1. No category

Trst
Leto XXXVIII.
št. 8
avgust - veliki srpan 2013
www.nasvestnik.eu
1,00 €
MALENKOSTI?
N
a pločniku prehiteva pešce, da bi prišel na sestanek
pravočasno. Vljudno se ustavi in da prednost mamici
z otroškim vozičkom, ki se trudi z negotovimi kretnjami, da bi nadaljevala pot.
Voznik za volanom mirno prenaša živčno trobljenje voznika, ki izsiljuje
prednost. Se mu res mudi ali pa je le običajni prenapetež? To ga ne
zanima, ne spravi se v besedni spopad, le umakne se k cestnemu
robu, da mu omogoči prosto pot.
V poštnem uradu dolga vrsta. A to ne moti imenitne gospe s psičkom,
ki si samozavestno ogleduje prostor in ljudi in se potem, meni nič tebi
nič, postavi, kjer je nekaj presledka, ne meneč se, kdo je zadnji v vrsti.
Lahko bi ji kaj rekli, a nihče se ne mara prepirati.
Na koliko izsiljevanj, neolike, nespoštovanja najosnovnejših pravil lepega vedenja, prostaštva naletimo vsak dan? Naj ostanemo le ob
enostavnem ugotavljanju, kam smo prišli? Ali bomo vse samo resignirano prenašali, češ tako je pač danes? Toliko je tega, da se nam zdi,
da ne more biti drugače. Toliko je tega, da so mnogi starši odpovedali
tudi pod pritiskom televizijske plehkosti.
Ali še znamo stopati proti toku?
Ne obupujmo, ker je še veliko obzirnih in olikanih in uvidevnih ljudi. Medsebojno spoštovanje, upoštevanje, naklonjenost, pozornost,
osnovne oblike olike ne spadajo v staro šaro,
odvečno za današnji čas.Nikakor ne! Spadajo med tiste neizbrisne vrednote, ki so del
kulture posameznika, naroda, vsega sveta
brez razlike.
Z malenkostmi, s svojim obzirnim vedenjem
lahko pokažemo, kje so vrednote, kje napredek, kje človečanstvo, kje ponos človeka ...
in naroda.
Tudi meseca avgusta, ko smo zaradi hujše
vročine bolj nestrpni.
Kdor pride v stik s tabo, naj postane drugačen, boljši človek! Zagotovo nisi sam.
dj
Foto: Aljoša Novak
2
duhovnost
KOLEDAR
Nedelja, 11. avgusta – 19.navadna nedelja
Četrtek, 15. avgusta – Marijino vnebovzetje
Petek, 16. avgusta – sv. Rok
Nedelja, 18. avgusta – 20. navadna nedelja
Sobota, 24. avgusta – sv. Jernej, apostol
Nedelja, 25 avgusta – 21. navadna nedelja
Sreda, 28. avgusta – sv. Avguštin
Nedelja, 1. septembra – 22. navadna nedelja
Nedelja, 8. septembra – 23. navadna nedelja,
rojstvo Device Marije
avgust - veliki srpan 2013
V romarske kraje ne
samo za oddih ali
za srečanje z znanci
Z
a vsakega vernika je 15. avgust iz vsebinskega in
zgodovinskega vidika poseben dan, dan Marijinega vnebovzetja. Poln je vsebine, ko v veri obujamo
velik, slovesen sprejem Božje Matere v nebeške kraje. Na
ta dan izražajo verniki svoje veselje, ker je bilo dano tako
izredno priznanje Božji Materi. Od davnega verno ljudstvo
priznava to resnico. Zgodovinsko je ta dan pomemben,
ker na ta dan verniki obujajo starodavni običaj romanja.15.
avgusta si izberejo kot cilj kako bližnjo Marijino božjo pot,
kakor so to počeli njihovi predniki. To so kraji starodavnih
obiskov in vračamo se tja radi, polni spominov. Kam se
bomo tudi letos podali? Čakajo nas Sveta gora, mati vseh
primorskih romarskih poti, Strunjan, na Vzročku ob izviru
Rižane, Barbana ali pa blizu Trsta Peče v dolini Glinščice in
cerkev na Tabru. Vsi ti kraji spadajo v našo zodovino, ker jih
verno ljudstvo leto za letom stalno obiskuje. In to vztrajno,
desetletja in stoletja, množično in posamično.
Živimo v letu vere, medtem ko nas obdaja nevera, morda
nevera najbližjih, družinskih članov, znancev, prijateljev, kolegov na delu. Morda se počutimo sami, osamljeni. Zato
imajo prav romarski kraji dodatno vlogo: med njihovim
obiskom utrjujemo svojo vero, ki je izpostavljena stalnemu
izpodrivanju. V njih poglobimo smisel Marijine vloge, njen
blagodejen vpliv na nas, brez pretiranih čustev.
Romarski kraji so kraji molitve in obenem zvestobe. Po njihovem obisku se vračamo na svoje domove, v svojo vsakdanjost obogateni in potrjeni v spoznanju in prepričanju, da
smo živ in zvest del svoje župnijske skupnosti.
V sedanjem času nosimo v rokah baklo zvestobe, ki nam
je bila izročena in ki jo s svojim zgledom izročamo naprej.
Obvestila
Praznovanje sv. Lovrenca
Na Jezeru (Boršt)
Verska skupnost bo praznovala svojega zavetnika sv.
Lovrenca v nedeljo, 11. avgusta, ob 18.30. Maševal
bo g. Klemen Zalar.
V Škednju
Praznovanje bo v soboto, 10. avgusta.
Skupna sv. maša bo ob 18.15, nato procesija
po škedenjskih ulicah.
PRAZNOVANJE MARIJINEGA VNEBOVZETJA
Četrtek, 15. avgusta
Na Pečah v dolini Glinščice bo v nedeljo,
18. avgusta sv. maša ob 17. uri
Na Vzročku ob izviru Rižane ob 11. in 18. uri
V Lipici v dolini Lurške Matere Božje ob 16. uri
Na Repentabru
V torek, 13. avgusta ob 19.30 bo predstavitev knjige
Mire Čenčič - Življenje na krasu v preteklosti.
Ob 20.00 uri odprtje razstave Petra Greiner,
sodelujejo združeni pevski zbori.
V sredo, 14. avgusta koncertni večer, začetek ob 21. uri.
Na praznični dan ob 10. uri sv. maša, mašuje nadškof
G. Crepaldi, popoldne ob 17. uri mašujejo letošnji
slavljenci z novomašnikom.
Na dan sv. Roka sv. maše ob 10. in 19. uri, koncert
godbe na pihala iz Češke ob 20.30.
