1. No category

Svet
Evropske unije
Bruselj, 19. januar 2017
(OR. en)
5444/17
ENV 36
MAR 14
SPREMNI DOPIS
Datum prejema:
Prejemnik:
za generalnega sekretarja Evropske komisije:
direktor Jordi AYET PUIGARNAU
16. januar 2017
generalni sekretar Sveta Evropske unije Jeppe TRANHOLM-MIKKELSEN
Št. dok. Kom.:
COM(2017) 3 final
Zadeva:
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o oceni
programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski
strategiji
Pošiljatelj:
Delegacije prejmejo priloženi dokument COM(2017) 3 final.
Priloga: COM(2017) 3 final
5444/17
tu
DG E 1A
SL
EVROPSKA
KOMISIJA
Bruselj, 16.1.2017
COM(2017) 3 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o oceni programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski
strategiji
{SWD(2017) 1 final}
SL
SL
Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu
o oceni programov spremljanja držav članic na podlagi okvirne direktive o morski
strategiji (2008/56/ES)
1. UVOD
Okvirna direktiva o morski strategiji EU 1 zagotavlja okvir, v katerem morajo države članice
sprejeti potrebne ukrepe za dosego ali ohranitev „dobrega okoljskega stanja“ v vseh morskih
vodah EU do leta 2020. Z doseganjem tega cilja bodo morja EU čista, zdrava in produktivna,
raba morskega okolja pa trajnostna. Okvirna direktiva o morski strategiji vključuje enajst
kakovostnih „deskriptorjev“ 2, ki opredeljujejo, kako naj bi bilo videti okolje, ko se doseže
dobro okoljsko stanje. Države članice pri doseganju tega cilja usmerja Sklep Komisije
2010/477/EU o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja
morskih voda 3.
Države članice morajo v praksi razvijati in izvajati morske strategije. Te zajemajo:
−
začetno presojo njihovih morskih voda;
−
določitev dobrega okoljskega stanja njihovih morskih voda;
−
določitev okoljskih ciljnih vrednosti;
−
vzpostavitev in izvajanje usklajenih programov spremljanja ter
−
opredelitev ukrepov, ki jih je treba sprejeti za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega
stanja.
Komisija mora za vsako državo članico oceniti, ali ti različni elementi izpolnjujejo zahteve
Direktive. Po potrebi lahko tudi zaprosi za dodatne informacije in zagotovi smernice glede
morebitnih potrebnih sprememb.
Države članice so poročale leta 2012 po prvi fazi izvajanja, pri čemer je poročanje zajemalo
začetno presojo, določitev dobrega okoljskega stanja in opredelitev okoljskih ciljnih
vrednosti. Komisija je objavila oceno 4 teh elementov, v kateri je ugotovila, da so države
članice pokazale omejene ambicije pri določanju okoljskih ciljnih vrednosti. V tej oceni je
opozorila tudi na nezadostno skladnost in doslednost pri izvajanju v morskih regijah in
podregijah.
1
Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike
morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).
2
Enajst kakovostnih deskriptorjev, ki so opredeljeni v Prilogi I k okvirni direktivi o morski strategiji: D1– Biotska raznovrstnost, D2 –
Neavtohtone vrste, D3 – Ribe in lupinarji, ki se izkoriščajo v komercialne namene, D4 – Prehranjevalni spleti, D5 – Evtrofikacija, D6 –
Neoporečnost morskega dna, D7 – Hidrografske spremembe, D8 – Onesnaževala, D9 – Onesnaževala v morski hrani, D10 – Odpadki, D11
– Energija, vključno s podvodnim hrupom. V tem poročilu so deskriptorji, povezani z biotsko raznovrstnostjo (D1, 4 in 6), razvrščeni glede
na glavne skupine vrst in tipe habitatov, in sicer: ptice, sesalci in plazilci, ribe in glavonožci, habitati morskega dna in habitati vodnega
stolpa. S to dodatno razvrstitvijo se je skupno število kategorij deskriptorjev povečalo na 13.
3
Sklep Komisije 2010/477/EU z dne 1. septembra 2010 o merilih in metodoloških standardih na področju dobrega okoljskega stanja
morskih voda (UL L 232, 2.9.2010, str. 14).
4
Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Prva faza izvajanja okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES) –
presoja in smernice Evropske komisije, COM(2014) 97 final.
2
V naslednji fazi izvajanja so morale države članice do julija 2014 oblikovati in izvajati
programe spremljanja 5 ter v treh mesecih po njihovem oblikovanju o njih obvestiti Komisijo.
Cilj programov spremljanja je presoditi okoljsko stanje morskih voda in napredek pri
doseganju okoljskih ciljnih vrednosti.
Dvajset držav članic 6 je Komisiji za to oceno pravočasno 7 poročalo o svojih programih
spremljanja: Belgija, Bolgarija, Danska, Estonija, Nemčija, Irska, Španija, Francija, Hrvaška,
Italija, Ciper, Latvija, Litva, Nizozemska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Finska, Švedska
in Združeno kraljestvo 8 . Tri države članice (Malta, Grčija in Poljska) poročil še niso
predložile 9.
