ČLANI DRUŽINE UDELEŽENCI VOJN IN DOGODKOV, POVEZANIH Z VOJNAMI PRVA SVETOVANA VOJNA VOJAŠKE ENOTE V KATERIH SO DELOVALI ČLANI DRUŽINE PETRIČ DRUGA SVETOVNA VOJNA 172 173 PRVA SVETOVNA VOJNA IVAN PETRIČ STAREJŠI V PRVI SVETOVNI VOJNI FRANC PETRIČ ROJEN LETA 1891 V PRVI SVETOVNI VOJNI JANEZ PETRIČ ROJEN LETA 1896 V PRVI SVETOVNI VOJNI FRANC PETRIČ ROJEN LETA 1890 V PRVI SVETOVNI VOJNI SLOVENSKE ENOTE V CESARSKO KRALJEVI VOJSKI V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE 174 175 PRVA SVETOVNA VOJNA rva svetovna vojna je bil vojaški spopad v letih 1914–1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter osrednjimi silami, na strani katerih so se bojevale Avstro-Ogrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji. Čeprav je bila večina glavnih bojev na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države z vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub ter trpljenja vojakov in civilistov so ji rekli tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je ob njenem koncu le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila razpad nemškega, avstroogrskega, turškega in ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom ruskega cesarstva so na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo vse Evrope in sveta. Po skoraj devetdesetih letih od njenega konca se zdi, da prva svetovna vojna še vedno meče svojo temno senco na Balkan in Bližnji vzhod. 28. junija 1919, natanko pet let po atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni dvorani v Versaillesu podpisana mirovna pogodba. Na grobovih 8 milijonov in 700 tisoč žrtev je zrastla tako imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva, nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, ter turško in rusko, ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz carske Rusije je zrastla mogočna Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na več novih držav in se tako izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno. Wilsonovo načelo samoodločbe je bilo le deloma uresničeno, pa še to večinoma po željah večjih držav, ki so narekovale Utrinki iz prve svetovne vojne evropsko in svetovno politiko. Neki poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe izjavil: »Po vojni smo si želeli nov in pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega,« kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo 20 let premirja. Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in socialni problemi. V t. i. novi Evropi sta se pojavili dva izobčenki in poznejši največji sovražnici, Sovjetska zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z velikim zmanjšanjem vojske, plačilom ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega je država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila nova velika vojna. Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila rešena vprašanja, ki so začela prvo. 176 PETRIČI V PRVI SVETOVNI VOJNI V vojsko so po dosedanjih podatkih vpoklicani naslednji Petriči, ki so povezani z našo družino Petrič: Franc Petrič, rojen 15. oktobra 1891, v vojsko šle 1912 leta, podnarednik (naddesetnk). Janez Ivan Petrič, rojen 31. januarja 1896, v vojsko šel 1917 leta, naddesetnik, Tirolska, Anton Petrič, rojen 4. decembra 1899, v vojsko šel verjetno leta 1917, ker so ta letnik vpoklicali že pri starosti 18 let Franc Petrič, rojen 24. februarja 1890, v vojsko šel 1911 leta Ivan Janez Petrič, rojen 8. novembra 1877, v vojsko je šel 1898, verjetno v 17. pešpolk, vpoklicali so ga leta 1914. To je del Petričev, ki so bili verjetno poklicani v morijo I. svetovne vojne. DOKUMENTI O PETRIČIH V PRVI SVETOVNI VOJNI Dokumentacijo o prvi svetovni vojni smo iskali v Vojnem arhivu na Dunaju. Dokumente je pridobil za mene gospod dr. Jozef Jerko. Dokumentacije o enotah na slovenskem ozemlju ni ohranjena. Kartoni vojakov (GBBI ali L – oznaka kartotečnih listov) od IR 17 (17. pešpolk) so ostali po koncu prve svetovne vojne v Ljubljani na sedežu tega polka, a se niso ohranili. Enako tudi dokumentacija drugih slovenskih enot, ki se je izgubila ali bila verjetno uničena. Obstajala je možnost, da je kakšen tak posamezen dokument v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, kar pa je glede na dosedanji pregled dokumentacije zelo majhna možnost. Leta 1868 so bile sprejete prve pomembne spremembe o postopkih hranjenja kartotek GBBl. Od tega leta naprej so se dokumenti slovenskih polkov shranjevali na sedežu poveljstva polkov (Ljubljana, Celje, Maribor, Trst, Gradec) in se niso več pošiljali na Dunaj. To pomeni, da so dokumente vseh vojakov ali častnikov, ki so bili poklicani k naboru po letu 1869, shranili v posameznih deželah. To se je nanašalo na vse vojake, ki so bili rojeni po letu 1848. Lahko se zgodi, da se najde kartoteka kakšnega vojaka s Kranjske (Krain) v zbirki za Štajersko, ki je bila shranjena v Gradcu, kamor so jo leta 1940 prenesle nemške okupacijske sile. Ker so nekateri Petriči bili tudi v drugih enotah je možnost da najdemo njihovo dokumentacijo majhna. Iz osebnih kartotek bi lahko ugotovili kje so služili vojsko kdaj so bili vpoklicani v vojno in v katerih enotah so bili nameščeni. Vojaške enote in njihova zgodovina je je opisana v nadaljevanju tega zapisa. O enotah za katere imamo malo podatkov je kratek zapis pri posameznikih, ki so bili vojaki v teh enotah. 