PRAZNOVANJE SV. JERNEJA
V Barkovljah
V soboto, 24. avgusta bo ob 19. uri skupna sv. maša,
nato procesija.
Mačkolje - glej na zadnji strani
Na Barbani bo tradicionalno romanje v ponedeljek,
2. septembra, maševal bo kard. Franc Rode.
Pri Lajnarjih (v Rojanu) bo sv. maša na prostem
pred kapelico Matere Božje v nedeljo,
1. septembra, ob 18. uri.
POKOJNI DUHOVNIKI
Navdušenje mladine v JMJ
31. avgusta 1951 Andrej Furlan
31. avgusta 1979 Franc Šibenik
4. avgusta 1992 Anton Resen
27. avgusta 1992 Alfonz Valič
Do skrajnih meja …
Svetovni dan mladih in papež Frančišek
3
aktualnosti
avgust - veliki srpan 2013
Z
več mladih romarjev kot udeležencev
znamenitega karnevala je Svetovni dan
mladih v Rio de Janeiru mejnik v pontifikatu papeža Frančiška. Njegovo prvo
mednarodno potovanje je privabilo mlade z vseh celin in pritegnilo pozornost svetovne javnosti. Vsak
njegov korak, beseda in gesta so zbujali občudovanje ali presenečenje do take mere, da ga je pri sklepni maši na znameniti plaži Copacabana poslušalo
preko 3 milijone mladih. To je papež, ki ”prihaja s konca
sveta”, tako se je bil sam predstavil, in celotno Cerkev tudi
do skrajnih meja vodi.
… sveta
Potovanje v Brazilijo je bilo potovanje do skrajnih zemljepisnih meja. Dežela, oddaljena od družbe zahodnega tipa,
Cerkev daleč od rimskega centralizma in gospodarstvo v
vzponu predstavljajo južnoameriško resničnost, ki veliko
obeta za prihodnost. Evropski miselni modeli pogosto nastajajo in
obstajajo samo za staro celino,
brez upoštevanja drugih delov sveta. Papeževo potovanje in tedensko bivanje v Riu je za trenutek postavilo to mesto in celino v središče
pozornosti. Še več, zdelo se je, da
je tista plaža središče sveta. Brazilija je država, kjer je krščanstvo najmočnejša vera in kjer evangelizacijsko delo izpred petih stoletij
sedaj daje bogate duhovne sadove. Papeževo potovanje
je to delo potrdilo in ljudi spodbudilo, naj tudi v prihodnosti
iščejo Kristusa.
… bivanjskih stisk
Dogajanju je papež Frančišek dal močen osebni pečat, saj
je povečini že pripravljenemu programu Benedikta XVI. dodal še nekaj čisto svojih točk. Obisk revne favele, bolnišnice in srečanje z mladimi so znamenja, da je Cerkev šla do
skrajnih bivanjskih meja. Papež ni samo nagovoril ljudi v
stiski, ampak jih je obiskal; bil je tam. Z njimi se je srečal,
jim stisnil roko, se pogovarjal … če bi lahko, - kakor je sam
dejal - bi z njimi popil kavo ali sok. Bil je del njih in za trenutek so postali papeževa družba. Frančiškov nasmejani
obraz je pokazal, da se v tej situaciji odlično znajde in dobro počuti, zato je v svet poslal močno sporočilo. Revščina
ni samo ”administrativni” problem bogatega in razvajenega
zahoda, ampak je konkretna življenjska situacija. Njegove
korake so spremljale tudi kamere in fotografi z vsega sveta,
zato je z obiskom barakarske četrti brazilske metropole
opozoril nas v udobnih naslanjačih, da je krščanstvo namenjeno vsem tako kot pravica do dostojnega življenja,
hrane, izobrazbe in spoštovanja človekovih pravic.
… preprostosti
Potovanje v Brazilijo je bilo začinjeno z nekaj zanimivimi
dogodki, ki si jih bomo še nekaj časa dobro zapomnili.
Prvič v zgodovini smo videli papeža, da si sam nese aktovko na letalo. Tisto črno aktovko je na povratnem letu
v Italijo z dobro mero hudomušnosti in inteligence spremenil v simbol humorja (v njej ni ključa atomske bombe)
in normalnosti (normalno je, da ko potuješ, nosiš s seboj
prtljago). Po pristanku v Riu pa je poskrbel za pravi resničnostni show; in šok. Pot od letališča do vladne palače ni potekala v konvencionalnem belem in steklenem
papamobilu ali črni blindirani limuzini, ampak v povsem
običajnem avtu. Množica ga je obkolila, da avto ni mogel
nadaljevati poti. Dejanja, ki kažejo, da je prvi mož Cerkve
sposoben skrajne preprostosti in
bližine. Srečal se je z otroki, ostarelimi, domorodci in nakazal,
kako preprosto je biti preprost.
… sporočilnosti in upanja
Papež je v svojih nagovorih spodbudil mlade k upanju v boljšo prihodnost in k veri v Kristusa. ”Kam
nas Jezus pošilja? Ni meja in
omejitev, pošilja nas k vsakomur.
Evangelij je namenjen vsem in ne
le nekaterim. Ni le za tiste, za katere se zdi, da so nam bliže, da so bolj dojemljivi, da
bolje sprejemajo. Za vse je.” tako je v sklepni pridigi izpostavil univerzalnost evangeljskega sporočila in moč
vere. Mlade pa tudi vse kristjane je spodbudil, da ”prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruši in
podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti,
nestrpnosti in sovraštva, kot tudi da zida nov svet. Jezus
Kristus računa na vas!”
Potovanje papeža Frančiška na Svetovni dan mladih v
Brazilijo je bilo v teh in številnih drugih pogledih potovanje do skrajnih meja. Podal se je tja, kamor se še ni nihče
pred njim. Izbral je inovativno govorico, preproste in sporočilne geste, ki so pokazale, da predstavlja vera v Kristusa prednost in upanje. Sedaj je na nas, da občudovanje do papeža prenesemo v svoje življenje in navdušenje
uresničimo v vsakdanjih dejanjih. Krščanstvo temelji na
konkretnih in vidnih dejanjih. Vse ostalo je le teorija.
Aljoša Vodopivec
4
BORIS PAHOR
DOSLEDEN, ODLOČEN, SLOVENEC
aktualnosti
avgust - veliki srpan 2013
Č
e bi pisatelja Borisa Pahorja označili z dvema samima besedama, bi izbrali doslednost in premočrtnost, da o narodni zavesti ne govorimo. To je
človek, ki se je uprl vsem trem diktaturam preteklega stoletja: fašizmu, ki mu je preprečil, da bi se šolal v
materinem jeziku, ga poslal v vojsko v Afriko, nacizmu, ki
ga je skušal zlomiti v koncentracijskih taboriščih, in komunizmu, ki mu je zaradi objave intervjuja s Kocbekom za
nekaj let prepovedal vstop v matično domovino, mu onemogočil tiskanje knjig in sodelovanje v literarnih revijah.
