Koncertni list - Slovenska filharmonija
Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir 4. koncert oranžni abonma 2015/16 slovenska filharmonija napoved december 2015/februar 2016 4. koncert oranžni abonma 2015/16 Modri 4 in izven 10. in 11. december 2015 ob 19.30 Gallusova dvorana, Cankarjev dom Orkester Slovenske filharmonije dirigent George Pehlivanian flavta Eva-Nina Kozmus spored Barber | Rozman | Copland Vokalni 4 in izven 20. december 2015 ob 19.30 Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija Zbor in Orkester Slovenske filharmonije dirigent Borut Smrekar sopran Anamarija Lazarevič sopran Monika Fele alt Urška Bernik tenor Martin Logar bariton Matevž Kink orgle Tomaž Sevšek Šramel spored Saint-Saëns | Močnik 26. in 27. november 2015 ob 19.30 Gallusova dvorana, Cankarjev dom Orkester Slovenske filharmonije Uroš Lajovic, dirigent Oranžni 5 in izven 11. in 12. februar 2015 ob 19.30 Gallusova dvorana, Cankarjev dom Orkester in Zbor Slovenske filharmonije dirigent Philipp von Steinaecker spored Schumann Dubravka Tomšič Srebotnjak, klavir Janez Podlesek, koncertni mojster Planeti imajo prav – uvertura Ludwig van Beethoven Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru, op. 58 Allegro moderato | Andante con moto | Rondo: Vivace Witold Lutosławski Koncert za orkester Intrada: Allegro maestoso | Capriccio notturno e arioso: Vivace | Passacaglia, toccata e corale: Andante con moto Uroš Lajovic dirigent spored Jurij Mihevec Naš priznani dirigent Uroš Lajovic je bil po končanem študiju kompozicije pri Matiji Bravničarju in dirigiranja pri dirigentih, kot so Danilo Švara, Bruno Maderna in Hansu Swarowskem, v letih 1972–1978 asistent dirigent v Slovenski filharmoniji, potem pa vse do leta 1991 stalni dirigent orkestra. V tem času je bil tudi vodja Komornega orkestra RTV Ljubljana (1974–1977), nekoliko pozneje pa šef dirigent Simfoničnega orkestra Hrvaške radiotelevizije (1979–1981). Leta 1988 je ustanovil Komorni ansambel Slovenicum in ga vodil do leta 2001. V letih 2001–2006 je bil šef dirigent Beograjske filharmonije, v sezoni 2010/11 je bil programski svetovalec Zagrebške filharmonije. Leta 2011 je bil umetniški vodja projekta Mahler v Ljubljani. Kot dirigent je gostoval v državah nekdanje Jugoslavije ter v Avstriji, Nemčiji, Švici, Italiji, Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski, Estoniji, Latviji, Litvi, Rusiji, Belorusiji in Ukrajini, Španiji, Turčiji, Združenih državah Amerike, zadnjih nekaj let pa je tudi reden gost odrov Daljnega vzhoda (Južna Koreja, Tajvan, Kitajska, Singapur, Hongkong idr.). Doslej je vodil več kot 90 orkestrov, dirigiral prek 1500 skladb ter spremljal približno 890 različnih solistov. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad: dve študentski Prešernovi nagradi, ob koncu študija odhodno nagrado dunajske Visoke šole za glasbo in uprizarjajočo umetnost, nagrado Zlata ptica, 2. nagrado na dirigentskem tekmovanju Guida Cantellija v Milanu ter nagrado Prešernovega sklada. V letih 1989–2012 je poučeval dirigiranje na Visoki šoli za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju (od leta 1991 je bil redni profesor, lani pa je postal profesor emeritus), v letih 2010–2014 je bil tudi redni profesor