RAZREDNI ČASOPIS 2.b
Poljanski svašta v zamejstvu JUNIJ 2014, Časopis dijakov 2. b Gimnazije Poljane letnik 1, številka 1 Stran 2 KAZALO Poljanski svašta, časopis dijakov 2. b Gimnazije Poljane, šolsko leto 2013/14, junij 2014 Odgovorna urednica: Rebeca Kokalj Pomočnik urednice: Domen Iljaš Oblikovanje: Andrej Jerman Landarska jama ……………………...……...…….. 5 Od Sesljana do Devina ……………………...…… 6 2. b osvojil Trst ………………………...……..……. 7 Nič ni resnično, vse je dovoljeno …………..... 7 ˝Ti brumna deklica, je ta pot dober za it u Dvin? …………………………………………..….…… 8 Portretist tržaške in goriške elite …………….. 8 Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča …………………………………………………… 9 ˝In zasmejalo se morje prostrano … ˝ ..….. 10 Leteča brata in njuna sestra EDA …………… 11 ˝Zastonj je sanjati, raje realni biti!˝ ……….. 12 Slovenske književne ustvarjalke iz Trsta .… 13 Tržaškega avantgardista Avgusta Černigoja izbrcali iz Ljubljane …………………………..…. 14 Eduardo Adolfo Corradini ……………….……. 14 Teatro Stabile Sloveno ……………………….… 15 Stoletnik Boris Pahor še vedno aktiven ….. 16 Lektura: Domen Iljaš Rebeca Kokalj Jubilejni izid pesniške antologije Marka Kravosa ………………………………..…………….. 17 Sožitje in preganjanje ……………………..……. 18 Naklada: Dijaki 2. b na obisku Slovenskega stalnega gledališča v Trstu ……………………….………… 19 30 izvodov Po poteh Matkove Tine ……………..…..…….. 20 Amela Lišić: Prva ljubezen ……….…………… 21 Poljanski svašta Stran 3 KAZALO Intervju: Amela Lišić …………………....……… 21 Tik ob italijansko-jugoslovanski meji zgradili Novo Gorico ..…….………………...……….…….. 23 Starokrščanski mozaiki in poslikave v Ogleju ………............................................................ 24 Nekaj misli ob obisku arheološkega muzeja v Ogleju ………………………………………………... 25 Poljanski svašta, časopis dijakov 2. b Gimnazije Poljane, šolsko leto 2013/14, junij 2014 Piccola Roma …………………………………...…. 26 REPORTAŽA: Vrnili smo se utrujeni, a zadovoljni …………………………………………... 27 Odgovorna urednica: Krščanski Oglej …………………...………...…… 30 Rebeca Kokalj Tudi danes v Benečiji potrebujemo Čedermace ………………………………………….. 31 Ivan Trinko ……………………………………...…. 32 Dijaki 2. b na Ravenci zaplesali rezijanske plese …………………………………………………… 33 Zverinice iz Rezije ………….………………..….. 34 Pomočnik urednice: Domen Iljaš Oblikovanje: Andrej Jerman Lektura: Domen Iljaš Rebeca Kokalj Naklada: 30 izvodov Poljanski svašta Hostel Pliskovica nam je za tri dni, kolikor smo bili v njem nastanjeni, predstavljal več kot le kraj za prenočitev, tu smo se družili, skupaj preživljali, kar nam je prostega časa ostalo, sedeli pred televizijskim ekranom in navijali za svoje nogometno moštvo, se morda včasih tudi malo sprli, v glavnem pa si pomagali, svetovali, diskutirali, kartali, plesali ali se zabavali kako drugače. Čeprav smo se odpravili na šolsko ekskurzijo, lahko zatrdim, da smo dali šolo vsaj malo na stran, odmislili vse teste, ki so nas še čakali in takrat predaleč oddaljene počitnice, a to nas ni prikrajšalo za mnogo novih, uporabnih informacij, podanih na nam zanimiv način, ki ga verjetno ne bi bili deležni od poklicnih turističnih vodičev, za kar se moramo zahvaliti našima profesoricama slovenščine in umetnosti, ki sta pokazali, da nista vešči le v svoji stroki, ampak sta nam podali tudi mnogo geografskega in zgodovinskega znanja, ki je naše vedenje o območju, ki smo ga obiskali, povezalo v smiselni celoto. Tako nismo le izvedeli marsičesa novega o tem delu Italije, temveč smo tudi znotraj teh okvirov in ravno zaradi njih razumeli dejavnike, ki delajo družbo in okolje na tem prostoru tako kot je — edinstveno zaradi vplivov italijanske kulture, a vseeno tudi slovensko. V svetu in družbi, ki vse bolj teži k interdisciplinarnosti, k povezovanju znanj in veščin, so take ekskurzije dobrodošla spodbuda k temu, čemur kolokvialno rečemo »splošna razgledanost«. Takšne ekskurzije nam namreč omogočajo, da povezujemo znanja, odkrivamo nova spoznanja, izvemo nekaj o ljudeh, njihovih navadah in krajih, ki so nas zaznamovali kot družbo oz. kot civilizacijo nasploh. V 21. stoletju se svet čedalje bolj povezuje, odnos naroda, družbe in države se na novo definira, zato je pomembno, da širimo obzorja in se učimo živeti v strpnosti z drugimi narodi na našem prostoru. Pretekle dobre in slabe izkušnje sobivanja so naše najpomembnejše učiteljice, toda iz njih se lahko nekaj naučimo le, če jih prenašamo na druge. Zamejski Slovenci so nam imeli in nam imajo mnogo za povedati, le prisluhniti jim moramo, saj je na daleč vse videti krasno, kot je rekel Tacit Kornelij, rimski zgodovinar in odvetnik; Maior e longinquo reverentia. Železne zavese in nacionalne zaplankanosti v formi ni več — vsi smo del združene Evrope, ostale meje so le v naših glavah in takšne ekskurzije nam jih pomagajo preseči in ustvariti kritično mnenje, ki ga, nekateri bolj, drugi manj, izpostavljamo v naslednjih člankih. Rebeca Kokalj, odgovorna urednica Stran 5 ZAMISEL ZA NEDELJSKI IZLET LANDARSKA JAMA/GROTTA DI SAN GIOVANNI D’ANTRO Učenci 2. b razreda smo sicer obiskali Špieter Slovenov, ki se nahaja v bližini Landarja, vendar smo vseeno mnenja, da je Landarska jama izjemna naravna znamenitost v Beneški Sloveniji, ki je obenem slikovit zgodovinski, umetnostni in verski spomenik. Do tja se pride po dolini reke Nadiže (Natisone) bodisi iz Čedada (Cividale) ali pa iz Kobarida čez mejni prehod Robič. Z glavne ceste zavijete v kraju Lipa (Tiglio) in se peljete skozi Tarčet (Tacetta) do Landarja (Antro). Jama je odprta vse dni v tednu, tudi med prazniki. ‘’Lastavičje gnezdo: tista nagrbančena siva kepa, za katero te je strah, da se bo odlepila … Takšna prispodoba obide popotnika, ko se s ceste ob reki Nadiži ugleda nenavadno stavbno prikazen sredi velikanske sive pečine; kakor da bi ugledal inačico Predjamskega gradu, le da tu ne gre za grad, ampak za cerkev. Beneški Slovenci ji pravijo ‘’Sveti Iván čele.’’ (Kozinc, Željko. Lep dan kliče 2, Modrijan, Ljubljana 2001) . Človek je že v prazgodovini izkoriščal ta zaščiteni kraj, ki je bil bogat z vodo, kot bivališče in prenočišče. Kasneje so ta prostor uporabljala še druga ljudstva, npr. Langobardi. Znana je legenda o langobardski kraljici Teodolindi oz. Slovanski kraljici Vidi, ki se je v jamo zatekla pred hunskim kraljem Atilo in ga z zvijačo ukanila, da je opustil obleganje. Kasneje so Rimljani tam zgradili vojaško postajanko, povezano s čedadskim obrambnim sistemom, jama pa je bila verjetno posvečena gozdnim bogovom. Zelo zanimive so značilne figure na kamnitih policah, ki naj bi jih izklesal kipar po imenu Jakob. Izklesal je predvsem angele, glasbenike, ljudi z vrči, ženske in preroke. Iz teh figur se dvigajo polstebri, ki oblikujejo čudovite pletene dekoracije, ki so značilne predvsem za pozno gotiko ali gotiko onkraj Alp, ki je prispela v Nadiške doline iz srednje Evrope s posredovanjem slovenskih arhitektov. Ob koncu 17. stoletja je kipar Jernej Vrtav v poznogotsko kapelo postavil baročni zlat oltar, ki je danes postavljen v veliki vhodni avli v jamo. V zadnjih stoletjih je jama prevzela popolnoma versko funkcijo, obiskalo jo je že veliko romarjev iz Nadiških in sosednjih dolin, še posebaj priljubljena pa je za mladoporočence. Viri: Kozinc, Željko. Lep dan kliče 2, Modrijan, Ljubljana 2001. SBN 961-6357-55-7 http://oreh.pef.uni-lj.si/~markor/Landar/antro.htm Nina Vadnjal Poljanski svašta Letnik 1, številka 1 Stran 6 ZAMISEL ZA NEDELJSKI IZLET Od Sesljana do Devina Prvi spomladanski dnevi so kot nalašč za obisk obmorskih krajev, kjer se narava že začenja prebujati. Eno izmed najbolj zanimivih območij, tako za rekreacijo kot za raziskovanje, je zagotovo območje med Sesljanom in Devinom. Na tem območju je speljana ena izmed najlepših pešpoti v celotnem severnem delu Jadranskega morja. Ne ponaša se le z izjemno pestro floro in favno (tu se stikata sredozemska in srednjeevropska), ampak ponuja tudi izjemen razgled na Devinski grad in Tržaški zaliv. Pot je dobila ime po pesniku Reinerju Mariji Rilkeju. Tu je živel in ustvarjal v letih 1910—11. Eno izmed njegovih najbolj znanih del, nastalih ravno na tem območju, so Devinske elegije. Rilkejeva pot se začne ob odcepu prometnice Devin—Sesljan. Tu vstopimo v deželni rezervat Devinske stene. Ta obsega ozek pas morja in pa rob kraške planote, ki se po skorajda navpičnih skalnatih pobočjih spušča v morje. Z vrha teh pobočij se nam odpira čudovit razgled na Tržaški zaliv. Tržaški zaliv je plitek zaliv v skrajnem severovzhodnem delu Jadranskega morja in je del Beneškega zaliva, ki si ga delijo Italija, Slovenija in Hrvaška. Obsega okrog 550 km², povprečna globina je 16 m, najgloblja točka pa meri 37 metrov. V njem ni otokov in čeri, razen nekaj otočkov, ki zapirajo Gradeško laguno na italijanski strani. Vzhodna obala, kjer leži Trst in Slovensko primorje, je razčlenjena, najgloblje so vrezani Miljski, Koprski in Piran- ski zaliv. Večina zaliva pripada Italiji, meja med Hrvaškim in Slovenskim delom pa še ni natančno določena. Morski tok v Tržaškem zalivu je usmerjen v obratni smeri urinega kazalca. Bibavica v Tržaškem zalivu je med največjimi v Jadranskem morju, gladina vode se spremeni za okoli 60cm. Povprečna slanost je 37—38 promilov, poleti pod 35 promilov. Ker vsebuje relativno malo vode, poleg tega pa je njeno kroženje minimalno, je Tržaški zaliv eden izmed najbolj onesnaženih delov Jadranskega morja. Onesnažen je predvsem z živim srebrom, ki se v zaliv steka po reki Idrijci. Ta izpira rudniške odpadke iz zaprtega rudnika v Idriji. Vsako leto naj bi se v zaliv steklo kar okoli tono in pol živega srebra, sam zaliv pa naj bi vseboval že okoli 35—40 ton te kovine. Žal pa je del Rilkejeve poti že nekaj časa zaprt. Zaprl naj bi ga lastnik, princ Turn, ki še danes živi v Devinskem gradu. Uraden razlog za zaprtje so vzdrževalna dela, a vse kaže tudi na nesoglasja med princem in občino. Kljub temu pa naj bi bila zapora poti le kratkotrajna in upajmo, da bomo v bližnji prihodnosti spet lahko uživali v vseh lepotah, ki jih ponuja. Peter Omejc Pogled na Tržaški zaliv Pogled na Devinski grad Letnik 1, številka 1 Stran 7 T arhitekta italijanskih korenin, Maksa Fabianija. Spisek znamenitosti, ki so jih obiskali je bil dolg in razgiban; na poti po živahnih ulicah nekoč drugega najbogatejšega mesta v avstrijskem cesarstvu so si ogledali vse od rimskih ostankov pa do različnih cerkva, med drugim stolnice sv. Justa in pa grške ter srbske pravoslavne cerkve. Fabiani je znan po svoji uvedbi avstrijske secesije v slovenski prostor. Ob koncu 19. stol. je izdelal urbanistični načrt za Ljubljano — tedaj v razsulu zaradi potresa leta 1895 — na podlagi katerega je nastalo današnje mestno središče. Ponaša se tudi s številnimi palačami na Dunaju, v Trstu in Ljubljani, med vidnejše dosežke pa štejemo tudi obnovo Krasa, Goriške ter Soške pokrajine, opustošenih med prvo svetovno vojno. orek, 8. 