1. No category

Bilten združenja
V spomin dr. Ivanu Škofleku
N AMESTO UVODNIKA
V septembru smo se poslovili od enega utemeljiteljev naše stroke v
Sloveniji, učitelja in prijatelja, doktorja Ivana Škofleka. V Združenju
smo se odločili, da njegovemu spominu posvetimo posebno izdajo
Biltena. Objavljamo govore udeležencev žalne seje, ki je potekala 25.
oktobra na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Prispevke navajamo po vrsti
kakor so si sledili na dogodku, z navedbo avtorja.
V spomin velikemu človeku in poklon njegovemu delu.
Izdajatelj: Združenje za socialno pedagogiko, Kardeljeva ploščad 16, Ljubljana
Odgovorna urednica: Andreja Grobelšek
E-naslov: izvrsni.odbor@zzsp.org
Besedila niso lektorirana!
V IMENU PEDAGOŠKE FAKULTETE
Dr. Janez Krek
Spoštovani sorodniki dr. Iva Škofleka, sodelavke in sodelavci ter vsi
ostali udeleženci! Zbrali smo se na Žalni seji Pedagoške fakultete UL,
na kateri bomo počastili spomin na prezgodaj umrlega dragega kolega,
profesorja in tudi dekana predhodnice te fakultete doc. dr. Iva Škofleka.
Dr. Ivo Škoflek ni bil le dekan te
fakultete, pač pa je bil tudi med
ustanovitelji Oddelka za socialno
pedagogiko in eden od ključnih
strokovnjakov, ki so dolga leta in
desetletja strokovno ustvarjali na
področju didaktike in metodike
socialne pedagogike ter odločilno
prispevali k razvoju socialne
pedagogike v Sloveniji. O tem
delu njegovega življenjskega dela
bodo spregovorili bolj poklicani od mene, kot dekan te fakultete pa se
želim spomniti nekaterih pomembnejših, težkih, pa tudi na nek način
komičnih dogodkov iz časa, ko je bil naš kolega dekan tedanje
Pedagoške akademije, v dveh mandatih v letih od 1981 do 1985.
Ker sam tedaj nisem bil priča dogodkom, si bom pri tem pomagal z
opisom, ki ga je o teh dogajanjih podal sam dr. Ivo Škoflek. Dekan
Pedagoške akademije je bil namreč prav v času, ko je šla gradnja te
stavbe, v kateri delujemo še danes, h koncu. V študijskem letu 1982/83
se je tako postavilo vprašanje, kdaj dejansko pričeti z delom v novih
prostorih. Treba je bilo sprejeti odločitev o selitvi, ki pa se je izkazala za
tvegano, saj se ni vse izšlo tako, kot so pričakovali. O tem je zapisal
naslednje: »Novo stavbo smo svečano odprli konec novembra 1982,
vendar se vanjo nismo mogli takoj preseliti, saj je imel pristojni upravni
organ pred izdajo uporabnega dovoljenja nekaj zadržkov (zaradi
3
prevelike zvočne prepustnosti montažnih pregradnih sten, neustreznih
ograj na stopniščih itd.). Po zagotovilih nadzornega organa (LIZ
Ljubljana), da bo uporabno dovoljenje izdano do 1. januarja 1983, smo
se v decembru 1982 začeli preseljevati. Selitev je trajala približno mesec
in pol, tako da smo začeli z delom v novi stavbi s poletnim semestrom
študijskega leta 1982/83. Žal pa nam LIZ kljub obljubi uporabnega
dovoljenja ni priskrbel, zato nas je že drugi dan dela v novi stavbi
obiskal inšpektor, naredil zapisnik o »ilegalnem« bivanju in nas ovadil
javnemu tožilcu.
V novi stavbi smo brez uporabnega dovoljenja začeli delati zaradi dveh
razlogov: naivno smo namreč verjeli, da bomo dobili uporabno
dovoljenje s 1. januarjem 1983, zato
smo se začeli seliti že v drugi
polovici decembra, razen tega je bilo
treba novo stavbo ogrevati oziroma
jo vzdrževati (na naše stroške).