na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Dubravka Tomšič Srebotnjak klavir Maestro Lajovic je za svoj izjemni dirigentski opus in glasbeno delovanje novembra 2013 prejel najvišje avstrijsko državno priznanje, častni križ za znanost in umetnost, ki ga podeljuje avstrijsko Zvezno ministrstvo za šolstvo, umetnost in kulturo, leta 2005 pa najvišje srbsko priznanje Beli angel za svoje delo v Beograjski filharmoniji. S sezono 2015/16 je prevzel mesto šefa dirigenta Orkestra Slovenske filharmonije. Dubravka Tomšič Srebotnjak je v svoji izjemni, sedem desetletij trajajoči karieri na približno 5000 nastopih navduševala občinstvo v največjih dvoranah in glasbenih središčih vseh celin. Kot solistka je nastopila z najznamenitejšimi orkestri, kot so Dunajski simfoniki, londonski Kraljevi filharmonični orkester, Češka filharmonija, Orkester Gewandhaus iz Leipziga, Državna kapela iz Dresdna, Orkester romanske Švice, Orkester Tonhalle iz Züricha, Orkester Mozarteum iz Salzburga, Münchenski filharmoniki, Moskovski državni orkester, Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama, Orkester Newyorške filharmonije, Filharmonični orkester Ciudad de Mexico, simfonični orkestri iz Sydneyja, Melbourna, Adelajde, Honoluluja, Bostona, Chicaga, San Francisca, Detroita idr. Slišali so jo na recitalih v uglednih koncertnih dvoranah v Londonu, Amsterdamu, Münchnu, Berlinu, Moskvi, Sankt Peterburgu, Pragi, Budimpešti, Madridu, Rimu, Milanu, Dublinu, Tokiu, New Yorku, Los Angelesu, Bostonu, Washingtonu, Clevelandu, Sydneyju, Melbournu, Hobartu in Taškentu. Nastopila je na pomembnih glasbenih festivalih na Dunaju, v Dubrovniku, Dresdnu, Parizu, Pragi, Tanglewoodu, na Festivalu Ravinia, Festivalu Mostly Mozart v New Yorku, v Toulousu, Montrealu, Joliette (Kanada), Aspenu in drugod. Klavir se je začela kot čudežni otrok učiti že pri štirih – najprej zasebno, potem pa še na ljubljanski Srednji glasbeni šoli in Akademiji za glasbo pri Zori Zarnik. Po nasvetu slavnega pianista Claudia Arraua je z dvanajstimi leti odšla študirat na slovito šolo Juilliard v New York in leta 1957 diplomirala pri Katherine Bacon. Vmes se je izpopolnjevala pri Aleksandru Uninskem in bila leta 1955 izbrana za največji glasbeni talent v ZDA, dve leti pozneje pa se je predstavila na recitalu Sodelovala je z velikimi dirigenti, kot so Bernard Haitink, Seidži Ozava, Wolfgang Sawallisch, Rudolf Kempe, Neeme Jäarvi, Hans Graf, Herbert Blomstedt, sir John Pritchard, Edo de Waart, Carlos Miguel Prieto. Od leta 1967 poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani (od leta 1975 kot redna profesorica, leta 2013 pa ji je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor). Kot mlada pianistka je zmagala na mnogih mednarodnih tekmovanjih, sedaj pa je članica mednarodnih žirij na največjih klavirskih tekmovanjih, kot so Van Cliburn, Leeds, Clara Haskil, Beethoven na Dunaju, Santander, Bach v Leipzigu, AXA v Dublinu, Schumann v Zwickauu in Busoni v Bolzanu. Občasno vodi mojstrske tečaje v Evropi in ZDA. Za svoje umetniško in pedagoško delo je prejela več nagrad in priznanj, tudi nagrado Prešernovega sklada (1962), Župančičevo nagrado (1970), Prešernovo nagrado (1975), nagrado AVNOJ-a (1976), zlato plaketo Univerze v Ljubljani za pedagoško in