4. 2014 — Dijaki in profesorji 2. b razreda so v okviru tridnevne strokovne ekskurzije v slovensko zamejstvo obiskali mesto Trst, kjer so si ogledali tudi nekaj arhitekturnih del Maksa Fabianija. Izpustili niso niti ogleda največjega mestnega trga z direktnim pogledom na morje na svetu, Trga združitve Italije. V mestu, bogatem z različnimi kulturami, med katerimi je močno prisotna tudi slovenska, pa je bilo ob vseh monumentalnih zgradbah nemogoče zgrešiti zapuščino slovenskega Narodni dom po požigu leta Med njegovimi deli, ki so jih dijaki obiskali na izletu v Trst obiskali, pa je najbolj izstopal slovenski Narodni dom, danes sicer zgolj rekonstrukcija originalne stavbe, ki so jo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja požgali fašisti. Miha Gantar Narodni dom danes BARTOLOV ALAMUT — SVETOVNA USPEŠNICA »Nič ni resnično, vse je dovoljeno« Tržaški pisatelj Vladimir Bartol je leta 1938 izdal roman Alamut,ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal velika uspešnica. Alamuta bi lahko označili kot najbolj globalno znan slovenski roman. Doslej je bil preveden v petnajst jezikov, izšel pa v več kot v več kot trideset prevodnih izdajah. Najprej je bil Alamut preveden v češčino leta 1946, nato pa je bil leta 1956 preveden tudi v srbščino. Leta 1958 je doživel dvojni tržaški ponatis: v Primorskih novicah in kot samostojna knjiga. Najverjetneje je za prodor Alamuta na svetovni trg največ vplival prevod v francoščino leta 1988. Njegova popularnost se je še stopnjevala s pojavom islamskih terorističnih napadov, posebno po 11. septembru 2001, ko je bil preveden tudi v angleščino. Roman bi lahko označili za ključ do razumevanja islamskega terorizma. Alamut pripoveduje zgodbo o islamski verski sekti izmailcev, umeščeni v enajsto stoletje v Iranu, na trdnjavo Alamut,v kateri vodja Hasan Ibn Saba s pomočjo verskih in vojaških učiteljev vzgaja fedaije, vrhunsko usposobljene bojevnike, ki so pripravljeni na vsakršno dejanje in žrtev. Med branjem romana lahko zaznamo odsev zahodnega sveta, ki ga zaznamujejo mediji. Manipulacija, ki jo izvaja Hasan in prevara z rajskimi vrtovi, sta prispodoba za medijsko manipulacijo, ki jo je vsakodnevno deležen posameznik v družbi. Nina Uršič Poljanski svašta Stran 8 Pogled na Devinski Ti brumna deklica, je ta pot dober za it u Dvin? Tako popotnik sprašuje vaščana oz. deklico, v delu Alasie de Sommaripe, zgodovinarja in filologa 16. stoletja, ki je tudi avtor prvega dvojezičnega, samo italijansko-slovenskega slovarja – Vocabolario Italiano e Schiavo. To ni le prvi slovar, je tudi najstarejši ohranjeni katoliški tisk posvetne vsebine. S tem je želel pripraviti obširen in izčrpen jezikovni priročnik, ki bi bil v pomoč tako italijanskim duhovnikom pri njihovem delu med Slovenci, kot tudi samemu slovenskemu ljudstvu. V delu se je najbolj naslanjal na besedišče izbrano med avtohtonimi prebivalci Devina. Po poti od Sesljana do Devina pa se ni odpravil le popotnik, ampak tudi mi, dijaki 2. b razreda. Ker nas je spremljalo sončno in razmeroma toplo vreme za muhasti april, smo se naužili razgleda na mirno morje. Poleg na dih jemajoč razgled smo na poti naleteli tudi na bunker iz prve svetovne vojne, ki si ga je mogoče ogledati. Pot je kratka in je primerna za romantični zmenek v dvoje ali nedeljski sprehod. Vsem bodočim sprehajalcem pa bi priporočila primerno obutev zaradi kamenja na nekaterih delih. Alenka Čulk Portretist tržaške in goriške elite Jožef Tominc povezal elito na na Tržaškem in Goriškem Jož ef Portretist Jožef Tominc, imenovan tudi Giuseppe ali Josip Tominc, se je rodil v Gorici kot sin bogatega trgovca. Njegov talent je bil kmalu prepoznan in z denarno pomočjo so sledila leta študija v Rimu. Z izjemno hitrostjo delanja in s posebno pozornostjo do obraza, obleke in raznih dodatkov je postal eden najbolj zaželenih portretistov na tržaškem in goriškem ter eden najboljših slovenpovezovalno funkciskih portretistov jo med Trstom in sploh. Tominc je bil Gorico. v sorodu z arhitektom Maksom Fabianijem in s slikarsko družino Šantel. Poleg Tržaške in Goriške je delal tudi v Ljubljani in na Dunaju, umrl pa je v Gradišču nad Prvačino. Bil je mojster tako skupinskih kot posamičnih portretov. Rebecca Jane Patty S svojim delom kot portretist je imel Stran 9 »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča,« je poudaril Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu in s tem označil svoj odnos do italijanskega mesta. Vključeval ga je v svojo predstavo o Sloveniji, saj se je zavedal pomembnosti dostopa do morja za slovenski narod. Glede problema italijanske manjšine je bil prepričan, da je mogoče manjšinska vprašanja rešiti s priznavanjem vseh kulturnih in državljanskih pravic tujih prebivalcev. Ivan Cankar Poudaril je, da bi bila »brez Trsta, brez morja, svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, mrtva že ob rojstvu, pokopana za vekomaj«. Poljanski svašta Cankarjeva pot v Trstu se je začela, ko ga je tržaška redakcija Edinosti povabila v mesto kot urednika, saj so se zavedali njegove pisateljske nadarjenosti. Toda ponudbo je takoj odklonil, ker se mu je zdelo, da mu mesto ne bi nudilo prave prihodnosti, o čemer pa se je motil. V Trstu je pogosto predaval, tam pa so bile uprizorjene tudi nekatere njegove drame, npr. Hlapci leta 1919. Prvič je prišel predavat v Trst leta 1907, da bi sodeloval pri volilnem boju svoje stranke. V Delavskem domu je imel predavanje o Slovenskem ljudstvu in slovenski kulturi, v katerem je obravnaval razmerje med slovensko kulturo in sodobnim meščanstvom. Poudaril je, da je meščanstvo kulturi tuje, ker je ne potrebuje, ljudstvo pa kulture ne razume, zato je treba dvigniti izobrazbeno raven. Vendar pa so mu očitali, da ne razume nuje, ki sili Slovence na Primorskem, da skušajo premostiti ideološke razlike in nastopiti enotno. Ko se je leto pozneje spet vrnil v Trst, je nastopil s prav tako odločno in kritično besedo v predavanjih Trubar in Trubarjeve slavnosti ter Slovenska proza in jezik. Predavanji, s katerima je znova načel problem o slovenski kulturi, sta doživeli izreden uspeh. Cankarju so se Trst in njegovi ljudje tako prikupili, da je začel celo misliti na možnost, da bi se za stalno preselil na Primorsko. V zadnjem desetletju pred smrtjo, ko je začel živeti vedno bolj neurejeno, je nato res večkrat živel v Trstu ali v bližnji okolici. Tam se je spoznaval s problemi in ljud- mi ter nadaljeval s svojimi predavanji. Leta 1912 je spet nastopil pred občinstvom Ljudskega odra s predavanjem Anton Aškerc in njegova doba. Ko je bil spomladi 1918 spet povabljen v Trst, je napovedal, da bo govoril o temi z optimističnim naslovom Očiščenje in pomlajenje. Istega leta je imel še eno predavanje v Trstu, v katerem je razložil svoje poglede na sodoben politični položaj. Poudaril je, da bi bila »brez Trsta, brez morja, svobodna, samostojna, demokratična Jugoslavija nemogoča, mrtva že ob rojstvu, pokopana za vekomaj«. S svojimi nastopi je Cankar suvereno in ponosno odgovoril na napade šovinističnih krogov, ki so slovenskemu narodu odrekali pravico do samostojne kulture in celo možnost obstoja. Viri: http://sl.wikipedia.org/wiki/ Ivan_Cankar Marija Pirjevec, univerza v Trstu: IVAN CANKAR IN TRST Književnost, učbenik literarne zgodovine in teorije (Janko Kos, 1989) Minea Rutar Stran 10 „IN ZASMEJALO SE MORJE PROSTRANO…“ K ette je že kot otrok izgubil mamo in očeta. Leta 1897 pa ga je doletela nova nesreča; potrdili so ga namreč pri vojaškem odboru, vendar mu je nato vojaška oblast nato vojaška oblast odložila službovanje do mature (1898). Kmalu po maturi je odšel v Trst k vojakom, tam je zbolel za jetiko, zaradi tega pa je bil odpuščen iz vojske. Umrl je star komaj triindvajset let pri prijatelju Murnu v Cukrarni. „Čudež si, ljubica, ti naredila! “ Na molu San Carlo je cikel osmih Kettejevih pesmi. V času ustvarjanja cikla je Kette živel v Trstu, zato je svoje pesmi postavil na tržaški pomol. Cikel je iz poznega obdobja njegovega ustvarjanja, ko se je že dokončno odpovedal dekletu - Angeli Smola. Takrat je začel pisati ljubezensko liriko, v kateri se močno čuti občutek osamljenosti . Te občutke skuša nekako zakriti z občutki velikega mesta, mogočnega morja, razsežnostjo vesolja…Vse to upesnjuje, da bi se znebil svoje osamljenosti. Uteho išče tudi v čutni, fizični ljubezni do neznanega tržaškega dekleta. Eva Dolinšek Stran 11 Na letalskem področju sta bili v začetku 20. stoletja vodilni sili ZDA (brata Wright) in Francija (brata Voisin). Trudili so se tudi Angleži in Nemci in človek si nikoli si ne bi predstavljal, da se kjerkoli na tem področju pojavimo tudi Slovenci. Vendar smo se. Ob bok tem pionirjem letalstva lahko postavimo tudi Slovenca, brata Rusjan. Brata Josip in Edvard Rusjan sta se rodila v Trstu, očetu Francu Rusjanu in materi Gracii Cabas. Oba brata sta že v šoli izdelovala »letalske modele«, ki jih je poganjal urni mehanizem, ali pa kar elastika. Leta 1908 sta brata Rusjan v Gorici že odprla letalsko delavnico. Brata Rusjan sta konec septembra 1909 v svoji delavnici že izdelala posamezne dele za svoje prvo letalo. Poimenovala sta ga po Edvardu – EDA 1. Letalo EDA 1 – dvokrilec z velikim krilom dolžine 12 metrov in 12 metrskim trupom, je bilo izdelano v začetku novembra 1909, vendar je bilo letalo prenerodno da bi poletelo. Zato sta brata Rusjan skrajšala krili z 12 metrov na 8 metrov. Z letalom je Edvard Rusjan skušal poleteti 6. in 7. novembra 1909, vendar je »uspelo« le nekaj poskakovanj. Poskuse na letalih sta brata izvajala v Malih Rojcah, v bližini Soče. Tam naj bi Edvard 25. novembra 1909 prvič poletel. Letalo se je dvignilo v zrak za 2 metra in nato nadzorovano letelo 60 metrov. S poletom sta se brata Rusjan v zgodovino zapisala kot pionirja slovenskega in tudi svetovnega letalstva. Zaradi premajhnega vzletišča in prepovedi oblasti sta bila brata Rusjan prisiljena poiskati novo vzletno polje, ki sta ga našla na Velikih Rojah v bližini Mirna. Tja sta januarja 1910 preselila vso dejavnost in s tem nehote postavila »temelje« za goriško letališče, ki stoji še danes. Svoj prvi letalski dosežek je Edvard Rusjan že nekaj dni pozneje izboljšal in na višini 12 metrov prele- Poljanski svašta tel 600-metrsko razdaljo. Kasneje brata Rusjan začneta sodelovati z zagrebškim poslovnežem Mihajlom Merćepom, ki jima je obljubil pomoč pri nadaljevanju njune letalske kariere. Že kmalu za tem sta se Edvard in Josip preselila v Zagreb, kjer sta septembra 1910 začela gradnjo letal v komercialne namene. Z novim letalom sta brata Rusjan začela turnejo predstavitev po večjih balkanskih mestih in ga najprej uspešno predstavila v Zagrebu, že nekaj dni zatem, 8. in 9. januarja 1911, pa je sledila tudi predstavitev v Beogradu. Ta se je za Edvarda končala tragično, saj je nenaden sunek vetra sredi poleta odlomil levo krilo Rusjanovega letala, ki je takoj za tem padlo na železniško progo in pod seboj pokopalo pionirja slovenskega letalstva. V čast Edvarda Rusjana imamo po njem tudi danes v Sloveniji poimenovano letališče v Mariboru, tako da lahko mirno zatrdimo, da spomin na Edvarda in njegovo EDO 1 živi še danes. Rok Svetanič Stran 12 Ljubljana, 11. 