Čeprav smo uporabno dovoljenje
dobili 1. aprila 1983, smo zaradi
»ilegalnega« bivanja morali na
sodišče dobro leto po inšpektorjevi
prijavi. Sodišče je presodilo, da smo
storili manjšo družbeno škodo, ker
smo se preselili v novo stavbo brez uporabnega dovoljenja, kot bi jo v
primeru, če bi ostali v starih prostorih in bi tako imeli dvojne stroške s
kurjenjem in vzdrževanjem. Tako se je srečno končala ta sicer neprijetna
zadeva.«
Vendar s tem težav še ni bilo konec. Še v času gradnje so dekan in
sodelavci s sredstvi ravnali gospodarno – tako, da je fakulteta pridobila
prostore današnje knjižnice. Vendar so dr. Ivana Škofleka kot odgovorno
osebo zaradi tega ovadili. Kot sam zapiše, je bila »druga neprijetnost, ki
me je kot odgovorno osebo doletela prav tako v prvem mandatu, ovadba
(verjetno?) Republiške izobraževalne skupnosti, ki je bila financer
izgradnje, mi pa le investitor. Za četrto nadstropje, kjer je danes
4
Z
knjižnica, je namreč zmanjkalo denarja. Knjižnice tako ne bi bilo ali pa
bi bila v prostorih današnje restavracije, fakulteta pa bi v tem primeru
ostala brez restavracije! V prizadevnem iskanju rešitve smo odkrili izhod,
ki pa je bil v bistvu gospodarski prestopek – večjo vsoto denarja, ki ga je
Republiška izobraževalna skupnost nakazala na naš žiro račun (za
izgradnjo), smo brez njene vednosti avansirali izvajalcu (Splošnemu
gradbenemu podjetju Grosuplje), le-ta pa nam je za visoke obresti, kar je
bilo mogoče le v časih velike inflacije, zgradil četrto nadstropje. Tako
smo dobili prostore za knjižnico. Na sodni obravnavi, ki je bila skupaj s
tisto o »ilegalnem« bivanju, je sodišče presodilo, da smo ravnali sicer
proti predpisom, vendar po zdravi pameti, saj izobraževalna organizacija,
kakršna je Pedagoška akademija, ne more biti brez knjižnice.«
Kot pravi dr. I. Škoflek, so se v njegovem drugem mandatu še nadalje
prilagajali novim prostorskim možnostim, morali pa so se začeti
pripravljati tudi na do tedaj največjo spremembo akademije v njeni
zgodovini, tj. na njen prehod na visokošolski študij. Pri tem se je
odločalo, kateri študijski programi se bodo izvajali pri nas in kateri na
drugih fakultetah. Odločalo se je torej o temeljni vsebinski strukturi, ki
jo kot fakulteto opredeljuje še danes. Kot piše, je bil »po Zakonu o
usmerjenem izobraževanju, ki je veljal tudi za visoko šolstvo, ta prehod
določen za študijsko leto 1987/88. V zvezi s tem smo se morali začeti
dogovarjati in se (do konca mandata 1985) dogovorili, katere
visokošolske programe bo izvajala akademija in katere t.i. matične
fakultete. Šlo je na primer za to, ali bo likovno pedagogiko izvajala naša
šola ali Akademija za likovno umetnost, ali bo študij matematike, fizike in
kemije še naprej pri nas ali na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo,
ali bo študij jezikov potekal samo na Filozofski fakulteti itd. Upoštevati
smo morali načelo zainteresiranih, pri čemer je imela matična fakulteta,
ki je izvajala enak ali podoben program kot mi, odločujočo vlogo. Pri RIS
so bile oblikovane številne komisije, ki naj bi pripravile usklajene (!)
predloge, stekli pa so tudi neposredni pogovori med fakultetami in našo
akademijo. Ti so bili bolj neformalni, včasih zelo burni, na njih pa je
veljala prijaznost za oviro, saj si nekateri niso mogli vsega, kar jih je
težilo, povedati v brk.
5
Danes, ko izvajamo programe, ki smo si jih »izborili«, pa tudi programe
oziroma dele programov, ki so jih kasneje matične fakultete vrnile, nihče
več ne razmišlja o tem, da je obstajalo več variant, od najbolj črnih – ko
naj bi PA prenehala obstajati, vse njene dotedanje programe in novo
stavbo pa naj bi si razdelile fakultete, do variante, po kateri naj bi PA
prerasla v visoko šolo z vsemi dotedanjimi študijskim programi.«
Kot dekan pa ni bil vpleten le v težavne dogovore z drugimi članicami
Univerze v Ljubljani, marveč je moral pričeti tudi proces zagotavljanja
kadrovskih pogojev za izvajanje visokošolskih programov. To je za velik
del pedagoških delavcev pomenilo zahtevo za pridobitev znanstvenega
naziva in dodatnega študija. O tem zapiše naslednje: »Vzporedno z
dogovori o prerazdelitvi programov med našo akademijo, fakultetami in
obema umetniškima akademijama pa smo pripravljali kadrovsko
projekcijo. Prvi korak v tej smeri je bilo pismo vsem učiteljem – tedaj smo
bili še na Starem trgu – naj razmislijo in v enem letu sporočijo, ali si
glede na to, da bomo prerasli v visoko šolo, nameravajo pridobiti ustrezen
znanstveni naziv. Nekateri so osupnili, drugi so se zavili v trdovraten
molk, tretji pa so bili veseli, da tako razmišljamo o njih. Toda s tem
pismom se je začelo. Sprožil se je silen intelektualni potencial učiteljev
PA.
