1. No category

POT
Župnija Marijinega rojstva Polhov Gradec
Izdaja župnijski urad Polhov Gradec. Odgovarja župnik Bogdan Oražem.
n
o
v
e
m
b il
es
rt
o
p
a
d
2
0
1
5
l
e
t
n
i
k
XXIII
Molitev nas preoblikuje
»Ne samo, da nas Oče čaka, ampak začne tudi z iskanjem, nostalgijo, z
vzgibom po vrnitvi, ki nas pripelje v iskanje. In On sam vodi človeka prek
njegovega lastnega iskanja. Molitev pomeni pustiti prostor za vodenje,
pomeni Bogu se pustiti voditi »prek« naših življenjskih utripov…«
Papež Frančišek (iz knjige: Dih upanja za svet, ki se duši)
Stražar
Hasidska zgodba govori o rabiju Neftaliju. V njegovem času je bila navada, da
so bogataši njegovega mesta, katerih domovi so bili nekoliko bolj odmaknjeni
in samotni, imeli stražarje, ki so jim ponoči varovali imetje. Nekega poznega
večera je rabi Neftali, kot je bila njegova navada, šel na sprehod. Srečal je
enega teh stražarjev, ki je hodil gor in dol ob hiši. Rabi ga je vprašal: »Za
koga pa delaš?« Stražar je rabiju razložil, kdo ga je najel v službo, potem
pa ga je vprašal: »Za koga pa ti delaš?« Stražarjeve besede so se dotaknile
rabijevega srca. Odgovoril mu je: »Nisem čisto gotov, ali delam za koga ali
ne!« Rabinski učitelj je nekaj časa hodil ob stražarju. Potem ga je vprašal:
»Ali bi prišel služit k meni?« »O rabi, zelo bi bil počaščen, če bi bil tvoj
služabnik,« je odvrnil stražar. »Toda kakšno bi bilo moje delo?« je vprašal.
Rabi Neftali je odgovoril: »Da bi me opominjal na to vprašanje.«
Podobno kot rabi Neftali potrebujemo tudi mi nekoga, ki nas bo opominjal,
za koga delamo. Naša vsakdanja molitev in branje Svetega pisma nas
opominjata, da delamo za Gospoda.
Zgodbe za srečo v družini, zbral Božo Rustja.
Lučka
Ko bomo odšli, bodo pomembni samo sledovi ljubezni, ki jih bomo pustili
za seboj.
Albert Schweitzer
2
3
Med nami je bil svetnik
Ko sem bil na Madagaskarju, sem nekje
na steni opazil napis: »Oče Pedro za
predsednika!« Mnogi pravijo, da je živ
svetnik. Po drugi strani je bilo v času
njegovega obiska v Sloveniji moč prebrati
tudi izjave v slogu: »Čemu toliko pompa
okrog navadnega človeka!« Odločil sem se,
da v novembrsko številko naše Poti zapišem
svoje osebno razmišljanje in pogled na
misijonarja Petra Opeko. Nekaj misli o
»navadnem človeku« in »živem svetniku«.
Moje prvo osebno srečanje z misijonarjem
Petrom je bilo pred petnajstimi leti, ko sem
prvič obiskal Madagaskar. Njegovo »mesto
dobrih prijateljev«, ki je zraslo s smetišča
na obrobju glavnega mesta Madagaskarja
Antananarivo, je bilo takrat že dobro
znano v svetu in Sloveniji. Petrov misijon
Akamasoa je tudi za nas takrat, kot za vse
Slovence in mnoge druge, ki potujejo na
misijone na Madagaskar, postal vstopna
točka, prvi »sprejemni« center in prvi stik
z malgaškim človekom. Že prvi vtis mi je
pokazal, da ne gre zgolj za idilično zgodbo,
pač pa za vsakodnevni boj z revščino, z mlini
političnih spletk in birokracije. Vstopiš v
deželo, ki ti pokaže dva skrajna obraza; na
eni strani skrajna revščina za krinko razvoja
in peščice bogatih in na drugi boj naših
misijonarjev za dostojanstvo in prihodnost
malgaškega človeka. V enem dnevu smo
prehodili pot, ki jo misijonar Peter prehodi
skoraj vsak dan že več kot dvajset let; s
smetišča čez kamnolom do lepih majhnih
vrstnih hiš pa vse do šol, telovadnice in
igrišč za tisoče otrok nekdanjih smetiščarjev.
Nekje na pol poti »kraljuje« kapelica
Svete družine, simbol skupnega truda in
upanja smetiščarjev in vere neutrudnega
misijonarja. Simbol, ki sam po sebi govori
o izjemni duhovni in materialni razsežnosti
projekta, ki je tako gromozanski, da je dobro
viden iz satelita. Čim bolj se je bližalo prvo
osebno srečanje s Petrom Opeko, tem bolj
sem zaradi videnega postajal manjši. Vedno
bolj s cmokom v grlu in z neprijetnimi
vprašanji v sebi: »Kaj sploh tu počnem? S
kakšno pravico motim tega velikega človeka
pri njegovem poslanstvu? Ne bi raje sedaj
vsaj nekaj mikroskopsko približno enako
koristnega počel doma ...?« In že je bil tu.
Negotovo ponudim roko. Ponujeno roko je
Peter spremenil v prisrčen objem: »O, župnik
našega Janeza Krmelja!« Ves nebogljen v
pričakovanju kakega težkega teološkega ali
bivanjskega vprašanja zaslišim vprašanje,
ki je odvzelo z mene vse breme predsodkov:
»Kakšno je kaj vzdušje v Sloveniji sedaj, ko
se je slovenska nogometna reprezentanca
uvrstila na svetovno prvenstvo?« Pisalo se
je namreč leto 2000. Prijeten klepet se je
zavlekel pozno v večer. Ko Peter spregovori,
imaš občutek, da te pozna že od nekdaj
in da ima kljub tisočem skrbi jutrišnjega
dne ves vesoljni čas tistega trenutka samo
zate. Kakor da ne živi ne v preteklosti ne
v prihodnosti, popolnoma pozoren na tu in
sedaj in človeka pred seboj. Obdani smo bili
