1. No category

Februar 2013
1
Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
Ulica dr. Vrbnjaka 2, Rakičan
9000 Murska Sobota
DRAGI DEVETOŠOLEC, DRAGA DEVETOŠOLKA, HVALA
ZA TVOJ OBISK NA NAŠI ŠOLI!
Šolo, njen razvoj in ţivljenje v njej ustvarjamo
ljudje. Tako smo na Srednji zdravstveni šoli
Murska Sobota leta 2010 slavnostno obeleţili
zlatih 50 let … Šola je bila namreč ustanovljena
30. junija 1960 in je, v skladu s svojim
poslanstvom, med pomoči potrebne, poslala
številne generacije mladih, ki so v svoje delo
vključevali visoka humana načela. Gradimo na
zdravih temeljih, izobraţujemo mlade, ki bodo po končanem šolanju delali z ljudmi, zato se
trudimo izobraziti in vzgojiti odgovorne delavce s humanim poslanstvom. Prenovljeni
programi z modularnim načinom izobraţevanja nam omogočajo, da upoštevamo potrebe
delodajalcev in vključujemo vsebine, ki so dragocene za zaposlovanje.
Na šoli je organiziranih več izobraţevalnih programov, in sicer program zdravstvene nege,
program bolničar-negovalec, zadnja leta pa tudi nov program kozmetični tehnik. Tako lahko
vsakdo najde kaj zase. Vsi programi ponujajo različne moţnosti zaposlitve ali pa za
nadaljevanje šolanja na visokošolskih ali univerzitetnih programih. Da bi bili dijaki, ki pri nas
zaključijo šolanje, zaposljivi čim širše, se vsa štiri leta izobraţevanja pri nas učijo drugega
tujega jezika oz. jezika stroke, ki jim omogoča zaposlitev v tujini.
ŠIRIMO OSEBNOSTNA OBZORJA
Veseli smo, da so naši dijaki izredno aktivni na področju prostovoljstva in sociale;
udeleţujejo se tekmovanj na različnih področjih (tekmovanje iz stroke, mednarodni kviz iz
nemškega jezika, nemška in angleška bralna značka, Cankarjevo tekmovanje; tekmujejo v
znanju iz matematike, v športnih disciplinah, delujejo v pevskem zboru, na literarnem in
recitacijsko-umetniškem področju) in pri tem dosegajo odlične rezultate. Za naše dijake
3
organiziramo tudi strokovne oglede domačih (UKC Ljubljana, Dornava) in tujih strokovnih
zavodov (Avstrija, Nemčija, Slovaška, Madţarska).
V poletnih počitnicah imajo dijaki tretjih letnikov priloţnost pridobivanja dragocenih veščin
in hkrati utrjevanje nemškega jezika v domu starejših, in sicer v nemški bavarski prestolnici
Münchnu.
Dijaki imajo v sklopu Vseţivljenjskega učenja, pod okriljem Centra RS za mobilnost in
evropske programe izobraţevanja in usposabljanja, priloţnost opravljati 3-tedensko praktično
usposabljanje na Malti, kjer poleg strokovnih izkušenj in utrjevanja angleščine izvejo veliko o
malteški kulturi, zgodovini Malte in njenih naravnih znamenitostih. Svoja svetovljanska
obzorja si dijaki širijo z ogledi različnih evropskih prestolnic, svoje sposobnosti empatije pa
utrjujejo s praktičnim usposabljanjem na različnih oddelkih bolnišnice in v domovih za
ostarele.
Upam, da se boš tudi ti odločil oziroma odločila za vpis na našo šolo in da se bomo v
naslednjih letih videvali na hodnikih naše šole. Vabljen/Vabljena med nas.
Zlatka Lebar, ravnateljica Srednje zdravstvene šole Murska Sobota
Zlate maturantke z
razredniki in
ravnateljico.
4
DRAGA DEVETOŠOLKA, DRAGI DEVETOŠOLEC!
Končalo se obdobje
Tehnično ţilico imaš,
osnovne bo šole,
vedno kaj popravljaš rad.
trenutki srečni in grenki
Za napredek in razvoj
v spominu bodo zaţiveli.
močno te skrbi.
Avtomehanik, mizar,
Odločitev smrtno resna
bodoči računalničar.
čaka ţe pred vrati,
Oglasi se na SPTŠ,
kam neki pot
smo druţba zanimiva.
me ţivljenja bo vodila?
Pomagaš rad ljudem,
bolnim, starim, invalidom
Prelomnica velika
komunikativen si in iznajdljiv.
s srednjo šolo se obeta,
odločitev v meni skrita
Na praksi in na PUD-u boš spoznal,
pravkar dozoreva.
če si iz pravega testa.
Zdravstvena šola bo kar prava zate.
Obiskal bom nekatere šole,
program njihov me zanima
Kmetijstvo ponos
a sem pravi ali ne,
naše ljube pokrajine.
lastnosti moje so pomembne.
Pomagaš rad na polju,
nakrmiti ţivali res
Niso vaţne le ocene,
nobena ti ni muka.
morda slabo res računaš
Dobrodošel si med nami,
v svojem prostem času
Biotehniška te vabi.
pa letala izdeluješ.
Tvoje predstave vrtijo
Zanima veliko te stvari,
se v številkah in računih.
pa še ne veš, ne kam in kod
Poslovno ţilico imaš,
rad za knjigami sediš
rad bi to dokazal drugim.
lahko za gimnazijskimi klopmi obtičiš.
Preveri svoje apetite,
Po štirih letih še nisi nič,
trgovec, administrator
študij še na tebe čaka.
ter še drugi zanimivi so poklici.
Ekonomska čaka nate.
5
Hrana takšna in drugačna
Te šole so v bliţini,
ti vedno nov izziv predstavlja.
splača pozanimati se malo.
Natakar in kuhar danes
Če kaj drugega te še zanima,
cenjena sta poklica.
poglej v Maribor in še po drugih krajih.
Turistični vodič –
z jeziki skregan nisi ti.
Vedi, vsak poklic je lep,
V Radencih domuje šola.
če opravljaš ga z veseljem.
To delu daje čar,
ţelim dobro ti izbiro.
Aleš Ropoša, 4. a
FLORENCE NIGHTINGALE
(*1820-†1910)
Rojena je bila v bogati druţini, zato je njena
odločitev za poklic medicinske sestre, poklic,
ki je bil v tistem času neugleden, razjezil
njeno druţino, še posebej mater. Leta 1844 je
po škandalu v zvezi s smrtjo nekega reveţa v
Londonu
postala
glasnica
reforme
zdravstvenega sistema. Zavzemala se je za
bolj socialno zdravstvo in bolj humane
razmere v bolnišnicah.
V letu 1846 je obiskala Kaiserswerth v
Nemčiji in tamkajšnjo bolnišnico, ki jo je
ustanovil Theodor Fliedner in ki je bila
najsodobnejša bolnišnica v tistem času.
Predanost tamkajšnjega osebja je Florence Nightingale navdušila in očarala hkrati. To
navdušenje jo je tudi pripravilo do tega, da je zavrnila ţenitno ponudbo angleškega politika in
pesnika, Barona Richarda Moncktona Milnesa, saj je menila, da bi ji poroka preprečila
opravljanje poklica medicinske sestre. Burna zveza z Milnesom je vodila v slabšanje njenega
psihičnega stanja, kar je vodilo v ţivčni zlom, ki ga je doţivela leta 1847.
Na okrevanju po ţivčnem zlomu v Rimu istega leta je spoznala uglednega britanskega
politika Sidneya Herberta, s katerim se je zapletla v ljubezensko razmerje, kljub dejstvu, da je
6
bil Herbert poročen. Herbert je kasneje postal ključni zaveznik Florence pri njenem delu v
krimski vojni, njuno prijateljstvo pa je trajalo do smrti.
V letu 1851 je Nightingalova še enkrat zavrnila ţenitno ponudbo Milnesa in odšla na
štirimesečno usposabljanje za medicinsko sestro v Kaiserswerth. 12. avgusta 1853 je sprejela
mesto glavne nadzornice Inštituta za zdravljenje ţensk v Londonu in to delo opravljala do
oktobra 1854, ko je odšla na prizorišče krimske vojne.
Najbolj odmevno obdobje v ţivljenju Florence Nightingale je bila gotovo Krimska vojna. 21.
oktobra 1854 je bila v Turčijo z ukazom Sidneya Herberta, ki je bil v tem času vojni sekretar,
poslana delegacija 39 prostovoljk pod vodstvom Florence Nightingale. Delegacija je
novembra prispela v Carigrad, kjer je našla obupne razmere. Oskrba z zdravili je bila slaba,
higienske razmere pa obupne. Vse to se je odraţalo v masovnih infekcijah, ki so terjale visok
smrtni davek med ranjenci.
Prostovoljke so takoj začele s čiščenjem prostorov in reorganizacijo dela, vendar je smrtnost v
tej bolnišnici še naprej naraščala. Največ smrtnih ţrtev so zahtevale razne bolezni kot so tifus,
kolera in druge. Nightingalova je predvidevala, da smrtnost narašča zaradi okuţenega in
starega sistema kanalizacije ter nezadostnega prezračevanja, zato je zahtevala obisk sanitarne
inšpekcije, ki je marca 1855 bolnišnico res obiskala in odredila izpraznjenje in dezinfekcijo
kanalizacijskega sistema in ureditev prezračevanja. Po teh ukrepih je smrtnost upadla.
V času, ki ga je Florence Nightingale preţivela v Turčiji, je v Veliko Britanijo redno pošiljala
poročila o razmerah v zdravstvu in grozotah, ki jih preţivljajo ranjenci v poljskih bolnišnicah.
Njena poročila so razburila javnost in pripomogla k ozaveščanju ljudi o pomenu higiene v
zdravstvu.
Za svoje delo na področju oskrbe ranjencev je dobila drţavno priznanje, v njenem imenu pa
so ustanovili poseben sklad, imenovan Sklad Nightingale, v katerem so zbirali sredstva za
usposabljanje medicinskih sester. Predsednik sklada je postal Sidney Herbert.
Po povratku iz Turčije se je Florence Nightingale posvetila dokazovanju visoke stopnje
smrtnosti v povezavi s slabimi higienskimi razmerami in podhranjenostjo. Sodelovala je pri
načrtovanju bolnišnic ter napisala priročnik za medicinske sestre. Ta je postal osnovno
gradivo v Šoli za medicinske sestre in babice, ki so jo 9. julija 1860 ustanovili v bolnišnici St.
Thomas. Leta 1869 je skupaj z Elizabeth Blackwell ustanovila Ţenski medicinski kolidţ v
Londonu.
Leta 1883 ji je kraljica Viktorija podelila visoko priznanje Rdeči kraljevi kriţ (Royal Red
Cross), leta 1907 je postala prva ţenska prejemnica odlikovanja Order of Merit, leta 1908 pa
je dobila še častno svobodo mesta London.
Florence Nightingale je umrla 13. avgusta 1910 v Londonu.
Katja Horvat
7
POSLANSTVO SREDNJE MEDICINSKE SESTRE IN
SREDNJEGA ZDRAVSTVENIKA
Kako udejanjiti ţivljenjski imperativ –
opravljati poklic medicinske sestre oz.
srednjega zdravstvenika – in uresničiti ţeljo
po delu za blaginjo sočloveka? Za lajšanje
bolnikovih tegob in trpljenja so poleg
neţnosti,
sočutja,
dobrodelnosti
in
potrpeţljivosti potrebna še obseţna znanja in
spretnosti.
Kje si pridobiti ta znanja in veščine in se
strokovno
usposobiti
za
samostojno
opravljanje tega poklica? V procesu
formalnega izobraţevanja, v šoli za
strokovno in poklicno usposabljanje – v
zdravstveni šoli – v šoli, ki izvaja tak program. Program, kjer se strokovno-teoretična,
praktična in splošna znanja povezujejo in ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklic
medicinske sestre. Program, ki omogoči osebnostno rast in razvoj, sodelovanje v druţbi in
nadaljnje izobraţevanje. To je izobraţevalni program ZDRAVSTVENA NEGA.
Zagovarjam stališče, da je za strokovno usposobljenost srednje medicinske sestre in srednjega
zdravstvenika potrebno upoštevati dva vidika:
1. pridobivanje znanj – tako splošnih znanj, kot znanj, ki so zajeta v strokovnih modulih,
ter praktični pouk, kjer se zdruţujeta teorija in praksa konkretno ob bolniku;
2. vzgoja značaja in etičnih vrlin bodoče medicinske sestre in srednjega zdravstvenika.
Prav zdravstvena nega je takšna dejavnost, ki zahteva zdruţevanje teorije in prakse. Zato so še
kako pomembne izkušnje in spoznanja iz prakse, ki so plod večletnega dela. To so na
neformalen način pridobljena znanja, spretnosti in kompetence.
Današnji uporabnik zdravstvenih storitev in pomoči potreben človek si prav gotovo ţeli
»človeškega« pristopa. Tega mu lahko da le izobraţen, strokovno usposobljen, ustvarjalen,
samozavesten in tak zdravstveni delavec, ki izţareva ţivljenjski optimizem v vsej svoji širini.
In take strokovnjake moramo izobraţevati in pošiljati v vsakdanje strokovno delo. V šolskem
letu 2008/2009 smo imeli prvo generacijo učencev vpisanih v prenovljeni izobraţevalni
program zdravstvene nege. V prenovljenem programu se vsebine odprtega kurikula lahko
prilagajajo potrebam delodajalcev. Po štirih letih izobraţevanja si pridobijo dijaki naziv
srednja medicinska sestra oziroma srednji zdravstvenik.
Medicinska sestra na vseh ravneh strokovne in fakultetne izobrazbe je strokovnjak na
področju zdravstvene nege. Šolanje MEDICINSKIH SESTER na Slovenskem pa ima
zgodovinske korenine v letu 1923 z ustanovitvijo šole v Ljubljani.
Kaj je tista enkratnost, ki jo mnogi pripisujejo zdravstveni negi? To je skrb za človeka.
Edinstvena vloga medicinske sestre, ki jo je 1957. v svoji definiciji utemeljila Virginia
Henderson, je: pomagati bolnemu in zdravemu pri opravljanju tistih aktivnosti, ki
pripomorejo k ohranitvi zdravja, vrnitvi zdravja ali mirni smrti in bi jih le-ta opravljal sam, če
bi imel za to potrebno moč, voljo ali znanje. Prav tako je njena naloga pomagati posamezniku,
da čim prej postane samostojen. Tu je prikazana vseobsegajoča vloga medicinske sestre v
8
okviru temeljne zdravstvene nege. Zdravstvena nega kot dejavnost pa je utemeljena v analizi
človekovih potreb. Medicinska sestra poskrbi tudi za vse tiste aktivnosti, zaradi katerih je
ţivljenje nekaj več: mora se »vţiveti v pacientovo koţo«, nuditi čustveno oporo, omogočiti
socialne interakcije, ga učiti, razvedriti, zaposliti …, skratka ohranjati ali ustvariti zdrav način
ţivljenja. Gre za intimna, zahtevna in zadovoljujoča opravila, za katera je najbolj
usposobljena prav medicinska sestra. To je temeljna in edinstvena vloga medicinske sestre,
vloga, ki izvira iz njene lastne pobude in ki jo tudi najbolje opravlja. Enako velja seveda za
moške – srednje zdravstvenike.
Dinamika sprememb na vseh področjih
našega ţivljenja zahteva našo nenehno
pozornost. Nastale teţke situacije tako v
zdravstvu kot v šolstvu pa naj nam bodo
izziv in moţnost za napredek. Tudi nam,
zaposlenim na Srednji zdravstveni šoli
Murska Sobota, so nam v velik izziv in v
zadovoljstvo, ko zaznamo kakršen koli
napredek, pa naj si bo to v znanju ali v
veščinah.
Jožica Jordan Eman, dipl. med. sestra
9
POGUMNO SE SPOPADIMO S TEŽAVAMI ...
Povsem normalno je, da imamo ljudje teţave, in smiselno je, da jih poskušamo reševati.
Osebne teţave lahko odločilno vplivajo na kvaliteto našega ţivljenja ter na zmoţnost
učinkovitega dela in izobraţevanja. Še posebej to velja, kadar v zvezi z njimi ničesar ne
ukrenemo in jim tako dovolimo, da usmerjajo naše ţivljenje.
Kadar se znajdemo pred dilemami in vprašanji, na
katere sami ne najdemo odgovorov, nam
največkrat pri iskanju odgovorov pomaga
pogovor s prijatelji, starši in drugimi ljudmi, ki
nam veliko pomenijo. Vsak od nas ima zagotovo
kakšno izkušnjo s tem, da mu je prav pogovor s
prijateljem ali bliţnjim olajšal stisko, mu pomagal
v teţavah, ali ga vodil do sprememb v reševanju
problema. Svetovanje nam je lahko v pomoč tudi
pri spoznavanju samega sebe in osebnostnem
razvoju. Seveda pa lahko pomoč poiščemo tudi v
različnih sluţbah pomoči in svetovanja. Svetovanje je namreč oblika pomoči, ki ne temelji na
dajanju nasvetov, ampak nas podpira v iskanju lastnih rešitev.
