1. No category

POMEN GIBANJA ZA ZDRAV
NAČIN ŽIVLJENJA IN
NEVARNOSTI POŠKODB PRI
DELU
Avtor: Ana Kosmač
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
KAZALO
1.
2.
3.
GIBANJE ZA ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA .................................................................... 3
1.1
Gibanje skozi vsa življenjska obdobja......................................................................... 5
1.2
Rekreacija na delovnem mestu .................................................................................... 6
PISARNIŠKO DELO ......................................................................................................... 8
2.1
Negativne posledice pisarniškega dela......................................................................6
2.2
Raztezanje v pisarni....................................................................................................7
OBREMENITVE GIBAL V DELOVNEM OKOLJU ..................................................... 11
3.1
4.
DELOVNE OBREMENITVE ZDRAVSTVENIH DELAVCEV .................................... 14
4.1
5.
6.
7.
Poklicne okvare gibal...............................................................................................10
Predlogi za preprečevanje preobremenjenosti zdr. delavcev na delovnem mestu...11
PRIKAZ FUNKCIONALNIH SKLOPOV LOKOMOTORNEGA SISTEMA ............... 16
5.1
Ravnine gibanja........................................................................................................12
5.2
Kosti, sklepi in mišice ............................................................................................... 16
5.3
Delovanje mišic........................................................................................................14
5.4
Funkcijska anatomija lokomotornega sistema.........................................................15
POKONČNA DRŽA TELESA IN STOJEČI POLOŽAJ................................................. 23
6.1
Hrbtenica................................................................................................................. 19
6.2
Aktivni sistem hrbtenice..........................................................................................19
LITERATURA ................................................................................................................. 25
2
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
KAZALO SLIK
Slika 1: raztezanje zapestij in podlakti ....................................................................................... 9
Slika 3: raztezanje prstov, rok in zapestij ................................................................................... 9
Slika 4: raztezanje križa in bokov ob strani ter vratu ................................................................. 9
Slika 2: raztezanje ramen, hrbta, lakti in rok .............................................................................. 9
Slika 6: raztezanje vratu ........................................................................................................... 10
Slika 5: raztezanje spredenjega dela stegna, kolena in gležnja ................................................ 10
Slika 7: anatomske ravnine ...................................................................................................... 16
Slika 8: sestava dolge kosti ...................................................................................................... 17
Slika 9: sklep ............................................................................................................................ 18
Slika 10: prerez mišice ............................................................................................................. 19
Slika 11: ramenski sklep .......................................................................................................... 20
Slika 12: kolčni sklep ............................................................................................................... 21
Slika 13: kolenski sklep............................................................................................................ 21
Slika 14: gleženj ....................................................................................................................... 22
3
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
1. GIBANJE ZA ZDRAV NAČIN ŽIVLJENJA
Gibanje je ena od potreb človeka, zapisana že v genih. Človek se začne gibati ob rojstvu
in se ne ustavi do smrti. Človekovo telo ni ustavrjeno za počivanje, temveč za stalno
menjevanje gibanja in počitka – v vseh obdobjih življenja. pomanjkanje gibanja tako
pogosto privede do bolezni, prizadetosti in posledično na koncu tudi do smrti. Raziskave
Svetovne zdravstvene organizacije o dejavnikih tveganja kažejo, da je sedeči način
življenja eden od desetih glavnih vzrokov za smrt in prizadetosti na svetu.
Gibanje je torej kakršnokoli gibanje telesa, katerega rezultat je poraba energije. Sem ne
sodi le šport, ampak tudi hoja, igranje, plesanje, pospravljanje, hoja po stopnicah, itd.
Redno gibanje in ukvarjanje s športom prinaša mnoge koristi saj zmanjšuje tveganje za
prezgodnjo smrt, bolezni srca in ožilja, razvoj sladkorne bolezni, znižuje krvni tlak,
pomaga preprečevati osteoprozo ter razvoj in napredek različnih vrst bolezni, sodbuja
duševno blaginjo, zmanjšuje stres, občutja depresije in osamljenosti. Pomaga nadzirati
tudi telesno težo in zmanjšuje tveganje za debelost. Danes z gibanjem razvijamo predvsem
sposobnosti, ki so pri rednem delu zanemarjene, utrujemo zdravje, obnavljamo delovno
energijo in povečujemo družabnost.
Za odrasle osebe velja, naj se gibljejo vsaj 30 min na dan vsak dan, otroci in mladostniki
pa vsaj eno uro na dan. S povečevanjem ravni gibanja in športnega udejstvovanja pa bodo
narasle tudi koristi. Dobro je, da je gibanje vsaj zmerne intenzivnosti, kar pomeni, da se
človek rahlo zadiha, srce utripa hitreje, po telesu pa se občuti toplota. Naloge
gibalne/športe aktivnosti so razvijanje psihomotoričnih spretnosti in sposobnosti, vpliv na
kognitivni razvoj ter vpliv na čustveno – socialni razvoj. Giblano aktiven človek se od
nekativnega razlikuje po mnogih razsežnostih. Je močnejši, bolj gibljiv, odpornejši,
spretnejši, v boljši kondiciji ter ima več energije, je bolj vitalen, boljšega razpoložrnja in
se hitreje odpočije ter nadoknadi energijo. Zaradi aktivnosti porabi več energije, zato ima
