1. No category

revija za digitalno fotografsko izobraževanje
izvod je brezplačen
avgust/september 2013 • letnik 12 • Št. 65 • tiskano 20.000 izvodov
arhiviranje
digitalnih
fotografij
od
a do
e
Moč stopiti
korak naprej
Vsakogar čaka
naslednji korak.
Ujemite trenutek
s sedmimi slikami
na sekundo.
Naredite naslednji korak na Canon.si
© Brutus Östling. Canon ambassador
Beseda urednika
Matjaž Intihar
Ohranimo naše fotografije
Saj veste kako gre. Vedno je enkrat prvič! Ko se vam prvič zgodi, da izgubite pomnilno kartico s podatki, da se napačno prenesejo podatki v računalnik, da“umre” disk ali starejši DVD, vam odtujijo računalnik in medije z vašimi spomini, potem začnete razmišljati drugače.
Malo manj stresno je, če ne najdete več želenih fotografij. Veste, da ste fotografirali, da so fotografije nekje na diskih, DVD-jih, pa jih ne najdete in ne najdete. Če ste ostali brez podatkov zaradi težav iz prvega dela zapisa, ste jih najbrž izgubili za večno. Če pa zaradi tega, ker jih v
množici map, podmap ne najdete več, pa imate še možnost rešiti se težav. Seveda je najprej treba narediti arhiv, strukturo map in predvsem
dodati kakšno ključno besedo k fotografijam. Ja, s to revijo vam dajem delo, da boste čez leta še našli vaše fotografije.
Zanimivo, ne! Če greste zdaj iskati vaše “papirne” fotografije iz otroštva, ali družinske fotografije izpred 30 let jih boste brez težav našli. Točno veste v katerem fotoalbumu jih imate. Prav tako vaše popotniške fotografije. Foto albumi so vedno nekje blizu roke v kakšnem predalu v
sobi. Večina je tudi lepo arhivirala diapozitive. Najbrž ste jih shranjevali v saržerje, na njih nalepili nalepke z opisom. Danes ni nič drugače.
Le uporabljamo digitalne predale in ključne besede. Treba se jez novo tehnologijo samo spoznati. Kdo pa še danes odpihne prah iz dia projektorja, upa, da bo žarnica še delovala in predstavlja potovanje ob diaprojekciji. Saj paše, je všečno, vendar...?
Veliko lažje gre, če ne fotografirate veliko, ali če fotografirate samo za lastni arhiv v manjši ločljivosti. Potem vam za arhiv pridejo že prav
pomnilni ključi. Pomnilne enote postajajo vse cenejše, zato je zadnji čas, da si izberete še eno, da naredite dodatni arhiv vaših podatkov.
Še vedno imamo na voljo klasično ponudbo fotografij iz fotolaboratorija, ali pa si jih tiskamo sami doma. Vse bolj so priljubljene fotoknjige
in te so odličen “arhivar” naših dogodkov, izletov, potovanj, spominov skozi leto v letnih knjigah itd.
Možnosti za izdelati si primeren arhiv je veliko. Le spoznati se je treba z osnovami. Enako kot s fotokamero.
e-Fotografija
je brezplačna revija za digitalno fotografsko izobraževanje.
Z digitalno kamero fotografiramo nekaj 10X več kot z analogno. Vendar v tej silni množici fotografij kaj hiIzdajatelj in založnik: Image DTP inženiring d.o.o.
tro izgubimo sled za njimi. Kje imate fotografije iz dopusta izpred šestih let. Če jih ne najdete v minuti, ste
Berčičeva 8b, 1260 Lj-Polje
Tel.: 01 529 11 44, Fax: 01 528 36 16
na najboljši poti, da začnete pot lastnega digitalnega arhiva. V nasprotnem primeru, boste sicer fotografije
e-mail: info@e-fotografija.com
imeli. Toda kje? Nikakor pa ne pozabite, da so digitalni arhivski mediji, glede na znani “papir” zelo kratkega
Urednik: Matjaž Intihar
Tisk: Tiskarna SET, Ljubljana.
veka. Torej, pazite kako arhivirate in hranite vaše digitalne zapise, t.j. “Vaše spomine”!
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
3
Osnovni tečaj fotografije
-
2. do 7. oktober
www.e-fotografija.si
Digitalni arhiv od A do E...
Preskok v tehnologiji prinaša tudi dodatna nova spoznanja. Pred osmimi leti smo
množično prešli od filma, temnice, kemikalij, fotografskega arhiva filmov in fotografij v foto albumih, k digitalnemu izpisu. Kot smo povsem samoumevno vedeli kaj s filmom po fotografiranju, je treba vedeti, kaj z digitalnim zapisom po pritisku prožilca.
Danes, ko je digitalizacija fotografij že povsem med nami, se mnogim šele sedaj začenja postavljati glavno vprašanje, kako shraniti in ohraniti naše digitalne zapise.
Resnične zgodbe:
1. Kolegu so ukradli prenosni računalnik. Še danes se ne upa povedati ženi, da sta s tem izgubila
nekaj mnogo več, kot tehnično napravo, katero se
da nadomestiti. Z računalnikom so odšle tudi fotografije od prvih treh let otroka!
2. Na trdem disku računalnika so bile fotografije iz
dogodkov zadnjega leta. Bom že, bom že, naredil
kopijo na DVD je govoril kolega. Naslednji dan je
bil računalnik že na popravilu. Trdi disk je odpovedal poslušnost, z njim se je poslovil tudi od pomembnih fotografij.
3. Kolega je imel vedno premalo prostora na trdem disku. Le kdo ga nima? Zato se je odločil
očistiti disk nepotrebnih podatkov. Mape je imel
označene kot jih označuje kamera »DCS_2000« in
je spregledal, da so v nekaterih mapah pomembne
družinske fotografije, katere je prenesel od drugih
fotografov. Mape s fotografijami so romale v koš,
imel je več prostora na disku, vendar še danes se
drži za glavo kaj je storil. Žal ni imel kopije!
