1. No category

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, 2015/16
Program: Laboratorijska biomedicina
Predmet:
MOLEKULARNA ENCIMOLOGIJA
Jure Stojan in Marko Goličnik
Medicinska fakulteta
Prof. dr. Matjaž Zorko – do generacije 2013/14
Struktura predmeta:



predavanja
vaje
seminarji
Urnik
Program
Vaje
Seminarji
Kolokviji
Izpit
http://ibk.mf.uni-lj.si/teaching/lab_medicina
MOLEKULARNA ENCIMOLOGIJA
PROGRAM PREDAVANJ 2015/16
DATUM
VAJE
VAJE
K
VAJE
K
S
IZPIT
OBLIKA POUKA (P = predavanje, V = vaje)
PROSTOR
1. 10. / 15.00
četrtek
P1 (MG): proteinska narava encimov, struktura, stabilnost in
fleksibilnost, konformacijske spremembe, koncept aktivnega mesta,
klasifikacija
MF:LP
8. 10. / 15.00
četrtek
P2 (JS): encimska kataliza (kovalentna, acido-bazna, s približanjem
in orientiranjem), termodinamične osnove encimske katalize,
časovni potek encimske reakcije, začetna hitrost
MF:LP
13. 10. / 08.00
torek
V1 (JS+MG): specifična aktivnost alkalne fosfataze
razdelitev seminarjev
MF:IBK
vajalnica
15. 10. / 15.00
četrtek
P3 (MG): vplivi na hitrost encimske reakcije, vpliv substrata na
hitrost encimske reakcije (Michaelisova kinetika), ravnotežno in
stacionarno stanje
MF:LP
22. 10. / 15.00
četrtek
P4 (JS): hitra kinetika in nastajanje ravnotežnih in stacionanih stanj,
vrste inhibicije (reverzibilna, ireverzibilna), matematično modeliranje
encimskih reakcij (holinesteraza in tubokurarin oz. eserin)
MF:LP
27. 10. / 08.00
torek
V2 (JS+MG): začetna hitrost, Km, Vmax, kkat
razdelitev seminarjev
MF:IBK
vajalnica
29. 10. / 15.00
četrtek
Integracija 1 + kolokvij 1 (MG)
MF:LP
5. 11. / 15.00
četrtek
P5 (JS): molekulski mehanizem encimske reakcije (kimotripsin,
acetilholinesteraza), alosterični pojavi, alosterija, kooperativnost,
kinetika, matematične osnove, molekulski modeli,
pseudokooperativnost
MF:LP
10. 11. / 08.00
torek
V3 (JS+MG): hitra kinetika in modeliranje - demonstracija
MF:IBK
vajalnica
12. 11. / 15.00
četrtek
P6 (JS): primeri alosteričnih encimov (PFK, CAT, ATC)
MF:LP
19. 11. / 15.00
četrtek
P7 (MG): klasifikacija encimov in primeri delovanja značilnih
predstavnikov posameznih encimskih razredov
MF:LP
26. 11. / 15.00
četrtek
P8 (MG): uporaba encimologije v kliniki (diagnostika, terapija,
encimi kot tarče zdravil) in biotehnologiji (mikroorganizmi,
imobilizirani encimi, kat. protitelesa)
MF:LP
3. 12. / 15.00
četrtek
Integracija 2 + kolokvij 2 (JS)
MF:LP
8. 12 / 15.00
torek
S1 (JS+MG)
MF:LP
10. 12. / 15.00
četrtek
S2 (JS+MG)
MF:LP
januar 2015
februar 2015
junij 2015
september 2015
izpit
izpit
izpit
izpit
(1.
(2.
(3.
(4.
rok)
rok)
rok)
rok)
po razporedu
po razporedu
po razporedu
po razporedu
MF:IBK
MF:IBK
MF:IBK
MF:IBK
KJE JE KAJ:
VAJE
VAJE
PREDAVANJA, SEMINARJI
Predavanje 1:
STRUKTURA PROTEINOV IN NJEN POMEN ZA
DELOVANJE ENCIMOV
Marko Goličnik
Medicinska fakulteta
GLEJ: http://ibk.mf.uni-lj.si/teaching/lab_medicina/default.html
marko.golicnik@mf.uni-lj.si
MOLEKULARNA ENCIMOLOGIJA
Encimi so biološki katalizatorji:
• Skrbijo za dovolj veliko hitrost kemičnih reakcij.