bolj uravnoteženo razmerje med prejeto in oddano energijo (hrana). Vse to pa dobro
vpilva tudi na oblikovanje visoke samopodobe in samospoštovanje, s tem pa tudi na večjo
uspešnost v poklicnem in zasebnem življenju (Majhen, 2008).
4
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Za izboljšanje in ohranitev zdravja se priporoča vsaj 30 min gibanja zmerne aktivnosti na
dan, kar pa nikakor ne pomeni, da se mora prekiniti kar koli že posameznik počne in se
pol ure ukvarjati z gibanjem. Gibanje se lahko vključi v vsakdanjik posameznika – v
službi, šoli, doma ali med igro. Pomembno je, da si gibanje razporedimo preko celega
dneva: lahko tudi tako, da se opravi 10 min hitre hoje trikrat na dan. Ker se lahko z
gibanjem ukvarjamo kjerkoli in kadarkoli, se zanj ne potrebuje nobenih posebnih
pripomočkov. Dober primer gibanja so nošenje vrečk iz trgovine, prenašanje knjig,lesa,
otrok, hoja po stopnicah, itd. (Majhen, 2008).
1.1 Gibanje skozi vsa življenjska obdobja
Obseg gibanja in športnega udejstvovanja pri maldih zelo hitro upada, glavni krivec za to
pa je sedeči način življenja. Redno gibanje in športno udejstvovanje mladim preprečujejo
mnogi dejavniki: pomanjkanje časa in motivacije, premajhna podpora s strani odraslih in
šolstva, občutek zadrege in nesposobnosti, pomanjkanje varnih prostorov za gibanje in
šport, vse manj mladih pa se zaveda kakšne pozitivne lasnosti ima gibanje za telo. Redno
gibanje tako pomaga otrokom in mladim zgraditi močne kosti, mišice in sklepe, pomaga
nadzirati telesno težo, rezgrajevati maščobo, ter pomaga pri učinkovitemu delovanju srca
in pljuč. Gibanje in šport prispevata k razvoju gibanja in koordiancije ter pomaga
preprečevati in nadzirati občutje strahu in depresije. Predvsem mladim pa daje šport
možnost za samoizražanje, pomaga graditi samozavest, doživeti občutke uspešnosti,
ustvariti medsebojne odnose in se vključiti v družbo. Vzorci gibanja in športnega
udejstvovanja, ki so pridobljeni v otroštu in adolescenci, se pogosteje ohranjajo vse
življenje in zgradijo temelje za dejavno in zdravo življenje. Premalo gibanja in športa v
ortoštvu pa lahko botruje težavam z zdravjem v vsem življenju (Štemberger, 2004).
Koristi gibanja in športa se lahko uživa tudi, če se z redno vadbo začne v poznem
življenjskem obdobju. S tem se pridobi boljše ravnotežje, moč, koordinacija, večja je tudi
gibčnost in vztrajnost, vse to pa lahko pomaga preprečiti padce, ki so glavni vzrok
prizadetosti med starejšimi. Gibanje in šport pomagata izboljšati tudi duševno zdravje,
nadzor nad gibanjem in kognitivne funkcije. Pri starostnikih se pogosto pojavlja problem
osamljenosti in družbene izključenosti, zato je toliko bolj pomemben aktiven načn
življenja, ki omogoča priložnost za sklepanje novih poznanstev, vzdrževanje socialne
5
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
mreže ter interakcijo z ljudmi vseh starosti. Športno udejstvovanje pomaga izboljšati tudi
samozavest in samozadostnost (Majhen, 2008).
1.2 Rekreacija na delovnem mestu
Dandanes v pisarnah preživimo preveč časa, zato je pomembno, da se v delovnem okolju
dobro počutimo, saj to omogoča večjo učinkovitost. Pri delu moramo poskrbeti za
varovanje zdravja, saj je skrb za varno in zdravo delo temeljna človekova pravica. Za
zdravo delo pa je ključnega pomena predvsem pravilno urejeno in dobro organizirano
delovno mesto. Zdravo delo je močno povezano z ergonomijo, tj. s prilagajanjem dela in
opreme delavcu ter njegovim zmogljivostim. Če se ergonomije in stresnih situacij ne
upošteva, se lahko pojavijo številne telesne poškodbe in zdravstvene okvare. Te pa se
najpogosteje pojavijo na sklepih, mišicah, krvnem obtoku in očeh (Velikanje, 2007).
Delovno mesto je torej prostor, kjer človek opravlja svoje delo in preživi svoj delovni čas.
Danes večina zdravstvenih delavcev prav tako opravlja veliko pisarniških del, kar pa
pomeni dolgotranjo sedenje, ki ga zahteva sodobni način življenja. Zmanjšana telesna
dejavnost, ki se začne že z dolgotrajnim sedenjem v šoli in se nadaljuje na delovnem
mestu, vodi k slabi drži telesa in obremenitvi hrbtenice. Posledice se kažejo v pojavjljanju
boležin in napetosti mišic, kar pa povzroča nelagodje in potrebo po spremembi položaja
med sedenjem. Najpogosteje se poškodbe pojavljajo v območju dlani, zapestij, lakti, vratu
in ramen. Hrbtenica pa pri takem delu trpi v celoti. Do takšnih poškodb pa seveda ne pride
samo naenkrat, ampak so posledica dlje časa trajajočega nabiranja drobnih in na oko
nevidnih sprememb v obremenjienih tkivih in organih. Lahko se pojavijo v nekaj tednih,
mesecih ali celo letih intenzivnega dela (Velikanje, 2007).
Večina pisarniških bolezni je povezana z delom za računalnikom, ki človeka sili v
nenaraven telesni položaj, zaradi tega pa posledično pride do obremenitve hrbtenice, vratu
in ramenskega obroča ter rok. Da bi zmanjšali negativne posledice, ki jih prinaša delo, se
lahko poslužujemo večkratnih prekinitev dela in izvajanja razgibalnih in razteznih vaj. Tu
gre predvsem za aktivnost, ki izboljša počutje. Vaje so lahke, preproste in sproščujoče. Če
se jih izvaja pravilno, se lahko prepreči marsikatera poškodba, še preden se pojavi. Takšne
6
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
vaje se lahko delajo povsod in ob vsakem času. Raztezne vaje so preproste, pomembno je
le, da poznamo prave postopke in položaje ter jih pravilno izvajamo. Vadba mora potekati
brez pretiranih bolečin, napetost pa sme biti le tolikšna,da se dobro počutimo. Da
posameznik ostane prožen in elastičen, je dobro delati vaje ves dan po malem (Velikanje,
2007).
7
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
2. PISARNIŠKO DELO
V nobeni ustanovi ne gre brez pisarniškega dela in tudi tem delavcem je potrebno
nameniti posebno pozornost. Predvsem ženske, ki delajo več kot polovico delovnega časa
za računalnikom, imajo težave z zdravjem, kar ne gre zanemariti. Bolečine se pojavijo
predvsem v vratu in hrbtenici zaradi dolgotrajnega sedenja, v sklepih rok in prstov,
glavobolu, solzenju v očeh in pekočih očeh. Pomembno je, da se delavci navadijo na
»minutke za zdravje«; po določenem času dela (vsako uro ali dve), naj vstanejo in
naredijo nekaj primernih vaj za razgibavanje in pospešitev krvnega obtoka. Takšen odmor
obnovi tudi pozornost in nudi sprostitev (Gregorc et al, 2008).
2.1 Negativne posledice pisarniškega dela
Poškodbe in težave nastale zaradi dela z računalnikom delimo v tri skupine:

