1. No category

KLJUČNI MEJNIKI V ZGODOVINI
MEDNARODNEGA GIBANJA RDEČEGA KRIŽA in RDEČEGA POLMESECA
1. Nastanek in zgodovina Rdečega križa
Za ustanovitelja Rdečega križa velja Švicar Henry Dunant, ki je po strašljivih vojnih prizorih, ki
jih je videl po bitki v Solferinu (1859) zapisal te spomine v knjigi z naslovom 'Spomin na Solferino' in jih
izdal leta 1862.
V knjigi, ki je bila prevedena v skoraj vse evropske jezike in jo je brala večina vplivnih ljudi tistega časa,
je opisoval bitko in ranjene, knjigo pa končal z ključnim vprašanjem: » Mar res ne bi bilo mogoče v
miru ustanoviti društev, ki bi pomagala ranjencem v vojni in jih negovala;društev, katerih člani bi
predano opravljali to človekoljubno delo?«
Leta 1863 je bilo tako ustanovljen odbor, ki se je sprva imenoval Mednarodni odbor za pomoč
ranjenim in so ga sestavljali Appia, Dufour, Dunant, Moynier ter Maunoir, kmalu pa je postal znan kot
Mednarodni odbor Rdečega križa (MORK ali ICRC eng.)
Istega leta, natančneje 25. avgusta 1863 je Mednarodni odbor sklical mednarodno konferenco v
Ženevi, na katero so bila vabljene vse državne vlade in ostale vplivne osebe. Na poziv, da bi proučili
možnosti za izboljšanje neustrezne vojaške oblasti se je odzvalo 36 udeležencev, od tega 14 državnih
poslancev, 6 članov različnih organizacij in 7 posameznikov, ki so sprejeli osnutek I. ženevske
konvencije, ki je bila podpisana naslednje leto, s tem pa rojeno tudi sodobno humanitarno pravo.
1867 je bila sklicana prva Mednarodna konferenca Rdečega križa (navzočih je bilo 9 vlad, 16
nacionalnih odborov in MORK. 1899 je MORK izpeljal sprejem konvencije o pomoči ranjenim, bolnim in
brodolomcem na morju, ta je dopolnila konvencijo iz leta 1864 na konferenci držav, ki so se sestale v
Haagu. Do tedaj se je pomoč nanašala vedno le na kopenske sile. Ženevsko konvencijo so znova
pregledali in prilagodili leta 1906 in 1907 ter jo ponovno prilagodili tudi razmeram v času vojne na morju.
MORK in nacionalna društva so bila priča prvemu velikemu šoku med prvo svetovno vojno, ko
je umrlo na milijone vojakov, več sto tisoč jih je postalo vojnih ujetnikov, Evropi pa so zavladale
epidemije in lakota, katere razsežnosti si ni bilo mogoče zamisliti. Med vojno je MORK obiskoval vojne
ujetnike, preverjal njihovo stanje in zahteval izboljšanje le-tega. V tem času so ustanovili Osrednjo
poizvedovalno agencijo, ki je iskala pogrešane osebe in omogočala dopisovanje med ujetniki in
njihovimi družinami. Vojna se je končala leta 1918, vendar pa ne tudi epidemija in lakota, ki sta
dolgoročno povzročili več smrti kot vojna sama. To je bil povod, da je bila leta 1919 ustanovljena Liga
društev Rdečega križa (poznejša Federacija), ki ji je bila uradno priznana vloga Mednarodnega
Rdečega križa v miru (npr. ob naravnih nesrečah).
1928 je Mednarodni Rdeči križ sprejel statute (obnovljene 1952 in 1986), ki so določali vlogo
MORK-a in Federacije ter njuno medsebojno sodelovanje.
Leta 1929 je bila obnovljena konvencija o zaščiti ranjenih in bolnih vojakov iz leta 1906, v njej so
uradno potrdili obliko dodatnih znakov (rdeči polmesec, ki so ga prvič uporabili 1876, ter rdeči lev in
sonce). Sprejeli so novo konvencijo o načinu ravnanja z vojnimi ujetniki.