177 FRANC PETRIČ, ROJEN LETA 1891 V PRVI SVETOVNI VOJNI Franc Petrič, rojen 15. oktobra 1891, vojsko je služil 1912 leta. Bil je verjetno 17. pešpolku. Imel je čin korporala, desetnika. Franc Petrič Vpoklican v vojsko je bil verjetno že leta 1914, a o tem ni dokumentov. V Vrhniki so opravili zdravniški pregled in odšli v roku 24 ur v Ljubljano kjer je bilo utaborjeno veliko število vpoklicanih. Po dveh mesecih priprav in vadbe so bili poslani z 17. pešpolkom (K.u.K. IR Nr 17) preko Celja, Pragerskega, mimo Balatonskega jezera i Budimpešte ter čez Debrecin in Munkacza v Galicijo. Pot je trajala tam nekje tri dni in tri noči in je bila dolga 1200 kilometrov. Do 20. avgusta je bil ves korpus prepeljan in izkrcan na svojem koncentracijskem prostoru okoli mesta Strija za Dnjest rom.'' Približ Franc Petrič slikan v Celovcu no ob istem času je bil vzhodno od njega izkrcan sedmo- graški XII. korpusa na prostoru okoli Stanislavova. Polk je bil takoj potegnjen v spopade in je imel velike izgube. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil mitralješkem oddelku 17. pešpolka. Polk so sestavljali 4 Stotnije (bataljoni) in vsaka je imela oddelek strojnic. Ranjen je bil 3. septembra 1915, strelna poškodba levega stegna in nato poslan na zdravljenje v Rezervno bolnišnico Bolniški dokument Franca Petriča o sprejemu v rezervno bolnišnico Armeegruppe Pflanzer leta 1915 Armengruppe Pflanzer. Iz bolnišnice odpuščen 13. septembra 1915 in poslan v nadaljevanje zdravljenja v bolnišnico Rdečega križa v Tsibu. Tedaj je polk še bil v Galiciji. Kaj se je zgodilo z njim po zdravljenju ne vemo. 178 Iz razpoložljive dokumentacije je razvidno, da je bil premeščen v k.k. LIR. Nr. 27 v 2 kompanijo. Kako in zakaj se je to zgodilo, ne vemo. Verjetno so dopolnjevali enote zaradi velikih izgub, ki so jih imele. Prehajanja med polki iz 17 IR v 27 LIR in obratno ni bilo nič nenavadnega. Prerazporeditve so se dogajale zaradi izpopolnjevanja moštva, posebnih znanj, največkrat pa so vojaki zamenjali enoto (sodeč po korespondenci) po vrnitvi iz bolnišnice in po zmedi na bojišču (umiki itd). Bolniški dokument Franca Petriča o sprejemu v rezervno bolnišnico Armeegrupp Pflanzer leta 1915, druga stran Ko je bil polk na bojišču v Galiciji je bil nekje leta 1915 ujet in poslan kot vojni ujetnik v vasi Mielnyczny, Akmolinsk, Rusija. Danes je to območje Astane v Kazahstanu v severno – osrednjem delu države. O njegovem zajetju naj bi bila obveščena 22 marca 1918, Alojzija Hočevar iz Malih Lašč 17, Velke Lašče Na podlagi znanih dejstev, ki so bila zapisana v pričevanjih vojnih ujetnikov v Rusiji so vojake iz fronte odposlali v Lvovov in od tam preko Brodia in ruskega Brodia na vlak. V kijevski trdnjavi je bil center kjer so ujetnike zbirali. Od tam so jih vozili z transporti naprej preko Moskve v druge dele Rusije. Zapis o ujetništvu Franca Petriča v Rusiji 22. marca 1916 Po znanih primerih vemo, da so vojaki, ki so bili v ujetništvu dobili prednatisnjene dopisnice (da so dobro) se na njih podpisali in jih poslali domov. Z tako dopisnico so družine obvestili, da so ujeti in živi. Iz pripovedovanja in zapisov o ujetništvu v Rusiji je bilo razloženo, da so ujetnike razvrstili v mestih na glavnih trgih in jih po poklicih razporedili na delo tam kamor so jih potrebovali. Slovane so pogosto pošiljali na delo na kmetije, delali so tudi v tovarnah, rudnikih, gradili proge in podobno. Razporejeni so bili v Sibirijo ali v južni del Rusije. Pred koncem vojne je v Rusiji vnela Oktobrska revolucija, kaj se je tedaj z Francetom dogajalo ne vemo. Prvi vojaki so se iz ruskega ujetništva začeli vračati domov aprila 1918. Kot nam je poznano so se v večini primerov vojaki vračali domov čez Nemčijo in Avstrijo v Slovenijo. Prišli so tudi kasneje tudi po drugih poteh. Najbolj smrtonosno orožje pehote je bil mitraljez. V oborožitvi armade Avstro – Ogrske je bil mitraljez (strojnica) Schwarzlose 07/12. Mitraljezov niso delili neposredno v enote ampak je vsak bataljon imel strojnični oddelek (Maschinengewehrabteilung – MGA). Na začetku vojne je imel vsak oddelek dve strojnica v gorskih pa štiri, leta 1916 je večina bataljonov dobila še po dve strojnici. Mitraljez (strojnica) Schwarzlose 07/12. 