Poškodbe zaradi ponavljajočega preobremenjevanja

Težave s hrbtom

Težave z očmi.
Težave z hrbtom se največkrat pojavijo pri ljudeh, kjer zaposleni največ časa sedijo ali pa
v celoti opravljajo ročno delo. Človeško telo ni prilagojeno na sedenje, zato hrbet takrat
zelo trpi. Ker mnogi stoli hrbta ne podpirajo dovolj dobro, so rezultat negativne posledice;
slaba drža, prekomerno obremenjena vrat in ramena. Človek mora sam poskrbeti za
pravilno držo telesa med sedenjem in pravilno postavitev računalnika in njegovih delov, ki
jih pri delu uporablja. Pri sedenju moramo paziti, da je hrbtenica vzravnana, hrbet
naslonjen na naslonjalo stola, da je kot med telesom in nogami večji ali enak 90° in da
sedež stola ne pritiska na sklep za kolenom. Stopala morajo biti trdno in v celoti na tleh,
lahko pa si pomagamo tudi s podstavkom za noge. Za vrat ni dobro, da je nagnjen preveč
naprej ali nazaj, kolikor se le da, moramo sedeti vzravnano. Odločilen dejavnik za ramena
in vrat pa je pravina višina pisalne mize. Vrat ne sme biti nagnjen preveč naprej ali nazaj,
miza pa je dobro, da je nastavljiva po višini. Roke morajo v celoti ležati na mizni plošči,
kot med nadlahtjo in podlahtjo pa mora biti enak 90°( Bilban in Repar, 2009).
2.2 Raztezanje v pisarni
8
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Da bi zmanjšali negativne posledice, ki jih prinaša pisarniško delo, je dobro, da se
poslužujemo večkratnih prekinitev dela in izvajanja razteznih in razigbalnih vaj.
Slika 1: raztezanje zapestij in podlakti
(Zbornica računovodskih servisov,
2014)
Slika 2: raztezanje prstov, rok in
zapestij (Zbornica računovodskih
servisov, 2014)
Slika 3: raztezanje križa in bokov ob strani ter vratu
(Dashofer, 2012)
Slika 4: raztezanje ramen, hrbta, lakti in rok
(Dashoger, 2012)
9
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Slika 6: raztezanje vratu (Žunič,
2013)
Slika 5: raztezanje spredenjega dela
stegna, kolena in gležnja (Žunič, 2013)
10
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
3. OBREMENITVE GIBAL V DELOVNEM OKOLJU
O idealni drži telesa govorimo, ko so vsi deli telesa v ravnotežju drug z drugim. Pravilna
drža telesa nam omogoča, da z minimalno vloženo energijo dosežemo največji učinek.
Dandanes je drža telesa pri delu postala preveč sproščena, kar dolgoročno pomeni tudi
poškodbe in trajne okvare na našem telesu. Hrbtenica je nosilni steber telesa in od nje je v
največji meri odvisna človekova drža. Normalna drža je tista, ki omogoča ravnovesje
telesa v gibanju, mirovanju z najmanjšim mišičnim naporom in najmanjšo škodljivo
obremenitvijo za sklepe, vezivno tkivo. Človek na delovnem mestu preživi 1/3 svojega
časa dnevno, zato je potrebno skrbeti, da se čimbolj približa načelom, ki oblikujejo
ustrezno delovno mesto (Miže, 2011).
Včasih je sila težavno ugotoviti, da je vzrok delavčevih težav v ergonomsko neurejenem
delovnem okolju. Posebno težko pa je najti povezavo z delovnim okoljem, če o njem
nimamo niti osnovnih informacij. Pri konstrukciji strojev se morajo upoštevati morfološko
– funkcinalne značilnosti človeka, dinamične dimeznije človeka in informacije o
soodvisnosti antropometrijskih podatkov, povezanih z dinamiko gibanja pri opravljanju
delovnih nalog. Zato so poleg teh podatkov njuno potrebni tudi podatki o amplitudi gibov
v sklepih, dolžini dosega, mišični moči v različnih delovnih položajih itd. V okviru
proučevanja gibov in časa pri opravljanju dela se analizirajo tudi položaji delavcev in tiste
njihove motorične akcije, ki so najudobnejše in zahtevajo najmanjšo psihomotorično
naprezanje ter pri tem zagotavljajo najuspešnejše opravljanje dela (Husić, 2010).
Za razliko od pisarniškega dela, kjer je značilen sedeč položaj in je poraba energije med
delom manjša, pa je najpogostejši položaj v proizvodnji stoječi delovni položaj. Na telo
delujejo kontaktne in distančne sile. Tudi poraba energije med stojo je večja,saj pomeni
statično obremenitev. Pri dolgotrajnem stoječem delu pa se nemalokrat pojavijo tudi
težave; otekle noge in krčne žile, zaradi zadrževanja krvi v nogah. Močno obremenjana je
tudi hrbtenica in posturalne mišice (te vzdržujejo držo telesa). Ko pa se stoječemu delu
pridruži tudi pripogibanje in dvigovanje bremen, pa se povečajo tudi obremenitve in
pritisk na medvretenčne ploščice.
Pri dvigovanju bremen je zato treba upoštevati slednje:
11
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.