26. avgusta bo Boris Pahor, katerega Nekropola je bila
pred petimi leti najbolj bran roman v Italiji, dopolnil 100 let.
Obenem bo prvi slovenski pisatelj, ki je dosegel tako častitljivo starost.
Rodil se je v tržaškem mestnem središču tik poleg Rusega
mosta, na katerem je imel njegov oče stojnico z maslom.
Prvi šok je doživel, ko je imel komaj 7 let.
13. junija 1920 so fašisti zažgali Narodni
dom, kar je opisal v romanu »Grmada«,
ki je izšel leta 1972.
Po končani osnovni šoli je nekaj časa
obiskoval koprsko semenišče, nakar je
dokončal gimnazijo. Vpoklican je bil v
vojsko, poslali so ga v Libijo, kjer je maturiral. Po 8. septembru in zlomu italijanske
vojske se je vrnil domov in se pridružil narodno-osvobodilni vojni. Leta 1944 so ga
zajeli Nemci in poslali v koncentracijsko
taborišče Natzweiler-Struthof, potem v Dachau in končno
v Bergen-Belsen. Ko so zavezniki osvobodili taborišča, je
bil v tako slabem zdravstvenem stanju, da so ga prepeljali
v Francijo, kjer se je v sanatoriju zdravil leto dni. Človeško
tragedijo v nacističnih taboriščih je opisal v svoji znani
»Nekropoli«, ki je izšla v slovenščini leta 1967, prevedena
je bila v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, katalonščino, italijanščino in
finščino.
V večini svojih romanov Pahor opisuje dramo slovenskega človeka v 20 letnem fašističnem obdobju, poglobil pa
se je tudi v raziskavo slovenske prisotnosti v Trstu. Tako je
na primer ugotovil, da na Rižanskem shodu leta 804 niso
samo prebivalci istrskih mest, pač pa tudi prebivalci Trsta
protestirali proti ukrepu vojvode Ivana, da se naseli slovenske ljudi na zemljišča, ki so pripadala mestom. Dokument
iz leta 1234 poroča o slovenskih vinogradnikih v Lonjerju.
Tudi v naslednjih stoletjih so listine tržaškega mesta polna
slovenskih priimkov. V ulici Cavana je imel leta 1454 palačo Miha Babič, na griču Sv. Justa pa Marin Pisec, Ivan
Perman in kanonik Franc Mirec. In še bi lahko naštevali.
Prav zato Pahor ugotavlja, da nam manjka zgodovinska
zavest. Ko smo bili na tem, da si jo na začetku 20. stoletja počasi utrdimo, je prišlo leto osemnajsto in nas zbilo
kot toča vinograd. Seveda smo se uprli in upirali, za časa
druge svetovne vojne tako korenito, da sami sebi nismo
verjeli. A to je bil silovit izbruh, divje razdejanje. Trezna presoja bi morala priti potem, ko je orožje utihnilo. A namesto potrebne zbranosti nas spet ogrožajo same zasede:
namesto dobrega zavetja, kjer bi se lahko oddahnili, smo
spet izpostavljeni rezkemu prepihu.
Boris Pahor je bil vedno politično levo usmerjen, vendar ne
komunist. Leta 1975 je skupno z Alojzem Rebulo objavil
intervju s Kocbekom ob njegovi sedemdesetletnici. V intervjuju je vodja medvojnih krščanskih socialistov prvič javno
spregovoril o povojnih izvensodnih pobojih, umorih domobrancev in drugih nasprotnikov nove oblasti. Vodstvo
Zveze komunistov Slovenije je z ostrimi časopisnimi napadi in z zahtevo, da
se njeni tržaški somišljeniki distancirajo
od publikacije, povzročilo, da je prišlo
do kulturnega boja med zagovorniki
Pahorja in Rebule ter njunimi nasprotniki.
S skladateljem Ubaldom Vrabcem je
ustanovil politično stranko Slovenska
levica, ki se je na volitvah pridružila
Slovenski skupnosti. Kot predstavnik
Slovenske levice je bil v devinsko-nabrežinski občinski svet izvoljen Bojan Brezigar.
V Italiji so Pahorjev opus spoznali dokaj pozno, šele leta
2008, ko so na državni televiziji Rai predstavili njegovo
Nekropolo v italijanščini. Tedaj je Pahor spregovoril tudi več
stavkov v slovenščini. Leto prej je prejel red legije časti,
ki je najvišje francosko priznanje. Prešernovo nagrado si
je zaslužil komaj leta 1992, to se pravi ob osamosvojitvi.
Večkrat je bil med kandidati za Nobelovo nagrado in se
prebil celo do ožjega izbora.
O njegovo pokončnosti dokazuje tudi odklonitev častnega
meščanstva mesta Trst za časa županovanja Di Piazze. V
utemeljitvi niso niti z besedico omenili fašizma. Pa tudi ljubljanskemu županu Jankoviću se ni zdel vreden, da bi ga
imenoval za častnega meščana, češ da Pahor za Ljubljano
ni napravil ničesar. Toda Ljubljana je slovenska prestolnica, za slovenstvo pa je Pahor dal in še daje vse. Oddolžila
pa se mu je Evropa, saj je Pahor eden državljanov Evrope
2013.
Drobcen, suh, vendar žilav in poln energije.
Saša Rudolf
za mojo vsakdanjost
5
misli
avgust
januar
- veliki
- prosinec
srpan 2013
METULJČEK SREČE
“Sreča je kakor metuljček, če tekaš za njim, ga ne ujameš, če
pa se lepo umiriš, lahko se tudi zgodi, da se položi nate.”
“Lahko ujamemo srečo za rep, kakor vrabca”, tako je pesnikoval Leonardo Sinisgalli (1908-1981). Poskusite, morda boste uspeli.
Podobna je slika, ki jo uporablja ameriški pisatelj Nathaniel Hawthorne,
avtor znanega romana Rdeče pismo (ali črka?): ujeti metuljčka je težka zadeva. Tako je s srečo. Mrzlično jo iščemo, se postavimo z namenom, da jo ujamemo, se skrbno organiziramo, da jo bomo dokončno
ujeli, ko leta pred nami iz enega kraja v drugega; neizbežno pa nam
uide, tudi v trenutku, ko smo bili gotovi, da smo jo ujeli.
