1. No category

Trst
Leto XXXVIII.
št. 9
september - kimavec 2013
www.nasvestnik.eu
1,00 €
AVGUST JE MIMO,
SEPTEMBER JE TU
ga človeka, ki najde moč v prepričanju, da
je vztrajno nadaljevanje smiselno. Vztrajnost!
Morda se bo nekdo, ki ne živi v zamejskem
prostoru vprašal, odkod vsa ta žilavost. Pritisk
nad našim ljudstvom je bil tako dolgotrajen in
se je v temnih časih stopnjeval s poskusom
popolnega izbrisanja, uničenja, da je obenem
rodil nasprotje z dolgotrajno pozitivno reakcijo. To čuti na svoji koži samo tisti, ki je doživel
ne od dneva do dneva, marveč od trenutka
do trenutka, vso dolgo tragiko preteklosti,
ki je že zgodovina. Prav načrtovani pritisk
ustvarja tako dolgo poseben odpor v novih
generacijah, kot prvi odgovor neizpolnjenemu
uničenju. Načrtovano uničenje je prineslo nasprotne učinke: trdovratno in vztrajno delovanje v svetu, ki je od matice ločen.
Všteta je tudi neizbežna polemika med
nami, saj ni rečeno, da moramo vsi
misliti enako, vsi pripadati isti struji. V
tem je smisel dosežene demokracije in
prave svobode! Medsebojna polemika
je sicer nastala takoj leta 1848, ob začetku prebuje. A kdaj zna prinesti tudi
kaj dobrega, če drugega konkurenco.
Škoda, če ni medsebojnega spoštovanja in zbližanja.
Sila zamejstva se obnovi v septembru
in traja do vročega poletja. Starejšo
generacijo je izklesalo nasilje, srednja
je podedovala upornost in ponos, najmlajša, po pripovedovanju ali branju,
kot dediščinski odsev, naj ob sedanji
krizi dojame tedanjo, kar naj jo dovede
v iskanje čiste zavesti v sedanji nejasnosti, bolj škodljive, »multikulture.«
POLETNI TABOR 2013 v Bohinju
dj
živeli so šolski prostori vseh stopenj, začele so se
pevske vaje, vaje dramskih odsekov, posebni tečaji,
posamezni umetniki vadijo za nove nastope, društva
in domovi so v začetni fazi svojega rednega delovanja. Vse se prebuja po poletnem odmoru. Zopet se lotevamo
dela, ki smo ga v želji po počitku prekinili.
Tako se ponavlja vsako leto. V večji ali v manjši meri? Zanimivo vprašanje, ki bi zahtevalo točen odgovor. Kako stvari potekajo, bomo zvedeli sproti iz poročanja o opravljenem delu.
Življenje v zamejstvu teče po nekem nenapisanem svojstvenem krajevnem pravilu. Res, večkrat se pritožujemo. Pritoževanje je sicer kronična bolezen evropskega človeka, ne samo naša. Naj se s tem tolažimo? Res, nemalo je težav. Naj velja stari pregovor: Pomagaj si in
Bog ti bo pomagal. Pride trenutek globokega malodušja, a potem se
trezno tega otreseš. Ne! Ne smem in ne morem popustiti!
V raznovrstnih dejavnostih posameznih skupin med nami z vrhom
Prešernovih proslav je zaznavna posebna nevidna energija zamejske-
O
2
duhovnost
KOLEDAR
Nedelja, 15. septembra – 24. navadna nedelja,
Žalostna Mati Božja
Nedelja, 22. septembra – 25. navadna nedelja
Nedelja, 29. septembra – 26. navadna nedelja,
sveti Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli
Ponedeljek, 30. septembra – sv. Hieronim
Sreda, 2. oktobra – angeli varuhi
Petek, 3. oktobra – sv. Frančišek
Sobota, 5. oktobra – sv. Favstina Kowalska
Nedelja, 6. oktobra – 27. navadna nedelja
Ponedeljek, 7. oktobra – Rožnovenska Mati
Božja
september - kimavec 2013
Ne moremo se
izogniti jasnemu
odgovoru
V
življenju vsakega vernika pride trenutek, ko
mora podati obračun o sebi, o svoji veri, se
dokončno opredeliti, odpraviti vse nejasnosti v sebi. Vzeti si mora vernik čas, da overovi svojo vero
in jo sprejme v luči Vstalega. Na podlagi te vere se smatra
za zavestnega Jezusovega učenca, torej vernika.
Postavljeno nam je jasno in zahtevno vprašanje: »Kaj pa
vi pravite, kdo sem ?« Jezus nas pogleda v oči, globoko
v naše srce in nas vabi, da odgovorimo brez odlašanja.
Poznamo odgovor:»Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Ali je
mogoče jasneje odgovoriti? Je to odgovor, ki ga moramo
iskati v sebi ? Ali sem res o tem prepričan ali pa se enostavno igračkam s svojo vero, ko niham? Kakšen bo moj
odgovor?
Jezus je nadaljeval: »Peter, tega ti nista razodela meso
in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Ko priznavamo
Jezusa kot Boga, Božjega Sina, odkrivamo pravi odnos
do njega in obenem zavest, da sam Bog Oče deluje v
nas kot v dialogu med očetom in sinom, ki se odpre tisti
resnici, ki je naše odrešenje. Tega se veseli sam Jezus in
nas sprejema kot brate, kot prijatelje.
Bodimo odkriti. Smo sposobni najti pravi odgovor, sprejeti
Jezusove besede?
Obvestila
Opčine
Nedelja 8. septembra 2013, 65. Marijanski shod.
Ob 16. uri uvodna duhovna misel, ob 17. uri procesija
in slovesna sveta maša. Shod bo vodil novomašnik
g. Klemen Zalar.
Molitveno srečanje
Nadaljujejo se molitvena srečanja, ki potekajo vsako
sredo v protorih oratorija, v ulici Paganini 6 ob 17. uri.
Vabljeni.
Marijanišče na Opčinah
V petek, 18. oktobra 2013, bo imel v Finžgarjevem
domu svoje prvo predavanje dr. Jože Bajzek na temo:
Zakaj verujemo? (Na čem temelji naša vera.)
Prijazno vabljeni.
Razvedrilo.
Ker ljudje niso zmogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo
in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na
vse to ne bodo mislili. Blaise Pascal
POKOJNI DUHOVNIKI
14. septembra 1943 29. septembra 1961 26. septembra 1996 30. septembra 1999 8. septembra 2010 Slavlje v Mačkovljah ob 50-letnici župnije. Slovesnost je vodil upokojeni škof msgr. Alojz Uran.
Placid Sancin
Anton Piščanec
Ondrej Frastja
Silvo Šuligoj
Stanko Janežič
Foto: Aljoša Novak
Odšel je zvesti služabnik
častni kanonik g. Marij Gerdol
3
spomin
september - kimavec 2013
G
ospod Mario, tako so ga imenovali prijatelji, bi novembra praznoval 83 let.