Človeka: starost, spol, zdr. stanje, zmožnost, vzdržljivost, usposobljenost, izkušnje,
motiviranost, telesno težo in velikost.

Bremena: teža, bolika, velikost, lega, višina dviga, transportna pot, hitrost transporta,
frekventnost.

Oblike bremena: oprijemljivost, oblika in lega prijemališča, uporaba pomagal, eno- ali
dvoročno dviganje in nošenje (Bilban, 2006).
Pri dvigu bremena je pomembna oblika in volumen bremena. Dvigovati moramo čim
bližje telesu, da zmanjšamo ročico zunanjega bremena in obremenitev mišične mase.
Kolenski model dvigovanja bremen, kjer so kolena in kolki skrčeni, ledeveni del hrbtenice
pa je zravnan – čepeča metoda je dobra zaradi enakomernega pritiska na medvretenčne
ploščice in aktiviranja močnih mišic spodnjih okončin.
Višino delovnega pulta je potrebno delavcem nastaviti ter prilagoditi glede na njihovo
višino. Delovno površino je potrebno naravnati glede na komolčno višino osebe, ki je
odvisna od vrste dela. Roki sta najmočnejši in najspretnejši, če sta nadlahti spuščeni ob
telesu, komolca pa v pravem kotu. Zagotoviti je potrebno naslonjalo za noge, da se
zmanjša pritisk na hrbet in da se delavcu omogoča spreminjati položaj; saj občasni
premiki zmanjšajo pritisk na hrbet in noge.
3.1 Poklicne okvare gibal
Poklicne okvare hrbtenice lahko nastanejo pri delih, ki zahtevajo fleksijo in rotacijo
hrbtenice, zviti položaj pri delu ali pri nepravilnem dvigovanju bremen. Tudi dolgotranjo
sedeče in stoječe delo oz. pripogibanje in hoja z bremenom vplivajo na deformacije
hrbtenice. Obolenja in okavre ledvenega dela hrbtenice so najznačilnejše pri fizičnih
delavcih, obolenja in okvare vratne hrbtenice pa pri delavcih, ki držijo pri delu glavo
sklonjeno naprej ali nazaj (vozniki, delavci z zaslonsko opremo, intelektualni poklici).
Obolenja sklepov nastajajo pri dolgotrajnih nefizioloških obremenitvah sklepov,
najpogosteje komolca, ramena, kolka in kolena. Ti se najpogosteje pojavijo pri fizičnih
delavcih (mesarji, zidarji), pa tudi pri administrativnih poklicih.
Da se preprečijo okvare gibal, je potrebno upoštevati slednje:
12
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.

Izobibati se je potrebno ponavaljajočim enostranskim gibom

Delo mora biti čimbolj pestro, izmenoma sede, stoje in s hojo

Pri prevladujočem sedečem delu je potrebno med delom menjevati položaj telesa
in v določenih časovnih presledkih izvajati razbremenilne vaje (Bilban, 2006).
13
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
4. DELOVNE OBREMENITVE ZDRAVSTVENIH DELAVCEV
Pomoč bolniku je vsakodnevno opravilo zdravstvenega delavca. Zdravstveno osebje je
tako vsak dan izpostavljeno različnim dinamičnim in statičnim obremenitvam, ki v
organizmu izzovejo odgovor. Delo zdravstvenega osebja je pretežno stoječe delo, z veliko
hoje, prisliljene drže, ponavljajočih se gibov in sklanjanja. Zdravstvena nega vključuje
tudi veliko premeščanj, pranašanj in premikov bolnikov, ki so odvisni od pomoči drugih.
To delo je zelo naporno, saj prinaša poleg psihičnih tudi fizične obremenitve. Fizične
obremenitve so večje posebno na negovanih oddlekih in oddlekih, kjer so bolniki zelo
odvisni od pomoči zdravstvenega osebja. Pogosto takšni bolniki zelo težko sodelujejo ali
pa ne morejo sodelovati. Zato so obolenja hrbtenice pogostejša pri teh vrstah poklicev. Če
je breme dela preveliko, ne glede na delovno naravo, je telo preobremenjeno in bolj
dovzetno za različne bolezni in poškodbe hrbtenice. Največja sila telesa, ki jo človek
lahko varno dvigne, je 35% njegove telesne mase.
Največji odstotek zdravstvenih delavcev čuti zaradi fizične preobremenjenosti nelagodje
in utrujenost v lumbalnem in vratnem delu hrbtenice. Večina pa jih meni tudi, da so težave
s hrbtenico povezane z naravo njihovega dela. Največjo obremenitev pri delu z
oskrbovancem predstavlja prestavljanje oskrbovanca na invalidski voziček.
4.1 Predlogi za preprečevanje preobremenjenosti zdr. delavcev na delovnem mestu
Da bi preprečili preobremenjenost in utrujenost, bi lahko:

Uvedli aktivni odmor in izvajali ergonomske ukrepe, s katerimi bi se zmanjšale
obremenitve in škodljivosti ter izboljšati organizacijo dela. Aktivni odmor lahko vodi
katerikoli od zdravstvenih delavcev, vaje pa bi se morale mesečno spreminjati, da ne
pride do monotonije.

