1. No category

Prava sivka
Lat: Lavandula angustifolia
Ang: Lavender
Druga imena:
Latinsko ime sivke izhaja iz besede lavare,kar pomeni »umivati, spirati« in se verjetno nanaša
na njeno uporabo v kopeli.
Sinonim: lavendel, lavanda, ozkolistna sivka, kofendl, lafendl, sivač, špiknada
Zgodovina:
Sivka izvira iz arabskih dežel in je stara vsaj 2500 let. Leta 600 pr.n.št. so jo prinesli z grškega
otoka Hyeres in jo razširili po vsej Evropi. Zaradi svežega vonja so jo stari Grki in Rimljani
uporabljali za odišavljanje kopeli in prostorov. Angleška kraljica Elizabeta I pa jo je
uporabljala kot toaletno vodo. V srednjem veku so sivko uporabljali za preganjanje uši, od 15.
stoletja naprej pa so izdelovali tudi parfum sivke. V srednjem veku so tudi domnevali, da
sivka odvrne kugo. Po pripovedkah naj bi kuga prezrla srednjeveške izdelovalce rokavic,
ljudje pa so to povezovali s sivko. Od takrat je veliko ljudi na kužnih območjih nosilo snop
posušene sivke med oblačili.
V Ameriko so jo pripeljali prvi priseljenci na začetku 17. stoletja. Mnogo kasneje, med prvo
svetovno vojno, pa so sivkino vodo uporabljale medicinske sestre, saj deluje antibakterijsko.
Vpliv eteričnih olj na fizično in psihično počutje ljudi je obširno raziskoval francoski kemik
Rene-Maurice Gateffosse, ki je tudi prvi vpeljal pojem aromaterapija. Zdravilno moč eteričnih
olj je odkril po naključju. Namreč, med delom v laboratoriju mu je zagorel del roke, ki jo je
pogasil kar z eteričnim oljem sivke, saj je bila tisti moment edina tekočina v bližini. Opazil je,
da so se opekline izredno hitro pozdravile brez kakršnihkoli hujših posledic.
Splošni opis:
Prava sivka, ki spada v družino usnatice (Lamiaceae), je do pol metra visok polgrm z ozkimi,
nasprotno nameščenimi in srebrno sivimi dlakavimi listi. Na poganjkih, ki poženejo spomladi,
so listi večji in manj dlakavi. Vijoličasto modri cvetovi so na vrhu poganjkov združeni v
navidezna vretenca, tako da je socvetje podobno redkemu klasu. Prašniki so štirje, dva daljša
in dva krajša. Cveti od julija pa do septembra. Prava sivka raste na suhih in skalnatih
območjih. V Sloveniji ne raste divje, pač pa jo gojijo po vrtovih. Na vrtu najraje raste na sočni
legi s prepustnimi, po možnosti apnenčastimi tlemi. Vsekakor je ni potrebno gnojiti, saj na
rodovitnih tleh razvije le veliko listov in le malo cvetov. Dobro jo razmnožujemo s
potaknjenci (avgust). Izvira iz Sredozemlja, gojijo jo pa tudi na Nizozemskem, v Veliki
Britaniji, Združenih državah Amerike (predvsem Kalifornija) in v Avstraliji (predvsem
Tasmanija). V južni Franciji, Dalmaciji, severni Afriki, Grčiji in Iranu jo veliko gojijo za
pridobivanje eteričnega olja z destilacijo.
Cvetove sivke se lahko nabira vse poletje, najboljše pa jih je nabirati tik preden se cvetovi
odprejo, saj takrat vsebuje največ zdravilnih učinkovin. Obstaja od 25 do 30 vrst sivke, ki pa
se razlikujejo po barvi cvetov (beli, rožnati in temno modri) in po barvi ter velikosti listov.
Najbolj razširjeni vrsti sta prava sivka (L. Angustifolia) in lavandin (Lavandula x hybrida), ki
je križanec med pravo sivko in širokolistno sivko. Eterično olje lavandina vsebuje več
terpenov in tudi kafre, zaradi česar ima tovrstno eterično olje malo ostrejši vonj. Nekateri zato
trdijo, da je eterično olje lavandina slabše kvalitete v primerjavi z eteričnim oljem prave
sivke. V parfumeriji se veliko uporablja eterično olje širokolistne sivke (L. Latifolia) in
lavandina (L. Hybrida), saj ti dve vrsti vsebujeta veliko več eteričnega olja kot ostale vrste.