4. 2014 — Bralci katoliškega tednika Družina, ki nas je med mladimi verjetno malo (to je dejstvo, ki si ga moram priznati), lahko vsak teden na zadnji strani preberemo krajšo rubriko Credo, katere avtor je ravno Alojz Rebula. Že kot otroka, ko še nisem razumel, o čem točno piše, me je presenečal s klenostjo in jasnostjo izražanja in bolj ko sem odraščal, bolj me je nagovarjala njegova beseda. Družino redko preberem celo, Credo preberem vsak teden. Alojz Rebula, vir: SAZU. Kaj je bolj stvarnega od trpljenja? Nisem dal zaman takega naslova: avtor vedno poudarja realnost. V svojih delih, v svojih spisih o krščanstvu poudarja ravno njegovo stvarnost, vpetost v svet … V današnji novi številki Družine v Credu beremo o trpljenju; za Kristusa — Boga skrajnosti, za človeka vsakdanjosti. Kaj je bolj stvarnega od trpljenja? Morda naposled edinole smrt. Tudi o njej avtor pogosto piše; dojema jo pojem, v katerem krščanstvo postaja realno. Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924. leta v Šempolaju pri Nabrežini. Maturiral je na klasičnem liceju, kasneje pa v Ljubljani diplomiral iz klasične filologije. To je vplivalo na njegovo zanimanje za antični svet, ki je pogosta tema njegovih del. Leta 1960 je v Rimu doktoriral, kasneje pa je poučeval na klasičnem liceju v Trstu. Po odmevnem dogodku leta 1951 v Slovenski filharmoniji v Ljubljani je bil aretiran in kasneje do konca režima nadzorovan s strani SDV. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar, imata tudi tri hčere: ena izmed njih, Alenka Rebula Tuta, je tudi postala pisateljica. Rebula po upokojitvi stanuje v Loki pri Zidanem mostu. Njegova bibliografija je obsežna, udejstvoval se je na različnih področjih besedne umetnosti (piše pesmi, črtice, novele, dnevnike, drame, romane …). V njegovih delih lahko opredelimo trojno problematiko. Manjšinsko in narodnostno vprašanje v svojih delih sicer pogosto obravnava, pa vendar se ne zateka k nacionalizmu, temveč zagovarja etične humanistične vrednote enakovrednega sobivanja narodov. Kot drugo lahko opredelimo problematiko umetnika, umetnikovega ustvarjanja in smisla umetnosti. Najpogosteje pa obravnava eksistencialno problematiko, problematizira človekovo bivanje in razmišlja o eshatologiji. Avtor bo letos dopolnil 90. leto: glavnina življenja in dela je že za njim. Pa vendar upam in mu iskreno želim, da studenec njegove misli in besede ne presahne. Tako kot mnogi drugi tržaški literati je človek stoletja; stoletja, ki nam more in mora marsikaj povedati. Njegovo pričevanje je nujna spodbuda, da se iz 20. stoletja nekaj naučimo. Domen Iljaš Stran 13 Izven meja Slovenije igra narodna zavednost še toliko večjo vlogo kot pri nas. Mnogi v zamejstvu živeči Slovenci se ukvarjajo s slovensko kulturo, pogosto s književnostjo. Zelo znana je Evelina Umek, ki se je v Trstu rodila 23. marca 1939 v Trstu. Napisala je veliko samostojnih del za otroke in odrasle. Poleg tega je pripravila tudi veliko televizijskih scenarijev, med najbolj znanimi je otroška oddaja Radovedni Taček. Prevedla je mnoga dela znanih italijanskih pisateljev, kot so Italo Calvino, Gianni Rodar, Marcello Argilli. V tem času je ustvarjala tudi Irena Žerjal, rojena 20. aprila 1940 v Ricmanjah v Italiji. Diplomirala je iz slovenščine in rušči- Avgust Černigoj je bil slovenski kraško-primorski slikar in grafik 20. stoletja. Po končanem šolanju v Trstu je odšel v München, kjer je najprej obiskoval predavanja na akademiji, potem pa na umetnostnoobrtni šoli. Tam je spoznal Karmelo Kosovel, sestro Srečka Kosovela. Nato je odšel v Weimar na umetnostno obrtno visoko šolo Bauhaus, ki je bila zanj ena izmed pomembnejših izkušenj v življenju. Tam je dobil osnove konstruktivizma in avantgardne umetnosti, za sinonim katerih je šola namreč veljala. Ko pa se je vrnil v Ljubljano, ga niso navdušeno sprejeli. Njegovi nazori so bili preveč radikalni, bil je preveč odločen in prodoren za zatohlo, konservativno miselnost tamkajšnjih pomembnežev. Dokončno jih je šokiral s svojo razstavo leta 1924 in priPoljanski svašta ne in več let delala kot učiteljica na Ravnah na Koroškem, v Hamburgu in kasneje v Trstu na slovenskih in italijanskih srednjih šolah. Večinoma je pisala lirske pesmi, pa tudi prozo, romane v črticah in drugo. Pisala je pod psevdonimom Maja Tul. Znanima književnikoma, Alojzu Rebuli in Zori Tavčar, se je 14. aprila 1954 šel v konflikt s takratno politično vlado. Želeli so se ga znebiti in mu celo podtaknili komunistične časopise ter mu očitali komunistično propagando, kar je bilo za tisti čas nedopustno. Naslednjih 20 let, do konca druge svetovne vojne, se ni smel vrniti na to jugoslovansko območje. V Trstu se je začelo njegovo najpomembnejše, celo prelomno umetniško obdobje. Postal je svetovno pomemben in začel rušiti ustaljene predstave o umetnosti. Ustanovil je privatno umetnostno šolo, ki je potem prerasla v Krožek dekorativnih umetnosti, pozneje v Tržaško konstruktivistično skupino, kjer se je tudi družil z enako vsestransko mislečimi umetniki. V Trstu je bila odprta njihova velika umetnostna razstava v rodila Alenka Rebula Tuta. Maturirala je na klasičnemu liceju v Trstu in dokončala študij filozofije na tržaški univerzi. Deluje kot psihologinja in v svojih delih se ukvarja s tematiko psihologije otrok, vzgoje in izobraževanja, njihovega pogleda na svet in družbene kritike. Izdala je dve pesniški zbirki, Mavrični ščit in V naročju. Nika Novakovič Ljudskem vrtu. Danes si lahko v Moderni galeriji ogledamo rekonstrukcijo te razstave, ki predstavlja tržaški konstruktivistični ambient. V 30-ih letih 20.st. se je njegovo delovanje umirilo, začel je slikati predvsem obmorsko krajino, tihožitja in portrete. Zaposlil se je tudi pri tržaškem arhitektu kot dekorater ladijskih interierjev. V času 2. svetovne vojne je s freskami poslikal več cerkva na Goriškem, Krasu in v Istri. Po 2. svetovni vojni je bil vse do upokojitve leta 1970 profesor risanja na slovenski gimnaziji in na slovenskem učiteljišču v Trstu, leta 1976 pa je prejel celo Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Minea Rutar Letnik 1, številka 1 Trst, 8. 4. 2014— Dijaki 2. b smo v sklopu ekskurzije ne le poglobili znanje o stanju slovenščine v zamejstvu, ampak tudi znanje o tržaški arhitekturi. Po vodenem ogledu Trsta smo imeli na voljo nekaj časa za kosilo, nato pa nas je »Dom so čakal ogled gradili 8 let gledališke predstave v in zanj Stalnem slouporabili le venskem gledališču, ki je najboljši nastal kot material .« nadomestek požganega Narodnega doma, pod taktirko znanega slovenskega funkcionalističnega arhitekta, Eda Mihevca, rojenega kot Eduardo Adolfo Corradini. Najbolj je znana njegova urbanistična ureditev slovenske obale, še posebej hoteli v Portorožu, kjer bi lahko vsilil socialistične prvine (deloval je v času socializma), vendar je vključil balkone in se potrudil, da je imela vsaka soba okno in s tem obilo svetlobe. Stran 14 Njegovi urbanistični načrti izhajajo iz detajlne in sistematično opravljene morfološke analize naravnih danosti obravnavanega prostora, temeljitega poznavanja prostorskih značilnosti in bivalne kulture. Leta 1964 je bil dokončno zgrajen Kulturni dom z gledališčem, vendar je idejni načrt Mihevc izdelal že leta 1951. Ustvaril je zanimiv in sodoben načrt za moderno, funkcionalno in monumentalno zgradbo; fasada žarči notranjo ureditev prostorov, vendar je stroga, kljub temu pa ni obremenjena s simetrijo. Z njo je ustvaril klasično modernistično arhitekturo. Notranjost, predvsem gledališka dvorana, je zato zasnovana po organskem načelu: mehke linije, polkrožni izrezi stropa, obloge, različne višine stropa … Dom so gradili 8 let in zanj uporabili le najboljši material – ves vložen trud in čas je opazen še sedaj, 50 let kasneje, saj je bila ustvarjeno brezčasno arhitekturno delo vredno ogleda. Alenka Čulk Perspektivna risba pročelja Kulturnega doma v Trstu Foto: M.R., arhiv Primorskih novic Letnik 1, številka 1 Stran 15 Slovensko stalno gledališče Slovensko stalno gledališče v Trstu je bilo ustanovljeno pred 110 leti. Vse se je začelo 8. marca leta 1902, ko so tržaški Slovenci ustanovili Dramatično društvo in v okviru tega društva oblikovali stalno gledališko družino. Vendar pa niso imeli prostora za uprizarjanje predstav, zato so vložili vse svoje moči za izgradnjo Naro- dnega doma in z gradnjo končali leta 1904. Narodni dom je bil zgrajen v središču mesta po načrtu Maksa Fabianija, otvoritev pa je bila 15. decembra. Prva predstava je bila 27. aprila 1902, uprizorili pa so Hahnovo spevoigro Čevljar baron. Do leta 1920 so uprizorili 245 dramskih del, zad- Poljanski svašta nja uprizoritev pred požigom pa je bila Novačanova Veleja. Leta 1918 je bil za umetniškega vodjo imenovan Milan Skrbinšek, igralec, režiser in