV JE TVOJA… V VSAKEM PRIMERU IMAŠ
PRAV!« Za trenutek sam pri sebi razmisli, kaj to sploh pomeni…?
Želiš postati uspešen športnik oziroma športnica? Imaš dve možnosti, lahko se
odločiš, da ne zmoreš, ker si prepočasen, ker nimaš talenta in najdeš še
mnogo drugih razlogov, zakaj ne gre. Lahko se pa odločiš, da ZMOREŠ in storiš
vse, kar je v tvoji moči in najdeš način, da ti uspe. Postati športnik je samo
primer, to drži za vse želje in cilje, ki jih imamo, ne glede nato ali želiš biti
glasbenik, uspešen poslovnež, manekenka ali karkoli drugega. Moraš se le
odločiti ali ZMOREŠ ali ne zmoreš. Zato je to zame najpomembnejša odločitev
v življenju.
Kolikokrat si že slišal, da nekaj ni mogoče, da se nekaj ne da, da nekdo
nečesa ne zmore? Si kdaj že sam uporabljal te izraze? Ne bom oporekal,
nekatere stvari so res »nemogoče«, a večina jih postane nemogočih, ker se
tako odločimo, kdo drug nam reče ali pa celo sami sebi rečemo, da nečesa
ne zmoremo in če to verjamemo, se seveda ne potrudimo, ker tako ali tako
nima smisla, in posledično nam na koncu ne uspe.
Se ti je že kdaj zgodilo, da je kdo od učiteljev ali staršev rekel, da ti pri
določenem predmetu ne gre, da na primer ne razumeš matematike, ali da ti
ne gredo jeziki? In ti si to sprejel kot resnico, posledično si pri teh predmetih
imel slabe ocene. Ti je že kdaj kdo rekel ali si sam sklepal, da si slab pri
telovadbi, na primer pri nogometu in si to verjel, na koncu si pa res bil med
najslabšimi v razredu ali v ekipi. Do tega pogosto pride zato, ker ko to
sprejmemo kot resnico. Ko to verjamemo, se podzavestno odločimo, da ne
zmoremo in se začnemo tako tudi ravnati. Naši možgani nam enostavno ne
dovolijo biti boljši, ker smo jih »sprogramirali«, da ne zmoremo bolje. To je tako,
kot če bi v športni avtomobil, ki z lahkoto doseže hitrost 200 kilometrov na uro,
vstavili poseben čip, ki bi sprogramiral računalnik tako, da ne dovoli razviti
večje hitrosti kot 50 kilometrov na uro. Posledično bi motor, ki z lahkoto
dosega velike hitrosti, bil onemogočen, saj mu računalnik nebi dovolil več kot
50 kilometrov na uro. In športni avtomobil bi postal povprečen počasen avto.
No, v našem primeru so računalnik naši možgani, čip pa so prepričanja in
odločitve, ki jih sprejmemo o naših sposobnostih. In če so te odločitve, da
nekaj ne zmoremo, prav tako kot računalnik, naši možgani blokirajo nas in
naše telo, ter mu ne dovolijo razviti polne sposobnosti. A brez skrbi, tako kot
lahko odstranimo čip iz računalnika v avtomobilu in ta avtomobil
osvobodimo, prav tako lahko osvobodimo sebe in odstranimo iz naših
možganov vse slabe programe, ki nas omejujejo. Ker smo samo mi
-5-
programerji naših možganov, lahko vanje vnesemo karkoli in tako lahko
začnemo vnašati pozitivne programe, to so odločitve, da ZMOREMO.
Si že kdaj doživel ali videl ravno nasprotno, ali ti ali kdo od prijateljev in
sošolcev velja za odličnega športnika in ta oseba je res najboljša pri telovadbi
in še napreduje ter se razvija? Imate v razredu učenca ali učenko, ki velja za
najpametnejšo in vsi pravijo, da se z lahkoto uči, ona pa res brez nekega
vidnega napora prejema odlične ocene.
Prav tako kot v prejšnjem primeru so tudi te osebe sprejele to kot resnico, in so
se odločile da to ZMOREJO, zato možgani delujejo s 110% močjo in naredijo
popolnoma vse kar je možno, da človeku uspe. To pa je tako, kot da bi v
istem športnem avtomobilu, ki že tako ali tako zmore 200 kilometrov na uro,
nadgradili računalnik, vstavili čip z najboljšim programom, v motor nalili
najboljše olje in najboljše gorivo in bi ga pognali vse do 300 kilometrov na uro.
Naše možgane, ki so naš računalnik, pa nadgradimo tako, da se odločimo,
da nekaj ZMOREMO in jih tako sprogramiramo na največjo zmogljivost, kot
olje in gorivo nam pa služijo pohvale in spodbude s strani drugih in nas samih.
Naše lastne pohvale in spodbude so še najpomembnejše, neprestano si
moramo dolivati najkvalitetnejše gorivo tako, da si pravimo, kako odlični smo,
da ZMOREMO, dokler tega ne sprejmemo kot resnico.
Naštel bom nekaj pogostih negativnih in nekaj pozitivnih »programov« za naše
možgane.
Negativni:
- Naš Anže se pa težko uči
- Mojca sploh ni za šport, je preveč nerodna
- Blaž je pač debel in si ne more pomagati
- Kaj naj, pač nisem za jezike
- Daj nehaj, zresni se, veš da to ni mogoče
- Ne morem kaj, karkoli se lotim, mi ne uspe
- Pač nisem preveč brihten
To je le nekaj negativnih programov, ki jih slišimo ali celo uporabljamo vsak
dan, a moraš vedeti: SAMO TI SI PROGRAMER SVOJIH MOŽGANOV, SAMO TI
LAHKO PROGRAME SPREJMEŠ ALI ZAVRNEŠ, SAMO TI SE LAHKO ODLOČIŠ, KAJ
ZMOREŠ IN ČESA NE! Nihče drug ne more tega storiti zate, tako da če ti kdo
kdaj da negativno pripombo o tvojih sposobnostih, to enostavno zavrni.
-6-
Pozitivni:
- Jure je odličen učenec
- naš Marko je tako sposoben, česarkoli se loti, to naredi odlično
- sem najboljši nogometaš v razredu
- brez učenja dosegam odlične ocene
- zmorem vse, kar hočem
- odlično, le tako naprej, v življenju boš dosegel veliko
- kakšno srečo imam
- Maša je najpametnejša na šoli
To je pa nekaj pozitivnih programov, ki jih na žalost redkeje slišimo. A nič zato,
odlična novica je: SAMO TI SI PROGRAMER SVOJIH MOŽGANOV, SAMO TI
LAHKO PROGRAME SPREJMEŠ ALI ZAVRNEŠ, SAMO TI SE LAHKO ODLOČIŠ, KAJ
ZMOREŠ IN ČESA NE! To pomeni, da si lahko pozitivne programe sestavljaš
sam, sam sebe hvali, spodbujaj, prepričuj, da si dober in da ZMOREŠ. Slej kot
prej boš to verjel in vstavil v možgane kot resnico, in boš takšen tudi postal.
Zato je odločitev: »ZMOREŠ ALI NE ZMOREŠ, ODLOČITEV JE TVOJA… V VSAKEM
PRIMERU IMAŠ PRAV!« Ker ko se odločiš, da nekaj zmoreš, potem to tudi drži.
Želiš biti vrhunski košarkar in igrati v ligi NBA? Ni problema, odloči se, da
ZMOREŠ in se potrudi, boš zagotovo veliko dosegel. Želiš biti pilot? Sprejmi
pravilno odločitev in verjemi, da zmoreš, slej kot prej boš letela.
Karkoli si želiš v življenju, kakršnekoli sanje imaš, vse je mogoče, le odločiti se
moraš, da ZMOREŠ.