Medicinsko pa sta uporabni predvsem vrsti L. angustifolia ali L. spica.
Sestavine in učinkovine:
Sivka vsebuje od 0,5-1,5 % eteričnega olja, ki je sestavljeno iz več kot 100 različnih
komponent. Ena izmed glavnih komponent je linalol, ki je po strukturi monoterpenski
alkohol. Poleg linalola je pomembna komponenta tudi linalil acetat ter majhne količine
borneola, izoborneola, cineola, kumarina in kafre. Sivka vsebuje tudi čreslovine
lamiacejskega tipa (12 %) ter saponine, smolo in grenčine.
Delovanje in uporaba:
Masiranje senc in tilnika s pripravkom eteričnega olja sivke (10 kapljic olja sivke in 25 mL
nosilnega olja) zelo pomaga pri hudih glavobolih (tudi v primeru sončarice) ali ob prvem
znaku migrene. Olje za masažo (1 mL sivkinega in 25 mL nosilnega olja) pomaga predvsem
pri razbolelih mišicah po vsem telesu. Spiranje las s kopeljo sivkinega olja (10 kapljic olja v
vodi) ali prečesavanje las z gostim glavnikom, na katerega nanesemo nekaj kapljic sivkinega
olja, se dobro obnese proti ušem. Vtiranje pripravka sivkinega olja po prsih (1 mL sivkinega
olja, 5 kapljic kamiličnega olja in 10 mL osnovnega olja) pomaga umiriti krčevit kašelj pri
astmi in bronhitisu. Z natiranjem sivkinega olja (zredčeno z vodo) na mestih pikov žuželk
zmanjšamo bolečino in preprečimo morebitno vnetje. Eterično olje je tudi sestavina mazil
proti revmi, saj spodbuja krvni obtok in blaži bolečine. Eterično olje sivke je velikokrat tudi
sestavina različnih pripravkov proti kožnim boleznim z močnim srbenjem, ker deluje
razkuževalno (antiseptično) in protivnetno.
Poparki cvetov sivke delujejo šibkeje kot eterično olje, vendar prav tako pomaga pri živčni
izčrpanosti, depresijah, razdražljivosti, glavobolih, nespečnosti ter krepi živčni sistem, kar je
tudi klinično dokazano. Čaj sivke tudi odpravlja vetrove in spodbuja izločanje žolča.
Čreslovine v sivki preprečujejo driske, posebno takrat kadar so te posledica neželenega vrenja
v črevesju. Sivka tudi velja kot sredstvo, ki blaži kašelj, pomaga pa tudi pri astmi. Ustna
vodica iz cvetov sivke dobro učinkuje pri neprijetnem zadahu iz ust. Čaj iz cvetov sivke se
lahko uporablja tudi za zdravljenje aken ter za nego občutljive kože. Danes sivko veliko
uporabljajo tudi v kopelih pri vegetativnih distonijah (nevrološki sindrom s trajnimi mišičnimi
kontrakcijami, ki povzročijo zvijanje in nenormalno držo delov telesa) in pri živčnih težavah
v menopavzi.
Nasveti:
Sivko lahko uporabite tudi kot začimbo pri kuhanju. Uporablja se kot dišava v džemih, sadnih
solatah, želejih, lahko pa pripravite tudi odličen kis. Mlade liste sivke lahko dodate kot
začimbo ribam, divjačini in raznim pikantnim omakam. Če vejico sivke položite na žareče
oglje v ražnju, dobi meso odličen priokus.
Zanimivost:
Eterično olje sivke je eno izmed redkih eteričnih olj, ki ga lahko uporabimo nerazredčene
direktno na koži.
Sivka odganja komarje, molje in druge insekte. Cvetoče poganjke obesite v omare, da
zavarujejo in odišavijo perilo. Na vrtu pa preprečuje naseljevanje uši na sosednjih rastlinah.