5. Sopotnici na FotoPOTEPu sta si s fotokamero
zabeležili svoje spomine. Opozoril sem jih na možnost izgube podatkov in, da jima lahko vsak večer
prenesem posnetke. Ni bilo neke volje. Čez nekaj
časa izvem, da je prva po prihodu domov izgubila
pomnilno kartico in seveda z njo
vse fotografije. Druga je podatke prenesla na domači disk,
4
vendar z napako v prenosu. Še predno je preverila
pravilnost prenosa je izbrisala podatke iz kartice
in čez nekaj dni je spoznala napako.
6. Lastna izkušnja profesionalca! Po prenosu fotografij na trdi disk računalnika
je marsikdo prepričan, da so podatki varno shranjeni
in jih že lahko izbriše s
pomnilniške kartice. Veljko Jukič je v 37. številki revije e-Fotografija zapisal besedilo. “Sprva je vse lepo,
toda, ko se vam enkrat
(prvič) zgodi,
da vam računalnik sploh
ne prepozna CDja
izpred 4 ali 6
let, ko DVD
od predlani (ali prejšnjega meseca) sploh ne
kaže znakov življenja, ko se vam kar naenkrat sesuje ves računalnik z vso vsebino na trdem disku
vred… potem začnete razmišljati drugače.”
7. Še ena iz profesionalnega sveta! Disk določenega proizvajalca je imel nižjo delovno napetost. Napačna odločitev in močnejši napajalnik od drugega diska je bil vklopljen v disk.
Pomembnost arhiva med
posameznimi skupinami fotografov
Fotografi smo danes razdeljeni v več
skupin. Najbolj razširjena skupina je tista,
ki uporablja za zajem slike fotofone. Večinoma
mladi, s temi novimi foto napravami na hitro fotografirajo njim zanimive družabne
dogodke in le te delijo preko spletnih omrežij. Na žalost, večina še
ne razmišlja, da bi si še kako drugače
ohranili zajete spomine, saj v svoji mladostni razposajenosti še ne razmišljajo, da
si bodo še kdaj zaželeli videti fotografijo katere bodo takrat oddaljene 30, 40 ali več let.
Tako te danes zajete fotografije ostanejo nekje v virtualnem svetu in že čez nekaj
let bodo
izgubljene
za vedno.
Naslednja skupina so zopet mladi,
ki sicer imajo za zajem fotokamero,
vendar se prav
zaradi zazrtosti v samo sedanji trenutek še premalo zavedajo, da je treba fotografijo shraniti tudi za
kasnejša leta.
Tretja skupina so fotografi srednjih let. Večinoma
so prešli iz filma na digitalno tehniko. Iz izkušenj
se zavedajo, da je treba slike ohraniti, toda imajo
premalo računalniškega znanja, da bi na pravi način to tudi naredili.
Četrta skupina so starejši, ki fotografirajo dogodke za spomin, vendar upajo, da jih bodo lahko za
vedno hranili na pomnilni kartici ali računalniku.
Peta skupina so napredni in profesionalni fotografi, ki se zavedajo pomena arhiviranja, vendar mnogi izmed njih pozabljajo, da je treba fotografirati in
ohraniti tudi družinske posnetke.
Vsem nam pa je nujno vedeti sledeče. Fotografija
pridobiva vse večji pomen. Ima že tudi moč sporazumevanja. Pomembno je vedeti, da ima fotografija moč ohraniti naše spomine, ko se bomo čez leta
prav preko fotografij spominjali dogodkov izpred
desetletij nazaj. Obenem bomo preko današnjih
fotografij lahko ohranili bogato dediščino našim
zanamcev. Seveda pa samo na način, da bomo pravilno ohranili naše datoteke, t.j. naše spomine.
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Fuchs 1996
Zakaj arhiv fotografij, videa, v
dvojniku ali več?
Napredni tečaj fotografije
Uvod v arhiviranje
-
18. in 19. september
Naše slike – mar ni to naša
zgodovina, tradicija in dediščina - dokaz bivanja in
ustvarjanja?! Vsak spominski medij ima svoj rok trajanja, ki je lahko različen glede
občutljivosti ali zanesljivosti.
Digitalna tehnika zajema in možnost fotografirati, fotografirati brez stroškov nas je hitro navdušilo. Prikaz slike na zaslonu, možnost hitre ocene
in preprosto prenašanje datotek so prvi pozitivni
elementi. Pojavi pa se glavno vprašanje o katerem
premalo razmišljamo. Dlje kot fotografiramo, več
fotografij imamo, hitreje začnemo spoznavati še
nove prednosti in seveda tudi slabosti, ki so pogojene predvsem z nepoznavanjem tehnike zapisa in, povsem razumljivo, s premalo praktičnega
poznavanja.
Na začetku uporabe digitalne kamere večina fotografov vse datoteke s pomnilniške kartice prenese na trdi disk v računalniku. Mnogi tej možnosti hranjenja fotografij tudi povsem zaupa. Kmalu
pa sami spoznajo možnosti prvih težav ali pa zanje zvedo od drugih. Marsikateri uporabnik raču-
nalnika je po nekaj letih druženja z digitalnim zapisom spoznal, da lahko v trenutku ostaneš brez
njega, saj trdi disk ni naprava, ki ne bi bila izpostavljena možnim resnim okvaram. V reviji e-Fotografija je Željko Božić že opisal težave in izgubo,
ter poizkus rešitve digitalnih datotek s pokvarjenega trdega diska.
Prav tako je znanih že veliko zgodb o izgubi kartice, kjer so bile vse fotografije. Kraji računalnika
Profesionalni arhiv filmov. Prostor mora imeti primerno vlago, filmi pa morajo biti ustrezno označeni in arhivirani. Tudi
na TV postajah in filmskih studijih stare filme skenirajo in si
urejajo digitalni arhiv.