• Pomembno sodelujejo pri regulaciji bioloških procesov.
• Omogočajo črpanje energije in njeno porabo v organizmih.
• V klinični biokemiji so pomembni markerji in reagenti.
Po kemijski strukturi: PROTEINI in RNA (klasični encimi in
ribocimi).
Ribocimi so izredno pomembni pri zorenju mRNA in pri
sintezi proteinov
Vse druge procese (reakcije) katalizirajo klasični encimi –
več 10.000 različnih PROTEINOV (~75.000 v človeku).
ZATO MORAMO POZNATI STRUKTURO PROTEINOV!
PROTEINE SESTAVLJAJO AMINOKISLINE (AK)
Glavne lastnosti (20 standardnih) aminokislin
-
klasifikacija AK
-
velikost
-
naboj
-
polarnost
a C-atom
Ta del je enak!
Le po R se razlikujejo!
-
hidrofobnost
-
aromatske AK
-
3D-konfiguracija AK in optična aktivnost
L-AMINOKISLINA
PAZI: več 100 nestandardnih AK (post-transl. modif. & D-AK)!
Hidrofilne (polarne) AK:

-
 nenabit radikal
 nabit radikal
Hidrofobne (nepolarne) AK:
aromatske
‘posebne’
PROSTA AMINOKISLINA
AMINOKISLINA (AK)
R
R = AK radikal (stranska veriga)
AMINOKISLINA V PROTEINU
R1-COOH + H2N-R2 ↔ R1-CONH-R2 + H2O
AK ostanek (residue) = AK – H2O
N
C
R3
Velikost AK-ostanka:
100-130 Da (110 Da),
a nekaj izjem!
AK ostanek (residue)
AK radikal (stranska veriga)
dodaj 18 (H2O) za maso AK!
odštej 56 za maso R (stranske verige)!
Velikost je pomembna pri zamenjavah aminokislin!
Samo R, N- and C- konci so
pomembni pri proteinih
N
C
R3
NABOJ:
Odvisen od pKa vrednosti (25°C) in pH
Aminokislina
a-COOH
Alanin
Glicin
Fenilalanin
Serin
Valin
Asparaginska k.
Glutaminska k.
Histidin
Cistein
Tirosin
Lizin
Arginin
2.3
2.4
1.8
2.1
2.3
2.0
2.2
1.8
1.8
2.2
2.2
1.8
a-NH3+
9.9
9.8
9.1
9.2
9.6
10.0
9.7
9.2
10.8
9.1
9.2
9.0
R
3.9
4.3
6.0 !
8.3
10.9 !
10.8
12.5
Aromatske AK (Phe, Tyr, Trp)
• velike
• resonanca: -OH v Tyr bolj ‘kisla’
• polarnost: posebne interakcije (kation – p)
• absorbirajo UV svetlobo
3D STRUKTURA AK DOLOČA 3D STRUKTURO PROTEINOV
POMEMBNO ZA PREPOZNAVANJE: E-S, E-I, R-H, Ag-Ab
rotacija linearno polarizirane svetlobe
(a = [a].l.c)
D,L-system
Posebne funkcije!
STANDARD!
Bliskovit in strahovito poenostavljen
pregled proteinske sinteze
• DNA → primarni transkript (pre-mRNA)
• pre-mRNA se procesira v mRNA
• mRNA je zapis za I. str. proteinov v katero se povežejo
AK s peptidno vezjo (I. struktura = zaporedje AK)
• nekatere AK se modificirajo
• 1D → 3D strukturo (II., III. in IV. (?) struktura)
• kontrola kvalitete delovanja
Shema
sinteze
proteinov
Transkripcija
(prepis DNAmRNA)
nukleotidi v nukleotide
pre-mRNA
Zorenje mRNA
Translacija
mRNA
(prevod mRNAprotein)
Nukleotidi v aminokisline
Nastanek peptidne vezi:
R1-COOH + H2N-R2 ↔ R1-CONH-R2 + H2O
Postranslacijske
modifikacije AK
(samo evkarionti)
Post-translacijske modifikacije spremenijo sekvenco,
ali odstranijo ‘nezaželene dele proteina, vpeljejo nove
funkcionalne skupine in imajo tudi regulatorno vlogo.