To poročilo dopolnjuje poročilo Komisije iz leta 2014, njegov cilj pa je usmeriti
napredovanje držav članic k doslednejšemu in skladnejšemu izvajanju okvirne direktive o
morski strategiji za doseganje dobrega okoljskega stanja morskih voda v EU do leta 2020.
Komisija predstavlja svojo oceno programov spremljanja, ki so jih predložile zgoraj
navedene države članice. V poročilu sta ocenjeni doslednost in ustreznost programa vsake
države članice za spremljanje, preučena pa je tudi regionalna skladnost. Vključene so tudi
smernice glede sprememb, ki se Komisiji zdijo potrebne.
V prvem delu poročila so analizirani programi spremljanja držav članic v zvezi z njihovo
določitvijo dobrega okoljskega statusa in povezanih ciljnih vrednosti. V drugem delu se
obravnavajo nadaljnji ukrepi v zvezi s spremljanjem, ki jih je treba sprejeti na nacionalni
ravni in ravni EU za doseganje in ohranjanje dobrega okoljskega stanja morskih voda v EU
do leta 2020.
V delovnem dokumentu služb Komisije, ki spremlja to poročilu, 10 so tudi podrobna analiza
programa vsake države članice za spremljanje glede na enajst kakovostnih deskriptorjev iz
okvirne direktive o morski strategiji in posebne smernice za vsako državo članico.
Spremljajoči delovni dokument služb Komisije vsebuje tudi oceno nekaterih elementov, o
katerih se je poročalo v prvi fazi izvajanja okvirne direktive o morski strategiji, za države
članice, ki so poročila predložile naknadno, in sicer za Bolgarijo, Hrvaško, Malto,
makaronezijsko podregijo Portugalske (Azori in Madeira) in zahodnosredozemsko podregijo
Združenega kraljestva (vode, ki obkrožajo Gibraltar) 11.
2. GLAVNE UGOTOVITVE
Pri ocenjevanju, ali so programi spremljanja držav članic primeren okvir za izpolnjevanje
zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji, so bili programi ocenjeni z upoštevanjem
njihovega namena, območja uporabe, zajemanja kategorij deskriptorjev in okoljskih ciljnih
5
Ta zahteva je določena v členu 5(2)(a)(iv) in členu 11 okvirne direktive o morski strategiji.
Ta obveznost iz Direktive se uporablja samo za 23 obalnih držav članic, ne pa tudi za pet kopenskih držav.
7
Za namene tega poročila je bil rok za predložitev poročil september 2015.
8
Poročilo Združenega kraljestva ni vključevalo voda, ki obkrožajo britansko čezmorsko ozemlje Gibraltar.
9
Malta in Poljska sta medtem predložili poročili, vendar prepozno, zato ju ni bilo mogoče oceniti za namene tega poročila. Grčija doslej (do
oktobra 2016) poročila še ni predložila. Komisija bo oceno in smernice v zvezi z državami članicami, ki niso vključene v to poročilo,
sporočila in objavila pozneje.
10
SWD(2017)1 final
11
Komisija je posodobila prvotna priporočila v zvezi s Portugalsko in Združenim kraljestvom iz poročila iz leta 2014, da so se upoštevali
podatki o Makaroneziji pri Portugalski in o Gibraltarju pri Združenem kraljestvu.
6
3
vrednosti, časovnega okvira izvajanja, ustreznosti glede na obveznosti iz okvirne direktive o
morski strategiji in druge zadevne zakonodaje ter regionalne skladnosti.
Dvajset držav članic je poročalo o več kot 200 programih spremljanja, vključno s skoraj
1 000 podprogrami.
Namen
Kot je prikazano na sliki 1, je večina dejavnosti spremljanja (73 %) osredotočena na presojo
okoljskega stanja morskih voda držav članic in vpliva človekovih dejavnosti. 41 % dejavnosti
je povezanih s spremljanjem pritiskov človekovih dejavnosti (npr. prisotnosti lebdečih delcev
v vodnem stolpu, zaradi katerih je bistrost vode manjša, ali obogatitve s hranilnimi snovmi, ki
povzroča evtrofikacijo; ali morskih odpadkov, nakopičenih na obali), 19 % jih je
osredotočenih na človekove dejavnosti, ki povzročajo pritisk (npr. poglabljanje dna v
pristaniščih, kmetijske dejavnosti, odvajanje komunalne odpadne vode ali neustrezno
ravnanje s trdnimi odpadki), le 12 % pa na učinkovitost ukrepov za blažitev teh pritiskov in
njihovega vpliva (npr. na učinke ukrepov za zmanjšanje izgube hranil ali izboljšanje ravnanja
s trdnimi odpadki). To nezadostno osredotočenost na ocenjevanje ukrepov je mogoče delno
pojasniti z dejstvom, da državam članicam ni bilo treba začeti izvajati ukrepov pred koncem
leta 2016 (člen 5(2) okvirne direktive o morski strategiji).
Ker se programi in njihove dejavnosti prekrivajo, seštevek različnih dejavnosti spremljanja
presega 100 %.
Čemu je spremljanje namenjeno?
(na podlagi samoocene države članice)
Delež programov držav članic za spremljanje vsaki kategoriji (v %)
100%
90%
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
Okoljsko stanje in
vplivi
Pritiski
Človekove
dejavnosti, ki
povzročajo pritiske
4
Učinkovitost
ukrepov
Slika 1: Namen spremljanja držav članic 12
Spremljanje biotske raznovrstnosti (deskriptorji 1, 4 in 6) pomeni 41 % prizadevanj 13 .