Duhovnik od leta 1953 je novo mašo pel
5. julija istega leta na Katinari.
Nato je tri leta študiral teologijo na rimski papeški univerzi
Gregoriana. Študija ni dokončal, ker se je vrnil v Trst in bil
za kratek čas podravnatelj
Marijanišča na Opčinah,
potem pa je bil več let kaplan v župniji Sv. Vincencija
v Trstu, kjer je živel v težkem položaju slovenskega
duhovnika v času, ko smo
bili slovenski duhovniki
marsikje le „tolerirani kaplani“. V župniji ni imel podpore ne razumevanja, veliko zadoščenja pa je našel
pri ljudeh, ki so obiskovali
cerkev. V svojem duhovniškem delovanju je pokazal
zelo veliko zavzetost, v pisanju, v govorjenju, v upodabljanju, vedno dosleden,
skoro pikolovskega značaja, v stalni želji, da bi dal
Bogu in ljudem najboljše,
ne samo dobro.
Velika je bila njegova skrb
za mlade, posebej za
skavtsko organizacijo, saj
je bilo kar živo v ul. Sette fontane št.7, kjer so se
skavti redno zbirali. Na
podlagi škofovega dekreta
je bil premeščen v Boljunec, nasledil je g. L. Zupančiča, kjer je dalje skrbel
za skavte in se ves posvetil župniji.
Potem je prišla nova škofova odločitev: vrnitev v Trst. Kot
slovenski duhovnik je bil dodeljen Sv. Jakobu in Novemu
sv. Antonu in dana mu je bila vsa odgovornost za pravkar
ustanovljeno Slovensko pastoralno središče. Njegova zavzetost je pustila vidne sledove v večjih liturgijah v mestu,
v omenjenih cerkvah.
Dosegel je vsakoletno darovanje maše hvaležnice
v stolni cerkvi sv. Justa, ko ob zahvalnem dnevu poteka
uradno srečanje slovenskih vernikov s škofom. In kako
zahtevne so bile priprave na ta praznovanja! Sledili so
skrb za spominsko mašo v Rižarni, za mašo za vse pokojne v cerkvi na glavnem tržaškem pokopališču, posebna katehetska in
obredna srečanja pri
Novem sv. Antonu.
V priznanje je bil imenovan za častnega
kanonika.
Potem se je v zadnjih
letih začela oglašati bolezen, a kljub
slabemu zdravju ni
odnehal in vztrajno
je skrbel za tržaško
cerkev. Koliko truda
je na primer zahtevala
organizacija misijonov v Trstu ob pomoči patrov minoritov iz
Slovenije! In bolezen
ga je nazadnje ustavila za vedno.
Ostal bo spomin na
zavzetega, zvestega,
mestnega
kolego,
duhovnika, ki se je
vedno razdajal v skrbi
za najboljše. Njegova
vztrajnost in izredna
zvestoba ne bosta
zbledeli v času. Kot
zlatomašnik je zapisal:“ Bog mi je izročil
nepojmljivo
bogastvo, obenem pa naložil težko odgovornost. Njegova
dobrotna roka me je previdno vodila mimo vseh čeri in
nevarnosti, da sem vse preizkušnje prestal in obstal.“
Bog, ki ga je izbral za svojega duhovnika, mu bodi večni
plačnik.
Dušan Jakomin
4
Papež Frančišek
aktualnosti
s e j e NA L E TA L U s p r o š č
september - kimavec 2013
V
letalu na povratku iz Brazilije, kjer je doživel nepozabno 28. srečanje z mladino,
se je papež Frančišek popolnoma prepustil vprašanjem časnikarjev, ki so potovali
z njim, in jim z vso odkritosrčnostjo odgovarjal.
Na vprašanja, ki so se tikala različnih aktualnih problemov,
je papež prikazal gledanje in smer sedanjega vodstva Cerkve. Odgovarjal je mirno in sproščeno na vprašanja, ki so
zadevala tudi zelo občutljive teme, brez pomislekov. „Moramo se vprašati, zakaj zgleda, da Cerkev ne daje ljudstvu
odgovorov, ki bi bili prepričljivi. Začeti moramo pri tem.“
Tako meni papež.
Iz registriranega pogovora, ki ga je objavilo vatikansko
glasilo l'Osservatore Romano, povzemamo nekaj ključnih
papeževih odgovorov.
MOJE ZAČETNO DELO
Koraki, ki sem jih naredil v teh štirih mesecih in pol izvirajo
iz dveh kontestov: vse to, kar se je moralo napraviti, izvira
iz Splošne kongregacije kardinalov pred konklavom. So
stvari, na katere smo kardinali opozarjali tistega, ki bi po-
stal novi papež. Spominjam se, da sem vprašal za mnoge
stvari, misleč, da bo nekdo drug na tem mestu.
Bili smo na primer mnenja, da se ustanovi komisija osmih
kardinalov, da morajo obstajati komisije zunanjih članov,
ne pa tako kot sedanje. Teh osem kardinalov utrjuje naše
sinodalno delo, pomaga vsem škofom, da pridejo na dan
njihovi predlogi v korist vodstva Cerkve. Predložili smo že
več predlogov, ki svoj čas niso bili sprejeti, reformo tajništva sinode na primer, nato način vodenja kardinalskih
konzistorijev brez tolikih formalnih postopkov, kot n. pr.
kanonizacije, in še marsikaj drugega.
... V prvem mesecu mi ni bilo težko ustanoviti komisijo
osmih kardinalov, bila je prva skupna točka. Kar se tiče
finančnih zadev, namenil sem se jih dotakniti kasneje, ker
niso bile najvažnejša stvar. Postopek se je spremenil zaradi znanih dogodkov, prišli so na dan problemi, ki smo se
jih morali takoj lotiti.
MOJA TORBA?
Kaj sem imel v torbi? Vedno sem na letalo prinesel s seboj torbo, kar je
normalno. Moramo se
privaditi in biti normalni.
Normalnost življenja.
Kaj je bilo v torbi? Stroj
za britje, brevir, moj
rokovnik in knjiga za
branje; izbral sem življenje sv. Terezije Deteta Jezusa, katero
posebej častim.
VATIKANSKA BANKA
Problem vatikanske banke, kako jo ozdraviti, finančni problemi Vatikana, ki jih moramo rešiti, te stvari se dogajajo, ko nekdo gre po eni strani, in mu zaženejo žogo na
drugi, se je moraš pač braniti. Tako je življenje, tudi to
je lepo. Glede vatikanske banke. Kar vprašate, ne vem,
kako bomo zaključili, eni so mnenja, naj bo banka, drugi
raje fond za pomoč, zopet drugi naj jo zapremo. Slišijo se
razni glasovi. S svoje strani zaupam sodelavcem. Ne vem,
kako se bo končalo in tudi to je lepo, iščemo, sprašujemo; smo ljudje, najti moramo najboljšo rešitev. To pa mora
biti: prozornost in poštenost. To mora biti.