Obdobje mladostništva in ţivljenja mladostnikov v srednji šoli je močno povezano z
zastavljanjem lastnih ciljev ter sprejemanjem odgovornosti za lastne odločitve.
Svetovalec je tisti, ki vas bo skušal usmerjati v raziskovanju vaših lastnih zmoţnosti in ovir,
kar vam bo v končni fazi pomagalo pri tem, da boste bolje razumeli svojo situacijo ter da se
boste laţje odločili. Svetovanje je ne direktivna oblika pomoči, ki temelji na podpori vaših
lastnih moči in sposobnosti za odločanje. Za različne oblike svetovanja se srednješolci lahko
obrnejo tudi na šolsko svetovalno sluţbo.
Svetovanje jim lahko pomaga pri teţavah s/z:
-
šolo, učenjem (strah pred predmetom ali učiteljem);
teţavah pri učenju;
občutki manjvrednosti, slaba samopodoba;
občutki praznine, nesmiselnosti, nezadovoljstva v ţivljenju;
medosebnimi odnosi;
travmatičnimi dogodki;
različnimi ţivljenjskimi izzivi, ki jim sami niso kos.
Šolska svetovalna sluţba seveda ni namenjena samo dijakom. Namenjen je tudi učiteljem in
staršem. Svetovalna sluţba Srednje zdravstvene šole Murska Sobota se tako vključuje v
kompleksnejšo reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj dijakov šole in vseh,
ki v šoli in s šolo sodelujejo.
V okviru svojih del, svetovalna sluţba izvaja svetovalno delo in različne razvojno analitične
preventivne naloge. Svetuje dijakom z učnimi, razvojnimi, čustvenimi, socialnimi in drugimi
teţavami psihične narave, sicer pa za dijake izvaja tudi poklicno svetovanje in informiranje
ter svetovanje na področju pridobivanja spretnosti učinkovitega komuniciranja in reševanja
konfliktov. Svetovanje se izvaja tudi za starše dijakov in učitelje.
10
Svetovalna sluţba si prizadeva za dobrobit dijakov, spoštuje načelo prostovoljnosti za
vključitev v svetovalni odnos ter načelo zaupanja in zaupnosti v svetovalnem odnosu.
S ponudbo raznolikih svetovalnih aktivnosti si svetovalna sluţba prizadeva ustvariti
optimalne pogoje za učinkovito izobraţevanje dijakov, za njihovo strokovno in osebnostno
rast ter razvoj poklicne poti dijakov. Čeprav je šola prvenstveno namenjena pridobivanju
znanja, pa za mladostnika predstavlja tudi prostor, kjer se uči ţiveti z drugimi, sprejemati
druge in prilagajati drug drugemu. Na šoli si ţelimo, da bi se naši dijaki dobro počutili, da bi
radi hodili v šolo in odnesli ob odhodu iz šole lepe spomine, ki bodo ostali za vse ţivljenje.
Trudimo se dijakom stati ob strani, jih podpiramo in jim priskočimo na pomoč, če jo le-ti
potrebujejo.
Dragi mladostnik, draga mladostnica!
»Ne morem rešiti tvojih problemov, lahko pa ti pomagam, da najdeš načine, da jih boš
rešil sam.«
Vstop v srednjo šolo je ena izmed pomembnejših prelomnic v mladostnikovem ţivljenju.
Čeprav je šola prvenstveno namenjena pridobivanju znanja, pa za mladostnika predstavlja
tudi prostor, kjer se uči ţiveti z drugimi, sprejemati druge in prilagajati drug drugemu. Na šoli
si ţelimo, da bi se naši dijaki dobro počutili, da bi radi hodili v šolo in odnesli ob odhodu iz
šole lepe spomine, ki bodo ostali za vse ţivljenje. Trudimo se dijakom stati ob strani, jih
podpiramo in jim priskočimo na pomoč, če jo potrebujejo.
Glavna vsebina delovanja šolske svetovalne sluţbe pa je skrb za ohranjanje dobrih
medosebnih odnosov vseh, ki se srečujemo v šolskih prostorih: dijakov, staršev in učiteljev.
Dragi bodoči dijak oziroma dijakinja, poiščeš me lahko kadar:
- iščeš informacije v zvezi s šolanjem, preusmeritvijo
- iščeš študijsko usmeritev
- se ne znaš učiti
- se učiš, ocene pa so slabe
- se ne razumeš z učitelji
- si v konfliktu s starši ali vrstniki
- se ti godi krivica
- ne veš kaj bi sam s sabo
- potrebuješ nekoga, da te posluša
Spoštovani starši, poiščite me kadar:
- potrebujete pomoč pri reševanju otrokovih stisk in problemov
- ţelite izvedeti več o problemih odraščanja in ravnanju z mladostniki
- se ţelite samo z nekom pogovoriti
Verjamem:
- da je človek dober
- da je človek dober, tudi če včasih dela traparije
- da se vsak trudi po svojih močeh, da bi bil in dobil, kar si želi
- v zmožnost ljudi, da rešujejo svoje težave učinkovito
Mateja Jakšič, šolska psihologinja
11
BOLNIČAR-NEGOVALEC – IZZIV PRIHODNOSTI
Prenovljeni program bolničar-negovalec je bil
pripravljen na osnovi poklicnih standardov –
bolničar-negovalec v socialno-varstvenih zavodih
in bolničar v zdravstvenem zavodu, kakor tudi na
osnovi poklicnega standarda socialni oskrbovalec/
socialna oskrbovalka. Program je pripravljen
skladno z izhodišči za pripravo izobraţevalnih
programov niţjega in srednjega poklicnega ter
srednjega strokovnega izobraţevanja. Prenova
uvaja tudi novo strokovno terminologijo, nekdanji
predmeti se imenujejo moduli – programske enote.
Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo
področje socialnih in zdravstvenih dejavnosti: socialnovarstveni, komunikacijski,
okoljevarstveni in zdravstveni ter podjetniški.
A del – splošni del
Splošnoizobraţevalne predmete je določila drţava s ciljem, da dijakom
zagotovi osnovno splošno izobrazbo.
B del – posebni del
Dijak ima poleg obveznih modulov v zadnjih dveh letnikih moţnost izbire
enega izmed ponujenih izbirnih modulov, ki jih šola ponudi na podlagi
potreb na trgu dela.
C del – delodajalec
Praktično usposabljanje pri delodajalcu omogoča, da se lahko dijak ţe v
času izobraţevanja sam uvede v proces dela, dijak opravi 6 mesecev
praktičnega usposabljanja pri delodajalcu v zadnjih dveh letih
izobraţevanja.
D del – interesne dejavnosti
Obsegajo kulturne in športne dneve, seznanitev z okoljsko vzgojo,
druţbenim okoljem, poklicnim in študijskim svetovanjem.
E del – odprti kurikul
Z uvedbo odprtega kurikula (20 % = 590 ur) lahko šola skupaj z
delodajalci in okoljem, v katerem šola deluje, dijaku ponudi
strokovne vsebine za poklicno usmeritev in/ali splošne vsebine, ki
omogočajo dijaku izobraţevanje po vertikali.
Danijela Zelko Škalič, dipl. med. sestra
12
POUČEVANJE IN ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA
Kakšen čudeţ je novo ţivljenje, kakšen čudeţ je rojstvo in
rast!
To novo ţivljenje je samo tvoje, a je v njem kri moje krvi.
Sebe vidim v tvojih pogledih, v gibih in hoji, v barvi oči.
Sebe slišim v tvojih besedah, v glasu in molku, v sli
besedi.
V tvojih korakih so moji koraki. In so nadaljevanje moje
poti.
Dijaki prihajajo v srednje zdravstvene šole v Sloveniji s
petnajstimi leti. Na šolanje prihajajo z različnimi interesi
in z različnimi videnji svojega bodočega poklica. Učitelj zdravstvene nege ima zelo
pomembno vlogo, saj je dolţan dijaka popeljati v zdravstveno nego kot stroko, ki deluje v
okviru zdravstvenega varstva in obsega različne druţbene aktivnosti, ravnanj posameznikov
in skupin, ki so usmerjene v ohranitev, krepitev in povrnitev zdravja.
Zdravstvena nega otroka in mladostnika
Modul zdravstvena nega otrok in mladostnikov vsebuje naslednje vsebinske sklope:
-
zdravstvena dejavnost in ţivljenjske aktivnosti v zdravstveni negi otroka in
mladostnika
-
diagnostično-terapevtski posegi in postopki v zdravstveni negi otroka in mladostnika
-
zdravstvena nega otroka in mladostnika pri različnih bolezenskih stanjih
Dijaki morajo znati, razumeti in uporabljati definicijo zdravstvene nege po Virginii
Henderson.
Dijake naučimo aktivnosti zdravstvene nege v zvezi z osnovnimi potrebami človeka, otroka in
mladostnika. Naloga medicinske sestre (vključujem srednjo medicinsko sestro in diplomirano
medicinsko sestro) je, da človeka, bolnega ali zdravega, podpira pri izvajanju aktivnosti, ki bi
jih sicer izvajal sam, da bi zadovoljil svoje osnovne potrebe, če bi imel za to voljo, moč ali
znanje. Pacientu pomagamo, da postane čim prej neodvisen. Če pa pacient (otrok, starostnik,
huda bolezen) ne more sam zadovoljiti osnovnih človekovih potreb, mu pri tem pomaga
medicinska sestra. Vedno dela tako, kot bi to nemočen storil sam, če bi bil zato sposoben.
Aktivnosti so torej pomoč, vzpodbuda in včasih posamezne aktivnosti namesto pacienta. Ko
človek ne more zadovoljiti ene ali več osnovnih potreb, je naloga medicinske sestre, da z
aktivnostmi pripomore k zadovoljevanju le-teh.
Delo po procesu zdravstvene nege poteka skozi pomembne faze, ki se med seboj povezujejo
in nadgrajujejo. Potekajo lahko zaporedno ali pa se prepletajo.
Prva faza procesa zajema sistematično zbiranje podatkov o pacientu, identificiranje splošnih
in specifičnih problemov, analiza podatkov, oblikovanje negovalnih diagnoz in ciljev
zdravstvene nege. Cilji zdravstvene nege so postavljeni na osnovi negovalne diagnoze in so
13
vedno usmerjeni k bolniku kot človeku. Dijak mora razlikovati negovalno in zdravniško
diagnozo. Sledi načrtovanje intervencij zdravstvene nege, izvajanje in vrednotenje
zdravstvene nege. S sprotnim vrednotenjem pravočasno ugotavljamo spremembe pri pacientu
in neučinkovitost intervencij zdravstvene nege. Na spremembe moramo pravočasno reagirati.
Končno vrednotenje je potrebno izvesti za vsako negovalno diagnozo posebej. Vrednoti se
skupaj s pacientom, če je potrebno tudi s člani druţine. Oceni se vrednotenje ciljev. Če so cilji
doseţeni, je proces zdravstvene nege zaključen. Doseţeni cilji se odraţajo v stanju, obnašanju
in ravnanju pacienta. Vrednotenje se zapiše v poročilo o zdravstveni negi.
Z dijaki opravljamo praktični pouk na otroškem oddelku v zadnjem, četrtem letniku šolanja,
na oddelku za dojenčke in
malčke ter predšolske, šolske
otroke in mladostnike do 18. leta
starosti.
Zjutraj, ko pridemo na praktične
vaje, nam medicinska sestra
poda ustno in pisno poročilo o
stanju in potrebah otroka.
Pregledamo temperaturni list in
negovalno dokumentacijo. S
pomočjo podanih informacij in
ocene otrokovega stanja, glede
na 14 ţivljenjskih aktivnosti,
izpostavimo negovalne probleme
pri otroku.
Postavimo si cilje, načrtujemo
negovalne intervencije in jih tudi
izvajamo. Opazujemo reakcijo pacienta na intervencije. Rezultate vrednotimo.
Danes govorimo o sodobni zdravstveni negi, katere izvajalec je medicinska sestra. Prav mladi
– dijaki so posebej sprejemljivi za nova znanja, zato menim, da smo učitelji zdravstvene nege
poklicno odgovorni za poučevanje in izvajanje sodobne zdravstvene nege. Sodobna
zdravstvena nega pa poleg teoretičnih in praktičnih znanj, mora vključevati zlasti veliko
pozitivnih vrednot v podobi sleherne medicinske sestre.
Irena Šumak, mag. zdrav. nege
14
STAROSTNIK IN JAZ – MLADOSTNIK
Dijaki in dijakinje tretjega letnika srednje zdravstvene šole smo se udeleţili prakse v domu za starejše
v Murski Soboti. V paru po 2 smo negovali po enega starostnika. Naša praksa je potekala šest tednov.
Meni in sošolki je bila dodeljena starejša gospa, ki je bila delno pokretna in zelo slabovidna, skoraj
slepa. Rabila je pomoč pri osebni higieni, oblačenju in hranjenju.
Prvi dan so mi povedali, v katero sobo moram iti, kdo je gospa in kaj potrebuje. Z veseljem sem vzela
vse potrebno in odšla v sobo. Prvo srečanje z gospo – mojo varovanko – se je zelo dobro izteklo. Bilo
je zjutraj, in ker je še spala, sem jo morala zbuditi. Lepo sem jo pozdravila, se predstavila in ona mi je
pozdrav vrnila. Bila pa je vidno presenečena, saj ni natančno vedela, zakaj sem prišla. Ko sem ji
razloţila, da jo bom negovala in ji pomagala pri vsem potrebnem, si je oddahnila in se mi rahlo
nasmehnila.
Bila je vesela, saj je vedela, da se ji bom jaz več
posvečala, kot pa se ji ponavadi posvečajo
zdravstveni delavci. Zelo rada se je pogovarjala z
menoj, med tuširanjem je rada pripovedovala o
sebi, zavedala se je, da sama zelo teţko kaj
naredi brez tuje pomoči. Zelo teţko je hodila,
zato je velikokrat rajši izbrala, da sem jo v
kopalnico peljala z vozičkom, kot pa da bi šla
peš. Ni se preveč obremenjevala in se sekirala,
ker teţko hodi, veliko bolj je bila potrta, ker skoraj nič ni videla in je tako imela veliko več teţav z
vsemi opravili, kot pa kateri koli drug starostnik. Vesela je bila druţbe. Nekoga, s komer se je lahko
pogovarjala in ki ji je znal prisluhniti …
Po navadi med pogovori nisem veliko govorila, saj sem ugotovila, da gospa rabi nekoga, ki jo bo
poslušal. Čez dan je rada veliko spala. Rekla mi je, da ji tako čas prej mine, zato sem jo po navadi
malo zamotila s tem, da sem ji masirala noge, saj je imela zelo občutljivo koţo in so jo podplati zelo
boleli. Ob tem je zelo uţivala. Skupaj sva bili vsak ponedeljek in torek. Včasih je šla dol v skupni
prostor na jutranjo telovadbo in tam sem opazila, da se ni preveč pogovarjala z ostalimi stanovalci
doma. Sklepam, da je to posledica slabega vida. Po telovadbi je vedno hotela nazaj v sobo in ni ostala
še na kratkem druţenju. V sobi je ponavadi še malo sedela na vozičku in v tišini gledala predse. Nikoli
ni nič vprašala in nič zahtevala. Vedno, ko sem prišla, sem jo vprašala, če kaj rabi, ali če je ţejna.
Povedala je, kaj rabi, prinesla sem ji in zelo lepo se mi je vedno zahvalila. Zahvaljevala se je ţe za
15
čisto majhno postorjeno stvar. To mi je veliko pomenilo, saj se ti redko kdo tolikokrat zahvali za
nekaj, kar ni omembe vredno.
Na splošno je bila vedno tiha in umirjena. Zelo rada je imela red in mir v sobi, še posebej med obroki.
Rada je bila urejena. Obiskovala jo je hčerka, a so bili njeni obiski zelo kratki. Po obisku je vedno
postala zelo tiho, nekako zamišljena. Če si jo vprašal, ali jo kaj boli, ali je narobe, je odvrnila, da je vse
v redu. Svojo varovanko sem vprašala tudi, kako se počuti tukaj v domu, odvrnila mi je, da je vse v
redu glede oskrbe in hrane, da pa se včasih počuti osamljeno, saj se delavci, ki so tukaj redno
zaposleni, ne morajo dovolj posvečati posameznemu starostniku, saj jih imajo veliko. Tega se je gospa
zelo dobro zavedala, vendar je bila čez dan
vedno sama in se ji je čas zato zelo vlekel. Rekla
je, da se ji je sedaj vse spremenilo, ker smo prišli
na prakso in smo več z njo, ima druţbo in ji dan
veliko prej mine kot po navadi, da ji je veliko
lepše in ni osamljena.