Osredotočenost na biotsko raznovrstnost je mogoče pojasniti z delom, ki se že izvaja v okviru
spremljanja za izvajanje druge zakonodaje EU, na primer direktive o pticah 14, direktive o
habitatih 15, okvirne direktive o vodah 16, direktive o kopalnih vodah 17, direktive o nitratih 18 in
uredbe o skupni ribiški politiki 19. Ta zakonodaja vključuje zahteve glede spremljanja, ki so
neposredno povezane z deskriptorji iz okvirne direktive o morski strategiji. Države članice
morajo na primer v skladu z direktivo o pticah upoštevati trende in nihanja v populacijah
tistih vrst prostoživečih ptic, za katere veljajo posebni ohranitveni ukrepi. Države članice s
spremljanjem populacije, velikosti in številčnosti morskih ptic tako izpolnjujejo zahteve, ki
izhajajo iz direktive o pticah in okvirne direktive o morski strategiji.
59 % dejavnosti spremljanja je povezanih s preostalimi osmimi deskriptorji, in sicer z
razmeroma omejenim spremljanjem energije, vključno s podvodnim hrupom, 20 in
onesnaževal v morski hrani (deskriptorja 9 in 11) (vsak po 4 %), neavtohtonih vrst
(deskriptor 2) (5 %) ter morskih odpadkov in hidrografskih sprememb (deskriptorja 10 in 7)
(vsak po 6 %). Bolje so zajeti onesnaževala v vodah (deskriptor 8), evtrofikacija
(deskriptor 5) in ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3) (13 %, 11 %
oziroma 9 % dejavnosti spremljanja).
Območje uporabe
Države članice so pri poročanju o prostorski razporeditvi svojih programov spremljanja
uporabljale naslednja geografska območja:
− kopensko območje;
− somornice; 21
− obalne vode;
12
Ta prikaz ne vključuje podatkov iz Latvije, Italije in Portugalske, ker poročil niso predložile v skladu s standardizirano strukturo.
Programi spremljanja zajemajo več prostorskih območij, zato se lahko nanašajo na obalne in teritorialne vode.
13
Deleži so izračunani na podlagi skupnega števila sporočenih podprogramov spremljanja.
14
Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL L 20, 26.1.2010,
str. 7).
15
Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL L 206,
22.7.1992, str. 7).
16
Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne
politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).
17
Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2006/7/ES z dne 15. februarja 2006 o upravljanju kakovosti kopalnih voda in razveljavitvi
Direktive 76/160/EGS (UL L 64, 4.3.2006, str. 37).
18
Direktiva Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL L 375,
31.12.1991, str. 1).
19
Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb
Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta
2004/585/ES (UL L 354, 28.12.2013, str. 22).
20
Ta deskriptor se nanaša na vnašanje energije v morsko okolje, vključno s podvodnim hrupom. Ker se ta deskriptor še vedno znanstveno in
tehnično razvija, so države članice prizadevanja osredotočile izključno na podvodni hrup, zato se v tem poročilu ta deskriptor tudi tako
imenuje.
21
Somornice so telesa površinske vode v bližini rečnih ustij, ki so zaradi bližine obalnih voda delno slana, vendar nanje znatno vplivajo
tokovi sladke vode, kot je opredeljeno v Direktivi 2000/60/ES. Obalne vode se raztezajo eno navtično miljo od temeljne črte, kot je
opredeljeno v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/56/ES.
5
− teritorialne vode;
− izključna ekonomska cona (IEC); 22
− območje epikontinentalnega pasu zunaj IEC 23 in
zunaj morskih voda držav članic.
Kot je prikazano na sliki 2, države članice največji delež spremljanja (68 %) izvedejo v
obalnih vodah, precejšen delež pa tudi v teritorialnih vodah (57 %) in IEC (51 %). Najmanjši
delež spremljanja (6 %) se izvede v celinskih vodah zunaj IEC.
Kot je pojasnjeno zgoraj, so države članice na splošno povezale svoje programe spremljanja s
programi, ki se že izvajajo v skladu z zahtevami druge zakonodaje EU, s čimer bi bilo
mogoče pojasniti razširjenost spremljanja v obalnih vodah. Programi spremljanja zunaj
teritorialnih voda držav članic so omejeni. To je mogoče pojasniti z več dejavniki, kot so
stroški takega spremljanja in potreba po osredotočanju na ključne pritiske in vplive v bližini
obale.
Kje se izvaja spremljanje?
(na podlagi samoocene države članice)
15%
Kopenski del države
članice
15%
6%
19%
Somornice (okvirna
direktiva o vodah)
Obalne vode (okvirna
direktiva o vodah)
51%
Teritorialne vode
Izključna ekonomska cona
– IEC (ali podobno)
68%
Epikontinentalni pas
(zunaj IEC)
Zunaj voda države članice
57%
Slika 2: Območje uporabe spremljanja držav članic 24
22
Teritorialne vode (do oddaljenosti 12 navtičnih milj), izključna ekonomska cona (IEC) (do oddaljenosti 200 navtičnih milj),
epikontinentalni pas zunaj IEC, kot so opredeljeni v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.