5
en o p og o va r j a l s č a s n i ka r ji
september
januar -- prosinec
kimavec 2013
VATIKAN
Ne bi mogel živeti sam v palači, v njem ni pretiranega
luksusa, eh! Je veliko prostora, ni pa razkošno. Ne morem
živeti tam, raje sem s skupinico sodelavcev. Potrebujem
stik z ljudmi, pogovor z ljudmi. Tako sem se odločil iz psihiatričnih razlogov, enostavno, ker psihološko ne morem
drugače. Vsakdo mora nadaljevati svoje življenje na svoj
način.
ČLANI VATIKANSKE KURIJE
Kardinali, ki žive v kuriji, niso bogati, ne živijo v razkošju,
živijo v majhnem stanovanju, so zmerni. So tudi svetniki,
kardinali, duhovniki, škofje, redovnice, laiki, veliko delajo,
molijo, skrivaj gredo do ubogih, se žrtvujejo, se razdajajo.
Je pa tudi kdo, ki ni prav tak svetnik. In slednji delajo največ hrupa, saj veste, da je bolj hrupno drevo, ki pade, kot
pa drevo, ki raste. Žalosti me, ko vidim te stvari. So pa nekateri, ki povzročajo pohujšanje. Imamo tega monsinjorja,
ki je v ječi, ni svetnik, ni podoben sv. Imeldi, ni blaženi.
So pohujšanja, ki povzročajo veliko zla. Zavedel sem se,
mislim, da je nivo kurije padel nizko, nasprotno, kot je bilo
nekdaj; potrebujemo lik nekdanjega starega člana kurije,
zvestega, ki je vestno opravljal svoje delo. Take osebe potrebujemo. So, ni pa jih toliko kot nekoč.
Doživljam odpor? Nisem še videl kaj takega. Dobivam pomočnike in iskrene ljudi. Mi pa ugaja oseba, ki mi reče: ne
strinjam se. To pa sem našel. Ta je pravi sodelavec, ne pa
tisti, ki ponavlja, kako lepo, kako lepo, kako lepo, in potem dela nasprotno. Tega se nisem še zavedel. Morda so
tudi taki ... A pretekli so šele štiri meseci.
ŽIVITE KAKOR V KLETKI?
Kolikokrat sem si želel hoditi po rimskih ulicah. To sem rad
delal v Buenos Airesu; v tem smislu se čutim okrnjenega.
So pa zelo dobri naši stražarji, kdaj pa kdaj mi kaj nepredvidenega dovolijo. Toda njihova dolžnost je skrbeti za
varnost, a ni tako? Zaustavljen sem seveda, rad bi hodil
po ulicah, a razumem, da je nemogoče.
ŽENSKE
Cerkev brez žensk je kakor apostolski zbor brez Marije.
Vloga ženske v Cerkvi ni samo materinstvo, družinska
mati, je močnejša, je ikona Device Marije; tista, ki pomaga
Cerkvi, da raste. Pomislite, da je Mati Božja važnejša od
apostolov. Cerkev je ženskega spola, (v izvirniku: La Chie-
sa è femminile), je Cerkev, je nevesta in mati. Ni pa samo
mati, delavka, omejena. Pavel VI. je napisal čudovite stvari
o ženski, a menim, da moramo še napredovati v prikazovanju te vloge, ženske karizme. Ne moremo razumeti Cerkve brez ženske, aktivne ženske s svojim profilom, ki pelje
naprej. V Cerkvi moramo videti žensko v taki perspektivi.
Izzivalne izbire, vedno kot ženske. Ocenjujem, da nismo
še prišli do temeljite teologije o ženski v Cerkvi. Samo to
lahko naredi, samo ono, sedaj streže pri maši, bere berila,
je predsednica Karitasa. Je pa nekaj več. Moramo priti do
globlje teologije o ženski. To je, kar mislim.
VAŠA POTOVANJA
Za sedaj ni nič določenega. V načrtu je potovanje v Cagliari, 4. oktobra v Assisi. Rad bi bil prost en dan, samo en
dan, zjutraj in popoldne, za obisk sorodnikov v Piemontu.
Ubogi! Kličejo me, z njimi imam zelo lepo razmerje. Samo
en dan. Carigrajski patriarh Bartolomej I. bi rad, da se
srečava v Jeruzalemu ob 50. obletnici srečanja patriarha
Atenagore in Pavla VI. Vabi me tudi izraelska vlada, prav
tako palestinska. Vabijo me v Latinsko Ameriko, kot prvega latinskoameriškega papeža. Ne vem. Moramo malo
počakati.
Hvala. Nasvidenje.
6
EVROPSKE GOTSKE
Gotika v osrednji Evropi na območj
september - kimavec 2013
V obdobju med letoma 1140 in 1400 se je na območju
dežel današnje Nemčije, Avstrije , Poljske in baltskih dežel razvijala gotska arhitektura, ki je prihajala iz Francije.
Nekaj cerkva je gotski stil nadgradilo iz predhodnega romanskega, tak primer je Liebfrauenkirche (nemška cerkev
Matere Božje), zgrajena približno v času 1233 – 1283 v
Trieru. Znana je kot ena najpomembnejših zgodnjih gotskih katedral v Nemčiji. Med pomembne arhitekture gotike v tem delu Evrope štejemo cerkve in katedrale v Kölnu,
Ulmu, Nürnbergu, Fribourgu, cerkev sv. Jerneja v Frankfurtu, opatijo in cerkev v Arnsteinu, izven meja današnje
Nemčije pa pomembne gotske katedrale v Strasbourgu,
na Dunaju in v Pragi.
Tako kot v Franciji se je tudi v Nemčiji gotika razvijala v
treh razvojnih fazah: zgodnji, srednji in pozni. Zgodnje obdobje je dalo najlepše katedrale, med njimi blesti kölnska
katedrala. Nemške gotske cerkve imajo običajno zasnovo
gotske cerkve z glavno ladjo, stranskimi hodniki, transeptom in absidalnim korom. Cerkve so običajno orientirane
v smeri vzhod – zahod, kjer se abside postavljajo tudi na
zahodno stran. V zreli gotiki so se v večjih cerkvah razvili
dvojni stranski hodniki, tako v kölnski katedrali in v katedrali sv. Lovrenca v Nürnbergu. Nemška gotska arhitektura se od francoske najbolj razlikuje po ogromnih stolpih,
z visokimi stolpičastimi zaključki zvonikov in koničastimi
strehami nad ladjami. Stolpi imajo običajno veliko maso,
večkrat najdemo stolpe osemkotnih oblik.
