32 ljudje in zgodbe | Vestnik | 23. oktobra 2014 www.vestnik.si | e: vestnik@vestnik.si Zavod Korak naprej Vztrajnost in trud do pravega uspeha Ljudje imajo še vedno zadržke do rabljenih oblačil in opreme – A Korak naprej se povezuje tudi zunaj pokrajine in pripravlja številne dogodke Pravzaprav me je presenetila, ko je povedala, da jo diploma še čaka. Še bolj pa, ko mi je povedala, kje. »Sem absolventka na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo,« reče ustanoviteljica socialnega podjetja Zavod Korak naprej. Mamica treh otrok – sedem, pet in tri –, ki ni dala prednosti formalni izobrazbi. »Z možem naju je prvi otrok presenetil, in ker nisva želela imeti le enega …« se smeje, meni pa se po glavi mota vprašanje, kako zaboga je lahko tako uspešna, s toliko volje do dela, s toliko elana … Kljub trem še majhnim otrokom (no, mogoče pa prav zato) ji uspeva izobraževati se, hkrati pa voditi podjetje. In to uspešno! Kaj hitro v najinem pogovoru mi je jasno, da je vedoželjna, brez strahu pred nekimi »zunanjimi«, spretna v komunikaciji, poleg tega pa zelo čuteča v socialnem smislu. Lea Cipot. »Prvo leto je bilo katastrofalno« bo prinašala zaslužka, niti to ni njen namen.« Tako da pridobitna dejavnost Koraka naprej – fotografske storitve, izobraževanja in še kaj – pomaga, da ta trgovina sploh lahko živi. ketami prodajajo, tista brez potrebnih etiket pa vključujejo v svoje dobrodelne prireditve. Ni klasična trgovina »iz druge roke« Korak naprej pa ni trgovina v klasičnem smislu besede, saj pripravljajo tudi dogodke, in to celo dobrodelne. Lea Cipot: »Na žalost imamo te dobrodelne prireditve vsak drugi mesec, ker nas je enostavno premalo, da bi jih uspeli pripravljati mesečno. Zaposleni smo namreč samo štirje: jaz sem ustanoviteljica in zaposlena v zavodu kot vodja projektov, moj mož Aleš Cipot, ki 'nosi' tiste dodatne aktivnosti – torej fotografiranje in izobraževanje –, je zaposlen kot direktor, dve sodelavki pa sta prek javnih del. To pa sta vodja projektov Urška Žekš in trgovka Maja Meolic.« Konec leta bo spet dala vlogo za nova javna dela, pride pa tudi šivilja, ki je bila prej zaposlena v Muri. Tako se bo Zavod Korak »Že na začetku sem si postavila nekatere osnove, od katerih ne odstopam – recimo, da bodo igrače zastonj. Ker sem videla, kako so mame zadnje cente dale za oblačila, otroci pa so si želeli igračke …, sem rekla: ne, pri nas bodo igrače vedno zastonj. Naj jih otroci nesejo … tako jih je lepo videti, ko gredo iz trgovine – z nasmeški do ušes (smeh). In veliko jih potem prinese tudi svoje igrače! Tako, se mi zdi, da je v tem bistvo: da sebe in druge učimo deliti.« Pa ne le deliti – dati, sploh, če tega ne potrebuješ. Na svetu Zavoda so si zadali tudi zgornjo mejo cen: da recimo voziček ne sme stati Motor številnih dogodkov Poskuša odpreti več poslovalnic po Pomurju A pri tem zadnjem, pravi, ni preveč uspešna. Oziroma mora vložiti ogromno truda, ji pa nekatere občine – v čemer ni veliko logike, a to je dejstvo – niso v prav veliko pomoč. Tako, pravi Lea Cipot, je bila ena bolj »smešnih« stvari, da so si želeli v Mursko Soboto pripeljati Varno točko (kar jim je – mimogrede – zdaj tudi uspelo in v Koraku naprej je odslej tudi Unicefova Varna točka) : »Lani septembra smo se povezali z Unicefom in prosili, če lahko Varno točko pripeljemo tudi sem. Ampak ker ni bilo nobenega zanimanja domače občine, nismo mogli nič