V začetku 70-tih let smo prvič dobili vprašanje kako arhivirati digitalne podatke. Skenerji s katerimi smo že lahko prenašali fotografije na medij film, nam vse do začetka 80-tih
niso omogočali shranjevati ujetih elektronskih signalov.
•majhen in lahek
•lep dizajn
•USB 2.0
USB ključek
Axle 8 GB
•kompakten, lahek in majhen
•idealen za vaš avtoradio
•USB 2.0
USB ključek
Autobahn 16 GB
•aluminijasto ohišje
•kompakten in lahek
•USB 3.0
USB ključek
Element 16 GB
•izredna hitrost branja do 90MB/sekundo
•odporen na prah, udarce, vodo
•USB 3.0
USB ključek
Supersonic Boost XT 16 GB
www.e-fotografija.si
Fotograf, ki je fotografiral na diapozitivni film ima doma še
vedno ohranjen arhiv na filmu samem. Priporočam, da si iz
diapozitivov preko skenerja naredite digitalni arhiv.
Kemikalije na filmu še vedno delujejo in z leti počasi vplivajo
na samo kakovost zapisa.
Skenirate lahko tudi negativne filme, ali pa si poskenirate
fotografije na papirju. Digitalne datoteke lahko shranite na
DVD mediju ali na trdem disku. Lahko pa si iz starejših fotografij izdelate fotoknjigo.
in s tem izgubi vseh podatkov. Za družinskega ali
popotniškega fotografa sem v zadnjih letih vedno
poudarjal, naj si najboljše družinske in popotniške fotografije shrani tudi na papir. Ti dve zvrsti
fotografije imata po desetih, dvajsetih in več letih
izreden pomen. Zato si ne moremo privoščiti, da
predvsem družinskih in popotniških spominov ne
bi imeli ohranjenih in, da ne bi imeli možnosti njihovega hitrega ogleda. Ti uporabniki fotokamer
in računalnikov se niti ne želijo preveč ukvarjati
z arhiviranjem na zahteven način. Vsekakor pa so
nasveti glede digitalnega arhiviranja zanimivi tudi
zanje. Kdor ima osnovno računalniško znanje in
delo s programi za obdelavo fotografij, lahko sledi tudi nasvetom glede arhiviranja za napredne in
profesionalne fotografe. Kot je bil v filmski dobi
999
Pomnilniška kartica
599
1999
Pomnilniška kartica
799
2299
Pomnilniška kartica
SD 4 GB
SD 8 GB
•primerno za HD video posnetke
•hitrost prenosa podatkov 30 MB/s
SD 16 GB class10
1999
•primerno za HD video posnetke
•hitrost prenosa podatkov 30 MB/s
2699
Pomnilniška kartica
SD 32 GB class10
3499
Big Bang, d.o.o. | Šmartinska 152, Ljubljana | Tel: 01 309 37 00 | Ponudba velja od 10. 9. 2013 do odprodaje zalog. | Cene so v € in vsebujejo DDV. | Tiskarske napake niso izključene.
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
5
a
LIGHTROOM predavanje / 23. september www.e-fotografija.si
pomemben arhiv fotografij na papirju ali filmov, tako je v današnji digitalni dobi pomemben arhiv digitalnih datotek.
Napredni in profesionalni fotograf
se kaj hitro spoznata z možnostjo arhiviranja digitalnih datotek na zunanje enote. Danes predvsem na zunanji trdi disk.
Obvezno je treba želene datoteke shraniti v dveh kopijah (nekatere ustanove hranijo
celo tri ali več
zna z nasveti. Svoj »najboljši« način
pa, ko po nekaj
letih shranjevanja fotografij išče
tisto, ki je v
določenem trenutku zanj najpomembnejša. A
Murphy, tako kot
vedno, ne počiva.
Prav ko najbolj potrebu-
Danes fotoknjiga vse hitreje izpodriva klasični fotografski arhiv, to je fotoalbum s fotografijami.
kopij), kjer
bodo za nekaj nadaljnjih let
varno shranjene. Z zniževanjem cen
računalniških trdih diskov, je način
arhiviranja na njih pridobil vse večjo veljavo tudi v družinsko popotniški fotografiji. Vsakdo, ki si želi
čim hitreje priti do svojega obsežnega arhiva, danes izbere to možnost.
Obenem je arhiv na disku, seveda
dveh, tudi dovolj varen. Tisti, ki fotografirajo manj, si lahko arhiv naredijo tudi na USB ključ. Arhiviranje
na DVD-jih je še vedno uporabno,
vendar zamudno z iskanjem datotek. Iskanje datotek na trdih diskih
ali ključkih v računalniku pa je lahko trenutno.
Iskanje datotek
Še preden spoznamo možnosti arhiviranja datotek na trdi disk, ključke
in DVD-je ter njihovo uporabniško
vrednost pridobljeno z leti, se posvetimo zelo pomembni lastnosti. To je,
pravilnim naslovom fotografij, da jih
bomo v veliki množici drugih še kdaj
našli. Že takoj na začetku naj omenim, da ima vsak fotograf svoj način označevanja datotek in njihovega
nadaljnjega iskanja. Izmed opisanih
si vsak izbere svojega, ter se sproti
prilagaja in izkorišča nove ponujene možnosti. Potrebo po pravilnem
označevanju fotograf najprej spo-
6
jemo fotografije iz arhiva, je ne najdemo in ne najdemo. Še enkrat pa
poudarjam: dokler po nekaj časa ne
iščemo prav določene in nam zelo
želene fotografije.