23
Izraz „zunaj morskih voda držav članic“ se nanaša na območja zunaj pristojnosti države članice (vključno v vodah sosednjih držav).
24
Seštevek različnih dejavnosti spremljanja presega 100 %, ker se programi in njihove dejavnosti prekrivajo. Ta prikaz ne vključuje
podatkov iz Latvije, Italije in Portugalske, ker poročil niso predložile v skladu s standardizirano strukturo.
6
Časovni okvir izvajanja
Države članice so morale programe spremljanja oblikovati in začeti izvajati do
15. julija 2014. Na sliki 3 je po kategorijah deskriptorjev prikazan delež programov
spremljanja, ki naj bi bili vzpostavljeni do leta 2014, 2018 in 2020 ter po letu 2020.
Deskriptorji, ki so jih države članice najbolj spremljale leta 2014, so onesnaževala v morski
hrani (deskriptor 9), ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene (deskriptor 3), in
evtrofikacija (deskriptor 5). Na podlagi samoocene držav članic bodo do leta 2020
vzpostavljeni programi spremljanja za evtrofikacijo (deskriptor 5), sesalce, plazilce, ribe in
glavonožce (deskriptorja 1 in 4) ter onesnaževala (deskriptor 8). Do leta 2020 naj bi bilo
vzpostavljenih skoraj 90 % programov spremljanja za ribe, ki se izkoriščajo v komercialne
namene (deskriptor 3), hidrografske spremembe (deskriptor 7), morske odpadke (deskriptor
10) ter habitate morskega dna in vodnega stolpa (deskriptorji 1, 4 in 6).
Kdaj se bodo spremljale kategorije deskriptorjev?
(na podlagi samoocene države članice)
D9 – Onesnaževala v morski hrani
D3 – Ribe, ki se izkoriščajo v komercialne namene
D5 – Evtrofikacija
D7 – Hidrografske spremembe
D8 – Onesnaževala
D1 in 4 – Ribe in glavonožci
D1 in 4 – Ptice
D1 in 4 – Habitati vodnega stolpa
D1 in 4 – Sesalci in plazilci
D10 – Morski odpadki
D1, 4 in 6 – Habitati morskega dna
D2 – Neavtohtone vrste
D11 – Energija/hrup
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Delež sporočenih programov spremljanja (v %)
Do leta 2014
Do leta 2018
Do leta 2020
Po letu 2020
Ni v poročilu
Slika 3: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja (po
kategorijah deskriptorjev) in tako zajele potrebe dobrega okoljskega stanja 25, 26
Programe spremljanja neavtohtonih vrst (deskriptor 2) in podvodnega hrupa (deskriptor 11)
bo treba očitno pospešiti, da bi se zagotovilo ustrezno zajemanje glede na roke iz okvirne
direktive o morski strategiji za posodobitev morskih strategij do leta 2018 in doseganje
25
26
„Ni sporočeno“: časovni okvir za zajemanje dobrega okoljskega stanja ni bil sporočen.
Kot je pojasnjeno v sprotni opombi 2, je bilo opredeljenih 13 kategorij deskriptorjev.
7
dobrega okoljskega stanja do leta 2020. Potrebna so tudi dodatna prizadevanja v zvezi z
deskriptorji za biotsko raznovrstnost (deskriptorji 1, 4 in 6), zlasti pa tistimi, ki niso zajeti z
veljavno zakonodajo.
Kdaj naj bi bilo vzpostavljeno spremljanje?
(na podlagi samoocene države članice)
13
12
11
10
Število kategorij deskriptorjev
9
8
7
6
5
4
3
2
1
0
Do leta 2014
Po letu 2020
Do leta 2018
Ni v poročilu
Do leta 2020
Slika 4: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja in tako
zajele potrebe dobrega okoljskega stanja.
Na sliki 4 je po državah članicah prikazan delež programov spremljanja, ki naj bi bili za
ocenjevanje napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja vzpostavljeni do leta 2014,
2018 in 2020 ter po letu 2020.
Pet držav članic je poročalo, da so njihovi programi spremljanja v zvezi z večino kategorij
deskriptorjev vzpostavljeni od leta 2014. Štiri države članice leta 2014 niso imele
vzpostavljenega nobenega programa spremljanja. Na splošno so bili programi spremljanja le
delno ustrezni do julija 2014 – roka, do katerega bi jih bilo treba oblikovati in začeti izvajati v
skladu s členom 5(2)(a)(iv) okvirne direktive o morski strategiji. Države članice bodo zato
imele precejšnje vrzeli v razpoložljivih podatkih za ocenjevanje napredka pri doseganju
dobrega okoljskega stanja in okoljskih ciljnih vrednostih, ki se zahtevajo za oceno leta 2018.
V skladu s poročili držav članic naj bi se stanje sčasoma izboljšalo: do leta 2018 naj bi devet
držav članic zajelo vse (ali skoraj vse) kategorije deskriptorjev, do leta 2020 pa bodo
programi vzpostavljeni v skupno petnajstih državah članicah. Na splošno so države članice
kot rok za popolno vzpostavitev večine programov spremljanja v glavnem določile leto 2020.
8
To je spodbudno le, če pomeni, da naj bi bilo do takrat spremljanje v skladu z okvirno
direktivo o morski strategiji popolnoma operativno.