Če me spomin ne vara, so v študijskem letu 1992/93, torej le deset let po
prvem namigu, da je še treba študirati, magistri in doktorji znanosti
nagnili kadrovsko tehtnico na svojo stran.«
Spoštovane in spoštovani, prav gotovo je nemogoče povzeti vse, kar je
opredelilo čas in delo dr. Iva Škofleka, ko je vodil predhodnico današnje
fakultete. Vendar menim, da že teh nekaj dogodkov dokazuje kakovost
in pomen njegovega dela za vse nas, ki danes delujemo na Pedagoški
fakulteti Univerze v Ljubljani. Zato se ga spominjamo s spoštovanjem in
hvaležnostjo!
6
V IMENU ODDELKA ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO
Dr. Alenka Kobolt
V imenu oddelka za socialno pedagogiko sem na predvečer pogreba, 19.
9. 2012, pozno v noč skušala v poslovilne besede ob Ivovi žari ujeti
prva občutja ob izgubi pomembnega člana in enega od pionirjev našega
oddelka – dr. Iva Škofleka.
Od takrat do danes smo postavljeni pred novo slovo – slovo od dr.
Janeza Bečaja, tudi našega sodelavca, člana kolektiva eksperimenta v
Logatcu v davnih 60. letih.
A danes smo se zbrali, da se skupaj spominjamo
Iva Škofleka, vedrega in optimističnega človeka,
sodelavca, kolega, prijatelja, mentorja, predvsem
pa povezovalca med prakso in teorijo slovenske
izvendružinske vzgoje v zadnjih petdesetih in več
letih.
Vem, da mi Ivo ne bi zameril osebnega tona, v
katerem bom nadaljevala, upam, da tudi prisotni
ne. Osebni ton izvira iz človeške bližine, ki jo je
Ivo vzpostavljal ne le s sodelavci na oddelku, tudi
z vsemi drugimi, ki skrbijo za nemoteno delovanje
fakultete.
Moje prvo srečanje z Ivom se je zgodilo leta 1976, ko smo imeli
srečanje ob pripravi enega od mnogih seminarjev, ki smo ga skupaj
pripravljali praktiki in ključni teoretiki tistega časa – dr. Vinko Skalar,
dr. Janez Vivod, dr. Ivo Škoflek. Skratka strokovna skupina, ki so jo
sestavljali predstavniki zavodov in za vsak seminar tudi vabljeni
predavatelji iz drugih področij.
Na dolgem hodniku dislocirane enote Zavoda za šolstvo na Parmovi,
kjer je bil Ivo v tistem času zaposlen, mi je nasmejan dejal: »Pa ti veš,
od kdaj te jaz poznam?«. Ker sem ga prvič videla, sem odvrnila, da tega
pa res ne vem. Pa odgovori: »Ko si bila še pri svoji mami. Z njo sem
namreč pel v študentskem pevskem zboru. Bila je noseča s teboj«.
7
Od tistega časa dalje sva se tu in tam srečala prav na seminarjih. Na
tistih, ki se jih spomnite tisti, ki ste na področju delovali v 70., 80. in
tudi še 90. letih, ko je bila študijska skupina pod dolgoletnim vodstvom
dr. Skalarja. Ta izobraževanja so vnašala nove teme na področje
celotnega šolstva. Teme kot so pomen komunikacije pri delu z mladimi,
delo s starši, individualizirani programi, skupinsko delo, psihohigiena, če
omenim le nekatere. Ivo je bil s to aktivnostjo vselej povezan.
Spomnim se tudi srečanja, ko je bil Ivo dekan, mi pa smo imeli ponovno
pripravljalni sestanek za seminar z novo temo.Ves ponosen in z
nalezljivim žarom nam je razkazal novo stavbo, knjižnico, učilnice.
Mislim, da je bilo to kmalu po preselitvi Pedagoške fakultete iz središča
mesta v nove prostore.
Takšen je bil vaš oče, spoštovani Ivovi otroci. A bil je tudi naš Ivo.
Neposreden, izviren. Motivacijski, bi rekli danes.
Živo mi je pred očmi nekdanja študentka, ki je po prihodu s prakse
dejala nekako takole: »Sedaj razumem, kaj nam je dr. Škoflek hotel
povedati. Jasno mi je, da so njegovi miselni vzorci ekstrakt. Ključna
napotila in usmeritve. Delujejo«.