Pomembne modifikacije:
• proteolitično procesiranje = izrezovanje delov proteinske verige
• spremembe N- in C-koncev
• glikozilacija (pripenjanje sladkorjev)
• pripenjanje lipidov
• sulfatiranje
• g-karboksi-glutaminska kislina
• hidroksilacija
• fosforilacija
• ADP-ribozilacija
• disulfidni mostički
pripenjanje funkcionalnih skupin
Proteolitično procesiranje: ‘aktivacija’ encimov
Namen: encim postane aktiven tam kjer
deluje in ne na mestu sinteze! Značilno
predvsem za prebavne encime.
Pripenjanje lipidov: interakcija z membrano, 3D
struktura
Pripenjanje malih funkcionalnih skupin vodi v
spremembo 3D strukture in aktivnosti
• fosforilacija
• g-karboksi-glutamat
• metilacija
• sulfatiranje
• hidroksilacija
Nastanek disulfidne vezi: stabilizacija 3D-strukture
Primarna struktura = sekvenca aminokislin
PO43-
peptidne vezi
1
Ser
S
2
Gly
G
3
Tyr
Y
4
Ala
A
5
Leu
L
Oštevilčenje od N-konca do C-konca!
Sekvenco lahko določimo neposredno iz proteina ali posredno iz mRNA ali DNA.
S poravnavo proteinskih sekvenc določamo sorodnost
med vrstami, pa tudi funkcijo neznanih proteinov.
Samosestavljanje polipeptidne verige: od
primarne do terciarne (kvartarnarne) strukture
ŠIBKE INTERAKCIJE
• odboj pri dotiku
|||||
• van der Waalsove interakcije
• elektrostatske interakcije
R1-COO-
H3N+-R2
• vodikova vez
• hidrofobne interakcije
• ion - p interakcije (aromatske AK)
Vse te šibke interakcije so med
AK radikali, H-vezi pa tudi med
–CO in HN- v peptidni vezi.
CH3-CH2-CH3
CH3-CH2-CH3
Peptidna vez
R1-COOH + H2N-R2 ↔ R1-CONH-R2 + H2O
Delna dvojna vez, zato
6 atomov v isti ravnini!
Velika večina peptidnih vezi je v trans konfiguraciji.
IZJEMA: v zavojih ob Pro je približno 6% peptidnih vezi cis
Polipeptidna veriga v iztegnjeni konformaciji
POZOR: OMEJENA GIBLJIVOST ZARADI OMEJITEV
V VRTLJIVOSTI OKROG PEPTIDNE VEZI.
Dihedralna kota Φ (fi) in Ψ (psi)
Začetni položaj:
Φ = Ψ = 0 stopinj
Ta položaj je le teoretičen in v resnici ni mogoč!
desnosučna a-vijačnica
C=O in N-H, ki sta povezana z vodikovo
vezjo, sta udeležena v dveh različnih
peptidnih vezeh 5 AK narazen.
N
H
vodikova vez med
AKi in AKi+4
O
C
RADIKALI (niso prikazani) MOLIJO VEN!
b struktura (antiparalelna)
b struktura (paralelna)
Nagubani list je pogosto zvit in podprt z
vijačnicami.
N-t.
C-t.
C-t.
N-t.
Povezave verig v nagubanem listu
ANTIPARALELNA
PARALELNA
zavoj
β-zavoji
RAZLIKA!
Zanke: Ω zanka je navadno iz 40 do 54 AK
(citokrom c)
Ω
Ni nujno, da so vsi deli proteina v eni od teh II. struktur  NEUREJENA II. STRUKTURA
TERCIARNA STRUKTURA GLOBULARNIH PROTEINOV
Vsi encimi so globularni proteini.
Pet različnih prikazov terciarne strukture mioglobina.
• III. struktura: zvitje v nativno konformacijo
• vse vrste II. strukture so običajno vključene (tudi neurejena struktura)
• III. strukturo vzdržujejo številne šibke interakcije med AK ostanki
• III. struktura je stabilna a fleksibilna
• poznati III. strukturo pomeni poznati položaj vseh atomov v prostoru (3D)
Fotografija lis na filmu po uklonu rentgenskih žarkov skozi
kristal Mb.
Protein moramo najprej očistiti,
nato kristalizirati in skozi kristal
spustiti rentgenske žarke, ki se
na atomih zaradi elektronov
uklonijo. Analiza uklonskih slik 
nam da elektronsko gostoto na
določeni globini kristala. Iz tega
določijo položaj vsakega atoma
v proteinu.