Odločitev zmoreš ali ne zmoreš pa ne velja samo za velike življenjske cilje,
sprejemamo jo vsak dan pri majhnih stvareh, kot so:
-
-
Želim igrati v odbojkarski ekipi, trenirala bom in uspela (zmorem)
To punco bi rad povabil na zmenek, strah me je… tako ali tako me bo
zavrnila, raje sploh ne bom poskušal (ne zmorem)
Kako čudovit fant, želim ga spoznati, ogovorila ga bom (zmorem)
Rad bi bil zdravnik, a imam preslabe ocene za vpis v gimnazijo,
enostavno se ne morem naučiti (ne zmorem)
Sem se zredil par kilogramov, ker želim biti postaven in boljši športnik
bom malo pametneje jedel in se več gibal, da ostanem v formi
(zmorem)
Kako visoko lahko skočim, šel bom na tekmovanje v skoku v višino in
tam dosegel dober rezultat (zmorem)
-7-
-
Sem čudovita oseba, vsi me imajo radi in imam ogromno prijateljev
(zmorem)
Te manjše vsakodnevne odločitve so zelo pomembne, saj nas prav one
izoblikujejo v osebe, kakršne bomo. Če se pogosto odločimo, da ZMOREMO,
bomo začeli verjeti, da ZMOREMO vse in bomo z lahkoto dosegali naše cilje in
bomo srečni v življenju.
Torej odločitev ZMOREM ali ne zmorem, ti lahko prinese vse, kar želiš v življenju.
Ne glede na to, kaj ti govorijo drugi, samo ti se lahko odločiš, sprejmi
odgovornost in se odloči modro! Od tega je odvisno tvoje celotno življenje.
4. PRIMERI LJUDI, KI SO SPREJELI ODLOČITEV
V tem poglavju vam bom predstavil nekaj resničnih zgodb resničnih ljudi, ki so
sprejeli ODLOČITEV v svojem življenju. Videli boste, da so ti ljudje popolnoma
normalni, ne izstopajo v nobenem pogledu, prav tako kot vsi se soočajo z
raznimi težavami. Njihove razmere niso nič boljše, in nimajo nobenih posebnih
predpogojev. Enostavno so želeli nekaj in so se ODLOČILI. Vsi ljudje so iz
Slovenije, šolali so se v Sloveniji in tudi živijo oziroma so živeli tukaj.
Vse ljudi in njihove zgodbe osebno poznam, zato tudi jamčim za njihovo
resničnost. Ker želim ohraniti njihovo zasebnost, ne bom uporabljal njihovih
pravih imen.
NI VAŽNO, IZ KAKŠNIH RAZMER PRIHAJAŠ
To je zgodba o fantu, ki je že, kot vsi mi, imel sanje, poimenovali ga bomo
Matej.
Matej se je rodil mami samohranilki in kolikor je meni znano, ni nikoli poznal
svojega očeta, oziroma nikoli nista imela stikov. Mama je sicer hodila v službo,
vendar je z bilo majhno delavsko plačo težko shajati. Mama mu že tako ali
tako ni namenjala dosti pozornosti, potem je pa še, ko je bil Tadej zelo
majhen, spoznala moškega, ki je kasneje postal Matejev očim. To je celotno
situacijo le poslabšalo. Ta moški je bil brezposeln grobijan, ki je užival v
poležavanju in brezdelju, in Mateja ni maral. Ko pa se je rodil še polbrat, sta se
njegova nestrpnost in ne-ljubezen do Mateja še povečali. Matejev polbrat je
-8-
bil seveda očetov ljubljenec in razvajen, mama pa je vse to dovolila in
podpirala, saj ji za Mateja tako ali tako ni bilo dosti mar.
Matej pa je vse od majhnih nog, vsaj odkar ga jaz poznam (to pa je od 5. ali
6. leta starosti), želel postati nogometaš. Kadarkoli je imel čas in možnost, je
brcal žogo. Vendar je časa in priložnosti bilo dokaj malo. Od zelo majhne
starosti dalje je moral pospravljati, kuhati in opravljati razna gospodinjska
opravila, če ne je bil tepen od očima. No, saj to je večinoma bil v vsakem
primeru. Ko pa se je rodil njegov polbrat, je moral skrbeti še zanj, in ne samo v
smislu pripravljanja hrane in umivanja - moral je poskrbeti, da je polbrat
zadovoljen. V kolikor mu to ni uspelo, je za to odgovarjal in si ponavadi prislužil
tepežko. V družbi mu ni bilo kaj dosti lažje, ker so otroci vedeli, iz kakšnih
razmer prihaja. Prav zaradi tega je bil slabo oblečen in včasih vprašljive
higiene, pogosto so ga izločili in zasmehovali, tudi tam je bil pogosto tarča
zbadljivk in pa tudi udarcev.
Čeprav je pogosto trpel, se Matej ni vdal, vse to ga je naredilo močnejšega in
sprejel je ODLOČITEV, da ZMORE! Vztrajno je razmišljal o nogometu, si močno
želel postati dober in izkoristil vsako priložnost za igranje in trening. Skozi
močno voljo in trud je Matej postajal vse močnejši in samozavestnejši, tako da
v družbi težav s pretepanjem ni več imel – zbadali so ga še, a so potem po
navadi morali bežati pred njim . Postal je poznan kot grobijan, saj se je moral
pogosto braniti, prav tako pa je pogosto moral braniti brata, ki je prav užival v
tem, da povzroči težave in se mora Matej pretepati zaradi njega. Ker pa je bil
vse boljši nogometaš, je postajal vse bolj priljubljen. Ostali fantje so ga hoteli v
svojem moštvu pri igranju nogometa in kmalu je začel tudi trenirati pri
lokalnem nogometnem klubu, kjer je zelo hitro postal nepogrešljiv člen ekipe.
A to ni pomenilo konca Matejevih težav. Šola je potekala od 8.00 ure zjutraj
pa nekje do 13.00 popoldan, pred šolo je moral Matej pripraviti zajtrk zase in
brata, ter pospremiti brata v malo šolo ali vrtec. Po šoli je moral prav tako
pobrati brata, pogosto je moral poskrbeti za kosilo, pospraviti po hiši in opraviti
še kakšno obveznost, če je hotel popoldan na trening. In čeprav je vse
opravil, je bil pogosto kaznovan. Spomnim se prizora, kako je Matej hitel s
starim kolesom k babici, od katere je pripeljal kosilo v posodah, zloženih na
prtljažniku od starega kolesa, hitel je v hišo, in nedolgo zatem je hitel s tem
istim kolesom z žogo na prtljažniku in torbo na rami na trening nogometa, kjer
je treniral najbolj zagnano od vseh, po treningu je hitel domov in opravil še
razna opravila. Le kadar je bilo možno, se je še izmuznil na igrišče brcati žogo.
Poleg vsega tega naj omenim, da mu je tudi v šoli šlo kar dobro.
Tako se je Matej trudil dolga leta in postajal vse boljši in boljši, pri 16. letu
starosti pa se mu je nasmehnila zaslužena sreča, njegov trud se je začel
poplačevati, sanje uresničevati… Dobil je ponudbo od nogometnega kluba iz
prve slovenske lige, tja je tudi odšel in kot zelo mlad začel igrati v prvi ligi. Ne
-9-
potrebujem omenjati da je bil tam tudi zelo dober, mislim da nekajkrat tudi
najboljši strelec.
Sedaj pa vam povem kje je Matej danes, igra v Evropskem klubu, igral je že v
ligi prvakov proti najboljšim klubom sveta, in je na pragu prestopa v PRVO
NEMŠKO LIGO. Pred nekaj časa sem imel tudi priložnost govoriti z njim, in naj
vam povem, da je tako čudovita oseba, zelo preprost, prijazen fant. Je že
tudi poročen ima čudovito partnerko, in živi SANJE.
Kot vidite, se Matej ni predal, sprejel je odgovornost za svoje življenje in se
ODLOČIL DA ZMORE, z veliko truda in dela mu je uspelo. Izkoristil je moč, ki se
skriva v vseh nas.