V teh šestih tednih sem gospo zelo dobro
spoznala. Njene navade, ritem dneva, kaj najrajši
obleče, kaj pije in kaj jé … Mislim, da sva se na
nek način tudi navezali druga na drugo. Mogoče
jaz ne toliko na njo, kot ona name. V teh tednih je nastala med nama vez. Veliko sva bili skupaj in se
pogovarjali. Ona je v meni videla nekoga, ki mu lahko na nek način zaupa, s komer se lahko pogovarja
in ve, da jo vedno posluša. Počutila se je zaţeleno. Velikokrat, ko sem se prišla poslovit, ker smo za
tisti dan s prakso zaključili, me je vprašala, kdaj spet pridem. Ko sem ji odvrnila, da pridem spet čez
en teden, se ji je z obraza dalo razbrati, da je bila malo ţalostna, saj me zdaj spet nekaj časa ne bo. Ko
pa sem ji rekla, da se naslednji teden spet vidiva, je bila zelo vesela.
Nekega ponedeljka, bilo je najino zadnje slovo, je bilo nekako teţko obema, meni in njej. Rekla sem
ji, da zdaj več ne pridem in da je bil to moj zadnji dan prakse … V njenih očeh je bilo moč razbrati
neko ţalost, bilo ji je teţko. Prijela sem jo za roko, se ji lepo nasmehnila in se poslovila. Tudi ona me
je močno stisnila in rekla: »Adijo in lepo se imej!«
Ob vsem tem sem spoznala, kako pomembna je komunikacija med nami mladostniki in starostniki. Mi
v njih prebudimo spomine na njihovo mladost, ki se je oni zelo radi spominjajo. Jaz sem moji
varovanki zares polepšala dni, ko sva bili skupaj. Minili so ji drugače, kot sicer …
Anja Prša, 4. b
16
ESTONIJA 2012
V šolskem letu 2011/12 so se dijakinje Urška
Kodila, Mojca Bagari in Anja Lepoša pod
mentorstvom
Renate
Roţanc
udeleţile
tekmovanja Young People in European Forest
(Mladi v evropskih gozdovih) in na drţavni
ravni dosegle 1. mesto, s čimer so si priborile
vstopnico za mednarodno tekmovanje v
Estoniji. Tekmovanje je sicer vsebinsko
odmaknjeno od zdravstvene stroke, je pa
potekalo v angleškem jeziku, zato je bil za njih
izziv. Nova znanja, povezana z gozdovi, drevjem, ţivalmi so vsekakor dobrodošla, saj ţivimo
v z gozdovi bogati deţeli. Ţal pa to jemljemo kot nekaj samoumevnega, kakor tudi vse ostalo.
Stvari začnemo ceniti šele, ko jih izgubimo.
Tekmovanje je potekalo konec
septembra v Sagadiju, kjer so
jih
navdušili
prečudovita
prostrana pokrajina, prijazni
ljudje,
dobra
organizacija
tekmovanja in bivanja. Dekleta
so se dobro odrezala, utrjevala
angleščino in se udeleţevala
ustvarjalnih in športnih iger, se
druţila z vrstniki iz drugih
drţav
in
sklenila
nova
prijateljstva.
Čeprav
so
se
temperature v danem
obdobju
zelo
razlikovale od naših,
jim ni bilo teţko
skočiti na kolo, v
gozdu poiskati sledi
merjasca,
najti
zavetje bobrov in si
spočiti
oči
ob
pogledu na Baltsko
morje.
17
Ni jim ostala tuja niti prestolnica Tallinn, ki jim je ostala v spominu kot kombinacija
prelepega starega mesta z nekaj novodobnimi zgradbami.
Morda bo še kdaj priloţnost, da se uvrstijo tako daleč in s tem dobijo priloţnost, da se naučijo
še več.
Renata Rožanc, profesorica angleščine
PRVA POMOČ REŠUJE ŽIVLJENJA
Pouk v kabinetu
Znanje prve pomoči v primerih, ko je
ogroţeno naše zdravje ali ţivljenje je
izredno pomembno in nepogrešljivo za
vse, še posebej pa v srednjih
zdravstvenih šolah, kjer »kujemo«
bodoče zdravstvene delavce.
Pouk: teorija, vaje, praksa
Pouk poteka v dveh oblikah: 35 ur
teoretičnega dela s celotnim razredom in
35 ur vaj, pri katerih se razred deli v dve
skupini. V zadnjem desetletju poučuje
teorijo in vaje en učitelj in na ta način
učinkoviteje povezuje obravnavane
učne vsebine pri teoriji in vajah. Zaradi manjšega števila dijakov pri vajah, te omogočajo
praktično urjenje, preverjanje in utrjevanje praktičnih in teoretičnih vsebin. Poseben poudarek
je na oţivljanju, zaustavljanju krvavitev, imobilizaciji pri zlomih in oskrbi različnih poškodb.
Pri
pouku
uporabljamo
sodobna učila: lutke za
oţivljanje odraslega, malega
otroka
in
dojenčka,
improvizirane in standardne
opornice za imobilizacijo,
dijaki pa se seznanijo tudi s
pripomočki, ki se uporabljajo
pri nujni medicinski pomoči.
18
Vsako leto v okviru strokovne ekskurzije
obiščemo Reševalno postajo v Ljubljani,
kjer si dijaki ogledajo dispečerski center,
spremljajo sprejem nujnih klicev ter
pripravo in izvoz reševalcev na
intervencijo. Tako lahko neposredno
začutijo
delovni
utrip
njihovega
vsakdanjika in začutijo odgovornost, ki jih
čaka v bodočem poklicu.
Tekmovanja
Praktično znanje dokazujemo in izboljšujemo
tudi z udeleţbo na tekmovanjih. Udeleţujemo
se tekmovanj srednjih zdravstvenih šol in
regijskih preverjanj usposobljenosti ekip prve
pomoči civilne zaščite in rdečega kriţa pod
okriljem Uprave RS za zaščito in reševanje.
Na teh tekmovanjih ima poleg teoretičnega in
praktičnega znanja posebno vlogo timsko
delo, s katerim se dijaki srečujejo pri
praktičnem pouku. Skupina ima vodjo,
ki mora usklajevati delo članov ekipe
in se prilagajati trenutni situaciji.
Resničnost in nepredvidljivost situacij
ter timsko delo sta eni pomembnejših
izkušenj, ki si jih pridobijo sodelujoči
dijaki. Na tekmovanjih običajno
zasedemo odlične rezultate in najvišje
uvrstitve. Uspeh je seveda potrebno
nagraditi. Pred leti je naša zmagovalna
ekipa šla na nagradni izlet v Novo
mesto, kjer je potekalo drţavno
preverjanje usposobljenosti ekip prve
pomoči. Seveda smo prijetno povezali s koristnim in se udeleţili tudi tamkajšnjih delavnic.
Medpredmetno povezovanje
Sodobna tehnologija je vplivala tudi na pouk prve pomoči. Čeprav na šoli
za pouk prve pomoči nimamo stalne učilnice z računalnikom, smo
iznajdljivi in se kot pri prvi pomoči na kraju dogodka tudi tu prilagajamo
okoliščinam.
Mladi odraščajo z računalniško tehnologijo in z veseljem brskajo po
internetu, kjer z usmerjanjem učitelja tudi na ta sodoben in njim blizu
način, pridobivajo znanja na strokovnem področju. Bolj radovedni in
19
nadobudni pripravijo del učne snovi in jo z uporabo interaktivnih tabel in e-gradiv predstavijo
sošolcem.
Z letošnjim šolskim letom posodabljamo učenje tudi z uporabo e-učilnice. Dijaki tu najdejo
gradivo za delo doma, aktivno pa se vključujejo tudi z reševanjem nalog ter tako preverjajo,
izboljšujejo in širijo svoje znanje.
Predmet poleg tesne povezanosti z drugimi strokovnimi predmeti kot sta zdravstvena nega in
anatomija ter z informatiko, dijaki povezujejo tudi z znanjem tujih jezikov.
Znanje prve pomoči je naš vsakodnevni spremljevalec
Vsakodnevno smo priče nesrečam in
dogodkom, ko se nenadno poslabša
zdravje posameznika, ali pa je celo v
nevarnosti njegovo ţivljenje. Pravni
predpisi republike Slovenije obvezujejo
vsakega občana, da v nujnih primerih
po svojih močeh nudi prvo pomoč
ogroţenemu. Nujnost je opredeljena kot
edina prednost in pomeni za vsakega
zdravstvenega delavca dolţnost nudenja
prve pomoči, ki je mnogo širša, saj je
opredeljena kot nujna medicinska
pomoč. Poleg pravne in kazenske
odgovornosti pa zdravstvene delavce
obvezuje tudi etični vidik, ki ima izhodišče v načelih
strokovnih kodeksov. Ravno etični vidik je tisti, ki naj bi
bil spodbuda za visoko profesionalnost in strokovnost
ter pridobivanje novega znanja.
Prva pomoč in nujna medicinska pomoč so zaradi vsega
navedenega strokovne vsebine, ki morajo imeti v
izobraţevanju
bodočih
zdravstvenih
tehnikov,
medicinskih sester in zdravstvenikov pomembno mesto.
Jana Bučar, dipl. med. sestra
20
STROKOVNI MODULI MLADOSTNIKOM POMAGAJO
ODRAŠČATI
Mladostništvo oz. adolescenca je obdobje, ki za vsakega posameznika pomeni prehod med
dvema svetovoma, prehod iz enega sveta, otroškega, v drugi svet, svet odraslih. V našem
kulturnem krogu smo vajeni videti v mladostništvu obdobje nestabilnosti. Pred očmi imamo
podobo najstnika, čustveno labilnega mladostnika, ki pada iz ene v drugo emocionalno krizo,
ki se upira, odklanja avtoriteto staršev in ustvarja probleme in teţave sebi in drugim.
Ponavadi človek zelo teţko prenaša spremembe in mladostnik je ravno član skupine, ki je
podvrţena velikim spremembam v fazi rasti in razvoja. Le-ti intenzivno doţivljajo
spremembe na duševnem in telesnem področju. Eni te spremembe prenašajo laţje, drugi teţje
in tu je ravno vrhunec problema, pri ljudeh - mladostnikih, ki jim stojimo ob strani. Zato jim
odrasli v njihovem premagovanju teţav moramo pomagati.
Številni psihologi raziskujejo pojave doţivljanja sprememb pri mladostnikih, in si postavljajo
vprašanja o vzrokih raznih odklonov pri skrbi za zdravje (kajenje, alkoholizem, droge) in
morda ravno to negativno situacijo povezujejo s tem, da nekateri mladostniki te intenzivne
spremembe doţivljajo laţje, drugi teţje. Eni to krizno obdobje preţivijo neopazno, drugi pa
potrebujejo prej omenjene “pomočnike”, kot so psihoaktivne snovi. Tu je potrebno veliko
sodelovanja z dijaki in njihovimi starši. Sama šola je pri tem nemočna, če starši zatajijo.
Dijaki srednje zdravstvene šole so normalno odraščajoči mladostniki, kot vsi ostali, ki se
vsakodnevno srečujejo z nami učitelji in zdravstvenim osebjem pri praktičnem pouku.
Pomoč dijakom – mladostnikom je namreč naša dolţnost, ki je jasno zapisana tudi v Kodeksu
etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.
Ob tem še nismo omenili poklicne orientacije mladostnikov pred zelo pomembno ţivljenjsko
odločitvijo. V ţe zelo zgodnjem obdobju se morajo mladi dokaj specifično odločiti za poklic,
ki bi ga naj opravljali skozi poklicno obdobje svojega ţivljenja. Postavljamo si vprašanje, ali
so mladi pri svojih 14-tih letih resnično ţe tako zreli, da se znajo samostojno odločati. Pri tem
si postavimo še dodatno vprašanje, ali so dobili dovolj informacij o poklicu, za katerega se
bodo usposabljali.
21
Obdobje mladostništva je definirano kot tranzitna faza, ki pokriva obdobja ţivljenja mladih.
Njena institucionalna podoba je dokazana z zgodovinskimi pogoji njene druţbene
posplošenosti in s pojmovno sprejetostjo podaljševanja, ki jo očitno dolguje podaljšanju
izobraţevanja.
Mladostništvo vsebuje velik deleţ negotovosti, saj je to obdobje, ko zapuščamo čas otroštva
in prehajamo v odraslo dobo. Ker je to vmesno obdobje, ki ne stoji na trdnih temeljih in ne
vemo kam se nagiba, nam včasih daje občutek nikogaršnje zemlje. Bolj se namreč obdobje
mladostništva pomika proti odrasli - zreli dobi, tem bolj se mladostnik notranje umirja in
postaja stabilen.
Pri tem ne gre le za podaljšano otroštvo, temveč ţivljenje z mnogimi novimi značilnostmi; ne
gre le za nek zunanji izgled, za navidezen svet, tudi ne za drugačen način preţivljanja
prostega časa, zabave, temveč veliko več. Mladi so ustvarili svoj lasten način miselnosti,
lasten sistem vrednot in ţivljenja. V njem se počutijo bolj ali manj doma in ga ne ţelijo hitro
zapustiti.
Pogosto si postavljamo vprašanje, zakaj mladostniki spadajo v rizično skupino? Kje se
pojavlja oz. udejanja njihova ogroţenost? Mnogi odločno nasprotujejo umestitvi mladih med
rizične skupine, saj se jim ne godi nič slabega, za vse namreč poskrbijo njihovi starši in
drţava.
S psiho-socialnega vidika spadajo mladostniki med rizične skupine in to zagovarjamo z
različnimi argumenti. Mladostniki se nahajajo v vmesnem razvojnem obdobju, ko so
izpostavljeni intenzivnemu telesnemu in duševnemu razvoju. Ves čas so izpostavljeni velikim
socialnim spremembam in od vseh druţbenih skupin najbolj nagnjeni k različnim
odvisnostim. Ravno v tem obdobju se mladostniki direktno srečajo z alkoholom, tobakom in
drogami. Poleg tega je potrebno še omeniti, da se od mladostnikov vedno več pričakuje in
smo do njih velikokrat tudi po krivici zelo kritični.
Edvard Jakšič, mag. zdrav. nege
22
UTRINKI S PRVE PRAKSE
Srednja šola je res posebna, kakor za koga. Zame je nekaj posebnega, saj vem, da mi tako
lepo, kot je sedaj, ne bo v ţivljenju nikoli več. Sedaj moram skrbeti samo za to, da bom imela
lepe ocene in obdrţati prijateljstva med sošolci. Zdravstvena šola je kar zahtevna, saj se skozi
šolanje učiš vse, kar je v bistvu potrebno za uspešno ţivljenje in seveda za poklic, v mojem
primeru srednje medicinske sestre. Dve leti sta minili v trenutku, sploh se ne zavedam, da
sem ţe v tretjem letniku in da se moj čas na tej šoli počasi izteka. To me ţalosti, šola je zame
kot drugi dom, kjer se počutim varno in zelo ţivahno.
V prvem in drugem letniku se učiš samo teorijo o zdravstveni negi, komaj v tretjem letniku,
ko imaš ţe nekaj znanja, pa greš na prvo prakso, kjer spoznaš prave bolnike in njihove
teţave. Priznam, da me je bilo pošteno strah, ko so nam na prvi šolski dan povedali, da
imamo prvič prakso v domu starejših v Murski Soboti, saj nisem vedela niti tega, kje ta dom
sploh je. A sem hitro ugotovila, da bo to še zelo zanimivo.
Prva dva tedna sem bila res malo nerodna, saj nisem vedela kako in kaj, ampak ko nam je
profesorica vse lepo razloţila, mi je šlo vedno bolje in bolje. Ko smo prišli zadnjič na prakso
v dom, mi je bilo hudo, saj smo se morali posloviti od varovancev. Vsi smo se namreč
navezali na nekoga. Naslednji teden smo se iz doma preselili na kirurgijo v bolnišnico. Komaj
sem čakala prvi dan prakse. Ko pa nam je profesorica razkazala oddelek, na katerem bomo
delali, nas je postalo malce strah. Tam so bili bolniki z raznimi ranami, amputiranimi udi in to
nas je malce prestrašilo. Sčasoma pa smo se navadili in smo prav s srcem naredili vse, kar
nam je profesorica naročila. Praksa na kirurgiji mi je ostala še posebej v spominu, saj sem tu
prvič dala insulin, zdravilo proti nastajanju strdka, obvezovala sem razne rane, čistila sem
stomo, naučila sem se meriti krvi tlak in še veliko drugih stvari.