‘Zemljevid’ elektronske gostote proteina
z AK ostanki.
Struktura proteina (Src protein SH3 domena) dobljena z 2D
protonsko NMR; vidijo se področja večje fleksibilnosti.
Trp
Phe
Tyr
Ena podenota encima
gliceraldehid-3-fosfat
dehidrogenaze iz
Bacillusa
stearothermophilusa.
POZOR: Kombinacija
različnih II. struktur.
Jasno se vidita dve
domeni (ena rdeče in
druga zelene barve), ki
ju lahko ločimo s
prekinitvijo ene vezi v
verigi, ki povezuje
domeni (glej puščico).
Kvartarna struktura hemoglobina.
Glutamin-sintetaza (Salmonella typhimurium).
ZAKAJ KVARTARNA STRUKTURA?
- VARNOST (Hb: 2a+2b, 2 različna gena)
- ALOSTERIČNI EFEKTI (regulacija – Hb, alosterični encimi)
- POVEČANA & LOKALIZIRANA KONCENTRACIJA AKTIVNIH MEST (AChE)
- MULTIFUNKCIONALNI PROTEINI:
maščobnokislinska sintetaza: 7 aktivnih mest z različnimi funkcijami:
bakterija
gliva
človek
Voda je integralni del proteinske strukture
in pomembno prispeva k njeni stabilnosti.
Zvijanje proteinov preučujemo tako, da jih razvijemo
(denaturiramo), nato pa opazujemo ponovno zvijanje.
Denaturanti, pH, T in visok P
porušijo strukturo. Proces je
lahko reverzibilen.
Zakaj denaturacija:
• toplota (visoka temperatura): neposreden vnos energije
• ekstremni pH: ionizacija le v razvitem stanju (premik
ravnotežja); elektrostatski odboji na površini proteina;
porušenje ionskih interakcij.
• denaturanti (urea, gvanidinijev klorid): preferenčna
vezava – deli proteina se raje vežejo z denaturantom kot
med seboj (vpliv na H-vezi in hidrofobne interakcije!)
Prerez skozi 3D
energijski profil
zvijanja proteina.
Nativna struktura ima
najmanjšo energijo
(prosto entalpijo G),
povsem razvit protein
pa ima največjo
energijo (G) in tudi
največjo entropijo (S),
ker je ta struktura
najbolj neurejena.
A POZOR, TOPILO!!!
prispevek vezi
G=H-T.S
Gmaksimalna , Smaksimalna
G
Prispevek
(ne)urejenosti
Gminimalna , Sminimalna
Šaperoni pomagajo proteinom pri zvijanju in
skušajo ponovno zviti razvite proteine.
Premikanje domen v plašču šaperona pomaga pri
zvijanju proteinske verige, ki je v notranjosti.
Konformacijske spremembe omogoča hidroliza ATP.
Nekateri proteini so ‘namerno’ nestabilni (vsaj
lokalno); to omogoča:
• konformacijske spremembe
• prilagoditve pri vezavi na druge molekule (interakcije
protein - protein in protein -nukleinska kislina)
transkripcijski faktor (P. Wright, Scripps)
Metabolično ‘obračanje’ proteinov:
Proteini ‘živijo’ v celici različno dolgo.
Npr.: razpolovni čas encimov v jetrih je od 0.2 do 150 ur.
Pravilo N-konca: Razpolovni čas proteinov je povezan s
strukturo N-terminalne AK:
 Za proteine z N-terminalnimi Met, Ser, Ala, Thr, Val ali
Gly je razpolovni čas večji od 20 ur.
 Za proteine z N-terminalnimi Phe, Leu, Asp, Lys ali Arg
je razpolovni čas 3 min ali manj.
Pravilo PEST: proteini, ki imajo veliko Pro (P), Glu (E), Ser
(S) ali Thr (T) se hitreje razgradijo kot drugi proteini.
Selektivno razgradnjo proteinov uravnavajo znotrajcelični in
zunajcelični signali.
Eden od njih je vezava ubikvitina (majhen protein) na za
razgranjo namenjen (predvsem delno razvit) protein.