V cvetovih sivke je veliko nektarja, iz katerega lahko čebele naredijo zelo kvaliteten med.
Opozorila:
Pri predpisani uporabi sivka nima nobenih nezaželenih učinkov. Prevelike količine eteričnega
olja dražijo prebavne organe in zelo močno vplivajo na počutje.
Prava kamilica
Lat: Matricaria chamomilla ali matricaria recutita
Ang: German chamomile
Druga imena:
maternik, maternjak, gamilica, gomoljica, hermanek, kamenika, mrvca, rumenek, vonjavka, ...
Zgodovina:
Kamilico so poznali in cenili že stari Grki. Germani so jo celo posvečali bogu Baldur (bog
svetlobe, lepote, sreče in ljubezni). Kamilica, nabrana na šentjanževo, ki je tudi praznik boga
Baldur, naj bi imela posebno moč. V Srednjem veku so tudi verjeli, da ima kamilica čudežne
lastnosti, s katerimi je moč prepoznati čarovnice. Čarovnice so prepoznali tako, da so pod
strop obesili šopke kamilic in če so šopki zanihali takrat ko je v sobo stopila ženska, so jo
proglasili za čarovnico.
Splošni opis:
Kamilica izvira iz jugovzhodne Evrope in severne Azije. Raste na vlažnih travnikih, ob poteh
in med poljščinam. Nabiranje kamilice je priporočljivo le ob suhem in sončnem vremenu od
maja do avgusta, saj takrat vsebuje največ eteričnega olja. Uporabni deli rastline so predvsem
cvetni koški, za pripravo kopeli pa tudi cvetni popki, nežni listki ter zgornji mehki deli stebla.
Uporabni so sveži ali posušeni cvetovi. Sušimo jih v senci, shranjujemo pa na suhem mestu,
saj zelo rade vsrkajo vlago in nato splesnijo.
V zdravilstvu se uporabljata dve vrsti, rimska (Chamomilla nobile) in nemška kamilica
(Chamomilla recutita), ki pa imata primerljive lastnosti in uporabnost. Nemško kamilico so
včasih imenovali »matricaria«, saj so z njo v preteklosti zdravili ženske težave. Od tod tudi
ime maternjak ali maternik. Eterično olje nemške kamilice je temno modre barve (hamazulen
povroči modro obarvanje olja) in ima težek in zatohel vonj. Eterično olje rimske kamilice pa
je rumene barve in ima zelo sladkast in intenziven vonj.
Sestavine in učinkovine:
Kamilično olje je glavna in osnovna zdravilna snov kamilice. Najpomembnejša učinkovina v
eteričnem olju kamilice je alfa-bisabolol, ki ima protivnetne lastnosti, blaži krče gladkih mišic
ter zdravi razjede, povzročene z zdravili ali s stresom. Vsebuje pa tudi grenčine z matricinom
in hamazulenom, ki prav tako učinkujeta protivnetno. Eterično olje vsebuje tudi flavonoide
(apigenin - protivnetno delovanje in blaži krče gladkih mišic), kumarin (uničuje bakterije in
zavira strjevanje krvi), glikozide, alkaloide in valerijansko kislino.
Delovanje in uporaba:
Kamilica se pogosto uporablja v pripravkih za lajšanje nespečnosti ter za pomiritev prebavil
(sprošča vetrove in blaži krče). Je naravni antibiotik in pomirja razdražen želodec pri slabosti
ter lajša črevesne težave (npr. driska). Čaj kamilice se lahko uporablja tudi za grgranje pri
vnetju ustne sluznice (5 ali 6 krat na dan) in za ublažitev bolečine pri zobobolu (nekaj časa
zadržujete čaj v ustih). Vdihovanje par čaja kamilice pomaga pri nahodu, senenemu nahodu,
astmi, bronhitisu ter vnetju obnosnih votlin ter gornjih dihalnih poti. Pripravki kamilice so
primerni za izpiranje ran in opeklin, kajti pospešuje celjenje ran, razstruplja bakterijske strupe
(toksine), skrči prizadete tkivne površine ter hkrati razkuži rane. Zdravi tudi kožne težave
(akne), ognojke in obnohtnice. Kamilično mazilo je priporočljivo uporabiti pri žuželčjih pikih
ali ugrizih, manjših ranah, izpuščajih ter srbenju okrog zadnjične odprtine (anus) in vulve.