Sledila je še zadnja praksa, in sicer praksa na internem oddelku. Tukaj smo se morali najbolj
izkazati, saj sta bili za nami ţe dve praksi, zato je profesorica od nas pričakovala največ
znanja. Vsega seveda še nismo vedeli, na praksi smo bili komaj tretji mesec in naše znanje se
je komaj začelo nadgrajevati. Tukaj smo naredili največ posteljnih kopeli, saj so bili ljudje tu
skoraj povsem nepokretni zaradi moţganskih kapi ali raznih infarktov. Včasih je bilo teţko.
Nikoli ne bom pozabila, ko sem šla mimo sobe, v kateri sem videla starejšo gospo, ki je bila
napol gola, glavo pa je imela prek varnostne ograje. Stopila sem k njej, ji oblekla srajco, ki jo
je imela ţe čisto slečeno, ji glavo poloţila nazaj na vzglavnik in jo pokrilo z odejo. Gospa, ki
pred tem sploh ni kazala zanimanja za ţivljenje, me je pogledala ter na postelji iskala mojo
roko. Ko sem ji jo podala, me je močno stisnila in rekla: »Hvala ti.« Naenkrat me je vse
spreletelo po telesu in v trenutku sem postala srečna, da sem tej gospe pomagala. Ko sem
odhajala iz sobe, me je še enkrat pogledala in se mi nasmehnila, potem pa je spet zaprla oči.
Spoznala sem, da je to delo povsem za mene, saj sem najbolj srečna in zadovoljna, če lahko
komu pomagam.
Tanja Vrbnjak, 3. b
23
V SKRBI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE NAŠIH
MLADOSTNIKOV
»ČESAR SE MLADOST NAVADI, STAROST OHRANI.«
Ko slika pove več kot tisoč besed…
Pri vsakodnevnem delu z mladimi opaţamo, da je
mladostništvo res obdobje nasprotij. Je obdobje
pospešenih
telesnih
sprememb,
obdobje
psihološkega dozorevanja in razvoja socialnih
spretnosti in veščin. Gre pa tudi za obdobje
ogromnih zmogljivosti za izpolnjevanje ciljev,
vendar ne pa tudi čas za njihove izpolnitve. Zaradi
številnih razvojnih nalog in sprememb, s katerimi
se mladostniki soočajo v adolescenci, jih
strokovnjaki obravnavajo ţal kot ranljivo skupino,
ki pa si mora zasluţiti posebno pozornost.
Pa se sprašujemo, kateri so tisti kriteriji, kazalci, po katerih lahko sklepamo na duševno
zdravje naših mladostnikov.
Če ţe uporabljamo klišejske pregovore, da na mladih svet stoji, naj dodam, da gredo vsi
današnji svetovni nazori na tem področju v prid mladih. Mladi so danes tu, odprti in
pripravljeni na sodelovanje in mnogokrat so lahko enakovreden partner v vseh pogledih.
Mladi s svojo neobremenjenostjo in z inovativnimi pogledi presenečajo tudi največje
skeptike. Pomembno je, da dobijo priloţnost, da svoje znanje dokaţejo in s tem opozorijo
druţbo nase. Odrasli se morajo znebiti stereotipov in pozabiti morajo na to, kako je bilo
včasih. Temeljna napaka, ki jo na ţalost delajo mnogi, je mišljenje, ko smo bili mi mladi ...
Strinjamo se, da je bila vloga mladih pred petdesetimi leti drugačna kot je danes, a ne
pozabimo tudi, da se časi spreminjajo. Pomembno se je zavedati, da mladi svetovno
predstavljajo ogromno populacijo in dejstvo je, da nekoč bodo oni tisti, ki bodo imeli ta svet
v svojih rokah. Lahko bodo postali med drugim gospodarstveniki, politiki, novinarji,
zdravniki, ekonomisti, pravniki, učitelji in tudi mi bomo v tretjem ţivljenjskem obdobju
odvisni od njih. Dajmo jim moţnost, da se začnejo učiti ţe danes, saj bo jutri lahko ţe
prepozno. Da bodo uspeli v 21. stoletju, morajo mladi izuriti svoje zanje na mnogih področjih,
kot so medsebojni odnosi, kreativno reševanje problemov in planiranje za prihodnost.
Poudarila bi rada, da se mladi zavedajo pomembnosti izkušenj in cenijo ter spoštujejo vlogo
starejših v druţbi. Če le dobijo priloţnost …
Mladi si ţelijo spoznavati in odkrivati svet, zato pogosto lovijo vsak ţivljenjski trenutek, da bi
spoznali in doţiveli čim več. V šolo prihajajo vedno znova, iz dneva v dan, s svojimi ţeljami,
upanji in pričakovanji. Prihajajo pa tudi s skrbmi, strahom in nemirom.
Ali sploh znamo prisluhniti nemiru mladega človeka?
Šola v sodobni druţbi bi naj bila šola za ţivljenje. Torej pomembno poslanstvo šole kot
institucije je vzgoja mladega človeka. Bistvo šolanja ni proizvajati uspešne posameznike,
24
ampak pošteno in zdravo prihodnjo generacijo. Poslanstvo zdravstvene šole pa je še toliko
večje, saj se pripravljajo na poklic, ki je neposredno povezan s potrebo po kvalitetni
zdravstveni vzgojenosti. Vrednot se mladostnika ne da naučiti, potrebno mu jih je posredovati
z načinom ţivljenja, skratka, vrednote mora učitelj ţiveti. Neposredna vzgoja mladostnika s
strani šole je moţna le, če mladostnik čuti, da ga sprejemamo takšnega kot je, da ga znamo
usmerjati k pozitivnim ciljem in da je pozoren na tisto, kar je v njih še zdravega. Vzgoja je
področje srca.
Na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota ţelimo prisluhniti mladim, bodisi pri učnih
predmetih, na praktičnih vajah ali pa preko najrazličnejših dejavnosti in projektov.
Danijela Zelko-Škalič, dipl. med. sestra
Za svoje duševno zdravje skrbimo tudi tako, da profesorjem pišemo prošnje za prestavljanje
kontrolnih nalog.
25
ŠOLSKI PRIJATELJI
Vsakšno vgojdno, kda se zbidin, zmenen oči pa
se dneva veselin. Pripraven taško, se obličen pa
se v šoulo napouten. Tan me čakajo prijatelji,
kda smo skuper, smo vsi veseli. Dekline smo zakon,
pojbi pa rešitelji, resno dobri smo prijatelji.
REF.: In kda prijden v razred, se mi zameglji,
kda kontrolko vsak pred sebe dobij.
Ne bojimo se, zatou ka smo pripravleni!
Če pa što ne ne vej ka,
njemi pomagamo, se zna …
Pomagamo si vsi, ka što cveka ne dobij!
Vse nas je straj, ka što cveka ne dobi,
te se pa izkaţe, ka smo pametni.
gnes nedo se delili cveki,
dragi naši školniki.
REF.: In kda prijden v razred, se mi zameglji,
kda kontrolko vsak pred sebe dobij.
Ne bojimo se, zatou ka smo pripravleni!
Če pa što ne ne vej ka,
njemi pomagamo, se zna …
Pomagamo si vsi, ka što cveka ne dobij!
Tjaša Novak, 2. e
26
MALTA 2012
Kot lansko leto se je tudi letos skupina
dijakov Srednje zdravstvene šole Murska
Sobota odpravila na tritedensko praktično
usposabljanje na Malto. Na razpisu za
Vseţivljenjsko učenje programa »Leonardo
da Vinci – mobilnost« je šola
pod
koordinatorskim vodstvom Renate Roţanc
januarja 2012 prijavila projekt, s katerim si
je pridobila finančna sredstva in omogočila
šestim dijakom, da so se 10. oktobra 2012 z
velikim navdušenjem podali novim
izkušnjam naproti.
Preden so prispeli na Malto so si dijaki
ogledali še Zürich, saj je to bilo mogoče
zaradi leta. Zürich je bil zelo zanimiv.
Zvečer so dijaki ţe bili nastanjeni v dveh
apartmajih. Delali so v dveh različnih
domovih za ostarele, Casa Serena in Dar ilMadonna tal-Mellieha. Prvi dan so končali
delo z zelo mešanimi občutki, saj je sistem
Od leve proti desni: Anja Fister, Anja
dela zelo drugačen od našega. Tri tedne so
Lepoša, Urška Godvajs, Anja Prša, Natalija
primerjali delo doma z delom tam in bili
Hodžar in Sebastjan Lukač v glavnem mestu
veseli, da je naš, slovenski sistem vseeno
Valletta.
boljši, čeprav bi marsikdo dejal drugače in
kritiziral na vse pretege. Steţka so se navadili na delo brez razkuţil, na njihov način umivanja
varovancev,
razdeljevanje
zdravil in tako naprej.
Skrajno levo in desno
strokovni delavki doma
Casa Serena, druga od leve
Anja Fister, prof. Renata
Rožanc, Urška Godvajs in
Natalija Hodžar.
27
Dijaki so videli tudi, da je odnos osebja do oskrbovancev zelo čuteč, prijateljski in zelo
človeški. Ni jim teţko oskrbovanca objeti, ga potrepljati in se z njim pogovoriti. Marsikdaj je
prijazna
beseda
pomembnejša
od
česarkoli drugega.
Njihovo delo
so
spremljali mentorji v
domovih, tretji teden
pa jih je spremljala
gospa Jana Bučar, ki
na SZŠ MS poučuje
zdravstveno
nego.
Prvi teden jim je bila
v
oporo
tudi
profesorica
Renata
Roţanc.
Poleg
strokovnih
izkušenj so si dijaki
Pred vhodom v dom Dar il-Madonna tal-Mellieha Anja Prša,
pridobili
tudi
gospa Jana Bučar, Sebastjan Lukač in Anja Lepoša.
ogromno znanja o sami kulturi Malteţanov, o zgodovini Malte in o naravnih znamenitostih.
Ogledali so si številne muzeje, avdiovizualno predstavitev pisane zgodovine Malte, do
potankosti raziskali glavno mesto Valletta, z avtobusom prepotovali otok po dolgem in počez.
Ni jim pobegnil niti prelepi otok Comino z Modro in Kristalno laguno in ne zeleni otok Gozo
s svojimi čari.
Ker sta na Malti uradna dva jezika, angleščina in malteščina, so enega utrjevali, drugega pa se
učili. Najbolj veseli so bili, ko so trdno pristali na slovenskih tleh, v objemu domačih in
prijateljev, saj je povsod lepo, a doma najlepše.
Renata Rožanc, profesorica angleščine
28
KAJ POČNE KOZMETIČNI TEHNIK/KOZMETIČNA
TEHNICA
Kozmetični tehnik/kozmetična tehnica izvaja različne postopke kozmetične nege obraza in
telesa. Dela v čistem, svetlem, lepo urejenem delovnem okolju, to je v kozmetičnem salonu.
Njegovo delo je mirno, samostojno, ustvarjalno, vendar tudi zahtevno in odgovorno, saj je to
delo z ljudmi in na njih. Opravljanje tega poklica zahteva veliko strokovnega znanja in
posebnih spretnosti. Kozmetični tehnik mora ceniti lep in urejen videz, imeti veselje do dela z
ljudmi in biti pripravljen učiti se in izpopolnjevati vse ţivljenje. Praktični del izobraţevanja je
posebej pomemben za kakovostno in celovito usposabljanje za poklic kozmetičnega tehnika.
V današnjem svetu je pomembno ne le da veliko znaš, temveč tudi da znaš slediti, razumeti in
ustvarjati nova znanja.
Nenazadnje imajo kozmetičarke opravka z zahtevnimi strankami, zato je prav, da so tudi same
primerno izobraţene.
Poklic kozmetičarke, ki dela z ljudmi in na ljudeh, je nedvomno zelo lep, pa tudi zelo
odgovoren. Kozmetičarka lahko bistveno vpliva ne le na izgled, temveč tudi na počutje, celo
na zdravje. Uporablja metode, aparate, preparate, ki za pravilno uporabo zahtevajo ogromno
znanja.
Zaposlitev oz. nadaljnje izobraževanje
Po opravljeni poklicni maturi se dijaki zaposlijo v:
kozmetičnih
ali
lepotilnih
salonih
in
centrih dobrega počutja, pa tudi kot svetovalci v drogerijah
in parfumerijah ali kot demonstratorji kozmetičnih
izdelkov. Nekateri sodelujejo z zdravniki v dermatoloških
ambulantah in ambulantah za plastično kirurgijo
Veliko je moţnosti za nadaljevanje študija v stroki:
višješolski in visokošolski študij kozmetike, wellness,
študij kozmetologije (Fakulteta za farmacijo), lahko pa se
usmerijo tudi na področje zdravstva in menedţmenta. Če
se odločijo za univerzitetni študij, morajo opraviti izpit iz
Narisala Bojana Pejanović,
ustreznega dodatnega maturitetnega predmeta. Seveda pa
1. k
lahko nadaljujejo izobraţevanje tudi na ostalih
visokošolskih strokovnih programih:
- laboratorijska biomedicina
- kemijska tehnologija
- varstvo pri delu in poţarno varstvo
- visoka poslovna šola
- javna uprava
- pedagoška vzgoja
29
Osebnostne lastnosti
Kozmetičnega tehnika odlikujejo osebne lastnosti, kot so poštenost, delavnost, prijaznost,
potrpeţljivost, zanesljivost, optimizem, komunikativnost, imeti moraš korekten odnos do
sočloveka in predvsem moraš imeti smisel za odgovornost, točnost, natančnost, uspešnost, red
in disciplino.
Modularni način izobraţevanja omogoča tudi pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij:
- kozmetični tehnik/kozmetična tehnica
- refleksoterapevt/refleksoterapevtka
- maniker/manikerka
- pediker/pedikerka
- vizažist/vizažistka
- maser/maserka
Nuša Cipot, 2. k
30
31
LIČENJE
Da ličenje ni le igranje z barvami smo spoznale tudi me. Lani na začetku drugega letnika smo
se prvič srečale s čopiči. Bilo nas je strah, saj smo bile takrat še neizkušene, zdaj pa se lahko
pohvalimo, da je temu ravno nasprotno.
Ličenje je zelo zanimiv predmet. Na začetku veliko teorije, na koncu pa je ravno obratno. Na
šoli imamo posebno učilnico, kjer se med seboj ličimo. Uporabljamo kozmetiko znamke
Etrebelle, ki je iz naravnih snovi. Priskrbela nam jo je profesorica ličenja, po poklicu
vizaţistka.
Ko pride na vrsto ura ličenja, si vsaka pripravi svoje čopiče in začnemo z »delom«.
Razdelimo se v pare in pričnemo z ličenjem. Najprej moramo s korektorjem prekriti manjše
nepravilnosti na obrazu, za tem nanesemo tekočo podlago (izberemo jo glede na tip koţe).
Gibi morajo biti rahli in dolgi. Nadaljujemo s pudrom v prahu. V naslednjem koraku moramo
nanesti transparentni puder (fiksator), le-tega moramo nanesti v manjši količini za daljšo
obstojnost. Ker mora obraz izgledati brezhibno, ga polepšamo še s senčenjem in svetlenjem
obraznih linij (morfologijo).
Obraz pa seveda ni popoln, zato moramo dodati še bujnost oči ter ustnic. To pa ni tako
preprosto, saj moramo najprej vprašati kakšen stil in barve uporablja stranka. Na podlagi tega
se odločimo, kakšen način ličenja bomo uporabili. V šoli smo se učili tri osnovne stile, in
sicer: lunco, smoky eye in poročni make-up. Naličimo tako, kot se nam zdi najbolj primerno
za stranko. Nadaljujemo z ustnicami. Najprej ustnice obrobimo z barvico za obrobo ustnic
temnejše barve, nato pa s šminko ter lipglossom polepšamo videz ustnic.
Na začetku smo vse mislile, da je kozmetična šola le ličenje, a smo kmalu, ţe v drugem
letniku, spoznale tudi druge smernice kozmetičnega izobraţevanja, ki so prav tako zanimive.
Pomembno je, da tega poklica ne podcenjujemo, saj moramo biti dobro teoretično in
praktično podkovane za delo v kozmetičnem salonu.
Laura Nemet, 2. k
32
Being a guinea pig to cosmetology
Students in Secondary School of Nursing in Murska Sobota.
I can relate.
This is the result.
Before
After
33
NEGA OBRAZA
Nega obraza je naš drugi praktični predmet
v šoli. To je predmet, ki je v tem poklicu
zelo pomemben. Izvajamo ga v naši učilnici
za kozmetične tehnike, ki je bila predlani na
novo opremljena.
Kot pri ličenju, je tudi pri negi obraza
potrebno veliko znanja, preden preidemo na
praktični del. Tudi pri tem predmetu se
razdelimo v pare in s tem dobimo občutek
kako biti stranka in kako biti kozmetičarka.
Za zdaj le izvajamo masaţo in površinsko
čiščenje obraza, pri katerem pa seveda
poznamo več različnih korakov. Na kratko
vam bom predstavila, kako potekajo naše ure nege.