Sam zaradi profesionalnega dela pri
grafični pripravi slik za tisk, že od leta
1992 večje datoteke (fotografije) arhiviram na tazlične enote. Najprej na
Syquest zunanje pomnilne enote. To
so bili v bistvu izmenljivi diski, vendar na MB zelo dragi in tudi nezanesljivi. Zato sem v 90-tih arhiviral na
CD-je. V teh tridesetih letih sem jih
za arhiv izpisal več kot 1000
in neuspešno iskal že toliko
fotografij, da se težav še kako
dobro zavedam. Vem fotografije nekje so, a na katerem CD-ju?
Ob iskanju želenih fotografij nemalokrat najdem prav tisto, ki sem jo
potreboval pri prejšnjem iskanju.
Toda, žal prepozno. In če boste napake delali danes, ko se fotografira
in arhivira najmanj desetkrat več fotografij kot pred leti, ne boste našli
samo ene določene fotografije, ampak kar cele mape z nekaj sto fotografijami. Digitalna možnost fotografiranja je prinesla preprostost in
cenenost zajema, s tem pa nekaj sto
in več fotografij o samo enem dogodku. In koliko dogodkov, fotografij in s tem povezanih problemov pri
njihovem iskanju imajo danes lahko
predvsem napredni in profesionalni
fotografi? Koliko družinsko popotniških dogodkov imate vi?
Prvi koraki arhiviranja
Nemalo družinskih fotografov z
zmogljivo pomnilno kartico še vedno misli, da fotografij posnetkih na
dogodkih niti ni treba shranjevati še
kje drugje. Ko jim že prične zmanjkovati prostora na kartici, pa starejše, njim nepomembne posnetke
brišejo. Prav tako vsi tisti, ki fotografirajo z mobilnimi telefoni, fotografije hranijo na njih, katero izmed njih
pa dodajo na spletna omrežja.
Kamero ali telefon z vsemi našimi fotografijami lahko izgubimo, ga nam odtujijo. S tem izgubimo tudi naše fotografije in
jih damo drugim na vpogled.
Zaradi takih v praksi že nekajkrat
storjenih in slišanih težav vedno poudarjam in v tej reviji bom večkrat
ponovil. »Če želite ohraniti vaše spoIBM je leta 1965
opremil prvi računalnik s trdim
diskom. Njegova
zmogljivost je
bila 5MB.
V grafični industriji smo leta 1982 dobili
možnost, da skenirane podatke shranimo
na računalniški trdi disk in fotografije obdelujemo po še danes znanih in izkoriščanih
postopkih. Začeli so nastajati programi kot
danes Photoshop, Indesign...
Šele leta 1995 smo dobili možnost zapisovanja digitalnih fotografij na CD medij. Grafiki smo se takrat odahnili. Dobili smo možnost shranjevanja večjih količin podatkov.
Danes sta medija za shranjevanje predvsem
DVD medij in računalniški trdi disk.
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
LIGHTROOM tečaj praktični / 25. september www.e-fotografija.si
mine je priporočljivo, da si jih shranite še na dodaten medij«.
Danes je vse več tistih, ki že vedo, da
so lahko fotografije shranjene samo
na pomnilni kartici zelo ranljive.
Zato fotografije prenesejo s pomnilniške kartice še na računalniški trdi
disk.
Mapa v kateri so fotografije na kartici, kot same fotografije ima lastno
ime. Mapa recimo DCIM100. Fotografije v mapi pa DCM_5124 in
številčno naprej. Ta imena nam ne
povedo nič in pri iskanju so neuporabna.
Zato se v večini primerov mapo v
kateri so fotografije razvrščene, poimenuje po določenem dogodku. Re-
cimo, »rojstni dan dedi«! Za mnoge
je delo s tem opravljeno. Bolj izkušeni mape razvrstijo v njim »prave«
razvrstitve. Eni imajo mapo z letnico, recimo »2013« in v njo razvrstijo
vse mape z dogodki tega leta. Drugi
si naredijo podmape kot, »druzinske
fotografije«, »potovanja«, »sluzba«,
»sport«, itd.
Napredni in profesionalni fotografi
pa že nekaj let uporabljajo programe, ki omogočajo dodajanje ključnih
besed (angl. keywords) v datoteko
EXIF, ki je pripeta k vsem digitalnim
fotodatotekam. Na podlagi njih lahko vsaki sliki posebej dodamo ključne pomene in jo tako tudi po nekaj
letih najdemo veliko bolj preprosto.
Ker imamo danes možnost dodajanja ključnih besed, ni več potrebe pisati dolgih imen map ali
imen k fotografijam. Tako kot kaže primer levo, si označite mapo na kratko, predvsem pa brez
velikih črk, šumnikon (ČŠŽ) in za povezavo med besedami uporabite spodnji vezaj.
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
In kateri izmed načinov
označevanja datotek za
arhiviranje je pravi?
Enostavno povedano, pravega in edinega načina shranjevanja ni! Vsak
sam si na podlagi lastnih spoznanih
izkušenj izbere svoj način arhiviranja. Na začetku fotografske poti fotografu zadostuje, da lahko poišče
fotografije o določenem dogodku,
kraju, potovanju in podobno. Ko
imamo samo nekaj map z datotekami, povsem zadostuje samo njihovo označevanje z imenom dogodka.
In nemalo fotografov začenja tako.
Toda, fotografija nas hitro zasvoji.
Fotografiramo vse več, hitro si sledijo dogodki, nove mape. Z leti lahko
postane vse skupaj nepregledno. Želite prijateljem pokazati vaše fotografije iz skupnega dogodka izpred let in
iskanje se lahko zavleče, da gledanje
fotografij nikogar več ne zanima.