179 JANEZ IVAN PETRIČ, ROJEN 31. JANUARJA 1896 V PRVI SVETOVNI VOJNI Janez Ivan Petrič rojen 31. januarja 1896 v Ohonci 2, Borovnica je odšel v vojno leta 1915. bil je v K.u.K. Lir 27 v 7. stotnijo (27. domobranski pešpolk) kot vojak, infantrist. Mobiliziran je bil star 18 let. Istega leta 1915 nekje okoli 1. septembra je zbolel. V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na bovško bojišče. Na teh položajih je polk ostal do pomladi 1916. Sredi meseca marca 1916 je polk zapustil gornje Posočje in se 26. marca 1916 v Ratečah vkrcal na vlak in se odpeljal na Tirolsko kot okrepitev za veliko ofenzivo. 15. maja je imel bataljon na Monte Cengio zmagovit boj na nož z italijansko brigado Forli, kljub velikim izgubam pa je bil napad na sosedni hrib Monte Páu, neuspešen. 24. junija 1916 je moral polk zaradi ruske ofenzive znova z vlakom v Galicijo, kjer je prebil celoten julij in avgust v boju z Rusi. Konec avgusta pa se je polk vrnil na soško bojišče. Iz tega zapisa o bojni poti polka lahko sklepamo, da je Janez zbolel nekje med boji na Soški fronti. Sprejet je bil v Poljsko bolnišnico 2/15. Zapis na dokumentu O Petrič Johannu Janezu, rojen 1896. Rubrika 8: v poljsko bolnišnico št 2/15 (Feldspital Nr . 2/15) je bil sprejet dne 1. septembra 1916 in iz bolnišnice odpuščen 23. septembra 1916. Diagnza: Paratya. V bolnišnici prebil 22 dni. Od tam je bil premeščen v Ljubljano 27. oktobra 1916. Poslan je bil v rezervno bolnišnico št. 1. v Šentvidu pri Ljubljani v zavodu sv Stanislava. V zavodu so imeli tudi rehabilitacijski center za vojne invalide in je bil tam verjetno na rehabilitaciji. Dokument o sprejemu Janeza Petriča v poljsko bolnišnico 2/15 1. septembra 1916 Zapis o premestitvi Johana Petriča v Ljubljano 27. oktobra 1916 180 Posledice vojne so ga spremljale celo življenje. Živel je pri materi in se ni nikoli poročil. Zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel delti in je iz do sedaj nadene dokumentacije razvidno, da sta on in mater po vojni živela od različnih socialnih podpor in v veliki revščini. FRANC PETRIČ, ROJEN 24. FEBRUARJA 1890, V PRVI SVETOVNI VOJNI Zapis od 7. novembra 1916 o prihodu v vojaško bolnišnico v Mödlingenu blizu Dunaja Zapis od 1. februarja 1917 o premestitvi v Center Retunde na Dunaju Franc Petrič, rojen 24. februarja 1890, v vojsko šel 1911 leta. Bil je desetnik. Mobiliziran verjetno že leta 1914 ali pozneje. Bil je vpoklican, sodeč po najdenih dokumentih v 11. gorski topniški polk. 7. novembra 1916 je bil ranjen in zdravljen v vojaški rezervni bolnišnici v Mödlingnu 14 km od Dunaja, od tam so ga 1. februarja 1917 preselili v rekovalenscentni center Rotunde v Dunaju. Rotunde je bil veliki razstavni prostor, ki je bil zganjen leta 1873 za svetovno razstavo. Iz zdravljenja je bil odpuščen 22. avgusta 1918 v Ljubljani. Zapis da je bi 28. avgusta 1918 odpuščen iz zdravljenja v Ljubljani 11. gorski artilerijski polk (izvirno nemško, KuK-GbAR 11 Gebirgsartillerie-Regiment Nr.11), je bil ustanovljen leta 1913 in je bil del XI. armadnega korpusa. Vojaki so bili večinoma Rutenci (Ukrajinci v Avstriji) katerih je bilo 46%, 28% je bilo Poljakov ostalih 26% so pa bili druge narodnosti. Naborni okraj polka je bil Lovov. Garnizija je bila skupaj z štabom in havbičnim divizion v Sarajevu, topniški divizion pa v Foči. Poveljnik polka je bil polkovnik Ferdinand Mödlingen 181 Center Retunde na Dunaju Wiedersperger von Wiedersperg. Gorski artilerijski polki so bili opremljeni z Škodinim 75 mm gorskim topom M 1915, kasneje Škodinimi gorskimi havbicami M 1908 in M 1910, proti koncu vojne v bojih na soški fronti so uporablja za gorsko bojevanje predelane havbice M 99 ter 100 in 150 mm M14. Skoda 7.5 cm Gebirgskanone M. 15 Pri nadaljnjem raziskovanju v vojnem arhivu smo naleteli na gradivo o vojnem ujetništvu Franca Petriča v Italiji. Zajet je bil 20. junija 1918 kraju Cortellazzo v Venetien v italijansko ujetništvo. Bil je regimentu za zveze (Telegraphisches Regiment) Kraj kjer je bil zajet se nahaja na frontni črti na reki Piavi blizu Obale Jadranskega morja na robu beneške lagune. Na italijanski fronti večina vojakov padla v ujetništvo šele po zlomu avstrijske fronte jeseni leta 1918, pred tem pa zelo malo. Italijani so ujete vojake nastanili predvsem v provinci Verona, v Kalabriji in na Sardiniji, v ujetniških taboriščih pa so umirali zaradi posledic ran ter malarije. List z zapisom o vojnem ujetništvu Franca Petriča 182 IVAN JANEZ PETRIČ STAREJŠI V PRVI SVETOVNI VOJNI Ivan Janez Petrič starejši je bil rojen r. 8. novembra 1877 v Ohonici 1, Borovnica je bil udeleženec prve svetovne vojne in se je bojeval tudi na Tirolskem. Leta 1898, ko je bil star 21 let, je odšel v vojsko. Tam je napredoval do naddesetnika (Zugsfürer) v armadi Avstro – Ogrske monarhije. V vojsko je moral biti vpoklican 1914 leta. Tedaj se je rodil zadnji otrok. Do decembra 1916 leta ni bilo novih otrok, tedaj se pojavi prvi naslednji, za njim se rodi novembra 1917 naslednji. V občinskih dokumentih