z najbližjimi sodelavci in številnimi otroki.
Kulisa, ki je dobro znana vsakemu režiserju
televizijskih prenosov srečanj s Petrom
Opeko. Postavi ga med otroke, pa bo njegov
obraz zagorel v navdušenju. Sam večkrat
pravi, da bi morda že kdaj obupal, če ne bi
šlo za otroke. Otroške oči ga vedno spravijo
v pogon. In zaradi njih gre, če je treba, tudi
do konca sveta. In prav vsake otroške oči,
ki so nas tisti večer spremljale na njegovem
domu, so nosile svojo tragično zgodbo boja
z revščino, ki je popolnoma razčlovečila
njihove starše in uničila družine. Sedaj
so na varnem. Vsakič, ko se Peter oglasi,
se njihove oči zasvetijo. V hvaležnosti.
Za njih je preprosto »mon Pera« – oče. In
takih »posvojencev« ima »oče Peter« že
prek 13.000. In imaš občutek, da pozna
vsa njihova imena in njihove življenjske
zgodbe. Tu ne potrebuješ televizije ali
kakega drugega ekrana, da bi te zazibal v
svet virtualnega čustvovanja. Ne potrebuješ
solzave mehiške nadaljevanke, da bi izživel
svoja čustva in empatijo. In ne potrebuješ
tv-omizja ali tarče, kjer z varne razdalje
modruješ, kako rešiti svetovno krizo. Petrovo
omizje so konkretni ljudje in njegova tarča
neznosne razmere in revščina, v katero so
ujeti. Njegova pisarna – smetišče, uradne
ure – takoj. Brez birokratskih razpisov.
Razpis je spisala že revščina sama.
Misijonar Peter pravi, da gre za svoje
Malgaše tudi na konec sveta. In je šel, tudi
v Polhov Gradec. Ko sem pripravljal potek
dogajanja za srečanje z njim, sem se na
vse pretege trudil, da bi ga predhodno kje
ujel, vsaj za pet minut. Šel sem na vsa večja
srečanja z njim, pa mi nikakor ni uspelo.
Kjer je pač bil, je bil samo tam, za tiste ljudi
in tisti trenutek. Na Brezjah sem končno
obupal, po dolgih urah čakanja v vrsti tistih,
ki jim je namenil besedo, podpis ali zgolj
prisrčen objem. A v mojem rokovniku je
bil dogovor, da ga pripeljejo eno uro prej
v Polhov Gradec. Pa mi ga je pred nosom
snela tv-ekipa, ki je z njim naredila intervju.
Izkazalo se je, da je scenarij nepotreben. Od
trenutka, ko se je začela sveta maša, je bil tu
in samo za nas. Za vsakega v osemsto glavi
množici, ki je do zadnjega kotička napolnila
cerkev. Najboljši scenarij je bila njegova
pristnost in nenarejenost. Spregovoril je o
sebi, o svojem poslanstvu, in o tistem, kar
je za nas pomembno, o našem misijonarju
Janezu Krmelju in o našem »dobrem angelu«
v nebesih, pokojnem dr. Jožetu Trontlju. In
se je zavleklo. Duhovniki smo bili že polni
skrbi jutrišnjega dne. Zasmilila se mi je
dobra gospa, katere večerja se je že hladila.
Pa sem ga skušal čimprej spraviti ven skozi
zakristijo. On pa se mi je iztrgal iz rok in jo
mahnil skozi množico naravnost k izhodu
iz cerkve. »Peter, kam greš?« »Moram se
posloviti od ljudi,« je bil njegov odgovor
in že je bil pri izhodu, kjer je že vel mrzel
zrak od zunaj, Peter pa mu je kljuboval s
klepetom, objemi in podpisi. Na koncu
ga je ena naših mladink, kot prostovoljka
že okužena s smehom malgaških otrok,
vprašala: »Oče Peter, ali se ne naveličate,
ko vas takole neprenehoma vlečemo za
rokav in zahtevamo vsak malo zase?« Pa ji
je odgovoril: »Ne, zakaj? Ti ljudje so nocoj
vse pustili, si vzeli čas in prišli sem. Najmanj,
kar lahko storim je, da jim pogledam v oči
in jih pozdravim.« Štiriletna Julita, ki je prva
postavila Petru vprašanje med programom,
je na poti domov v avtu rekla staršema:
»Ta Peter je pa kar v redu fant!« Smeje ji
je mami odgovorila: »Nekoč, ko bo svetnik,
boš še ponosna, da si ga poznala in z njim
govorila«. In njen odgovor: »Mami, saj jaz
sem že sedaj ponosna!« Kakor bi preprost
otrok čutil, da naziv »svetnik« ne pripada
zgolj prihodnosti.
Svetnik gor ali dol!? Bolj pomembno je
vprašanje, ali znamo dovolj ceniti svetilnike
naše sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.
Od drugih zahtevamo, da mu dajo priznanja,
Nobelovo nagrado. Ali ga sami znamo
dovolj ceniti? Pa saj Peter ne potrebuje
nagrad. Zaveda pa se, da potrebujejo
nagrade in spodbude njegovi Malgaši. Pred
dvema letoma, še dober teden pred njegovo
smrtjo, sva se s pokojnim dr. Jožetom
Trontljem prisrčno nasmejala posnetku in
prevodu iz Akamasoe, kamor se je takrat
misijonar Peter vrnil s priznanjem Evropske
akademije znanosti in umetnosti za strpnost.
Peter je na prvo adventno nedeljo pokazal
nagrado med slovesno nedeljsko mašo in
dejal svojim Malgašem: »Poglejte, dobili ste
nagrado. Evropa je opazila vaš trud in vaš
boj z revščino. Opazila je vašo strpnost do
4
5
novih revežev, ki prihajajo med nas. Opazila
je vašo strpnost do gostov iz vsega sveta, ki
včasih zmotijo naš ritem …« In so veselo
vzklikali, ker so dobili nagrado! Glede
svoje nominacije za Nobelovo nagrado pa je