In kaj, če smo popotnik, ki veliko fotografira, čez nekaj let pa začnemo
svoje fotografije celo prodajati? Ni
malo fotografov, ki so konjiček kakršen je fotografija, spremenili v možnost občasnega zaslužka. Ker ure-
dnik katere izmed revij ali spletne
strani ve, da ste v zadnjih letih veliko
potovali in fotografirali, vas za določen članek zaprosi, če mu pošljete
čim več fotografij kipov iz različnih
svetovnih prestolnic. Boste zdaj šli
pregledat vse mape, kjer so vaše popotniške fotografije iz zadnjih petih
let, in iskali kipe na njih? Seveda boste, če se vam obeta zaslužek. Vendar
boste ob iskanju in odpiranju map
kaj hitro spoznali, da se sicer spomnite določenih želenih motivov,
toda kje so? In tako veliko želenih
motivov ne boste oddali v objavo, še
manj prijetno pa je dejstvo, da se vaš
zaslužek nikakor ne ujema s porabljenim časom ob iskanju.
Nič drugače ni pri iskanju družinskih fotografij. Kot fotografa družinskih dogodkov vas poprosijo za čim
več fotografij »naše« Jožice. Pripravili bi ji darilo z njenimi fotografijami. Boste vse fotografije posnete v
nekaj zadnjih letih iskali od mape do
mape?
Danes že večina programov za obdelavo slik omogoča dodajanje ključnih
besed (keywords, glej sliko zgoraj) v
7
a
LJUBLJANA 4 urni praktični tečaj - 26. sept.
www.e-fotografija.si
kanje fotografij po nekaj letih, ko že
pozabimo katerega leta smo recimo
letovali na Kubi, je to, da lahko s programi sami dodajamo nam želene
ključne besede. Verjemite, iskanje
fotografij bo tudi čez leta zelo enostavno.
S programi lahko k fotografiji dodamo še sklop dodatnih podatkov. Vrnimo se k najbolj pomembnim, t.j.
ključnim besedam.
In zakaj so ključne besede pomembne pri arhiviranju fotografij?
Dokler imamo na svojem prvem računalniku shranjene naše mape, smo
zaradi lastne organiziranosti kar nekako domači z njimi. Malo se je treba spomniti za nazaj, odpreti nekaj
map in slike iz našega nekaj let oddaljenega dopusta so tu. Toda kaj, če
iščemo točno določeno osebo, kraj,
predmet. In predvsem kaj potem, ko
zamenjamo naš »stari« računalnik in
malo premaknemo naše mape še po
drugih zunanjih diskih. Takrat pride
zelo prav možnost iskanja fotografij
po ključnih podatkih.
Kot ste že opazili (slika na prejšnji
strani), je kot »klobasa« dolgo ime
mape ali celo datoteke v večini primerov skrito, zato vidite samo del zapisa. Obenem pa k sliki niso pripeti
vsi za arhiv in poznejše iskanje pomembni podatki.
Pri pisanju ključnih besed je na voljo
več možnosti. Lahko se omejite samo
na splošne opise in jih vse pripnete
vsem fotografijam iz izbranega dogodka. Toda čez leta bo imelo vse več
fotografij podobne podatke, predvsem pa ni na vseh tistega elementa,
ki ga iščete. Če boste k vsem fotogra-
so podatki varno shranjeni in jih že
lahko izbriše s pomnilniške kartice.
Že večkrat je bilo omenjeno, da večina v »pravilno« arhiviranje začne
verjeti šele ob prvi izgubi podatkov.
Naj bo to iz kartice, ključka, zunanjega diska za arhiv ali zgoraj omenjenih možnih težav. Čim bolj so vam
fotografije pomembne, pa naj bo to
iz družinskega ali profesionalnega
pogleda, tem bolj vas taka izguba podatkov prizadene. Sam po vseh letih
izkušenj s hranjenjem digitalnih datotek, z izgubljenimi podatki s trdih
diskov, CD-jev ali DVD-jev in z ne
najdenimi datotekami, v današnjem
času vedno poizkušam delovati na
naslednji način.
datoteko exif in iskanje po različnih
podatkih. Tako ni več potrebe po
pisanju kot »klobasa« dolgih imen
map, v katerih so fotografije, ali k samim fotografijam.
Dodajanje ključnih besed
Profesionalne reporterske hiše, arhivi fotografij v različnih agencijah in
profesionalni fotografi, že nekaj let
izkoriščajo možnosti programov, da
k fotografiji dodamo še lastne zapise. Vsaka, z digitalno fotografsko kamero zajeta fotografija ima k datoteki
pripeto tudi tako imenovano datoteko »exif«. V njej so shranjeni podatki
o času fotografiranja in nastavitvah
kamere.
Nekatere kamere omogočajo vpisati
tudi GPS podatke, podatke o avtorju
fotografije.
Pomembno za domači arhiv in is-
V programu Bridge, ki je del programa Photoshop in je namenjen pregledovanju, iskanju,
označevanju in drugačnemu arhivskemu delu lahko opravimo vse kar je pomembno za naš
dolgoročni arhiv. Obenem pa vidimo vse podatke pod katerimi smo zajeli fotografijo.
8
fijam dodali tudi besedo »kip«, se bo
ob iskanju fotografij prikazala tudi
množica fotografij, ki z iskano besedo nimajo nobene zveze. Prav zato
zapis ključnih besed ni preprost, vzame pa nam tudi veliko časa. Toda, če
boste čez leta iskali točno določene
fotografije, vam bo prav delo, ki ste
ga opravili med prvim pregledovanjem fotografij, prihranilo veliko več
časa. Še bolje rečeno, vse želene fotografije boste našli.
Kje so še prednosti dodajanja ključnih besed k fotografijam? Dokler fotografi nismo imeli te možnosti, smo
datoteko kopirali v več map. Izdelali smo več kopij ene in iste fotografije ter s tem hitro polnili prostor na
trdem disku. Zdaj te potrebe ni več.
Slike prenesemo na trdi disk računalnika ter ob prvi priložnosti vse
pregledamo in dodamo ključne elemente za iskanje.