iz leta 1918 sem zasledil da je družina prosila za socialno podporo kar nakazuje da so bili otroci in mati v slabi premoženjski situaciji. Čas rojstva otrok nakazuje da je bil v času vojne saj dvakrat doma. Nekje marca 1916 in februarja 1917 Iz šolske dokumentacije je pri Ivanu Petriču ml. zapisano, da je njegov oče v vojski. V kateri enoti je bil nismo mogli ugotoviti. Doma pri Petričevih pa nismo našli dokumentacijo, ki bi nam lahko nakazala kje in v kateri enoti je Petrič Ivan Janez Petrič bil. NEKAJ BESED NA KONCU Dodal bi nekaj besed na koncu tega zapisa o prvi svetovni vojni. Ko sem zbiral podatke na Dunaju o naših bližnjih in daljnih sorodnikih iz I. svetovne vojne nismo, razen nekaj spominov starejše generacije in kake slike, vedli nič. Nismo vedeli niti v kateri enoti so bili, kam so odšli, kaj se je z njimi dogajalo. Dokumenti iz vojaškega arhiva, do katerih smo ob pomoči gospoda dr. Jozefa Jerka, na Dunaju so nam dali neka izhodišča in odprli del zgodovine naših prednikov v bojih in spopadih I. svetovne vojne. Dokumenti ne odkrivajo vsega, a nam omogočajo, da smo prišli saj do nekih osnovnih podatkov, ki so nam pokazala del dogodkov. Žal za vse, ki niso zboleli, bili ranjeni ali zajeti nismo dobili podatke, ker jih verjetno na Dunaju ni ali pa so nekje, kjer o njih nobeden nič ne ve. O nekaterih sorodnikih še sedaj ne vemo kako so preživeli I. svetovno vojno. V dokumentaciji ni bil o njih najden nobeden dokument. To pomeni da verjetno niso zboleli, da niso bili zajeti ali pa nismo podatke iskali v pravi enoti. Ne glede na to kje so bili so vsi preživeli I. svetovno vojno in prišli domov živi in zdravi. S sabo so odnesli svoje spomine na dogodke in vojne grozote. Morda se kdaj ugotovi, kaj se je z njimi dogajalo, morda pa nikoli. To kar ste prebrali je vse kar je bilo najdeno in upam, da nam saj malo odkriva usodo naše družine v prvi svetovni vojn. Žal mi je ker nismo našli kake podatke o usodah ostalih članov družine. Morda se bo še kaj našlo ko knjigo natisnemo in bodo naši sorodniki seznanjeni z tem kar vemo. 183 PRVA SVETOVNA VOJNA, VOJAŠKE ENOTE, BOJI SLOVENSKE ENOTE V CESARSKO KRALJEVI VOJSKI V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE Avstro-ogrska armada se je delila v tri skupine. Prva je bila skupna armada, sestavljena iz polkov, ki so bili podrejeni skupnemu vojnemu ministrstvu na Dunaju. Razen skupne armade je imela vsaka polovica države še svojo vojaško organizacijo. V avstrijski polovici države se je ta vojska imenovala domobranstvo (Landwehr), v madžarski polovici države pa "honved" (znano tudi kot AS 184 in AS 17). Domobranski organizaciji sta imeli poleg pehote še topništvo, konjenico in druge enote. Slovence so rekrutirali v vse tri vojaške organizacije. Pehotni polki so se dopolnjevali ozemeljsko in so bili zaradi tega organizirani narodnostno. V slovenskih polkih je bila slovenščina drugi polkovni jezik, poveljevalni jezik je bila vedno nemščina. Na Slovenskem so imeli naborna območja: 7. lovski bataljon, 17. pehotni polk, 47. pehotni polk, 87. pehotni polk, 97. pehotni polk, 26. domobranski pehotni polk in 27. domobranski pehotni polk. Med prvo svetovno vojno so bili še dodatno oblikovani polki. Tako je bil 177. pehotni polk popolnoma slovenski, veliko Slovencev pa sta imela tudi 122. in 127. pehotni polk. Slovenci so bili tudi v drugih polkih, a jih je bilo manj. Iz 27. pehotnega polka je nastal 2. gorski strelski polk, ki je bil najbolj slovenski polk armade. Poleg teh polkov so bili tudi črnovojaški pehotni polki. Na Kranjskem je bil to 27. črnovojaški pehotni polk in na mariborsko-celjskem območju 26. črnovojaški pehotni polk (polki, v katerih so bili starejši obvezniki ali tisti, ki niso bil sposobni za vojsko). Domobranski 26. pehotni polk je imel svoje vojašnice v Mariboru in Celju, domobranski 27. pehotni polk pa v Ljubljani (oba sta bila ustanovljena leta 1901). Na Ptuju so bili pionirji, v Ljubljani, Mariboru in Vipavi pa topniški polki. Častniški zbor v teh polkih je bil v glavnem nemški ali ponemčen. Slovenci so bili vključeni tudi v druge enote, vendar jih je bilo tam zelo malo. Poleg tega so bili tudi v enotah honveda (madžarska vojska), a jih niso vodili kot Slovence. AVSTRO-OGRSKE OBOROŽENE SILE Avstro-ogrske oborožene sile ali Avstro-ogrska vojska je bila kopenska vojska Avstro-Ogrske (1867–1918). Sestavljena je bila iz skupne vojske (K. u. K. Armee – naborništvo je bilo iz vseh delov dežel), avstrijski landwehr (naborništvo iz Cislajtanije) in madžarski honvedseg (naborništvo iz Translajtanije). Razdelitev treh redov vojske (vojska, mornarica in letalstvo): Avstro-ogrske oborožene sile Avstro-ogrska vojna mornarica Avstro-ogrsko vojno letalstvo Vrhovni poveljnik Cesar Franc Jožef I. Uradne oznake: polki skupne vojske so bili imenovani cesarski in kraljevi (nemško: Kaiserlich und