Vendar pet držav članic ni poročalo o svojih namenih ali pa so sporočile, da njihovi programi
spremljanja ne bodo popolnoma vzpostavljeni niti po letu 2020, tj. letu, do katerega morajo
države članice doseči dobro okoljsko stanje.
Podobno je mogoče ugotoviti tudi, kar zadeva zajemanje okoljskih ciljnih vrednosti v
programe spremljanja držav članic, 27 čeprav sporočeni časovni okviri kažejo, da države
članice na splošno pričakujejo, da bodo potrebe glede spremljanja ustrezno zajete pred
letom 2020 – glej sliko 5.
Kdaj se bodo spremljale okoljske ciljne vrednosti?
(na podlagi samoocene države članice)
Francija
Španija
Litva
Irska
Portugalska
Italija
Latvija
Bolgarija
Estonija
Romunija
Hrvaška
Nemčija
Švedska
Danska
Slovenija
Združeno kraljestvo
Ciper
Finska
Nizozemska
Belgija
0
2
4
6
8
10
12
Število kategorij deskriptorjev
Do leta 2020
Po letu 2020
Zadevna ciljna vrednost ni opredeljena ali pa se o programih spremljanja ni poročalo
Slika 5: Datum, do katerega države članice pričakujejo, da bodo vzpostavile svoje programe spremljanja za okoljske
ciljne vrednosti
Dvanajst držav članic naj bi imelo vzpostavljene dejavnosti spremljanja za merjenje okoljskih
ciljnih vrednosti, ki so jih opredelile. Irska načrtuje, da bo zajela vse ciljne vrednosti, vendar
šele po letu 2020, ko bi že morala doseči dobro okoljsko stanje. Preostalih sedem držav članic
ne načrtuje spremljanja nekaterih ciljnih vrednosti, ki so jih opredelile.
27
V skladu s členom 10 okvirne direktive o morski strategiji so morale države članice opredeliti okoljske ciljne vrednosti za
doseganje dobrega okoljskega stanja v svojih morskih vodah.
9
Kot je pojasnjeno zgoraj, se bodo za ciljne vrednosti, povezane z ribami, ki se izkoriščajo v
komercialne namene (deskriptor 3), evtrofikacijo (deskriptor 5) in onesnaževali v morski
hrani (deskriptor 9), izkoristili programi spremljanja, vzpostavljeni v skladu z drugo
zakonodajo EU. Večina teh ciljnih vrednosti je že zajeta ali pa bo verjetno zajeta do
leta 2018.
Potrebno je dodatno delo za zagotovitev, da bodo države članice zbrale potrebne podatke za
oceno napredka pri doseganju dobrega okoljskega stanja in ciljnih vrednosti. Države članice
naj bi o njih poročale leta 2018, in sicer zlasti v zvezi s tistimi deskriptorji, pri katerih niso
dosegle zadostnega napredka, kot so neavtohtone vrste (deskriptor 2), morski odpadki
(deskriptor 10), podvodni hrup (deskriptor 11) in deskriptorji za biotsko raznovrstnost
(deskriptorji 1, 4 in 6), ki niso zajeti z veljavno zakonodajo.
Zajemanje in splošna ustreznost
Ocenjena je bila ustreznost programov spremljanja držav članic glede na zahteve iz okvirne
direktive o morski strategiji. Podrobne ugotovitve o programu spremljanja vsake države
članice so na voljo v spremljajočem delovnem dokumentu služb Komisije. Ta tehnična ocena
je bila opravljena na podlagi glavnih sestavnih delov programov spremljanja držav članic,
zlasti spremljanih vidikov in parametrov, pogostnosti in območja uporabe.
Rezultati kažejo, da programi spremljanja držav članic „ustrezno“, „večinoma ustrezno“ ali
„delno ustrezno“ izpolnjujejo zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji, kar zadeva
presojo okoljskega stanja.
Skupni prispevek programa vsake države članice za spremljanje k vsaki kategoriji
deskriptorjev je prikazan na sliki 6. Na podlagi informacij s te slike je bilo ocenjeno, koliko
kategorij deskriptorjev naj bi vsaka država članica zajela (ali ne). Na tem temeljijo
ugotovitve, ali program države članice za spremljanje velja za večinoma ustreznega, delno
ustreznega ali neustreznega (slika 7).
10
Kako dobro je dobro okoljsko stanje zajeto v spremljanje po kategorijah deskriptorjev?
D11 – Energija/hrup
D1, 4 in 6 – Habitati morskega
dna
D1 in 4 – Habitati vodnega stolpa
D1 in 4 – Ptice
D10 – Morski odpadki
D1 in 4 – Ribe in glavonožci
D7 – Hidrografske spremembe
D8 – Onesnaževala
D5 – Evtrofikacija
D2 – Neavtohtone vrste
D9 – Onesnaževala v morski hrani
D3 – Ribe, ki se izkoriščajo v
komercialne namene
D1 in 4 – Sesalci in plazilci
0%
10%
20%
30%
40%
50%
60%
70%
80%
90%
100%
Delež sporočenih programov spremljanja (v %)
Popolnoma zajeto
Delno zajeto
Slika 6: Zajemanje dobrega okoljskega stanja v programih spremljanja iz okvirne direktive o morski strategiji na
podlagi tehnične ocene
Pomanjkljivosti glede nezadostne doslednosti in primerljivosti pri izvajanju
Sklepa 2010/477/EU v državah članicah, ki jih je Komisija ugotovila v poročilu iz leta 2014,
so se potrdile tudi pri tej oceni. Zato je bila pri tem poročilu mogoča samo okvirna
primerjalna ocena.