NI VAŽNO, KAKŠEN SI
Tokrat bomo govorili o Simonu. Bil je rojen kot mlajši sin v družini, mama je
mogoče malo posebna in bi jo marsikdo opredelil kot »počasnejšo«, oče pa
priden delavec, a je imel težave z alkoholom. Kljub vsemu so živeli dokaj
normalno življenje, ni bilo kakšnih težav z nasiljem, a tudi neke prave ljubezni ni
bilo, je bilo pa poskrbljeno za osnovne stvari kot so hrana, obleka, itd.
Simon se je rodil kot fizično zdrav in dokaj močan fant, a je imel nekakšno
motnjo v učenju, ne vem iz kakšnega razloga je do tega prišlo. Pač v glavnem
po nekih »standardih« je bil proglašen za umsko oviranega in zaradi težav s
koncentracijo za hiperaktivnega, moral je jesti nekakšna močna zdravila, da
je po tem po mnenju zdravnikov in šole bil »normalen«. Prav tako je moral
obiskovati šolo za otroke s posebnimi potrebami in prilagojenim programom
učenja. In zaradi tega je vse kazalo, da bo zaznamovan do konca življenja.
Naj povem tole, da je bil za igro in druženje Simon popolnoma normalen fant,
ni se kaj razlikoval od ostale družbe, vendar je bil tako kot Matej zaradi svoje
drugačnosti pogosto tarča zasmehovanja in napadov.
Že kot deček starosti 10 ali 11 let je Simon izrazil željo, da bi bil policist. Seveda
so se mu vsi smejali, kako bo moten človek policist… Da ne more nositi pištole,
da mu ne gre zaupati, da tako ali tako ne more imeti izpita za avto. Starši,
šola in zdravniki so mu govorili, da naj se spametuje, naj si izbere nekaj njemu
primernega, saj iz šole z prilagojenim programom tako ali tako ne more nikoli
postati policist. Takšni učenci po navadi vpisujejo skrajšane programe srednjih
šol smeri kot šiviljstvo, kovinarstvo, pek in kot razni drugi pomožni delavci. In
Simonu so svetovali, da naj si izbere nekaj od tega, saj za kaj drugega tako ali
tako ni sposoben. Saj ne, da je s temi poklici karkoli narobe, ravno nasprotno vsi poklici so spoštovanja vredni, a Simon si tega ni želel.
- 10 -
Okoli 14 ali 15. leta starosti so se najine poti razšle, in v bistvu dolgo nisem
vedel kaj je s Simonom, dokler ga nisem pred kratkim srečal.
Na parkirišče pred trgovino se pripelje avtomobil varnostne službe, iz njega
stopi postaven, krepak mladenič, na roko ima z lisicami priklenjeno srebrno
aktovko in za pasom nosi pištolo, radiotelefon, ter ostale stvari, ki jih redarji in
policisti nosijo. Niti nisem polagal dosti pozornosti nanj, dokler ta fant ne
pristopi in me ogovori: »Lejga Aleša, serbus, kako si kaj?« No, verjetno ste že
uganili, da je bil ta mladenič naš Simon, prav tisti Simon, ki so mu rekli, da ne
more postati policist, ker ni dovolj pameten, ne bo mogel nositi pištole, ne bo
mogel voziti avta, … No, on pa nosi pištolo, vozi avto, sicer res ni postal policist
ampak je situacijo prilagodil razmeram in postal varnostnik, potegnil je
najboljše iz danih možnosti. In kakor sam pravi, mu je delo varnostnika bolj
všeč, saj je deležen več »akcije« .
Tudi Simon se je ODLOČIL DA ZMORE, da mu ne bodo drugi krojili usode, da
bo sam prevzel odgovornost zase in svoje življenje. Trudil se je in strmel za
svojim ciljem, na koncu ga je seveda uresničil.
NIKOLI SE NE ODRECI SANJAM
Naslednji fant mi je še posebej pri srcu zaradi svoje vztrajnosti in dejstva, da se
požvižga na to, kaj si drugi mislijo.
Darko prihaja iz popolnoma povprečne slovenske družine, čisto normalna
družina, oba starša zaposlena, dovolj denarja, zdravi odnosi. Darko je tudi v
šoli povprečen učenec, ima solidne ocene, je fizično in umsko zdrav. V družbi
je normalno sprejet, ima veliko prijateljev, res popolnoma povprečen v vseh
pogledih. A ima eno posebnost - je zelo dober plesalec in ima zelo veliko
strast do Rap glasbe, in veliko željo da bi bil tudi sam Rap glasbenik ali kot
temu rečemo »reper«.
Tega v otroštvu in zgodnjem najstništvu niti ni kazal, ko pa je postajal starejši
(nekje 16 do 17 let), pa je začel to izražati. In začel celo snemati svoje pesmi,
sam je sestavljal glasbo in pisal besedila. Nadel si je tudi prav poseben
reperski vzdevek. In kot si lahko predstavljate, ga je to začelo razlikovati od
množice in ostalih mladostnikov, mnogi so se mu smejali in norčevali. Posebej,
ker so bile prve pesmi dokaj slabe kvalitete, bile so posnete v njegovi sobi,
glasbo je sestavil sam na svojem računalniku in ni imel nobenih izkušenj,
posledično se za njegovo glasbo ni zanimal nihče »pomemben«. In kot
rečeno, mladina se mu je posmehovala in vsi prijatelji, šola in odrasli so mu
govorili, naj odneha, naj bo »normalen«, da s tem tako ali tako ne bo kaj, da
nima prihodnosti, da ni za glasbenika…
- 11 -
Darko je bil večkrat na tleh in žalosten, a je vztrajal, nemalokrat je pomislil, da
bi odnehal, da nima smisla, da ni dovolj dober, a nekako ga je nekaj v njem
gnalo, njegova želja je bila prevelika, da bi odnehal. Tako je Darko vztrajal,
njegova glasba je postajala iz dneva v dan boljša in boljša, vedno več ljudi
ga je začelo poslušati in spoštovati, postal jim je všeč. Postopoma mu je
postalo vseeno za posmehovanje in za tiste, ki so proti njemu. Sledil je SEBI,
ODLOČIL je, da bo nadaljeval.
Danes Darko sicer še ne živi samo od glasbe, a je ta velik del njegovega
življenja. Hodi v službo in ima čudovito družinico. Ima svoj lasten studio, izdal je
že 2 uradna albuma, ima posnetih kar nekaj videospotov, redno sodeluje z
najbolj uspešnimi glasbeniki na sceni in ima veliko nastopov. Njegova glasba
pa je postala zelo dobra in mu že lahko rečemo, da je »stari maček«, poln
znanja in izkušenj. Darko še vedno vztraja in po mojem mnenju se mu obeta
zelo svetla prihodnost, kar pa je najpomembneje je to, da on v tem uživa,
dela ga srečnega in ga izpopolnjuje. V življenju dela to, kar ga OSREČUJE, ne
glede na vse in to je ena od najbolj pomembnih stvari.
Darko se je ODLOČIL DA ZMORE in je ostal zvest sebi. Ni se zmenil za okolico in
zato je srečen, ljudje se mu več ne smejijo, ampak ga spoštujejo zaradi tega.
In komaj čakam, da vidim, kaj mu prinaša prihodnost .