pedagog. Kasneje je Odbor za gradnjo Kulturnega doma dal vgraditi v temelje nove zgradbe v ulici Petronio 4 spominsko listino, tam pa so otvorili tudi kulturni dom. 17. julija 1977 pa je ministrstvo za turizem in prireditve priznalo SSG-ju (Slovensko stalno gledališče) status gledališke javnopravne ustanove. Kot poklicno gledališče deluje SSG Trst od leta 1945. Vloga gledališča je bila od nekdaj povezana s slovenskim kulturnim življenjem v zamejstvu, danes pa igra gledališče pomembno vlogo pri povezovanju slovenske in italijanske kulture. Je eno izmed osmih italijanskih gledališč, ki ima status »teatro stabile«. V veliki dvorani je 530 sedežev, leta 2009 pa so naredili še malo dvorano s 100 sedeži. V SSG Trst so v letu 2013/14 uprizorili 6 premier, ki si jih lahko ogledate: Pedenjped; Plemena; Dvorišče, Koli; Žabji kralj; Striček Vanja ter Pet modernih nô dram. Jana Potočnik Stran 16 Stoletnik Boris Pahor še vedno aktiven Boris Pahor je bil rojen v slovenski družini v Trstu, v tedanji Avstro-Ogrski. Njegov oče Franc se je v mesto preselil iz Kostanjevice na Krasu in je bil zaposlen kot uradnik avstrijske uprave. Mati Marija Ambrožič je bila iz Male Pristave pri Šentpetru (današnje Pivke). V otroških in mladostniških letih je bil Pahor priča rasti nacionalistične ideologije, leta 1920 npr. požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu, ki so ga izvedli italijanski fašisti. Leta 1930 se je vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru, kjer je leta 1935 maturiral. Za tem je v Gorici študiral teologijo, vendar je študij leta 1938 opustil. Med študijem se je začel zavzemati za slovenski knjižni jezik. Leta 1941 je bil poslan v Libijo. O libijski izkušnji in osebni preobrazbi, ki so jo sprožila srečanja z arabskim svetom in istrskimi vojaškimi sotrpini, priča v romanu Nomadi brez oaze. Po propadu Mussolinijeve Italije in kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo. Gestapovci so ga zaprli v zapor Coroneo v Trstu in ga skupaj s 600 drugimi deportiranci poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Pahor se je v Trst vrnil konec leta 1946, ko je bilo območje pod zavezniško upravo. Med letoma 1953 in 1975 je Pahor poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Poleg slovenščine in italijanščin e tekoče govori tudi francosko. Leta 1952 se je poročil z Radoslavo Premrl (umrla 2010), sestro slovenskega antifašističnega uporniškega heroja Janka Premrla - Vojka. Velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Njegova dela so prevedena v vse pomembnejše svetovne jezike. Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Pahor je deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Jakob Sket Stran 17 Ob pesnikovi sedemdesetletnici so v zbirki Jubilejna (MK) izdali izbor iz njegove poezije, iz dosedanjih 14 zbirk. V kamen klešemo trajna sporočila, z vodo odžejamo svojo potrebo po osebnem stiku z drugim. MARKO KRAVOS je slovenski tržaški pesnik, pisatelj, otroški avtor, esejist in prevajalec, rojen 16. maja 1943 v južni Italiji. Šolal se je na slovenski klasični gimnaziji v Trstu. Študiral je slavistiko na Univerzi v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral. Leta 1966 je bil soustanovitveni urednik revije Zaliv. Vodil je oddelek za slovenistiko in predaval o slovenski književnosti na Filozofski fakulteti na Univerzi v Trstu. zijo — ljubezensko, refleksivno in bivanjsko. Radoživost prepleta z resnobnostjo, težo rahlja z ironijo ali pa jo tako potencira, da postane skoraj nadrealistična, ves čas med smehom in globoko resnostjo. Na Društvu slovenskih pisateljev so obeležili 70-letnico pesnika 'sredozemske radoživosti' Marka Kravosa. Tržaški literat je ob tej priložnosti iz svojega opusa izbral sto pesmi za zbirko V Leta 1982 je pre- Kamen, v vodo. jel nagrado PreLetos so delo šernovega sklada prebirali tudi za pesniško zbirko tekmovalci CanTretje oko, leta karjevega prizna2000 pa italijannja. sko državno nagrado Astrolabio d’oro za poe- V kamen klešemo trajna sporočila, zijo. z vodo odžejamo svojo potrebo po Kravos piše zelo osebnem stiku z raznovrstno poe- drugim. Kamen Poljanski svašta je podlaga za »moška« dejanja (ki težijo po družbenem vplivu in torej iščejo veljavo, ko se odzivajo na aktualna dogajanja), voda je »ženski« element, vezan na čutno in čustveno polje človekove eksistence. Kamen bi rad bil nosilec sporočila in sledov človeka v toku časa, voda premaguje razdalje med ljudmi, osvežuje zatohlost sedanjih dni, žubori o preteklosti in se steka v daljno sinjino. Pesnik sam tudi živi v stvarnem stiku s kraškim kamnom in morjem. V Trstu se to dvoje srečuje kot boj za obstanek neke nacionalne opredeljenosti, in kot milina sredozemskih širjav, ki so zvabila lepo Vido v veliki svet. Nika Lenič Stran 18 Včasih so Gorico celo imenovali »Jeruzalem ob JUDJE V TRSTU IN GORICI TRST, GORICA; 8., 9. aprila - Dijaki 2. b smo se 12. aprila med vodenim ogledom Trsta sprehodili tudi po nekdanjem judovskem getu. Naslednji dan, 9. aprila, pa smo si v Gorici ogledali zunanjost judovske sinagoge iz 18. stol. Soči«. Na območju Tržaškega zaliva se Judje omenjajo že v antiki, vendar današnji primorski judovski skupnosti (ki je danes ohranjena le še v Trstu) sledimo le od srednjega veka naprej. Prvi Judje so namreč omenjeni v 12. in 13. stol. v dveh srednjeveških mestih, v Ogleju in Čedadu. Preganjanje Judov pa je po vsej Evropi zgodovinska stalnica. Tako v Gorici kot Trstu so bili uvedeni judovski geti, ki jih je kasneje odpravila Marija Terezija. Mussolini je dal tržaško judovsko četrt deloma porušiti. Okoli leta 1938 je judovska skupnost v Trstu štela od 6000 do 7000 pripadnikov, V Gorici so bili Judje verjetno potem pa je sledila razprisotni že od nastanka mesglasitev rasnih zakonov. ta, to je v 11. stoletju. Danes Danes je v Trstu zabelejudovske skupnosti v Gorici ni ženih okoli 400 Judov. več. Leta 1969 se je zaradi Simbol njihove prisotnosti maloštevilnosti združila s je sinagoga, ki se je za tržaško. Leta 1984 je goriška javnost prvič odprla leta skupnost v goriški sinagogi 1912. Zasnovana je bila odprla muzej, ki se nahaja v po načrtih arhitekta Rugpritličju. Na nekdaj pomemgera Beltrama in njegovebno goriško judovsko skupnost ga sina Arduina. Sinagoga, spominja tudi judovsko pokoki je največji judovski pališče v Rožni dolini (v bližini tempelj v Evropi, je nadoNove Gorice), kjer je pokopamestila štiri manjše sinanih več kot 900 Judov. Je goge v mestu. največje judovsko pokopališče v Sloveniji in eno bolje ohranjenih v celotni srednji Tempelj je zaznamovala Evropi. Nepremičen spomenik orientalska kultura, ki se judovske kulturne dediščine odraža v načinu gradnje je tako razdeljen med dve različni državi. Tik stebrov, rezbarijah in ogromni rozeti, ki predob pokopališču stavlja Davidovo zvezdo. stoji nekdanja Sinagogo sestavlja tudi judovska mrliška eleganten balkon, ki je vežica, v kateri je nekoč služil kot galerija danes gostinski žensk, a se danes zaradi lokal »City Bar Cafvarnostnih razlogov ne fe«. Poseg občinskih oblasti je pov- uporablja več. Notranjost stavbe je razdeljena na zročil razburjenje oratorij, ki se sedaj upomed judovsko skurablja med tednom in v pnostjo, pa tudi med ostalimi obča- času posta. ni. Holokavst je prizadel tudi goriške Jude, saj je večina tistih, ki so vztrajali v mestu, končala v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Nekateri so se odselili, največ v novonastali Izrael ali ZDA. Danes lahko nekdanjo številno prisotnost Judov prepoznamo tudi v imenih ulic, trgov, spomenikov … Iz Gorice je znan judovski filozof, slikar in poet Carl Michelstaeder. Kot filozof je v svojem delu Prepričanost in retorika zagovarjal misel, da prepričanost pomeni imeti svoje življenje "v lasti", polno in svobodno živeti v sedanjosti, brez pričakovanj, hrepenenja ali želja. Omeniti pa je treba tudi številne judovske pisatelje kot sta npr. Aron Ettore Schmitz (pisal je pod psevdonimom Italo Svevo) in Umberto Poli (ki se je kasneje preimenoval v Umberto Saba). Slednji je v delu Zapisi in zgodbe opisal življenje tržaške judovske skupnosti. Tudi na obrobju slovenskega narodnega ozemlja je tako opazen pomemben vpliv Judov na oblikovanje srednjeevropskega prostora. Amela Lišič in Nina Uršič Stran 19 8. aprila so dijaki 2. b razreda obiskali slovensko gledališče v Trstu in si ogledali dve enodejanki, Dvorišče in Koli, režiserja Marka Sosiča. Obe predstavi sta družbenokritični, snov obeh pa je živeti in preživeti v svetu polnem izključevanja in razlik. Kljub absurdnim situacijam, v katerih se znajdejo junaki obeh predstav, se lahko v njih najde vsak gledalec in se postavi v vlogo nepomembnega pripadnika italijanske družbe. Spiro Scimone DVORIŠČE, KOLI režija: Marko Sosič Prevajalec: Srečko Fišer Scenograf: Peter Furlan Kostumograf: Igor Pahor Skladatelj: Stefano Schiraldi Lektor: Jože Faganel Mentor igranja na trobento za igralca: Mauro Cheber Oblikovalec luči: Peter Korošic Dvorišče je naslov, hkrati pa tudi dogajalni prostor igre. Sama bi si dvorišče predstavljala kot nek domači prostor, prostor, kjer sem se kot otrok igrala ali pa posedela s starši po kosilu. V gledališki igri pa je dvorišče prostor poln odpadkov, umazanije in tegob, nihče ne ve, koliko časa je preteklo in kdaj je kdo odšel ali prišel. Dvorišče pravzaprav predstavlja smetišče, ki je družbeno dno in je zatočišče tistih, ki jih je družba zavrnila. Junaki dvorišča so mali ljudje, izpostavljeni veliki negotovosti tega sveta. Na s smetmi prekritem dvorišču živita Peppe in Tano. Njune življenjske razmere so v vseh pogledih omejene. Peppe ima poškodovano nogo in se brez pomoči ne more premikati, zato mu Tano pomaga pri osnovnih, življenjskih opravilih. Prijateljstvo, ki ju veže, predstavlja redek žarek upanja na temnem dvorišču. Njuni pogovori temeljijo na zelo jasnih dogodkih v realnem. Namesto upanja na spremembe in rešitev se Peppe in Tano tolažita z zelenim kruhom in vodo iz kanalizacije, ki je presenetljivo z vsakim dnevom čedalje boljšega okusa. Čeprav se zdi, da se Peppe in Tano na umazanem dvorišču polnem bede dotikata končnega dna, se izkaže, da obstaja še nižja raven, torej še globlje dno, ki je simbolično postavljeno naravnost v smeti. Tam brez hrane s svojo ženo živi Eden, človek, ki