Peter letos februarja dejal: »Vsi, ki delamo
na humanitarnem področju, delamo iz
ljubezni, vere in globokega prepričanja, da
je to naša humana dolžnost, da pomagamo
in tako bomo delali tudi naprej, tudi če ni
priznanj!« Glede tega mi prihajajo na misel
besede Jima Caviezela, znanega filmskega
igralca, ki je igral Kristusa v znameniti
filmski upodobitvi Kristusovega pasijona.
Izrekel jih je na enem izmed svojih pričevanj
o veri: »Imena mnogih izmed vas, ki ste
danes tukaj, bodo kmalu pozabili. Ne boste
postali slavni, ne boste dobili oskarja in
vaše ime ne bo zapisano v Dvorani slavnih.
A povem vam. Nobena slava tega sveta
vam ne more odtehtati priznanja vašega
imena v nebeški »dvorani slavnih«, kjer
Bog pripravlja prostor majhnim, ponižnim
in ubogim, ki so mu bili v življenju zvesti.
Pripravil: Bogdan Oražem, župnik
Ko je v igri nekaj večjega
“Vse, kar je potrebno za zmagoslavje
slabega, je, da dobri ljudje ne storijo
ničesar.” (Edmund Burke, irski filozof)
Zgodbo gospe Rose Parks pozna danes že
ves svet. Postala je »prva dama človekovih
pravic«, ko se je pred šestdesetimi leti uprla
rasnemu razlikovanju v ZDA, ki je tedaj
določalo celo, kje smejo sedeti temnopolti
in kje beli. Na avtobusu v oddelku za
temnopolte ni hotela odstopiti sedeža
belemu človeku, potem ko se je oddelek za
belce že napolnil (Montgomery, Alabama,
1. december 1955). Za to dejanje so jo
aretirali. Naslednji dan se je začel več kot
enoletni bojkot javnega prevoza, ki se je
končal z zvezno odločitvijo, da je ločevanje
na osnovi ras protiustavno. To je pomenilo
začetek enakopravnosti bele in črne rase v
ZDA.
Če je ne bi njeni prijatelji, znanci, neznanci,
s katerimi jo je družila le barva kože –
lahko rečemo »dobri ljudje« – podprli tako
odločno in v takem številu in v tem trdno
vztrajali, je vprašanje, kaj bi se zgodilo.
Verjetno bi ostala v zaporu, se zlomila, kot
so se mnogi, ki jih ni nihče podprl …
Kajti če se oglasi en sam, ga ponavadi
utišajo. Potreben je torej najmanj drugi.
Kristus je tudi rekel: »Kjer sta dva ali trije
zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med
njimi.« Pa ne velja to le za molitev. Skupaj
dobimo moč, ker nam pomaga Bog. A se v
življenju zgodi, da tudi, ko se oglasi drugi,
vsi negodujejo in ga zavrnejo, morda tudi
utišajo, tudi nasilno. Ko pa se oglasi še
tretji, je to že množica, ki je ni mogoče
več zanemariti. In se potem ponavadi kar
usuje, kot plaz … pridružijo se mnogi.
Glas dobrega se okrepi in nemalokrat stvari
obrne v povsem drugo smer. In vsi, ki so
prej molčali, tedaj nenadoma pravijo, da so
že ves čas tako mislili. Ko bi se le oglasili že
tudi prej! Ko bi le manjkrat rekli: »Saj se ne
da nič storiti!« Ko le ne bi tiho priznavali,
da obstajajo dvojna merila. In bi se dvojnim
merilom uprli. Ko le ne bi priznavali, da je
»več resnic«. In povedali tako, kot je – z
dejstvi. Glas dobrega in pravičnega je lahko
močan, vendar le, če je glas složen, če je
veliko takih, ki – preprosto – stopijo skupaj!
Ker so – pogumni in srčni!
A oglasiti se, stopiti skupaj, pomeni
izpostaviti se. Za vsako izpostavljanje pa je
potreben pogum. In če gre za nekaj velikega,
je izpostavljanje toliko večje, pogum toliko
potrebnejši. Pokojni karizmatični škof
Reinhold Stecher iz Innsbrucka je o pogumu
in srčnosti zapisal: »Kajti vedno gre za isto:
zdržati, prenesti trpljenje, razočaranje ali
zavrnitev, ko je v igri nekaj večjega.« Na
koncu je vedno nekaj večjega, lepšega,
je odrešitev. Tu si sposodimo še besede
preroka Miheja: »In zdaj, zakaj glasno
vpiješ? / … / Zvijaj se in zdihuj, hči sionska,
/ kakor porodnica, / kajti zdaj boš šla iz
mesta / in prebivala na polju, / šla boš do
Babilona: / Tam boš odrešena, / tam te bo
Gospod odkupil / iz rok tvojih sovražnikov.«
(Mihej 4, 9–10) Prerok ne pravi, da bo pot
do odrešitve lahka, a vendar se zanaša na
Gospoda, ki bo »odkupil hčer sionsko«,
trdno verjame vanj.
Zato se vsakokrat, ko molčimo ob nečem,
kar ni prav, vprašajmo: »Molčim le zaradi
uglajenosti? Ker se nočem zameriti? Ker
se nočem izpostaviti? Ker me je strah?«
Predvsem pa se vprašajmo: »Mar znam
reči NE tako, da ne bom nikogar ogrozil
in užalil, pa vendarle pokazal, kar ni prav
in da je možna druga pot?« V vsakem
primeru bo težko. Toda! »Lahko rečemo NE
in obžalujemo to le nekaj minut, lahko pa
pritrdimo in to obžalujemo še dneve, tedne,
mesece ali celo leta.« (Greg McKeown)
Marjan Bradeško
Peter Opeka v Sloveniji
Ko me je gospod župnik prosil, naj napišem
članek o obisku našega velikega misijonarja
v Sloveniji, sem z veseljem sprejela to
nalogo. Ko sedaj sedim pred računalnikom,
res ne vem, kje in kako bi začela. Pa bom
kar od začetka.
Petra (saj smo ga tudi v Argentini tako