Ivo je leta in leta vodil izredni študij, dokvalifikacijo. Vse naloge je
izvajal z žarom in zelo osebnim pristopom.
Med študente in sodelavce je Ivo prinašal optimizem, četudi so bile pred
nami zahtevne naloge. Včasih se mu je mudilo. Tako, kot je to še vedno
običaj v naši ustanovi. A ni odhitel mimo. Ustavil se je, spodbudno
pogledal in nagajivo pomežiknil …
Na sestankih je – tako le nekoliko in tistim mnogo let mlajšim kolegom
– vselej dajal občutek, da ima on sam sicer drugačne izkušnje, da pa ve,
da moramo mi storiti tako, kot mislimo, da je prav. Bili smo tim v
skupnem ustvarjanju prihodnosti.
V času bolezni, o kateri je povedal le besedo, skoraj nikoli dveh, sem
čutila, da je bil tudi v tem zadnjem obdobju z nami z zaupanjem, da je
sejal dobro seme, ki je že in bo tudi v prihodnje obrodilo sadove.
V naših spominih bo Ivo z nami tudi v prihodnosti.
8
V IMENU NAJBLIŽJIH SODELAVCEV
Dr. Mitja Krajnčan
Spoštovane, spoštovani, hčerki Neža in Andreja, sin Danilo, vnukinja
Nina, dekan, prijateljice in prijatelji, kolegice in kolegi ter učenke in
učenci dr. Ivana Škofleka.
Ivo je odganjal oblake in bil je
pravi iskalec svetlobe. V sebi je
imel neverjetno toplino, ki jo je
vedel izraziti in osvojiti soljudi.
Kar ne morem verjeti, da ga je ta
zahrbtna bolezen vzela od
življenja, ki ga je tako rad živel.
Dr. Škoflek prihaja iz Mislinje,
tam za Hudo luknjo. Koroška,
Štajerska, saj je vseeno, je dejal.
Gimnazijo v Ravnah na Koroškem je končal leta 1955, višješolsko
diplomo iz specialne pedagogike leta 1963 na Pedagoški akademiji v
Ljubljani, visokošolsko diplomo na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu
leta 1966. Leta 1989 je na Defektološki fakulteti v Beogradu obranil
doktorsko disertacijo z naslovom »Evaluacija procesov in učinkov
zavodskega tretmana otrok in mladine z motnjami vedenja v Republiki
Sloveniji«. Leta 1990 je bil habilitiran za docenta za predmet metodika
vzgojnega in prevzgojnega dela.
Dr. Ivan Škoflek je svojo poklicno pot začel kot vzgojitelj v vzgojnih
zavodih in zelo kmalu tudi kot ravnatelj najprej dekliškega vzgajališča v
Višnji Gori in nato vzgojnega zavoda v Gornjem Logatcu. Leta 1975 se
je zaposlil na Zavodu za šolstvo RS kot svetovalec za posebno šolstvo,
leta 1978 pa na tedanji Pedagoški akademiji v Ljubljani kot višji
predavatelj na Oddelku za defektologijo, smer motnje vedenja in
osebnosti.
Kot velik, izjemen humanist in odličen pedagog se je uveljavil že kot
mlad strokovnjak. V praksi je znal izredno prefinjeno povezovati
9
teoretična znanja s praktičnim delom v vzgojnih zavodih. Ko je postal
višji predavatelj in nato docent na Pedagoški akademiji oziroma kasneje
Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je bil prvi, ki je študentom posredoval
znanja za delo z otroci in mladostniki z motnjami vedenja in osebnosti.
Tu je razvijal metodiko in teorijo motenj vedenja in osebnosti. V tujini
se je študijsko izpopolnjeval ter na kongresih in srečanjih posredoval
svoja spoznanja. Njegova ožja bibliografija obsega preko 60 enot. Kot
ugleden strokovnjak in humanist je opravljal številne odgovorne naloge
tako na fakulteti kot v strokovnih in drugih združenjih.
Naj jih nekaj naštejem:
• predsednik komisije za strokovne izpite,
• sodnik porotnik,
• vodja ekspertne skupine na Zavodu za šolstvo,
• član univerzitetnega sveta,
• predsednik Društva defektologov Slovenije,
• in še bi lahko naštevali.
Prav tako je dobitnik
• priznanj Republiške izobraževalne skupnosti Slovenije 1967,
• priznanja in plakete Frana Milčinskega leta 1986,
• plakete Pedagoške akademije leta 1988,
• jugoslovanskega odlikovanja Red zaslug za narod s srebrno zvezdo leta
1988,
• priznanja in plakete Antona Skale leta 1994.
Dr. Ivan Škoflek je s svojim impozantnim prispevkom k teoriji in praksi
vzgojno-izobraževalnega dela na področju otrok s posebnimi potrebami
nosilec najvišjega državnega priznanja.