In vendar ni nemogoče jo ujeti, in Hauthorne kaže na možnost, na
možnost mirnega postanka. Ko smo v miru s svojo vestjo, zavzeti v
malih vsakdanjih stvareh, zvesti preprostim in iskrenim čustvom, se
metuljček ustavi na nas. Je zelo lahka, tenka prisotnost, ob vsakem
vzgibu se lahko umakne, odleti. Prav zato smo uporabljali izraz “sreča”
in ne “veselje”. Slednjo prej ali slej lahko dosežemo, vzbuja pozornost,
je kričeča, traja pa lahko le uro ali malo več, potem pa preneha, nekako tako, kakor tisti metuljčki, katere si ti je posrečilo uloviti za peruti, a
če jih potreseš, ti ubežijo, pustijo ti le nekaj barvanega prahu na prstih.
Prava sreča je navsezadnje dar, milost, ki te obogati, da ti izzžarevata
srce in življenje, potrebuje pa preprostost, notranjo čistost. Charles M.
Schulz, ki nam je dal risbo znanega psa Snoopya in otrok Peanuts, je
v svojem “blisku” napisal: “Sreča je topel kužek.”
ZAČETI
Edino veselje na svetu je začeti. Lepo je
živeti, ker živeti pomeni začeti, vedno, v
vsakem trenutku.
Dogodilo se je, da kdor je napisal te vrstice,
si je 12 let potem v nekem vročem avgustovskem dnevu leta 1950, vzel življenje. Govorimo o Cesaru Paveseju in njegovem delu:
Življenjski poklic. Knjiga je izšla po njegovi
smrti leta 1952.
In vendar sta njegova dva stavka polna svežine, čudovite življenjskosti, zajameta bistvo
življenja. Da, vsaka zora, ko se nam napove,
je podobna dnevu, ko smo stopili iz objema
noči, neznanega, iz materinega telesa in začeli avanturo življenja. Iz leta v leto sami opažamo, kako se nam odpirajo dnevi, eni drugačni od drugih, stalen pojav presenečenj v
neprestanem spreminjanju. Več ali manj imamo vsi vsak dan isto delo, iste vsakodnevne
obveznosti in navade, vendar nas spremlja
stalna odgovorna zavzetost v smislu ljubezni
do dela in do teh, ki jih imamo radi, katerim
posvečamo svoj čas, svojo skrb in svoje
moči. Za mnoge pa je življenje podobno ugasnjenemu ognju, morda je še kakšna žerjavica pod pepelom, morda pa malo volje in
moči, da bi odpihnili in odmaknili pepel, da bi
zopet zagorelo. Kadar pridemo do te apatije,
stopimo v čas »valovitih senc«, kakor omenja
Shakespeare v svojem Machbetu.
Ko nimamo volje ali odločitve, da bi zopet začeli, smo že premikajoče truplo, brez vsake
moči in volje, da bi mislili, ustvarjali, darovali.
Tem ponujamo besede preroka Izaije, ki
pravi: «Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Mladeniči omagujejo in pešajo, mladci se spotikajo in padajo,
tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo
svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo,
pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.«
(Iz 40, 29-31)
V senci družbe (Foto: Aljoša Novak)
6
EVROPSKE GOT
Westminstrska opatija – priča krona
avgust - veliki srpan 2013
Kratek oris razvoja gotike v Angliji
Iz Francije, kjer je nastal gotski stil, se je gotika prenesla tudi na Otok. Tako kot v drugih deželah srednjeveške Evrope se je tudi v Angliji gotika počasi prilagodila
kulturnemu prostoru Otoka in znanju kamnoseških mojstrov. Angleški arhitekt Thomas Rickman (1776-1841),
veliki ustvarjalec neogotske ahitekture, je preučeval razvoj
gotskega stila v Angliji in razdelil angleško gotiko na štiri
stopnje razvoja gotskega stila od leta 1200 do leta 1550
približno.
Prvo obdobje zgodnje gotike v Angliji (1200 -1300) je naznanila gradnja novega kora v katedrali v Canterburyju
leta 1175, katedrala v Wellsu (ok.1180 - c. 1245). Sledile
so katedrale v Salisburyju, Lincolnu ... Zgodnje angleške
gotske cerkve so se v marsičem razlikovale od francoskih
gotskih katedral. Imele so debelejše stene, princip gradnje
se ni bistveno spremenil od romanike. Gradili so v dveh
barvah kamna – v svetli in temni barvi marmorja. Angleška
gotika je razvila tudi nekatere slogovne značilnosti, ki so
različne od francoske. Tako je pri gradnji angleških katedral poudarek na veliki dolžini, višina je zanemarljiva v primerjavi s francoskimi vzornicami. Kompozicija med talno
ploskvijo in višino teži h kvadratu, horizontale in vertikale
so enakovredno poudarjene, zaključek stavbe na vzhodu
je kvadraten, namesto polkrožno absidalen, tloris cerkve
je asimetričen.
Razlog za takšno razliko med francosko in angleško gotiko verjetno izhaja tudi iz dejstva, da so katedrale in cerkve
v tem obdobju v Angliji gradili samostanski redovi. Tako
so bile cerkve del samostana in samostanskih poslopij.
Samostani običajno niso bili grajeni v mestih, temveč so
bili samostojno grajene celote, obdane s travniki in polji.
Eden najmočnejših cerkvenih redov v tem obdoju so bili
cistercijanci, ki so se navdihovali glede duhovnosti in pojmovanja lepega v cerkvah pri sv. Bernardu iz Clairvauxa.
Cistercijanske cerkve, zgrajene v Angliji, Italiji ali Nemčiji
so imele iste slogovne značilnosti kot cistercijanske cerkve v Franciji.
Drugo fazo gotske arhitekture, kjer so se drzne stavbne
inovacije umirile v gradnji in pridobivale v poudarjanju detajlov in geometrijskega okrasja, imenujemo gotski slog,
znan kot Rayonnant (1200 -1280) na evropski celini, v
Angliji pa je znan kot Okrašena gotika (Decorated style
1300 -1375). Vertikalni podporni členi se tanjšajo, okna se
razširijo, vitraje deli več vertikalnih nosilnih stebrov. Ta stil
se je v Angliji najprej razvil v Wellsu in Exetru. V Wellsu
je nastal zanimiv detajl šiljastega slavoloka v obliki črke
X - monumentalen slavolok, ki se v obrnjeni obliki ponovi
zgoraj. Fasade so horizontalno členjene – nastane široka kulisasta zasnova, kipi so enakomerno razporejeni po
vsem pročelju.