klicali) sem prvič srečala kot misijonarja,
ko se je z Madagaskarja vrnil na obisk
domov (v Argentino) in je imel predavanje
za mladino. Z velikim navdušenjem sem
pričakovala pričevanje, kako bo oznanjal
evangelij in jim govoril o Božji ljubezni.
A njegovo pričevanje je bilo vse drugo.
Povedal je: »Te ljudi je treba naučiti delati,
pridelovati svojo hrano. Kajti lačnim ne
moreš govoriti o Bogu.« Potem nam je
razlagal, kako jih uči kmetovati, da so
zgradili prvo hišo in kakšne načrte imajo za
naprej. Od takrat je minilo 40 let in iz tiste
prve hiše je zrastlo mesto Akamasoa, ki je
vrnilo dostojanstvo najbolj revnim.
In po 40 letih se srečava v Sloveniji, ki je
ena od njegovih treh domovin. Priprave
na njegov prihod smo začeli že julija. Ko
sem prejela vabilo, da iščejo pevce za
malgaški zbor, sem se takoj prijavila (saj
ni bilo starostne omejitve). Pridno smo
vadili, zbor se je kar večal, končno nas je
bilo okoli 80 pevcev, med katerimi smo
trije Pograjci: Meta, Jože in jaz. Naučili
smo se vse dele maše po malgaško. Prišel je
težko pričakovani dan, ko smo Petru prvič
zapeli pri maši v Šentvidu. Take maše še
nisem doživela, kakšno navdušenje, cerkev
je pokala po šivih. Potem smo peli še na
Brezjah, tudi tam se je izkazalo, da Slovenci
nismo tako »zategnjeni«, saj so še zelo stari
ploskali in plesali.
V Polhovem Gradcu smo se vestno
pripravljali na njegov prihod. Molitev
rožnega venca je bila namenjena njemu in
njegovemu delu, pri tem so otroci pridno
sodelovali. Moški so pripravili mlaj,
otroci so vadili pesmi, gospod župnik pa
je pridno pisal scenarij in nadzoroval potek
vseh priprav. Končno je prišel dan, ko je k
nam prišel Peter Opeka. Tudi v Polhovem
Gradcu je bila cerkev premajhna, saj je bila
napolnjena do zadnjega kotička. Domačini,
prijatelji od daleč in od blizu so prišli na
srečanje z misijonarjem Petrom, prezbiterij
so pa napolnili ministranti, duhovniki in
narodne noše. Peli so otroci in Malgaši
(kot ta zbor imenuje Peter). Po maši smo se
zadržali kar v cerkvi, kjer je bil še program,
6
7
petje, vprašanja, pogovori in dve uri sta
minili, kot bi mignil.
Po vsem tem navdušenju otrok, mladih in ne
tako mladih, se vprašam, kaj ima ta človek,
da pritegne toliko ljudi, in ne morem, da
ne bi potegnila vzporednico s papežem
Frančiškom. Njuna veličina je v ponižnosti,
odprtosti do človeka in pristnosti. To so
vrednote, ki so človeku blizu, ki pa na žalost
danes primanjkujejo.
Pedro, Peter, Pedró, tri domovine, eno veliko
srce, ki bije za najbolj uboge, ki nas vedno
bolj navdušuje, tako da radi pomagamo
našim misijonarjem.
Marjana Korošec
Srečanja s Petrom Opeko
in utrip »malgaškega«
zbora
V Polhovem Gradcu še kar odmevajo
besede Petra Opeke in verjamem, da bodo
še dolgo. Otroci, starejši in mladi, smo
20. oktobra napolnili vsak košček cerkve
Marijinega rojstva, ki je v tistem trenutku
bila nekaj še bolj posebnega, kot je že. Oči,
ki so iskale obraz misijonarja upanja, ušesa,
ki so se razpela kakor dežnik in prevzela
vlogo odvoda, ki lovi strelo, ta pa zadene
v ozemljeni sistem tal, da bi slišal besede,
ki tolažijo, besede, ki navdihujejo, besede,
ki te stresejo, predramijo in postavijo na
realna tla. Tako smo stali mi. Takrat je bilo
naše telo ta ozemljeni sistem. »Da me ne
boste pojedli!« se je pošalil Peter.
Iskrice so se pred tem netile tudi pri sv.
maši v Šentvidu in na Brezjah. Med
mašo so v mislih k meni v objem pritekli
majceni malgaški otroci, ki imajo silno
željo po življenju. Zagledala sem iskrice
veselja, dobrote in celo nebo upanja v
njihovih očeh. Joj, Anja! Daj, vrni se nazaj!
Prepevanje v »malgaškem« pevskem zboru,
katerega članica sem, me je kar odneslo
na Madagaskar, spomini pa so privreli na
plan.
Če ste bili v Šentvidu, na Brezjah ali v
Polhovem Gradcu, ste nas verjetno slišali,
če ste bili na Madagaskarju, pa verjetno
nisem edina, ki se ji je pred oči prikazal
eden izmed prej opisanih prizorov malgaške
radosti. Da se vrnemo k zboru. Peter mu je
rekel kar »malgaški«, čeprav skoraj nihče
izmed nas ni čistokrvni Malgaš, je pa res,
da vsi navdušeno pojemo v malgaškem
jeziku. Smo približno 100-članska
zasedba, ki ob prepevanju pesmi izražamo
veselje do življenja. Pod vodstvom Marka
Petroviča smo se od avgusta naprej sestajali
enkrat tedensko. Imeli smo tudi pomoč
strokovnjakinj (dveh Malgašinj) iz prve
roke. Ob prisotnosti Petra Opeke smo dajali
ritem bogoslužju in utrip Madagaskarja v
Šentvidu, na Brezjah in v Polhovem Gradcu.
Pot nas je privedla še do Petrovč, peli bomo
tudi v Bohinju, na Koroškem … morda kdaj
tudi s pomočjo otrok na Madagaskarju.
Veš, Peter, nikoli se ne naveličam tvojih
besed o dobroti, spoštovanju, upanju
in življenju. Vesela sem, da se nam je z