Ena izmed možnosti
pravilnega arhiviranja
Kot sem že omenil, vsak fotograf si
lahko sam izbere način dodajanja informacij za arhiviranje in poznejše
iskanje. Opisal bom način, ki omogoča veliko varnosti ter poznejše natančno in hitro iskanje. Seveda pa tak
način vzame tudi veliko časa za pripravo arhiva. Zato naj vsak sam zase
določi, koliko možnosti bo povzel in
si s tem prihranil čas.
Vendar vedite. Čim bolj se s fotografijo ukvarjate resno in čim več fotografij boste v prihodnosti iskali iz arhiva, tem temeljitejši mora biti arhiv.
Po prenosu fotografij na trdi disk računalnika je marsikdo prepričan, da
Ime mape (»folderja«,
direktorija)
Naj že na začetku omenim. Spodaj opisano je moj način prenašanja in arhiviranja, ker imam velike količine podatkov in specifično
delo. Če imate manj podatkov, lahko vaše datoteke arhivirate tudi na
dodatni pomnilni kartici, ključku,
DVD-ju… Prenesene fotografije
lahko pred arhiviranjem tudi izberete in nepomembne izbrišete. Tako
manj zapolnite dodatno enoto in
manj datotek je na vašem disku računalnika. Mape si lahko organizirate drugače. Prav tako manj ali bolj
obsežno dopišete ključne besede.
Pomembno je samo to! Naredite
si arhiv na dveh medijih, da boste
ohranili vaše spomine.
1. korak - Po prenosu fotografij s
pomnilniške kartice na trdi disk v
računalniku, prepišem ime mape z
Vse datoteke katerim sem dodal ključno besedo “fyords” se prikažejo v novi mapi. Če danes
fotografiji dodate ključno besede vedite, da jo boste čez leta zelo enostavno našli.
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
a
FotoPOTEP TENERIFE - 26. okt. - 2. nov.
www.e-fotografija.si
Izogibajte se dolgih poimenovanj fotografij. Prav tako velikih črk in šumnikov.
imenom, ki že samo napove dogodek ali namen fotografiranja, kraj
in podobno. Če je potrebno, odvečne datoteke, t.j. slabe ali nepomembne fotografije izbrišem. Nato celotno
mapo prenesem na dodatni zunanji
trdi disk. Torej imam takoj narejeni
dve kopiji. Šele ko imam dve kopiji
pomnilno kartico uporabljam za nadaljne fotografiranje.
Če sem na potovanju, iz kartice vsak
dan prenesem datoteke na disk v računalniku in še na manjši 2.5 palčni zunanji disk, ki je zelo priročen
za prenos. Po prenosu fotografij na
računalniku naredim prve označbe, mape, exif in celoto prenesem na
drugi disk. Šele po tej dvojni kopiji
fotografij s kartice na trdi disk v računalniku in zunanjo enoto (v članku V. Jukiča iz 37. številke revije, ste
spoznali, da si zaradi specifičnega
dela kot fotoreporter F1, takoj izdela
celo tri kopije) je mogoče to pomnilniško kartico izkoristiti naprej. Tisti, ki imajo s seboj na dogodkih ali
potovanjih dovolj pomnilnih kartic,
kljub arhivu na dveh diskih, vse do
doma in preizkusu, da je z datotekami vse v najlepšem redu, ne brišejo le
teh iz kartic.
2. korak - Če je možno takoj po prenosu, spremenim imena mapam
ali datotekam. Opise vedno napišem brez šumnikov. Nekateri sistemi imajo težave z njimi in se šumnik
10
spremeni v druge znake. Če iščete
slike v tujini ali ste jih tja poslali, jih
s tipkovnico, ki je prilagojena pisanju
v tujem jeziku, ne boste preprosto
našli (glej sliko na levi strani spodaj).
3. korak - Sam ne naredim ločeno več
map za JPEG, RAW ali video datoteke. V programu Bridge, ki je del programa Photoshop tako ali tako lahko
iščeš in prikažeš fotografije po končnici datoteke (JPEG, TIFF, RAW,
PDF, MOV, AVI …). To je možno narediti tudi v večini drugih programov.
Vse skupaj pustim v eni mapi in v
programih lahko preko filtra ločimo
datoteke.
Imena datotek (fotografij)
1. korak - Zapisal sem že, da po prenosu datotek iz pomnilne kartice na
računalniški disk, najprej preimenujem mapo v kateri so datoteke. Ob
prvem prostem času pa iz programa Bridge, ki je del programa Photoshop (uporabljate lahko tudi povsem namenske programe ali druge
programe za obdelavo fotografij),
odpremo celotno mapo s fotografijami, jih označimo in z ukazom »Batch
Rename« poimenujem vse datoteke s
ključnim imenom (tudi brez šumnikov iz že opisanega razloga), ki pa
nikoli ni daljše od 32 znakov. Nekateri programi datotek z daljšimi imeni niti ne želijo kopirati. Prav tako le
redkokje lahko vidimo pod sliko napis v celoti, v določenih programih
V programu Bridge (lahko uporabimo tudi druge programe) s funkcijo Rename preimenujemo vse označene datoteke v nam željeno ime.
pa sploh ni možno, da bi videli predolg zapis v celoti. Zato se sam omejujem na približno do 16 znakov.
Pazim tudi na prazne presledke in
namesto njih izkoristimo spodnji
podčrtaj
(test_clanek_2008.jpg).
Tako se izognem poznejšim težavam,
saj marsikateri program ali program
strežnika, prazen presledek, sredin-
sko ali poševno črtico spremeni v
drugačne znake. Če prodajate svoje
fotografije in jih pošiljate na različne
strežnike, pišite celotna imena datotek z malimi črkami. Nekateri predvsem strežniški programi in iskalniki so občutljivi za velike in male črke
(Case Sensitive), in, če v iskalniku ne
boste pravilno odtipkali imena datoteke, je tudi našli ne boste / bodo.