Zadnji v razvoju angleške gotike je tako imenovani
Perpendicular style Gothic – viseči, navpični slog gotike. Tipičen primerek te dobe je westminstrska opatija v
Londonu, v kateri so ustoličevali angleške kralje. Sijajna
je kapela Henrika VIII. Okrasje v arhitekturi se je osamosvojilo, kapela ima nekakšen kamniti dežnikast strop, z
visečimi dekorativnim okrasjem. Med najlepšimi primeri te
gotike sta tudi Gloucester Cathedral (14.-15. stoletje) in
Kings College Chapel, Cambridge (1446 -1515).
Westminstrska opatija –
priča kronanj angleških kraljev
Opatija Westminster se nahaja v City Westminster v
Londonu, zahodno ob westminstrski palači. Takšno
mesto, kot je v francoski zgodovini zasedla katedrala v Reimsu, takšno vlogo ima v Angliji še danes opatija
Westminster. V njej so namreč kronali skoraj vse angleške
kralje. Tu so potekale poleg kronanj kraljev kraljeve poroke, tu je pokopanih tudi mnogo monarhov in drugih pomembnih plemiških in verskih dostojanstvenikov – skupaj
okoli 3000.
Na mesto, kjer je sedaj opatija, so okoli leta 900 prvi prišli benediktinci, ki so postavili samostan in cerkev sv.
Petra. V desetletju, od leta 1042 do leta 1052, je kralj
Edvard Spoznavalec začel z obnovo cerkve sv. Petra v
SKE KATEDRALE
7
anj angleških kraljev
avgust
januar
- veliki
- prosinec
srpan 2013
Westminstru, v kateri je želel biti pokopan. Obnova je bila
zaključena tik pred njegovo smrtjo. To je bila prva cerkev v Angliji zgrajena v romanskem slogu. Leta 1245 je
začel angleški kralj Henrik III. graditi novo cerkev v gotskem slogu. Westminstrska opatija je imela samostan in
cerkev in je bila namenenja kronanju in pokopu monarhov. Posvečena je bila 13. oktobra 1269. V naslednjih desetletjih se je zaradi bližine vladne palače ekonomska in
politična moč opatije močno povečala. Toda z vladavino
Henrika VIII. se je v Westminstru in v Angliji marsikaj spremenilo, saj je po papeževi zavrnitvi o preklicu veljavnosti
njegovega zakona s prvo ženo, kralj dosegel, da je parlament izglasoval Zakon o premoči (leta 1534), s katerim
je bil kralj proglašen za vrhovnega poglavarja anglikanske
cerkve. Kralj Henrik VIII. je po tem razpustil samostane v
Angliji, med drugimi tudi westminstrskega. Prevzel je neposredno kraljevsko oblast nad westminstrskim samostanom, cerkvi pa je leta1540 podelil status katedrale. Naziv
katedrala je nosila samo 10 let.
V letih 1722-1745 so zgradili dva gotsko zasnovana zahodna stolpa.
Westminstrska opatija je bila v zadnjih desetletjih priča
vsem pomembnim dogodkom kraljeve družine, med drugimi je bilo v westminstrski opatiji v letošnjem juniju tudi
praznovanje 60. obletnice kronanja kraljice Elizabete II.,
ki je 38. angleški monarh, ki je bil kronan v westminstrski
opatiji.
Skrivnost westminstrske opatije
Ob vsem umetniškem bogatstvu opatije, ki ga je skozi burno zgodovino pridobila in hranila, se ustavimo ob
umetnini, ki jo je naročil kralj Henrik II. leta 1268.
Ni naključje, da je avstralski slikar Ralph Heimans izbral za
uradni portet Njenega veličanstva ob 60.obletnici vladanja
prostor pred glavnim oltarjem v westminstrski katedrali.
Na tem mestu je umetniško oblikovan tlak, ki je posebnost
v angleških cerkvah, prihaja iz Italije. Kot smo že videli
na primeru talnega labirinta iz Chartesa, so srednjeveški
umetniki radi posegali po skrivnostnih metričnih, barvnih
in kompozicijskih ključih za sporočanje duhovnih simbolnih vsebin. Tudi ta tlak ni izjema.
Tlak pred glavnim oltarjem so poimenovali Cosmati
Pavement, v dobesednem prevodu: Cosmati pločnik.
Gre za poseben mozaik, ime je dobil po umetniški družini Cosmati, ki je mozaik izdelala. Po njihovem delu se je
razvil celo stil Cosmateque. Mozaik se od razlikuje sred­
njeveških in antičnih po tem, da je sestavljen iz kamnov
različnih velikosti in oblik, z vdelanimi steklenimi barvnimi
delci. Značilni so geometrični kontrastni vzorci.
Ta veličasten mozaik je vgrajen pred glavnim oltarjem
westminstrske opatije. Mozaik so odkrili šele pred leti, saj
je bil več kot 150 let pokrit s preprogami. Na tlaku so več
let potekala konservatorska dela.
Sestavljen je iz poldragih kamnov, steklenih frnikol in drugega barvnega stekla, v njem so kamni iz antičnih grških
in rimskih spomenikov, vse je sestavljeno v zapleteno sestavljenko.
Napisi v tlaku, metrična razmerja in barve materialov vzbujajo domišljijo in vprašanja mnogim umetnostnim zgodovinarjem, teologom ... o sporočilu vzorca.
Mozaik meri 7,58 kvadratnih metrov in je sestavljen iz geometrijskih vzorcev različnih oblik: trikotnikov, kvadratov,
krogov, oktagramov. Zunanji rob mozaika je v obliki kvadrata, v vsakem vogalu je krog, ki se preplete v nov kvadrat, ki je diagonalno postavljen glede na strani neba. Ta
kvadrat ima v sredini veliko krožnico, ki je obdana s štirimi
okroglimi vzorci – po enem v vsakem vogalu notranjega
kvadrata. Vsak ima svojo kompozicijo: krog, sekstagon,
heptagon in oktagon. Vzorci so v vsaki kompoziciji popolnoma drugačni, prav tako oblike in barve kamnov ter
steklenih koščkov. Temeljna zasnova je štirikratna simetrija, ki se v detajlih močno razlikuje. V tlaku so našli napise
v verzih, ki sporočajo datum konca sveta, ki naj bi bil leta
19.683. Končni datum je izračunan s kronologijo, ki temelji na mitologiji življenja od živali do človeka in pojasnjuje,
da je makrokozmos “velik svet, v katerem živimo”, človek
v njem je mikrokozmos. Ta dva svetova vplivata eden na
drugega. Velik krog v sredini, ponazarja makro-kozmos,
je sestavljen iz oniksov, v barvah štirih elementov: ognja,
zraka, vode in zemlje. Glede na srednjeveško razlago mozaik simbolizira svet, vesolje in njegov konec.