potrebuje pomoč, saj so mu vzeli vse; službo, dom, otroke, spanec, vsak čas pa bo ostal tudi brez glasu. Z odvzetjem glasu, možnosti izražanja misli, za človeka metaforično predstavlja neobstoj. Poljanski svašta Letnik 1, številka 1 Stran 20 Scimone posodi svoj glas nemočnim, tistim, ki so na samem socialnem robu. Tistim, ki jih ne vidimo in ne slišimo in postajajo nevidni del družbe brez lastnega glasu. A vendar kljub temu, da je dvorišče prežeto z bedno in revščino, vendarle ostaja zatočišče, kjer je v medsebojni solidarnosti mogoče vse iznajti na novo. Tudi kratka drama Koli je mešanica vsakdanjosti, groze in smeha. Glavni protagonisti igre so mali ljudje, odrinjeni na rob družbe. Kljub brezupnosti svojega položaja vedno najdejo smeh in svoj košček svobode. Na kolih, kjer preživljajo dneve, vidijo čez umazano družbo današnjega sveta v boljšo prihodnost. Dvorišče je umazan kraj, poln revščine, kjer pa si je skupina štirih, na videz nepomembnih predstavnikov nižjega sloja, ustvarila svoj mali svet, ki temelji na solidarnosti in enakosti. Kljub bednemu položaju ohranjajo optimizem, zato bi se raje postavila na njihovo mesto, kot na mesto pripadnika italijanskega višjega sloja, ki jih je odrinila na ta položaj. S kolov imajo drugačno perspektivo in na družbo lahko gledajo zviška. Prebivalci dvorišča so si med seboj sicer popolnoma različni, vendar jih družijo razmere, ki zanje niso ugodne, povezuje pa prijateljstvo, grenki nasmehi in upanje v boljše čase. Predstavi sta na naju naredili velik vtis, ker sta brez zadržkov in na humoren način prikazali stanje italijanske družbe v zadnjih desetletjih. Kljub kritikam občinstva, ki pravijo, da je bilo v predstavi veliko pretiravanja, meniva, da je ravno absurdnost to, kar nam je dalo razmišljati in predstavo razumeti. Zala Intihar in Zala Vrhovnik Glavni trg v Gorici Matkova Tina je novela Ivana Preglja, ki govori o mladenki in njeni poti od Volč do Gorice z namenom, da bi še zadnjič videla svojega zaročenca Janeza Gradnika pred usmrtitvijo. Ta je namreč eden izmed upornikov tolminskega upora. Tina se odpravi na skrivaj, proti volji svojega očeta, ki je prav tako njihov podpornik. Oče je obupan in žalosten, ker je njegova hči v sedmem mesecu nosečnosti in bo kmalu postala nezakonska mati. Tina se na poti zateče v cerkev sv. Ignacija v Gorici, ki stoji prav na glavnem trgu. Po poteh Matkove Tine pa smo šli tudi mi. 2. b razred si je drugi dan ekskurzije, 9. 4. 2014, ogledal Gorico, predvsem pa Travnik – najpomembnejši goriški trg, kjer smo videli tudi krasno baročno cerkev, prav to, v katero se je v hudem zatekla Tina. Tina Rupnik Letnik 1, številka 1 Stran 21 Amela Lišić: Prva ljubezen Ona je prva, ki me je sprejela (brez vprašanj, brez dvomov), ki me še zmeraj brezpogojno sprejema (ostali radi postavljajo pogoje), ki mi je takoj odprla vsa vrata (tudi tista s prepovedanim vstopom), ki me usmerja in vodi (kljub temu, da me nekaj temačnega vleče stran), ki me vsako popoldne sprejme v svoj topli objem (mene, hladno zaradi mrzlega sveta), ki me neumorno čaka (čeprav vedno zamujam), ki prevzame nekaj bremen z mojih ramen (sploh niso tako težka), ki ne razočara (ampak jaz jo … včasih), ki je vedno ob meni (čutim jo v sebi), ki se trudi, da mi nudi vse (ne ve, da ona sama je čisto dovolj), ki mi nudi svet (ona je moj mali svet), ki mi pomeni vse (prav vse), ki ostane (za vedno). Moja prva in edina. Ni živa. Nima srca. Pa me vseeno ljubi. Mene, enako vsem ostalim, je izbrala in me spremenila. Moje srce je zdaj kot ona. Moje srce je košarkarska žoga. Intervju: Amela Lišić, dobitnica nagrade na dijaškem literarnem natečaju z naslovom Prva ljubezen Ljubljana, 12.4.2014 Naša sošolka Amela Lišić se je svojo pesmijo prijavila na natečaj Prva ljubezen in tam osvojila priznanje. Podelitev se je odvijala v Solkanu, 9.4.2014, v okviru simpozija: Pavlina Pajk in žensko avtorstvo v 19. stoletju ob 160. obletnici pisateljičinega rojstva. Ob tem zavidljivem uspehu je nastal tudi intervju na naslednji strani. Amela pri predstavitvi svoje pesmi, vir: FH UNG. Draga sošolka, na začetku intervjuja ti iskreno čestitam za doseženo priznanje. Že ko sem prvič prebral zmagovito pesem, se mi je zdela krasna. Bese- Letnik 1, številka 1 de, ki si jih uporabila, so zvenele (oz. so se brale) zelo harmonično, zasuk na koncu pa izvrstno, humorno preseka idilo. Ko si pa po večerji prebrala še druge pesmi, sem bil še bolj prijetno presenečen: »To ni samo to, še je pisala!«. Hvala, Domen. Z namenom si bil ti eden prvih, ki sem jim sploh pokazala svojo pesem. Namen pa je bil, da od tebe prejmem iskreno kritiko. Hvala za spodbuden odziv. Kje najdeš navdih in voljo za pisanje pesmi? Kaj te spodbudi k ustvarjanju? Ali lahko ustvarjaš kadarkoli in kjerkoli, ali morajo biti doseženi kakšni »posebni pogoji«? Večina mojih pesmi je doslej nastala po polnoči. Biti moram sama, okolica mora mirovati. Če sem sama, sem pomirjena. Ampak to ni mir v smislu harmonije. Dostikrat se namreč počutim tudi zelo disharmonično in ravno takrat nastanejo (po mojem mnenju) boljše pesmi. To je samo mir, ki izvira iz samote. Sicer lahko pišem tudi med ljudmi in v hrupu, a ob takem pisanju mi je neprijetno. Navdih pa najdem v najrazličnejših stvareh. Večinoma pišem pesmi, ki so posledica trenutnega doživljanja sveta, trenutnih občutkov, upesniti želim razpoloženje in vzdušje. Zanalašč pa nisem poudarila, da upesnjujem svoj svet in svoje občutke, ker se velikokrat počutim kot da sploh ne pišem iz sebe, temveč iz drugih. Nenavaden občutek. Kakšna misliš, da je vloga umetnosti oz. kulture v 21. stoletju? Mislim, da je umetnost 21. stoletja umetnost preizkušanja (pa tudi premikanja) meja. Meja človeške domišljije, njegovih prepričanj, predvsem pa zadržkov. Sodobna umetnost je le malokrat estetska, želi navdahniti in Stran 22 predvsem – sporočiti. Ali rada bereš poezijo? Kateri pesniki te nagovorijo? Katere zvrsti umetnosti imaš še rada? Ali se ukvarjaš tudi še s kakšno izmed njih? Ko si vzamem čas za branje (kar je iskreno povedano, poleg vseh šolskih in izven šolskih dejavnostih, redkost med šolskim letom), najraje posežem po poeziji. Najbolj sem navdušena nad Američanko Sylvio Plath, pisateljico in pesnico izpovedne poezije. Všeč mi je subtilnost njenih del in nekakšna nostalgija, ki jo začutim ob prebiranju njenih pesmi. Kar se pa tiče proze, najraje berem romane vseh vrst – od znanstvenofantastičnih do družbenih. Jaz pa se ob pisanju proze ne znajdem najbolje. Si tudi uspešna mlada športnica. Kako ti uspe združiti vse te dejavnosti, z ozirom na to, da že šola vzame mnogo časa? Mislim, da je najbolj pomembno, da zna človek organizirati svoje dejavnosti in si oblikovati nekakšen sistem, če ne celo urnik. Ugotovila sem, da če želim biti uspešna v šoli, se potem moja funkcionalnost zmanjša na treningu in obratno, kar res kaže na to, da ne moreš biti povsod in vedno enako uspešen. Poleg tega pa moram med vsakodnevnimi športnimi aktivnostmi in učenjem najti čas še za prijatelje in družino. Zaenkrat se še vestno držim okvirnega načrta, ki sem si ga naredila v preteklosti, da sem lahko uspešna tako v šoli kot na športnem področju, obenem pa ne zanemarjam ljudi, ki so mi najbližje. Je pa res, da takšen način življenja zahteva ogromno odpovedovanja, tako da hitro zmanjka časa za počitek (celo spanje), kaj šele za druženje po pouku ali ob vikendih. Pravijo, da se v nas mladih skriva ogromen potencial. Kako bi spodbudila mlade, da bi se bolj udejstvovali na področjih, v katerih so dobri? Ali jih šola k temu spodbuja? Kaj bi rekla mlademu pesniku, ki ga je sram obelodaniti svoje poezije? Ena izmed najtežjih stvari je odkriti, v čemer si dober. Še težje pa je najti aktivnosti, ob katerih uživaš. Uspešen si lahko le, če te neka dejavnost tudi razveseljuje. Zame so tudi nadpovprečni dosežki prazen uspeh, če oseba ob njih ni srečna. Mislim, da bi morali mladi početi več stvari, ki jih razveseljujejo. Sčasoma bi verjetno postajali vse boljši in boljši, potem pa bi mogoče začutili potrebo, da nekje ovekovečijo svoj napredek. Na tej točki bi svetovala udejstvovanje na tekmovanju, natečaju, tekmi ... Večina šol ponuja različne krožke in dodatne predmete, izbor se mi zdi kar pester. A vseeno stojim za tem, da bi morali zaposleni učencu oz. dijaku ponuditi tudi pogovor oz. svetovanje, če se oseba ne more odločiti za dejavnosti ali pa se počuti izgubljeno. Nismo vsi za vse, ampak večina mladih se vseeno prehitro sprijazni s tem, da v neki dejavnosti niso pretirano dobri, potem pa kar odnehajo. Odnehajo s to dejavnostjo, pa tudi z iskanjem nadaljnjega veselja. Sama se nimam za (dobro) pesnico, a dokler me pisanje pesmi pomirja in celo razveseljuje, bom pisala. Priporočam tudi vsem mladim poetom čim več pisanja in poguma, da svoje pesmi delijo s svetom, če si tega vsaj malo želijo. Ničesar ne morete izgubiti, samo pridobite lahko. Hvala lepa in veliko uspeha pri košarki in pesnjenju! Domen Iljaš Stran 23 »Ravnikar je Novo Gorico videl kot mesto, grajeno kot mrežo, ki pa so jo zgradili le v določeni meri in tudi nikoli ne dokončali.