POMEMBNO JE, KAJ ŽELIŠ TI
Tole je malo drugačna zgodba. Aljaž je bil rojen v bogato družino. Imeli so
ogromno kmetijo z veliko zemlje in zelo uspešen kmečki turizem z restavracijo
in prenočišči. Posledično se je pričakovalo, da bo delal doma ter skrbel za
družinsko bogastvo. Oče je to tudi zahteval od njega. Aljažu pa to ni bilo
všeč, ni želel ostati na kmetiji, njegove želje so bile drugačne, sam je hotel
postati gospodar svojega življenja, sam ustvarjati. Zato se je odločil oditi
zdoma, vpisal je šolo dokaj daleč stran. To seveda očetu ni bilo všeč, a ni
mogel kaj storiti. Po šolanju se je Aljaž vrnil domov in vsi so mislili, da bo tokrat
ostal doma in prevzel kmetijo, a vendar je on imel druge načrte. Zaposlil se je
v trgovini nedaleč od doma, zlagal police in pometal tla. Doma so bili seveda
jezni, saj je to bila celo sramota, da fant iz bogate družine opravlja takšna
dela. A on se je trudil, želel je biti sam svoj gospodar. Zaradi jeze od
domačega premoženja ni dobil skoraj ničesar. Aljaž je nadaljeval in s svojim
trudom počasi napredoval, vse do te točke, da so mu bila zaupana že zelo
pomembna dela v trgovini. Karkoli je počel, je delal najbolje kar je zmogel,
ves čas pa je iskal nove priložnosti za uspeh.
- 12 -
Da skrajšam zgodbo, danes je Aljaž »velik« gospod, čeprav ni dobil praktično
ničesar od družinskega premoženja, je zelo bogat človek, njegovo
premoženje za daleč presega družinsko. Je ustanovitelj in lastnik enega izmed
uspešnejših podjetij v Sloveniji, ima krasno družino, in že njegovi otroci
postajajo uspešni samostojni ljudje, saj je na njih prenesel znanje in vrednote,
potrebne za uspeh in srečo v življenju. Ima čudovit dom, avtomobil, hišo na
morju in še veliko drugih stvari, najpomembneje pa je to, da je Aljaž srečen in
zadovoljen, postal je gospodar svojega življenja.
Aljaž ni dovolil, da mu drugi krojijo življenje, ni se oziral na to, kaj se od njega
pričakuje in kako bi »moralo« biti. Imel je svoje želje in cilje in se odločil, da
ZMORE. In kot vidite mu je uspelo - upam si trditi, da zaradi svoje odločitve živi
mnogo bolje.
VSAKA ODLOČITEV IMA POSLEDICE
Miran je bil zelo sposoben otrok. Čeprav doma ni imel idealnih razmer, je bil
zelo pameten v šoli je dobival odlične ocene brez truda. Bil je zelo fizično
močan in odličen športnik, treniral je nogomet in košarko in bil med najboljšimi
v vseh aktivnostih. Imel je več kot odlične pogoje, da uspe v življenju. Bil je
zelo priljubljen med vsemi, dekletom je bil všeč, fantje so se želeli družiti z njim.
Prav vsi so bili prepričani, da bo iz njega nekaj. A prav zaradi te svoje
priljubljenosti je imel možnost izbire družbe. Ker pa je bil pogosto prepuščen
samemu sebi in je bil brez nadzora, je začel v zadnjih letih osnovne šole
zahajati v ne ravno najboljšo družbo. To so bili večinoma starejši fantje, ki so
kadili, uživali alkohol in tudi drogo. In ni minilo veliko časa, ko je to začel
početi tudi Miran, že v zelo mladih letih je začel kaditi, pogosto je popil
alkohol in občasno tudi poskusil kakšno drogo. Njegova nova družba ga je
prepričevali v to in on jih je poslušal. Vdal se je, prenehal je sam razmišljati. In
bolj, ko je vse to počel, slabše so bile njegove sposobnosti. Ocene so se
slabšale, pri športu je postajal slabši in vedno bolj so se ga vsi izogibali. Miran
pa je svoje početje še stopnjeval do te mere, da je izgubil vso družbo, v
srednjo šolo se je komaj vpisal, vendar je ni izdelal. Telesno je toliko opešal, da
se ni mogel več ukvarjati z nobenim športom.
Sedaj je od tega že skoraj 10 let in na žalost moram povedati, da Miran živi
praktično na cesti, samega sebe se skoraj ne zaveda in nima ničesar, ves
smisel življenja mu je to, da nekako pride do cigaret in pijače. Videti pa je kot
živi mrtvec in kar srce se mi trga, ko ga vidim takšnega, vem pa kakšen je bil
včasih in kaj bi lahko postal.
- 13 -
Kot vsi ostali je tudi Miran sprejel odločitev, a njegova odločitev je na žalost
bila, da ne zmore. Izbral je »lažjo« pot brez truda in ciljev. Zato moramo biti
pazljivi, kakšne odločitve sprejemamo skozi celo življenje, saj prav zaradi teh
odločitev postanemo, kar pač postanemo.
TUDI TO, DA NE BOMO STORILI NIČESAR, JE ODLOČITEV
Marija je imela odlično družino, zelo uspešne in premožne starše, ter dom poln
ljubezni. Bila je najlepše dekle na šoli, imela je dobre ocene in vsi so jo imeli
radi. Vsi fantje so bili zaljubljeni v njo, učitelji so jo imeli radi in imela je veliko
prijateljic. Njeno življenje je bilo krasno in za nič se ji ni bilo potrebno potruditi,
dobila je vse, kar si je zaželela. Končala je dobro srednjo šolo in odrasla v lepo
žensko. Nikoli pa se ni za nič potrudila, ni si postavila nobenih ciljev, verjetno
ker ji ni bilo treba, saj je imela vse.
Sedaj pa Marija kot odrasla žensko živi popolnoma »povprečno« življenje, dela
za mizerno plačo in se komaj prebija iz meseca v mesec. Iz meni nepoznanih
razlogov je njihovo družinsko bogastvo izginilo in je prepuščena sebi. Ker pa
nikoli ni potrebovala, ni nikoli prevzela odgovornosti zase. Njena lepota je že
skoraj čisto zbledela, saj se na njej vidi le njena utrujenost in nesreča.
Tudi če nikoli ne prevzamemo odgovornosti zase in se nikoli ne odločimo, da
kaj storimo, je tudi to odločitev - in sicer odločitev, da ne zmoremo. Prav to je
storila Marija, nikoli ni sprejela odločitve, da ZMORE. Zato sedaj živi, kakor živi.
Iz zgornjih primerov se lepo vidi, kako pomembna je dejansko ta odločitev. Ko
se resnično odločimo, da ZMOREMO, in prevzamemo odgovornost za svoje
življenje, so rezultati zelo dobri in lahko smo srečni.
Namerno sem pa dodal še zadnja dva primera, ki potrjujeta pomembnost te
odločitve in kakšne posledice lahko ima slaba odločitev. Nihče si ne želi
takšnega življenja in na našo srečo ga nihče ni prisiljen živeti. Saj imamo
svobodno voljo, imamo to možnost, da se odločimo, kako bomo živeli. Tudi za
Mirana in Marijo ni prepozno, še vedno se lahko odločita, da ZMORETA in
spremenita svoje življenje v srečno… A je veliko lažje to storiti že pri mlajših letih
in začeti dobro takoj.
»ZMOREŠ ALI NE ZMOREŠ, ODLOČITEV JE TVOJA… V VSAKEM PRIMERU IMAŠ
PRAV!«
ODLOČI SE MODRO!
- 14 -
5. ODLOČITEV JE ŠELE ZAČETEK
Kot ste lahko videli iz prejšnjih primerov, je bila odločitev, da ZMOREJO, le
začetek. Za dosego svojih ciljev so morali trdo delati in vztrajati. Odločitev
ZMOREŠ ali ne zmoreš je mogoče eden izmed najpomembnejših korakov,
ampak še vedno je samo en korak in brez ostalih se ne bo dosti zgodilo.
Spodaj sledi približen opis korakov potrebnih za dosego svojih ciljev ali
izpolnitev sanj.