narediti. Pa smo šli na lastno pest; njihova ambasadorka je prišla k nam, nas izobrazila in naredila vse potrebno. Hecno pa je, da je ambasadorka povedala nekaj 'strašno zanimivega': da namreč nobena občina do zdaj še ni zavrnila Varne točke. Je pa Lea v času svojega dela prišla še do številnih zanimivih ugotovitev: »Opažam, da je zelo malo mladih prostovoljcev. Človek bi namreč pričakoval, da jih bo več glede na to, koliko jih pravi, da ni dela in bi radi delali … Imam dve mladi prostovoljki, to je vse. Pa še nekaj opažam – da so mladi zelo brez delovnih navad. Mogoče smo krivi starši, ki še vedno govorimo: Uči se, da ti ne bo treba delati. To pa je zelo, zelo narobe! Znanje ti namreč prav nič ne pomaga, če ga ne unovčiš. Jaz vedno rečem le eno: brez dela ni nič. Je pa treba biti tudi vztrajen in se potruditi, kolikor se le da. In potem počasi, počasi pride uspeh (smeh).« A pogosto je za uspeh potrebno še kaj, ker, kot pravi Lea, ki je tudi v enem od svetov, ustanovljenih za to, da bi delali za razvoj Pomurja, so na odločilnih položajih v regiji še vedno ljudje, ki zelo malo ali nič ne dajo za širše dobro: »Zato se nič ne spremeni. In se ne bo. Dokler bo tako, ne. Največji problem pa je, da se vladni sektor – ki Seveda me zanima, kako je iz kemije »zašla« v socialno podjetništvo. Lea Cipot: »Na koncu fakultete sem dobila sina in moja kariera s področja kemije je stopila na stranski tir. Ves ta čas, kot so prihajali otroci, pa imam krog prijateljic, ki smo si pomagale s posojanjem in podarjanjem otroške opreme, oblačil in še česa. In to je bilo – predvsem v finančnem smislu – nekaj neprecenljivega. Sem pa opazila, da v Murski Soboti, kar se tega tiče, ni bilo nobenih drugih možnosti. Sicer je bila tam v Slomškovi ulici neka komisijska trgovina, a tista gospa ni imela pretirane volje, da bi kar koli naprej peljala. Pa sem rekla, da bom poizkusila jaz. Ker se mi zdi to pomembno, saj staršem to finančno zelo olajša življenje. Ali pa, ko otroci prerastejo stvari, ne vedo, kam bi jih dali, saj se jim večini ne da 'hecati' z oglasi.« Zavod Korak naprej je usta- »Tako jih je lepo videti, ko gredo iz trgovine – z nasmeški do ušes (smeh). In veliko jih potem prinese tudi svoje igrače! Tako, se mi zdi, da je v tem bistvo: da sebe in druge učimo deliti.« fotografija aleš cipot novila konec leta 2012 in pravi, da je bilo prvo leto katastrofalno: »Res, katastrofa (smeh). Ker smo imeli majhen prostor pa ljudje so imeli – no, nekateri jih imajo še danes – pomisleke glede rabljenega … A tako je pri nas: vedno najprej in najraje vidimo slabe stvari (smeh). Tako da sem prvo leto sama sedela v trgovini, mogoče so na dan prišli trije ljudje. Sem pa vztrajala, s pomočjo interneta iskala možnosti, se povezovala navzven, delala reklamo, spoznavala druge podobne organizacije, hodila okrog in razlagala, zakaj je to dobro … eno leto. Junija letos pa mi je uspelo, da smo končno dobili večje prostore, in to v središču mesta, v Slovenski ulici.