»Vi ste moja prva ljubezen,« so bile Ivove prve besede, ko smo se kot
prva generacija univerzitetnega študija socialne pedagogike usedli v
fakultetne klopi.
10
Težko verjamem, da ga ni več med nami, da je s svojo energijo, s svojim
optimizmom in preprostim gledanjem v dobro in, kot je sam večkrat
rekel, povrh vsega še z dobrimi geni odšel. Za sabo je pustil veliko.
Zaznamoval je slovenski prostor vzgojnih zavodov, bil je pionir
permisivne vzgoje, gradil je fakulteto in jo zgradil – danes smo v njej, je
oče oddelka za socialno pedagogiko, bil je ravnatelj, dekan, predstojnik,
predsednik v različnih strokovnih iniciativah in združenjih, pisec mnogih
del, mentor mnogim, mnogim študentom, v zadnjih letih je intenzivno
deloval pri Unicefu in še in še. Povsod, vedno v iskanju rešitev za
otroke, za mlade, ki so v težavah, s težavami. V vsakem otroku je zlato,
samo najti ga je treba.
Žalost, ki nas prevzema, ker te več ni, je
povezana z razmišljanji in spomini, ki nam
govorijo, hvala ti, da si bil! Dr. Ivan Škoflek je
bil velik človek in ostal bo neizbrisan steber
slovenskega šolstva.
Modrost, ki jo je vnašal v pedagoški prostor, je
bila neizmerna. Bila je tankočutna in globoka.
Biti njegov asistent je bilo nadvse zanimivo. Bil
je odličen mentor, hudomušen, humoren in
istočasno jasen in zbran, korekten in dosleden.
Sodelovanje je bilo prepleteno od Ljubljane do
Rakeka in Logatca, Ljutomera in Veržeja.
Lahko rečem, da me je mentoriral očetovsko.
Zavzemal se je za sproščene, prijateljske in korektne odnose, želel si je,
da bi bili korektni eden do drugega in da bi na katedri potekalo
kvalitetno raziskovalno delo. Teorija brez prakse je bila zanj kot kolo
brez akse. Verjamem, da bodo njegove misli še dolgo aktualne.
Njegovi četrtki, ko je imel govorilne ure, so tradicionalno pomenili po
zaključenih obveznostih vampe pri Kratchowilu in pogovor o vseh
pomembnih, no, včasih tudi manj pomembnih stvareh! Iskrivosti mu ni
zmanjkalo, kakor tudi ne radovednosti!
Na oddelku je bil njegov pozitiven odnos do vsega neverjeten. Četudi
11
mu kdaj ni bilo prav, je vedno zmagalo dobro nad slabim. Ta njegov
moto je bil neverjeten, vreden vsega občudovanja. V tem je bil
nepoboljšljiv, enostavno najboljši. Vedno je iskal rešitve, nikoli se ni
spuščal s svojega nivoja, četudi je kdaj kdo tako mislil. Bil je galanten in
eleganten gospod.
Vedno je bil tisti, ki je na informativnih dneh uspel objeti vse mlade
interesente in s svojim enkratnim pristopom narediti oddelek popularen
še za vse tiste, ki do takrat niso niti vedeli, kaj je socialna pedagogika.
Imel je pretanjen občutek za slovenski jezik! Bil je preprosto zaljubljen
v lepo slovensko besedo in v vsaki besedi je iskal etimološki pomen. Če
se je le dalo, tujkam ni dal prednosti.
To, kar je dal Ivo stroki, se ne da izmeriti. Ni izraženo v točkah, ampak
v prostoru, v prenašanju znanja, v tem, da je bil kot vzor. Bolj ga je
veselilo razmišljati in povezovati teorijo s prakso kot objavljati.
Bil je skrben in vztrajen v življenju, junaški v zadnjem trpljenju.
Zaključil bom zelo osebno, namreč vedno, ko sva si pisala elektronska
pisma ali sporočilca po mobilnikih, sva uporabljala svojilne zaimke:
živjo, Ivo moj, hvala ti za vse, Mitja tvoj!
Mir in slava mu.
12
V
IMENU DRUŠTVA SPECIALNIH IN REHABILITACIJSKIH
PEDAGOGOV S LOVENIJE , AKTIVA RAVNATELJEV IN VSEH
DELAVCEV VZGOJNIH ZAVODOV, MLADINSKIH DOMOV IN
STANOVANJSKIH SKUPIN
Jože Horvat
Spoštovani!
Gotovo je eno – vse v žalosti zbrane na žalni seji za pokojnim dr.
Škoflekom na Pedagoški fakulteti v Ljubljani druži isto: Vsi smo ga
poznali, vsi smo ga cenili in vsi smo ga izjemno spoštovali.
