Varstvo Spomenikov, 46 – poročila 166 EŠD: 8756 Naselje: Prečna Občina: Novo mesto Ime: Prečna – območje gradu Luknja Področje: A Obdobje: prazgodovina, rimsko obdobje, novi vek Arheološki ekstenzivni terenski pregled na trasi kanalizacijskega omrežja za odvajanje komunalnih odpadnih vod Suhor, Kuzarjev Kal in Prečna – faza Suhor in Kuzarjev Kal v dolžini 4842 m – je opravila ekipa ZVKDS, OE Novo mesto, pod vodstvom Matevža Lavrinca, univ. dipl. arheologa, in pod strokovnim nadzorom dr. Philipa Masona, univ. dipl. arheologa. Dela so potekala med 28. in 30. julijem 2008. Trasa poteka po geološko enotnem terenu, po ravninskem travnatem območju med reko Temenico in hribom Viševka ter po hribovitem terenu proti Viševki, ki ga predstavljajo travnate, gozdnate in kmetijske površine. Pregled se je začel na ravninskem močvirnatem nižinskem delu med Temenico in Viševko v smeri proti naselju Prečna in se nadaljeval čez hribovito območje proti Viševki, ki je gosto zasajeno z vinogradi. Traso geološko označujejo bel in siv plastovit apnenec z redkimi plastmi dolomita in poplavna ravnina reke Temenice. 1. Prečna – območje gradu Luknja (ZE I/C2, I/ B8, II/A18, parc. št. 830/31, 820/9, 286/1, k. o. Prečna) – 2 fragmenta rimskodobne keramike, 1 kos kremena in 1 kos prazgodovinske keramike nakazujejo na potencialno prazgodovinsko in rimskodobno arheološko najdišče, verjetno naselbinske narave. Na pregledanem območju nam arheološki artefakti kažejo na človekovo dejavnost v prazgodovini, rimskem obdobju in novem veku. Philip Mason, Matevž Lavrinc, Ildikó Pintér 167 EŠD: 2177 Naselje: Preserje Občina: Brezovica Ime: Preserje pod Krimom – cerkev sv. Vida Področje: UA, R Obdobje: 1712 V letih 2005 in 2006 so bila v kupoli ladje cerkve sv. Vida v Preserju (EŠD: 2177) opravljena sondiranja, ki so pokazala, da se pod poslikavo Mateja Trpina iz leta 1910 skriva kvalitetna baročna pos- likava slikarja Michaela Rainwoldta iz leta 1712. Pomembno odkritje je bilo povod za nadaljnja raziskovanja in sondiranja. Tako so bile v letu 2006 za potrebe celovite obnove cerkve izdelane konservatorske smernice, v letu 2007 pa konservatorsko-restavratorski projekt za celotno cerkev. V letih 2008 in 2009 je bil na stenskih poslikavah v kupoli izveden obsežen in celovit konservatorsko-restavratorski poseg, ki je potekal pod okriljem Restavratorskega centra. V projekt je bilo vključenih petnajst restavratorjev, delo je trajalo od julija 2008 do marca 2009. Kupola ladje v cerkvi sv. Vida je bila do leta 2008 prekrita s sivkastim beležem z nekaj figuralnimi poudarki. Čeprav je figure v letu 1910 naslikala vešča in izobražena slikarska roka slikarja Mateja Trpina v sodelovanju s Petrom Markovičem iz Rožeka na Koroškem, je bil pretežno siv oplesk videti reven in preveč monoton za mogočen baročni obok ladje. Ob načrtovanju obnove notranjščine cerkve so bila v letu 2005 na kupoli ladje opravljena prva sondiranja. Naključje je hotelo, da je bila na 260 m2 poslikave prva sonda narejena ravno na mestu, kjer se je podpisal slikar prvotne baročne poslikave Michael Rainwoldt. V podpisu »MICHAEL RAINWOLDT« je skrita tudi letnica nastanka poslikave – 1712. Iz nje je razvidno, da je avtor le leto dni po pozidavi baročne cerkve poslikal celotno kupolo v ladji. Slikar Michael Rainwoldt je deloval v slovenskem prostoru v prvi polovici 18. stoletja in naj bi bil avtor freske na oboku prezbiterija cerkve sv. Štefana v Štepanjski vasi ter poslikave v cerkvi sv. Petra in Pavla v Vrhpolju pri Moravčah. Celotna poslikava v cerkvi