Zaposlene je potrebno motivirati in zdravstveno vzgojiti za oblikovanje bolj
pozitivnega odnosa do zdravja in zdravega načina življenja.

Stresno obremenjene delavceje potrebno naučiti obvladati stres tako, da ta ne bo
negativno vplival na njihovo zdravje.
14
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.

Delavci morajo dosledno uporabljati predpisano osebno varovalno opremo: oblačila,
rokavice, higiensko delovno obutev – s stabilnim opetnikom ter protistatičnim in
fleksibilnim podplatom.

Ergonomsko je potrebno prilagoditi delovno mesto zdr.delavcev z nabavo različnih
pripomočkov, ki olajšajo fizični napor delavcev, ter upoštevati veljavno zakonodajo.

Potrebno je organizirati učne delavnice s praktičnim usposabljanjem za ergonomsko
premeščanje in obračanje oskrbovancev (Markovič et al, 2007).
15
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
5. PRIKAZ FUNKCIONALNIH SKLOPOV LOKOMOTORNEGA SISTEMA
Anatomija je veda o zgradbi človeškega telesa, ki pomaga, da lažje spoznamo sebe. Če se
človek ukvarja za aktivnim športom ali športno rekreacijo, je dobro da pozna osnove
zgradbe človeškega telesa in njegovega delovanja. S tem lahko pomaga sebi in drugim, da
se preprečijo poškodbe, saj število poškodovanih narašča, ne samo pri športu, ampak tudi
pri delu in prometu (Popovič, 2003).
Človeško telo v grobem delimo na glavo, vrat, trup ter zgornje in spodnje ude. Na trupu
ločimo; prsni koš, trebuh, medenico in hrbet. Za zgornjem udu ločimo; ramo, ključnico,
lopatico, nadlaht, podlaht in roko. Na spodnjem udu pa ločimo; kolk, stegno, koleno,
golen in stopalo (Calais – Germain, 2007).
5.1 Ravnine gibanja
Za orientacijo na telesu so v pomoč tri ravnine, ki so pravokotne ena na drugo. Frontalna
(čelna) ravnina je v projekciji čela. Vse kar je pred njo je anteriorno, vse kar je za njo je
posteriorno.
Mediana
(sredinska)
ravnina gre po sredini telesa in razdeli
telo na levo in desno stran. Vse kar je stran
od te ravnine je lateralno, kar je proti njej,
je medialno. Transverzalna (prečna)
ravnina je poljubno kjerkoli, le da je
potrebno navesti mesto njene lege. Vse,
kar je zgoraj nad ravnino je superiorno, kar
je spodaj je inferiorno. Pri opisovanju
posameznih delov za zgornjih in spodnjih
Slika 7: anatomske ravnine (Dahmane, 2005)
udih poznamo tudi izraze za opis lege, ki
so bližje ali dlje trupa. Za dele bližje trupa je izraz proksimalno, za dele dlje od trupa pa izraz
distalno (Popovič, 2003).
5.2 Kosti, sklepi in mišice
16
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Človeški skelet je sestavljen iz približno 210 kosti, ki so razdeljene v dve večji skupini:
aksialni in apendikularni (privesni) skelet. V prvo skupino spadajo kosti glave in trupa, v
drugo skupino pa kosti ramenskega obroča s skeletom zgornjega uda in kosti medeničnega
obroča s skeletom spodnjega uda. Skelet opravlja v telesu več funkcij: je pasivni del
lokomotornega sistema, ščiti organe, daje podporo mehkim tkivom, je krvorvotni organ, ter
vsebuje največ kalcija in fosforja kar je potrebno za dobro zgradbo kostnega tkiva (Calais –
Germain, 2007) .
Kost je torej živo tkivo, ki je zgrajena iz organskih in anorganskih substanc. Kostna substanca
je po kosteh razporejena različno, na površini je kompaktna, v okrajkih dolgih kosti je
spongiozna, v notranjosti pa je votilna izponjena s kostnim mozgom. Kost je ovita s kostno
ovojnico, ki vsebuje žile in živce. Po obliki kosti delimo na: dolge, ki so običajno v udih,
kratke, kot so kosti roke in stopal, ploščate (obočne kosti glave, lopatice, črevnica...) in kosti,
ki so nepravilnih oblik (hrbtenična vretenca, sitka, zagozdnica...) (Keros in Pećina, 2006).
Slika 8: sestava dolge kosti (Vidmar,
2003)
17
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Sklepi so zveze med kostmi in so gibljive, prekinjene zveze ali diartroze. Povezava med
dvema kostema v sklepu omogoča ponavljajoče se gibanje. Del kosti, ki je v stiku s
sklepom ima obliko, ki omogoča, da se prilagodi drugi kosti in se tako hkrati premika
drug po drugem. Ti predeli kosti se imenujejo sklepne površine. Obstaja več oblik
sklepnih površin, glavne pa lahko primerjamo s preprostimi mehanskimi sistemi(Calais –
Germain, 2007).
Slika 9: sklep (Vidmar, 2003)
5.3 Delovanje mišic
Gibanje telesa je mogoče zaradi delovanja mišic. Mišičje je torej aktivni del lokomotornega
sistema. Ločimo tri vrste mišičja: prečno progaste mišice (skeletne), gladke mišice (krvne
žile, prebavni trakt, notranji organi...) in srčna mišica, ki je sestavni del srca. Skeletno oz.
prečno progasto mišico lahko premikamo z lastno voljo. Sestavljeno je iz mišičnega tikva,
tkivo pa iz celic. Ker pa so to dolge celice, pa se imenujejo mišična vlakna. Te so povezane v
snope, snopi pa v svežnje. Več svežnjev, ki so povezani skupaj pa sestavljajo mišico. Mišica
je vendo pripeta na vsaj dve kosti. Vsaka skeletna mišica ima svoje narastišče (mesto, kjer se
mišica pripenja) in izhodišče, končuje pa se s kito. Pri izhodišču je glava, pri narastišču pa je
rep. Vmes pa se nahaja trebuh mišice. Mišica, ki izvede gibanje je agonist, druga s podobno
nalogo se imenuje sinergist. Tista mišica, ki pa nasprotuje delovanju prve mišice, pa se
imenuje antagonist. Nadzor nad gibanjem mišičja izvajajo veliki možgani, korelacijo in
regulacijo gibanja v zvezi z ravnotežjem pa mali možgani (Keros in Pećina, 2006).
18
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Slika 10: prerez mišice (Vidmar, 2008)
Poleg sposobnosti kontrakcije (aktivne), ima mišica tudi elastične (pasivne) lasnosti. To pa
seveda pomeni, da lahko mišico raztegnemo do določene mere, tako da se obe narastišči
mišice oddaljita drugo od drugega. Gib, ki je za to potreben, je naproten od funkcije, ki jo ta
mišica izvaja. Ko se gibanje opisuje, je mišica ,ki opravi gib v določeni smeri, agonist, tista,
ki pa opravi gib v nasprotni smeri pa je antagonist. Ko pa več mišic opravlja isto funkcijo, pa
se to imenuje sinergistično delovanje. Ob delovanju mišice, npr. krčenju, se mišica približuje
svojemu narastišču. Sile upora pa nasprotujejo temu približevanju in delujejo v nasprotni
smeri (Calais – Germain, 2007).
5.4 Funkcijska anatomija lokomotornega sistema
RAMA
Rama je kompleksno sestavjena anatomska struktura, ki omogoča pritrditev zgornje okončine
na prsni koš. Ramenski sklep je sestavljen iz treh sklepov, kjer ločimo dve področji z
različnima vlogama pri gibanju:

Lopatica/prsni koš

Lopatica/nadlahtnica
Ramenski sklep (glenohumeralni) povezuje glavo nadlahtnice s kotanjo lopatice. Ramenski
obroč pa sestavljajo lopatici zadaj, ključnici spredaj in prsnica na sredini med ključnicama
(Popovič, 2003).
19
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Zaradi dveh funkcionalnih enot, ki jih premikamo ločeno ali skupaj, sta možni dve vrsti
gibov:

Gibi ramena glede na prsni koš

Gibi nadlakta glede na lopatico
Slika 11: ramenski sklep (Samo, 2013)
KOMOLEC
Komolec sestavljajo tri kosti: nadlahtnica, podlahtnica in koželjnica, ki pa jih obdaja enotna
sklepna ovojnica. Je sklep z dvojno funkcijo. Izvaja gib fleksije – ekstenzije ter pronacije –
supinacije. Fleksija (upogib) v komolcu je premik, ki približa sprednjo stran podlakta k
sprednji strani nadlakta. Iztegnitev podlakta nazaj v anatomski položaj, ki je bil upognjen v
komolcu, pa imenujemo ekstenzija. Pri pronaciji in supinaciji se gibanje opazuje ob
upognjenem komolcu. Med pronacijo podlakta se dlan obrne navzdol, palec pa navznoter.
Med supinacijo podlakta pa se dlan obrne navzgor, palec pa navzven (Calais – Germain,
2007).
ZAPESTJE IN ROKA
Roka je izpopolnjeno orodje, ki ga uporabljamo in nosimo na končnem delu zgornjega uda.
Spretnost in natančnost ji omogočajo gibljivi prsti, preko katerih deluje kompleksni sistem kit
in mišic. Vse te lasnosti ima tudi palec, ki se lahko obrača k drugim prstom: zato pa lahko
20
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
roka prijema različne predmete. V zapestju je roka povezana s podlaktjo. Palec je za funkcijo
roke izrednega pomena (Popovič, 2003).
KOLK
Kolk se nahaja na spodnji okončini in povezuje stegnenico z okostjem medenice. Ker je
kolčni sklep obdan z debelim mišičnim
slojem, ga težko zatipamo skozi kožo.
Močno mišičje in stabilnost ob tem sklepu
omogočata pokončno držo in hojo. V
kolčnem sklepu se stikata glava stegnenice in
sklepna jamica kolčnega sklepa. Sklepna
površina
polmeseca.
kolčnega
Sklepne
sklepa
ploskve
ima
obliko
dopolnjuje
vezivno – hrustančni obroč, ki se prilagodi
Slika 12: kolčni sklep (Mateja, 2013)
glavi stegnenice in s tem poveča stabilnost kolčnega sklepa. Sklepna ovojnica je zelo odporna
in okrepljena z močnimi ligamenti. Glede na sestavo in obliko sklepa, so v kolku možni gibi v
številnih smereh. Pr opisovanju gibov predpostavljamo, da je medenica fiksna točka,
stegnenica pa se premika neodvisno od nje (Keros in Pećina, 2006).
KOLENO
Koleno pa je osrednji sklep spodnje okončine, v
katerem sta najpomembnejša giba upogib in izteg
(fleksija/
ekstenzija).
Ker
kostne
strukture
kolenskega sklepa niso povsem skladne, mu
stabilnost zagotavlja pomožni aparat sklepa – vezi
in mišice. Na koleno delujejo velike sile s stopala
in kolka, ki vplivajo na njegovo delovanje.
V kolenskem sklepu se stikajo tri kosti.
Slika 13: kolenski sklep (Športna travmatologija, 2010)
21
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
Stegnenica se v sklepu stika s pogačico in z golenico. Sklep pa obdaja sklepna ovojnica. Z
notranje strani jo podvaja sinovijalna ovojnica. Stegnenica, golenica in pogačica obdajajo
skupni sklepni prostor, v katerem kroži ista sinovijalna tekočina. Sklepna ovojnica je zelo
ohlapna spredaj in ob straneh, kar omogoča veliko amplitudo fleksije v kolenskem sklepu.
Ker kostne sklepne ploskve kolenskega sklepa niso povsem skladne, je vloga ligamentov zelo
pomembna za njihovo stabilnost. Na straneh pa sklepno ovojnico krepijo stranske vezi. Tako
stabilnost kolenskega sklepa zagotavljajo ligamenti in mišice. V kolenskem sklepu sta možna
samo dva giba; fleksija in ekstenzija. Možni pa so tudi zelo omejeni rotacijski gibi ob katerih
morata biti izpolnjena dva pogoja; da je golenica gibljiva in da je koleno skrčeno.
( Keros in Pećina, 2006; Calais – Germain, 2007).
GLEŽENJ IN NOGA
Noga ima dvojno nalogo; prenašanje teže celotnega telesa in prilagajanje podlagi, ter
izvajanje zapletenih dinamičnih gibov koraka, ki so njuni za hojo. Za to sta potrebni čvrstost