Sledila je druga svetovna vojna z desetinami milijoni žrtev, med katerimi je bilo prvič grozljivo veliko
civilistov. Posledica tega je bil sprejem štirih Ženevskih konvencij leta 1949. Ena od njih posebej
obravnava zaščito civilnega prebivalstva.
Od ustanovitve 1863 je Rdeči križ deloval brez posebnih smernic ali vodilnih načel, po katerih bi
se ravnal pri opravljanju humanitarne pomoči po svetu v vojnem času. To pomanjkljivost so odpravili
leta 1965 z razglasitvijo sedmih temeljnih načel Rdečega križa in MORK-a kot »varuha« teh načel.
Leta 1977 so sprejeli k štirim Ženevskim konvencijam še dva dopolnilna protokola in nato leta 2005 še
tretji dopolnilni protokol, ki je uvedel Rdeči kristal kot dodaten znak Gibanja. Namen dopolnilnih
protokolov je posodobitev in dopolnitev določb pomembnih dokumentov mednarodnega humanitarnega
prava.
1986 je Rdeči križ sprejel novo ime: Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega
polmeseca, še vedno pa se občasno uporablja tudi naziv Mednarodni Rdeči križ.
Prav tako so se leta 1991 so se odločili za spremembo imena Liga društev Rdečega križa in
Rdečega polmeseca v Mednarodno federacijo društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca.
1.2. Ključne besede – povzetek
Henry Dunant 1828–1910
Ustanovitelj Gibanja Rdečega križa; izjemno so ga prizadele strahote bitke pri Solferinu; svetovno
pozornost je pritegnil z vztrajnostjo, da bi ustanovil društva za pomoč ranjencem in sprejem
mednarodnega sporazuma, ki bi ščitil ranjene vojake in medicinsko osebje, ki jim pomaga. Je eden od
ustanoviteljev Mednarodnega odbora za pomoč ranjenim, ki je bil predhodnik Mednarodnega odbora
Rdečega križa (MORK). Leta 1901 je dobil prvo Nobelovo nagrado za mir.
Bitka pri Solferinu
Strahoten spopad med vojskama Francije in Avstrije na severu Italije 24. junija leta 1859, ki mu je bil
priča tudi Dunant (40 000 mrtvih in ranjenih, ki so jih pustili na bojišču).
Spomin na Solferino
Knjiga, ki jo je napisal in izdal Henry Dunant na lastne stroške novembra 1862, v njej opisuje bitko pri
Solferinu. Namen knjige je bil predstaviti svetu krutost vojne. Henry Dunant je knjigo poslal vladajočim
družinam Evrope, vojaškim avtoritetam, politikom, človekoljubom in prijateljem. Z njo je naglo dosegel
nepričakovan uspeh.
Odbor petih
V Ženevi so 17. februarja leta 1863 štirje člani Društva za javno blaginjo (Gustave Moynier, general
Guillaume-Henry Dufour, dr. Louis Appia, dr. Theodore Maunoir) in Henry Dunant ustanovili Mednarodni
odbor za pomoč ranjenim, ki se je pozneje preimenoval v MORK.
Znak
V Ženevi so na mednarodni konferenci 1863 sprejeli znak rdečega križa na beli podlagi kot razpoznaven
znak, ki bo varoval vse, ki bodo prostovoljno pomagali ranjenim vojakom.
Danes sta, poleg rdečega križa, priznana razpoznavna znaka tudi rdeči polmesec in rdeči kristal.
Rdeči križ
Ustanovljen v času mednarodne konference v Ženevi oktobra 1863; kot posledica le-te pa so bila
ustanovljena prva nacionalna društva. 1876 se Mednarodni odbor za pomoč ranjenim preimenuje v
Mednarodni odbor Rdečega križa.
1919 je ustanovljena Liga društev Rdečega križa, ki se pozneje preimenuje v Federacijo.
1986 prevzame Rdeči križ novo ime; Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca.
Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca
V resnici sestavljata Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca dve mednarodni
organizaciji: Mednarodni odbor Rdečega križa (MORK) in Mednarodna federacija društev Rdečega
križa in Rdečega polmeseca (MFRK in RP) ter 187 nacionalnih društev Rdečega križa in Rdečega
polmeseca. Zato nima glavnega sedeža ali predsednika.