1. No category

Reportaža:
1. PUSTOLOVSKI TABOR AADS
od 16.7. - 22.7.2011 v Bohinju
Slika 1: prikazuje pot, ki vodi iz vsakodnevnega rutinskega življenja v objem pristne in nepredvidljive
narave. Le, če ji prisluhnete, boste slišali kaj vam govori in pustolovščina se bo začela.
SOBOTA 16.7.
Aljaž: nastanili smo se v bližini Bohinjskega jezera, pod
hotelom Belveu v kraju Ribčev Laz. Po uvodnem
sestanku je sledil pohodniško-tekaški trening, na
katerem smo spoznali tako okolico v neposredni bližini
našega tabora kakor tudi drug drugega.
Dan smo zaključili s predavanjem o orientaciji in
Slika 2: naše varno zavetišče za počitek po aktivnem
dnevu.
pripravo opreme za celodnevni pohod, ki je bil na
sporedu naslednji dan.
Aleš T: spoznavni tek okoli jezera, skupina tekačev, ki še ni tekla v takšni zasedbi, po nekaj km teka, se
postavijo figure na šahovnico - tečem za najhitrejšo članico, vendar mi gleženj prepreči pospeševanje, ja
neravnega terena nisem vajen, torej pazljivo čez kamne in korenine.
Barbara: malo mlajši pustolovci smo se nemudoma združili in kar takoj »odšli po svoje«. Namenili smo se
na sprehod po okolici tabora in odkrili čudovit ogromen travnik, na katerem smo se pogovarjali, spoznavali
in igrali z kobilicami (no, malo tudi vriskali in bežali pred njimi). Tisa, Luka in Maj so že odkrili in določili
našo maskoto, črnega hrošča, ki nam je na palici služil kot kompas. Čudežno je namreč vedel, kam smo
namenjeni in se v skladu s tem premikal po palici levo in desno. »Žuži« nas je pripeljal do tabora, kjer sta
nas čakala še preostala dva pustolovca, Tjaša in Luka. Skupaj smo malo posedeli v senci, potem pa hrošča
Zaspančka položili v skrbno pripravljeno sobico – stekleno posodico. Sledil je sprehod do jezera in
namakanje nog. Poskušali smo uloviti kakšno ribo, pa nam ni ravno šlo, ampak samo zato, ker nismo imeli s
seboj kopalk (kakšna škoda!) in so bile tako ribe v prednosti. Tjaša nam je pokazala nekaj razteznih vaj, ki
smo jih kot prava skupina posnemali in izvedli.
Slika 3: Takole so pozirali od leve proti desni Luka, Maj, Luka,
Tisa in Tjaša.
Slika 4: Raztezne vaje pod Tjašinim vodstvom.
Za nazaj smo se ustavili še na igralih, kjer so se pustolovci naskakali na trampolinu in izvajali prave
akrobatske skoke. Ko se je že znočilo, smo se pridružili starejšim in pozorno spremljali Aljaževo predavanje
o orientaciji.
Slika 8: Luka V.
Slika 6: Maj
Slika 9: Tjaša
Slika 7: Tisa
Slika 5: Luka A.
NEDELJA 17.7.
Aljaž: pohodniško turo smo začeli z
vzponom
na
Vogar
(1054mnv;1h)
in
nadaljevali na planino Pri jezeru (1453mnv;
2h), naprej proti pl. V Lazu (1560mnv 1,5h)
in pl. Dedno polje (1560mnv; 1h) ter eni po
daljši naprej proti Uskovnici kjer smo si ob
vadbi orientacije in iskanju primerne smeri,
»namerno« podaljšali pot ter za las ujeli
večerjo, drugi pa so ubrali krajšo pot čez
Vogar in nazaj v Staro Fužino in tako imeli
čas še za kopanje v Bohinjskem jezeru. Po
obilni večerji v Hostlu pod Voglom, ki je bil
naš center prehranjevanja in izposoje
Slika 10: ob zaključku celodnevne ture na začetku poti, ki vodi na
Vogar. Veseli in na videz nič utrujeni obrazi iz leve proti desni so:
Klemen, Marko, Maja, Aleš in Nataša.