sv. Vida v Preserju je posvečena mučeniški legendi sv. Vida. Sledeč zapisom o svetniku, nam kaže ikonografsko bogate in razgibane prizore iz njegovega otroštva, prizore večkratnih mučenj, smrti in čudežev. Stanje pred posegom 1.Kupola Oktagonalna kupola, zidana iz kamna, je v potresu leta 1895 utrpela večje poškodbe. Po celotni kupoli so nastale globoke in dolge razpoke, ki so se zgostile na območju reber. Apneni omet je razen teh poškodb ostal v solidnem stanju. Manjkajoči deli v ometu so bili kasneje večkrat zasilno pokitani, ometani in prebeljeni, vendar so bili ti lokalni posegi nezadostni in neustrezni za tako hude popotresne poškodbe kupole. Kasneje nanesene apnene plombe so bile nestabilne ter površinsko in nivojsko neusklajene z originalnim ometom, zaradi česar jih je bilo treba v veliki večini odstraniti. Rebra kupolo delijo na osem konusnih polj. Posa285 Varstvo Spomenikov, 46 – poročila mezno rebro je sestavljeno iz treh vzporednih profilov, izdelanih iz apnenega ometa, z dvema vmesnima poljema. Največ razpok, nastalih v potresu, je bilo prav na rebrih, kjer so se skoncentrirale potresne sile. Rebra so se ob tem ponekod za nekaj centimetrov zamaknila, deli reber pa so odpadli. Poškodbe so bile kasneje delno, a neustrezno sanirane. 2. Preslikava Mateja Trpina iz leta 1910 Popotresne poškodbe prvotne baročne poslikave in nov okus naročnika tistega časa sta bila najverjetnejši vzrok, da so bile v letu 1910 originalne poslikave Michaela Rainwoldta prekrite s preslikavami Mateja Trpina. V sredini širših polj je Trpin na sivi oplesk naslikal štiri evangeliste, v preostalih štirih, ožjih poljih pa štiri angelske glave v okroglih poljih. Celotna Trpinova preslikava je bila izvedena v slabo obstojni secco tehniki na belež, ki je bil nanesen neposredno na Rainwoldtovo poslikavo. Vezivo v beležu in barvni plasti je bilo neobstojno in občutljivo; barvna plast se je na posameznih delih luščila, prašila in odpadala. Verjetno je avtor Matej Trpin figuralni del svoje preslikave že ob samem nastanku dodatno utrdil s kazeinom. Premaz je Trpinovo poslikavo utrdil, hkrati pa jo je trdovratno zlepil z originalno baročno poslikavo in na njej pustil rumenkasto sled kazeina. Premaz je utrdil tudi vse nečistoče, ki so se do tedaj zažrle v barvno plast, obenem pa je pospešil razvoj plesni na površini poslikav. Na mestih, ki jih slikar Trpin ni dodatno premazal s kazeinom (belež in dekorativni deli preslikave), pa je vezivo v barvni plasti popolnoma propadlo, barvna plast brez veziva je pulvelizirala, zato se je na teh mestih tudi zlahka odstranjevala. Po celotni preslikavi so se kazali različni madeži in ostanki soli, ki so bili po vsej verjetnosti posledica zamakanja meteorne vode skozi ostrešje. Celotna barvna plast je bila prekrita tudi s slojem nečistoč – prahu in saj. 3. Prvotna poslikava Michaela Rainwoldta iz leta 1712 Dejansko stanje originalnih poslikav se je pokazalo šele med konservatorsko-restavratorskimi posegi, po odstranitvi vseh Trpinovih preslikav, beležev in plomb. Tehnološko in stilno dovršena poslikava Michaela Rainwoldta je v treh stoletjih utrpela mnogo poškodb. Izvedena je bila v kvalitetni fresco tehniki, kar nam kažejo dnevnice, gravure in predrisbe, narejene v svež omet. Posamezni zaključki, modelacije in popravki so bili izvedeni v secco tehniki. Barvna plast, naslikana v secco tehniki, je bila v slabšem stanju. Del te barvne plasti je ponekod že odpadel, ohranjena pa se je na nekaterih mestih prašila (predvsem rdečerjavi 286 in zeleni pigmenti). Obsežen