2. korak - Tu pa še ne končam z
označevanjem fotografij. Pravo delo
z novimi programi za obdelavo sli-
ke (opis datotek) se namreč šele začenja. Ti omogočajo zapis ključnih
besed (Keywords), s katerimi opišem
fotografijo in kasneje hitro najdem
želene.
Tudi pri opisu ključnih besed si lahko izberemo krajšo ali daljšo pot.
Krajša pa lahko pomeni, da bo kasnejša pot pri iskanju fotografij krepko daljša ali celo neuspešna.
3. korak - V programu Bridge sem
izdelal osnovni opis za fotografije
(Create Metadata Template) s podatki, kot so ime avtorja, e-poštni
naslov, internetna stran, copyright,
katere lahko preko ukaza (Append
Metadata) dodam k označenim fotografijam.
4. korak - Čim prej je časovno možno vsem fotografijam v tej mapi vpišem še iste glavne ključne besede pod
vrstico (keywords).
5. korak - Fotografijam s kakšno posebnostjo, dodam še ustrezne doda-
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Herman Pivk, Noč na oknu, 2013, fotografija na platnu, © Herman Pivk
tne ključne besede. Tako je kasnejše
iskanje mnogo lažje.
6. korak - Odvisno od fotografij oziroma namena fotografiranja, določim še vrstni red fotografij glede na
njihovo tehnično in uporabniško
vrednost. V večini programov za
ogled fotografij lahko fotografije razvrščamo po številu zvezdic (od 1 do
5 in brez) ter po barvi (pet barvnih
tonov in brez). V vednost. Označbo z
zvezdicami (1 do 5) lahko naredimo
in bodo vidne v programih, že v nekaterih fotokamerah.
S še tema dvema dodatnima oznakama lahko pozneje v mapi takoj poiščem želene fotografije tudi po tehnični kakovosti. Včasih posnamemo
več fotografij istega motiva in, če
med njimi z zvezdicami že določimo,
katere izstopajo, bomo hitreje našli
bolj kakovostno za določen namen.
Na podlagi izbranih barv fotografije
ločujemo tudi po uporabniški vrednosti, na primer za tisk, šolanje,
izrazno vrednost, domači album,
služba… V večini programov sami
izberemo zapis (naslov) pod barvo.
Zaključek 1
Tako, na začetku smo iz prenesenih
fotografij na računalniški disk izdelali še kopijo na zunanji trdi disk ali
DVD. Ko smo doma poimenujemo
mapo in datoteke v njej. Na koncu še
dodamo ključne besede ter fotografije označimo po kakovosti in uporabniški vrednosti. Nato je najbolje še
enkrat na novo označene fotografije
prenesti na drugi disk.
Vendar nam izkušnje povedo, da fotograf vedno, ko išče fotografije iz
arhiva, prepozna kakšno novo past.
Zato ob kasnejšem odpiranju map
še vedno lahko dodajamo kakšno
novo ključno besedo ali kako drugače označimo pomembne fotografije.
In smo že skoraj pri koncu. Arhiv
imamo na dveh trdih diskih. V večini primerov je eden na računalniku,
drugi na zunanjem disku. Zdaj smo
skoraj popolnoma varni pred izgubo
datotek. Toda profesionalec oziroma
fotograf, ki ima tako shranjene pomembne fotografije za poslovno delo
ali osebni arhiv, se še ne zadovolji.
Kraja, udarec ali padec diska, strela ali kak drug udar napetosti lahko
poškoduje oba diska naenkrat. Zato
je pametno izdelati še dodatno kopijo na DVD ali dodatni trdi disk, ki
ga samo za namen kopiranja povežete z računalnikom in nato ponovno
izklopite. Marsikateri fotograf ima že
izkušnjo s krajo računalnika in diskov, mogoče celo z elementarno nesrečo, vodo, s požarom, in se je že
navadil, da je tretji disk hranjen na
drugi lokaciji.
Tisti, ki imajo za hraniti več pomembnih podatkov uporabljajo NAS
diskovne enote. V njih so štirje diski
in zrcalni podatki so vedno zapisani
na dveh. Torej, če en disk odpove, ga
samo zamenjamo z novim in podatki se iz drugega zopet podvojeno zapišejo. Vendar, tisti, ki želijo biti res
varni, se zavedajo, da potrebujejo še
en arhivski zapis, najbolje hranjen na
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
drugi lokaciji.
Vse bolj je dostopna hitra internetna povezava in s tem
možnost arhiviranja pri
internetnih
ponudnikih diskovnega prostora. Danes
poznamo to
storitev, kot arhiv v »oblaku«.
Ta ponudba bo
v nekaj prihodnjih letih rešila težave z
možnostjo izgube najbolj
pomembnih
fotografij zaradi težav s trdimi diski. Fotografije bodo v več kopijah
hranjene na pomnilnih enotah po
vsem svetu in ti ponudniki bodo tudi
skrbeli za pravočasno pretvorbo datotek v nove formate. Dokler pa teh
možnosti ne boste izkoriščali, si za
svoje potrebe uredite arhiv in predvsem pravilno označujte fotografije.
Le tako jih boste čez nekaj let, mogoče desetletij še našli in imeli možnost
preimenovanja fotografij v skladu z
novimi računalniškimi formati. Ti
bodo z leti zagotovo tudi prišli. Bodite pozorni predvsem na zapise
RAW. Že čez nekaj let se lahko zgodi, da katero izmed podjetij ali kar
vsa za nove operacijske sisteme ne
bodo več nudila programa, ki bo odpiral stari zapis RAW. Prav tako tudi
zapisa JPEG in TIFF ne bosta večna.
Glede RAW zapisa! Če mislite, da se
lahko zgodi, da vaših RAW datotek
ne boste z novejšimi programi več
mogli odpreti, potem jih prenesite v
zapis DNG, ki je Adobe RAW standard. Tako boste čez leta vašo RAW
datoteko lahko še odprli.