V severni Evropi, še posebej v severni Nemčiji in regijah
ob Baltskem morju, je pomanjkanje naravnih skalnih virov
pogojevalo za gradnjo drugo gradivo, kot je kamen. Tako
se je v tem delu razvila značilna opečna gotika. Objekti
so bili zgrajeni v opeki, gotski princip se je zanimivo izrazil tudi v tem materialu. Mesta, kot so Lübeck, Rostock,
Wismar, Stralsund in Greifswald, so se oblikovala v tem
tipičnem regionalnem slogu. Model za mnoge severnonemške cerkve je Marijina cerkev v Lübecku, zgrajena
med letoma1200 in 1350.
Kot smo že omenili, je bila v srednjem veku zelo razvita obrtna dejavnost, krepko sta temu pripomogli gradnja
mnogih katedral po Evropi in živahna trgovina. Program
gotske cekve je izpolnjeval ikonografske in družbene zahteve. Končno odgovornost za načrtovanje in izvedbo je
nosil arhitekt – glavni mojster. Ker ni bilo šole za arhitekturo, se je zidar moral naučiti svoje obrti z opazovanjem in
učenjem v delavnici. Obstajalo je 17 stopenj učenja, kot
nekakšni tečaji obrti. Prvih štiri ali pet let je bil vajenec,
potem se je učil v drugih delavnicah vsaj eno leto, šele
potem je lahko postal mojster. Delavnice iste obrti so se
v osrednji Evropi povezovale v združenja – cehe. Znanje,
ki ga je moral imeti glavni mojster – arhitekt, je moralo biti
vsestransko. To dokazuje ohranjena beležka mojstra arhitekta Villarda de Honnecourta Picarda iz severovzhodne
Francije, ki je živel v začetku 13. stoletja. V njegovi skicirki
so skice za tlorisne zasnove cerkva, detajle
v kamnu, pohištvo,
skice kipov, vitrajev in
skice mehanskih pripomočkov za gradnjo,
škripcev. Del tega rokopisa je kasneje služil kot pripročnik za
vajence. V Nemčiji in
ostali osrednji Evropi so se v 14. in 15.
stol. obrtniki združili v
cehe, glavni in vodilni
so bili štirje centri obrt:
v Strasbourgu, na Dunaju, v Kölnu in Pragi.
Imeli so skupna pravila in predpise, ki so
jih morali spoštovati,
med drugim tudi določila, da postane mojster le mojstrov
sin; število vajencev je bilo omejeno, skrbno so varovali
skrivnosti pri delu v svoji obrti.
Tretja najvišja katedrala na svetu
– Kölnska katedrala
Na kratko poglejmo v zgodovino najznamenitejše katedrale v Nemčji, v kölnsko katedralo. Katedrala, po nemško Kölnerdom, je rimskokatoliška cerkev, posvečena sv.
Petru in Devici Mariji, katedrala je danes sedež nadškofije.
Gradnja katedrale se je začela leta 1248 in je trajala z več
prekinitvami več kot 600 let, do leta 1880. Zaradi svetih
relikvij, to so kosti in obleke svetih Treh kraljev, ki so ob
Kristusovem rojstvu obiskali Novorojenega, je katedrala
veliko romarsko središče v tem delu Evrope. Zanimivo je,
da so bili kjub tako dolgi gradnji razni graditelji zvesti prvotni zasnovi, tako da je arhitektura zelo dosledno gotska.
TSKE KATEDRALE
7
ju današnje Nemčije
september
januar -- prosinec
kimavec 2013
Katedrala je veličastna v svojih dimenzijah, v višino se severni stolp vzpenja na točnih 157,16 metra, podatek so
leta 2010 popravili iz prvotno izmerjenih 157,36 centimetra. Južni stolp je le 9 centimetrov nižji. V dolžino meri
144,5 metra in v širino 86,5 metra. Zaradi svojih ogromnih
stolpov, zvonikov, je dosegla rekord največje cerkvene fasade na svetu. V Nemčiji je bila v srednjem veku zgrajena
tudi najvišja katedrala na svetu v Ulmu. Katedrala je prav
tako gotska in še vedno
ohranja sloves najvišje cerkvene stavbe na
svetu.
Katedrala je zgrajena
po vzoru katedrale iz
Amiensa, predvsem v
tlorisu in razmerju širine
osrednje ladje in njene višine. Tloris je kot v
večini gotskih cerkva v
obliki križa, ima po eno
stransko ladjo, na vsaki
strani glavne ladje. Za
absido je deambulatorij
(lat. deambulatorium):
hodnik, za obhod okoli
prezbiterija, na katerega je priključenih sedem
polkrožnih kapel.
Relikvije sv. Treh kraljev
Ena največjih dragocenosti je veliki relikviarij, ki je izredno
zlatarsko delo iz 13. stoletja in hkrati največji relikviarij v
Zahodni Evropi. V relikviariju so kosti sv. Treh kraljev in deli
njihove obleke.
Relikvije sv. Treh kraljev so bile najprej v Carigradu. V Milan
jih je prinesel škof Eustorgius I., Fridrerik Rdečebradec je
relikvije prinesel v Köln in jih leta 1164 predal nadškofu.
Ta prenos relikvij je bil hkrati tudi povod za gradnjo nove
katedrale. Relikviarij so izdelovali od leta 1180 do 1225.
Izdelan je v obliki bazilike, kot svetišče: dolg je približno
220 centimetrov, širok 110 centimetrov in visok 153 centimetrov. Konstrukcija relikviarija je izdelana iz lesa, vse je
prekrito s figuraliko iz srebra in zlata. Filigransko krasje sestavljajo detajli iz emajla, več kot 100 draguljev in biserov.
Plašč relikviarija je prekrit s 74 figurami iz zlata in srebra,
ki predstavljajo preroke, apostole in evangeliste, upodobljeni so prizori obiskanja sv. Treh kraljev in drugi prizori iz
Kristusovega življenja.
Kölnska katedrala
– nacionalni spomenik Nemčije
Katedrala ima še obilo dragocenega kiparskega in drugega okrasja. Poseben je tudi glavni oltar iz leta 1322,
izdelan iz črnega in belega marmorja s podobo kronanja Device Marije. Zanimivo zgodovinsko obeležje je par
plošč na fasadi katedrale, kjer je zabeleženo, da je nadškof Englebert II (1262 – 1269) dovolil naseljevanje Židov
v Kölnu. Katedrala se pohvali tudi z najtežjim zvonom na
svetu – to je zvon sv. Petra, ki je težak 24 ton.
Površina katedrale pokriva 7.914 kvadratnih metrov in
predstavlja nacionalni spomenik Nemčije. Zaradi mnogih
poškodb iz obeh vojn in mnogih etapnih gradenj je katedrala že skoraj večno gradbišče. Prebivalci Kölna se radi
pošalijo, da bo konec sveta, ko bodo končana vsa dela
na katedrali.