Večina držav članic je opredelila vrzeli v svojih programih in se zaveda ključnih področij, na
katerih je potrebno nadaljnje delo. Na splošno so bile ugotovljene vrzeli v metodologijah in
metodoloških standardih spremljanja (npr. pri habitatih morskega dna in vodnega stolpa ter
onesnaževalih) ter v nezadostnih podatkih in znanju za spremljanje (npr. pri neavtohtonih
vrstah (deskriptor 2), hidrografskih spremembah (deskriptor 7), morskih odpadkih
(deskriptor 10) in podvodnem hrupu (deskriptor 11)).
Nekateri pritiski in vplivi se bodo učinkovito spremljali šele po vzpostavitvi regionalnega
pristopa, saj so čezmejni (na primer pritiski in vplivi, povezani s selitvenimi vrstami,
neavtohtonimi vrstami in podvodnim hrupom).
11
Kako ustrezen je program vsake države članice za spremljanje?
100%
90%
Delež (%) zajemanja dobrega okoljskega stanja
80%
70%
60%
50%
40%
30%
20%
10%
0%
delno ustrezno
Dobro okoljsko stanje ni določeno ali pa se o programih spremljanja ni poročalo
Dobro okoljske stanje v programu spremljanja ni zajeto
Dobro okoljske stanje je v programu spremljanja delno zajeto
Dobro okoljske stanje je v programu spremljanja zajeto
zelo ustrezno
večinoma
ustrezno
Slika 7: Zajemanje dobrega okoljskega stanja v programe spremljanja iz okvirne direktive o morski strategiji na
podlagi tehnične ocene
Komisija na podlagi tehnične ocene na splošno ugotavlja, da nobena država članica nima
programa spremljanja, ki bi bil v celoti ustrezen in izpolnjeval vse zahteve iz okvirne
direktive o morski strategiji, zlasti glede napredka pri spremljanju za doseganje dobrega
okoljskega stanja. V štirih državah članicah je programe spremljanja mogoče šteti za
večinoma ustrezne, v trinajstih za delno ustrezne, v treh pa so neustrezni.
Skladnost z drugo zakonodajo EU
Večina držav članic je svoje programe spremljanja vzpostavila na podlagi spremljanja, ki se
izvaja v skladu z drugo zakonodajo EU ali v okviru njihovih konvencij o regionalnih morjih.
Okvirna direktiva o vodah, direktiva o habitatih in uredba o skupni ribiški politiki so tisti
zakonodajni akti EU, ki so najpogosteje povezani s programi spremljanja iz okvirne direktive
o morski strategiji. V tem smislu lahko programi spremljanja na splošno veljajo za skladne z
drugimi ustreznimi pravnimi obveznostmi.
Edini programi spremljanja, ki se vzpostavljajo izključno zaradi okvirne direktive o morski
strategiji, so programi spremljanja morskih odpadkov (deskriptor 10) in podvodnega hrupa
(deskriptor 11).
V središču pozornosti: program spremljanja morskih odpadkov
Skoraj vse države članice, ki so poročale, so oblikovale programe za spremljanje morskih
odpadkov, kar je spodbudno.
Spremljanje: neustrezno
12
Prostorska pokritost in pogostnost spremljanja odpadkov na obali sta ustrezna. V
severovzhodnem Atlantiku se sistematično spremljajo tudi zaužiti odpadki pri naplavljenih
morskih pticah. V večini morskih regij imajo programi spremljanja zadovoljivo raven
skladnosti ter jasne povezave z mednarodnimi in regionalnimi standardi. Večina držav članic
se sklicuje na smernice za spremljanje, ki jih je za izvajanje okvirne direktive o morski
skupini pripravila tehnična skupina za morske odpadke in ki zagotavljajo potrebno
uskladitev.
Vseeno so na več področjih 28 potrebne nujne izboljšave. Spremljanje odpadkov na morskem
dnu in vodni gladini ter spremljanje mikroodpadkov sta na primer povsem neustrezni.
Sistematičnega in primerljivega spremljanja vpliva odpadkov na morske živali in naravo ni.
Vzpostavljeni programi spremljanja pogosto ne zajemajo lokalizacije in obsega človekovih
dejavnosti, ki povzročajo morske odpadke.
Ne nazadnje niso dogovorjene izhodiščne ali mejne vrednosti za odpadke in mikroodpadke,
kar otežuje spremljanje napredka pri doseganju dobrega okoljskega statusa. To bo vplivalo
tudi na sposobnost EU za izpolnjevanje notranjih (7. okoljski akcijski program do leta 2020
in akcijski načrt za krožno gospodarstvo 29) in mednarodnih obveznosti. 30
Regionalna skladnost in usklajevanje
Ocenjena je bila tudi regionalna skladnost programov spremljanja držav članic v okviru regij,
opredeljenih v členu 4 Direktive. Države članice so se v programih spremljanja na splošno
sklicevale na regionalno usklajevanje, zlasti z uporabo kazalnikov in standardov,
dogovorjenih s konvencijami o regionalnih morjih, za presojo okoljskega stanja na podlagi
okvirne direktive o morski strategiji.