Nedvomno se nas bo večina Iva najprej in najbolj spominjala kot
akademika, profesorja – metodika na Oddelku za socialno pedagogiko
Pedagoške fakultete v Ljubljani.
Pa vendarle pogled v preteklost njegovega življenja in dela lahko
razdelimo na vsaj tri pomembna in ključna področja njegovega
delovanja:
• zadnje – akademsko,
• vmesno – strokovno upravno in
• prvotno – praktično in izkustveno.
Zadnje obdobje vsi dobro poznamo. Vezano je na delo s študenti in za
študente, bodoče socialne pedagoge – strokovnjake za delo z najbolj
občutljivo in ranljivo skupino otrok in mladostnikov s čustvenimi in
vedenjskimi motnjami. Če kdo, se je dr. Škoflek zavedal pomena
vrhunsko usposobljenih in kompetentnih strokovnjakov za tako
odgovorna dela. Tudi zato je vzpodbujal in gradil čim bolj neposredno
povezavo teorije in prakse, predvsem skozi neposredne oblike
praktičnega sodelovanja študentov v vzgojnih situacijah v zavodih,
mladinskih domovih in v stanovanjskih skupinah. Kako je na ta način
posredno sooblikoval in usmerjal razvoj prakse, se morda niti ni
zavedal. S svojim akademskim delom in prispevkom je zgolj zaokrožil
svoje življenjsko, človeško in strokovno poslanstvo – to pa je bilo
usmerjeno v zagotavljanje celostne skrbi in oskrbe za otroke in
mladostnike s posebnimi potrebami s posebni poudarkom na otrocih in
13
mladostnikih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Lahko rečemo, da to zadnje obdobje predstavlja sintezo vsega njegovega
strokovnega in tudi človeškega prizadevanja za stalno rast in razvoj
stroke v Sloveniji, ki bo primerljiva in utemeljena tudi na mednarodnih
vzporednicah. Nedvomen in neprecenljiv je zato pomen njegove
Fenomenološke klasifikacije ČVM (prej MVO), s katero smo ob
Bregantovi Etiološki klasifikaciji stopili ob bok drugim strokovnjakom
tako v evropskem kot tudi širšem prostoru.
Vmesno obdobje dr. Škofleka umešča kot strokovnega delavca –
svetovalca na Zavodu republike Slovenije za šolstvo in šport (ZRSŠ)
med tako imenovane upravne delavce – uradnike, ki v okviru danih
političnih usmeritev in materialnih možnosti skrbijo za čim bolj
nemoteno delovanje sistema. Njegov nemirni duh in prepričanje, da je
vedno mogoče delovati še bolje, mu ni dovoljevalo mirnega uradovanja.
Vneto je nadaljeval delo dr. Vivoda in vzpodbujal organiziranje
strokovnjakov v okviru strokovnega združenja Društva defektologov
Slovenije (DDS), ki je predstavljalo pomembno silnico razvoja stroke
tudi v prostorih takratne skupne države SFRJ in zagotovilo mednarodne
povezave in sodelovanje strokovnjakov preko meja domovine.
Z vso odgovornostjo lahko označimo to obdobje (sedemdesetih in
osemdesetih let prejšnjega stoletja) kot obdobje preboja; tako preboja
strokovnih spoznanj iz tujine k nam, kasneje pa enako pomembnega
uveljavljanja naših znanj in spoznanj v tujini. Ne nazadnje so v tem
obdobju v okviru »Skalarjeve« komisije bili postavljeni temelji
prostorske in vsebinske prenove slovenskih zavodov za otroke in
mladostnike s ČVM in dr. Škoflek je bil še kako vnet in goreč
zagovornik »normalizacije« pogojev za življenje, delo in zdrav razvoj
mladih s ČVM.
Prvo obdobje, morda za njegovo nadaljnje delo ključno, pa so zagotovo
izkušnje v prvinskem praktičnem delu z otroki in mladostniki s ČVM v
treh vzgojnih zavodih, kar je morda večini manj poznano.
Najprej je od 1959 dalje delal kot vzgojitelj in nato kot diplomant
zagrebške defektološke fakultete postal tudi ravnatelj v Vzgojnem
14
zavodu Frana Milčinskega v Smledniku, nato je leta 1965 postal
ravnatelj Dekliškega vzgajališča Višnja Gora, od koder je bil leta 1968
imenovan za ravnatelja Vzgojnega zavoda Logatec, kjer je v tem času do
leta 1971 potekal pomemben eksperiment – danes bi rekli projekt –
uvajanja elementov permisivne vzgoje po ameriškem modelu v do takrat
tradicionalno represivno-kaznovalno prakso prevzgoje v slovenskih
vzgojnih zavodih.