Ob kronanju je vladar stal v središču mozaika v osrednjem
krogu. Tako so razlagali, da je na tistem mestu kralj ob
kronanju dobil posebno razsvetljenje za vladanje in oblast.
Če se spomnimo talnega vzorca labirinta v Chartesu, ki je
nastal v istem stoletju v Franciji, in primerjamo talni vzorec
v Westminstru s francoskim, ugotavljamo, kako različno si
je srednjeveški človek razlagal svoje poslanstvo in mesto
v svetu ter odnos do Boga.
Westminstrska opatija je del anglikanske cekve in je
leta 2010 zabeležila pomemben dogodek, ko je papež
Benedikt XVI. postal prvi papež v zgodovini rimskokatoliške cerkve, ki je stopil v westminstrsko opatijo.
Vera Klepej Turnšek
8
aktualnosti
Župnija sv. Jer
avgust - veliki srpan 2013
K
olesa zgodovine se venomer vrtijo. Mi ljudje pa
smo tisti prašek na zemlji, ki včasih damo zgodovini pospešek ali jo upočasnimo ali pa, žal, celo
krenemo v napačno smer. Tako je tudi rob Istre vpet v ta
zgodovinski krogotok. Bog je hotel, da bi na pobočju Bržanije nastalo gnezdo, imenovano Mačkolje. To vas so
stoletja duhovno vodili in usmerjali župniki iz osapske župnije. Ko pa je politika mejo po drugi svetovni vojni med
Ospom in Mačkoljami tragično zarezala, je ločila ljudi. To je
bil hud udarec za prebivalce, še posebej za vernike, ki so
ostali ločeni. Ta meja pa ni bila ograja, kjer se ob njej sosedje srečujejo, ampak velik prepad, ki je onemogočal
versko, kulturno in vsesplošno sodelovanje. Kljub vsej tragiki je Bog hotel, da v Mačkoljah zaživi v letu 1949 duhovnija in leta 1963 močna in duhovno bogata skupnost vernikov kot najmanjša župnija na Tržaškem.
V zadnji številki Našega vestnika je msgr. Dušan Jakomin
že predstavil obetajoče začetke te skupnosti, ki so bile
sad njegove novomašne zagnanosti. Po njegovem odhodu je v Mačkolje prvič prišel mlad duhovnik Stanko Janežič. On je začeto versko in kulturno delo nadaljeval. Želja
po študiju ga je popeljala v Rim. Zato ga je v letih od 1954
do 1958 nasledil g. Albin Grmek. Zavzeto, vestno in požrtvovalno se je posvetil skrbi za skupnost.
Pogled na Mačkolje (Foto: Aljoša Novak)
Po končanem študiju se je Stanko Janežič vrnil na Tržaško in bil je imenovan kot škofov delegat za Mačkolje. Sad
njegovega prizadevanja je bila ustanovitev samostojne
župnije. To se je zgodilo leta 1963. Gospod Janežič je
imel velike načrte: postavitev nove cerkve in župnišča pri
Pilu ter duhovni napredek vernikov. V te namene je župnija odkupila zemljišča. Župnišče je zraslo, na cerkev pa še
upamo!
Od leta 1965 do 1969 je v naši župniji deloval tudi g. dr.
Miro Štalcer.
Spomladi leta 1969 je bilo župnišče dograjeno in s slovesno blagoslovitvijo predano svojemu namenu. Dr. Stanko
Janežič se je poslovil od tržaških Slovencev in se vrnil v
Slovenijo. Na njegovo mesto v Mačkoljah je prišel spet
mlad duhovnik in postal prvi župnik v župniji sv. Jerneja: g.
Franc Vončina. Z očetom in mamo se je kot prvi stanovalec vselil v novo župnišče.
V svojem štirinajstletnem župnikovanju je zelo veliko prispeval za župnijo in kraj. Naj omenimo vsaj nekatere oblike delovanja: duhovno vodstvo župljanov, z veliko skrbjo
se je posvečal mladim, vzpodbujal je župljane za misijone,
elektrificiral je zvonenje, popravil cerkveno streho in okna;
posebna pridobitev je bil Goršetov križev pot. Veliko truda
je vložil tudi v prosvetne dejavnosti; skrbel je za glasbeno
šolo, skavte in še posebej za praznik češenj ter Prosvetno
rneja Mačkolje
9
avgust - veliki srpan 2013
društvo Mačkolje. V nekaj preteklih letih in še danes se
žrtvuje za našo župnijo kot uradni zastopnik župnije pred
civilnimi oblastmi.
To bogato dediščino je zaupal leta 1983 g. Žarku Škerlju.
Spet mlad duhovnik v mladi župniji. Tudi on se je z vsem
duhovniškim žarom lotil dela v Gospodovem vinogradu.
Njegova skrb so bili mladi in njihovo vključevanje v župnijsko skupnost: verouk, mašni strežniki, misijoni, duhovne
obnove, poživitev praznovanja župnijskega zavetnika sv.
Jerneja, krašenje cerkve po družinah, ki je še danes živo,
nabava orgel, ogrevanje cerkve, popravilo zunanjščine
cerkve, glavnega oltarja in zvonika ter stare šole. Kot pravi kraški kmečki sin je z zelenjem olepšal okolico župnišča z drevesi češenj (simbolom našega kraja) in drugim
drevjem.
Za g. Žarkom je prišel v župnijo slovaški duhovnik g. Ondrej Fraštia, poln navdušenja in gorečnosti za apostolsko
delo. Toda Božja volja je bila, da smo ga imeli samo en
mesec. A vendar nam je vsem ostal v najlepšem spominu.
Prostor čakanja na dan vstajenja je na vaškem pokopališču. Nanj nas spominja tudi nekaj mašnih plaščev, ki so
delo njegovih rok.
Prehitro izpraznjeno mesto za g. Ondrejem je zasedel
frančiškanski pater Rafael Slejko. Duhovno je oskrboval
tudi župnijo sv. Urha v Dolini. Med nami je bil celih osem
let. Za njim je za štiri leta prišel g. Maks Suard, nato je za
enajst mesecev duhovno oskrboval župnijo salezijanski
duhovnik Aleksander Osojnik. Zadnja štiri leta pa je med
nami tudi salezijanski duhovnik, spodaj podpisani, Metod
Lampe. V čast mu je, da smo mogli izkazati spoštovanje
in hvaležnost g. biseromašniku prelatu Stanku Janežiču.