Ocena je pokazala, da je v državah članicah v regijah Črnega morja, severovzhodnega
Atlantika in Baltskega morja raven skladnosti zmerna do visoka, v regiji Sredozemskega
morja pa nizka do zmerna.
V državah članicah v regijah Črnega morja, severovzhodnega Atlantika in Baltskega morja je
bila pri oceni v nekaterih posebnih primerih ugotovljena visoka raven skladnosti, na primer v
zvezi z območjem uporabe ali elementi, ki se spremljajo. To na primer velja za spremljanje
onesnaževal (deskriptorja 8 in 9) ter morskih odpadkov (deskriptor 10) v regijah Baltskega in
Črnega morja. Zdi se, da je spremljanje v morskem bazenu na splošno bolj usklajeno v
Baltskem morju in severovzhodnem Atlantiku (vključno z državami, ki niso članice EU).
Države članice, katerih vode so del regije severovzhodnega Atlantika, so na regionalni ravni
oblikovale programe spremljanja v zvezi z vsemi deskriptorji; vendar je potrebno nadaljnje
delo za izboljšanje njihove skladnosti, na primer v zvezi z neavtohtonimi vrstami
28
Nekatere od teh zadev, na primer morski odpadki, se že obravnavajo v okviru skupne strategije izvajanja okvirne direktive o morski
strategiji.
29
Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom Zaprtje
zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614 final.
30
Mednarodne obveznosti vključujejo proces Rio+20 (konferenca Združenih narodov o trajnostnem razvoju) in 17 ciljev trajnostnega
razvoja iz agende 2030 za trajnostni razvoj, sprejete septembra 2015.
13
(deskriptor 2), pri katerih je zajemanje omejeno, saj je o programih spremljanja tega
deskriptorja poročalo samo pet držav članic.
Države članice v regiji Sredozemskega morja morajo z regionalnimi prizadevanji zagotoviti
skladnejše spremljanje številnih deskriptorjev, na primer neavtohtonih vrst (deskriptor 2) in
podvodnega hrupa (deskriptor 11).
Druge ugotovitve
Čezmejne zadeve, ki vzbujajo zaskrbljenost
Kot ključna čezmejna vprašanja, ki se neposredno ali posredno obravnavajo s programi
spremljanja na podlagi okvirne direktive o morski strategiji, so nekatere države članice poleg
čezmejnih vprašanj, zajetih z nekaterimi deskriptorji iz okvirne direktive o morski strategiji
(na primer neavtohtone vrste, morski odpadki in podvodni hrup), poudarile pritiske in vplive,
ki jih povzročajo podnebne spremembe in zakisljevanje oceanov.
Boljša baza znanja
Programi spremljanja držav članic bodo pripomogli k izboljšanju baze znanja, zlasti v zvezi z
deskriptorjema za podvodni hrup in neoporečnost morskega dna (deskriptorja 11 in 6). S tem
naj bi se izboljšala naslednja presoja morskih voda, ki jo morajo države članice opraviti
leta 2018.
Prilagodljivi programi spremljanja
Nekatere države so vzpostavile prilagodljive programe spremljanja, da bi zagotovile, da
ostanejo ustrezni, tudi če se njihovo dobro okoljsko stanje ali kazalniki ciljnih vrednosti
preoblikujejo zaradi boljšega znanja, novih standardov in praks na regionalni ravni ali
spremenjenih pritiskov. Čeprav je prilagodljivost pozitivna lastnost, je treba poskrbeti, da ti
prilagodljivi programi spremljanja dolgoročneje nimajo negativnega vpliva na zajemanje
spremljanja.
3. SPLOŠNI SKLEP
Analiza programov spremljanja v okviru prvega cikla izvajanja okvirne direktive o morski
strategiji kaže, da večina držav članic kljub precejšnemu trudu, ki so ga že vložile ali ga bodo
v bližnji prihodnosti, potrebuje dodatne ukrepe za zagotovitev ustreznega in pravočasnega
zajemanja programov spremljanja. Potreben je dodaten napredek za zagotovitev
primerljivosti pristopov med državami članicami in izboljšanje programov spremljanja, da
postanejo ustrezen okvir, ki izpolnjuje zahteve iz okvirne direktive o morski strategiji.
Zagotoviti bi bilo treba boljše zajemanje deskriptorjev, ki niso zajeti ali so z veljavno
zakonodajo zajeti le delno. Osem držav članic se mora še posebno posvetiti zagotovitvi
popolnega in pravočasnega zajemanja ciljnih vrednosti, določenih v skladu s členom 10
okvirne direktive o morski strategij, v spremljanje. Ko države članice v skladu z zahtevami iz
okvirne direktive o morski strategiji posodabljajo cilje, ki so si jih zastavile, bi morale
preučiti možnost uporabe programov spremljanja za presojo učinkovitosti svojih ukrepov, kar
bi jim pomagalo oceniti, koliko so oddaljene od doseganja zastavljenih ciljev.