umetniško ustvarjalno delo (1989) in druge. Je častna članica Slovenske filharmonije (1995) in častna meščanka Ljubljane (2005). Avgusta 2005 je prejela nagrado Orlando za svoj recital na Dubrovniškem festivalu, ki je bil označen kot največji umetniški dosežek na glasbenem področju tistega leta. Snemala je za velike radijske in televizijske postaje po svetu, tudi za BBC, ter od leta 1987 posnela več kot devetdeset zgoščenk za založbe Vox Classics, Koch International, Pentagon Classics in IPO. Leta 2003 je prejela Grand Prix du Disque združenja Ferenca Lizsta iz Budimpešte za zgoščenko leta z deli Lizsta. V sezoni 2015 je aprila nastopila na samostojnih recitalih v ZDA, konec maja pa v razprodanih dvoranah Tokia in Nagoje. Julija je z Beethovnovim Koncertom št. 5 kot solistka nastopila s Čikaškimi simfoniki na Festivalu Ravinia pred desettisočglavo množico. Na letošnjih Dubrovniških poletnih igrah je proslavila 70-letnico prvega samostojnega koncerta in ob tej priložnosti prejela tudi zahvalno plaketo tega velikega festivala. k sporedu v znameniti Carnegiejevi dvorani, kar je v svoji biografiji z navdušenjem opisal tudi njen slavni učitelj Arthur Rubinstein, s katerim je delala dve leti po diplomi. Sin ljubljanskega gostilničarja in trgovca z žitom Jurij Mihevec (1805–1882) je zgodaj pokazal svojo glasbeno nadarjenost. Prvi pouk je dobil pri Francu Sokolu, ki je med letoma 1816 in 1821 deloval kot učitelj Javne glasbene šole pri Ljubljanski normalki (zanimivo, da je na omenjeno delovno mesto kandidiral tudi tedaj še povsem neznani devetnajstletni Franz Schubert, vendar med šestnajstimi kandidati ni bil izbran). Iz tega obdobja izvirajo tudi Mihevčeve prve klavirske skladbe. Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj študirat pravo, vendar je študij proti volji staršev kmalu obesil na klin. Bolj vztrajen je bil na skladateljskem področju, kjer se je poskušal uveljaviti predvsem s svojimi krajšimi glasbenimi vložki k zabavnim igram, obenem pa je deloval tudi kot poustvarjalec. Vendar mu je bolezen že v mladosti skrivenčila roko, zatorej na pianističnem področju ni mogel izdatneje prispevati. Kljub temu je hibo spretno izkoristil in si pri igranju klavirja atraktivno pomagal celo s komolcem. Leta 1836 je tako v rodni Ljubljani priredil koncert svojih del. Poročilo s tega koncerta navaja uspeh: »Posebno je vzbudila splošno senzacijo njegova igra s komolcem, s katerim je v basu spremljal igranje obeh rok, skakal in celo kromatične teke izvajal z občudovanja vredno čistostjo.« Še bolj uspešno je bilo Mihevčevo delovanje v francoski prestolnici, kamor se je z Dunaja preselil leta 1846. Napisal je več spevoiger, daleč najuspešnejša pa je bila njegova leta 1835 napisana opera Planeti imajo prav (Recht behalten die Planeten), katere uverturi bomo prisluhnili na nocojšnjem koncertu. Poleg tega je komponiral različne kantate in napisal več drugih glasbeno-scenskih del (med njimi operi Vilinsko dete in Maska). Skupaj je dokončal tudi več kot 300 priložnostnih klavirskih skladb (etud, polonez, mazurk, valčkov, romanc, polk, fantazij, barkarol, nokturnov itd.) in za klavir priredil še okoli 200 skladb drugih skladateljev. Med njimi prevladujejo baletne in operne priredbe, ki so izhajale pri tedaj