Königlich (K. u. K.), madžarsko: Császári és Királyi); polki avstrijskega landwehra so bili cesarski-kraljevi (nemško: Kaiserlich/Königlich, madžarsko: Császári/Királyi) 184 - polki madžarskega honvédség-a so bili kraljevo-madžarski (nemško: Königlich ungarisch), madžarsko: Magyar Királyi) Večina madžarske konjenice, pehote in topništva se je bojevala za madžarsko kraljevo vlado, ki je doživela neuspeh v vojni za neodvisnost med letoma 1848 in 1849, dokler se ni predala carski vojski in bila na koncu razpuščena, češ da je pomagala avstrijski cesarski vojski. Po predaji so bile madžarske enote razpuščene ali premeščene, madžarske enote pa niso bile organizirane vse do avstro-ogrskega kompromisa leta 1867. Vrhovni poveljnik od leta 1917 naprej Cesar Karel I. Skupna vojska (ali K.u.K.) je prišla v veljavo po ustanovitvi AvstroSkupna vojska (ali K.u.K.) se je uveljavila po ustanovitvi avstro-ogrske monarhije leta 1867 in je bila razpuščena po koncu prve svetovne vojne leta 1918. Do leta 1867 je bila avstrijska kopenska vojska pozneje del avstro-ogrske vojske (imenovana k. k. Kaiserlich, Könighlich). Cesarske in kraljeve enote so bile slabo izurjene in so imele omejen dostop do nove opreme zato, ker sta vladi Cislajtanije in Translajtanije raje financirali svoje enote, namesto da bi oskrbovali vse tri vrste vojske istočasno. Vsi honvedski in landwehrski polki so bili sestavljeni iz treh bataljonov, medtem ko so skupni vojaški polki imeli štiri. Dolgotrajna bela vojaška uniforma je bila zamenjana s temnomodro, ki je ostala standardna v naslednjem desetletju, vse dokler ni bila siva uniforma, pozneje uporabljena v prvi svetovni vojni, predstavljena leta 1909. Zadnji preživeli vojak avstro-ogrske vojske je bil veteran Franz Künstler, ki je umrl maja 2008, star 107 let. Avstro-ogrska vojska je imela julija 1914 (ob mobilizaciji): 30.000 častnikov 410.000 podčastnikov in vojakov 87.000 konjev 120.000 topov v poljskem topništvu Po vojni napovedi se je za akcijo zbralo 3,35 milijona vojakov (vključno s prvimi poklicanimi rezervami in rekruti leta 1914). Avstro-ogrska vojska je bila uradno pod poveljstvom cesarja Franca Jožefa. Leta 1914 je bil Franc Jožef star 84 let in poveljnik štaba grof Franz Conrad von Hötzendorf je imel večjo moč nad oboroženimi silami. Von Hötzendorf je izzval napadalno zunanjo politiko in zagovarjal uporabo vojaške akcije, da bi rešil avstro-ogrski teritorialni spor z Italijo in Srbijo. Nadvojvoda Friedrich, grof Teschenski, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojske 11. julija 1914. Predvidevalo se je, da se ne bo vtikal v akcijsko in taktično nadarjenost von Hötzendorfa. Friedrich je ostal vrhovni poveljnik vse do februarja 1917, ko se je cesar Karel I. odločil, da bo sam prevzel poveljstvo. Skupno vojsko (K. u. K. – Kaiserlich und Königlich) je sestavljalo: 16 korpusov 49 pehotnih divizij – 76 pehotnih brigad – 14 gorskih brigad 8 konjeniških divizij – 16 konjeniških brigad 102 pehotna polka (4 bataljone vsak) – 4 bosansko-hercegovski (bosnisch-hercegowinische) polki (4 bataljone vsak) 4 cesarski tirolski strelski polki (Tiroler Kaiserjäger) (4 bataljone vsak) 32 strelskih bataljonov (Feldjäger) – 1 bosansko-hercegovski strelski bataljon (Bosnischhercegowinisches Feldjäger Bataillon) 42 poljskotopniških polkov (Feldkanonen-Regimenter) – 14 poljskohavbičnih polkov (FeldhaubitzRegimenter) 11 gorskotopniških polkov (izvirno Reitende Artillerie Division) – 14 težkohavbičnih bataljonov (izvirno Schewere Haubitz-Division) 11 gorskotopniških polkov (Gebirgsartillerie Regimenter) 6 trdnjavskotopniških polkov (Festungsartillerie Regimenter) – 8 neodvisnih trdnjavskotopniških bataljonov (Selbst, Festungsartillerie Bataillone) 15 dragonskih polkov (Dragoner) – 16 husarskih polkov (Husaren) – 11 ulanskih polkov (Ulanen) 185 16 transportnih bataljonov (železniški) 23 inženirskih bataljonov (Sappeure/Pioniere) – 1 mostnogradljivi bataljon (Brücken Bataillon) – 1 železniški polk (Eisenbahn-Regiment) – 1 signalni polk (Telegraphen-Regiment) Deželno avstrijsko vojsko (Landwehr K. K. – Kaiserlich österreichisch/Königlich böhmisch) je sestavljalo: 35 deželnih pehotnih polkov (3 bataljone vsak) (Landwehr Infanterie-Regimenter) 6 deželnih polkov ulancev (konjenikov) 8 deželnih poljskih topniških bataljonov (Feldkanonen) – 8 deželnih poljskih bataljonov s havbicami (Feldhaubitz) gorsko pehoto: 2 poljska gorska pehotna polka (Gebirgsinfanterie-Regimenter) št. 4 in 27 3 tirolski strelski polki (cesarski strelci) (Tiroler Landesschützen Regimenter) – od januarja 1917 imenovani Kaiserschützen 1 gorski tirolski strelski bataljon (Reitende Tiroler Landesschützen) 1 gorski dalmatinski strelski bataljon (Reitende Dalmatiner Landesschützen) Deželno ogrsko vojsko (K. u. Honvéd, Königlich ungarische Landwehr) so sestavljali: del kraljevega madžarskega domobranstva (landwehra), ki je bil kraljevo hrvaško domobranstvo, je imel 1 pehotno divizijo (od 7 v honvédu) in 1 konjeniški polk (od 10 v honvédu). 