ŽELJA
Vse se začne z željo, ne govorim o želji kot je, da se nam »zlušta« sladoleda,
ampak o tistih resničnih željah, ki prihajajo od znotraj, ki jih resnično začutimo,
lahko jim rečemo tudi sanje. To so želje, ki jih nekako čutimo kot potrebo. Če si
v mislih predstavljamo njihovo izpolnitev, nas to dela srečne in zadovoljne, o
njih lahko razmišljamo zelo dolgo in to nam ne predstavlja napora. Ne glede
na to, kakšno mnenje imajo drugi, si mi tega vseeno želimo. Željo si moramo
priznati, ne smemo je zatiskati in potlačiti, izrazimo jo najprej pri sebi, lahko pa
tudi naglas. Če željo izrazimo na glas, ne smemo dovoliti, da nam jo
komentarji drugih potlačijo. Na začetku previdno izberimo ljudi, katerim
povemo, kaj želimo, takšne, ki nas bodo podprli. Če nas pa tudi ne, pa nič
narobe, njihova stvar.
Za naš primer bomo vzeli dekle, recimo ji Simona. Simona si želi biti igralka, to
željo čuti globoko v sebi, in čeprav so drugi mišljenja, da je to skoraj
nemogoče, si ona to vseeno želi, o tem lahko premišljuje ure in ure, in ob tem
uživa.
Seveda si pa moramo občasno in v zdravi meri tudi privoščiti sladoled, če se
nam ga »zlušta«. 
ODLOČITEV
Potem ko si željo priznamo, se moramo odločiti, ali to ZMOREMO ali ne. V
primeru, da se odločite, da ne zmorete, ste verjetno končali z njo. Ta pot je
krajša in mogoče na začetku lažja … A prinaša zelo nesrečno življenje, polno
obžalovanja.
Če pa se odločimo, da ZMOREMO, tako kot bo to večina nas storila, smo pa
naredili prvi korak proti izpolnitvi.
Simona se je trdno odločila, da je sposobna in da ZMORE postati igralka. Ter
da ji bo to uspelo.
- 15 -
POSTAVITEV CILJEV
Ko smo sprejeli odločitev, da ZMOREMO, je zelo pomembno, da željo
spremenimo v cilj. Nekaj kar lahko izmerimo in nam bo pokazalo napredek.
Cilje določimo čim jasneje, najbolje je, če jih tudi zapišemo, narišemo lahko
tudi risbe naših ciljev ali prilepimo razne slike in fotografije, ki jih najdemo na
internetu, v revijah ali časopisih.
Simona si je jasno zapisala svoj cilj, da bo postala igralka, zapisala si je tudi
cilje, ki jih lahko izmeri. Postavila si je cilj, da bo v še v letošnjem letu igrala v
vsaj dveh šolskih predstavah, da bo opravila začetni tečaj igralstva, ter da bo
v roku 3 let zaigrala v predstavi v pravem gledališču. Poleg napisanega pa je
prilepila fotografije iz gledaliških prestav.
Cilje je najbolje zapisati v obliki: »Igram v šolski predstavi« ali »obiskujem igralski
tečaj«, kot da je to že doseženo.
Cilji se lahko spreminjajo, lahko jih dodajamo, a je pomembno, da vedno
stremimo k njihovem doseganju.
ZAKAJ
Zelo dobro je, če se vprašamo, zakaj to želimo. Načeloma si želimo izpolniti
naše sanje, ker želimo biti srečni. A so tukaj lahko še drugi odgovori, zakaj
nekaj želimo.
Zakaj si nekaj želimo lahko pripišemo k našim ciljem, saj nas dodatno
spodbuja k doseganju naših ciljev.
Simona si želi biti igralka, na prvem mestu ker jo to osrečuje, ker si želi družiti z
ostalimi igralci, ker želi ljudem pokazati svoj talent in želi, da jo vsi vidijo na
odru, ter uživajo v njeni predstavi.
DOMIŠLJIJA
Ne glede na to kaj vam pravijo, je domišljija zelo pomembna v življenju. Da
lahko nekaj storimo, moramo to najprej videti v naših mislih, si to predstavljati s
pomočjo naše domišljije. Naše sanje in cilje moramo videti, čim pogosteje si
predstavljajte dosego vaših ciljev. Čutite, kako prijetno je, kako uživate v
dosegi cilja, v mislih se vidite, kako počnete to, kar želite. Kako uspešni ste,
ljudje vas hvalijo in vam ploskajo, najpomembneje pa je, da hvalite sami
sebe, zadovoljni ste s sabo. Še bolje je, če si to naglas poveste, kako čudoviti
ste in da vam je uspelo. Pri predstavljanju (slišali boste tudi izraz
- 16 -
»vizualiziranje«), lahko uporabite vaše zapisane cilje ter fotografije. Lahko jih
nalepite nekam na vidno mesto, kjer jih pogosto vidite.
Simona vsak večer pred spanjem pregleda svoje cilje in fotografije, potem pa
si v mislih predstavlja, kako nastopa v največjem gledališču na svetu, kako jo
gleda več tisoč ljudi. Sliši, kako ji ploskajo, občuti svoj kostum, občuti kako z
nogami skače po odru ter kako srečna je. Ob vsem tem si pa še ponavlja
»sem uspešna igralka« včasih naglas, včasih pa le v mislih. Fotografijo
gledališča ima nalepljeno ob postelji, tako da jo vidi vsak večer, preden zaspi,
in vsako jutro, ko vstane.
STORITI VSE, KAR JE V NAŠI MOČI
To je verjetno najpomembnejši in včasih najtežji korak. Moramo se odločiti, da
bomo dejansko nekaj storili za to, da dosežemo svoje cilje. Najprej zadošča,
da začnemo z malim korakom, da naredimo nekaj v smeri proti uresničitvi
cilja. Da pokažemo, da mislimo resno, prebijemo led in se začnemo premikati.
Simona se je vpisala na začetniški igralski tečaj.
Nato pa moramo storiti VSE, kar je v naši moči, za dosego cilja. Vložiti moramo
maksimalno kar lahko truda in časa v dosego ciljev. Imamo tudi druge
obveznosti in potrebe, zato si moramo čas razporediti tako, da utegnemo vse.
Vendar se moramo resnično truditi za dosego ciljev, razmisliti in narediti načrt,
kaj vse lahko storimo, zato da nam uspe. Ne zadošča le sama želja in ne
zadošča le občasno sanjanje - moramo delati.
Simona se je vpisala na tečaj, bere knjige o gledališču. Vsak trenutek
prostega časa vadi svojo igro. Vsak večer in tudi večkrat čez dan si
predstavlja svoj cilj, ponavlja si, kako dobra igralka je, zapisala si je cilje.
Izkoristi vsako priložnost, da gre v gledališče, če pa ne more, si pa vsaj ogleda
kakšno predstavo po televiziji. Če le ima možnost, se pogovarja z ljudmi, ki jih
tudi zanima igranje. Skratka počne vse, kar ji lahko pomaga postati igralka.
In tako je prav, s takšnim načinom nam zagotovo uspe doseči cilj in uresničiti
sanje.
VERJEMI IN VZTRAJAJ
Ves čas trdno verjemi, da je možno, verjemi, da ti bo uspelo. Nikoli ne obupaj
in ne glede na vse, ohrani upanje v uspeh. Vsem se nam zgodi, da smo na
tleh in da se sami sebi ne zdimo sposobni, a v teh trenutkih moramo zdržati.
Najdimo način, da se zamotimo, počnimo nekaj, v čemer uživamo, nekaj kar
- 17 -
nas spravi v dobro voljo. Kadarkoli naletimo na oviro, si lahko pogledamo
naše cilje in zakaj jih želimo doseči, to nas bo motiviralo, da najdemo način,
kako oviro premagati.
Ko si je Simona poškodovala nogo in je morala nositi mavec, zaradi tega ni
mogla nastopati in obiskovati tečaj igralstva, večkrat je bila na tleh in zelo
žalostna, a je v teh trenutkih poiskala stvari, ki jo spravljajo v dobro voljo.
Zavrtela si je pesem, pogledala je gledališko predstavo po televiziji in pozabila
na slabo voljo. Če se ji je zazdelo, da ne bo zmogla nadaljevati, je vzela v
roko svoje napisane cilje in jih skrbno prebrala. To jo je spomnilo, zakaj si želi
biti igralka, videla je slike gledališča in na ta način je našla moči da nadaljuje.