Veselimo se tudi bližnjega praznika zavetnika župnije sv.
Jerneja. Takrat bomo s hvaležnostjo znova sprejeli v svojo
sredo zlatomašnika msgr. Franca Vončino in se z njim
Bogu zahvaljevali za petdeset let njegovega plodnega duhovniškega poklica. Takrat se bomo Bogu zahvalili tudi za
vse njegove darove ob petdesetletnici župnije. Še veliko bi
bilo mogoče napisati o ljudeh z roba Istre in o njihovem
navdušenem delu za župnijo in kraj Mačkolje. Naj mi bo
dovoljeno, da omenim vsaj še cerkveni pevski zbor, organiste in pevovodje. Njihovo petje in igranje bogati lepoto
mašnega bogoslužja in drugih obredov neprekinjeno že
od daljnjega leta 1949.
Močna opora vsem duhovnikom so tudi člani župnijskega
pastoralnega sveta. Poleg njih so v župniji še mnogi drugi,
ki se nesebično dajejo na razpolago. Brez njih bi bilo župnijsko življenje močno okrnjeno.
Bogu smo hvaležni, da se je večkrat ozrl na našo župnijo
in iz nje klical v duhovniške in redovniške poklice. Hvaležni
za duhovnika Ivana Tula, za redovnice: Suzano Krmec – s.
Klaro, Silvo Slavec – s. Dorino, Rožino Tul – s. Maristelo in
Amalijo Štrajn – s. Amabilis.
V celem dopisu smo imenovali le Mačkolje, vendar so del
župnije tudi Križpot, Mont in zaselek Čukovec. V teh petdesetih letih se je število prebivalcev vrtelo med 350 in
430.
Metod Lampe
Literatura: Ljuba Smotlak ”Na robu Istre” Mačkolje 2001.
10
Svetoivanski venčki na Krasu
Vse priznanje našim ljudem, ki ohranjajo te navade.
običaji
avgust - veliki srpan 2013
S
nekdaj ob grozečem viharju oglašalo tudi zvotarodavna navada, ki je vedno živa med našimi ljudmi.
njenje z zvonovi.
Na Krasu ob večerni uri ob sončnem zahodu dan pred
Toda danes v kraških vaseh ne žive več samo
praznikom sv. Ivana, 24. junija, v mnogih hišah na glavdomačini. Stari ljudje so umrli, priselili so se novi
na hišna vrata, ob vhodu v domove, postavljajo »kranclje«,
ljudje, tudi taki, ki ne poznajo našega jezika, naše
spletene iz trav in cvetja, ki rastejo samo v bližnji okolici. Tako
kulture ali navade. Med njimi so tudi odprti ljunaši ljudje kažejo ljubezen do lepote, cvetja in do ljudskih obidje, ki bi radi te spoznali in o njih vprašujejo dočajev, ki so del naše samonikle kulture. Ko vprašaš domačine,
mačine. Ali jim znamo podati primerno razlago?
zakaj to delajo, dobiš navadno povsod enak odgovor: » To je to
In v tem je posebna naloga prav domačinov, da
naša navada, tako so delali naši starši.«
se zavedajo pomena in
Da je to predvsem
vrednosti starih običajev
in najprej verska
in tudi danes svoje vloge
navada, priča dejrazlagalcev, da poznajo
stvo, da se ta obikrajevne izraze za posačaj obnavlja na
mezne cvetice, da lahpodlagi cerkvenega
ko starodavno navado
koledarja na večer
predstavijo kot kulturno
pred praznikom sv.
dejanje v potrebnem poIvana. Ta spada v
govoru z novimi prišleci.
sklop takoimenoObvarujmo svoje navavane ljudske pobode. Ker se na žalost štežnosti, ki je posevilo oseb, ki te dobro pojana v teku leta ob
znajo, vedno bolj krči, je
raznih
cerkvenih
nujen ta »kulturni skok«
praznikih. Tako ljuvseh naših vaščanov,
dje na viden način
starejših in mlajših.
izražajo svoje proLjudje nam bodo prišnje, želje, prosijo,
povedovali o raznih
da bi jih ne prizacveticah, v »krancljih«
dele nevihte, toča,
mora biti tudi jerebika,
hudo vreme, ki se
molovec,
buekonca,
rado pojavlja poleti,
p'kov'nca,
b'rdvičn'k
prosijo za varstvo
Primeri venčkov na Padričah
(rumene rože), rejevna,
svojega doma in
Junij
Januar
Februar
Marec
April
Maj
roza nageljčki (grofeljčki) itd.
hleva v času, ko na njihovem polju, travniku ali gozdu rastejo posebTo so posamezna imena različnih cvetic v pone cvetice, ki jih ne dobiš drugje, in te postanejo viden izraz prošnje
sameznih vaseh, vedno manj poznana, tudi
in varstva kot molitev. Toda v ljudski duši je tudi del vražarstva, kot
Julij
Avgust
September
Oktober
November
DecemberDrži pa tudi, da ti nihče ne bo podomačinom.
»ruek«, kakor so pravili starejši ljudje, ostaja želja, da se obvarujejo
vedal, kje jih pobira. Ljubosumno varujejo in ne
pred škodljivimi silami.
izdajo kraja, kjer to cvetje raste.
Nekaj sorodnega, v smislu prošnje, se vsako leto obnavlja ob vaški
Ko bi bilo v naših vaseh več kulture in manj poprocesiji na dan sv. Rešnjega telesa, ki je tudi v juniju, ko ljudje gredo
litike in zavajanja, bi bilo v njih življenje lepše.
v procesijo s posebnimi poljskimi šopki rož ali zelenja, ki v tem obreSpodbujajmo več razumevanja in sodelovanja
du dobijo poseben božji blagoslov. Med prošnjami v procesiji je tudi
in medsebojnega spoštovanja in odklanjajmo
prošnja: Treska in hudega vremena, reši nas, Gospod. Blagoslovljene
tisto politiko, ki razdvaja ...
rože ljudje prinesejo domov, jih shranijo in sežgejo ob grožnji viharjev
kot prošnjo in obenem »ruek« proti hudobnim duhovom. Zato se je
Padrice
2013
novice
11
razno
avgust - veliki srpan 2013
Praznovanje
farnega zavetnika
pri Sv.Ivanu v Trstu
Tudi letošnje praznovanje farnega
zavetnika je bilo bogato in doživeto.