športne opreme, smo zbrali še dovolj moči za predavanje o osnovah veslanja.
Aleš T: pohod, po začetni mini razpravi ali bomo šli čez skale in gozd ali pa 100 m stran po markirani poti
vendarle prevlada razum. Na Vogar še nikoli nisem prišel tako hitro :) Tempo ni popuščal tudi naprej, kjer
so popadale načrtovane višinske točke, seveda razen zadnje, kjer smo se kljub tečaju orientacije
dobesedno izgubili na domačem terenu.
Barbara: že takoj naslednji dan smo imeli nekaj res pomembnih nalog, sama prava mala poslanstva. Ostali
smo namreč sami v taboru, kar je pomenilo, da moramo varovati pustolovsko območje, oditi v trgovino,
pripraviti in pojesti kosilo, izdelati in obesiti zastavo (varovati smo morali torej dve zastavi) in še kaj bi
lahko našteli. Takoj ko smo obesili zastavo, smo »skočili v nabavo«. Odločeni, da naredimo kar se da
enostavno kosilo, smo v produktivnem sodelovanju pripravili in »pomljackali« pašto s tuno in
parmezanom, potem pa še palačinke s sladkanim limoninim sokom ali gozdnimi sadeži s smetano.
Zadovoljni in siti smo za seboj počistili vse sledi. Malo igre, ustvarjanja ter kratek sprehod in dan se je začel
prevešati v še en čudovit prijetno utrujen večer.
Slika 12: Ustvarjanje zastave.
Slika 11: Skupinsko ribanje parmezana.
PONEDELJEK 18.7.
Aljaž:
po
trdnem
spancu,
smo
se
dopoldan v kajakih za dve osebi in z
močnimi zavesljaji, podali po Bohinjskem
jezeru
in
omogočili,
tako
da
utrujenim
se
nogam
regenerirajo
od
prejšnjega dne.
Aleš T: spoznam kajak, zame pač nekaj
novega. Zadeva pluje hitro in malce
zabave ne škodi. Popoldne pa kolesarski
Na sliki 13 Maja in Smiljana demonstrirata strašen veslaški manever.
vzpon na Soriško planino, tukaj sem
spoznal svoje limite na sposojenem kolesu (dobra ugotovitev je, da lahko hodim hitreje kot kolesarim,
seveda po 10km klanca)
Popoldan smo namenili kolesarskemu izletu,
ki je potekal skozi Bohinjsko Bistrico z zelo
začinjenim vzponom na Soriško planino in
adrenalinskim spustom v Podbrdo, kjer smo
se vkrcali na avtovlak, ki je naše dvourno
kolesarjenje pretvoril v dobrih 10 ter nas
skozi tunel pripeljal nazaj v Bohinjsko
Bistrico.
Barbara: prvi dan v tednu smo preživeli
večinoma v taboru, kjer smo izdelovali iz
Slika 14: zadovoljni po premaganem napornem vzponu in
zasluženem adrenalinskem spustu so iz leve proti desni: Aleš,
Nataša, David, Aleš, Klemen, Maja, Smiljana in Alenka.
gline. Vsak si je naredil svojo posodico,
najhitrejši pa še kakšen glineni dodatek. Poslikali smo si tudi majice, ki so postale prave unikatne umetnine.
Izkoristili smo barvo na čopičih in naslikali barvne kroge na velik kos rjuhe, da je nastala podloga za igro
Twister. Nabrali smo kamne za igro, jih ustrezno pobarvali in označili. Medtem, ko so se izdelki sušili, smo
se igrali igre Catan in Activity.
Slika 15: Izdelovanje glinenih posodic.
Slika 16: ...tri, štiri: »BUONGIORNO!«
TOREK 19.7.
Aljaž: dopoldan smo se s sintetičnimi
podlogami, z brisačo in z elastikami odpravili na
obalo jezera ter se posvetili krepitvi našega
pustolovskega telesa. Po ogrevanju z bosim
tekom, so sledile vaje za moč mišic trupa in rok
ter vaje za razvoj gibljivosti mišic nog.