ZABAVATI SE
Ob vsem tem pa je zelo pomembno, da se zabavamo, kar počnemo nas
mora veseliti. Čeprav je včasih potrebno stisniti zobe, včasih se nam ne bo
ljubilo, ne bomo razpoloženi, mogoče bomo preveč utrujeni… Takrat se
moramo premagati in vseeno nekaj storiti. A kljub vsemu si ne smemo naložiti
preveč dela, ostati nam mora prosti čas za sprostitev, za druženje in igro.
Pazimo, da se ne pretiravamo z delom, saj ko enkrat ugotovimo, da nam
sledenje cilju sploh ne prinaša veselja in da čutimo odpor do tega, potem
smo si naložili preveč, in si je potrebno odpočiti. Ob doseganju ciljev se
moramo vseeno počutiti dobro in zadovoljno, postavite si sistem, v katerem
boste delali za dosego ciljev, a boste vseeno imeli čas za druge stvari, v
katerih uživate.
Delaj PAMETNO, ne trdo. 
Simona zelo rada bere romane, zato vsak dan prebere kakšen odlomek
romana, uživa tudi v druženju s prijateljicami, zato tudi vsak dan nameni nekaj
časa temu. To jo sprosti in potem lažje uživa v vsem, kar počne.
Navedeni koraki so le približni, in nikakor to niso navodila ki se jih moramo
točno držati, vsak naj si postavi svoj sistem ki mu bo najbolje odgovarjal. Saj je
vsak človek drugačen in deluje drugače. Nekdo bo užival če za dosego cilja
dnevno porabi 6 ur, nekdo pa če zato porabi 2 uri in se raje malo dlje sprošča.
Vedno se ravnajte po sebi poslušajte nasvete drugih, a vedno se sami
odločite kaj vam odgovarja.
Zgornji koraki pa lahko služijo kot pomoč, pri postavljanju sistema za dosego
ciljev.
- 18 -
6. NEKAJ »PRAVIL« PA VSEENO JE…
Čeprav sem rekel, da ni točnih navodil in da mora vsak sam poiskati svoj
sistem, pa vendar za dosego uspeha vseeno obstaja nekaj nepisanih »pravil«,
ki jih moramo upoštevati. Poleg tega, da nam omogočijo hiter napredek in
razvoj, nam dajo dober občutek o nas in če smo sami s seboj zadovoljni, lažje
napredujemo.
Tukaj bom opisal nekaj omenjenih »pravil«, ki se meni osebno zdijo
pomembna. Vsak si bo ustvaril svoje mnenje o njih, moj nasvet bi pa bil, da jih
upoštevate.
BODI DOBER
Okrog dobrote v življenju ste verjetno že precej slišali, eni pravijo da moramo
biti dobri, spet drugi so pa mnenja »dobrota je sirota«. Iz osebnih izkušenj vam
lahko povem, da ta izjava ne drži. Vsakič, ko sem storil kaj dobrega v življenju,
sem slej ali prej dobil to vrnjeno z dvojno mero, ko sem to najbolj potreboval.
Kaj pomeni biti dober? To niso nekakšna verska prepričanja, ne preklinjaj in
podobni tako imenovani »grehi«… preklinjanje ni greh, in ne pomeni da
človek, ki preklinja, ni dober, preklinjanje je enostavno grdo. Biti dober prav
tako ne pomeni uboganje v šoli ali delanje domačih nalog.
Dobrota je precej enostavnejša. Iskreno želi dobro sebi, vsem ljudem in živim
bitjem ter celotnemu svetu. Kar koli delaš, poskusi delati z dobrim namenom,
ne želi slabega nikomur in nikoli nikomur namerno ne škoduj. Vedi, da si ti
pomemben, a pomembni so tudi vsi ostali, in to spoštuj. Nikomur ne dovoli, da
te v dobroto prisili, samo dobra dejanja, ki jih sam želiš opraviti, štejejo.
Svetujem ti, da vsaj občasno opraviš kakšno dobro delo po svoji izbiri, lahko
pomagaš sošolcu, ki mu ne gre v šoli, lahko nahraniš lačno žival, zadošča že,
da nameniš par lepih besed nekomu. Boš videl, da je občutek dober.
Z dobroto si boš nabral plus točke v svetu, in kasneje, ko boš to potreboval, jih
boš lahko unovčil. 
POMAGAJ
Kadarkoli te kdo prosi za nekaj, kar je v tvoji moči, in s tem ne škoduješ
nikomur drugemu ali sebi, mu vedno pomagaj. Ne pusti se izkoriščati - na
primer sošolcu, ki se mu ne ljubi pisati domače naloge in zato prosi tebe, je ne
napiši, saj je to izkoriščanje. Če pa ima sošolec ali sošolka težave z
- 19 -
razumevanjem domače naloge in te prosi za pomoč, potem pa se potrudi po
svojih najboljših močeh. Hkrati se pa tudi ti ne sramuj prositi za pomoč. To ni
nič sramotnega ali grdega, je popolnoma človeško vsi jo potrebujemo, in ne
verjamem, da je kdorkoli uspel v življenju brez vsaj malo pomoči. In v kolikor
boš sam pripravljen pomagati, sem prepričan, da boš tudi dobil pomoč, ko jo
boš sam potreboval. Tako, da se splača. 
NE NORČUJ SE
To je enostavno, nikoli in nikdar se ne norčuj in ne žali nikogar zaradi
njegovega videza, znanja, pameti, premoženja, invalidnosti, … Vsak je
takšen, kakršen je, in če ima nekdo težave z učenjem, je zadnje, kar potrebuje
to, da ga nekdo še žali ali zbada zaradi tega. Prav tako se ne norčuj in ne
obsojaj ljudi zaradi njihovih prepričanj in načina življenja. Če je nekdo
drugačen, še ne pomeni da je slab. Če se kakšen fant obnaša bolj dekliško,
ga ne zmerjaj z imeni. Kot sem že omenil, mu raje nameni nekaj lepih besed.
Tukaj velja isto pravilo kot pri pomoči. Kar boš dal, to boš dobil nazaj. Če se
boš norčeval iz drugih, boš slej kot prej tudi sam tarča posmeha. Zato
vsakemu dovoli, da je takšen, kot želi, in tudi tebi bo dovoljeno biti, da si
takšen, kot želiš. 
SPOŠTUJ
Spoštuj vse druge ljudi in njihova dejanja. Ni potrebno, da so ti všeč in ni treba,
da se z njimi strinjaš, a jih spoštuj. Kot že rečeno, ne obsojaj jih. Kakršnekoli cilje
in sanje ima kdo drug, s kakršnimi koli dejavnostmi se ukvarja, to spoštuj, ne
poskušaj ga prepričevati, da niso dobre in da nima prav. Tako kot so tebi
pomembne tvoje sanje in tvoje aktivnosti, prav tako so njemu njegove, in
nobene pravice nimamo nikomur govoriti, kaj je zanj dobro in kaj ne. 
NIKOLI NE ŠKODUJ DRUGEMU ZA DOSEGO SVOJEGA CILJA
To je verjetno najpomembnejše »pravilo« na poti proti doseganju ciljev. Ne
glede na to, kako močno si želiš, ne glede na to, kako močno verjameš, da ti
nekaj pripada, nikoli ne škoduj nikomur, da bi prišel do tega! Kajti to prinaša
kratkotrajno »srečo«.
Če je razpisano tekmovanje za najboljši spis na šoli in v njem sodeluješ, s še
eno sošolko sta prišli v finale. Če se potrudiš in napišeš boljši spis ter zmagaš, je
- 20 -
to super, če pa tik pred tekmovanjem na njen papir z spisom namerno poliješ
sok, da ne bo mogla sodelovati… Potem pa si namerno škodoval drugemu za
lastno korist, in ti to ne bo prineslo kaj dobrega. Temu se izogibaj za vsako
ceno.