del poškodb je nastal zaradi poškodovanega ostrešja, skozi katero je meteorna voda pritekla do zidane kupole, od tu pa je vlaga pronicala do površine poslikav, kjer je izhlapela, na barvni plasti pa »odložila« raztopljene soli in sigo. Vlažna površina kupole je povzročila tudi nastanek plesni in madežev. Ko je Matej Trpin utrdil svojo poslikavo s kazeinskim premazom, je to usodno vplivalo na originalne freske. Poleg tega, da se je nanje trdovratno prilepila Trpinova preslikava, je dal kazeinski premaz baročni poslikavi močan rumen ton. S premazom so se utrdile tudi vse nečistoče in tvorbe sige, pospešil pa se je tudi razvoj plesni. Konservatorsko-restavratorski posegi na poslikavah 1. Priprave na poseg Na podlagi predhodno opravljenih sondiranj in raziskav v letih 2005 in 2006, konservatorskih smernic, konservatorsko-restavratorskega projekta in ponovnega ogleda poslikav v letu 2008 sta bila narejena program in predračun za konservatorskorestavratorske posege na poslikavah. To je bila osnova za sklenitev pogodbe in kasneje izvedbo del. Pred začetkom del je bil v cerkveni ladji v višini od 9 do 16 m postavljen lesen delovni oder v treh nivojih, s katerega se je lahko dostopalo do vseh površin poslikave. Sledile so napeljava elektrike, izdelava in namestitev ustreznih luči (dnevne svetlobe na odrih je bilo zelo malo) ter organizacija delovišča. Opravljeni so bili poskusi odstranjevanja preslikav in nečistoč. 2. Odstranjevanje nefiguralnih delov preslikav Preslikavo Mateja Trpina lahko s tehnološkega vidika razdelimo na dva dela. Prvi del so nefiguralna polja s sivim beležem in rastlinskim ornamentom, ki jih slikar ni posebej utrjeval, drugi del pa so figuralni deli poslikav s sivim beležem, ki jih je slikar utrjeval z že omenjenim kazeinskim premazom, kar je močno vplivalo na vse faze konservatorskorestavratorskega posega. Prvi del preslikav se je zlahka odstranjeval s suho gobico. S kazeinskim premazom utrjeni figuralni deli preslikave pa so zahtevali popolnoma drug pristop. Postopek odstranjevanja je bil izpeljan s pomočjo celuloznih oblog, napojenih z vodo. Na mestih, kjer je bila preslikava najbolj trdovratna, so bile celulozne obloge napojene z raztopino amonijevega karbonata v vodi. Vse celulozne obloge so bile za 30 do 60 minut nanesene na steno. Tako razmehčano preslikavo smo nato lažje odstranjevali s skalpelom in dokončno spirali z gobicami in tamponi, prepojenimi z vodo. 3. Snemanje figuralnih delov preslikav Vsi figuralni deli Trpinove preslikave so bili sneti Varstvo Spomenikov, 46 – poročila in shranjeni. Pred snemanjem so bile preslikave očiščene in utrjene. Nato so bili na preslikavo kot armatura in začasni nosilec v več plasteh prelepljeni kosci sanitetne gaze. Za lepilo je bila uporabljena raztopina kleja v vodi. Ko se je nosilec posušil, se je preslikava v tehniki a strappo odstranila. Poslikave so bile shranjene v lesene zaboje, večje poslikave (2 x 3 m) je bilo treba razrezati na tri dele. S temi posegi bodo vse figuralne preslikave Mateja Trpina ostale ohranjene, po opravljenih restavratorskih posegih pa jih bo mogoče prezentirati na novem nosilcu na drugem mestu. 