in gibčnost. Noga pa je pogosto deformirana zaradi mehaničnih sil pritiska teže telesa in sile
podlage, ki ni idealna. Dve kosti, ki tvorita skelet goleni sta mečnica in golenica. Sklep
zgornjega skočnega sklepa obdaja sklepna ovojnica, ki je pritrjena ob sklepne ploskve treh
kosti: golenice, mečnice in skočnice. S strani jo krepijo lateralni ligamenti (Calais – Germain,
2007).
Slika 14: gleženj (Samo, 2013)
22
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
6. POKONČNA DRŽA TELESA IN STOJEČI POLOŽAJ
Sproščena drža tlesa v mirovanju je skupek položajev vseh sklepov in delov telesa ter je
individualno značilna. Pokončna stoječa drža celega telesa pa je osnova hoje in teka. Ker
na držo vplivajo biomehanski, anatomski, fiziološki in psihofizični dejavniki, se ta
neprestano spreminja. Za normalno držo se smatra postavitev telesa, ko so mišice najmanj
aktivne in nosline strukture čim bolj zaščitene pred degenerativnimi spremembami in
poškodbami. Telesno držo vzdržujejo kostno – mišični in živčni sistem, ki po načelu
povratne zanke primerja dejansko in želeno stanje ter izvaja potrebne korekcije. Skozi
daljše časovno obdobje se izoblikujejo specifični gibalni vzorci in tkiva se prilagodijo
položaju telesa. Stabilnost drže lahko opišemo s tremi podsistemi: pasivnimi strukturami
(kosti in ligamneti), aktivnimi strukturami (mišicami) ter živčnim nadzorom (Tratnik,
2010).
6.1 Hrbtenica
Hrbtenica ima vlogo stabilizacije v končnih obsegih giba. Je centralna struktura, ki poteka
od baze lobanje do medenice in omogoča telesu pokončen položaj. Sestavlja jo 33 – 34
vretenc, od tega je 24 gibljivih, trtična in križnična vretenca pa so zraščena v trtico in
križnico. Celotna hrbtenica ima obliko dvojnega S. Sestavlja jo vratna in ledvena lordoza
(usmerjenost naprej) ter prsna in križnično – trtična kifoza (usmerjenost nazaj). Osnovni
funkcionalni element hrbtenice sta dve sosednji vretenci in vmesna medvretenčna
ploščica. Slednje so iz čvrstega jedra, ki delujejo kot nosilec teže telesa in tlačnih sil,
dajejo elastičnost hrbtenici, blažijo sile in razporejajo pritisk. Vretenca med seboj
povezujejo pravi in nepravi sklepi ter vezi, ki tečejo vzdolž hrbtenice. Po sprednji strani
poteka sprednja dolga vez, ki preprečuje prekomerno ekstenzijo hrbtenice, po zadnji pa
zadajšnja dolg vez, ki preprečuje prekomerno fleksijo (Hlebš, 2001).
6.2 Aktivni sistem hrbetnice
Mišice vežejo hrbtenico in medenični obroč, kot močne zategnjene elastične vrvi in s
svojim usklajenim delovanjem zagotavljajo pravilen in stabilen položaj pri različnih gibih
in držah telesa. Mišice delimo na fazične – v njih se skrči veliko število vlaken naenkrat in
tako razvijejo veliko silo, ki pa je niso sposobne vzdrževati dlje časa in tonične – ki so
23
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
sposobne vzdržati dlje časa. Med mišičnima skupinama obstajajo povezave, saj tonične
mišice težijo k skrajšavam ali pa zaradi premalo raznolike rabe vodijo v šibkost fazičnih
mišic, kar se lahko odraža v slabi drži, izgubi stabilnosti in naraščanju števila sklepnih
poškodb. Za pokončno stojo skrbijo predvsem tonične, posturalne mišice (Tratnik, 2010).
Mišice se prilagajajo obremenitvam, ki so jim izpostavljene. Prisiljena drža, premajhna
aktivnost, asimetrične obremenitve in pretirano enostransko usmerjena vadba tako vodijo
v porušeno ravnovesje sinergističnih oz. antagonističnih mišičnih skupin. To pa lahko
povzroči nepravilnosti v legi sklepa ter postopoma vodi do bolečin in funkcionalnih
motenj ali deformacij. Drugi del živčno – mišičnega sistema predstavlja nadzorni sistem,
ki aktivira spinalno muskulaturo, kar omogoča zaščito telesnih delov. Poleg tega zagotovi
pokončno mirno držo pod vplivom gravitacije, vnaprej prilagodi držo ter se prilagaja
spremembam okolice in funkcijskim nalogam. Posamezni deli telesa tvorijo držo
celotnega telesa, ki mora biti stabilna. Zato so deli telesa medsebojno odvisni in so
nepravilnosti v enem delu kompenzirane z drugim delom (Hlebš, 2001).
24
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.
7. LITERATURA