Najprej pripravimo voziček, na katerega damo vse potrebne pilinge, kreme, maske in
podobno. Nato udobno namestimo stranko, če je potrebno ji dvignemo noge in glavo. Na
glavo ji damo še čepico, da ne bi umazali in zmočili las stranke.
Pričnemo s prvim korakom nege, torej z odstranjevanjem ličil.
Ko odstranimo vsa ličila z obraza, začnemo s površinskim
čiščenjem, ki ga pričnemo s pilingom. Piling dobro vtremo v
koţo ter ga s toplo vodo in brisačko odstranimo. Za tem sledi
nanos maske s čopičem, pri katerem počakamo dobrih 15–20
minut, da začne maska delovati. Medtem pripravimo toplo
vodo, da bomo masko odstranili, ko se bo le-ta strdila. Ker bo
koţa po maski izgubila svojo pravo pH-vrednost (kislost oz.
bazičnost), moramo na koţo nanesti tonik iz naravnih snovi,
katerega glavna sestavina je kumarica. Na koncu še pomirimo
in navlaţimo koţo tako, da nanesemo kremo. Izberemo jo glede
na tip koţe (mastnost, izsušenost …).
Nega koţe je zelo
pomembna še posebej na obrazu, saj je tu bolj
izpostavljena zunanjim dejavnikom, ki škodujejo
koţi. Z masaţo koţi povrnemo elastičnost,
počistimo odmrle delce vrhnjice s površine koţe ter
jo umirimo in sprostimo.
Nuša Cipot, 2. k
34
Why I decided to go to Cosmetology School
I decided to become a cosmetologist because I like to express myself artistically. I also
like to help people to feel great about themselves. And I also enjoy speaking with
people. As a cosmetologist it is important to be communicative as clients usually want
you to talk to them. Andi f you can talk to them in their own languages it is even
better. That's why we learn two foreign languages at school.
Dunja Rešek, 1. k
We decided to go to Cosmetology School because we want to start our own business.
We would like to run a piercing studio in Murska Sobota. We imagine our studio will
have a big sign, but we are not sure about the name yet. We hope our dreams will
come true.
Jerica Janjić, Bojana Pejanović, 1. k
The results of being a guinea pig to a cosmetology student
35
UTRINKI S PRIDOBIVANJ PRAKTIČNIH VEŠČIN
Kako je bilo v Domu starejših Rakičan
Bilo je konec 2-mesečnih počitnic in pričela se je šola. Ker nismo točno vedeli, kdaj se bo
začela praksa, si tudi nismo nabavili belih halj, namenjenih samo za prakso. Razrednik nam je
vse razloţil in povedal, kako bo in nam povedal tudi, v kateri skupini bo kdo ter pri kom in
kje bo vsak od nas začel s prakso. Jaz sem bila v drugi skupini. Začeli smo najprej v domu za
starejše v Rakičanu.
Prvi dan smo si ogledali, v kateri sobi in pri katerem bolniku bomo začeli in se domenili kdo
bo s kom v paru. Ogledali smo si tudi prostore, kjer se shranjuje perilo, kopalnico, jedilnico,
prostor za nečisto perilo in ostale prostore. Profesorica nam je razloţila, kako naj bi potekalo
delo.
Drugi dan, ko smo prišli v sobo, ni bilo nič pripravljeno. Voziček s perilom ni bil niti prav
naloţen z materialom, ki ga potrebujemo pri negi, iskali smo tudi čisto perilo. Pri sami negi
smo se bali dotikati bolnika (v našem primeru so bile bolnice), nismo si upali niti govoriti z
njimi. Bilo je teţko, saj smo bili psihično nepripravljeni na ta izziv.
Ţal je komaj 3. letnik tisti, v katerem se dijaki prvič srečamo z ţivimi bolniki. Profesorji v šoli
so nam povedali kako in kaj, vendar smo si to zelo teţko predstavljali, ne da bi videli in ţe
prej vsaj počasi nekako delali na tem. Prvi dve leti smo imeli opravka le z lutkami, kar pa je
popolnoma drugače, kot ţivi bolnik, ţivi človek.
Prakso smo imeli dvakrat na teden. Ob ponedeljkih do pol enih in ob torkih do 10 ure. Začeli
smo ob 7.00.
Istega dne smo se tudi dogovorili, kdo bo prej prišel, naloţil voziček ter pustil ključe od
garderobe drugim, kdo bo zadnji, ki bo zaklenil.
Nekateri so zaradi avtobusa prišli na prakso deset minut kasneje, zato sem bila jaz tista, ki
sem počakala sošolko, da pride in zaklenila. Obe sva bili pri isti bolnici. Prišli sva k njej, jo
prijazno pozdravili, jo vprašali, kako je spala, če kaj potrebuje … Nato sva ji povedali, da jo
bova umili najprej po obrazu, nato po prsih, trebuhu, hrbtu, rokah, nogah in nazadnje pride na
vrsto intimni predel. Še prej smo opravile z ustno nego in ji umili zobno protezo.
Pri delu smo se večkrat v parih izmenjavali in si tako pridobivali različne izkušnje. Npr. prvi
dan je eden umival celo telo, drugi pa intimni predel in poskrbel za ustno nego ali za zobno
protezo, drugi dan pa obratno. Merili smo tudi vitalne znake (RR, pulz, dihanje, temperaturo,
saturacijo). Dajali smo tudi tablete. Profesorica nas je vedno spremljala in nas opazovala ter
opozarjala, da ne bi šlo kaj narobe. Ves čas prakse v domu nas je opazovala in nas ocenjevala.
Zgodilo se je marsikaj dobrega. Spoznali smo, kako so starejši ljudje prijazni, tudi tisti, ki so
dementni. Čez nekaj časa sem ţe tudi sama obvladala zdravstveno nego, zato mi je bilo
nekoliko laţje. Nekaterim je bilo tudi zaradi slabega zraka in vonja tako slabo, da jih je sililo
na bruhanje. Zato nam je profesorica svetovala, naj imamo zjutraj zajtrk. Sama ga nisem
imela, ker zjutraj, ko vstanem, nimam apetita. Mi pa tudi ni bilo slabo. Prenesla sem ta vonj in
ta slab zrak, saj smo tudi ob sami negi bolnika lahko odprli okna, da smo malo prezračili
sobo. Na začetku sem imela teţave pri negi, ker nisem bila spretna pri umivanju bolnika.
Sproti smo brisali koţo s čisto brisačo do suhega, kakor smo se naučili v šoli. Začetek je bil
res malce strašljiv, ampak čez čas se vsega navadiš in iz dneva v dan je laţje. To pa ne
pomeni, da se ni treba naprej učiti.
36
Prav nasprotno, z izkušnjami in pridobivanjem znanja se marsikaj naučiš. Bilo me je strah, da
bom naredila kakšno napako in resno ogrozila bolnika. Vendar so se s časoma tudi čustva in
misli stabilizirale. Ko smo imeli zadnji dan prakse v domu, smo pisali kratek test, ki nam je
povišal oceno. Zelo mi je bil všeč način, kako nas je mentorica ocenjevala. Za vsakega dijaka
je imela svojo ocenjevalno razpredelnico, ki je bila točkovana. Na koncu je seštela vse točke
in po tem tudi vključila test in zaključila oceno. Bila sem pozitivno presenečena, saj sem
dobila oceno 4.
Čutila sem, da zmorem in vem, kako je treba delati, prav tako pa tudi, da se moram še
marsičesa naučiti.
Utrinki s kirurgije
Ko smo prvi mesec zaključili s prakso v
domu, smo takoj nadaljevali v bolnici na
kirurgiji. Bilo je zanimivo, saj si dobival
vsak dan drugega pacienta. V domu smo
imeli vedno enake, čeprav smo se menjavali.
Pacienti, s katerimi sem se srečala, so bili
zelo komunikativni in so se zelo radi
pogovarjali z mano. Nekateri so bili tudi
pomični in sem jim samo pomagala pri
umivanju, da jim v kopalnici ne bi
spodrsnilo. Dve pacientki, ki sem ju imela na
tem oddelku, sta me zelo radi prijeli za roko
in me med pripovedovanjem gledali v oči.
Zelo rada sem od pacientov slišala, da me
hočejo kar »domov odnesti«, da se veselijo,
kadar pridemo mi mladi na prakso. Prav
simpatični so mi postali in mi prirasli k srcu.
Vsakič, ko smo imeli prakso, je bilo kaj
novega in zanimivega. Zelo rada sem dajala
injekcijo Clexane (antikoagulant – proti
strjevanju krvi), ki jih je dobivala večina
pacientov na kirurgiji. Naučili smo se tudi, kako pravilno pisati poročila in izpolnjevati vso
dokumentacijo. Veliko bolnikov je imelo rane, saj so bili tudi večkrat operirani in z njimi smo
morali biti še posebno pazljivi. Čeprav je včasih profesorica mislila, da se izogibam delu, se je
motila. Ravno nasprotno. Uţivala sem pri delu in pridobivanju veščin.
Utrinki z internega oddelka
Ko smo končali z delom na kirurgiji, smo začeli na internem – zadnji mesec prakse. Tukaj pa
je bilo veliko bolnikov nepomičnih in takih, ki so imeli cirozo (razpad) jeter. Spomnim se
bolnice, ki je ţelela potisniti dijakom denar v ţep, tudi meni ga je hotela, vendar smo jo vsi po
vrsti zavrnili, ker se od bolnikov ne sprejema ničesar. Tudi s tega oddelka sem se vrnila s
pozitivnimi in dragocenimi izkušnjami.
Valentina Mihelič, 4. a
37
5. TABOR SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE MURSKA
SOBOTA
V letošnjem letu smo ob koncu
šolskega leta organizirali ţe peti
tabor Srednje
zdravstvene šole
Murska Sobota. Tema tabora je bilo
sonce. To nam omogoča ţivljenje
na Zemlji, ogreva jo, daje nam
hrano v procesu fotosinteze, lahko
pa je tudi zelo nevarno zaradi vse
večjega in močnejšega sevanja.
Zato je tabornike zanimala količina UV
ţarkov, ki smo jim izpostavljeni v vročih
poletnih
dneh.
Meritve so
povezali
s
teoretičnim znanjem o koţnem raku in
vplivih na zdravje. Ugotavljali so razliko
med astrologijo in astronomijo in se urili v
naravoslovnem fotografiranju. Izdelali so tudi
kremo za roke, vazelin za usta in kremo za
sončenje.
Poudarek vseh delavnic tabora je bil na
povezavi teoretičnega znanje s terenskimi in
laboratorijskimi metodami dela ter na primerni
interpretaciji dobljenih rezultatov.
Namen tabora je vzpodbujanje zavesti ohranjanja okolja in odgovornega odnosa do okolja, v
katerem ţivimo.
Na taboru so sodelovali tako osnovnošolci kot srednješolci. Z medsebojnim sodelovanjem in
druţenjem osnovnošolci ter srednješolci spoznavajo, da je znanje vrednota, ki je neodvisna od
38
starosti, predhodnega znanja in
izkušenj. Drug drugemu lahko
pomagajo
pri
konkretno
reševanju
zastavljenih
problemov.
Po
prijetnem
tridnevnem
druţenju
smo
mentorji in taborniki sklenili, da
se v novem šolskem letu na
novem taboru podamo novim
dogodivščinam naproti.
Strokovni vodja tabora:
Lea Flisar Miholič, profesorica kemije in biologije
OGRADČEK – ZA OKRAS IN V PONOS NAŠIH BABIC
Pomlad je in naravo začnejo krasiti najrazličnejše cvetice. Dandanes se okrog hiš bohotijo
okrasne cvetlične posode, naše babice in prababice pa so bile ponosne na svoje »ogradčke«.
Stari starši so mi pripovedovali, da so si premoţnejši kmetje, ki so imeli v svoji posesti kar
nekaj gozda, lahko izdelali lesen ogradček. Les so razsekali na deske, postavili so jih postani
in deske med sabo zbili z ţeblji. Ostali so ga spletli iz vejevja, za kar je bila najprimernejša
leska. Leskove šibe so trdno povezali med seboj, da so bila zelišča, zelenjava in roţe varne
pred vsiljivci, še posebej kokošmi, za katere je splošno znano, da rade preiskujejo zemljo tam,
kjer ni treba. Ogradček je stal pred hišo ali ob njej, zraven je bila lahko vinska trta.
Vrtnarjenje je veljalo za bolj ţensko opravilo, pomagali so otroci, pogosteje dekleta. Prav
razveselile so se krastače, kadar so jo našle na svojem vrtu, saj uničuje polţe in mrčes.
Delo se je začelo spomladi, ko so prišle na dan prve cvetice, in je trajalo vse do oktobra, ko so
kmetje ţe spravljali zaloge za prihajajočo zimo. Posadile so gomoljčke, ki so si jih izmenjale s
sosedami. Zemljo so pognojile z umetnim gnojilom, ki so ga potresle po zemlji. Ko je udarila
suša, je prišlo zalivanje z vodo še kako prav. Pozno jeseni so gomolje pobrale iz zemlje, da ne
bi zmrznili.
Med roţami si v ogradčku našel tulipane, marjetice in narcise. Zdravje je bilo ţe takrat
pomembna vrednota, zato ni manjkalo zelišč, kot so pelin, ajbiš, janeţ in brin, iz katerih se je
dal narediti okusen in zdravilen čaj. Med zelenjavo so strastni kadilci posadili tobak in skrbno
pazili, da se ne bi razvedelo, ker bi sicer plačali kazen. Tobakove liste so posušili in dali v
omaro med obleke, da so bile te na varnem pred molji. Ogradček je bil res vsestransko
uporaben.
Aleš Ropoša, 4. a
39
ANGELA BOŠKIN
(*1886-†1977)
Rojena leta 1886 v slovensko kmečko druţino z
devetimi otroki, je kot 20 letno dekle odšla
gospodinjit starejšemu bratu na Dunaj. Leta 1912
se je odločila za poklic medicinske sestre in bila
sprejeta na dunajsko porodniško-ginekološko
kliniko. Med 1. svetovno vojno je delala po
raznih vojaških bolnišnicah. Leta 1918 pa je
diplomirala iz socialno zdravstvenega dela
skrbstvenih sester, s tem pa je postala prva
jugoslovanska diplomirana otroška negovalka
in medicinska sestra.
Po vojni je na Jesenicah ustanovila posvetovalnico za matere in dojenčke. Takih
posvetovalnic je kasneje ustanovila še več po različnih krajih Slovenije. Med leti 1922 in
1926 je v Ljubljani predavala na enoletni šoli za medicinske sestre. Med okupacijo je na
Gorenjskem skrbela za ilegalce. Po upokojitvi leta 1944 se je vrnila v rodno Pevmo, kjer se je
udejstvovala v prosvetni dejavnosti. Bila je agilna v društvu Naš prapor in članica glavnega
odbora Demokratične fronte Slovencev.
Za zasluge pri organizaciji dispanzerske dejavnosti in otroških posvetovalnic ji je stanovsko
društvo podelilo prvo zlato značko medicinskih sester. Ob podelitvi je zapisala: »Neizmerno
sem vesela, da se je sestrska misel tako lepo razcvetela, da naša dekleta in ţene tako rade
stopajo v ta poklic, ki napreduje ne samo po številu, marveč tudi vsebinsko. Poglobljen in
obogaten dviga ljudstvo in posebej ţeno, iz nedavnega nezdravega zapostavljanja na stopnjo,
ki jima gre. Drage sestre, le tako naprej po začrtani poti. Obilo sreče in uspehov!«
Katja Horvat
40
DODATNA STROKOVNA POMOČ PRI POSAMEZNIH
PREDMETIH – zlasti pri matematiki in tujih jezikih
V šoli ţe nekaj let posameznim
dijakom z različnimi učnimi
teţavami
nudimo
individualno
dodatno strokovno pomoč. V to
skupino otrok s posebnimi potrebami
spadajo nadarjeni učenci, slepi in
slabovidni, gluhi in naglušni učenci,
gibalno
ovirani,
učenci
s
primanjkljaji
na
posameznih
področjih učenja, dolgotrajno bolni
učenci, učenci z govornimi teţavami,
učenci z motnjami vedenja in
osebnosti in drugi z motnjami v duševnem razvoju.
Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami lahko dijake glede na vrsto oz. stopnjo
primanjkljajev, ovir in motenj določi ustrezen izobraţevalni program z enakovrednim ali
niţjim
izobrazbenim
standardom.
Dijaki lahko pridobijo praviloma največ 5 ur dodatne strokovne pomoči, ki se izvajajo v
posebni skupini ali individualno v oddelku ali izven oddelka. Dijaka v teh urah poučuje
posebni učitelj. Največ ur dodatne strokovne pomoči je namenjeno predmetom, pri katerih
imajo dijaki največ teţav. To so predvsem matematika in tuji jeziki.
