1. No category

PLAUTUS, MENEHMI
Odlomek
Prevod: Anton Sovre
MENEHMUS II. (sam pri sebi):
Vraga! Pravita, da sem prismojen,
pa sama blaznita! Bolje bo,
ko vidita že blaznika v meni,
da se napravim nor: s tem ju preženem!
(Se začne v krčih zvirati.)
MATRONA: Kako se zvira in zija! Oh, oče,
strah me je!
STAREC: Sem stopi, dete, sem, čim dalj od njega!
MENEHMUS II.: Dioniz,
hehoj, hehojo, Bromius,
kam kličeš me v gozd na lov?
O, slišim te, a ne morem proč iz teh pokrajin:
tako skrbno me straži z leve stekla psica,
od zadaj pa umazan kozel,
ki večkrat je v življenju že
pogubil s krivim pričevanjem
nedolžnega meščana!
STAREC: Uboga tvoja glava!
MENEHMUS II.: Glej, Apolon mi veli po oraklju,
naj z gorečo baklo ji izžgem oči.
MATRONA: Grozi, da mi oči izžge! Pomagaj, oče!
STAREC: O, hčerka ljuba!
MATRONA: Kaj je?
STAREC: Kaj storiti?
Kaj praviš, bi poklical sužnje?
Da ponje grem, naj ga odvedejo,
doma pa omotajo ga z vrvmi,
da ne napravi nam še hujše zmede!
MENEHMUS II. (sam pri sebi):
No, zdaj sem pa v precepu!
Če se pri priči ne odločim,
odvedli bodo k sebi me na dom!
(Simulira dalje.)
O, Apol, ukazal si, naj moja pest
ne prizanaša njeni krinki!
Če ne izgine spred oči ta tip mi
in ne pojde k vragu,
storim, Apolon, po ukazu tvojem.
STAREC: O, teci v hišo, kar moreš urno!
MATRONA: Že tečem, oče, ti pa pazi nanj,
da kam ne uide! O nesrečna jaz,
da morala sem te poslušati! (Odide.)
MENEHMUS II.: (sam pri sebi):
No, ženske sem se kar lepo iznebil.
(Še enkrat zaigra blaznega.)