6 K. u. Honvéd Landwehr distrikt (Distrikte) 2 K. u. honvédski pehotni diviziji (Infanterie Truppendivisionen) 2 K. u. honvédski konjeniški diviziji (Kavallerie Truppendivisionen) 4 K. u. honvédske pehotne brigade (Infanteriebrigaden) – 12 neodvisnih K. u. honvédskih pehotnih brigad 4 K.u. honvédske konjeniške brigade (Kavalleriebrigaden) 32 honvédskih pehotnih polkov (Infanterie-Regimenter) 10 honvédskih huzarskih polkov (Husaren-Regimenter) 8 honvédskih poljskotopniških polkov (Feldkanonen Regimenter) – 1 honvédski gorskotopniški bataljon (Reitende Artillerie Abteilung) pehotni polki K. u. K. vojske so imeli vsak po 4 bataljone; pehotni polki K. k. in K. u. Landwehra so imeli vsak po 3 bataljone, razen 3. polka tirolskih deželnih strelcev (tirolski fusiljerji), ki so imeli 4 bataljone. Enote, ki so imele leta 1915 imena ali nazive časti v polkih, so jih izgubile po ukazu vojnega ministrstva. Potem so enote označevali samo še s številkami, npr. K. u. K. Infaterie-Regiment (Hoch und Deutschmeister) št. 4 je postal Infanterie-Regiment št.4. 186 SEZNAM ČINOV AVSTRO-OGRSKIH OBOROŽENIH SIL K.u.K. Armee Pregled činov avstro-ogrskih kopenskih sil slovensko konjenica/ topništvo/ lovske pehota/Infanterie ime Kavallerie Artillerie enote/Jäger Moštvo/Mannschaften vojak Infanterist/Honvéd poddeset Gefreiter/Őrvezető nik Dragoner/Hu Kanonier sar/Ulan Jäger Patrouilleführ Vormeister er /Főtűzer /Járőrvezető Patrouillenführer /Járőrvezető Podčastniki/Unteroffiziere desetnik Korporal/Tizedes Korporal naddeset Zugsführer/Szakasz Zugsführer nik vezető GeschützVormeister Unterjäger Zugsführer Zugsführer vodnik Feldwebel/Őrmester Wachtmeiste Feuerwerker Oberjäger r kadetvodnik KadettFeldwebel/Kadétőrm ester-Hadapród (od 1908 Kadett) KadettKadettKadettWachtmeiste Feuerwerker Oberjäger r (Kadett) (Kadett) (Kadett) štabni vodnik StabsStabsFeldwebel/Törzsőrm StabsWachtmeiste Stabs-Oberjäger ester (od 1913) Feuerwerker r (oznake do 1914) štabni vodnik StabsStabsFeldwebel/Törzsőrm StabsWachtmeiste Stabs-Oberjäger ester (od 1913) Feuerwerker r (oznake po 1914) Častniški Offiziersstellvertreter Offiziersstellv Offiziersstell Offiziersstellvert pripravni /Tiszthelyettes (od ertreter vertreter reter k 1915) Častniški pripravniki/Offiziersanwärter KadettkadetOffiziersstellvertreter KadettKadettKadettčastniški /HadapródOffiziersstellv Offiziersstell Offiziersstellvert pripravni Tiszthelyettes (do ertreter vertreter reter k 1908) praporšča Fähnrich/Zászlós (od Fähnrich k 1908) Fähnrich Fähnrich Leutnant Leutnant Nižji častniki/Subalternoffiziere poročnik Leutnant/Hadnagy Leutnant 187 oznake gorskih oznake enot/Ranga činov/Rang bzeichen abzeichen Gebirgstrup pe nadporoč Oberleutnant/Főhad Oberleutnan Oberleutnant Oberleutnant nik nagy t Stotniki/Hauptleute/Rittmeister stotnik Hauptmann/Százado Rittmeister s Hauptmann Hauptmann Štabni častniki/Stabsoffiziere major Major/Őrnagy Major Major Major podpolko Oberstleutnant/Alezr Oberstleutna Oberstleutn Oberstleutnant vnik edes nt ant polkovnik Oberst/Ezredes Oberst Oberst Generali/Generale generalm Generalmajor/Vezér ajor őrnagy podmarša Feldmarschalleutnan l t/Táborhadnagy general pehote General der General der Kavallerie Infanterie / /Lovassági Gyalogsági tábornok tábornok (od 1908) (general konjenice) Generaloberst generalp /Vezérezredes olkovnik 1915) Feldzeugmei ster /Táborszern agy (general artilerije) (od feldmarš Feldmarschall al /Tábornagy 188 Oberst KRANJSKI 27. DOMOBRANSKI PEŠPOLK "LEIBACH" (K.K. LIR 27), 2. GORSKI STRELSKI POLK (K. K. GEBIRGSCHÜTZENREGIMENT NR. 2) Pripadnik tega polka je bil Johan Petrič. Cesarsko-kraljevski domobranski pehotni polk št. 27 Laibach (K. k. LIR 27) s sedežem v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1901. Prvega marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto (Landwehrgebirgsregiment), na novo pa so bili sestavljeni tudi njegovi bataljoni. Po reorganizaciji je bil LIR-27 sestavljen le iz dveh bataljonov namesto običajnih treh. Prvi bataljon je imel poveljstvo in kader v Ljubljanski domobranski kasarni, sestavljen pa je bil iz petih stotnij, drugi bataljon pa je imel poveljstvo in svoje štiri stotnije v Goriški kasarni. Preoblikovanje polka v gorsko enoto pa je pomenilo tudi spremembo uniforme, opreme in vadbe moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže pri Bovcu. POLK MED PRVO SVETOVNO VOJNO Časovni okvir bojev 27. domobranskega pešpolka med I. svetovno vojno: 15. avgusta 1914 zjutraj se je polk iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti ruskemu bojišču. 