zborom (sam si ga poimenoval malgaški)
posrečilo naučiti veliko malgaških pesmi
in te presenetiti, tako kot ti vedno znova
presenečaš nas s svojimi dejanji. Hvala za
vse objeme in besede, za srčnost.
Anja Hribar
Spomnili smo se konca
II. svetovne vojne
Ob 70. obletnici konca druge svetovne
vojne in začetka totalitarnega režima je
župnija Polhov Gradec v sodelovanju z
dramsko skupino Neptun in Rafaelovo
družbo pripravila tri spominske dogodke.
Fotografska razstava o življenju slovenskih
beguncev v avstrijskih taboriščih po drugi
svetovni vojni, ki je v šestih različicah
prepotovala že lep del naše domovine,
zamejstva in izseljenstva, se je tokrat ustavila
v Polhovem Gradcu. V dvorani Kulturnega
doma Jakoba Trobca, kjer je fotografsko
gradivo bilo na ogled vse do konca
meseca, je ob odprtju razstave, 9. oktobra,
spregovorila zgodovinarka mag. Helena
Jaklitsch, avtorica fotografske monografije
Cvetoči klas pelina. Podala je obširen
zgodovinski oris slovenskega povojnega
begunstva in dejala, da so bili slovenski
begunci neverjetno žilavi, ustvarjalni in
delavni ter da se s fotografskimi razstavami
kot z izidom monografije delno popravlja
krivica, ki se je v vseh teh desetletjih naredila
beguncem, ki so zamolčani še danes.
Osrednja spominska slovesnost – spravna
komemoracija ob 20. obletnici postavitve
spomenika padlim polhograjskim faranom,
je potekala 11. oktobra v polhograjski
farni cerkvi, kjer se je zbralo veliko število
faranov, domoljubov od drugod ter kar
nekaj predstavnikov nacionalne in lokalne
politike. Župnik Bogdan je med drugim
dejal, da moramo na žrtve revolucionarnih
nasilij, čeprav iz razdalje 70. let, gledati z
vsem spoštovanjem, v pridigi pa je prebral
pretresljiv zapis italijanskega kurata, ki je na
smrt moral pripraviti 14 tukajšnjih mož in
fantov. Po blagoslovu in zaključni molitvi,
v kateri so se spomnili vseh pomorjenih
faranov ter prosili za spravo prihodnjih
generacij, je v zbranosti sledila slovesnost,
ki so jo z recitacijo, priložnostno pesmijo
ter zgovorno povezovalno besedo obogatili
farani ter člani župnijskih pevskih zborov.
Javno so bila prebrana imena vseh 144
pobitih faranov, ki danes le nemo molčijo
na spomeniku pred cerkvijo, s seboj pa
nosijo svojo kruto zgodbo. Teh je bilo
v času bratomorne vojne veliko tudi na
Polhograjskem. O eni najbolj krutih, ki
se je v noči na 1. avgust 1942 zgodila
Štefancovim iz Šentjošta, sta spregovorili
živi priči Marija Marolt in Rezka Kržišnik.
Pogumno in dragoceno pričevanje, v
katerem je bilo iz drgetajočih glasov čutiti še
danes prisoten strah, ki sta ga kot nekajletni
deklici izkusili, ko so jima partizani pred
očmi požgali hišo in hlev ter brez vesti in
razloga umorili oba starša, je pri mnogih
vzbudilo sočutje ali pa grenke spomine
na tiste dni. Zgodba se je za vseh pet
otrok, ki so takrat ostali sirote, sicer dobro
končala, saj so si vsi našli topla zavetišča
ter si ustvarili razmeroma lepo življenje, a
tega, kaj pomeni imeti dom in starševsko
zavetje, nista nikoli čutili. Po pričevanju je
bil k besedi povabljen slavnostni govornik
rojak, državnik in eden najzaslužnejših za
samostojno Slovenijo, Janez Janša. Ta je v
govoru pojasnil osnovne taktike komunistov
na slovenskih tleh, ki so na eni strani pod
lažno krinko narodnoosvobodilnega boja
v svoje vrste privabili mnoge iskrene
domoljube in izkoristili njihovo domoljubje
za državljanski spopad, po drugi strani pa
so okupatorja dražili, zato so ti streljali
talce, požigali slovenske vasi, izvajali
nasilje in tako ustvarjali lažno sliko
narodnoosvobodilnega boja. Navedel je
nekaj konkretnih primerov in številk ter
dejal, da je bil slovenski narod pred 70
leti obglavljen in da je tako izgubil večino
svoje elite. Kljub temu da je preteklo več
desetletij in so Slovenci z zmago Demosa
dosegli vsaj formalno demokracijo ter
kasneje samostojno državo, pa se po besedah
govornika še danes skuša resnico omejevati
na način, da se zapira v čim ožji javni
prostor in se ji ne omogoči širša javnost,
za to pa se uporabljajo predvsem medijski
monopoli in vzgojno-izobraževalni sistem.
Zato je pohvalil take slovesnosti, kjer si
8
9
upajo javno prebrati imena tistih, ki jih
je potrebno vrniti v slovensko narodno
občestvo in v kolektivni spomin ter dejal,
da tu ne gre samo za dejanja spoštljivega
spomina, pač pa tudi boj za resnico, ki bo
na koncu zmagala.
V soboto, 24. oktobra, pa so bili zbrani
v Kulturnem domu Jakoba Trobca priče
zadnjemu v ciklu treh spominskih in hkrati
redkemu dogodku – bralni uprizoritvi
Sofoklejeve Antigone, enega temeljnih
del grške in svetovne dramatike in hkrati
najbolj branega dela svetovne klasike v
Sloveniji. Tančico s Sofoklejeve brezčasne
mojstrovine je zelo občuteno odstiralo devet