Slika 17: mislim, da smo za mimoidoče predstavljali živa stojala za
obešanje perila.
Popoldan smo odrasli tekli na planino
Voje, kjer so nas že čakali otroci, da smo
si skupaj
ogledali Mostniški slap in
naravno znamenitost Korita Mostnice
Aleš T: tekaška regeneracija je bila kot
obliž
na
rane
iz
preteklih
dni.
Popoldanski tek na Voje vse kar sem imel
v glavi, je kdaj bo konec teh klancev.
Slika 18: naši najmlajši in najpomembnejši pustolovci (Tisa, Luka, Maj in
Tjaša) z vzgojiteljico Barbaro ter zelo hitra tekača Klemen in Aleš.
Barbara: v prelepem sončnem dopoldnevu smo postavili šotor iz dveh šotorskih kril ter obenem ugotavljali,
v kakšne namene bi ju lahko še uporabili. V zavetju smo malo poležavali in peli, nato pa odšli do jezera.
Popoldan smo preživeli v raziskovanju malo bolj oddaljene planine na Vojah, od tam pa smo se skupaj s
preostalo družbo podali do Mostniškega slapa in mimo naravne znamenitosti Korit Mostnice. Bilo je kar
pestro, ampak ostalo je še dovolj energije za večerni preizkus našega Twisterja .
Slika 20: Tisa, Tjaša, Mojca, Luka A., Luka V. In Maj na
Slika 19: Naš šotor.
pohodu.
Slika 21: Večerna igra Twisterja: Maj, Luka A.., Tisa, Luka V., Barbara in Tjaša.
SREDA 20.7.
Aljaž: dopoldan smo se s tekaškim korakom podali na
ogled Vojaškega pokopališča in slapa Savice v Ukancu
ter po spolzkih koreninah in skalah odtekli še polovico
kroga okrog jezera. Med našim podvigom nas je namočil
dež, ki je v naših glavah povzročil, da smo, namesto
mosta za prečkanje jezera, izbrali kar svojo pot, ki je
vodila pod mostom.
Popoldan sta nas glava in telo ob pomoči zemljevida in
kolesa peljala proti gozdovom Pokljuke, ki je z svojimi
Slika 22: Nataša in Maja sta raje izbrale adrenalinsko
prečkanje deroče vodo kot pa vsakdanji sprehod čez
most.
naravnimi danostmi raj za treninge vseh
vrst športov. Med kolesarskim vzponom
smo si vzeli čas in se peš podali na
Vodnikov razglednik, iz katerega se vidi
celotna Bohinjska dolina. Na Pokljuki smo
srečali prijazne gobarko, od katere je
šarmanten pustolovec Klemen dobil hrano
(kruh z domačim namazom iz čemaža in
skute) za vse nas. S polnimi trebuhi smo
se spustili mimo planine Uskovnica nazaj v
Slika 23: iz leve proti desni so na Vodnikovem razgledniku: Aljaž, Klemen,
Aleš, Maja, Nataša in neutrudna Smiljana.
dolino.
Aleš T: dopoldanski tek v dežju, v supergah luža in vprašanje ali sem lahko še bolj moker, preprost odgovor: da, če
skočiš v jezero :). Kolesarski vzpon na Pokljuko je bil ponovno test samega sebe, vendar doživetje kot ga še ni bilo spust z Uskovnice je za sladokusce.
Barbara: preko dopoldneva smo bili ponovno ustvarjalni pustolovci in si ob pomoči Mojce Žnidaršič izdelali
nakit (cele kolekcije) in »krompirjeve lučke«. (Dež je pošteno nalival in čeprav smo res hitro nizali kroglice
na žičke, nas je kar zazeblo. V nalivu ni bilo veliko možnosti ogrevanja, preostali so nam samo počepi, in
sicer dve hitri seriji po deset. Vedno deluje. ) Ker se nam je plavanje v jezeru vsakič uspešno izmuznilo,
smo se skupaj s starši odločili, da jo ekipa »junior« z nekaj okrepitve starejših mahne v bližnji aqua park.