26. avgusta 1914 je med napadom pri Przemyslu doživel ognjeni krst. Napad je bil odbit, polk pa se je s hudimi izgubami umikal, ter se ponovno zbral pri Lvovu. S poraženo avstro-ogrsko armado se je zavlekel v Karpate. Decembra 1914 je po hudem boju pri Wisloki blizu Jaslowa, v polku ostalo samo še okoli 500 mož, po prestani zimi v Karpatih pa jih je polk štel le še okoli 300. Maja 1915 je po nemškem prodoru pri Gorlicah polk napredoval do Dnjestra. V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na bovško bojišče. Na teh položajih je polk ostal do pomladi 1916. Sredi meseca marca 1916 je polk zapustil gornje Posočje in se 26. marca 1916 v Ratečah vkrcal na vlak in se odpeljal na Tirolsko, kot okrepitev za veliko ofenzivo. 15. maja je imel bataljon na Monte Cengio zmagovit boj na nož z italijansko brigado Forli, kljub velikim izgubam pa je bil napad na sosedni hrib Monte Páu, neuspešen. 24. junija 1916 je moral polk zaradi ruske ofenzive znova z vlakom v Galicijo, kjer je prebil celoten julij in avgust v boju z Rusi. Konec avgusta pa se je polk vrnil na soško bojišče. V 8. soški bitki je 2. bataljon od 9. do 12. oktobra 1916 izgubil tretjino vseh ljudi, ko je zavračal italijanske napade med Lokvico in Volkovnjakom (Nad Logem). Na istih položajih je prebil 9. soško bitko od 29. oktobra do 5. novembra 1916. 5. novembra se je polk vrnil v Komen, kjer ga je obiskal general Borojević. 19. marca 1917 se je polk preimenoval v Gorski strelski polk št. 2 (K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR 2). Trobenta darilo Ljubljane Med 10. soško bitko je bil polk v glavnem v rezervi. V 11. soški bitki pa je od 4. do 11. septembra 1917 skupaj z nekaterimi drugimi enotami branil Škabrijel. V teh bojih je izgubil 30 častnikov (5 padlih, 19 ranjenih, 3 bolne in 3 pogrešane) ter 1173 mož (82 padlih, 507 ranjenih, 121 obolelih in 463 pogrešanih). 189 Oktobra 1917 je polk po prodoru pri Kobaridu odšel za umikajočimi se Italijani, Piavo je dosegel 13. novembra. Tam ga je aprila 1918 obiskalo predstavništvo mesta Ljubljane z županom in polku izročilo srebrno trobento kot darilo Ljubljane. V junijski ofenzivi 1918 je polk napadal v smeri Trevisa, po neuspehu ofenzive pa se je umaknil nazaj čez Piavo. 25. oktobra 1918 se je v Codroipu, tik pred odhodom na bojišče, polk uprl. 29. oktobra se je ponovno uprl in se pod vodstvom svojih oficirjev odpravil proti domovini. V Gorici se je preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2 in prisegel narodnemu svetu. Iz slovenskega jedra 2. gorskega strelskega polka je v Ljubljani nastal Slovenski planinski polk in se je bojeval za slovensko severno mejo. Gorski strelski polk št. 2 je bil zares najbolj slovenski polk v vsej armadi. Maja 1918 je imel po uradnem štetju med moštvom 88 % Slovencev, 7 % Nemcev in po 2 % Čehov ter Rusinov in Poljakov. Slovenskost polka je poudarjalo še več drugih stvari. Polkovni štab je bil v Ljubljani, kjer je bil tudi 1. bataljon, 2. bataljon je bil v Gorici. Urili so se v gorah nad Sočo od Rombona do Gorice, na območju, na katerem naj bi se polk boril v morebitni vojni. Tudi videz polkovnih pripadnikov je delal polk slovenski, čeprav krivčki in planike niso bili samo slovenska posebnost. Krivčke na kapah in planike na ovratnikih so nosili tudi pripadniki koroškega gorskega strelskega polka št. 1 in tirolski deželni strelci {Landesschützen), toda ti alpski značilnosti sta Pocinkani znak 2. gorskega bili hkrati tudi zelo slovenski. Maksim Gaspari je na primer krivčke rad dodajal vojakom na svojih risbah. Veliko o razmerah in vzdušju v strelskega polka katerega polku nam povedo spomini Ivana Matičiča, tudi o slovenskih zastavah so nosili vojaki ob odhodu na fronto in o slovenskih trakovih na kapah, pa še o Avstro ogrski položaji na obrežju Piave Polkovno poveljstvo na postanku pred Motto di Livenza. V sredini polkovnik Ludwig Pour. Pripadniki 2. gorskega strelskega polka prečkajo reko Tagliamente 5. novembra 1917 odločnem slovenskem častniku, ki narodnega traku kljub povelju ni hotel sneti, pa seveda tudi o vsem tistem, kar je avstro-ogrsko armado delalo Slovencem tujo. Med vojno so bile velike spremembe, saj so častniške vrste izpopolnili številni narodno zavedni slovenski rezervni častniki, slovensko je znal celo polkovni poveljnik Ludwig Pour. Aprila 1918, ko je ljubljanski župan Ivan Tavčar izročal polku v Codroipu srebrno trobento kot darilo Ljubljane, se je polkovnik Pour pred polkom zahvalil v nemščini in slovenščini, vojaki pa so vzklikali: Živela Jugoslavija!, Živela naša domovina!, Živela svoboda! itd. Spomladi 1918 se polk ni uprl, ko so bili veliki upori slovenskih vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni, toda njegov upor oktobra istega leta ni bil nič manj pomemben. 