bralcev, članov Kulturno-zgodovinskega
društva Lonka Stara Loka, in sicer v režiji
klasične filologinje in prevajalke Ksenje
Geister.
Dogodek, kot je bil konec vojne, je pomenil
veselje, upanje ter lep spomin, ki bo ostal
za vselej zapisan prihodnjim generacijam.
Podobno temu so se tudi zgoraj povzeti
spominski dogodki mnogim vtisnili globoko
v spomin, o njih pa bo pisala tudi kronika,
ki jo bodo lahko prebirale prihodnje
generacije. V tej luči – hvala organizatorjem
dogodkov.
Nadja Prosen Verbič
Prošnje ob spravni
slovesnosti
Dobri Bog, ti si Ljubezen, ki ne gleda
na razlike, daj nam duha sprejemanja in
naklonjenosti za vse, ki so v vojni in po njej
izgubili življenje.
Dobri Bog, žrtve vojnih in povojnih dejanj
niso po Tvoji volji. Daj nam moč in voljo,
da bi spoštovali njihovo trpljenje.
Dobri Bog, odpuščanje je krščanska drža.
Prosimo Te, da bi ga zmogli uresničevati
med seboj v vsej širini, katere zgled je
Jezusovo odpuščanje na križu.
Dobri Bog, sočutje je Jezus doživel na
križevem potu. Prosimo Te, da bi tudi
slovenski narod na križevem potu svoje
tragične preteklosti izkusil pogum za odkrito
besedo o sebi.
Dobri Bog, skupna prihodnost je naš up.
Prosimo Te, da bi vsem ljudem dobre volje
podaril spoznanje, da je mogoče z omiko,
dobrimi deli in srčno kulturo zgladiti
kamnite poti med nami.
Dobri Bog, prosimo Te, da bi se zavedeli,
da je domovina mati. Mati, ki drži za svoji
obe roki otroka, oba ima rada. Naj ta zavest
vodi naša dejanja v prihodnosti.
Milka Bokal
Zlat kamenček v mozaiku
(župnijsko romanje na avstrijsko
Koroško)
Rožni venec je spremljal polhograjske
romarje tistega jutra. Cilj je bila avstrijska
Koroška. Zibelka slovenstva, dežela naše
nekdanje Karantanije, Gosposvetskega
polja, kjer so naši predniki v slovenščini
ustoličevali svoje kneze, kraj prve posvečene
slovenske cerkve pri Gospe Sveti … Stopali
smo v zgodovino, dobro in hudo.
Z Vetrinjskega polja (Viktring) so se dvigale
jesenske meglice, mi pa smo se zamaknili v
neki maj, ki ni bil mesec pomladne radosti in
upanja, pač pa za naš narod čas grozovitega
krvoprelitja – v maj 1945.
Profesor Jože Wakounig nas je po pozdravu
»Bog vas sprimi« popeljal v davno
zgodovino veličastne stavbe nekdanjega
cistercijanskega samostana v Vetrinju in
njegove lepe cerkve, kjer na slovenske
povojne begunce spominjata dve plošči
– ena v latinščini, druga v slovenskem in
nemškem jeziku, posvečena zdravniku dr.
Valentinu Meršolu, ki je s svojo intervencijo
preprečil prisilno vrnitev 6000 civilnih
beguncev v Jugoslavijo, kjer bi jih čakala
smrt.
Danes je del starega samostana poln
mladosti, saj v njem deluje celovška zvezna
realna gimnazija.
Nato nas je pot vodila k izviru – k baziliki
pri Gospe Sveti (Maria Saal). Notranjost
prelepe gotske stavbe je kot pot skozi čas:
od krstilnika iz 3. stoletja preko grobnice
škofa Modesta, irskega misijonarja, do
osupljivo lepih gotskih krilnih oltarjev in
velikega baročnega oltarja s kipom Gospe
Svete. Izpoved vere ob Modestovem grobu
ima poseben pečat – potrjuje nas tudi v
pripadnosti zahodnoevropski kulturi, v
katero nas je v Modestovem času postavil
sprejem krščanstva.
Tinje (Tainach) so majhen kraj, a Sodalitas,
katoliški dom prosvete v Tinjah, je izrednega
pomena, saj je duhovno in kulturno središče
širšega, evropskega pomena. Naš gospod
župnik Bogdan nas je tu zbral ob oltarju
in daroval mašo. V pridigi so zazvenele
besede sv. Ignacija pred mučeniško smrtjo:
»Naj bom dobro zrnje za Tvojo žetev …«
Kapela Katoliškega doma v Tinjah je
prelestno, osupljivo lepa. Ob vhodu nam
pod reliefom štirih evangelistov kaže pot
slovenski svetilnik – Dalmatinova Biblija.
Ko pa stopimo korak dalje, obstanemo:
mozaik patra Marka Rupnika je ena sama
lepota in gospod Jože Kopeinig (rektor
doma in letos zlatomašnik) nam je v
navdihujočem govoru razložil njegovo
simboliko in pomen. S strani se kažejo sv.
Benedikt in slovanska svetnika Ciril in
Metod ter sv. Janez Pavel II. v ozadju, ki
nam sporočajo celovitost Evrope; na drugi
strani sv. Modest in sv. Hema/Ema Krška,
saj smo na Koroškem. Sredi za oltarno mizo
pa so trije angeli – obiskovalci, Bog Oče,
Bog Sin in Bog Sveti Duh pravkar oznanili
gostiteljema, priletnemu paru, Abrahamu in
Sari, ki že tako dolgo hrepenita po otroku,
da bosta dobila sina. Bogu je vse mogoče.
Bog daje življenje in upanje.
Gledalec je uročen spričo sporočila in lepote
prizora, ki daje upanje in dviga tudi nas, da bi
radostno dvignili roke kot Sara na mozaiku.
Duše so polne, ko gospod Kopeinig zaključi
z besedami Dostojevskega: »Lepota bo
rešila svet.«
Kosilo nas združi na drugačen način, ob
skupnem pogovoru in odličnih jedeh.
In že slovo od Koroške. Bil je dan, ki nas