Veselo smo čofotali, plezali po plezalni steni, se spuščali po toboganih in greli v jacuzziju ter zasedli prostor
namenjen malčkom. (Kaj? Če je bila pa voda toplejša celo od jacuzzija. ) Po večerji smo ponovili vajo s
Twisterjem in pred spanjem skočili še na sladoled.
Slika 24: Pustolovci izdelujejo nakit.
Slika 25: Maj, Luka V. in Tjaša v bazenu za malčke, kjer je
voda topla in igrače zabavne. 
ČETRTEK 21.7.
Aljaž: na drugi celodnevni pohod smo s skupaj z
otroci iz tabora odšli že ob 7:00. Eni malo okrog
drugi bolj naravnost, ampak vsi v pravo smer.
Za zajtrk, ki smo ga pred odhodom, namesto v
želodce, nabasali v nahrbtnik, je prišel čas šele
na planini Uskovnica. Tam smo si izbrali
planšarijo, kjer nas je gostoljubna gospa,
prijazno postregla s pravo črno kavo, domačim
kislim mlekom, narezkom in sirom.
Slika 26: Maj, Tisa, Tjaša, Luka, Luka, Barbara, gostoljubna gospa iz
sirarne s pladnjem kave, Ines in David
Naslednja postaja je bila na planini Konjščica iz katere smo naskakovali vrhove v bližini. Eni na Veliki Draški vrh, drugi
na Viševnik, spet tretji do Studorskega prevala, nekateri vsepovsod, kdo pa je tudi ostal kar na planini in užival v
ležanju ter lenobnem nastavljanju močnim sončnim žarkom. Ob 15:00 smo se vsi zbrali pri planšariji na planini
Konjščica ter za kosilo pojedli odlične
štruklje, domač narazek, kislo mleko,... Siti
smo se odpravili v smeri prihoda nazaj v
dolino.
Aleš T: ta dan sem imel že polno "kapo"
športnih aktivnosti. Pohod na planino
Konščico vzamem kot nedeljski izlet in
spodbujam ostale, ki so v žep pospravili
enega, dva, tri dvatisočake
Slika 27: krasijo jo Barbara, Katarina, Aleš T., Aleš A., Luka, Tjaša, Nataša in
Smiljana, prikazuje okusno kosilo na planini Konjščica, ki sta ga pripravila
vedno nasmejan planšar Brane in njegova marljiva pomočnica.
Barbara: že ob 7h smo se iz tabora podali na celodnevni pohod. Hitro smo prispeli do Hudičevega mosta,
kjer smo imeli zajtrk. Od tam smo jo ubrali proti Uskovnici, vmes malo zašli, ampak ravno prav, da ne bi
prehiteli starejših pustolovcev. Pridružili smo se jim na planšariji in še nekaj malega prigriznili, spili domače
mleko, kavo... Od tam smo nadaljevali do planine Konjščice. Pot je bila kar naporna, a smo z medsebojno
pomočjo vsi brez problemov prispeli na vrh. Sledilo je nekaj prostih ur, po skupnem kosilu v planšariji pa
smo se vrnili v Bohinjsko dolino in tabor. Zvečer smo ob soju krompirjevih svečk rekli še nekaj sklepnih
besed in misli, slišali pa smo tudi zgodbo o Hudičevem mostu, ki sta jo povedala Luka in Maj.
Slika 28: Ines, Tisa, Luka A., Maj, Luka V. in Tjaša na
zajtrku pri Hudičevem mostu
Slika 29: Naša četica; okrepčani z Uskovnice proti Konjščici.
Slika 31: Počitek v pričakovanju kosila na Konjščici.
Slika 30: »Tja gremo!«
PETEK 22.7.