Zgoraj navedeno se meni osebno zdi zelo pomembno v življenju, vse skupaj
pa pomeni, da smo pozitivni in da se pozitivno tudi obnašamo. Na ta način
bomo dosegli več v življenju, ljudje nas bodo imeli raje in tudi sebi bomo bolj
všeč. Ljudje bodo uživali v naši družbi in bodo z veseljem ob nas v dobrem in
slabem. Na splošno bomo boljše volje, saj poznate tisti občutek, kadar storimo
nekaj dobrega in nam je toplo pri srcu. S pozitivnim obnašanjem in
upoštevanjem »pravil«, ki sem jih navedel, lahko imamo ta občutek ves čas,
no ali pa vsaj večino časa. Tudi če kdaj storite kaj narobe, se ne sekirajte
preveč, vsi smo samo ljudje in vsi delamo napake brez izjeme. Če ste si
napako priznali in vam je iskreno žal pomeni, da ste dobra oseba in da se
trudite delovati pozitivno. A v prihodnje se poskušajte isti napaki izogniti.
Pozitivno obnašanje bo na začetku mogoče malce težje, a vam bo sčasoma
prešlo v navado in boste avtomatsko delovali dobro. 
7. KAJ VAS PROSIM
Kaj torej želim od vas…? Enostavno želim, da prevzamete odgovornost zase in
za svoje življenje, da razmišljate s svojo glavo in se sami odločate, kaj želite in
kaj ne. Kot sem že omenil v poglavju pred tem, lahko prosite za pomoč. To
pomeni, da prosite za mnenja, pravzaprav spodbujam, da čim več sprašujete
in si pridobivate čim več različnih mnenj. A na koncu si vedno ustvarite svoje,
in se po njem tudi ravnajte.
Prosim vas tudi, da si upate biti drugačni. Vsi smo različni, prav zato imamo
vsak svoje telo in dušo, če ne bi bili vsi skupaj v enem telesu in uporabljali iste
možgane. Ne trudite se biti enaki kot ostali, ne sledite slepo večini, kot ste
lahko videli v poglavju s primeri so prav tisti ljudje uspešni, ki si upajo biti
drugačni.
Ne obremenjujte se preveč s šolo in ocenami. Seveda se potrudite, da jo
izdelate in da ste vi zadovoljni z svojim uspehom, ni pa konec sveta, čeprav
vam pri nekem predmetu ne gre. In slaba ocena v bistvu sploh ni tako slaba,
- 21 -
je orodje, ki nas opozori, kje nekaj nismo naredili čisto v redu. Zavedajte se, da
so tudi učitelji samo ljudje in da kar povejo ni vedno zakon, kadar predavajo
svoj predmet imajo po navadi prav, a ostale stvari so prav tako samo njihova
mnenja, in ni vam jih treba sprejeti ko 100% resnico. Kot smo ugotovili, imamo
zato vsak svoje možgane, da si lahko ustvarimo svoja mnenja.
Zavedajte se, da čeprav ste mlajši, ste prav tako človek, in vaše mnenje je
prav tako pomembno kot mnenje odraslih, niste vi krivi da ste se rodili kasneje.
In ker ste tukaj, imate prav tako pravice in prav tako ste pomembni, ne
dovolite, da vas kdo ponižuje zaradi vaše starosti. Imate pravico za svoje misli,
za svoje želje in za svoja dejanja (če z njimi nikomur ne škodite) in nihče vam
jih ne sme vzeti.
Predvsem pa vas prosim, da uživate življenje, ste ČUDEŽ. Veste kakšne so
možnosti zato, da ste se tukaj…? Da ste se rodili vašim prav tem staršem, da
ste se rodili prav tam, kjer ste se, prav v tem času sedaj, in da ste prav takšni,
kot ste? Za primerjavo: možnost za zadetek glavnega dobitka na lotu je 1
proti 14 milijonov. Možnosti za to, da ste se rodili, pa so matematično 1 proti
102,685,000 (to pomeni 10ka z 2.685,000 nulami za sabo), precej veliko število bi
lahko rekli.  Ne-matematično pa bi lahko rekli, da so možnosti praktično
nične. Torej vidite, kakšen loto ste zmagali s tem, ko ste se rodili, da ste res
pravi ČUDEŽ, in z namenom imate svoje življenje in ste, kakršni ste. Izkoristite to
možnost, ki vam je dana, zabavajte se, delajte, kar vas veseli, bodite srečni.
Kajti ni naključje, da ste prav to, kar ste. In če vam je uspelo, da ste nastali, pa
čeprav ste imeli tako malo možnosti, potem vam lahko uspe popolnoma vse.
ODLOČITE SE DA ZMORETE!
- 22 -
8. K ČEMU NE NAGOVARJAM
Čeprav je mogoče včasih izgledalo tako, vas pa ne nagovarjam k
sledečemu.
Ne nagovarjam vas, da ne ubogate staršev, oni so vaši starši in večinoma
imajo najboljše namene, ko vam kaj narekujejo. Spoštujte jih in poslušajte, če
se z njimi ne strinjajte, jim to povejte, in zahtevajte, da tudi oni spoštujejo vas in
vaše mnenje. Poskusite vzpostaviti odnos, kjer se lahko odkrito pogovarjate.
Verjemite, da bo to tudi njim všeč.
In to, da počnete, kar želite, ne pomeni, da ne pospravite za sabo, ko vas
starši prosijo, vedite, da ste vi prav tako član družine in imate zadolžitve, ki jih
je potrebno opraviti. Vaša mama ali oče imata prav tako sanje in stvari, ki jih
želita početi, kljub temu pa vam mama skuha kosilo in oče kljub temu gre v
službo, da priskrbi denar za stvari, ki jih potrebujete, ali pa obratno. In Prav
tako tudi vi namenite nekaj časa, da pripomorete k delu in obveznostim po
hiši.
Ne nagovarjam, da popolnoma zapostavite šolo, ravno nasprotno, karseda
najbolje jo izkoristite, da se naučite, kar vas zanima. Pravim le, da vsega, kar
tam slišite, ne jemljite kot sveto resnico. In da ne dovolite, da vam vsilijo
kakršnokoli razmišljanje.
Absolutno ne nagovarjam, da poskušate karkoli nevarnega ali nezakonitega,
tudi če želite biti dirkač, ne smete vzeti avtomobila in z njim dirjati, to je
nevarno in nezakonito. Obstaja način, kako lahko to postanete postopoma in
ko bo čas pravi, za neke stvari je vseeno treba počakati. Ali če želite biti
vrvohodec, ne zavežite vrvi pet metrov visoko in poskušajte hoditi, to se bi
verjetno zelo slabo končalo. Začnite čisto na tleh in vedno pod nadzorom
odrasle osebe. Na splošno ne počnite ničesar, kar JE NEVARNO ZA VAS ALI ZA
KOGARKOLI DRUGEGA.
In odsvetoval bi vam »nespametno« trmo. Bodite trmasti, ko nekaj želite
doseči zase, ne ženite pa trme samo zato, da delate nasprotno kot nekdo
pravi. Trma je lahko zelo dobra in koristna, če jo znamo pravilno usmeriti. Če
pa to počnemo samo zato, da nekomu nasprotujemo ali pa da nekaj
dokažemo, potem pa je lahko zelo nevarna in ima negativne posledice.
- 23 -
9. ZAKLJUČEK
Tako, pa smo pri koncu te kratke knjižice, upam da je bilo branje prijetno… In
upam, da je kdorkoli kaj odnesel od branja, če sem komurkoli odprl oči, ali če
sem vsaj eni osebi pomagal proti uspehu, potem je cilj dosežen.
Še enkrat bi ponovil, da karkoli ste prebrali tukaj ali kjerkoli drugje, sami
premislite. Nič ne jemljite kot sveto resnico, vzemite, kar mislite, da je dobro za
vas, upam pa, da boste našli kakšne koristne nasvete v tej ali kakšni drugi
»pametni« knjižici.