je obogatil s plemenito lepoto in tudi z
bolečino. Saj pravijo, da nas bolečina
tudi plemeniti. Bil je dan, ki se nam ob
pogledu na jesenske gozdove v zlatem
poznojesenskem popoldnevu zdi kot zlat
kamenček v Rupnikovem mozaiku. Naše
oči pa so uprte v preteklost in prihodnost
našega naroda. Kakšno zrnje za Tvojo žetev
smo pa mi? Ali ni že čas za naš narod, da
»edinost, sreča, sprava spet k nam nazaj se
vrnejo«, »da si v roke sežemo«? Koroška
nas navdihuje.
Mojca Izgoršek Bradeško
Ritem srca
Ritem srca je festival ritmično duhovne
glasbe, ki je to leto potekal v dvorani Zavoda
sv. Stanislava. V četrtek, 15. oktobra, se je
tako tudi polhograjska mladina odpravila
s pesmijo slavit Gospoda. Na festivalu se
nam je predstavilo osem izvajalcev z novimi
skladbami, s katerimi smo skupaj hvalili
in slavili Najvišjega. V drugem delu pa se
jim je pridružil tudi Mešani zbor Škofijske
klasične gimnazije, ki so zapeli nam že znane
pesmi tako, da smo z veseljem sodelovali
tudi vsi drugi. Lepo je bilo biti del tega, ko
10
11
se je povezala celotna dvorana v pesmi, kjer
si pozabil na vse druge stvari in se preprosto
sprostil in predal lepim melodijam.
Rebeka Prosen
Srečanje po izgubi
ljubljene osebe
25. oktobra je bilo v Ignacijanskem domu
duhovnosti pri svetem Jožefu v Ljubljani
celodnevno srečanje za vse, ki so izgubili
koga svojih najbližjih. Srečanja smo se
udeležili tudi nekateri iz naše skupine
žalujočih. Uvodnemu pozdravu patra Ivana
Platovnjaka so po nagovoru gospe Mire
Dobravec sledila pričevanja dveh staršev,
ki sta izgubila vsak svojega otroka, moža in
žene, ki sta izgubila svojega sozakonca, ter
mladostnice, ki ji je umrl oče. Čutili smo z
njimi, njihova bolečina je bila tako podobna
naši. Kasneje smo se razdelili v pet skupin,
kjer je vsak lahko povedal tisto, kar ga je
težilo, predvsem pa svojo zgodbo. Vsem
nam je po smrti naših najbližjih najbolj
pomagal pogovor, predvsem s tistimi, ki
so bili v podobni situaciji. Praznina še po
mnogih letih ostaja, žalost se ublaži, a v
določenih okoliščinah lahko spet vzplamti.
Spet lahko zelo boli. Takrat veliko pomeni,
da se lahko na koga nasloniš, na koga, ki te
razume in te nima za čudaškega. Zavedam
pa se, da smo tudi v tem, koliko nekdo rabi
pogovora različni. Ob tem mi pred oči stopi
tudi starejši gospod, ki je v začetku srečanja
sedel poleg mene, potem pa je, preden se je
začelo delo po skupinah, izginil. Nekaj ga
je zmotilo.
Po kosilu (naša Mimi je skuhala odlično
enolončnico, nato pa smo se posladkali še
s palačinkami) smo imeli še predstavitve
nekaterih skupin, kamor se lahko tisti, ki
jih izguba bližnjega prizadene, vključi,
lahko tudi le za kratek čas. Predstavili sta
se skupini za žalujoče ter ovdovele, ki
delujeta v okviru Ignacijanskega doma
duhovnosti, družinska terapevta Matej in
Polona Marc sta predstavila skupino, ki
deluje za starše, ki so jim umrli otroci (v
okviru Študijskega raziskovalnega centra
za družine), predstavnica Hospica je opisala
programe te organizacije, svojih pet minut
pa je dobila tudi tudi naša skupina iz
Polhovega Gradca.
Srečanje smo zaključili s sveto mašo, ko
smo lahko Bogu izročili vso svojo bolečino,
praznino, včasih bedo, tudi jezo in se mu
zahvalili za vse trenutke, ki smo jih preživeli
s tistimi, ki so nas zapustili. S sveto mašo
smo se tudi povezali z njimi, tudi v veri, da
se bomo nekoč srečali.
Naša skupina, ki trenutno še išče svoje
ime, ne želimo namreč biti več skupina
za žalujoče, temveč želimo narediti korak
naprej, – se dobiva enkrat mesečno v
župnišču. Smo odprta skupina, kadarkoli
se nam lahko kdorkoli, ki je izgubil koga
svojih najbližjih, pridruži. Smo na isti poti,
pomagamo si, da gremo lažje naprej. Za
datume srečanj se sproti odločamo, naslednje
srečanje bo predvidoma 3. novembra ob 20.
uri. Lepo vabljeni!
Ida Rus
Krščanske navade
Iz slovenske literature
Pri fari zvoni veliki zvon. Maša je, zato
zaigram svojo najljubšo: Angelček varuh
moj. Igram in mislim na atka. Glas velikega
zvona je čisto podoben najdebelejšemu
glasu mojih orglic, samo da je mnogo bolj
žalosten. Pomagam zvoniti na orglicah in se
mi čudovito posreči.
Pri tem mi postane nenadoma silno hudo.
Glas zvona mi obudi grenki spomin. Nekoč
je tako zvonilo, takrat sem bil še zelo majhen.
Teta me je nekam nesla in mnogo ljudi je šlo
z nama. Ves čas sem se otepal tete in klical,
naj me mama nese. Spominjam se, da so
ljudje z menoj jokali in mi dopovedovali, da
me mama ne more več nositi, ker njo samo
zdaj nesejo v tisti črni krsti. Takrat nisem
razumel, zdaj vem, da so jo takrat zakopali
in jaz imam od takrat samo atka.
Lojze Kozar, Zveneča sinjina, Mohorjev
koledar 2000, stran 222/223.
Sestanki za starše veroučencev