Razgradnja ubikvitiniranih proteinov poteka v proteasomih.
signalna Primarna struktura za razgradnjo
namenjenega proteina
sekvenca
COO
H 2N
veriga
ubikvitinov
Veriga 4 ali več ubikvitinov usmeri
protein v razgradnjo.
ubikvitin
PDB 1TBE
a
20 S Proteasom (kvasovka)
v zaprtem stanju

b

b

a
dva pogleda
PDB 1JD2
Proteasom je velik kompleks. Jedro ima 4 obroče (2 α
in 2 β), vsak je iz 7 proteinov, znotraj pa je votlina kjer
se razgrajujejo ubikvitirani proteini. Po 3 podenote v β
obročih so proteolitični encimi.
Kontrola kvalitete proteinske sinteze
• Proteasomi prepoznajo in razgrajujejo poli-ubikvitinirane
proteine, ki so celici lastni.
• Nekateri celici lastni proteini se le mono-ubikvitinirajo; ti
verjetno doživijo razgradnjo v lizosomih.
• Lizosomi so organeli, ki vsebujejo proteolitične encime
(katepsine); namenjeni so razgradnji predvsem
izvenceličnih proteinov (v celico pridejo z endocitozo).
• Oba sistema sta potrebna za odstranjevanje ‘izrabljenih’
in napačno zvitih ali razvitih proteinov.
• Okrog 50 % vseh sintetiziranih proteinov se takoj
razgradi!
VSE KAR SMO POVEDALI O ZGRADBI, ZVIJANJU IN RAZGRADNJI PROTEINOV
VELJA SEVEDA TUDI ZA ENCIME IN JIM OMOGOČA NJIHOVO DELOVANJE!
Kako encimi delujejo?
nekatalizirana reakcija
S ↔ P
substrat
produkt
encimsko katalizirana reakcija
Med katalizo encim E specifično veže substrat S, ga pomaga spremeniti v produkt
P, encim pa se nespremenjen odcepi. Tako se lahko ponovno in večkrat uporabi.
Med tem procesom se tvori kratko živeči kompleks ES (in drugi kompleksi, npr. EP).
E + S ↔ ES ↔ EP ↔ E + P
E – encim
S – substrat, P – produkt
ES – kompleks encim-substrat
EP – kompleks encim-produkt
POZOR, nista aktivirana kompleksa!
Encimi so bio-katalizatorji, ki zmanjšajo aktivacijsko
energijo reakcije
(S1 + S2)
S↔P
E + S ↔ ES ↔ EP ↔ E + P
DGo
ΔGo = ΔGo = - RT ln K
ΔG# < ΔG#
v>v
Substrat se veže na aktivno mesto, ki je navadno le
manjši del pravilno 3D-oblikovane encimske molekule.
Tu vidimo pomen III. In IV. proteinske strukture encima.
‚Neaktivni‘ del encima je veliko
večji od aktivnega mesta, a je
potreben, da se aktivno mesto
pravilno oblikuje in za mnoge
druge funkcije, med drugim za
kompenzacijo konformacijskih
sprememb med katalizo in za
interakcije z drugimi molekulami,
s katerimi se omogoča in
regulira aktivnost (koencimi,
modulatorji in drugi proteini).
Encim predstavlja specifično okolje za molekulo substrata.
Koncept aktivnega mesta
Nastanek kompleksa
encim–substrat omogoča
geometrijska in fizikalnokemijska komplementarnost
encima in substrata.
Skupine na substratu in v
aktivnem mestu encima si
ustrezajo tako, da se lahko
medsebojno povežejo.
Fischerjev koncept: popolno
ustrezanje substrata in
encima. To ni realistično, ker
bi to stabiliziralo osnovno
stanje substrata in ta bi teže
prešel v prehodno stanje.
Za razlikovanje enantiomerov mora imeti
encim vsaj tri specifična mesta za vezavo
substrata.
R
Peptidaza veže substrat (dipeptid) s tremi šibkimi vezmi, vsili
substratu novo konformacijo, kar destabilizira peptidno vez
(prehodno stanje!)
ENCIM
VODA (S2)
SUBSTRAT (S1)
S1
+
S2
P1
+
P2
Koshlandov koncept: encim le delno ustreza substratu, a se oba prilagodita – pri
tem encim vsili substratu konformacijo prehodnega stanja v kateri se ta najbolje
veže na encim in se zaradi tega laže (in tudi hitreje) pretvori v produkt!