14
V zvezi s prostorsko pokritostjo analiza kaže, da se programi spremljanja očitno izvajajo na
območjih, kjer so pritiski in vplivi verjetno največji. To bi bilo treba vseeno potrditi z
ustrezno analizo tveganj, da se na tehnični in znanstveni podlagi opredelijo prednostne naloge
v smislu spremljanja.
Samo nekaj držav članic je imelo operativne programe spremljanja vzpostavljene že leta
2014, številni programi pa bodo popolnoma vzpostavljeni šele do leta 2018 ali celo do
leta 2020. Za izpolnitev zahtev iz okvirne direktive o morski strategiji je zato nujno potreben
napredek na področju spremljanja, vključno s posodobitvami začetne presoje morskih voda in
dobrega okoljskega stanja do leta 2018, predvsem pa z doseganjem dobrega okoljskega stanja
do leta 2020.
Programi spremljanja niso vedno ustrezni za zagotavljanje učinkovitega spremljanja stanja
morskih voda v EU pri doseganju dobrega okoljskega stanja in povezanih ciljnih vrednosti, ki
so jih določile države članice. To velja zlasti za deskriptorje za neavtohtone vrste, morske
odpadke, podvodni hrup in biotsko raznovrstnost, ki z veljavno zakonodajo niso zajeti.
Nadaljnje usklajevanje med državami članicami, zlasti z ukrepi na regionalni in
podregionalni ravni, je bistveno za zagotavljanje skladnih in primerljivih podatkov ter
izboljšanje območja uporabe programov spremljanja. Z učinkovitejšim spremljanjem po
disciplinah in državah članicah bi se lahko stroški znižali.
4. PRIPOROČENI NADALJNJI UKREPI
Komisija meni, da bi morale države članice:
−
čim prej odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti na regionalni in podregionalni
ravni ter tako zagotoviti, da so programi spremljanja ustrezni za izpolnjevanje zahtev
iz okvirne direktive o morski strategiji;
− okrepiti prizadevanja, da začnejo v celoti izvajati programe spremljanja, s čimer bi
preprečile morebitne vrzeli pri presoji morskih voda, ki jo morajo opraviti leta 2018,
ob upoštevanju revizije Sklepa 2010/447/EU, ki se trenutno opravlja, in njenih
končnih rezultatov;
−
zagotoviti, da je v programih spremljanja ustrezno zajeto območje uporabe iz
okvirne direktive o morski strategiji, zlasti ob upoštevanju krajev s prevladujočimi
pritiski in vplivi v skladu s pristopom, ki temelji na analizi tveganja;
−
prilagoditi programe spremljanja, da se upoštevajo prihodnje obveznosti v
skladu z okvirno direktivo o morski strategiji, vključno s posodobitvijo določitve
dobrega okoljskega stanja, ki so jo izvedle države članice. Države članice, ki v prvi
fazi izvajanja še niso opredelile dobrega okoljskega stanja in okoljskih ciljnih
vrednosti, bi morale to storiti brez odlašanja;
−
dodatno izboljšati skladnost na regionalni ali podregionalni ravni z nadaljnjim
usklajevanjem programov spremljanja, zlasti v okviru konvencij o regionalnih morjih,
vključno s skupnimi pristopi k zbiranju podatkov in metodami za pripravo presoje;
−
upoštevati svoje programe ukrepov pri posodabljanju teh programov
spremljanja v skladu s členom 17 okvirne direktive o morski strategiji, da bodo lahko
15
izmerile njihovo učinkovitost pri doseganju ciljev zadevne direktive.
Komisija:
−
si bo prizadevala za dodatno doslednost pri izvajanju različnih zakonodajnih aktov
EU, ki vplivajo na morsko okolje. To bo zagotovila predvsem s revizijo sklepa, ki
določa merila in metodološke standarde na področju dobrega okoljskega stanja, in v
okviru pobud Komisije za racionalizacijo obveznosti spremljanja in poročanja na
področju okoljske politike, 31
−
bo še naprej sodelovala z državami članicami v okviru skupne strategije izvajanja
okvirne direktive o morski strategiji, 32 da bi zagotovila večje koristi in boljšo
učinkovitost v drugem ciklu izvajanja zadevne direktive (leta 2018 in pozneje);
−
bo preučila potrebo po dodatnem financiranju strateških projektov in podpornih
ukrepih za spodbujanje doslednosti pri izvajanju okvirne direktive o morski strategiji
v državah članicah na regionalni ravni in ravni EU, zlasti na področjih, na katerih je
delovanje konvencij o regionalnih morjih manj izrazito;
−
bo na podlagi posameznih ocen držav članic (na voljo v spremljajočem delovnem
dokumentu služb Komisije) začela poseben osredotočen dialog z državami članicami,
pri katerih obstaja resno tveganje neizpolnitve zahtev iz okvirne direktive o morski
strategiji, da bi zagotovila njihovo skladnost z Direktivo.
31
Kažipot za preverjanje ustreznosti obveznosti spremljanja in poročanja na področju okoljske politike, http://ec.europa.eu/smartregulation/roadmaps/index_sl.htm.
32
V skladu z okvirno direktivo o morski strategiji se od držav članic zahteva podroben in usklajen prispevek. Države članice in Evropska
komisija so za olajšanje tega dela vzpostavile neformalni program za usklajevanje: skupno strategijo izvajanja.
16