najbolj znanih založnikih (denimo Diabelliju, sicer izdajatelju Beethovnove glasbe). Vsekakor je njegova lahkotna, romantično obarvana salonska glasba v svojem času odlično služila svojemu namenu in zapolnjevala vrzel med visoko in poljudno kulturo. Poleg ustvarjalnega je deloval tudi na pedagoškem področju. Ena izmed njegovih prvih učenk, grofica de Vaucouleurs, ga ni pozabila, tudi ko je po francosko-pruski vojni leta 1871 zašel v bedo. Bolnega in ostarelega ga je vzela k sebi na svoje posestvo v Mennecyju v bližini Pariza, kjer je umrl leta 1882. Uvertura Mihevčeve opere Planeti imajo prav je bila premierno izvedena leta 1836 v Ljubljani. Četudi skladatelja uvrščamo v obdobje romantike, je v domala vseh njegovih delih mogoče ugotoviti zanj značilen soobstoj klasicističnih in romantičnih prvin. Tako se v uverturi na prepričljiv način spajata klasicistična lahkotnost in formalna preglednost s kromatiko in hipnimi modulacijami prihajajoče romantike. Počasnemu uvodnemu delu (andante) z lirično temo v violončelih sledi razgibani allegro. V njem najprej zazveni uvodni motiv v rogovih, ki je nekakšen odsev tedaj prevladujočega pastoralnega razpoloženja romantične operne umetnosti. Sledi tema v prvih violinah, ki se v nadaljevanju razvija z mozartovsko igrivostjo, instrumentalno podstat pa predstavljajo predvsem godala. V osrednjem delu uverture nastopita dve karakteristični temi, prva v oboi, druga pa ob predhodnem signalnem motivu trobente v flavti. Sledi kvaziponovitev prvega dela, v kateri ponovno zaslišimo uvodni motiv v rogovih in nato še temo v violinah, ki ji sledita reminiscenci tematskega materiala oboe in flavte, skladba pa se nato nadvse učinkovito sklene z energično kodo. Leta 1806 napisani Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru Ludwiga van Beethovna (1770−1827) je nastal v enem najbolj turbulentnih obdobij skladateljeve ustvarjalnosti, skupaj s Tretjo in Četrto simfonijo, Violinskim koncertom, klavirsko sonato Apassionata in godalnimi kvarteti Razumovskega. Posvetil ga je svojemu učencu, prijatelju in mecenu, nadvojvodi Rudolfu. Skladatelj, ki tedaj zaradi težav s sluhom ni več javno nastopal, ni mogel najti pravega izvajalca zanj; vsem pianistom se je namreč zdel pretežak. Leta 1807 ga je zato sam odigral na glasbeni soaréji pri svojem zvestem podporniku, knezu Lobkowitzu. Uspeh pa ga je po vsej verjetnosti opogumil, da je tvegal in še enkrat javno nastopil. 22. decembra 1808 so tako dunajski ljubitelji glasbe v gledališču Theater an der Wien poslušali enega najpomembnejših koncertnih večerov v glasbeni zgodovini. Koncert je organiziral Ludwig van Beethoven in na njem zadnjič nastopil kot pianist. Beethoven je sicer kot pianist nastopal po aristokratskih salonih in v znamenitih pianističnih dvobojih večinoma ponižal svoje tekmece, še posebej pa je navduševal s svojimi improvizacijskimi spretnostmi, zaradi katerih so bili mnogi prepričani, da v umetniku tiči sam Satan. Na omenjenem koncertu je poslušalcem prvič predstavil več kot tri ure nove glasbe. Poleg Četrtega klavirskega koncerta še Petega in Pastoralno simfonijo, Fantazijo za klavir, zbor in orkester, dva stavka iz Maše v C-duru in Koncertno arijo »Ah! pérfido«. Vendar se koncert ni posrečil. Orkester je bil slabo pripravljen – pred maratonskim koncertom so imeli namreč le eno vajo saj skladatelj ni imel dovolj denarja, da bi plačal glasbenikom dodatne vaje – glasbeniki so zmrzovali v ledeni dvorani, za nameček pa je imela tremo še solistka. Končni vtis je bil torej klavrn. Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru je Beethoven v obupu vključil v program tik pred zdajci, saj poprej ni našel druge priložnosti, da bi ga predstavil širši javnosti. Gre za veliko bolj intimno delo od prejšnjega in naslednjega (Imperator) koncerta. Morda je bila prav poetična zatopljenost tega koncerta kriva, da je skladba dolgo ostala neopažena. Uvodni stavek je lirično zasnovan in ga začenja sam klavir, kar je bilo tedaj precej presenetljivo. V nadaljnjem prehajajo misli iz klavirja v orkester in nazaj; so nevsiljive in morda tudi manj ostro profilirane, kot je sicer značilno za Beethovna. Dramatično osredje skladbe najdemo v drugem stavku, ki je pretresljiv pogovor med solistom in orkestrom. Skladatelj naj bi si ob komponiranju predstavljal prosečega Orfeja, ki skuša s pesmijo premagati usodo in mu temne sile Hada odgovarjajo: »Ne!« Ta dvogovor je podan stopnjujoče se dramatično. Po kratkem, koračnici podobnem uvodu, ki ga odigra orkester, nastopi klavir s parado razposajenosti in ritmične briljance. Sledi attacca finale, ki je veder, koračniško zanosen in s tem značajem do konca izpolnjuje formo rondoja. Kot tak omogoča koncert tako pianistu kot orkestru prikaz virtuoznega obvladovanja svojega métiera, ob tem pa zlasti v prvih dveh stavkih izraža miselno globino in čustveno prefinjenost, ki ji pri Beethovnu težko najdemo par. Eden izmed velikanov 20. stoletja, Witold Lutosławski (1913−1994), je bil do konca 50. let minulega stoletja zunaj rodne Poljske tako rekoč neznan. Leta 1936 je v domovini diplomiral iz klavirja, nato pa se je želel kot skladatelj izpopolnjevati pri francoski pedagoginji Nadii Boulanger, vendar mu je načrt preprečil izbruh vojne, ki je mlademu glasbeniku bistveno spremenil življenje. Odslej je podnevi nastopal kot pianist v kavarnah, ponoči pa je v ilegali (pod psevdonimom Derwid) pisal uporniške pesmi. Dnevno delo si je pogosto delil v pianističnem duu s skladateljskim kolegom Andrzejem Panufnikom. Po vojni pa ga je zaznamoval še en totalitarizem. Stalinistični režim je namreč njegovo Simfonijo št. 1 uradno razglasil za primer formalistične dekadence, zato je lahko nekaj let podobno kot Prokofjev pisal zgolj glasbo za otroke. Šele sredi 50. let, ko se je začel festival sodobne glasbe Varšavska jesen, so se mu odprla vrata v sodobni, avantgardni kompozicijski svet. V zgodnjih šestdesetih letih je Lutosławski razvil glasbeni stil, ki izkorišča napetosti med strogo določenimi serialističnimi glasbenimi idejami ter različnimi stopnjami naključja oziroma aleatorike. Mednarodno slavo pa je Lutosławskemu leta 1958 prinesla Žalna glasba, napisana v spomin Béle Bartóka, ki je brez dvoma najbolj vplival na njegovo zgodnje ustvarjanje. Bartókov vpliv je mogoče zaslediti tudi v njegovem Koncertu za orkester, ki ga je skladatelj leta 1954 napisal po naročilu Witolda Rowickega, dirigenta in umetniškega direktorja Varšavske filharmonije. Z omenjenim koncertom je Lutosławski nase prvič opozoril