Nemčija ni v svoji stavbni zgodovini ustvarila gotskih biserov v smislu kiparstva, vitrjajev in posebne arhitekture,
je pa dosegla nedvomno najeminentnejši katedrali po izmerah: najvišjo katedralo na svetu v Ulmu in malo nižjo
kölnsko katedralo. Gotskemu stolpu – zvoniku je dodala
visoke stolpičaste strme zaključke.
Ne vemo, ali je bila ta izrazita usmerjenost v višino izraz
vere in hrepenenja po svetem ali izkazovanje posvetne
moči. Kot so se leta 1200 dvigala k nebu svetišča katedral, se danes k nebu dvigajo »svetišča« ekonomije,
telekomunikacij. Zanimivo je, kako stremi človek v svoji
zgodovini k premagovanju svojih omejitev tudi z neverjetnimi dosežki znanosti. Katedrale v srednjem veku so bile
v gradbenem smislu presežek svoje dobe. Glede na stanje znanosti in tenologije so danes presežni v gradbenem
smislu poslovni in bivalni objekti: poslovna središča, banke, pa tudi stanovanjski objekti, ki postajajo že kar mesta
v malem, kot je trenutno najvišja stavba na svetu: nebotičnik Burj Khalifa v Dubaju, ki s svojimi 828 metri presega
vse višinske rekorde.
Očitno je pojem sakralnosti cerkvenega prostora nekako izgubil kriterij enormnih dimenzij kot enega od pogojev
za sakralnost in pred arhitekte postavlja novo nalogo za
ustvarjanje sakralnega prostora.
Vera Klepej Turnšek
8
novice
Dejavnosti
PESTRO POLE
Kulturno življenje v Križu bogatijo razna srečanja v
domačem Slomškovem domu in v domači župnijski
cerkvi.
V petek, 17. maja, nam je gospa Damijana Pipan predstavila
svojo izkušnjo Kalkute: Kalkuta, ko vas pokliče ljubezen. S
pomočjo power pointa, predvsem pa z osebnimi izkušnjami
je opisala življenje v tem indijskem mestu in svoje delo v prid
najbolj potrebnim. Predstavitev nekaterih tipičnih predmetov
in celo oblačenje članice kriške mladinske skupine v tipično indijsko obleko sta odkrila nekaj novega Križanom, ki so
napolnili župnijsko dvorano. Proste prispevke smo namenili
delovanju gospe Damijane.
V soboto, 1. junija, so nas obiskali nekateri člani socialne
akademije iz Ljubljane, med katerimi so bili igralci gledališke
amaterske skupine Marta, Marta. Ves dan so si ogledovali
znamenitosti Križa: arhitekturo, ribiški muzej in predavanje
o ribištvu, ki ga je ponudil inž. Franko Košuta, in prijetno jim
je bilo tudi kratko kopanje v Brojenci, četudi vreme ni bilo
najbolj primerno. Posebno so občudovali, kako smo v Križu
ohranili domačo slovensko kulturo in da tekoče uporabljamo domač slovenski jezik, kar žal ni v matični domovini dovolj poznano. Skupno kosilo smo imeli pri domačem Bibcu,
skupno evharistijo pa v domači župnijski cerkvi, kjer so se člani socialne akademije izkazali
pri sodelovanju in animiranju sv. maše. Zvečer
so še Križanom ponudili zabavni večer »Marta,
Marta, skeči s svetopisemskimi motivi«. Slike
in članek o tem najdete na spletni strani www.
socialna-akademija.si.
V nedeljo 16. junija, smo se Križani skupaj s
Kontovelci odpravili na izlet v Idrijo. Večkrat so
se župljani pritoževali, da je premalo izletov v
naši ponudbi: ker so nekateri domačini navdušeni na idrijskimi čipkami in je prav v Idriji
potekal vsakoletni festival čipk, smo se z avtobusom odpravili na pot: naprej ogled Divjega jezera, nato prvi stik stojnicami na trgu
in tipično idrijsko kosilo. V popoldanskih urah
smo se po skupinah odpravili na druge zanimive točke: čipke, mestni muzej, Antonov rov, ki je bil najbolj izbran cilj, ker je podzemeljski obisk ponudil potrebno
ohladitev v vroči nedelji. Ob zaključku še skupna maša v
starodavni cerkvici sv. Trojice.
In že smo ob tednu kriških zavetnikov. V sredo, 26. junija,
smo v Slomškovem domu slovesno odprli razstavo »Kriški
tbeti – kriška noša včeraj in danes«. Ob prisotnosti kustosi-
nje razstave, g. Marte Košuta, po glasbeni točki, za katero
so poskrbeli Max in Vanja Zuliani in Dana Tence, sta sledila pozdrav župnika in predsednika Slomškovega društva in
opis razstave. V soboto, 29. junija, ob slovesnosti sv. Petra in Pavla je upokojeni ljubljanski nadškof msgr. Uran vodil
slovesno somaševanje v domači župnijski cerkvi. V nedeljo,
30. junija, je ob zunanjem praznovanju župnijskih zavetnikov vodil slovesno evharistijo in procesijo po vaških ulicah
salezijanec g. Anton Bedenčič, vikar za Slovence. Ob vsaki
slovesnosti smo imeli bogato zakusko; za vse dragocene
sodelavce je še sledila bogata večerja v zahvalo za ves trud
in za vse, kar darujejo domači fari.
Tabor 2013
Letošnji mladinski poletni tabor v Bohinjski Bistrici bi
lahko opisali kot pravi moški tabor, saj smo bile dekleta v manjšini.
Poleg nekaterih stalnih udeležencev se je tabora udeležilo
več mladih iz Bazovice, Gročane in celo iz Jamelj: kriške
mladine je bilo le skromno število, tako da je bil letošnji tabor
tudi po videzu »multikulturen« in odprt vsem. Bohinjska Bistrica nas je letos sicer sprejela z dežjem in nizko temperaturo, ki se je postopoma dvigovala, dan za dnem. Zaradi son-
ca in toplote, ki je potem kraljevala ves čas, smo se večkrat
odpravili na oddih k Bohinjskemu jezeru. Pohode smo sicer
imeli bolj v jutranjih urah in obiskali izvir Bistrice, se namenili
proti Krekovi koči, na Uskovnico in še do Orožnove koče.