« V tem času je registrirala tudi status socialnega podjetja tipa A, ki je namenjeno opravljanju družbenokoristnega dela, kar Korak naprej nedvomno počenja: »Gledamo širše, ne le za svoje dobro in svoj žep. Zato smo pa registrirali socialno podjetje tipa A, ki poleg nepridobitne omogoča še pridobitno dejavnost. To pa zato, ker sem vedela, da ta trgovina nikoli ne več kot 200 evrov ali pa da se oblačila prodajajo po fiksni ceni. Zavod Korak naprej pa obstaja tudi v spletni obliki, tako da lahko opremo kupijo tudi s pomočjo spleta in starši iz vse Slovenije. Lea Cipot pa poudarja, da niso klasična »second hand«, torej trgovina »iz druge roke«: »Te trgovine dobijo rabljeno blago zastonj in ga potem prodajajo. Tako je recimo v Veliki Britaniji, ne vem natančno, kako je pri nas. A mi pa ne – mi vzamemo od staršev, skupaj določimo ceno, si pri tem zaračunamo 30-odstotno provizijo. Denar pa nakažemo ali damo staršem, ko so oblačila ali oprema prodana.« Starši sami določijo ceno pri opremi, pri oblačilih pa ne: »Ker nas je premalo v trgovini, oblačil pa je toooliko. Na srečo (smeh)! Poleg tega nas nekatere uredbe zelo omejujejo; taka je recimo uredba o tem, da se lahko prodajajo le oblačila, ki imajo všite etikete z velikostjo in surovinsko sestavo. Te pa večina staršev – ker otroke etikete pogosto motijo – izreže. Tako da upam, da se bo ta uredba kdaj spremenila.« Tako oblačila z eti- naprej »vrgel« tudi v reciklažo. Lea Cipot: »Prinesejo nam namreč tudi ogromno tekstila, ki je raztrgan, popacan ali kaj podobnega. To razrežemo in zdaj bomo iz tega začeli šivati nakupovalne vrečke, krpanke, otroško posteljnino in še kaj.« Če bo to lepo uspevalo, pravi Lea, je to pot, da bo lahko zaposlila še več šivilj. Korak naprej pa je tudi organizator sejmov rabljenih oblačil in tako imenovanih »swap partyev«, gre za izmenjavo oblačil. Lea Cipot: »Pri tem smo se povezali z Ekologi brez meja in s Tekstilnico iz Ljubljane; udeležujemo se tudi vseh dogodkov, ki jih pripravljajo na soboški ljudski univerzi; potem na dobrodelnih dogodkih vedno zastonj ponujamo oblačila. Na te pa vedno povabimo tudi druge organizacije predvsem od drugje. Ker želimo, da vsi spoznajo še druge organizacije, da vedo, kje so, kaj ponujajo … recimo varne hiše, pa društva in podobno.« Izmenjavo oblačil bo Korak naprej – ker so dobili nekaj več prostovoljcev – poskušal odslej pripraviti vsak mesec. Samo Murska Sobota.« Pri odpiranju poslovalnic po Pomurju se srečuje z istim problemom kot v Murski Soboti: na razpolago ni občinskih prostorov. Za druge so namreč visoke najemnine, za kar dajo večino denarja. »Od januarja letos poskušam priti v Lendavo. Iščemo prostore – nič, nič, nič. Pa težko verjamem, da ni v vsej Lendavi enega občinskega prostora, kamor bi nas dali.« V Apačah, pravi, so zelo dovzetni, dali so jim na voljo stari vrtec: »A pogoj je, da napolnimo celotno zgradbo nekdanjega vrtca, to pa je malo zahtevnejši projekt (smeh). Smo se pa v tem projektu povezali s Pionirskim domom iz Ljubljane in – bo, bo.« Naslednji podvig, ki se ga bo Korak naprej lotil, bo odprtje še enega socialnega podjetja: »Registrirali smo društvo za varovanje okolja Rec, kjer bodo na voljo gospodinjski aparati, pohištvo, skratka ravnamo se po principu 'use-reuse', torej uporabiuporabi ponovno. Papirji so že urejeni, prav danes grem pogledat prostore in upam, da do konca leta odpiramo. So pa tudi to zasebni prostori.« se ukvarja s socialo recimo – boji nevladnega sektorja. Ki je daleč od tega, da jim hoče izpodbijati strokovnost ali odvzemati delo ali kar koli. Oni se enostavno bojijo samo enega – da če bodo sprejeli pomoč nevladnih organizacij, ne bodo več upravičeni do finančnih sredstev, ki jih dobijo od države. To je zelo zgrešeno. In dokler bo tako, se pri nas ne bo nič spremenilo, šlo bo samo še na slabše.« Vida Toš