kot skladatelj, obenem pa tudi presegel svoje zgodnje obdobje poglabljanja v ljudsko motiviko. Prav v bogato nadgrajeni in kompleksno razširjeni obdelavi v osnovi preproste ljudske motivike je ta skladba ne le po imenu sorodna istoimenski Bartókovi, ki je nastala manj kot desetletje poprej v ZDA. Koncert Lutosławskega je svojevrsten most med jedrom poljske narodne identitete v ljudski glasbi in njenim ohranjanjem v visoko sofisticirani moderni glasbi. Dramatičnemu in enakomernemu ritmičnemu pulziranju uvodne Intrade, z začetnim devetosminskim ostinato utripom ter dvema značajsko povsem različnima temama, sledi poskočni Capriccio notturno. Ta je nekakšna sodobna različica Mendelssohnovega vilinskega scherza, na drugi strani pa prav ta stavek z ekspresivnim ariosom v drugem delu nakazuje skladateljevo razvojno pot v avantgardno glasbeno prihodnost. Zadnji stavek je najobširnejši. V njem sprva v kontrabasih zaslišimo temo passacaglie, ki se nato v variirani obliki pojavlja skozi celotni prvi del finalnega stavka. Le-ta skupaj z njenimi izpeljavami nato zazveni tudi v toccati, ki ji sledi še impozantni koralni zaključek. Kot zanimivost naj navedemo še, da bo datum četrtkovega koncerta enak datumu krstne izvedbe te skladbe leta 1954. Jernej Weiss 20. december 2015 ob 19.30 Ponovitev koncerta: 6. januar 2016 ob 19.30 Slovenska filharmonija Dvorana Marjana Kozine Zbor in Orkester Slovenske filharmonije Borut Smrekar, dirigent Anamarija Lazarevič, sopran Monika Fele, sopran Urška Bernik, alt Martin Logar, tenor Matevž Kink, bariton Tomaž Sevšek Šramel, orgle Spored C. Saint-Saëns: Božični oratorij, op. 12 D. Močnik: Božični oratorij - novo delo Nakup vstopnic pri blagajni Slovenske filharmonije Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana med delavniki od 11. do 13. in od 15. do 17. ure ter uro pred prireditvijo T +386 1 24 10 800, E info@filharmonija.si Spletna prodaja filharmonija.kupikarto.si novo v Slovenski filharmoniji CIKEL Pogled nazaj − pogled naprej Skladatelji in njihovi vzorniki – Lojze Lebič 4. december 2015 ob 19.30 Dvorana Marjana Kozine Slovenska filharmonija Orkester Slovenske filharmonije Živa Ploj Peršuh, dirigentka Jože Vidic, bariton B. Bartók: Plesna suita L. Lebič: Miti in apokrifi I. Stravinski: Igra kart L. Lebič: Queensland Music Lojze Lebič je na spored poleg svojih del uvrstil tudi dela skladateljev, ki so nanj kot ustvarjalca najbolj vplivali. Koncertu bo sledilo druženje, ki ga bo vodil muzikolog Gregor Pompe. Slovenska filharmonija – Academia philharmonicorum @SFilharmonija instagram.com/sfilharmonija Koncertni list Slovenske filharmonije, Oranžni abonma, št. 4 Izdala: Slovenska filharmonija Zanjo: direktor Damjan Damjanovič Uredila: Kristina Đonlić Jezikovni pregled: Tanja Svenšek Oblikovanje: Futura DDB, d.o.o. Prelom: Arnoldvuga+ Fotografije: arhiv Slovenske filharmonije, Scott Campbell Tisk: Birografika Bori, Ljubljana Naklada: 1800 izvodov Ljubljana, november 2015 Redakcija koncertnega lista je bila zaključena 19. novembra 2015. ISSN 2350 -5117 Slovenska filharmonija Orkester Slovenske filharmonije Zbor Slovenske filharmonije Kongresni trg 10 1000 Ljubljana T +386 1 2410 800 F +386 1 2410 900 E info@filharmonija.si www.filharmonija.si
© Copyright 2024