Na koncu bi vam še svetoval, da vzamete pisalo ali papir, lahko tudi
računalnik, in si zapišete, kaj si želite.
Nekaj vprašanj za pomoč pri pisanju, zapišite:
- Kaj so vaše sanje?
- V čem najbolj uživate?
- Kaj najraje počnete?
- Kako najraje preživljate prosti čas?
- Kateri predmet v šoli vas najbolj veseli?
- Kaj bi radi postali, ko odrastete?
- Kaj bi počeli, če bi imeli na volje neomejeno količino denarja?
- …
Na vsako vprašanje lahko imate več različnih odgovorov, in zapomnite si, da
ni napačnih odgovorov, vsi so pravilni. Ti odgovori naj vam služijo kot orodje,
da ugotovite, česa si želite. Vse to zapišite in shranite, lahko vam pomaga, da
ne pozabite, kaj hočete storiti, in če slučajno odrastete in se »izgubite« ter ne
veste, kaj bi, boste imeli ta papir, da vas opomni, kaj si resnično želite. Vedite,
da je ta papir »živ dokument«, kar pomeni, da se bo spreminjal. Tako kot se
boste z leti in izkušnjami spreminjali vi, prav tako se bodo spreminjale vaše
želje, potrebe in cilji. Tako da lahko poljubno spreminjate ali dopisujete stvari
na seznam. Pomembno je le, da se trudite napredovati in dosegati želeno in
zastavljeno.
Ni važno, koliko let štejete, ni važno, kdo ste ali od kod prihajate, dosežete
lahko vse, kar si želite, samo ODLOČITI SE MORATE, DA ZMORETE. Zato si za
vedno zapomnite:
ZMOREŠ ALI NE ZMOREŠ, ODLOČITEV JE TVOJA…
V VSAKEM PRIMERU IMAŠ PRAV!
Sedaj pa veselo na ustvarjanje svoje zgodbe in na poti k sreči in uspehu… 
- 24 -
10.
ZA STARŠE
To poglavje je namenjeno staršem oz. skrbnikom otrok, saj večinoma prav oni
najmočneje vplivajo na razvoj otroka kot osebnosti. In s tem lahko močno
pripomorejo k otrokovi življenjski uspešnosti in sreči.
STE SREČNI?
Prvo bi svetoval, da sami sebi postavite naslednja vprašanja:
- Sem srečen?
- Sem v življenju zadovoljen s svojimi dosežki in s sabo?
- Sem dosegel svoje želje in cilje? Sem na poti do njih?
- Se smatram uspešnega?
Ta vprašanja so samo za vas, bodite iskreni do sebe in pošteno odgovorite,
najbolje če odgovore tudi zapišete.
V kolikor ste večinoma odgovorili pritrdilno, potem čestitam, ste eni izmed
redkih ljudi ki tako živijo. Vaši otroci bodo odraščali s podporo in bodo imeli
odlične možnosti za uspeh in izpolnitev svojih sanj. Prosim vas le, da jim
dovolite, da živijo SVOJE sanje.
V primeru, da so vaši odgovori bili večinoma negativni, pa tudi brez panike,
ste le eden izmed večine, ki ga je »obdelal« sistem, v katerem živimo. Ampak
ni prepozno, še vedno se lahko spreobrnete in zaživite srečno in izpopolnjeno,
mogoče je prvi korak lahko tudi ta knjiga. Obstaja pa tudi ogromno literature,
ki je primerna za vas, so delavnice, seminarji in mnogo drugih načinov, da si
pomagate. Spomnite se svojih ciljev in sanj, še vedno so nekje, le poiskati jih
morate. Vrnite se v čas, ko ste bili sami majhni, kako ste razmišljali, kaj ste
sanjali, kaj ste si želeli? Pri tem so vam lahko v veliko pomoč vaši otroci,
poglejte jih, kako brezskrbno sanjajo, v njihovem svetu je mogoče prav vse!
In prav zato vas nagovarjam, da prepoznate to iskrico v njih in jim jo dovolite
izraziti. Ne silite jih v vnaprej določene kalupe, dajte jim možnost, da so to, kar
so, oziroma kar bi radi bili. Pa kaj, če mu ne gre pri matematiki, nič narobe, če
ni dobra pri kemiji… sami veste, da so to le malenkosti in da nihče ni
vsesplošno odličen, prav vsakdo je pa ODLIČEN vsaj v nečem in prav to ga
po navadi osrečuje. Pomagajte mu to poiskati, šolske ocene naj ne bodo
najpomembnejša stvar na svetu. Ne pravim, da naj otroci popolnoma
zapostavijo šolo in da ta sploh ni pomembna. Ravno nasprotno, lahko jo
- 25 -
izkoristimo v njihovo dobro, tam naj se naučijo doseganja rezultatov in naj se
učijo stvari ki jih zanimajo. Hočem le reči, da slaba ocena ne pomeni
neuspeh. Pomeni le, da mu področje trenutno ni dovolj pomembno v
življenju, zakaj bi pa moralo biti? Brez skrbi, če bo to želel ali potreboval, se bo
tega zagotovo naučil. Sami veste, koliko stvari ste se naučili izven šole, ki jih v
življenju dejansko uporabljate, to je verjetno vsaj 80% znanja ki ga premorete,
a ne? Ne dovolite, da jim sistem vzame sanje, da jih naredi enake, kot so
drugi, dajte jim možnost svobode, možnost da bodo TO, KAR SO. Želi vaša
hčer postati kozmetičarka? Super, podprite to, naj se preizkusi dajte ji
možnost, da sama vidi, ali je to za njo ali ne, bolje prej kot kasneje. Poznam
kar nekaj žensk, ki so zelo uspešne prav v tem poklicu in jih to osrečuje. Vem,
da bi mogoče raje videli, da postane zdravnica ali odvetnica, to ji bo prineslo
»uspešno« življenje, a če je cena za to njena sreča… Sami ocenite, ali je
vredno? Enako velja, če želi vaš sin postati astronavt, naj se vam sliši še tako
noro, a ga podprite, naj si izdela raketo iz kartona, naj se uči in izobražuje na
področjih raketne znanosti, astronomije in podobno. Tudi če se vam to zdi
nemogoče, nič zato, važno je, da se počuti varno pri izražanju svojih želja,
ciljev in najpomembneje pri izražanju sebe. Mogoče poznate gospoda po
imenu Elon Musk? On je imel željo raziskovati vesolje, če vas zanima, preverite
kaj o njem in o njegovem podjetju SpaceX.
Skratka prosim vas, da vašim otrokom dovolite, da se sami odločijo, da jim ne
določate, kaj je za njih in kaj ne, da jim ne določate, za kaj so primerni in za
kaj niso, da jim ne govorite, česa so sposobni in česa niso, prav tako ne
dovolite, da bi to počel kdor koli drug. Naj jih nihče, niti šola, niti katerakoli
druga ustanova ne sodi po njihovih ocenah ali čem drugem. Podprite jih v
tem, da se naj samo oni odločijo o tem, kaj ZMOREJO ali NE ZMOREJO, da
bodo prevzeli odgovornost za svoje življenje in si sami krojili srečo.
Zavedajte se, da ste vi najpomembnejša oseba v otrokovih očeh v času
odraščanja, vaša dejanja in besede imajo zanj ogromno vrednost, potrudite
se, da bodo čim boljša. Ali želite, da je življenje vašega otroka »povprečno«,
kakršnega ima večina ljudi? Bi želeli, da je boljše? To je mogoče!
Poglejmo življenje današnje generacije ljudi, sami ocenite, kakšno je… Bi ga
želeli izboljšati za naslednje rodove? To lahko storimo najbolje preko naših
otrok!
SKUPAJ LAHKO SPREMENIMO SVET NA BOLJE
- 26 -