4.Utrjevanje barvne plasti, kemijsko odstranjevanje nečistoč, plesni, kazeinskega premaza in tvorb sige Na mestih, kjer je bila poslikava izvedena v secco tehniki in je bila barvna plast neobstojna (predvsem rdečerjavi in zeleni pigmenti), se je poslikava pred čiščenjem preventivno utrdila z nanodelci kalcijevega hidroksida. Nanokalk je bil čez japonski papir s čopičem večkrat nanesen na barvno plast. Po postopku je bila barvna plast dovolj stabilizirana, da se je lahko nadaljevalo odstranjevanje nečistoč, kazeinskega premaza, tvorb sige in plesni. Na površino poslikave so bile za določen čas, odvisno od stopnje ohranjenosti, stopnje umazanije in porumenelosti ter od vrste uporabljenega pigmenta (od 30 do 60 minut), nanesene celulozne obloge, napojene z 20-odstotno raztopino amonijevega karbonata v vodi. Po odstranitvi obloge je sledilo večkratno spiranje z vodo in gobico. Amonijev karbonat je poslikavo utrdil, odstranil začetne tvorbe karbonatne sige ter plasti nečistoč in plesni, obenem pa je delno omilil razliko med porumenelo poslikavo, premazano s kazeinom, in ostalim delom poslikave. Na delih poslikave, ki so bili naslikani z modrimi pigmenti, ta metoda ni bila zadostna in zadovoljiva. Tu je bilo treba poleg obloge z amonijevim karbonatom čez japonski papir nanesti ionsko izmenjevalne smole, ki smo jih po petnajstih minutah nevtralizirali z raztopino amonijevega karbonata, kasneje pa spirali z destilirano vodo. Postopek utrjevanja barvne plasti in odstranjevanja nečistoč, tvorb karbonatne sige, plesni in kazeinskega premaza z barvne plasti je bil dolgotrajen, kompleksen in naporen. Delo je trajalo mesec in pol. Kljub uporabi zaščitnih mask smo bili izpostavljeni veliki koncentraciji škodljivih hlapov. Ob zaključku te faze je bila freska v kupoli sv. Vida konservirana in pripravljena za nadaljnje posege. 5.Saniranje poškodb v ometu na poslikanih poljih in profiliranih rebrih Po odstranjevanju Trpinove preslikave so se pokazale plombe na mestih potresnih poškodb kupole. Te so bile le grobo zidarsko obdelane in nivojsko neprilagojene, zato jih je bilo treba odstraniti. Manjkajoče dele profiliranih reber smo rekonstruirali, pri čemer pa je bilo treba povezave med ohranjenimi deli reber prilagoditi potresnim zamikom. Vse poškodbe ometa so bile v več nivojih pokitane z apnenim ometom. Izris enega od polj grafično prikazuje poškodbe v ometu. 6. Retuša in rekonstrukcija na poslikanih poljih, toniranje profiliranih reber Retuša je bila izvedena v tehniki črtkanja. Za vezivo je bil uporabljen amonijev kazeinat. Vrsto retuše so pogojevale različne vrste poškodb na poslikavah. Kot lazurno črtkanje je bila izvedena na mestih, kjer je barvna plast obledela ali delno odpadla zaradi secco tehnike. Drugi način retuše je bil izveden na pokitanih mestih poškodb v ometu. Tu smo poškodbo najprej podložili z ustreznim enotnim tonom in šele nato zaključili s finalno retušo. Tretji način retuše je bil uporabljen na porumenelih delih s kazeinskim premazom, ki ga ni bilo mogoče popolnoma odstraniti. Na teh mestih smo z retušo postopno izenačili razliko med porumenelim in neporumenelim delom poslikave. Večjih poškodb na poslikanem ometu je bilo malo. V dogovoru s strokovno komisijo se je na teh mestih izvedla rekonstrukcija poslikave. Manjkajoči deli poslikave bi bili preveč moteči in vpadljivi, zato so bili na teh mestih na novo naslikani dva nova obraza in manjkajoča arhitektura. Strokovna komisija je potrdila tudi odločitev, da se posamezni detajli z rdečim minijem naslikane poslikave (lica angelov, plameni ognja, strela ...), ki so zaradi kemične reakcije sčasoma počrneli, ne retuširajo. Na profiliranih rebrih in poljih med rebri so bila že med odstranjevanjem beležev izvedena sondiranja, ki so pokazala, da so bila rebra prvotno tonirana v beli barvi beleža, polja med rebri pa v modrem tonu. 7.Dokumentiranje Fotodokumentacija celotne površine kupole se je