Struktura tripsina
V aktivnem mestu pridejo
zaradi III. strukture skupaj
AK, ki so navadno v
I.strukturi med seboj
precej oddaljene.
Katalitična triada
Namen: ‘aktivacija’ Ser (OH)
N
1 7
His 57
Asp 102
Ser 195
245
C
KOENCIMI IN PROSTETIČNE SKUPINE (nastanejo iz vitaminov),
ZAGOTOVIJO DODATNE FUNKCIONALNE SKUPINE
PREKURZOR (VITAMIN)
SKUPINA PRENOSA
KOENCIM/PROST. SK.
tiamin (vitamin B1)
aldehidna skupina
tiamin pirofosfat
riboflavin (vitamin B2)
elektroni in protoni
flavin mononukleotid
FMN, FAD
nikotinska kislina
(niacin)
hidridni ion (H-)
nikotinamid adenin
dinukleotid NAD
pantotenska kislina in
druge molekule
acilne skupine
koencim A
piridoksin (vitamin B6)
amino skupine
piridoksal fosfat
vitamin B12
H-atomi in alkilne skupine
(ciano)kobalamin
biotin
CO2 (-COOH)
biocitin
folna kislina
skupine z enim C-atomom
tetrahidrofolna kislina
lipojska kislina
elektroni in acilne skupine
lipojska kislina
KOFAKTORJI
PROSTETIČNE SKUPINE
KOENCIMI
• Se sprehajajo med encimi in
• So trajno vezani na določen
nanje niso trajno vezani
encim, ki ga nikoli ne zapustijo
• Na enem E sprejmejo neko
• Na istem E sprejmejo neko
skupino ali molekulo, na drugem
skupino ali molekulo od enega S
jo oddajo
in jo oddajo drugemu S
• Tako povezujejo različne encime
• Tudi povezujejo večstopenjske
v kompleksne večstopenjske
procese, a običajno sodelujejo z
procese in prenašajo skupine ali
omejenim številom substratov
molekule med različnimi substrati
x = skupina, ki se prenaša
PSk
A-x
A-x
CoE
B-x
B-x
E
E2
E1
A
CoE-x
B
A
PSk-x
E
B
Kofaktorji so lahko tudi le ustrezni kovinski ioni (cink, magnezij, baker itd)
APOENCIM predstavlja le proteinski del, HOLOENCIM pa celoten aktivni encim; tj.
proteinski del + kofaktor.
PREKURZOR (VITAMIN)
SKUPINA PRENOSA
KOENCIM
pantotenska kislina in
druge molekule
acilne skupine
koencim A
R-COOH + HS-  R-CO-S-
Vir: vsaka hrana; dnevna priporočena količina: 4 - 7 mg.
Pomanjkanja niso nikoli opazili, s težavo se ga da umetno izzvati v strogo
nadzorovanih eksperimentalnih razmerah.
PREKURZOR (VITAMIN)
SKUPINA PRENOSA
KOENCIM (PROST. SK.)
riboflavin (vitamin B2)
elektroni in protoni
FMN, FAD
!
2 e- in 2 H+ !
Vir: meso, jetra, jajca, mleko; dnevna
priporočena količina: 1,5 mg
Pomanjkanje: prizadete sluznice in koža,
anemija - posebno pri alkoholikih in pri
novorojenčkih s hiperbilirubinemijo, ki so
pod osvetljevalno terapijo (razgradnja
bilirubina in riboflavina).
PREKURZOR (VITAMIN)
SKUPINA PRENOSA
KOENCIM
nikotinska kislina (niacin)
hidridni ion (H-)
NAD
-OH
2 e- in 1 H+ = H- = hidridni ion!
Vir: meso, jetra, kvas, semena; dnevna priporočena
količina: 15 - 20 mg (tudi neuč. sinteza iz Trp).
Pomanjkanje (koruza!): pelagra - prizadeta je koža,
v resnejši obliki pa dermatitis, diareja in demenca
(lahko tudi ireverzibilna). V razvitem svetu redka.
PREKURZOR (VITAMIN)
SKUPINA PRENOSA
PROSTETIČNA
SKUPINA
biotin
karboksilna skupina
biocitin
(kovalentno vezan na
Lys)
2. predavanje
termodinamske in kinetične osnove katalize
encimska kataliza
časovni potek encimske reakcije
začetna hitrost