Anderson B (1998), Raztezanje za računalnikom in pisalno mizo, Mavrica, Celje

Bilban M (2006), Ergonomsko reševanje obremenjenosti gibal, Evropski teden
varnosti in zdravja pri delu, ZVD Zavod za varstvo pri delu, Ljubljana,
http://www.osha.mddsz.gov.si/resources/files/pdf/kampanje/Bilban.pdf <18.5.2014>

Bilban M, Repar A (2009), Problemi sedečih delovnih mest, Razvoj in znanost;
znanstvena priloga, ZVD – Zavod za varstvo pri delu

Calais – Germain B (2007), Anatomija gibanja, Uvod v analizo telesnih tehnik,
EMANAT, 2007

Duh A (2008), Delovne obremenitve medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v
splošni bolnišnici Murska Sobota, dipolmsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za
zdravstvene vede

Gregor B, Mikluž J, Vidrih L (2008), Vpliv dela z računalnikom na zdravje, Poslovno
– tehniška fakulteta, Nova Gorica

Hlebš, S (2001), Funkcionalna anatomija trupa (Skripta za študente Visoke šole za
http://ebookbrowsee.net/vesna-stemberger-pomen-gibanja-za-zdravje-otrok-pdfd89839532

Husić M (2010), Ergonomija in varstvo pri delu, B&B izoraževanje in usposabljanje
d.o.o.,
OE
Višja
strokovna
šola
v
Kranju,
Ljubljana,
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/
Impletum/IMPLETUM_20EKONOMIST_Ergonomija_Husic.pdf <17.5.2014>

Keros P, Pećina M (2006), Funkcijska anatomija lokomotornoga sustava, Ljevak,
Zagreb

Majhen M (2008). Medpanožnost promocije športne/gibalne aktivnosti za zdravje.
Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani. Pedagoška fakulteta. Ljubljana

Markovič A, Slemenšek A, Radić D (2007), Ergonomija in fizične obremenitve
zdravstvenih delavcev v domovih starejših občanov, Srednja zdravstvena šola Celje,
Mladi za mlade, Celje, 2007

Miže P (2011), Ergonomska analiza položajev delavca pri delu na brusilnem stroju,
diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, Kranj
25
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.

Popovič M (2003), Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema, DZS,
Ljubljana

Štemberger V (2004). Pomen gibanja za zdravje otrok. Pedagoška fakulteta Ljubljana.
Za srce; 24

Tratnik A (2010), Metode za vrednotenje nepravilnosti telesne drže, diplomsko delo,
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport

Velikanje T (2007). Zdravo delo v pisarni. Diplomsko delo. Višja strokovna šola
B&B. Kranj
zdravstvo). Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo.

Športna travmatologija (2010), Poškodbe sklepnih vezi, http://www.nogometnitrener.com/2010/01/poskodbe-sklepnih-vezi-ligamentov/, <2.7.2014>

Samo (2013), Ahilova tetiva in poškodeb, http://mojaxis.si/ahilova-tetiva/, <4.7.2014>

Zbornica
računovodskih
servisov
(2014),
Preprečimo
poškodbe
zapeszja,
http://zdravje-zrs.gzs.si/slo/clanki/64267, <5.6.2014>

Dashofer (2012), Razmigajmo se v pisarni,
http://www.dashofer.si/print.phtml?cid=30700, <7.6.2014>

Žunič (2013), Odpravite stres, ki ga nosite na vratu, http://www.viva.si/Vgibanju/7400/Odpravite-stres-ki-ga-nosite-na-vratu, <3.6.20134>

Dahmane R (2005), Ilustrirana anatomija, Anantomija – učbeniki za visoke šole,
Tehniška založba Slovenije

Vidmar (2003), Gibalni sistem; kosti in sklepi,
http://www.maxximum.si/Telo%20/Telo/4/27/180/4/Gibalni_sistem:_Kosti_in_sklepi/
, <24.6.2014>

Vidmar (2008), Mišice, http://www.cenim.se/vadba/misice/, <24.6.2014>

Samo (2013), Rama, http://mojaxis.si/tag/rama/, <26.6.2014>

Mateja (2013), Medenica – medenični obroč, http://mojaxis.si/medenica-medenicniobroc/, <26.6.2014>

Športna travmatologija (2010), Športne poškodbe, http://www.nogometnitrener.com/kategorija/treningivaje/povzetki-treningov/page/4/, <27.6.2014>
26
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.

Samo (2013), Ahilova tetiva in poškodbe, http://mojaxis.si/ahilova-tetiva/,
<27.6.2014>
27
Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007–2013, 1. razvojne prioritete »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti ter prednostne usmeritve« 1.3.
»Štipendijske sheme«, v okviru potrjene operacije »Po kreativni poti do praktičnega znanja«.