« Slovenija je nekoč že imela Gorico, a ker je ta z mednarodnim dogovorom pripadla našim sosedom so na italijansko-jugoslovanski meji ustanovili Novo Gorico, saj je goriško zaledje ostalo brez središča. Nova Gorica je bila torej zgrajena s podobnim namenom, kakršnega je prej predstavljala že Gorica – namen središča kulture, trgovine in življenja goriške regije. Ob oznanitvi gradnje Nove Gorice je bilo podanih kar nekaj načrtov novih postavitev tega mesta, med vsemi pa je bil izbran načrt arhitekta Edvarda Ravnikarja. Gre za slovenskega arhitekta, ki je bil učenec Jožeta Plečnika, nekaj časa pa se je izpopolnjeval tudi pri znanem švicarskofrancoskem arhitektu Le Corbousierju. Izobraževanje pri obeh arhitektih je močno vplivalo na njegova dela, zato njunih vplivov ni težko zapaziti v njegovi arhitekturi. Njegova arhite- Ravnikarjeva zasnova Nove Gorice iz leta 1948. Novo Gorico si je zamislil kot zeleno vrtno mesto. Poljanski svašta kturna dela danes uvrščamo v arhitekturo umetniškega sloga, imenovanega funkcionalizem. Pri funkcionalizmu gre za to, da so zgradbe zasnovane po svoji namembnosti. Vse se je nagibalo k uporabnosti in priročnosti zgradbe, vsakršno okrasje je bilo označeno za neuporabno in nepotrebno. Po uporabnosti so označevali material, strukturo zgradbe in tudi samo namembnost zgradbe. Funkcionalizem je tesno povezan z modernizmom. Tudi drugod po Sloveniji je pustil marsikatero izjemno arhitekturno delo, kot npr. Cankarjev dom in Trg republike v Ljubljani, Mestno občino v Kranju in še marsikaj marsikje. Ravnikar je Novo Gorico videl kot mesto, grajeno kot mrežo, ki pa so jo zgradili le v določeni meri in tudi nikoli ne dokončali. Njegova zamisel je bila, da bi bila Nova Gorica zgrajena kot vrtno mesto z veliko zelenimi površinami. Iz te zamisli se kaže vpliv Le Corbousierja, ki je podpiral idejo zadostne cirkulacije svežega zraka in zadostno osvetljenost bivalnih in javnih površin. Vse to izhaja iz načela, da bi bilo to mesto primerno življenjsko okolje za vse družine. Ravnikarjev načrt je mesto delil na štiri glavne cone – stanovanjsko, poslovno, upravno in proizvodno. Nova Gorica je še danes mesto z zelo veliko zelenimi površinami in zato izjemno lepo in prijetno mesto za bivanje. Novo Gorico so gradila gradbena podjetja in pa tudi jugoslovanska mladina, ki se je povezala pod skupnim imenom »brigadirjev«. Slednji so mnogo pripomogli k nizki gradnji v Novi Gorici in množica nekaj tisoč brigadirjev je večinsko zajemala Slovence, a so pri gradnji pomagali tudi mladi iz drugih držav bivše Jugoslavije. Karin Hvala Nova Gorica je še danes zeleno vrtno mesto, kakršnega si je zamislil Ravnikar. Letnik 1, številka 1 Stran 24 Po mnenju duhovnika in filozofa Tomaža Akvinskega pomeni beseda acedia — iskanje tolažbe pri Bogu. Prav to asociacijo sem dobila, ko smo se bližali Ogleju. Že od daleč smo zagledali visok zvonik koničaste oblike iz rezanega kamna, nekoliko oddaljen od cerkvene stavbe in občutka, kako bodo pričakovanja zdaj postala resničnost, nisem vedela uvrstiti. Kakorkoli je tu na samem začetku primerno povedati, da se ekskurzije spominjam kot odlične knjige, ki jo z veseljem preberem, da me je prevzela kot me kakšen dober film in da sem potem še več dni vsem razlagala doživetja. Če smo hoteli stopiti v cerkev, smo se morali spustiti po štirih stopnicah navzdol, kar nam je pokazalo gladino oglejskega sveta v 11. stol. V notranjosti cerkve ni enotnega sloga, tu se združujejo starokrščanski, romanski, gotski in zgodnje renesančni ostanki v celoti. Morda prav ta stičišča starih kultur dregnejo v človeka, nekako nihče ne more zanemariti dotika energije ob vstopu v središče cerkve, verujoči ali ne. Cerkev obdaja s treh strani z zidom ograjeno pokopališče, na vzhodni strani je svet drugačen, leži spet malo nižje od pokopališča, tu se nahaja star kanal iz rimskih časov. Podatki o največjih starokrščanskih mozaikih iz 4. stol. so presenetljivi, saj pokrivajo kar 750 kvadratnih metrov površine in so za čuda bili odkriti šele leta 1962. V celoti so se ohranili prav zaradi debele plasti ilovice v katero so bili pogreznjeni. Krasili so tla treh prvotnih bazilik, razdeljeni na deset ornamentalnih polj, ki vsebujejo značilne simbolične starokrščanske motive. Tu gre za upodobitve rastlinskih in živalskih motivov in prikaze tipičnih Salamonovih vozlov. Pri »boju petelina z želvo« vidimo klasičen prelom luči s temo, s čimer se sleherni od nas srečuje vsakodnevno ali vsakonočno, naprej so »ptiči med vejevjem«, ki simbolizirajo večno življenje v raju, sledijo prizori iz Jonove zgodbe, kako ga požre morska pošast (Kristus v grobu) in kako bo tretji dan vstal v obliki sv. Duha. Ko nehamo gledati dol in ko zaključimo z željo, da bi radi tudi mi dodali svoj mali kamenček v prav ta mozaik, pogled dvignemo in se ustavimo na poslikavah, ki jih vsak nekako doživi po svoje. Slike na romanski apsidi so istočasne, kot da sta jih napravila dva različna umetnika, podobe spodaj v kripti pa niso vse iz iste dobe , starejše iz 11. stol in novejše iz 12. stol., deloma so na stenah, deloma na oboku, ter predstavljajo epizode iz Marijinega življenja. Freske so delo Poponovih slikarjev, motivi so okrašeni z zgodbami o sv. Mohorju in sv. Fortunatu, ki sta bila prva oglejska mučenca, prizori krsta in prizori pogreba obeh obglavljenih svetnikov so sporočilni. Povezava bazilike s krstilnico sodi v zgodnji srednji vek, kakor tudi atrij in cerkev poganov. Bazilika v Ogleju je posvečena svetnikoma Mohorju in Fortunatu ter devici Mariji. Zgrajena je bila leta 313 kot prva sakralna stavba po preganjanju kristjanov. Leta 1348 je potres močno poškodoval cerkev, ki pa jo je v letih 1365 do 1380 spet popravil patriarh Markvard. Ogled te veličastne bazilike je bil res nekaj posebnega in mislim, da bi si vsak izmed nas moral še kdaj vrniti na ta kraj in si še enkrat celotno znamenitost ogledati sam. Eva Koderman Letnik 1, številka 1 Stran 25 Temeljna civilizacijska poteza antičnega sveta je antropocentričnost v vseh pogledih: v pogledu religije, kjer bogovi dobijo človeško podobo, filozofije, ki se sprašuje, kakšno je mesto človeka v svetu ter ga postavlja v središče zanimanja. Ko opazujemo antične kipe, moramo v mislih povezati tako etiko kot estetiko in se zavedati, da je lepo telo odraz plemenite duše. Grška umetnost je poznana po svoji idealizaciji: kipi so idealni, predstavljajo simetrične človeške figure, proporci in razmerja so pravilna oz idealna, obrazi so zasanjani, odsotni, izražajo tiho veličino in plemenito preprostost. Športniki in bogovi ter razni junaki so heroizirani. Kasneje, v helenizmu, so se začela kazati pretiravanja v anatomiji (majhna glava, močno telo), obraz pa izraža čustva. Rimska umetnost povzame pravila grškega oblikovanja telesa, ki zdaj ni več golo, razen če gre za kopije grških kipov. Rimljani razvijejo nov motiv, portret; upodobitev posameznika z individualnimi značilnostmi. Republikansko obdobje je bilo močno zaznamovano z realizmom, cesarsko obdobje pa z idealizacijo. Ob obisku Arheološkega muzeja v Ogleju sem bila pozitivno presenečena. Predvsem so me navdušile človeške figure v naravni velikosti, saj se mi zdijo podobe in postavitev človeškega telesa tam res krasne, naravne. Prav tako pa me presenečajo obrazne poteze na glavah kipov, saj niso idealizirani. Vedno sem imela v mislih predstavo o popolnih obrazih na grških kipih, vendar se je izkazalo, da to drži le za zgodnja obdobja grške umetnosti. Nika Lenič Poljanski svašta Letnik 1, številka 1 Stran 26 Letošnja šolska ekskurzija je bila vzrok, da se je 2. b razred 9. aprila odpravil v kraj, ki je najbolj znan po patriarhu, ki je krojil usodo predhodnikov Slovencev v zgodnji dobi, in po pristanišču iz rimskih časov. nji strani vzhodnega boka republikanskega obzidja. Rečno pristanišče je bilo zgrajeno na starejšem objektu, na začetku 1. stoletja našega štetja pa so ga popolnoma predelali in zgradili nov pristaniški kompleks, za njim pa še dolgo zgradbo, ki je bila odprta na rečni strani. Oglej, 9. 4. 2014. Drugi dan naše ekskurzije po slovenskem zamejstvu v Italiji se je naš razred odpravil v Oglej ali Aquileo, ki predstavlja enega najbolj popolnih primerov antičnega rimskega mesta v Sredozemlju. Oglej, včasih 9. največje mesto v rimskem cesarstvu, je predstavljal eno izmed najbolj živahnih skupnosti zgodnjega latinskega krščanstva in pomembno antično pristanišče na Jadranu ter izhodiščno točko glavnih gospodarskih, kulturnih in vojaških poti v smeri severovzhodne Evrope. Mesto, ki se nahaja v spodnji Furlanski nižini ob cesti Červinjan—Gradež, so Rimljani ustanovili leta 181 pr. n. št., kot vojaško naselbino na stičišču raznih trgovskih poti in ljudstev. Namenjeno je bilo kot iztočnica za vojaške pohode, ter kot obrambni zid proti vdorom barbarskih ljudstev. Odpravili smo se na ogled ostankov ohranjenega foruma in pristanišča. Forum, ki ima prepoznavni videz po arkadah, ki ga obkrožajo, je bil trg, ki je začel nastajati že v 2. stol. pr. n. št. Bil je srce političnega, upravne- ga in družbenega življenja mesta. V smeri proti vzhodu in zahodu od foruma so se številne delavnice odpirale na stebrišče; proti jugu pa je stala bazilika. O severni strani se ne ve veliko, tam pa naj bi stal Comitium, nekakšen prostor za sestankovanje v času rimske republike. Ob vzhodnem delu blizu foruma, kamor je sledil naš ogled, so se nahajali ostanki enega najbolj ohranjenih rimskih pristanišč. Objekti ob reki Natisone/Torre, bili izkopani v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Na desnem bregu reke se raztezajo v dolžini preko 300 metrov ter gledajo proti zad- Konstantin Veliki je nadaljeval z deli, čeprav je samo nekaj let pozneje zidana obala izginila pod novim mestnim obzidjem. Kanal se je zoževal, pristanišče pa so sčasoma nehali uporabljati. Oglej, ki je bil našemu razredu, klasikom, kot pisan na kožo, je naredil name in tudi na celoten razred izjemen vtis. S svojimi mnogimi arheološkimi ostanki je uspel takoj pričarati mogočen vtis in ni si bilo težko predstavljati, zakaj so ta antični biser včasih imenovali kar mali Rim ali italijansko: ''Piccola Roma''. Lana Lavrač Letnik 1, številka 1 Stran 27 STROKOVNA EKSKURZIJA VRNILI SMO SE UTRUJENI, A ZADOVOLJNI STROKOVNA EKSKURZIJA DIJAKOV 2. b V ZAMEJSTVO Ljubljana, 10. aprila 2014 — Dijaki 2. b razreda smo se zvečer vrnili s tridnevne ekskurzije. Tema ekskurzije je bila Slovenci v Italiji. V treh dneh smo dijaki spoznavali slovensko etnično ozemlje od Trsta preko Gorice, do Beneške Slovenije in Rezije. V torek, 8. 4. 