Prav tako pomaga pri oteklinah, hemeroidih in blaži vnetje dojk. Čaj kamilice blaži tudi
menstrualne krče.
Opravljenih je veliko raziskav na živalih, s katerimi so potrdili, da uničuje bakterije, glivice in
viruse in s tem blaži vnetja in krče, zdravi razjede in zniža previsoko količino sečnine v krvi
(predvsem eterično olje). Izkazalo se je tudi, da ima kamilica pozitivne učinke pri sladkorni
bolezni (predvsem pri sladkorni bolezni tipa 2), kajti zniža krvni sladkor. V večjih odmerkih
znižuje krvni tlak, upočasni dihanje in delovanje srca. Deluje tudi protialergijsko. Študije in
vitro, ki so še sicer v zgodnjih fazah, kažejo tudi na delovanje proti raku.
Nasvet:
Kamilična kopel pomirja in odpravlja krče ter bolečine povezane z njimi. Kopel pripravite
tako, da 1 kg kamilic zavremo v 5 L vode. Prevretek kamilice hladite 10 min in precejen
prevretek dolijete kopeli.
Kamilica je zelo pogosto uporabljena v kozmetični industriji, kot dodatek k šamponom za
lase. Poparek kamilic (poparek 60 g listov in cvetov v 0,5 L vode) namreč posvetli lase in jim
da poseben lesk.
Zanimivost:
Nekoč so kamilico uporabljali kot nadomestek za tobak. Cvetove in liste kamilice lahko
uporabimo za rumeno barvanje.
Opozorila:
V običajnih odmerkih kamilica ni strupena, vendar pri preobčutljivih posameznikih lahko
povzroči alergijske reakcije. Redko lahko večje količine kamilice povzročijo slabost in
bruhanje, še redkeje pa pride do pojava izpuščajev. Ker kamilica vsebuje kumarin, je potrebna
previdnost pri jemanju zdravil za redčenje krvi. Uporaba kamiličnega eteričnega olja ni
priporočljiva za nosečnice, kajti spodbuja krčenje maternice. Čezmerno pitje čaja med
nosečnostjo in dojenjem ni priporočljivo. Poparek kamilice naj se ne uporablja za zdravljenje
vnetja očesne veznice ali vnetij v bližini oči, ker lahko dražilno učinkuje zaradi nekaterih
vsebujočih snovi. Vsakodnevno dolgotrajno pitje kamiličnega čaja povzroča nevrozo.
Vrtni ognjič
Lat: Calendula officinalis
Ang: Pot marigold
Druga imena:
babji prstanec, ringelca, kalendula, meseček, neven, ognjec, vremenar, solnčnica, ...
Zgodovina:
Ognjič so uporabljali že stari Egipčani in Rimljani, saj so verjeli v njegov pomlajevalni
učinek. Med ameriško državljansko vojno so ga uporabljali na bojišču, kjer so z njim zdravili
tudi večje odprte rane. Med zdravilci še danes velja za ''nadnaravno'' rastlino, ki ima
neverjetne zdravilne učinke.
Splošni opis:
Ognjič spada v družino nebinovk. Je enoletnica in cveti od zgodnjega poletja do pozne jeseni.
Zaradi dolgega obdobja cvetenja in prepričanja, da zacveti vsak prvi dan v mesecu, je dobil
ime iz latinske besede calendus, prvi dan v mesecu. Cvetovi so izrazito rumene do oranžne
barve z značilnim ostrim vonjem. Barva cvetov je predvsem odvisna od barvil kot npr.
ksantofil in karotenoidi. Uporabno je predvsem sveže ali posušeno cvetje, pa tudi sveži listi.
Cvetje se nabira od junija do oktobra, predvsem ob nekajdnevnem sončnem vremenu, ker ima
takrat največ zdravilnih učinkovin.