Z vso odgovornostjo lahko trdimo, da je eksperiment uspel. Evalvacija
in rezultati so tudi dvomljivce prepričali, da se pri otrocih in
mladostnikih s ČVM lahko doseže uspeh in spremembe tudi brez prisile
in doslednega sankcioniranja. Je pa potrebno organizirano, potrpežljivo
in strokovno podkrepljeno, enotno delovanje celotnega sistema in
vsakega posameznika v sistemu. Na tej osnovi se je prej kot v desetih
letih uresničila popolna preobrazba dela v zavodih v Sloveniji.
Pri tej preobrazbi je zlasti neprecenljiva vloga
dr. Iva Škofleka, ki je v tem obdobju opravljal
najodgovornejše naloge kot ravnatelj ustanove.
Po eni strani je uspel tenkočutno voditi
kolektiv, da so bile v največji meri izkoriščene
vse kvalitete in prednosti posameznikov, po
drugi strani pa je strokovno in širšo javnost
znal prepričati, da je nov, drugačen način
vzgoje dolgoročna in trajna naložba v korist
celostnega razvoja mladih za življenje, da se
lahko enakovredno vključijo v družbeno
okolje. Velikokrat mu ni bilo lahko. Predsodki
in dvomi, tudi pri strokovnjakih, so lahko
trdovratna ovira. Vendar je vztrajal.
Ni iskal in postavljal pravil za vsako ceno in v vsaki zahtevnejši situaciji
ali izzivu, kar je tako značilno za ljudi, ki nimajo idej. On je imel ideje
in jih je vzpodbujal tudi med sodelavci, zato smo namesto ustvarjanja
novih in novih pravil in pravilnikov iskali različne, včasih izvirne rešitve
in nove poti v izzivih in v zahtevnih situacijah.
15
Naj za primer omenimo le nekaj takih dogodkov.
Neke pozne jeseni, mogoče 1973 ali 74, so površine za gradom v
Gornjem Logatcu, kjer smo običajno s fanti igrali nogomet, po daljšem
deževju bile poplavljene. Pritisnil je močan mraz, poplavljeno območje je
zamrznilo in z nogometom je bilo konec. Kako lepo bi bilo, če bi imeli
drsalke… ? V dveh dneh je ravnatelj Škoflek, nihče ni vedel, kako in od
kod denar, ki ga je sicer bilo vedno premalo, na skupnem sestanku
»terapevtske skupnosti« sporočil, da je na voljo 15 parov drsalk za fante,
prav tako pa je nove drsalke dobilo tudi vseh pet vzgojiteljev. Teden, ki je
sledil, je bila ena sama učna ura drsanja tako za fante kot tudi delavce.
Ker so bili mladi spretnejši, so bile vloge na drsališču zamenjane.
Drugi primer je enako zgovoren in pove vse o njegovem razumevanju
odgovornosti za mlade in njihove težave in stiske.
Že pred večerjo se je nekaj opitih mladostnikov pričelo zbirati in
nagovarjati vrstnike k neposlušnosti in protestom zoper vse. Zoper pravila
in red, za boljšo hrano, za boljšo zdravstveno oskrbo in tako dalje. Med
večerjo so ostale vzpodbujali k protestom, razmetavali hrano in opremo.
Na opozorila dveh vzgojiteljev so le stopnjevali upornost in nato
organizirali protestni pohod v Logatec.
Policija jih je med pohodom uspešno napotila nazaj v zavod. Po obvestilu
o dogodkih je Ivo z vsemi po telefonu dosegljivimi sodelavci prišel v
zavod. V skupnem prostoru (v dvorani za terapevtske skupnosti) smo se
že pred polnočjo zbrali in se soočili z zahtevami mladostnikov. Na
dvorišče je medtem prišla specialna policijska ekipa, ki je le čakala na
povod za ukrepanje. Tudi iz »terapevtske sejne« sobe je bilo slišati glasne
mladostnike pri uveljavljanju zahtev in »pravic«. Ker se mladostniki niso
takoj umirili, se je na vratih sejne sobe pojavil poveljujoči specialne
skupine in zahteval, da delavci nemudoma zapustimo prostor in bodo oni
na svoj način uredili z mladostniki in vzpostavili red. Ravnatelj Škoflek je
vstal in sporočil poveljujočemu: »Tukaj smo mi doma in tukaj bomo
vzpostavili red in mir sami. Dokler ne bo šlo za kaljenje javnega reda in
miru izven zavoda, vas ne potrebujemo«.
Okoli tretje ure zjutraj so se strasti pomirile in mladostniki so odšli k
počitku.