V individualni situaciji dijak pridobi več dodatne razlage, podrobneje utrjuje snov, se uči
novih strategij in odpravlja pomanjkljivosti, ki ga ovirajo na poti k večji uspešnosti.
V skladu s strokovnimi priporočili šola lahko prilagodi organizacijo pouka, način preverjanja
in ocenjevanja znanja, napredovanje dijaka, časovno razporeditev pouka, zagotovi
individualiziran učni program za predpisane predmete, po potrebi tudi prostor, dodatne
pripomočke, za gibalno ovirane ali slepe pa stalnega spremljevalca ipd.
Zahtevo za pridobitev tovrstne pomoči, ki jo omogoča veljavna zakonodaja, lahko sproţijo
starši ali šola na predpisanih obrazcih, ki jih hrani šolska svetovalna sluţba.
Z dodatno strokovno pomočjo imamo zelo pozitivne izkušnje. Uspeh ne izostane, če dijak
dela sproti in zavzeto, tako v šoli kot doma. Starši so nepogrešljivi sodelavci in otrokovi
pomočniki. Otrok s teţavami ne zmore pričakovane odgovornosti za samostojno delo, zato
potrebuje odgovorno spremljanje, vzpodbude in skrb s strani staršev, včasih celo do konca
izobraţevanja, saj gre za otroka s posebnimi potrebami.
Skupno prizadevanje tako rodi sadove. Na dolgi rok tako komaj uspešni dijaki postanejo bolj
samozavestni, bolj zaupajo v svoje zmoţnosti, odpravljajo vrzeli in utrjujejo svoje znanje.
Koordinatorica za izvajanje DSP:
Vida Tivadar, profesorica slovenščine
41
UČNA BOLNICA
V
začetku
novembra
je
Bolnišnica Murska Sobota dobila
uradni naziv učna bolnišnica.
Uradne
slovesnosti
so
se
udeleţili Tomaţ Gantar, minister
za zdravje, Dušan Šuput, dekan
medicinske fakultete v Ljubljani,
Andrej
Moţina,
predsednik
zdravniške zbornice, med drugim
pa je bil med nastopajočimi tudi
naš dijak Aleš Ropoša, ki je ob tej priloţnosti povedal:
»Vesel sem, da lahko enkrat za
spremembo
govorim
tudi
v
bolnišnici, ne samo v šoli, za
katero sicer pravijo, da je za nas
dijake drugi dom, vsekakor pa je
hiša znanja. Ker hodimo v
bolnišnico na praktični pouk, bi
nekako drţalo, da je bolnišnica
tretja, za nekatere izmed četrtih
letnikov tudi končna postaja,
kamor se bomo po študiju ali pa takoj po končani šoli vračali vsak dan kot zaposleni v tej
javni ustanovi. Sem ne hodimo nabirat praktične izkušnje ob delu z bolniki le dijaki, ampak
tudi študenti. V teh štirih letih sem vsaj pribliţno spoznal ta čudovit poklic. Všeč mi je, ker je
razgiban in se vedno nekaj dogaja. Pacientom ogromno pomeni, če se kdo pogovarja z njimi,
jim pomaga pri jutranji negi ali kakem drugem opravilu, ki ga sami ne zmorejo opraviti, ker
so preslabotni. V prvih dveh letnikih imamo dijaki pouk zgolj v kabinetu. V tretjem letniku
smo v obliki vodene prakse, na kateri so nas usmerjali profesorji, ki poučujejo zdravstveno
nego, spoznali kirurški in interni oddelek, nekaj tednov pa smo preţiveli tudi v Domu
starejših občanov Rakičan. Razdeljeni smo bili v skupine, po deset dijakov v vsaki. Po dva
42
dijaka sta se posvetila enemu pacientu in pri vsakem smo se srečali z drugačno situacijo.
Ogromno moči smo morali vloţiti, da smo pravilno izmerili vitalne funkcije, ustrezno postlali
postelje, naredili intimno nego in še mnogo drugega. Splačalo se je, kajti z vsakim vloţenim
trudom smo postajali bolj izkušeni. Slaba stran vodene prakse je morda v tem, da vsi dijaki ne
pridejo na vrsto, ko se izvaja določena intervencija zdravstvene nege.
Osebno sem bil najbolj zadovoljen, ko sem izvedel, da bomo za en mesec zapustili, meni sicer
zelo ljube, šolske klopi, in se podali v opravi zdravstvenih delavcev nabirat »ta pravih«
izkušenj v bolnišnico. Temu se uradno pravi praktično usposabljanje pri delodajalcu. Imeli
smo priloţnost spoznati oddelek, ki nam je bil določen. Prvič me je bilo malce strah, ko pa
sem se v okviru PUD-a, kot kak dr. Gregory House iz nanizanke Zdravnikova vest, podajal
raziskovat bolnišnico drugič, je bilo vzdušje ţe povsem sproščeno. Marca in septembra letos
sem tako spoznal delo na ORL oddelku in v PIN-u, se pravi polintenzivni enoti na internem
oddelku. Večinoma sem bil v dopoldanski izmeni, nekateri sošolci so spoznali tudi delo v
popoldanski izmeni. Edina slaba stran teh dveh mesecev, ki sem jih preţivel tukaj, je ta, da se
nikakor nisem mogel navaditi na vstajanje ob štirih zjutraj, saj prihajam iz oddaljenega kraja.
Navaditi sem se moral na delo v timu, na sprotno razkuţevanje rok, ki je vsekakor potrebno,
saj se drugače prenašajo okuţbe s pacienta na pacienta. Nikoli ne bom pozabil, kako strah me
je bilo ob prvem srečanju z bolnikom, okuţenim z MRSO.
Septembra, ko sem bil na PIN-u, so bila novost tudi kratka predavanja, katerih smo se
udeleţili s sošolci, ki smo bili razdeljeni po internem oddelku. Razkazali so nam intenzivni
oddelek, bili smo tudi na oddelku za dializo. S predavanji smo utrdili šolsko snov, spoznali pa
smo precej specialnosti. V bolnišnici se spletajo nova prijateljstva, saj ljudje nismo stroji,
vsak od nas je zgodba zase. Delaš s številnimi ljudmi, vsakemu izmed njih se moraš
prilagoditi. Tudi nekaj anekdot mi bo zagotovo ostalo v lepem spominu.«
Aleš Ropoša, 4. a
Naši dijaki pa so poskrbeli tudi za kulturni
program.
43
MATERINŠČINA MALO DRUGAČE
Cankarjevega tekmovanja so se v preteklosti večinoma udeleţevali gimnazijci, srednje
strokovne šole smo se vključile razmeroma pozno; s tekmovalkami iz naše šole smo se
pridruţili leta 1997. Tekmovanje je bilo stopenjsko, kar pomeni, da so osnovnošolci
predstavljali 1. stopnjo, 1. in 2. letnik srednješolcev je bila 2. stopnja, 3. in 4. letnik srednje
šole pa 3. stopnja.
Za nami je 15 tekmovalnih let in dosegli smo čudovite rezultate.
Srebrnih priznanj je bilo do sedaj 45 (državno tekmovanje):
Andreja Huber in Pavla Premoša (1997), Pavla Premoša in Martina Roudi (1998), Pavla
Premoša in Simona Šinko (2000), Mojca Gomboc, Ksenja Prkič in Danijel Škafar (2003)
Liljana Bručič, Mirjana Flajšaker, Mojca Matiš, Andreja Mlinarič, Barbara Ritonja in Petra
Veren (2004), Maja Broder, Liljana Bručič, Mirjana Flajšaker, Martina Kramberger, Anita
Prajnar in Darijan Zorko (2005), Martina Kramberger, Danijela Čurič, Valentina Koštric,
Andreja Mlinarič, Blaţ Nemec (2006), Mateja Mencigar, Urška Halabarec (2007), Tajda
Gredar, Filip Vlaj in Laura Ţigert (2008), Nina Abraham, Sara Koler, Manuela Makovec, Erik
Mertik in Laura Ţigert (2009), Tajda Gredar, Sandra Vratar in Laura Ţigert (2010).
Staša Titan, Sara Koler, Sandra Vratar in Urška Godvajs (2011).
Damjan Fujs, Tanja Vrbnjak, Sandra Vratar in Urška Godvajs (2012).
Zlatih priznanj je bilo 17 (državno tekmovanje):
Mirjana Flajšaker (2003), Anita Prajnar in Danijel Škafar (2004), Monika Camplin in Sabina
Zamuda (2005), Mirjana Flajšaker in Anita Prajnar (2006), Janja Knez in Laura Ţigert (2007),
Danijela Čurič in Tajda Gredar (2008), Sandra Vratar in Laura Ţigert (2010).
Staša Titan, Sara Koler in Sandra Vratar iz 3. b stopnje in Urška Godvajs iz 2. b stopnje, vsa
dekleta, ki so se uvrstila na drţavno tekmovanje (2011).
Tekmovalke, ki so se dvakrat pozlatile, so: Mirjana Flajšaker, Anita Prajnar in Laura Ţigert,
mentorica Brigita Štumpf Sovič ter Sandra Vratar (mentorica Metka Prelog).
44
Ob materinskem dnevu, 25. marca
2012,
so člani glasbeno-recitacijskega
kroţka (mentorica Judita Kalamar) z
glasbeno-recitacijskim programom ob
računalniški spremljavi (prof. Franc Duh)
popestrili
dan
oskrbovancem
Doma
starejših v Lendavi. Razveselili smo jih
tudi ob boţiču 2012.
8. julija 2012 je potekala kulturna
slovesnost ob podelitvi maturitetnih spričeval v kinodvorani v Maximusu (mentorica Judita
Kalamar). Veselili smo se z vsemi srečnimi maturanti, še zlasti s šestimi zlatimi.
Vse mentorice z zanosom in dobrohotnostjo pripravljamo in spremljamo naše tekmovalce in
kulturne ustvarjalce ter se veselimo njihovih uspehov.
Brigita Štumpf Sovič, profesorica slovenščine
USTVARJALNOST JE NAGRAJENA
Ţivljenje in delo v šoli je zelo dinamično in kreativno, polno je izzivov, trdega dela in
odpovedovanja, je pa tudi polno lepih in veselih trenutkov. Profesorji in dijaki si skupaj
prizadevamo, da bi šola dosegla le najboljše rezultate, zato delamo usklajeno in gradimo
prijazne medsebojne odnose in delovno disciplino. Prepričana sem, da le razvoj in
izboljševanje lastne prakse vodita v odličnost in dobre rezultate. Če se dijaki razvijajo v
primernem okolju, sami usmerjajo svoje učenje na najučinkovitejši način, na ta način pa se
kaţejo uspehi tako pri pouku kot izven njega, v prostem času. Vsa leta pridno sodelujemo na
Cankarjevem tekmovanju, udeleţujemo se tudi drugih razpisov.
 V šolskem letu 2005/2006 so nas dijaki naše šole predstavljali celo v Evropskem
parlamentu, kar je bila nagrada za zavzeto sodelovanje na esejističnem natečaju z
naslovom Za in proti.
 Leta 2007 je bila naša šola gostiteljica drţavnega tekmovanja srednjih zdravstvenih
šol. Na razpisano literarno temo Vlagajmo v zdravje – gradimo varno prihodnost je
ustvarjalo 7 naših dijakov in dijakinj; dva sta se odrezala odlično – Domen Gujtman
je zasedel 3. mesto, Sandra Topič pa je za svoje delo dobila priznanje.
 Naslednjega leta se je dijak, Domen Gujtman; spet odlično odrezal. Na drţavnem
tekmovanju srednjih zdravstvenih šol je na literarnem natečaju z naslovom Kako
zavarovati zdravje pred klimatskimi spremembami bil nagrajen, prav tako na
esejističnem natečaju Zaloţbe Obzorja Maribor.
45
 V šolskem letu 2008/09 smo se udeleţili drţavnega tekmovanja Eko šol, kjer je naš
dijak, Jernej Turha, na literarnem natečaju na temo Podnebne spremembe osvojil 2.
mesto. Na esejističnem natečaju Zaloţbe Obzorja Maribor pa je Nina Abraham prejela
priznanje.
 V šolskem letu 2010/11 smo sodelovali z Zaloţbo Smar-Team z natečajem Roman v
prostem slogu. Dijakinji Urški Slavič so objavili roman v trdi vezavi z naslovom
Odvisnica.
 V šolskem letu 2011/12 in 2012/13 so se naši dijaki udeleţili javnega natečaja
poezije KA ČÜJTIN, NAPIŠEM V SVOJON GEZIKE. V lanskem šolskem letu je
bila nagrajena Gaja Zadravec, letos pa so bili na zaključno prireditev povabljeni Aleš
Ropoša iz 4. a razreda, Tjaša Novak in Gaja Zadravec iz 2. e razreda.
Metka Prelog, profesorica slovenščine
POGLEJDNEN SEBI V SRCEJ
Vgojdno sküper zarjo rosnato,
Prejk dnejva kda je sunce visiko,
Pa večer kda ide doj…
…sikdar te man v srce fklesanoga…
Poglejdnen, vö ni snejg se svejti,
Ga zimsko sunce obţarij,
Mraz ostrijno njemi da,
Poglejdnen sebi v srcej,
Me misel na tebej gli tak zmrazij.
Poglejdnen prejk na njivo,
Zlato ţito tan stogij,
Pomali v vötre valovij,
Poglejdnen sebi v srcej,
Tij mi tan falijš.
Poglejdnen prve spomladanski cvejt,
Je prišla fčejla na obisk,
Poglejdnen sebi v srcej,
Niti pomlad ga ne poţenej v vrisk.
Poglejdnen kak lišče doj letij
Se vöter špila z njin,
Ga nakla ne pistij,
Poglejdnen sebi v srcej,
Tij me v njen bolijš.
Večer kda ide sunce doj,
Podnejvi gda ţarij,
Pa vgojdno gda kumaj se bidij…
…mogoče pa s pomladjo kak lastovica
nazaj v srcej mi priletijš…
Gaja Zadravec, 2. e
Gaja je februarja 2013 za zgornjo pesem dobila nagrado za najboljšo pesem med srednješolci
na javnem natečaju poezije Občine Puconci z naslovom Ka čüjtin, napijšen v svojon gezike.
Za uspeh ji iskreno čestitamo.
46
PARIZ, DISNYLAND & BRUSELJ
Pariz slovi kot mesto ljubezni. Tja smo
se podali tudi mi in doţiveli naše sanje.
Opisali vam bova našo kratko
popotovanje v Pariz.
Bil je 27. oktober 2012, ko smo se
odpravili na našo sanjsko potepanje.
Zbrali smo se pred našo šolo ter
počakali na avtobus, končno se je
pripeljal in ţe smo se poslovili od
naših najdraţjih. Pot je trajala dobrih
16 ur. Vmes smo imeli kar nekaj
postankov v Avstriji in Nemčiji. Noč
je bila kar dolga, vendar smo si jo krajšali z gledanjem televizije in druţenjem s prijatelji, saj
so bili z nami tudi dijaki gostinske šole
iz Radenec. Čeprav nam je noč hitro
minila smo se vseeno zjutraj na
postajališču v Franciji zbudili z
nasmeškom na obrazu. Kaj hitro smo
se uredili in se napotili proti
pravljičnemu svetu Mikija Miške.
Čakalo nas je obilo zabave na ulici
Main street USA, v deţeli Petra Pana,
gradu Trnuljčice in mnogo adrenalina
na Mississipijskem parniku, voţnji s
pirati s Karibov ter ogledu gradu
duhov.
Prvi dan v Disneylandu je hitro minil
in čakala nas je kratka voţnja skozi
Pariz do našega hotela. Nestrpno smo
čakali na drugi dan, zato smo se
izmučeni odpravili spat, lahko pa si
mislite o čem smo sanjali.
47
Po zajtrku smo se spočiti odpravili na raziskovanje Pariza. Občudovali smo mogočno
katedralo Notre Dame ter se sprehodili po Latinski četrti. Navdušil nas je tudi ţivahni vrveţ v
predelu Les Halles, kjer se na trgu pred pisanim Pompidoujevim centrom zmeraj kaj dogaja.
Ob veliki izbiri restavracij ni bilo teţko najti tisto pravo za kosilo. Ker je Pariz ogromen,
nismo smeli izpustiti voţnje s podzemno ţeleznico ter vzpona na Montmartre, seznanili pa
smo se tudi z velikim moţem – cesarjem Napoleonom. Proti večeru smo se odpravili proti
Elizejskim poljanam. Nikakor pa nismo smeli izpustiti veličastnega, a hkrati tudi
navdušujočega pogleda in vzpona na mogočni Eifflov stolp, saj je bil to vrhunec dneva.
Nekateri so se na stolp povzpeli s strahom, drugi spet z velikim veseljem, na ta veličasten
pogled smo čakali veeeees dan. Ob koncu dneva smo se odpravili v hotel, kjer smo na ţalost
ţe morali spakirati kovčke.