Aljaž: ostalo nam je še zadnje
dejanje,
ki
adrenalinsko
pa
je
obarvano.
bilo
bolj
S
čolni
dvojci smo se spustili po Savi
Bohinjki in uživali v njeni deroči
strugi, ki nam je včasih kar malo
ponagajala. Reka je bila ravno toliko
deroča, da so valovi zalivali in
prevračali naše čolne. Na polovici
spusta smo zapeljali čolne na suho
in se še preizkusili v skokih v vodo iz
4m skakalnice.
Slika 32: Beno ob izvajanju atraktivnega skoka.
Aleš T: adrenalinski spust s
kajakom in žulji (le kdo bi mislil,
da od veslanja lahko dobiš žulje) me navduši, saj sva za Natašo že na "prvem" zavoju končala pod kajakom
z zgubljenim veslom. Ko se "rešuješ" iz takšne situacije, temperatura reke sploh ni pomembna :)
Barbara: za zadnji dan smo si privoščili super zabavo. Odpravili smo se namreč na plezanje po steni. Da
smo lažje dočakali dogovorjen termin, smo si privoščili sladoled, po odlično opravljenem plezanju pa še
enega.
Slika 33: Opazovanje plezajočih; kdo bo prej pri zvončku?
Slika 34: Tisa je prvič potrebovala malo pomoči, a
je šlo v drugo lažje.
Slika 35: Gospod iz ALPE d.o.o., ki je vodil in varoval naše
pustolovce, je poskrbel za pravilno nameščeno opremo, preden
je Luka V. lahko odplezal do zvončka na vrhu.
Slika 36: Budno spremljanje, navijanje
potrpežljivo čakanje preostalih plezalcev.
in
Tako smo naše druženje zaključili s soncem in nasmehom na
obrazu in upam, da se kmalu spet srečamo.
Slika 37: Maj, Luka V., Tisa, Barbara, Luka A. In Tjaša na sladoledu
Kljub vsem adrenalinskim užitkom smo vsi nepoškodovani končali tabor in se utrujeni od fizičnih naporov
ter spočiti in psihično močnejši podali po stopnicah nazaj v svet novih izzivov. Zelo lepo je bilo, saj smo bili
skupaj z otroci neločljiva ekipa z izjemno energijo, ki nam je dajala moč, da smo premagovali fizične napore
in ob tem presegali sami sebe.
Na sliki 38 poslovilno kosilo in naši najmlajši pustolovci z
vzgojiteljico Barbaro.
Na sliki 39 poslovilno kosilo in pustolovci s polno novih
izkušenj.
DOŽIVLJANJE TABORA UDELEŽENCEV:
Katarina: ko sem videla program tabora, sem se najprej malo ustrašila, če bom sploh zmogla nekaj tako
napornega. Prvi koraki v hrib so bili težki in sem se spraševala ali mi je bilo tega res treba, ampak potem je
kar nekako šlo. Še na kolo sem spravila, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ne bi še pred pol leta govorila,
da je tisti ki me spravi na kolo je genij. Najtežji je bil predzadnji dan (četrtek), ker smo odšli v hrib brez
zajtrka. Na poti sem nekajkrat preklela vse živo, ampak na koncu sem vseeno prišla do vrha.
Cel tabor je bil enkratno doživetje, ki ga je definitivno treba čim prej spet ponoviti.
Lp, Katarina
Mojca: uživanje v neopisljivo osupljivem razkošju narave, dobra družba in zadovoljstvo ob premagovanju
naporov, pohod k slapu Rinka, hitri skok do slapa Savica, ob obalna krožna vožnja v kajaku po Bohinjskem
jezeru, ustvarjanje krompirjevih lučk in nakita v krogu otroškega živžava, večerni sladoled in slovo. Poleg
nasutih utrinkov mi bo dvodnevna udeležba na pustolovskem taboru v Bohinju ostala v spominu še po
krutem soočenju s svojo nepripravljenostjo na daljšo hojo in bolečimi posledicami v nogah.