16
Bil je vztrajen, odločen in prepričljiv na svoj miren in umirjen način.
Nikoli ni zlorabljal avtoritete moči, verjel pa je v moč strokovne
avtoritete. Čas je bil njegov in naš zaveznik. Tudi zato smo v
osemdesetih letih lahko s ponosom na številnih posvetih in simpozijih
po Evropi stopili ob bok strokovnjakom iz Avstrije, Nemčije,
Nizozemske, celo iz Skandinavije. Danes smo, tudi po zaslugi dr.
Škofleka, v evropskem prostoru prepoznavni in cenjeni sogovorniki ob
iskanju odgovorov in strokovnih rešitev na dileme, ki jih kot izzive
prinaša današnji čas.
Zato za dr. Škoflekom ostaja neizbrisljiva
sled in bogata zapuščina. To je kvaliteta
in bogastvo velikih ljudi, katerih veličino
prepoznamo šele skozi njihovo delo in
dosežke in skoraj praviloma prepozno.
Nikoli ni rad nastopal in izstopal. Bil je
preprosto med nami in z nami. Delil je z
nami trenutke veselja in čutil je z nami,
kadar smo bili žalostni ali v stiski.
Bil je preprosto velik človek in velik
neskončen humanist.
Vse to mu je bilo očitno položeno že v
zibelko tam na Koroškem. Navzven
skromen, a notranje tako bogat, tako topel
in mil, a močan in odločen v prepričanju
o dobrem v človeku.
Kot vsak Korošec je imel rad Koroško in Slovenijo, kot nesojen
slovenist je nadvse ljubil slovenski jezik in bolelo ga je, kadar so z njim
ravnali nemarno. Enako je spoštoval in imel rad ljudi okoli sebe, vse
ljudi, še posebej pa je spoštoval in imel rad otroke in mlade, ki so bili
drugačni. Kot da bi jim s svojim spoštovanjem in prijaznostjo hotel dati
in nadomestiti vse tisto, za kar so bili v otroštvu prikrajšani in česar jim
mogoče niso znali dati njihovi najbližji.
17
Bojim se, da tudi mi nismo znali dovolj ceniti njegovega dela in
prispevka, čeprav nas je vsakega po svoje nenehno opogumljal in
bogatil.
Dragi Ivo! Hvaležni smo za bogato strokovno in človeško dediščino, ki
nam jo zapuščaš, in hvala, da smo lahko bili tvoji sopotniki.
18
V IMENU ZDRUŽENJA ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO
Damjan Habe
Spoštovane kolegice in kolegi.
Ko se takole ozremo nazaj, ob pomembnih dogodkih, vsakokrat
izpostavimo dobra dela, resnično zavezanost in predanost ljudi, s
katerimi smo delali. Ko se opredelimo do stališč in načel ljudi, ki nam
veliko pomenijo, se znamo izraziti jasno in natančno. In vsakokrat, ko
koga pogrešamo in poveličujemo. Takrat se spodobi, da strumno stojimo
za našimi mnenji in tako je nujno storiti tudi tokrat.
V Združenju za socialno pedagogiko smo pred leti prof. dr. Ivanu
Škofleku podelil priznanje za življenjsko delo na področju stroke. To je
bil trenutek, ko smo mu znali povedati, da je za nas pomemben. Ne le,
da je dosežek že to, da je tukaj, z nami! Za nas je bil dosežek to, da je z
nami delil svoje znanje in poznavanje stroke. In to je delal z dušo in
telesom. Spomnimo se, da je na podelitvi dvorana ploskala, nekateri
smo celo zažvižgali. Vseeno pa se zavedamo, da je bilo zanj najbolj
pomembno priznanje za njegova prizadevanja to, koliko bomo naredili
mi, ki stopamo za njim. Njegovi kolegi. Koliko bomo mi dosegli in kako
dobro nas je pripravil na to, da se postavimo v vrsto, ko njega več ne bo.
Od študentov do kolegov na terenu do vrhunskih strokovnjakov na
fakulteti!
Za Iva pa je bilo prvo in zadnje: koliko bo lahko dosegel in se dotaknil
otrok in mladostnikov, ki jim je bila usoda težka in neizprosna.
Stojimo v vrsti in se zavedamo, da je za stroko in s tem za Združenje
naredil ogromno. Da je za otroke z manj priložnostmi naredil še več in
da je tako gledal tudi na nas, študente, delavce, raziskovalce, teoretike in
praktike. Na vse nas, ki smo bili zanj, že davno postrojeni v vrsto
strokovnjakov …
Za to se ti zahvalimo profesor Škoflek. Za to se ti postavimo ob bok
dragi Ivan, če bomo sploh kdaj lahko napolnili tvoje čevlje …
19
20