Po zgodnjem zajtrku je sledila daljša voţnja v
Bruselj. Prispeli smo okoli enajste ure. Naš
vodič nas je opozoril, da bo vreme zelo
nestabilno. Bruselj je mednarodna zdruţba
diplomatov, evro-politikov in poslovneţev.
Sprehodili smo se do stavb EU, si ogledali EU
parlament, veličastni trg Gand Place z vsemi
mogočimi zgodbami, ki ga obdajajo. V danem
prostem času smo si privoščili hamburger,
znani pomfri z majonezo ter slastne vaflje.
Sledil je prevoz na letališče Charlero, ob 19.30
uri pa polet na letališče Trevisa v Italiji. Za
nekatere je to bil prvi polet z letalom, zato
smo bili pred poletom polni pozitivnih in
negativnih pričakovanj. Ob pristanku smo si
vsi oddahnili ter se odpravili v Ljubljano, kjer
smo zamenjali šoferja, ki nas je odpeljal v
Mursko Soboto.
Po najinem mnenju je bilo to potovanje zelo
poučno, zanimivo in polno nepričakovanih
dogodivščin. Čeprav je bilo kratko, je bilo
sladko!
Nuša Cipot in Laura Nemet, 2. k
48
UČIMO SE IN TUDI ZNAMO NEMŠKO …
Naši dijaki dosegajo lepe uspehe na različnih tekmovanjih tako doma kot tudi v tujini. Več
let smo sodelovali na mednarodnem literarnem natečaju »Literatur überwindet Grenzen«, ki
ga je organizirala zaloţba Perplex iz Gradca. Tako so moje dijakinje dosegle na
mednarodnem tekmovanju dvakrat drugo in enkrat tretje mesto. Leta 2005 je Ljiljana Bručić
zasedla tretje mesto s svojim esejem na temo »Abschied« (Slovo), leta 2007 Sandra Topič
drugo mesto s sestavkom na temo »Vertrauen« (Zaupanje), leta 2008 Patricija Bratuša drugo
mesto z besedilom na temo »Sehnsucht« (Hrepenenje). V šolskem letu 2011/12 sta Tanja
Könye in Amadej Močnik na drţavnem tekmovanju dosegla srebrno priznanje. Letos pa se
bosta taistega tekmovanja udeleţila poleg Tanje in Amadeja še Lisa Henkl in Romana
Markovič.
Vsako leto se udeleţujemo drţavnega tekmovanja v znanju nemščine za druge in tretje
letnike. Tudi na tem tekmovanju smo dosegli ţe lepe uspehe, imeli smo dijake, ki so bili med
najboljšimi, dva sta dosegla celo zlato priznanje: Ciril Ošlaj pod mentorstvom profesorice
Alenke Lapoši in Damir Grlec pod mojim mentorstvom. V letošnjem šolskem letu smo
dosegli dve bronasti priznanji in štiri srebrna priznanja.
Dijaki vsako leto tekmujejo na bralnem maratonu in bralnem tekmovanju Pfiffikus, ki ju
organizira Center Oxford. Zanimanje pri dijakih je vsako leto veliko.
V okviru odprte šole smo posneli nekaj skečev v nemščini, izdelovali pa smo tudi pustne
maske in se predstavili na Festivalu vzgoje in izobraţevanja v Celju, kjer smo bili prava
atrakcija. Vsako leto na šoli obeleţimo 26. september, evropski dan jezikov.
Ob mojem prihodu je na šoli prevladovala nemščina, le nekaj
učencev se je učilo angleščino, danes pa je to precej drugače,
saj je tudi pri nas začela angleščina izpodrivati nemščino. S
prenovitvijo programov pa smo dobili na šolo tudi drugi tuji
jezik oziroma tuji jezik stroke, ki ga imajo dijaki vsa štiri leta.
Torej se vsak dijak naše šole uči tako nemški kot tudi
angleški jezik. Pouk jezika stroke zahteva veliko dodatnega
dela, saj v okviru drţave niso pripravljeni ustrezni programi
in gradiva, tako da moramo učitelji vso načrtovanje opraviti
sami. Zanje sem pripravila ustrezno gradivo.
49
Ostale »nemške« aktivnosti:
Primerno smo obeleţili
evropski dan jezikov.
Dijaki so brali knjige za
bralno značko. Vsaka dva
tedna smo imeli srečanja,
na
katerih
smo
se
pogovarjali o prebranih
knjigah.
Nemško
bralno
temovanje, ki se ga je udeleţilo 10 tekmovalcev pod mentorstvom Mire Vaupotič.
Bralni maraton 2010:
 Sodelovali sta dve skupini, ena pod mentorstvom Alenke Lapoši, druga pod
mentorstvom Mire Vaupotič.
Najboljši rezultat je dosegel Simon Zver, in sicer 62 točk od 65 moţnih. Iskrene čestitke!
Mira Vaupotič, profesorica nemščine
SVETOVNI POKAL V KARATEJU – PORTUGALSKA
Vsak človek ima svoje cilje, svoje iluzije o uspešnem ţivljenju. Nekaterim uspe, drugim pa na
ţalost ne. Jaz sem ena izmed tistih, ki se ji je uresničila največja ţelja doslej. Nastopiti na
evropskem prvenstvu v karateju v Azerbajdţanu in zastopati Slovenijo nekje daleč v tujini je
bila največja ţelja, ki se mi je uresničila. Čeprav se na samem tekmovanju nisem ravno dobro
odrezala, mi je to dalo novo moč in pogum za naprej.
Marca lani je na Portugalskem potekalo tekmovanje v karateju, in sicer svetovni pokal v shito
ryu stilu. Na to tekmovanje sem se prijavila preko ljutomerskega kluba. Imela sem en mesec,
da se dobro pripravim. Bila sem v dobri formi, saj je bilo februarja ţe evropsko prvenstvo in
sem morala samo malo nadgraditi znanje. Ko je prišel čas odhoda, smo bili vsi na trnih. Tja
smo šli z upanjem, da osvojimo vsaj kako lovoriko, če nam ţe na evropskem ni uspelo.
Ko smo prispeli, je bilo vse super in enkratno. Trener mi je en dan pred tekmo povedal, kdo
so moje nasprotnice. Skoraj bi me kap, ko sem videla, da je moja prva nasprotnica Joni Rice
iz Juţne Afrike. Oktobra lani je bila na svetovnem prvenstvu v Maleziji. Počasi sem se
umirila in si rekla: »Naj bo, kar bo.« Ko se je začelo tekmovanje in smo šli z glavnim
sodnikom na tatami, sem bila tako umirjena kot še nikoli prej. V uvodnem boju sem se morala
pomeriti ravno s tem dekletom. Rekla sem si, da če premagam njo, bom tudi vse ostale.
Premagala sem jo z deset proti ena. Zmagala sem tudi pri naslednjih treh borbah in prišla do
finala, ki pa je bilo šele čez pet ur.
50
Imela sem veliko časa, da se psihično
pripravim. Ko so me poklicali, sem kar
otrpnila, saj je bila moja nasprotnica iz
Švedske kar za glavo višja od mene. Na
srečo ni vaţna velikost, ampak tehnika.
Čeprav nas je bilo Slovencev samo 12,
sem imela najboljše navijače. Bili so tako
glasni, ko so navijali zame, da so na
koncu ostali brez glasu. V finalu sem
zmagala štiri proti dva in tako postala
svetovna prvakinja v stilu shito ryu.
Seveda nisem mogla skriti solz in sem
jokala kot majhen otrok, vsa ekipa
Slovencev pa z mano vred.
Ko smo prišli domov, smo imeli sprejem
pred športno dvorano v Ljutomeru.
Seveda je bila zraven harmonika, brez
golice pa tako ali tako ne gre. Bilo je
veselo. Ko sem se s starši peljala domov,
smo se ustavili v gostilni, kjer smo
nazdravili, nato pa se je vsem nekam
mudilo, jaz pa nisem vedela kam.
Sestra, ki je peljala avto, je zapeljala na igrišče, kjer je
bilo zbranih veliko ljudi. Sprva sem mislila, da je
nogometna tekma, ko pa je sestra rekla, da moram s
sabo vzeti pokal, sem kar otrpnila in najprej nisem
hotela iz avta. Na koncu sem vendarle popustila. Ljudje,
ki so bili zbrani, so vzklikali in mi ploskali. Pripravili
so mi prelep sprejem, ki mi bo ostal v spominu do konca
ţivljenja. Zabavali smo se do jutranjih ur.
Ko sem prišla nazaj v šolo, so me sošolci začeli
objemati in mi čestitati. Čez nekaj ur sem po šolskem
zvočniku slišala govor gospe ravnateljice, ki mi je
čestitala. Spet so me
oblile solze, saj sem
dojela,
da
me
spodbujajo in to mi
pomeni največ.
Tanja Vrbnjak, 3. b
V februarju 2013 je Tanja v Turčiji dosegla tretje mesto
na evropskem mladinskem prvenstvu v karateju, za kar ji
vsi iskreno čestitamo.
51
MEDNARODNA OTROŠKA OLIMPIADA V JUŽNI
KOREJI
Sem Doroteja Osojnik in obiskujem Srednjo
zdravstveno šolo Murska Sobota, smer
kozmetični tehnik, in sicer 1. letnik. Veliko
svojega prostega časa ţe od 2. razreda
osnovne šole namenjam treningom atletike.
Treninge imam 4-krat na teden, ob vikendih
pa se udeleţujem raznih tekmovanj. Redno
tekmujem v pokalu Cerr-cup (mednarodni
pokal treh drţav Slovenije-MadţarskeAvstrije), pomurskem pokalu in na drugih
drţavnih tekmovanjih atletike. Na vseh teh
tekmovanjih sem bila večinoma na
stopničkah, zato je tudi moja vitrina polna
pokalov, medalj in plaket. Bila sem tudi športnica Osnovne šole Puconci. Na podlagi
rezultatov sem bila izbrana, da bom zastopala Slovenijo, in sicer občino Murska Sobota, na
mednarodnih otroških olimpijskih igrah šolarjev v Juţni
Koreji. Iz občine
Murska
Sobota
smo to priloţnost
dobili štirje (dve
dekleti in dva
fanta). Končno je
prišel
teţko
pričakovani
dan
odhoda v Juţno
Korejo. S tem se je tudi ves moj trud vloţen v treninge
atletike poplačal.
Moja pot v Juţno Korejo se je začela 11. 7. 2012 v Murski Soboti, od koder smo z avtobusom
krenili do Münchna. Od tam smo z letalom poleteli do
Pekinga (leteli smo 9 ur). In nato še 2 uri z letalom do
Daeuguja. Pot je bila zelo naporna, pa tudi časovna
razlika ni bila od muh; v Juţni Koreji so namreč 7 ur
pred nami.
Nastanili so nas v dijaške domove (ločeno dečki in
deklice). Daegu ima 2 milijona prebivalcev, 6 pasovno
cesto, veliko stolpnic, nakupovalnih centrov ... Ker smo
bili v Daeguju zaradi tekmovanja, nismo imeli veliko
časa za oglede. Ogledali smo si stadion, na katerem je lansko leto potekalo svetovno
prvenstvo, muzej kjer so nas seznanili z vojno, popeljali pa so nas še v njihov zabaviščni
park. Imajo zelo specifično hrano, ki meni ţal ni ugajala. Bilo je zelo vroče in vlaţno, kar
nam je predstavljalo veliko spremembo. Pokrajina je sicer zelo lepa, vendar obstajajo tudi
predeli, kjer je zelo umazano. Prvi kontakt s progo smo opravili ţe na dan prihoda v Daegu,
torej 12. 7., ko smo imeli trening. V teku na 100 m nas je teklo 50 in jaz sem dosegla 29.
mesto.
52
vremenu, zelo močno je
vplivalo na moj čas, s
zadovoljna. V torek, 17. 7.,
domov. Z avtobusom smo
Seul, od tam smo poleteli
Pekingu smo na letališču
letalo za München. Od tam
do Murske Sobote, kamor
15:00 uri.
Tekle smo v zelo slabem
deţevalo. To je tudi
katerim
nisem
bila
nas je čakala spet dolga pot
7 ur potovali iz Daeguja v
proti Pekingu (2 uri), v
čakali 5 ur do vkrcanja na
smo potovali z avtobusom
smo prispeli 18. 7. ob
Da sem se lahko udeleţila mednarodnih olimpijskih otroških iger so mi omogočili tudi
naslednji sponzorji: Občina Murska Sobota, Občina Puconci, Med Dens (Sašo Šraj),
Pomurske lekarne, Kema Puconci, Murska Trans (Branko Cipot), ki se jim še enkrat najlepše
zahvaljujem.
Doroteja Osojnik, 1. k
Predstavniki iz občine Murska Sobota.
53
NA ŠOLI TEKMUJEMO TUDI V EKIPNIH ŠPORTIH
Nogometaši
Odbojkarice
Rokometašice
54
MAGIČNA PRIVLAČNOST RAČUNALNIKA
Prav neverjetno je, kaj vse se je z informacijsko
tehnologijo zgodilo v dvajsetem stoletju. Odkar so
Američani sredi prejšnjega stoletja iznašli tranzistor, ta
čarobni elektronski element, ki je lahko tako majhen,
da se jih na nohtu mezinca lahko zvrsti več kot bo
stoletnik v svojem ţivljenju naštel sekund in brez
katerega ne bi bilo nobene sodobne elektronske
naprave, se tehnologija širi, če povzamem besede moje
babice, kot kuga.
Vsak dan prinese nekaj novega, boljšega in veliko bolj
uporabnega, kot je po besedah trgovcev tista neuporabna reč iz včerajšnjega dne. Mi, navadni
smrtniki pa, naivni kot smo, pograbimo z obema rokama, pa čeprav se je za to treba odreči
marsikateri res potrebni reči in ob tem še slutimo ne, da nas vsa ta elektronska navlaka iz
dneva v dan bolj zasuţnjuje, da pozabljamo na bit našega bivanja in nam ţivljenje počasi
polzi iz rok. In bo verjetno še, vsaki generaciji hitreje in hitreje, dokler ne bo nekdo od tam
zunaj opazil, da človeka ni več. Nič hudega in morda celo dobro, če se bo tisti, ki nas bo
nasledil, gotovo nas bo, ker je še vselej na tem našem planetu nekdo nasledil nekoga, iz naših
izkušenj kaj naučil.
Pa naj bo, smo tukaj in zdaj, je treba ţiveti in uporabljati to, kar se nam nudi. A če hoče
človek vse to uporabljati, mora biti, kakor pravijo temu učeno, informacijsko pismen. Spomin
mi pogosto uide v čas osnovnošolskega opismenjevanja. Abeceda nikoli ni bila moja ljubezen
in pogosto se mi zazdi, da je kateri od današnjih ţuljev posledica pack, kakor smo mulci
imenovali ničkaj prijeten način mlatenja tršice s palico po prstih nas, ki abecede nismo marali
potrditi za prijatelja, kot to počnejo sodobni mulci na Facebooku.
Nekaj k temu opismenjevanju prispeva informatika v prvem letniku srednje šole.
Iz osnovne šole prinesejo eni več, drugi manj, v srednji šoli dodajo kakšne finese iz
urejevalnikov besedil, potipajo Excel toliko, da zaznajo njegovo veličino, posnamejo kakšen
stavek svojega govora, morda celo kaj zapojejo, a le redki, tisti ta pogumni in vse skupaj
dodajo kakšni dobri predstavitvi ter seveda ob tem veliko brskajo po spletu, kaj iz potrebe,
največkrat pa iz golega uţitka, če ţe ne smemo temu reči afnarija.
In potem je lepega dne prvega letnika konec, informatika kot taka se poslovi.
Redki, ampak res redki, se občasno vrnejo in pobarajo o tem, kako narediti, da bo tako, kot so
si zamislili.
Ţe mora tako biti, bo rekel nekdo, ki ve, kako mora biti.
Prav ima.
Franc Duh, profesor fizike
55
SPOMINOV MI NE SMEJO VZETI
Glavno, da je zakurjeno. Prijeten plamenček plapola in oblizuje koščke toaletnega papirja.
Kmalu bo morala vstati in v drvarnici za hišo nabrati nekaj debelejših polen. Ozrla se je skozi
okno in zagledala velikanski kup drv, ki so ga v soboto zloţili skupaj s sinom Dragom in
vnukom Tinčem. Bila je ponosna na opravljeno delo. Kroţna ţaga je pela ves dan, troje parov
rok se je pridno vrtelo okoli nje. Sin je ţagal, ona je jemala nova in nova drva ter mu jih
podajala pred brnečo pošast. Tine, njen ljubljeni vnuček, je sprejemal razţagana polena ter jih
metal na kup, ki se je iz minute v minuto spreminjal v pravo leseno goro. Njen moţ Ivan leţi
v kuhinji na kavču in od bolečine tu in tam zastoka. Reveţ je bil pred kratkim operiran in
odvzeli so mu manjši kos debelega črevesja. Dolgo je nevede prikrival teţave in šele, ko je
snaha opazila, da je v njegovo blato primešana kri, je moral v bolnišnico. Njej se to sicer ni
zdelo omembe vredno, a mladi verjetno vedo, kako je treba in temu se ni upirala. Vsaj pil ne
bo več toliko, kolikor je včasih. Če se samo spomni, kakšen je blodil domov iz vaške gostilne!