izvajala pred in med posegi ter po njih. Fotodokumentirana Rainwaldtova poslikava je bila osnova za izdelavo črtnih izrisov kupolnih polj, ki jih je izdelala arhitektka Nataša Gurnick Jurgec. Na črtne izrise smo v okviru dokumentiranja označili poškodbe v ometu, dnevnice in različne načine odstranjevanja nečistoč. Zaključek Za naš umetnostni prostor sta odkritje in obnova Rainwaldtovih fresk izjemen dogodek, saj se doslej še ni zgodilo, da bi na dan prišla tako obsežna baročna poslikava in povrhu še tako dobro ohranjena. Ob tem odkritju bo treba delo slikarja, ki je bil tudi prvi učitelj našega bolj znanega Franca 287 Varstvo Spomenikov, 46 – poročila Preserje, cerkev sv. Vida, pogled na kupolo pred začetkom konservatorsko-restavratorskih posegov (foto: V. Klančar) Odstranjevanje preslikav (foto: A. Klančar Kavčič) 288 Varstvo Spomenikov, 46 – poročila Izris polja kupole z označenimi poškodbami ometa (črno) in dnevnicami (rdeče) (izris poslikave: N. Jurgec Gurnick, izris poškodb in dnevnic: V. Klančar) 289 Varstvo Spomenikov, 46 – poročila Pogled na kupolo po konservatorsko-restavratorskih posegih (foto: V. Klančar) Jelovška, na novo opredeliti. Nadalje smo s temi freskami pridobili manjkajoči člen v stenskem slikarstvu druge polovice 17. stoletja in v pojavu G. Quaglia, ki je s poslikavo (ko je bil Rainwaldt še dejaven) ljubljanske stolnice in semeniške knjižnice odprl novo poglavje v našem baročnem freskanstvu. Freske so zanimive tudi z ikonografskega vidika, saj prinašajo ilustrirano legendo o mučencu sv. Vidu, ki je pri nas doslej nismo poznali v takšnem obsegu (Ferdinand Šerbelj, Družina 20, 2009). Anita Klančar Kavčič 168 EŠD: 4894 Naselje: Prestranek Občina: Postojna Ime: Prestranek – grad Prestranek Področje: A Obdobje: novi vek V sklopu projekta prenove gradu Prestranek smo na parc. št. 172/8, k. o. Matenja vas, na prostoru, kjer je nekoč stal grajski stolp, po navodilih odgovorne konservatorke OE Nova Gorica opravili predhodne raziskave z izkopom testnih jarkov. Prostor je bil že pred našim prihodom močno poškodovan zaradi strojnih izkopov in odstranitve 290 površinskega depozita do globine približno 0,4 m. Ti posegi so dosegli trdno podlago, tj. temelje stolpa oziroma živo skalo, kar pomeni, da so skoraj v celoti uničili tamkajšnji arheološki depozit. V testnem jarku 1 (1 x 1,4 x 0,15 m), ki smo ga izkopali ob vzhodnem vogalu parc. št. 172/8, smo pod traviščem odkrili zelo slabo ohranjen temelj severovzhodnega zidu stolpa. Deloma se je ohranilo le lice zidu, ki je bilo vezano z malto in je ležalo neposredno na skalni podlagi. Testni jarek 2 (6,4 x 1,2 x 0,1 m) smo izkopali na poškodovanem delu najdišča vzporedno s severovzhodno steno gradu. Pod površinsko plastjo peska in zdrobljene malte, debelo do 15 cm, je ležala izravnana skalna podlaga, na kateri so bili ponekod še ohranjeni sledovi malte (podlaga za tlak?). V tej plasti smo na severnem delu testnega jarka našli veliko novoveških odlomkov kuhinjske in namizne lončenine, steklenih posod ter kosti želve (Testudo sp.). Odkrili smo tudi ostanke dveh zidov. Severni zid stolpa se je ohranil le v obliki odtisa kamnov v malti na skalni podlagi in je bil postavljen pravokotno na severovzhodno steno gradu. Ob njem, na njegovi severni strani, smo dokumentirali ostanek manjšega kurišča. Ostanke drugega zidu smo odkrili na južnem delu jarka. Tudi ta je bil zelo slabo ohranjen, saj mu strojni izkop ni prizanesel. Ohranil se je le del njegovega notranjega (zahodnega) lica, ki je bilo grajeno iz
© Copyright 2024