torek, 3. november ob 17h – starši in
veroučenci 6. razreda

torek, 10. november ob 17h – starši in
veroučenci 5. razreda

torek, 24. november ob 17h – starši in
veroučenci 4. razreda

torek, 1. december ob 17h – starši in
veroučenci 3. razreda
Obvestila in vabila
Vabilo mladim
Urnik dogodkov:

1. november – praznik vseh svetnikov

2. november – spomin vseh vernih
rajnih

3. november ob 18h – sveta maša in
srečanje Župnijske Karitas

3. november ob 20h – srečanje po
izgubi ljubljene osebe

5. november ob 19.30 – priprava
staršev in botrov na krste otrok

7. novembra ob 9h – srečanje za
ministrante

8. november – zahvalna nedelja

8. november ob 10h – krsti pri sveti
maši

8. november ob 14h – Martinova maša
na Setniku

8. november ob 19h – srečanje ŽPS

21. november ob 9h – misijonskokaritativna skupina

22. november – nedelja Kristusa Kralja

28. november ob 9h – spoved za
veroučence

28. november ob 9h – pritrkovalska
skupina

29. november – začetek adventnega
časa in nedelja Karitas

29. november – dekanijsko srečanje
župnijskih pastoralnih svetov

vsak petek ob 20h mladinsko srečanje.
Lepo vabljeni!
Čiščenje župnijske cerkve:
7. november – Setnik, Selo in Setnica
14. november – Dolenja vas, Dvor, Belica,
Babna Gora, Hrastenice in Log
21. november – Pristava, Podreber in
Srednja vas
28. november – stari del Polhovega Gradca
5. december – novi del Polhovega Gradca
Božji otrok je postal:
Oskar Laznik z Briš
Zakrament svetega zakona sta si
podelila:
Jure Malovrh s Setnice in Katja Hočevar iz
župnije Sodražica
Od nas sta odšla:
Štefan Velkavrh s Podrebri 4
Simon Malovrh iz Setnika 23
Priporočamo jih v molitev!
Oddane maše:
2 x † Jack Yartz, † družina Božnar –
Praproče, † starši Yartz, 2 x na čast Materi
Božji za zdravje, za duhovne poklice, 4 x †
Simon Malovrh
Vsak ima svojo pot
Pogled človeka, ki ne veruje v Boga, seže le do groba. Ne more se odtrgati od čisto snovnega
sveta. Zagledan je v materijo in vidi svojo srečo v telesnih užitkih, ki mu jih ponuja svet, ali
v duhovnih, ki mu jih nudita znanost in umetnost. Mar ni to nekoliko premalo za človeka, ki
je sposoben s svojimi mislimi prodreti prek atmosfere in ozvezdij v vesoljski prostor?
Sv. Maksimilijan Kolbe
Mašni nameni v novembru
Župnija Polhov Gradec
Polhov Gradec 31, 1355 Polhov Gradec
župnik: Bogdan Oražem
tel.: 3645-124, 041/578-505
E-mail: bogdan.orazem@siol.net
http://zupnija-polhov-gradec.rkc.si/
Prelom in tisk: Grafika Fabjančič