Sestavine in učinkovine:
Najpomembnejše zdravilne sestavine ognjiča so predvsem flavonoidi, eterično olje in
triterpeni (predvsem pentaciklični alkoholi, saponinski glikozidi in steroli). Flavonoidi
prispevajo k protivnetnem učinku, eterično olje pa ima predvsem protikrčni učinek.
Terpenoidi eteričnega olja uničujejo bakterije, viruse, nekatere glivice ter celo trihomonas,
enocelični zajedalec črevesja, ženske nožnice in moških mokril. Triterpeni delujejo
protivirusno in so imunostimulativni, kar pomeni da zveča odpornost proti okužbam.
Saponinski glikozidi delujejo protitumorno in znižujejo količino lipidov v krvi.
Delovanje in uporaba:
Ognjič ima podoben učinek kot arnika. Ne draži kože in je zato uporaben predvsem za
občutljivo kožo in kožo nagnjeno k alergijam. Pripravki ognjiča delujejo antiseptično,
protibakterijsko, protivirusno in protivnetno. Vroči obkladki, namočeni v poparek cvetov
ognjiča in pa kreme z ognjičem pomagajo pri celjenju manjših ran in odrgnin na koži
(zaustavlja krvavitve), manjša otekline, blaži opekline, krčne žile, akne ter različne izpuščaje,
hkrati pa vidno polepša in pomladi kožo. Ognjič se lahko uporablja tudi za vneto, razpokano,
občutljivo in pordelo kožo. Eterično olje ognjiča je učinkovito protiglivično sredstvo in
pomaga pri različnih glivičnih okužbah, npr. Tinea (rdeči izpuščaji na koži), atletsko stopalo
(glivična okužba stopal), vaginalni oprh... Čaj in tinktura ognjiča miri krče in vnetje želodca,
požiralnika, črevesja, žolčevoda, sečnega mehurja in ledvic. Tinktura (20 %) se lahko
uporablja za zdravljenje gnojnega ušesnega vnetja. Blaži tudi menstrualne bolečine, sproži
izostalo menstruacijo in blaži težave, ki spremljajo menopavzo. Deluje tudi kot diuretik
(poveča izločanje vode iz telesa) in diaforetik (poveča znojenje). Ustna voda iz poparka
ognjiča služi za zdravljenje razjed v ustih in bolezni dlesni. Uparjeno olje ognjiča
(nadomestek eteričnega olja, pridobljeno s hladnim uparjanjem) pomaga pri ozeblinah,
hemeroidih in pri vnetju zadnjika in danke.
Raziskave na živalih potrjujejo protivnetno, protivirusno in protibakterijsko delovanje. Zmes
ognjičevega izvlečka in alantoina (spodbuja delitev celic in s tem pospeši regeneracijo
prizadete kože) je na kirurško povzročenih ranah mnogo boljše kot alantoin, kajti spodbuja
fiziološko obnovo kožne površine. Učinek pojasnjujejo z obilnejšo presnovo različnih
beljakovin, pomembno za celilni proces. Laboratorijsko je tudi ugotovljeno, da ognjič zveča
maternično napetost. Blagodejne lastnosti ognjiča v veliki meri uporabljajo tudi v kozmetični
industriji, posebno v naravni kozmetiki, kjer je glavna sestavina krem proti staranju. Njegove
sestavine varujejo celice pred poškodbami zaradi prostih radikalov ter hkrati neguje izsušeno,
pordelo, občutljivo, aknasto in poškodovano kožo.
Nasveti:
V kuhinji se lahko uporabi mlade listke, ki se jih doda pomladanskim solatam, posušene ali
sveže venčne liste pa se lahko doda juham, rižotam in sladicam. Kakšnega posebnega okusa
jedi sicer ne dobijo, ampak pridobijo pa lepo rumeno barvo. Ognjič je tudi uporaben v vrtu,
saj nima škodljivcev, hkrati pa škodljivce odganja od drugih rastlin.
Zanimivost:
Ognjič štejejo za napovedovalca vremena. Če so njegovi cvetovi po 8. uri zjutraj še zaprti, bo
ta dan deževalo.