Na taboru, ki je potekal od 23. julija do 2. avgusta, smo letos
praznovali kar dva rojstna dneva, tako da smo imele dekleta
ETJE V KRIŽU
9
september - kimavec 2013
kar nekaj dela v kuhinji pri pripravi sladice. Nedelja je predstavljala jedro našega tabora, saj smo se nanjo pripravljali že
v soboto popoldne, da bi skupaj imeli možnost za spoved,
da smo skupaj sestavili prošnje, določili vlogo vsakogar med
obredom in tako uvedli nekako bolj domačo in intimno obliko evharistije. Ob dvanajstih smo se na pekoče nedeljsko
jutro po prihodu nekaterih staršev odpravili na Bitnje, kjer
smo v vaški cerkvici imeli pravo mladinsko mašo z glasbeno
točko vred. Sledilo je obilno nedeljsko kosilo in moker popoldan ob jezeru. Ob prostem času smo po navadi najraje igrali
na karte ali kako posebno »bohinjsko« namizno igro, ki nam
jo je prinesel gospod Janez, mladi bohinjski župnik. Letošnji
tabor je bil mešanica različnih občutkov, ki so bili taki kot v
pravi družini, kjer se pravzaprav ob domači mizi deli vse, kar
je bolj ali manj lepega. Dnevi so postajali vedno krajši, ure so
postajale minute, saj smo se pri spoznavanju in odkrivanju
zelo različnih osebnosti vedno zabavali, celo pri pomivanju
posode. Letos smo tudi ukinili razporeditev raznih turnusov,
saj smo se sami zavedali, da lahko pri delu pomagamo vsi,
kot prava družina, v kateri vsi vlagajo svoj trud, da bi dosegli
skupno dobro. Zahvaljujemo se vsi zlasti gospe Cirili in go-
spe Matildi ter gospodu Ninčku za kosila in večerje, ki so bila
vse bolj bogata in mikavna. Zahvala gre seveda tudi »šoferju« inž. Karlu Mučiču in pomočnikoma Gabrijelu in Devanu,
ki sta skrbno organizirala dejavnosti in nas kratkočasila tako
v deževnih kot v vročih popoldevih. Posebna zahvala pa gre
nenazadnje seveda organizatorju, kriškemu župniku Maksu
Suardu, ki je tudi letos vložil veliko truda v ta poletni mladinski tabor. Naš mladinski tabor ni samo športni poletni kamp
ali teden dni počitnic, ko se nekaj mladih zbere v Bohinju ob
jezeru in prespi nekaj noči daleč od doma … Cilj tabora je
veselo skupinsko življenje, pri katerem ima vsak izmed nas
polno veljavo hkrati pa tudi določeno vlogo, ki ni samo ta, da
napolni sedež v kombiju ali zaseda stol pri mizi.
Caterina Cossutta
PRAZNOVANJE SV. ROKA
Tudi v Križu praznujemo sv. Roka, saj je drugi zavetnik
naše župnije.
Toda naše praznovanje se ne odvija v cerkvi, posvečeni sv.
Roku, kot je v navadi v drugih farskih skupnostih (Repentabor, Nabrežina, itd.), mi opasilo slovesno praznujemo ob
cerkvi, ki je svetniku posvečena, ne pa v njej ... Dragocena
podružnična cerkev je namreč že nekaj let nedostopna, kljub
številnim prošnjam, da bi se stvari čimprej uredile. Križani so
torej tudi letos izbrali to obliko, da ne bi pozabili na drugega
zavetnika in niti na kriški arhitektonski biser. Slovesno somaševanje je vodil letošnji zlatomašnik msgr. Franc Vončina, ki je v homiliji opisal lik sv.
Roka in podčrtal arhitektonsko vrednost in važnost takih
cerkva na Krasu. Našemu
vabilo so se odzvali občinska
odbornica Laura Famulari, ki
je predstavljala tržaško občinsko upravo, ki je lastnica stavbe, občinski svetnik Igor Švab
in deželni svetnik Igor Gabrovec. Za presenečenje je letos
poskrbela misijonarka Andreja
Godnič, doma iz Komna, ki se
je udeležila slovesnosti z nekaterimi perujskimi družinami,
ki so na svojstven način popestrile evharistijo. Po obredu je
sledilo družabno srečanje v župnijskih prostorih Slomškovega doma, kjer so bili omenjeni
Perujci posebno prijetni gostje: prisotne niso le razveselili s
številnimi otroki, danes je to v Križu redkost, ampak so tudi
predstavili tradicionalne prijateljske plese. Morda ni odveč
razmislek o naših liturgijah, ki so tako pogosto daleč od ljudi.
SM
10
aktualnosti
»Največja hudičeva zvijača
je v prepričevanju, da ga ni«
C. Baudelaire
september - kimavec 2013
Ž
elja po obvladovanju prihodnosti in čim večjim nadzorom nad lastnim življenjem nas vodi, da sprejemamo
najrazličnejše ponudbe oglaševalcev, medijev in oblikovalcev javnega mnenja. Kupujemo izdelke, kupujemo
tudi ideje in prepričanje … Pozabimo pa, da ni vse zlato, kar se sveti,
ali povedano drugače, biti moramo bolj previdni in pomisliti, čemu verjamemo in kdo nam to ponuja. Je res vse, kar je prikazano kot dobro,
zares dobro? Smo zadosti kritični pri presojanju resnice? Nam pride
kdaj na misel, da se za navideznim dobrim lahko skriva zlo?
Po odstopu nadškofa Stresa in Turnška je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan ob več
priložnostih spregovoril o zleh silah in hudobnem duhu, ki je v ozadju
dogajanja v življenju Cerkve na Slovenskem zadnja leta. Njegove besede so izzvale čudno obliko javnega posmeha v smislu, da hudobnega
duha ni, in kdor to ”vidi”, ima resne psihične motnje … Tezi – brez jasnega in argumentiranega nasprotovanja – so dali domovinsko pravico tudi
nekateri katoliški krogi, najbrž zaradi nepoznavanja na tem področju.
Kristjani verujemo, da obstaja poleg dobrega duha tudi hudobni duh.
Sila teme, hudič, satan ali kakorkoli želimo to poimenovati, je sestavni
del naše vere, toda o tem smo nasplošno premalo poučeni in zato mislimo, da tega ni ali na zlo preprosto pozabimo. Eden od razlogov za
tako mišljenje je najbrž tudi prehudo strašenje s prižnice v preteklosti,
kar je mnogim katoličanom zbudilo odpor in nelagodje. Drugi razlog za
tako obliko ”amnezije zla” pa je današnje družbeno ozračje, saj teži k
relativizaciji vsega, posebej zla. V tem kontekstu ne moremo govoriti o
”slabem”, ampak o zlu v temeljni obliki.
Zlo in pojavljanje hudobnega duha sta v prvi vrsti skrivnost, ker ne moremo govoriti o konkretni osebi ali o nekem subjektu, priča smo pojavljanju pokvarjenosti, destruktivnosti in kaosa v svetu, kjer naj bi sicer
vladala dobrota in ljubezen. V sodobni družbi se pojavlja težnja, da so
satan, demoni in pekel samo prispodobe, ki jih mora vera odraslega
človeka preseči, in demonologija, ki se ji je krščanska vera skorajda
odrekla, je vzrok vrzeli, ki jo nezadržno polni bohotenje ezoterične, new
age in potrošniške literature, ki je v nasprotju s krščanskim razodetjem
(prim. L. Humar, Skrivnost zla - demonologija in vpliv hudega duha na
svet, Ognjišče, 2006).