2014 smo se z avtobusom s parka Tivoli odpeljali proti Trstu. Vožnja je bila dolga, a vseeno prijetna. Prvič smo se ustavili v Sesljanu in se sprehodili po Rilkejevi poti (na sliki). Med potjo smo imeli tudi krajši recital. Dijaki smo v prijetnem okolju, visoko nad Tržaškim zalivom brali pesmi slovenskih zamejskih avtorjev. Videli smo Devinski grad, ki je v lasti družine Poljanski svašta Turn und Taxis. Pot je sicer delno zaprta, a smo vseeno prišli do avtobusa. Odpeljali smo se proti Trstu. Med potjo smo videli tudi slikoviti grad Miramar. Usoda ljudi, ki so bivali v njem, je skrivnostna in nenavadna. Na železniški postaji v Trstu je na avtobus vstopila vodnica, sicer profesorica na tržaškem liceju, in nas potem vodila od ene tržaške znamenitosti do druge. Najprej smo si ogledali grško pravoslavno cerkev, ki je mnoge s svojo bogato, predvsem z zlatom okrašeno notranjostjo navdušila. Nato smo se z avtobusom odpeljali do katedrale svetega Justa. Cerkev je zgrajena v mešanem romansko-gotskem slogu in je pravzaprav »sestavljena« iz dveh cerkva, ki so ju kasneje združili. Po ogledu katedrale, ki leži na vrhu griča z razgledom na Trst in zaliv, smo se začeli spuščati proti obali. V ozki ulici se nahaja palača, kjer je živel in se od škofa Bonoma učil Primož Trubar (na sliki). Tudi jezuitski cerkvi, pred katerim je tipična cerkev in baročno stopnišče, deluje mogočno. Ob Jezuitskem zavodu stoji tudi prva šola za matematiko in navtiko. Ko smo se dokončno spustili po pobočju griča, smo se sprehodili do Zoisove palače. Pot smo nadaljevali proti palači Marenzi, kjer je živela plemkinja Izabela Marija, ki si je s svojo materjo dopisovala v slovenščini. Kasneje je ta pisma odkril Pavle Merku in tako dobil dokaz o rabi slovenščine med plems- Letnik 1, številka 1 tvom. Ta dokazujejo, da je slovenščino uporabljalo tudi plemstvo. Skozi judovsko četrt smo se napotili proti Borznem trgu. Na sredini trga stoji Neptunov vodnjak, pa tudi hiša Bartoli, ki je bila zgrajena po načrtih Maksa Fabijanija in je dober primer secesije. Borzna stolpnica stoji na mestu, kjer so nekoč pristajale ladje. Pred vhodom je mnogo jonskih stebrov in kipov, zgrajena pa je v neoklasicističnem slogu. Trg zedinjenja Italije je največji trg ob morju v Evropi. S trga je lepo in jasno vidno morje, v daljavi pa lahko vidimo tudi Miramar. Sprehodili smo se do trga sv. Antona Novega, kjer stoji tudi njegova cerkev (na sliki), v kateri se mašuje v slovenščini. Sprehodili smo se čez Rusi most, kar pomeni rdeči most (zaradi rje). Ogled smo zaključili na trgu Oberdan. Imenuje se po Oberdanu – italijanskemu iredentistu slovenskega rodu. Ker je pripravljal Stran 28 atentat na avstrijskega cesarja, so ga na tem trgu obesili. V bližini pa so bili zaprti Slovenci v času fašizma. Po ogledu vseh teh znamenitosti smo si privoščili odmor. Kasneje smo se zbrali pri grški pravoslavni cerkvi in se odpeljali v gledališče. Ob petih popoldne smo si v slovenskem tržaškem gledališču ogledali dve gledališki predstavi, Dvorišče in Koli. Predstavi sta skupaj trajali dve uri. Nekateri smo bili nad predstavama navdušeni, drugi pa so se nad njima zgražali. Mnogim sta se predstavi zdeli prezahtevni ali morda celo nesmiselni. Po tem smo se odpeljali nazaj v Slovenijo, v majhno vasico na Krasu, imenovano Pliskovica. Hostel je kraška domačija, ki je bila obnovljena iz evropskih sredstev. Dekleta smo imele priložnost spati na skednju, kar je bila zanimiva izkušnja. Priznam, da sem bila na začetku malo skeptična, saj nisem vedela, kako bo spati v takšnih prostorih, a sem bila na koncu prav navdušena nad našo nastanitvijo. V sredo, 9. 4. 2014, smo se zbudili ob žvrgolenju ptic, saj se hostel nahaja na robu vasi. Pripravili smo si zajtrk in se uredili za odhod. Odpeljali smo do Nove Gorice. Dan smo začeli z ogledom samostana Kostanjevica (na sliki). Najprej smo v cerkvi poslu- šali vodnico po samostanu, po ogledu cerkve pa smo nadaljevali s knjižnico. S kostanjeviške vzpetine se odpira lep razgled na Gorico v Italiji in Novo Gorico v Sloveniji. Potem smo se odpravili v Gorico in obiskali licej Gregorčič-Trubar. Obisk slovenskega liceja nas je poglobljeno seznanil z organizacijo slovenskega šolstva v zamejstvu. Andreja Dubrovnik Antoni, svetovalka za zamejsko šolstvo, je imela predavanje, nato pa so prišli še dijaki, s katerimi smo izmenjali nekaj besed. Z liceja smo se odpravili na ogled Gorice. Ogledali smo si Travnik, ki je največji trg v mestu. Na trgu stoji jezuitska cerkev Sv. Ignacija. Letnik 1, številka 1 Napis v 4 jezikih o usmrtitvi enajstih voditeljev tolminskega kmečkega punta 20., 21. in 23. aprila 1714 na tem trgu pa priča o kruti kazni tolminskih puntarjev. Sošolci so imeli krajše referate, na kratko smo se pogovorili še o znanih Slovencih povezanih z Gorico, se odpravili še do sinagoge in se vrnili v Novo Gorico, da smo si ob kosilu malce oddahnili. Popoldanski del ekskurzije smo nadaljevali v Aquileji oziroma Ogleju (na sliki), kjer smo si ogledali forum, baziliko, krstilnico, pristanišče in arheološki muzej. Bazilika je znana po mozaikih, ki prikazujejo zgodbe iz Biblije. V arheološkem muzeju pa smo si ogledali zanimive ostanke iz rimske dobe. Predmeti iste vrste so razporejeni po različnih sobah. Nekdanja langobardska prestolnica je zelo slikovita in ponuja Poljanski svašta Stran 29 mnogo različnih kulturnih znamenitosti, ki so obeležje preteklosti te znamenite in zelo zanimive prestolnice. Tudi ta dan smo zaključili v Pliskavici. Po večerji nam je sošolka Amela, ki je ta dan dobila priznanje za svojo pesem, prebrala nekaj svojih del. V kratkem recitalu smo vsi uživali, saj so njena dela vrhunska. Zadnji dan ekskurzije pa smo se odpravili proti severu. Najprej smo se ustavili v Špetru Slovenov, kjer smo poslušali predavanje Žive Gruden, ravnateljice dvojezične šole o položaju Slovencev v Benečiji in o zgodovini dvojezične šole. V kulturnem domu so uredili multimedijsko predstavitev, ki nas je navdušila. Od tu nas je pot vodila v Čedad. Najprej smo se ustavili na razgledni točki, od koder smo videli reko Nadižo in staro mesto, ki je zelo slikovito. Sprehodili smo se čez Hudičev most do stolnice, ki ima zanimivo legendo in je grajena gotsko, a so ji po potresu v zgornjem delu dodali še tipične renesančne dodatke. V notranjosti cerkve je plošča patriarha Sigvalda, ki simbolno prikazuje 4 evangeliste (orelJanez, angel-Matej, volLuka, lev-Marko). Pot smo nadaljevali do Diakonove rojstne hiše, kjer smo se razgledali po trgu. Imeli pa smo tudi dovolj časa za kosilo. Ekskurzijo smo zaključili v Reziji. Obiskali smo kulturni center na Ravanci (na sliki), kjer nas je pričakal zabaven in predvsem zelo energičen gospod Alessandro. O Reziji smo izvedeli mnogo zanimivega. Nekateri so se preizkusili tudi v rezijanskem plesu. Preko Kranjske Gore smo se vrnili v Ljubljano. Ekskurzija je bila polna prijetnih presenečenj. Čeprav se nam je včasih zdelo naporno, je bilo vredno »stisniti zobe«, saj smo se na ta način naučili veliko novega in spoznali, kako živijo Slovenci v zamejstvu. Nina Jamšek Stran 30 Letnik 1, številka 1 » … le hitro v Oglej, tje do patriarha, de posvetí te mašnika, duš varha.« (F. Prešeren, Krst pri Savici) Ljubljana, 11. 4. 2014 So ljudje, so dogodki in so kraji, ki usodno zaznamujejo zgodovino določnega naroda oz. širše, določnega prostora. Oglej je zagotovo vse to. Dandanes je le še drobcena ostalina nekdanje slave, toda mogočna katedrala govori sama zase: to je kraj, kjer se je pisala zgodovina. Evropa je celina krščanstva; ta religija je usodno determinirala našo evropsko civilizacijo, bila je skupni imenovalec, ki mnoge različne narode na tem sorazmerno majhnem delu sveta povezuje v celoto. Ti centri zgodnjega krščanstva, kot so Oglej, Salzburg, Rim, Milan, so omogočili izpolnitev tega sna o Evropi, kot o mogočni civilizaciji. To so vzbrsti naše skupne zgodovine. Oglej je bil že v rimski republiki pomembno mesto, ustanovljeno 181. leta pr. Kr., kot kolonija za romanizacijo severa Italije in sosednjih pokrajin, se je kmalu razvilo v mogočno mesto – postalo je pomembno trgovsko rečno pristanišče in 9. največje mesto Italije. To je doprineslo k svetovljanskemu značaju mesta, v njem že zgodaj opažamo različne skupine, npr. jude in naposled kristjane. Po legendi naj bi skupnost ustanovil apostol evangelist sv. Marko sam, in ustoličil prvega škofa sv. Mohorja, ki je kasneje skupaj z diakonom sv. Fortunatom pretrpel mučeniško smrt. Čeprav ta legenda nima najboljših zgodovinskih osnov, nakazuje, da je bila v mestu že zgodaj prisotna močna krščanska skupnost. Tako so oglejski kristjani kmalu po koncu Dioklecijanovega preganjanja oz. po Konstantinovem Milanskem ediktu (l. 313), začeli graditi prvo cerkev. Dodatno so na pomembnosti pridobili leta 381, ko je v Ogleju potekala sinoda, na kateri so obsodili arijanstvo (versko ločino, herezijo, s katero pa se je nekaj časa spogledoval tudi sam Oglej). S to sinodo so oglejski škofje tudi pokazali svojo premoč nad ostalimi okoliškimi škofi. Leta 452 pa se je za mesto zgodila huda tragedija, Huni ga do tal razrušijo in nikoli več ni obnovilo nekdanje metropolitanske pomembnosti, v smislu trgovine in obrti (ne nazadnje se to najbolje vidi prav dandanes – Oglej je navadna vas). Cerkvena pokrajina je ponovno pridobila na pomembnosti šele v 6. stoletju, ko so čez njihovo območje v Italijo vdirala razna plemena. V tistem času so bili oglejski škofje v stalnem sporu z Rimom, zato želeli so poudariti svojo neodvisnost, ter tako leta 553 pretrgali zvezo z Rimom in začeli uporabljati naziv patriarh. Toda že kmalu je patriarhat spet padel v nevarnost: leta 568 so jih napadli Langobardi in patriarh je zbežal v Gradež. Ti patriarhi v Gradežu so se nato leta 606 ponovno podredili Rimu, kar pa je motilo škofe na langobardskih ozemljih. Ti so v Ogleju ustanovili nov patriarhat, torej sta nastala dva patriarhata na zelo bližnjem ozemlju. Ta novi patriarhat je kmalu postal mogočnejši od svojega predhodnika (naše prednike so recimo pokristjanjevali iz Ogleja in ne iz Gradeža) in je staremu patriarhatu prevzel ozemlje in naziv (Gradež se je kasneje, v 15. stoletju združil v današnji Beneški patriarhat). Mnogo kasneje se je tudi novi Oglejski patriarhat spravil z Rimom – dokončno šele leta 723. Takrat mu je tudi papež priznal naziv in mu podelil določene pravice, dotlej pridržane izključno Rimu (recimo vse do 1596 veljavno pravico do lastnega obreda – le-ta obred se je uporabljal tudi pri nas, to je jasno vidno po rokopisih in inkunabulah misalov iz slovenskih ozemelj). Kasneje je moč patriarhov zamajala ustanovitev Solnograške nadškofije. Šele dogovor med Salzburškim škofom Arnom in patriarhom Pavlinom II. je uredil razmere in cerkvenoupravno mejo določil po reki Dravi – večina današnje Slovenije je tako spadala pod Oglej. Ta dogovor je leta 811 potrdil še Karel Veliki. Z vdorom in porazom Madžarov in upadanjem cesarske oblasti pa so patriarhi v visokem srednjem veku močno pridobili na moči – leta 1077 so postali tudi posvetni vladarji njihovih posesti. Za predhodnike Slovencev so v tistem času pomembni predvsem, ker so