V soboto, 22. junija, nas je v slavje
pospremilo ubrano petje APZ Tone
Tomšič iz Ljubljane, ki je pod vodstvom Sebastijana Vrhovnika pripravil
spored, kjer so se prepletale pesmi iz
svetovne in slovenske glasbene zakladnice. Mladi glasovi, med katerimi so
tudi nekateri pevci iz naših krajev, so
privabili veliko poslušalcev v župnijsko
cerkev in dokazali, da nadaljujejo kakovostno tradicijo tega ljubljanskega
sestava. Med koncertom je z dvema
točkama nastopil tudi domači violinist
Saša Zupančič, ki je navdušil prisotne
s svojim virtuoznim igranjem. Celoten
spored sta povezovala Maja Brajkovič
in Francesco Biancuzzi.
Na predvečer praznika v nedeljo,
23.junija, smo se zbrali v stari cerkvici.
Maševal je g. nadškof Alojzij Uran ob
somaševanju slovenskega kaplana g.
Milana Nemaca in župnika don Fabia
Ritosse. Pel je domači zbor pod vodstvom Ivana Žerjala.
V petek, 28. junija, je sledil orgelski
concert, ki sta ga lepo oblikovala organista Andrej Pegan in Luca Sari ter
nas pospremila v višek praznovanja.
V nedeljo, 30. junija, je bila skupna
procesija slovenskih in italijanskih vernikov, ki jo je vodil g. nadškof Uran ob
ostalih domačih duhovnikih. Procesija
je kot običajno obšla nekatere svetoivanske ulice: letos je bilo posebno veliko narodnih noš. Obred v cerkvi je bil
Procesija pri Sv. Ivanu
dvojezičen, oblikovali pa so ga izmenično slovenski in italijanski pevci. Ob
koncu je še zadonelo glasbeno voščilo
Na mnoga leta, namenjeno g.Milanu
Nemacu, ki letos slavi 40 let mašniškega posvečenja. Ob tej priliki so mu
svetoivanski farani voščili veliko božjega blagoslova in se mu zahvalili za ves
njegov večdesetletni trud v župniji.
Slavje se je nato sklenilo s tradicionalnim postankom na vrtu bližnje gostilne, kjer je msgr.Uran spodbudil prisotne, da so zapeli še nekaj pesmi.
DRAGA 2013
48. študijski dnevi
od petka, 30. avgusta do nedelje, 1. septembra
Petek, 30. avgusta 2013, ob 16.30
Dr. Vlasta Polojaz, dr. Sara Brezigar,
dr. Marijan Kravos
NOVI IZZIVI ZA MANJŠINSKO ŠOLO
Sobota, 31. avgusta 2013, ob 16.30
Edvard Flisar
KDOR PREVISOKO LETA, NIZKO PADE
(Ob prevzetnosti Zahoda)
Veseli fantje, ki so se posvetili Bogu in izročili ljudem.
Nedelja, 1. septembra 2013
Ob 9. uri bo daroval sv. mašo
upokojeni škof Alojz Uran.
Ob 10. uri dr. Branko Cestnik
CERKEV NA RAZPOTJU – 50 LET POTEM
(Koncil je začel ali zašel?)
ob 16.30 dr. Aleš Maver
SLOVENIJA PRED PONAVLJANJEM RAZREDA
(foto: tednik Družina)
12
Kontakt:
e-pošta: dusan.jakomin@libero.it
GSM: +39 328 1395532
Pošta v Sloveniji: Jakomin Dušan
poštno ležeče, 6281 Škofije
Slikovno gradivo pošljite na naslov:
dusan.jakomin@libero.it
Dodatno gradivo in fotografije so
na voljo na naši spletni strani
www.nasvestnik.eu
avgust - veliki srpan 2013
50-letnica USTANOVITVE ŽUPNIJE
V Mačkoljah bomo na Jernejevo nedeljo, 25. avgusta,
obhajali praznik farnega zavetnika sv. Jerneja, apostola
in 50-letnico USTANOVITVE ŽUPNIJE. Obenem bo zlatomašnik msgr. Franc Vončina ponovil svojo ZLATO MAŠO.
Spored praznovanja: ob 9.30 zahvalna sveta maša, ob
18.00 procesija s kipom sv. Jerneja s petimi litanijami
Matere Božje, blagoslov avtomobilov, zahvalna pesem in
blagoslov z Najsvetejšim.
Med nami bo upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Alojz
Uran. Vsi ste lepo vabljeni!
ISKRE
Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni
stroji brnijo svojo pesem na zamlji, pod zemljo in tudi
visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta
pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.
Anton Vovk
Srečen je lahko samo človek, ki je zadovoljen; zadovoljen pa je samo tisti, ki pozna hvaležnost.
Georges Bernanos
Draga mladih 2013
Novi mediji in socialna omrežja - med pastmi in prilož­
nostmi! Debata z uglednimi gosti bo v soboto, 31. avgusta, ob 10.30 v parku Finžgarjevega doma na Opčinah.
Več o programu, ki se bo začel že v petek, 30. avgusta, v
Ljubljani, bomo pravočasno objavili.
Darovali ste
za Naš vestnik
Skupaj s Tržaško knjigarno smo pripravili posebne znamke
v spomin na 100-letnico pisatelja Borisa Pahorja.
Znamke so na voljo v Tržaški knjigarni.
v evrih: Družina Pavlin 20,00; Žavlje- Štramar 30,00;
Danila Bizjak 20,00; od Sv. Ane 25,00; Aleš Komavec, Nova Gorica 30,00; od Sv. Ivana 22,00; družina Zocchi ob 50-letnici poroke 50,00; Amelija Pangos 10,00; Lisetta 10,00; Jakomin Mirela, Sv. Anton
pri Kopru 20,00; Ciani Anna in Strain Olga, Mačkolje
40,00; v spomin na pokojne Bandi in Rossi, Prebeneg 15,00;
Za Ukmarjev sklad v evrih,
družina Zocchi ob 50-letnici poroke 20,00
Vsem bralcem Našega vestnika
prijetne in vesele poletne dneve
in srečno vrnitev na
svoje domove in delovna mesta.
NAŠ VESTNIK - mesečnik
Izdajajo slovenski dušni pastirji na Tržaškem
Prva številka je izšla 3. decembra 1958
Odgovorni urednik: Dušan Jakomin
Via di Servola, 42 - 34146 Trst/Trieste - Tel. 040/830792
Za prispevke preko banke:
Unicredit Banca s.p.a.
Trieste Servola
IT86V0200802212000003174149
Nasloviti na: Opera culturale di Servola
Causale (za): Naš vestnik
ali Sklad msgr. Ukmarja
Registrirano na sodišču v Trstu štev. 223 - ISSN: 1124-6588
Član Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Tiska: Tiskarna Grafica Goriziana
Ulica A. Gregorčič, 18 - 34170 Gorica