Še raje kot v gostilno pa je zavijal k tisti svoji Veroniki. Ona pa je kot stara devica tukaj čisto
sama čakala večera, ko se bo vrnil. Bedak stari!
Odkar jo bolijo roke, sama več ne mesi kruha. Pa tista prepametna snaha pravi, da se je čisto
zapustila. Dobro se še spomni, kako so frčali kroţniki in kako ga je dobila v glavo! Sprli sta
se, ker je vnukoma »vsilila« šunko s pretečenim rokom, ki bi jo morala »za vsako ceno«
pojesti. Kaj pa more, če slabo vidi in večkrat zamenja stvari v trgovini? Trmasta je in ne bo
popustila, pa če se snaha na glavo postavi.
Prišla je njena hčerka Irena iz Murskih Črncev. Sama ve le to, da je verjetno nastal cel halo in
da jo snaha odslej gleda bolj postrani. Kljub temu je toliko dobra, da jo pelje k strogemu
doktorju v belih oblačilih, ki ji predpiše pomirjevala, ima pa še tablete za zniţevanje krvnega
tlaka. Spat hodi, ko zaide sonce. Takrat, ko hodijo spat njene kure, kot rad pravi Matej, drugi
sin hčerke Irene. Rada ima tega prijaznega fanta, ki ţe vozi avto, dela kot šofer tovornjaka, s
katerim se prevaţa naokrog. Njegova punca pa skrbi za bolne v domu starejših občanov. Z
očali jo tako zelo spominja na mamo, da kar ne more verjeti. Kot bi stala pred njo njena
mama, ki je umrla pri njenih desetih letih.
Hčerka ji je kupila škatlo za razdeljevanje tablet, a sama se s to novotarijo še ne znajde.
»Mama, tu ti bomo nastavljali tablete po dnevih. Nekatere boš vzela dopoldne, druge
popoldne in tretje zvečer,« je rekla hčerka in odšla, sama pa povedanega ni utegnila narediti.
Nekaj časa je strmela v novotarijo, nato je zamahnila z roko in pustila nov pripomoček pri
miru.
Čez vikend sta Drago in Tinč urejala kokošnjak za hišo. Moţa je obiskala patronaţna sestra in
mu previla operativno rano, ki se še ni hotela zaceliti. Naenkrat ji je postalo slabo in prijela se
je za srce. »Gospa, usedite se,« je še slišala glasove, potem jo je zagrnila tema. Med
domačimi je sprva zavladala panika, češ, zadela jo je srčna kap. Odpeljali so se v bolnišnico.
Okrog nje so se zbrali njeni najbliţji, razen moţa. Med drugim se je izkazalo, da je gospa
Agata Kovač dehidrirana. »Zadnje čase ste pili premalo, gospa,« je rekla zdravnica. »Premalo
skrbite zase,« je kot odmev dodala snaha. »Saj smo ti ţe večkrat povedali. Če nočeš sladkanih
pijač, pij vodo, ki je tako ali tako najboljša,« ji je prestrašeni sin drţal pridigo. Prinesli so ji
veliko sadja in predvsem vode. Tako z okusom, pa tudi mineralno vodo. Morala si je priznati,
da jo druţina kljub medsebojnim zdraham spoštuje. Čez dva tedna je lahko zapustila
bolnišnico in se vrnila nazaj med štiri stene, ki sta si jih ţe dobrih štirideset let delila z
moţem.
56
Med njeno odsotnostjo je skrb za moţa, poleg patronaţne, morala na svoja pleča prevzeti
snaha Mirjam. Sin je čez teden sluţil kruh v Avstriji, vnuka sta bila v šoli. Bilo je prejšnjo
nedeljo, ko ju je obiskal Tinč. Ponudila mu je piškote, jabolčni sok. »Preveč se razdajaš, stara
mama,« ji je ljubeznivo odvrnil. Samo z roko je zamahnila. Povprašal jo je o »ogradčku«,
kako so nekdaj vrtnarili. Še dobro se je spominjala podrobnosti. Dogodkov iz mladosti se
dobro spomni, spomin ji ne sluţi več, ko se hoče spomniti dogodkov pred dvema urama. Ne
spomni se današnjega datuma, ne ve več, kateri del dneva je trenutno. Nameni se nekam in ko
stopa po hodniku, ne ve več, kam je bila namenjena. Tinč ji je pripovedoval o letalskih asih,
ki nas razveseljujejo zadnje dni. »Nimam več nobene volje,« mu je odvrnila. Nobene ţelje
nima gledati televizije, tiste brezzvezne migetajoče slike z zvokom, ali pa brati. »Kako to, da
tako veliko bereš? Se ti ne zmeša v glavi zaradi toliko podatkov?« je vprašala Tinča, pa je ta
razočarano zmajal z glavo. »V šoli nas zasujejo z veliko snovi, ki se je enostavno moramo
naučiti, berem pa tudi za svojo zabavo,« je bil jedrnat. Zagotovo je bil uţaljen, pa ji tega ni
pokazal.
Saj je včasih brala verski tisk, revijo Ognjišče pa Druţino. A ju je odjavila. Tudi Vestnik se ji
več ni zdel v redu. Kar naj bere vnuk, če ţeli. Sama ne razume, zakaj bi to morala početi.
Zguba časa. »Po drugi strani pa si babica ţeli umreti in vsak dan toţi nad še enim dnem, ki ga
bo morala preţiveti na svoj dolgočasen način,« je razmišljal Tinč sam zase.
Dobro se spominja, da sta s Tinčem, ko je bil star okrog sedem let, prehodila veliko poti po
gozdovih in skupaj iskala gobe, oktobra pa kostanje. Za vsako drevo mu je znala povedati,
kako se imenuje in koliko časa bo še raslo. Noge so jo še ubogale. Tudi z najmlajšim Igorjem
so se sprehajali. »Babica je vedno govorila, da je Igor pohabljen. Auspergerjev sindrom je
preteţka razlaga zanjo,« si je ob njenem pripovedovanju mislil Tinč. Starejši ljudje teţko
razumejo, kaj pomeni, da si otrok s posebnimi potrebami in zato svoji babici ni preveč
zameril.
Danes je noge ne nosijo več tako lahno, pomagati si mora s palico. Ko je psa vodila na
cepljenje, je bila palica njeno osnovno pomagalo. Vsa zadihana je komaj prišla do gasilskega
doma. Pa še nazaj je bilo treba priti. Bilo je, kot da bi pes vodil njo domov, ne ona njega. Tudi
pes ni več rosno mlad, bo letos ţe deseto leto, odkar je bil skoten. Spominja se, kako se je
pred leti njej in moţu izmuznil s povodca in se odpravil kar sam na potep. K sreči je naučen,
da se vedno vrne domov. Ţivali so bile vedno njene najljubše prijateljice, zrasla je skupaj z
njimi na manjši kmetiji. Bog obvaruj, da bi se kdaj mladi upali dotakniti njenih mačk ali jih
celo grdo ozmerjati, to bi jih dobili po buči s piskrom! V njeni mladosti so imeli na kmetiji
celo rjava konja, ki sta pobegnila vojakom, pa ju je ulovil njen oče in ju sproti vzgajal v
pridna vlačilca plugov.
»Spomin je še edino, kar mi je preostalo,« je otoţno pomislila. Saj ne bo več dolgo tlačila
zemlje, nekega dne bo mirno odpotovala v večnost. Tja v nebesa, kjer prebiva Bog, v katerega
ţe vse ţivljenje trdno veruje. Vsako nedeljo redno obiskuje cerkev, ni je bilo še maše, ki ji ne
bi prisostvovala. Vera ji pomeni marsikaj, neko zadoščenje. Bog ti odpusti grehe, greš k
spovedi, pa je. Spet laţje ţiviš … Maja bi rada šla k šmarnicam, peš, saj ni daleč … Hoja bo
utrdila njene stare kosti. Ko je prišla do drvarnice, se je spomnila, da bi bilo dobro za bolnega
moţa skuhati preţganko. V tem zimskem mrazu ju bo juha pošteno ogrela.
Aleš Ropoša, 4. a
57
NAŠA KNJIŽNICA – HRANILNICA ZNANJA IN
UČITELJICA ŽIVLJENJA
Naše življenje je knjiga, ki se piše sama, mi pa smo osebe, ki ne razumejo vselej, kar
hoče avtor. (J. Green)
»Knjige so najbolj tihe in trajne prijateljice, najlaţje
dosegljive in najbolj modre svetovalke ter najbolj
potrpeţljive učiteljice.« Ljudje namreč hranimo na
knjiţnih policah knjige, ki smo jih prerasli, pa jih
nikakor ne moremo zavreči. Med svojimi listi namreč
hranijo naša otroška leta – čudovit pravljični svet, našo
mladost in so kot cvetje, ki smo ga stisnili v herbarij.
Branje knjig nas lahko osrečuje, opogumlja in tolaţi v
vsakdanjem ţivljenju in ne le takrat, ko zaidemo v
teţave.
Tudi naša knjiţnica
skrbno
hrani
knjige,
med
drugimi tudi take,
za katere dijaki pravijo, da niso več »v modi«. Vse res
niso, so pa del naše preteklosti, preteklost naših
prednikov in prav zato so tudi za prihodnje generacije
neprecenljive. Dijake rada mimogrede opomnim, da tudi
marsikatere današnje knjige lepega dne več ne bodo
»in«, toda v njih bo zapisan prav naš čas in čas
današnjega rodu. In strinjajo se, da bodo prav zato
dragocene.
Naša knjiţnica ima zelo pester izbor literature in vsebuje
veliko knjig s preventivno vsebino, ki je mladostniku
velikokrat »prva pomoč« pri njegovem razburljivem
odraščanju.
Ko takole opazujem zamišljene dijake ob
knjiţnih policah, se mi znova in znova
poraja misel, da je knjiga energija, ki nam
pomaga v ţelene svetove. Je energija, skozi
katero duhovno rastemo, se utrjujemo in
nadgrajujemo.
Je
učni
pripomoček,
informacija, estetski uţitek … Je energija,
ki ostaja in deluje na nas, kljub temu da je le
papir in tiskarska barva.
58
Kaj počnemo v naši knjižnici …
Naša knjiţnica je prostor, kjer
brskamo po bogato zaloţenih
knjiţnih
policah
in
tako
priljubljenem
medmreţju,
napišemo
marsikatero
pesem,
utrinke s prakse, se pripravljamo na
Cankarjeva
tekmovanja,
pripravljamo radijske ure in
kulturne programe, ustvarjamo
strokovna in literarna glasila,
ustvarjamo referate in seminarske
naloge, napišemo kakšno domačo
nalogo, ustvarjamo spise za
natečaje, pripravljamo plakate, si krajšamo čas s celo paleto revij in tudi tako prihajamo do
aktualnih informacij, se pripravljamo na zaključni izpit oz. poklicno maturo … In ravno ta
knjiţnica bo tudi v prihodnje
prostor,
kjer boste koristno
preţivljali proste ure, se učili,
prijetno pokramljali, tu se bo še
naprej pisala kronika tekočega
šolskega leta, skratka bo prostor,
ki mora biti ves čas zaseden. Iz
leta v leto pa naša knjiţnica
nestrpno
pričakuje
nove
generacije. In letos ste to prav
vi, dragi devetošolci in drage
devetošolke!
Judita Kalamar, profesorica
slovenščine in knjiţničarka
59
AMBULANTA NA KUBIK
15. 1. 2013 so si dijaki naše šole v gledališki dvorani Park ogledali gledališko predstavo
Ambulanta na kubik, ki jo je napisal profesor Edvard Jakšič in v kateri so igrali tudi dijaki te
šole. V predstavi je bilo predstavljeno dogajanje v čakalnici pri zdravniku in v sami
ambulanti. Nastopajoči so govorili v
domačih narečjih, kar je dalo dogajanju še
dodatno komičnost, ob vsem skupaj pa smo
lahko poslušali še spremljavo s klasično
glasbo. Ta je dodala dogajanju še piko na i.
Ob tem so gledalci zapisali:
»Predstava me je zelo navdušila, saj sem se
nasmejala do solz.«
Mihajela Paluc, 3. b
»Predstava se mi je zdela »mega fantastično«
zabavna, veliko sem se presmejala in se
razvedrila. Znova in znova bi jo lahko gledala
in se prav toliko presmejala.«
Suzana Zamuda, 3. b
»Pokazali so, kaj se v resnici dogaja v
čakalnici in doktorjevi pisarni. Dobro so
predstavili odnose med pacienti, medicinske
sestre do pacientov in zdravnika do
pacientov. Bilo je zelo poučno in seveda
smešno.«
Eva Bašič, 3. b
Nastopajoči: Edvard Jakšič, Anja Ferko, Nina Gavrančič, Delores Kovačec, Nastja Hari,
Nuša Iskra, Maša Kavčič, Mihael Črešnjevac.
60
MATURANTSKI VEČER
Dame in gospodje,
zdaj je čas za ples
za igro dveh teles
za njega in njo,
trenutek naš se zdaj začenja.
Na oder ţe prihaja
malo morje parov
valček bo angleški,
sledi še argentinski tango.
Ko skoz očala me pogledaš:
»Stopi zdaj korak naprej,
ritmu se prepusti zdaj«
vem, da pleševa zares.
Ples je gibanje telesa,
a na trenutke poln
je nekih čudnih for:
»Zakaj pri chacha – chaju
ţe rabi se brisača?«
Radetsky marš
bomba je večera,
kakor da v bitko šla
bi Napoleonova zdaj četa.
To več niso sanje
je vse prej kot iluzija
četvorka v petih slikah
človeka res predrami.
Gledam te, kako si lepa
vsa resnobna ta večer
v srcu si vesela,
veš, da to vrhunec je večera.
Srce ti razbija,
upam, da ne ponori
ker drugače se lahko zgodijo
še usodnejše stvari.
Nocoj se bova zavrtela
v ritmu dunajskega valčka,
pozabila na čas,
plesni glasbi na čast.
Na plesnih vajah spoznal
veliko novih sem ljudi
to bil je zanimiv proces,
bi rad še to kdaj ponovil.
61
Profesorji in dragi starši,
vsa ta bliţnja in daljna ţlahta
dobro vejo, kaj nas čaka.
Matura je pred vrati in
časa dosti ni več preostalo
gledajo nas in potiho se sprašujejo:
»Le kaj bo iz te generacije nastalo?«
Pozneje, kadar
bo ţivljenje teţko
se spominjal bom Diane
in prekrasne te dvorane,
pijače v slaščičarni
in prelepe dame,
nocoj ne dopustite mi omame.
Ta naš maturantski ples…
Aleš Ropoša, 4. a
4. a
4. b
4. c
3. e
62
PA ŠE MALO ZA ZABAVO
R
1. _ _ _ _ je fiziološki in psihološki ter vedenjski odgovor posameznika, ki se skuša
prilagoditi in privaditi potencialno škodljivim ali ogroţajočim dejavnikom, ki se
imenujejo stresorji.
2. Ločimo trenuten in takojšen ali pa _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _, nenehen in brez predvidljivega
konca
3. Človek lahko doţivlja stres sam ali pa ga deli z _ _ _ _ _ _ _.
4. Za mladostniško obdobje je značilna _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ in nepotrpeţljivost.
5. Stresu smo podvrţeni _ _ _.
6. Izpostavljeni smo vsakodnevnim _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ v šoli in zunaj nje.
7. /
8. Stres lahko preprečujemo s pozitivnim pogledom na _ _ _ _ _ _ _ _ _ , dobro telesno
pripravljenostjo in široko socialno mreţo
9. Večina _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ hoče rešiti teţave z eno potezo, kar jim včasih ne uspe in
zato nastopi razočaranost.
Tadeja Vučko, 1. a
63
STROKOVNO GLASILO SREDNJE ZDRAVSTVENE ŠOLE MURSKA SOBOTA
Zanjo: Zlatka Lebar, ravnateljica
Prispevki: dijaki in učitelji SZŠ Murska Sobota
Računalniška obdelava: Katja Horvat
Besedila izbrali in uredili: Katja Horvat in Judita Kalamar
Fotografije: arhiv SZŠ Murska Sobota
Tisk in vezava: Božidar Šalamon
Ker zelo rad nagajam, se Ti
opravičujem za vse tiskarske in
ostale napake in napakice!
Tvoj tiskarski škratek
64