imeli na našem ozemlju posesti. Tako je leta 1136 Peregrin I. ustanovil opatijo Stična, štiri leta pozneje pa še samostan v Gornjem Gradu. Toda proti koncu srednjega veka je Oglejski patriarhat začel naglo propadati. Leta 1420 so ga porazile Benetke in tedaj je izgubil svojo posvetno državo. Leta 1461 je cesar Friderik III. ob soglasju papeža ustanovil Ljubljansko nadškofijo, ki ni bila podrejena patriarhatu, kar je še dodatno zmanjšalo moč Ogleja. Kasneje, v 18. stoletju je je bilo njihovo cerkvenoupravno ozemlje razdeljeno med dve svetni oblasti: beneško in habsburško. To je imelo za posledico mnogo trenj med tema silama tedanje Evrope. Zato je na njuno zahtevo papež Benedikt XIV. leta 1751 patriarhat ukinil in 1752 ozemlje razdelil med dve novoustanovljeni nadškofiji: Videmsko za Benetke in Goriško za Avstrijo. S tem se prek tisočletje dolga zgodovina patriarhata končuje, bazilika je danes sedež navadne župnije (podrejene neposredno Sv. sedežu), in s svojo velikostjo (nesorazmerno za tako majhen kraj) nemo priča o slavi njenih nekdanjih lastnikov. Domen Iljaš Letnik 1, številka 1 Že mnogi so opisovali zapostavljen položaj Slovencev v Beneški Sloveniji, a se tudi danes ljudem tega območja, Slovencem po rodu, včasih ne godi najbolje. Pogostokrat se soočajo z raznimi ovirami, tudi takimi, ki jim jih namensko »postavljajo« celo župani nekaterih občin Videmske pokrajine. Kot vsi drugi državljani, bi tudi ti morali imeti priznane pravice, ki so jim bile odvzete, ali pa bi morale biti bolje urejene, kot npr. Tržaškem in Goriškem. Ljudje se vsak dan borijo za več pravic, tudi na področju jezika in kulturnega udejstvovanja. Velike zasluge za marsikatero kulturno prireditev in šolo, si zaslužijo prav nekateri posamezniki, ki si na takšen ali drugačen način prizadevajo k izboljšanju skupnega življenja. V kraju Špeter Slovenov (Špietar) smo obiskali kulturni dom, v katerem se je začelo tudi izbirno izobraževanje, ki je ponujalo tudi učenje v slovenščine in dolgo časa sploh ni bilo legalno, dokler si niso Poljanski svašta Stran 31 lokalni prebivalci zagotovili nekaterih dovoljenj za dvojezično šolanje otrok. Čedermaci so torej tudi danes pomembni med Slovenci v zamejstvu, ponekod jih je več, ponekod jih sploh ni, toda nedvomno so nepogrešljivi. Brez njih nas čaka soočenje s prevlado italijanske večinske kulture, ki že sicer močno »udarja« po slovenski. V kraju Špeter Slovenov je pomembna akterka ravnateljica dvojezične šole Živa Gruden, ki je med bolj zaslužnimi za to, da je ta šola sploh zaživela. Prepričana sem, da se v glavah nekaterih ob tem poraja vprašanje, je sploh je bil Čedermac in zakaj bi danes še potrebovali ljudi, kot je bil on? Odgovor se skriva v romanu našega najplodnejšega pisatelja, Franceta Bevka. Roman Kaplan Martin Čedermac opisuje čase, ko je fašistični sistem vedno bolj posegal v pravice Slovencev med obema vojnama. Cerkev je bila edini kraj, kjer so se ljudje še lahko do določene mere zoperstavljali poitali- jančevanju in za točno to je bil zaslužen Čedermac. Maševal je v slovenščini, vse dokler ga nista strla materina smrt in lastna bolezen, kar je privedlo do tega, da se je upokojil. Na njegovo mesto pa je škof postavil italijanskega duhovnika, ki je zatrl še tisto malo slovenščine, ki so jo skrivaj upora- bljali v cerkvi. In prav tako so današnji Čedermaci zaslužni za ohranjanje slovenske kulture med Slovenci v Italiji, predvsem v Benečiji. Karin Hvala Letnik 1, številka 1 Trinko Ivan-Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik in pisatelj, ali kakor so ga imenovali njegovi občudovalci, »oče Beneških Slovencev«. Bil je četrtorojenec izmed 3 hčera in 2 sinov, 25. januarja 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) malemu kmetu Antonu in Mariji Golob, tam je tudi umrl 26. junija 1954. Trinkovo šolanje je bilo italijansko: osnovno šolo je obiskoval 1870–3 v Jelini pod Trčmunom. Oče je dal nadarjenega dečka 1873 do 1875 v čedajsko osnovno šolo, od koder je na koncu leta prinesel zlato medaljo. Iz Čedada je odšel v semenišče (Videm), tu 1875–9 opravil 4. razred gimnazije (odličnjak), nato je 1879 do 1882 obiskoval 3. letnik liceja in zaradi izredne pridnosti celo preskočil eno leto. 1882–6 je študiral teologijo, nato pa je bil v videmskem semenišču: od leta 1889 naprej je bil profesor latinščine in italijanščine, po profesorskem izpitu še matematike ter prirodoslovja. Leta 1903 je Trinko postal videmski deželni svetovalec, 1910 je bil izvoljen za okrajnega poslanca; 1912 pa postal kanonik; 1913–42 je bil ravnatelj zavoda Collegio Nobili Dimesse v Vidmu, kjer je bil že od 1901 spovednik. Od 1914 je bil poslanec v videmskem deželnem zboru in 1923 izvoljen v izvršilni odbor ljudske stranke (Partito popolare). Bil je tudi sodnik-porotnik pri sodišču v Vidmu, papežev tajni komornik. Bil je škofijijski kolavdator cerkvenih zvonov, itd. Leta 1925 so ga cerkveni (in menda tudi svetni) krogi predlagali za gor. nadškofa. Trinko rednega pouka slovenskega jezika ni imel na nobeni šolski stopnji, narečje in slovensko občutje je prinesel od doma. Šele v 4. šoli mu je prišla v roke prva tiskana slovenska knjiga in do 6. se je brez vsakršnih strokovnih pripo- Stran 32 močkov in učitelja naučil iz leposlovja književne slovenščine. Pomembno vlogo pri tem je imel župnik v Rouncu (Rodda), ki je Trinkuu odkrival Prešerna in druge slovenske leposlovne ustvarjalce, kar je pripomoglo, da je Trinko začel pesniti v slovenščini. Pisal je pesmi in jih objavljal v različnih slovenskih revijah (Ljubljanski zvon, Dom in svet, Slovenski svet, Slovan). Pisal je tudi krajšo prozo, kulturnozgodovinske in geografske članke, izdal knjigo Naši paglavci , v kateri je bolje od številnih študij primorskim bralcem približal razmere, v katerih so živeli Slovenci hribovskih vaseh Benečije. Objavil je veliko ljudskih pripovednih besedil (Vodomec, Divje žene, Boter petelin in njegova zgodba) in v zemljepisnih zapiskih prikazal življenje v Reziji in Nadiških dolinah. Pisal je znanstvene eseje z različnih področij, pa tudi spomenice in politične dokumente, s katerimi se je zavzemal za pravice svojih rojakov. Začetki njegove lirike segajo v l. 1880, ko je bil v 6. šoli v rkp so se ohranili 4 zvezki (I. Slovenske pesmice iz leta 1880; II. Pesmice 1880–1; III. Mrtvaške pesmi 1882; IV. Pesmice 1883), 1885 pa je objavil prve z naslovom Pesmi beneškega Slov. (LZ 1885, 91: Slovo od doma), kasneje izšle kot del cikla Razpršeno listje (Poezije 1897, 8–38). Simon Gregorčič je Trinka nagovoril, naj po listih raztresene pesmi zbere in natisne. Tako je izdal prvo in edino izvirno zbirko Poezije. Te so neposredno nagovarjale rojake. Trinko se je posvečal tudi likovni umetnosti. Znane so njegove perorisbe in risbe s svinčnikom. Leta 1900 je postal član Slovenskega umetniškega kluba v Ljubljani in se večkrat udeležil skupinskih razstav. Ukvarjal se je tudi z glas- bo: pisal je glasbo na italijanska, latinska in slovenska cerkvena besedila. Njegov glasbeni opus obsega nad trideset skladb. Tudi kot jezikoslovec – slovničar se je preizkusil. K temu ga je sililo dejstvo, da so se nanj obračali številni jezikoslovci ki so želeli podatke o jezikovnem stanju in zgodovinskem razvoju govorjene besede v Beneški Sloveniji in Reziji, pozneje pa tudi potrebe krožka v videmskem semenišču. Trinko je vodnik in buditelj svojega beneškega ljudstva. Posebno vztrajno in neomajno se je zavzemal za jezikovne pravice svojega naroda in rad posredoval, kadar so se nanj rojaki obračali za pomoč in nasvet, podpiral je njihove prošnje in spremljal odposlanstva k cerkvenim in posvetnim oblastem za kulturne potrebe ali kadar je bila v nevarnosti njegova ljubljena slovenščina. V spomin nanj in za ovrednotenje njegovega dela so 1953 goriški kulturni delavci začeli izdajati Trinkov koledar. Leta 2013 je bila v Čedadu po njem poimenovana ulica Via Ivan Trinko, kjer ima sedež tudi kulturno društvo Ivan Trinko. Ana Jakoš Stran 33 Ravenca, 10. april 2014 Dijaki 2. b smo zadnji dan tridnevne ekskurzije po zamejstvu v Italiji obiskali Rezijo. Na Ravenci nas je sprejel gospod Alessandro Qualia, ki nam je na kratko predstavil značilnosti rezijanskega narečja, potem pa smo skupaj zaplesali še rezijanske ljudske plese. Rezijanski plesi so po svoji strukturi sorodni bretonskim, irskim in škotskim plesom, nekateri pa pravijo, da izvirajo iz keltske kulture. V Reziji plešejo ob različnih praznikih in ob pustu: po navadi sta v paru moški in ženska, lahko pa tudi dva moška ali pa dve ženski. Zanimivo pri tem plesu je, da se plesalca nikoli ne primeta, ponavadi se še dotakneta ne. Včasih so ples spremljale dude, sedaj pa spremljavo igrajo na violine (v Reziji jim rečejo citire) in violončela (bünkule). Obe glasbili sta prilagojeni tako, da je njun zvok podoben zvoku nekdanjih dud. Godci, ki igrajo na citiro, za boljši ritem tolčejo z nogo ob tla, pa tudi plesalci večkrat med plesom udarijo z nogo ob tla. Cita Vidmar Letnik 1, številka 1 Zbirka rezijanskih pravljic Zverinice iz Rezije je prvič izšla leta 1973. Etnolog dr. Milko Matičetov jih je po pripovedovanju domačinov zbral med svojimi obiski Rezije. Zverinice iz Rezije so živalske pravljice, katerih namen ni samo zabavanje poslušalcev, ampak tudi poučevanje, saj nekatere od njih vključujejo tudi življenjske Poljanski svašta Stran 34 nauke. Prav tako niso namenjene samo otrokom, ampak jih tudi odrasli radi poslušajo, saj so polne pristne vsebine. Zgodbe vsebujejo veliko narečnih rezijanskih besed, ki so razložene v opombah Nekaj pravljic v zbirki je zapisanih tudi v originalnem rezijanskem narečju. Pravljice so tudi humorno in včasih celo ironično obarvane. Živali v zgodbah govorijo in so včasih celo obravnavane kot ljudje. Nekatere iz med njih so celo zelo sodobne (zgodba z naslovom tri botre lisice), saj vsebuje predmete kot so vila, avto, televizija, kuhalnik ekspres ... Kar pomeni, da čeprav se pravljice prenašajo od ust do ust od starejših generacij do novejših, nastajajo tudi nove, kar pomeni, da živalsko pravljičarstvo v Reziji ne bo nikoli zamrlo. Nekatere pripovedi iz knjige so svoje življenje zaživele na lutkovnih odrih, televiziji, slikanicah, revijah … Zgodbe je ilustrirala Ančka Gošnik Godec (na sliki). Gaja Smodiš
© Copyright 2025