Opozorila:
Ognjič vpliva na menstrualni ciklus in zveča maternično napetost. Triterpenoidne spojine
škodujejo zarodkovim celicam in povzročijo splav. Notranja uporaba ognjiča ni priporočljiva
za nosečnice in doječe matere.
Kokosovo olje
Lat: Cocos nucifera
Ang: Coconut oil
Splošni opis
Kokosovo olje je eno najbolj uporabljanih olj v prehranski in kozmetični industriji. Pri
temperaturi do 24 °C je trdo snežno belo, nad 24 °C pa postane tekoče in prozorno. Ima
značilen vonj po kokosu in je stabilno na zraku. Pozitivne učinke kokosovega olja Azijci
poznajo že več tisoč let saj se ga uživa in uporablja tudi kot ajurvedsko zdravilo. Že zgodnji
evropski popotniki in raziskovalci, so pisali o lepoti in zdravju prebivalcev pacifiških otočij,
ki uporabljajo kokosovo olje v vsakdanjem življenju. Kokosova palma (lat. Cocos nuciferia)
je poznana kot drevo življenja, saj človeku nudi tekočino, hrano, energijo in zavetišče. Palme
zrastejo okoli 20 metrov v višino in rastejo predvsem na področjih ob ekvatorju. Na eni palmi
je lahko od 80 pa vse do 200 kokosov. Olje pridobivajo z hladnim stiskanjem ali
centrifugiranjem kopre, posušenega belega mesa iz zrelih sadežev kokosa. Kokosovo olje je
sestavljeno večinoma iz nasičenih maščobnih kislin, kot so lavrinska, kaprinska, kaprilna,
miristinska in palmitinska kislina. V manjšem deležu vsebuje tudi nenasičene maščobne
kisline kot sta linolna in oleinska kislina. Poleg omenjenega so v olju tudi druge za zdravje
pomembne sestavine kot so polifenoli ter vitamini in minerali.
Ekstra deviško kokosovo olje je bilo predmet številnih raziskav. Najbolj odmevno je naredila
dr. Mary Enig, kjer potrjuje, da je zahodni svet stoletja zamujal pozitivne učinke najbolj
zdravega olja. Do tega ni prišlo le zaradi naše geografske lokacije, ampak tudi zaradi
promocije hidrogeniranih rastlinskih olj in margarine od sredine prejšnjega stoletja dalje.
Blagodejne lastnosti pri eksterni uporabi (kozmetika):
Primerno je za nego kože, las ali pa za negovalno masažno olje. Olje se globoko vpije v kožo
ter jo ohranja gladko, navlaženo in mehko. Vsebuje vitamine A, B in E, ki varujejo kožo pred
nastankom prostih radikalov in jo tako obvarujejo pred prezgodnjim staranjem in gubami. Ker
se olje dobro vpija in tako kožo globinsko neguje je učinkovito tudi pri lajšanju posledic
prekomernega sončenja.
AROMATERAPIJA IN ETERIČNA OLJA
Ang: Aromatherapy and Essential oils
OSNOVNE ZNAČILNOSTI ETERIČNIH OLJ
Eterična olja so visoko koncentrirane substance (izvlečki) iz določenih rastlin in
predstavljajo esenco oziroma dušo rastline. Olja se v zelo majhnih količinah zbirajo v
posebnih žlezah ali mešičkih, ki se nahajajo v vlaknih aromatičnih rastlin. Dišeča struktura
olja se začne proizvajati v kloroplazmi listov rastline. Tam se združijo z glukozo in tvorijo
glukocide, ki se transportirajo po drugih delih rastline. Ta olja so hitro hlapljiva, večinoma
brezbarvna in predvsem zelo dišeča. Kemijska sestava olj, katera eteričnemu olju daje svojo
karakteristiko in učinek je zelo kompleksna in se v rastlini konstantno spreminja. Olja so v
osnovi sestavljena iz alkoholov, aldehidov, estrov, ketonov, oksidov, fenolov,laktonov ter
monoterpenskih in seskviterpenskih oglijikovodikov. Iz mešanice teh spojin izhajajo vsi
blagodejni učinki (protivnetno, pomirjajoče,…), ki jih ima eterično olje na človeka.