O hudobnem duhu in demonih je govor že v Svetem pismu. Adama
in Evo hudič skuša ter jima obljublja, da bosta s sadežem z drevesa
spoznanja postala kakor Bog (prim. 1 Mz 3,5). Hudič jima je predstavil
sadež tako, da je v očeh prvega človeka postal mikaven v vseh pogledih: ”Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno
poželenja, ker daje spoznanje” (prim. 1 Mz 3,6). A če pripoved o prvem
grehu jemljemo bolj kot poučno zgodbo iz antike, ne moremo spregledati Jezusovega delovanja v boju proti satanu. Od štiridesetih dni v
puščavi pa vse do zadnjih ur zemeljskega življenja Jezus večkrat spre-
govori o hudobnem duhu, ga izganja in apostole uči ga premagovati. Pisci novozaveznih
besedil opisujejo hudobnega duha kot osebno bitje in se s tem vključujejo v mentaliteto
in predstave svojega časa (prim. M. Turnšek,
Angeli in hudobni duhovi, Družina, 2003).
Morda smo danes hote ali nehote pozabili,
da hudobni duh je in deluje. Njegovi napadi
niso bili nikoli frontalni, saj bi se v tistem trenutku zavedli, da obstaja in ga lahko odrinili. Zlo napada zahrbtno, prikrito in z zvijačo.
Podobno kakor pri Adamu in Evi, med seboj
in človekom ustvari klimo zaupanja, da nas
vključi v načrt, ki je navidezno dober, pošten
in plemenit. V trenutku, ko nehamo zaupati v
Boga in sprejmemo hudobni načrt, doseže
satan svojo zmago.
To zavedanje in izogibanje napeljevanja k
zlu je za človeka nasplošno vedno povabilo
k zaupanju, k upanju in veselju zaradi hudičeve dokončne neuspelosti, a hkrati opomin
k naporu in poosebljanju Kristusove zmage
preko (težje) poti njegovega križa.
Zanikanje ali zmanjševanje pomena zla je nevarnost, ki lahko pripelje človeka naravnost v
okolje satanovega delovanja. Zato je v veri in
življenju zrelega kristjana prisotno razločevanje med dobrim in zlom, ki izhaja iz odnosa
z Bogom. Kadar se ta odnos deformira ali
pokvari, postane zlo tista kruta resničnost, ki
človeku vzame svobodo in ga želi prepričati,
da je ”kakor Bog”. V resnici pa je zlo ”pokvarjenost samega sebe, lastna absurdnost,
razgrajenost, destruktivnost in kaotičnost”
(Turnšek), medtem ko je Bog ljubezen, dobrota sama na sebi, svoboda in življenje.
Pred kristjane se morda danes bolj kot v
preteklosti postavljajo pomembni izzivi, ki jih
moramo rešiti s poglobljeno osebno vero, z
zaupanjem v Božje delovanje, z razločevanjem med sporočili in s prizadevanjem za
dobro. Začetek je kot vedno pri posamezniku, vezan na njegovo odločitev. Z malimi koraki lahko dosežemo pomembne cilje.
Aljoša Vodopivec
Tabor skavtskih voditeljev Drzni si! Mafeking 2013
skavtizem
11
september - kimavec 2013
„kavtstvo je kot nogometno igrišče. Izbran si kot napadalec: igraj igro, igraj za uspeh svoje ekipe. Ne razmišljaj o svoji osebni slavi ali nevarnostih, ki ti pretijo: tvoja
ekipa je s tabo. Igraj do konca in izkoristi vsako priložnost, ki se ti ponuja. Nogomet je lepa igra, ampak še lepša, lepša
kot katerakoli druga igra, je igra skavtstva“ (Lord Robert Baden-Powell). In besedam ustanovitelja skavtskega gibanja smo želeli
slediti tudi skavtski voditelji.
Mafeking je majhna angleška kolonija v Afriki in nihče si ni nikoli mislil,
da bi jo lahko sovražnik, burska vojska z generalom Cronjem na čelu,
ogrožal. Bili so težko oboroženi s tako imenovanimi „pametnimi bombami“: neorganiziranost, slaba komunikacija, kampanilizem, nezaupanje
skavtski metodologiji, osamljenost, popustljivost, nezaupanje Božji volji in
načrtu, tiha asimilacija, narodna nezavednost, vaška zaprtost, utrujenost,
slabo načrtovanje...
Trije korpusi angleške vojske (3 skupine skavtskih voditeljev) smo štartali
iz treh vasi v sredo, 7. avgusta, da bi v enem dnevu prišli do Mafekinga, to
je do skupnega tabornega prostora. Med potjo smo se srečali s sestrami
iz skupnosti „Loyola“, z zakoncema Grudina ter z g. Brankom Cestnikom,
da bi se z njimi pogovorili o življenjski poklicanosti. Pot je bila priložnost,
da je vsak kadet – skavtski voditelj - premišljeval o poklicanosti voditelja.
Ko smo po dolgi hoji prispeli v mesto Mafeking, smo začeli naš tridnevni
boj proti Burom, takoimenovanim „pametnim bombam“. Prva delavnica
je bila usmerjena v pomembnost dobre organizacije znotraj stega. Vodila
sta jo voditelja sorodne skavtske italijanske organizacije AGESCI, Paola
in Andrea.
Naslednji dan smo se poglobili v pomembnost besedila zaveze, ki jo vsak
voditelj podpiše ob svojem imenovanju. Odmevale so besede: osebna
rast, zgled, svobodna in odgovorna izbira, priložnosti, podpis, Bog, služenje, krščanstvo, slovenstvo, demokracija. Te in druge besede ima vsak
voditelj pred seboj, ko vzgaja mlade člane, otroke staršev, ki so jim zaupali
svoje bogastvo.
Čas je bil tudi za pogovor o nekaterih perečih vprašanjih glede metodologije našega delovanja. Nekaj je bilo takih, ki jih je bilo možno z lahkoto
rešiti, predvsem kar zadeva zunanjo podobo, nekaj takih pa preveč spornih, da bi jih lahko v tako kratkem času rešili.
Naša organizacija z nazivom „zamejska“ živi v posebnem, zgodovinsko
zaznamovanem okolju. Kako po eni strani vzbuditi v naših varovancih čut
za slovenstvo, po drugi pa podreti meje z našimi sosedi Italijani in Slovenci iz matice, je stalna dilema pri vseh voditeljih. Borimo se proti tihi asimilaciji in narodni nezavednosti ter vaški zaprtosti. Prišli smo do zaključka, da
premagovanje meje v glavah ljudi ni dejanje, do katerega prideš kar čez
noč, ampak so potrebna leta, da situacija dozori. Skavtski voditelji igramo važno vlogo, da podiramo zidove in gradimo mostove med dvema
narodoma. S tem si želimo vzgojiti novo generacijo, ki ne bo več živela v
S
predsodkih, ki jih je pustila zgodovina, kot nas
je s pogovorom opogumil bivši skavtski voditelj
in novinar Ivo Jevnikar.