190 Na italijanskem bojišču se je polk 24. oktobra 1918 uprl pred odhodom na fronto. V spopadu je bilo najmanj šest mrtvih, okoli 200 vojakov je bilo prijetih, polk razorožen. Čez nekaj dni je bilo vojakom orožje vrnjeno in polk znova napoten na fronto, toda pod vplivom čeških enot, ki so že zapuščale bojišče, je prišlo 29. oktobra do ponovnega in tudi dokončnega upora. Po polkovni zgodovini je poveljnik Gorskega strelskega polka št. 2 polkovnik Montue 2. novembra 1918 pred zbranim polkom razglasil, da je Avstro-Ogrska razpadla in da je nastala Jugoslavija, vojakom je dal svobodo, hkrati pa jih pozval, naj ostanejo v službi nove mlade države. Potem ko je izstopilo moštvo tujih narodnosti, je polk prisegel zvestobo Narodni vladi v Ljubljani, začel slovensko uradovanje in se preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2. Po polkovni zgodovini je bila prisega v Gorici šele 6. novembra 1918. Tega dne so prišle v Gorico tudi italijanske čete in zahtevale, da slovenski polk mesto zapusti. Kot rok za odhod je bil določen 7. november ob 12. uri. Jugoslovanski gorski strelski polk se je čez Črni vrh, Idrijo, Žiri in Rivignano ob Togliamentu tren 2. sorskega Škofjo Loko res odpravil proti Ljubljani, strelskega polka, novembra 1917 vendar se je med potjo skozi domače kraje večina moštva kljub prisegi porazgubila na svoje domove. Stotnik Ivan Rojnik je 11. novembra 1918 pripeljal v Ljubljano samo kakšnih 70 mož. Ljubljana je svoje vojake pozdravila in lepo sprejela. V Ljubljani so se vojaki z italijanskega bojišča združili z delom nadomestnega bataljona, ki je prišel iz Ennsa v Ljubljano že 5. novembra. Del tega nadomestnega bataljona iz južnega Ennsa pa se je med postankom v Mariboru pridružil generalu Maistru. Tu se zgodovina polka nadaljuje, a to je bil čas po vojni in čas, ko je nastala nova država južnih Slovanov. 191 D R UG A SVETOVNA VOJNA DRUŽINA PETRIČ V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE OD 1941 DO 1945 LETA 192 DRUGA SVETOVNA VOJNA ruga svetovna vojna je bil najbolj obsežen in najdražji oborožen spor v zgodovini sveta, ki je vključeval večino svetovnih držav. Odvijal se je hkrati po celem svetu in je približno 50 milijonov ljudi stal življenje. Boj se je odvijal večinoma med Francijo, Združenim Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Združenim državam Amerike proti Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami osi. Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete vdrle na Poljsko, končala pa 2. septembra 1945, ko se je vdala Japonska. V Evropi se je uradno končala že 8. maja s predajo Nemčije, toda v Sloveniji in na Avstrijskem Koroškem pa so boji trajali še do 15. maja. S koncem druge svetovne vojne je svet vstopil v t.i. atomsko dobo. Najpomembnejši politični posledici druge svetovne vojne sta bili: razdelitev Evrope na dva dela (začetek hladne vojne) in ustanovitev Organizacije združenih narodov 24. oktobra 1945. 193 DRUŽINA PETRIČ MED DRUGO SVETOVNO VOJNO V nadaljevanju je nekaj zapisov o Petričih v drugi svetovni vojni. ANTON PETRIČ Anton Petrič rojen 10. januarja 1921 je bil 9. avgusta 1942 poslan v internacijo v Padovo. Domov je prišel 8. septembra 1943. JANEZ IN VIKTOR PETRIČ Janez Ivan Petrič rojen 12. marca 1896 je bil 17. avgusta 1942 poslan v taborišče Chiesanovi pri Padovi, Italija. V taborišču je 27. novembra 1942 umrl. Z njim je v taborišče je bil njegov brat Viktor Petrič rojen 18. novembra 1904. Seznam internirancev, med njimi tudi Anton Petrički, ki so bili 9. avgusta 1942 poslani v internacijo v Padovo TABORIŠČE CHIESANUOVA PRI PADOVI Taborišče je bilo ustanovljeno istočasno kot taborišče Rab. V taborišče so preuredili bivše vojašnice nekoliko zunaj mesta in sicer na kraju, ki je bil poimenovan po bližnji cerkvici Chiesanuova. Zgrajeno je bilo v pravokotni obliki in obdajala ga je več metrov visoki zid in žična ograja. Na vsakem vogalu so bili štirje stražarski stolpi z mitralješkimi gnezdi in reflektorji , Na notranji strani je bila postavljena še ena dvometrska ograja iz bodeče žice. Na njej so bili napisi, ki so prepovedovali dotikanje žice ter da bodo italijanski vojaki streljali na vse, ki tega opozorila ne bodo spoštovali. Taborišče je imelo šest 194 Seznam internirancev, med njimi tudi Janez in Viktor Petrič, ki so bili 17. avgusta 1942 poslani v internacijo v Padovo zidanih stavb obliki podkve (po tri na vsaki strani). Bivalne stavbe so bile imenovane kasarnete v katerih je bilo po dvajset sob z po dvajset dvonadstropnih postelj. Vrat ni bilo na koncu je pa bila umivalnica in angleško stranišče. Poleg velikih je bilo še dvajset manjših sob. Pri vhodu v taborišče je bila baraka za vojake, skldišče ter dve upravni poslopji. Na dnu dvorišča je bila zgradba z kuhinjo na sredini in z obeh strani kantina in prhe. Jože je bil lahko v taborišče pripeljan z prvimi interniranci avgusta 1942 FRANC PETRIČ Taborišče Chuesanuova Berce 1943 Franc Petrič rojen 10. oktobra 1923 je bil marca 1944 mobiliziran v narodno osvobodilno vojsko. Nismo mogli ugotoviti v kateri enoti je bil. 195
© Copyright 2025