Sledilo je večdnevno prebujanje v stilu »polomljenega stolčka«, ki je aktiviralo možgansko aktivnost v
divjem iskanju najlažjega načina dviga kondicije. Poleg rabljenih superg je bila žvrgoleča senca nad potjo
ob reki Reki vse, kar sem v avgustovski vročini še potrebovala.
Nasmejana rdečica in občutki zadovoljstva po doseženem cilju potrjujejo pravilnost moje odločitve, da v
življenje vnesem novo, »športno«, kvaliteto. Zato, Aljaž in Barbara, hvala za nevsiljivo spodbudo in odličen
zgled. In lahko me že kar napišeta na seznam udeležencev za naslednje leto, bom pripravljena na nove
izzive.
Nataša: živjo šef (je bil njen, večkrat uporabljen izraz za pozdrav namenjen vodji tabora Aljažu),
no pa se tud jaz počasi prebujam. Sem imela tako dobre načrte kako bom popisala vse utrinke s tabora, na
pol me je pa realni svet spet odnesel tisoč in eni stvari nasproti.
Vseeno bi rada poudarila, da je bilo takšno vodenje tabora, kot sta ga izvedla vidva z Barbaro, čudovito,
čista petka. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel o taboru povedati kaj slabega. In upam, da me boste drugo leto
še povabili zraven. Se že veselim, da bomo počeli še druge nore stvari (soteskanje, abzajlanje, fino bi bilo
tudi rolanje, samo ne vem kako je Bohinj kaj varen za te stvari...) Jaz osebno bi dodala mal več teka in
hribov (ampak to je osebna "deformacija"), pa kakšen dan bi še dodala - morda 8 -9 dni. In seveda vmes en
dan čiste pavze za sončenje in kopanje? Res je, da pri nas napol mestnih ljudeh vreme tudi vpliva na klimo
in zadovoljstvo. In letos smo imeli kar se tega tiče res srečo. In prav to spremenljivo vreme mi je dalo
misliti, da si moram kupit še kar nekaj stvari, nepremočljivih, za slučaj dežja. Pa me je tabor napeljal tudi na
misel, da si kupim boljše kolo, da bo šlo lažje v hrib. Kolesarske hlače in rokavice pa so po taboru že v moji
omari in čakajo na akcijo. Verjetno bo prihodnje leto Bohinj še vedno idealna izbira, vsaj meni se zdi tu zelo
lepo. Je pa lepa tudi Trenta, Rogla,...ampak tam manjka jezero.... Tudi ekipa je bila letos fantastična, sicer
pa menim, da prav "težaki" na takšne tabore ne hodijo... Če bi bili v hotelu 4 zvezdice potem bi bila pa že
druga pesem,he,he,....
Pozdravček ,
Slika 40: na koncu zelo zadovoljna, Aljaž in Barbara, ki sva se skupaj z
ostalimi trudila, da smo preživeli lep aktiven teden.
SPLOŠNO O TABORU
Organizator: Akademsko Atletsko Društvo Slovan
Vodji: Barbara Jolič in Aljaž Šegula
Datuma: 16.7.-22.7.2011
Območje: Bohinj
Ideja: Aljaž Šegula
Medijska sponzorja: tek.si, Pustolovec RAJD
Gostitelji: Taborniški rod Ukročena Reka iz Maribora, Hostel pod Voglom, planšarija na planini Konjščica in
planini V Lazu ter Alpe d.o.o.
Udeleženci: David Vičič, Ines Vičič, Tisa Vičič, Luka Vičič, Maja Romih, Smiljana Ernožnik, Alenka Oman,
Klemen Kladnik, Aleš Avbreht, Luka Avbreht, Tjaša Avbreht, Aleš Tomažin, Maj Tomažin, Beno Arnejčič,
Marko Pocernič, Mojca Žnidaršič, Vojo, Celin, Nataša Aljančič, Katarina Draksler, Jure Zaplotnik, Barbara
Sever
Sporočilo za javnost: tabor naslednje leto spet BO 
Besedilo Reportaže: Aljaž Šegula, Barbara Jolič, Aleš Tomažin, Katarina Draksler, Mojca Žnidaršič in Nataša
Aljančič