Zadnjo delavnico je vodil g. Branko Cestnik, pater klaretinec, teolog in filozof ter profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Začel je z vprašanjem
„Je Bog ali ga ni?“, ki ga je postavil vsakemu
posamezniku z globokim pogledom v oči. Sam
namreč meni, da nima smisla govoriti o duhovnosti, če ne poznamo odgovora na to osnovno vprašanje. Predstavil nam je pojem nove
evangelizacije, kateri na neki način pripada tudi
skavtsko gibanje. Katoliška Cerkev je stoletja
slonela na zakramentih: otroci so bili takoj po
rojstvu krščeni, ko so obiskovali osnovno šolo,
so prejeli prvo sv. obhajilo, ko so dozoreli, pa
še zakrament sv. birme, na koncu pa je sledila
še izbira sv. zakona ali sv. mašniškega posvečenja. Zakramenti so si sledili kot obvezen, logičen, časovno opredeljen itinerarij. Veliko stoletij je ta sistem deloval, a v sodobnih časih je
ta sistem zašel v krizo. Nova evangelizacija pa
sloni na majhnih skupnostih, kjer je v ospredju
osebni pogovor, nato spreobrnjenje, višek tega
pa predstavlja evharistija oz. zakramenti. Naš
pogovor se je nato nadaljeval še o potrebi in
vlogi stalnega cerkvenega asistenta, ki naj bi bil
soudeležen pri duhovni rasti skavtskih voditeljev, tako na skupinski kot na osebni ravni.
Poleg vseh delavnic na taboru niso manjkali
taborni ognji, pesmi, škeči, igrice in bansi. Glede na to, da smo taborili v bližini Soške fronte, smo pripravili bedenje po skavtski metodi
na temo miru: odlomke iz Sv. pisma in druga
besedila smo uprizarjali s fiksnimi scenami, mimiko in igranimi prizori. Ponoči se je bedenje
nadaljevalo z branjem Sv. pisma in molitvijo v
tišini.
V nedeljo zjutraj je prišlo sporočilo, da smo
končno premagali Bure in osvobodili mesto
Mafeking. Utrujeni, a polni dobre volje in energije, smo se skavtski voditelji končno vrnili na
svoje domove ... In tako se je začela nova
zgodba ...
Alenka Cergol - Zgovorna vidra
12
Dodatno gradivo in fotografije so
na voljo na naši spletni strani
www.nasvestnik.eu
Kontakt:
e-pošta: dusan.jakomin@libero.it
GSM: +39 328 1395532
Pošta v Sloveniji: Jakomin Dušan
poštno ležeče, 6281 Škofije
Slikovno gradivo pošljite na naslov:
dusan.jakomin@libero.it
september - kimavec 2013
CELOTEN ČLOVEK ali
ČLOVEK V CELOTI
Individualizem zaobjema samo del človeka, kolektivizem dojema človeka samo kot del. Ne enemu ne
drugemu ne uspe razumeti, da je človek vseobsegajoče celostno bitje.
Tako je modroval judovski filozof Martin Buber, rojen na
Dunaju leta 1878. Leta 1938 se je preselil v Jeruzalem,
kjer je leta 1965 umrl. Po njegovi zaslugi smo spoznali
legende in povesti Kasidimov, to je mistične struje srednjeevropskega judovstva.
Buber je bil velik in globok mislec, naklonjen dialogu, ki
ga je smatral kot gibalo občestva in miru
med narodi s tako
različnimi kulturami.
V to je usmerjal vse
svoje razmišljanje, ki
ga je sproti izražal v
svojih spisih. Začetna misel je povzeta
iz njegove knjige
Med človekom
in človekom.
Komaj smo se izmotali
iz izkustva komunizma, tako je modroval Buber, komunizma, ki je poplitvil človeka, ko ga je pahnil v kolektivnost, ga upošteval le kot del
mase in mu odvzel vsako svobodno in ustvarjajočo individualnost. Z druge strani pa doživljamo na Zahodu pretiran
liberalizem, kjer prevladujejo le zakoni ekonomije, (osebnega) zaslužka, kjer najbolj spreten in sposoben prevlada,
pozabljajoč, da je človek že po naravi odprt bližnjemu.
Ta dva ekstrema spodnašata in obubožata celovitost
človeka, ki je jasna identiteta in obenem del ali član človeštva, svoboden, a istočasno potreben ljubezni; posameznik in obenem skupnost, samostojna celica živega,
širšega telesa.
Tak celosten človek naj se izoblikuje v naši notranjosti z
veliko modrostjo in vztrajnostjo, istočasno ga moramo priznati vsakomur, ki je ob nas.
NAŠ VESTNIK - mesečnik
Izdajajo slovenski dušni pastirji na Tržaškem
Prva številka je izšla 3. decembra 1958
Odgovorni urednik: Dušan Jakomin
Via di Servola, 42 - 34146 Trst/Trieste - Tel. 040/830792
Nedeljska maša pred cerkvijo na Bitnjah
Darovali ste
za Naš vestnik
v evrih: družina Grisani v spomin na pokojnega Josipa Stančiča 30,00; N.N. iz Boršta, Hrvati v spomin
na pokojnega Stavota Zahar 30,00; od Žavelj-Štramarja 25.00; družina Stančič v spomin na pokojnega moža Josipa Stančiča 50,00; od Sv. Jakoba za
mesec julij 20,00; od Sv. Jakoba za mesec julij
20,00; Anica Pahor, Križ, 40,00; od Sv. Ivana 27,00;
Riccardo Decarli 40,00; JARŠK ob obisku v Rodiku
100,00; od Sv. Ane 25.00; iz Gropade 20,00, 20,00
(S.M.), 15,00; s Katinare 100,00; Zlata Kerstein,
Bled 40,00; od Sv. Ivana 27,00; Diomira Fabian
50,00; g. Jože Ličen 50,00; od Sv. Jakoba 20,00;
N.N. iz Brega 20,00.
Za sklad g. Ukmarja v evrih: kolegice hčerke Magde
namesto cvetja ob pogrebu gospe Elvie Požar Nadlišek 55,00; g. Jože Ličen 50,00.
Za prispevke preko banke:
Unicredit Banca s.p.a.
Trieste Servola
IT86V0200802212000003174149
Nasloviti na: Opera culturale di Servola
Causale (za): Naš vestnik
ali Sklad msgr. Ukmarja
Registrirano na sodišču v Trstu štev. 223 - ISSN: 1124-6588
Član Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Tiska: Tiskarna Grafica Goriziana
Ulica A. Gregorčič, 18 - 34170 Gorica