Matjaž Intihar
FotoPOTEP v neznano
12. oktober
Svoje fotografsko znanje
želimo dopolniti ali pa
si samo vzeti čas za celodnevni fotopotep, kjer v
družbi pozabimo na vsakdanje skrbi in s fotokamero ujamemo zanimive
trenutke.
e-Fotografija vas 12. oktobra popelje na fotopotep
v neznano in seveda nazaj
domov (v večernih urah).
Več ne povemo, ni potrebe po pretiranem pisanju o
dogodku. Prijetno bo, kot
običajno, če nam bo še vre-
me služilo, pa bo več kot
odlično.
Vsi ki ste na začetku vaše
fotografske poti, boste
deležni obilo fotografskih
nasvetov in imeli možnost
fotografiranja različnih
tem. izkušeni pa že sami z
veseljem lovijo motive.
Cena izleta: 75,00 eur
Foto potep se izvede ob zadostnem številu prijav ter
ob vsakem vremenu.
Kakšen teden po fotopotepu bomo naredili še večerno druženje s pregledom
in analizo fotografij ter izborom najboljših.
Vstopna postaja na avtobus: 7.00 Ljubljana, BTC
parkirišče Vodno mesto
Atlantis
Več pa še ne povemo!
Prijave: www.e-fotografija.si
Pridružite se nam! / Prijave na: www.e-fotografija.si
Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva 6, www.ugm.si
UGM
12. 7. − 6. 10. 2013
–
Herman Pivk
Noč na oknu
Umetnostna galerija Maribor
Foto IZLET v neznano / 12. oktober www.e-fotografija.si
11
Praktični tečaj BLISKAVICA - 17. oktober
www.e-fotografija.si
Mediji za shranjevanje in obstojnost
Spoznali smo možnost hitre izgube
digitalnih datotek in glavne pasti pri
njihovem arhiviranju. Ker zdaj vemo,
da lahko brez dodatnih kopij naših
datotek kaj hitro izgubimo vse naše
fotografske spomine, se bomo spoznali z možnostjo več deset letnega
hranjenja naših datotek.
Ne malo je fotografov, ki so že pred
desetletjem ali več shranjevali svoje podatke na CD/DVD medij. So ti
mediji varni za dolgoletno hranjenje?
Vsi, ki hranite datoteke na njih ste
lahko pomirjeni. So varni in primerni tudi za dolgoletno hranjenje vaših
digitalnih fotografij. Moji prvi CD-ji
so iz leta 1992 in brez težav iz njih
še prenesem podatke. Nekaj glasbenih CD-jev je še starejših in glasba se
še vedno predvaja tudi preko računalnika. Le dobro se je držati nekaj
pravil in s tem poceni načinom hranjenja fotografij in videa boste zadovoljni, ko bo treba poiskati želene fotografije.
Nakup, zapis, hranjenje
CD/DVD medija
Pred 30 leti smo v največji meri arhivirali na večje 5.25 palčne diskete.
Podatki iz njih so še bedno berljivi.
Največji problem je, ali še imate računalnik, ki vam to disketo prebere.
Podobno se danes dogaja CD/DVD
medijem. Ohranjajo spomine, le
vprašanje časa je, kdaj bo zamenjana
tehnologija. Bodite pozorni na to, da
boste vaše fotografije še pravočasno
prenesli na nove medije!
Omenil sem že, da sem začel prve digitalne datoteke shranjevati na CD
12
medij že leta 1992. V vseh nadaljnjih letih sem zapisal na stotine CD
medijev, v zadnjih letih DVD-jev,
na njih shranil vse postavljene revije, kataloge, fotografije in lahko potrdim, da z njimi nimam nobenih
posebnih težav. Seveda s tistimi, ki
sem jih zapisal za arhiv. Medije, katere sem prenašal naokoli samo kot
nujne podatke za prenos na drug računalnik, tiskarno, ne štejem med
njih. Se je že zgodilo, da drugi niso
dobro pazili na medij in še preden so
prenesli podatke, so medij spraskali ali kako drugače uničili, izgubili.
Ko sem leta 1992 začel kupovati CD
medije niti ni bilo veliko izbire. Oziroma manj kakovostnih »no name«
medijev sploh ni bilo. Prav tako še ni
bilo večjih izkušenj s samim hranjenjem medija in obstojnosti datotek.
Vendar pa mi je praksa dala tisto potrebno znanje, ki sem ga kasneje lahko poslušal na predavanjih različnih
strokovnjakov za arhiviranje digitalnih datotek.
Če danes kupujete te medije je pomembno, da ne gledate na možnost
najcenejšega nakupa. Poceni medije lahko izkoristite za nepomembne
podatke, za trajnejši arhiv naj vas ne
zanimajo. Srednji in višji cenovni razred že lahko zagotovita višjo kakovost in predvsem obstojnost. V ponudbi so tudi mediji, ki so opisani
kot namenski za hranjenje fotografij
in, da so preizkušeni za hranjenje datotek za nadaljnjih 100, celo 200 let.
Ti mediji imajo res preizkušeno višjo
kakovost mehanskih slojev. Vendar
v obljubljeno 100 letno hranjenje na
njih ne računajte. Tudi če bodo podatki ostali na njih, že čez 20 let današnjega zapisa ne boste mogli kje
prebrati.
Je pa pri teh medijih zaznati že prvo
pravilo možnosti dolgoletnega hranjenja. Ne boste jih dobili pakirane
v »tortica« škatli, 10, 50 kosov naložene eden na drugem, saj se zaradi
vlage posledično lahko celo zlepijo.
Mediji namenjeni arhiviranju so pakirani v samostojni plastični škatlici.
Tudi, ko arhivirate CD/DVD medij
jih ne postavite enega na drugega,
ampak jih ločite. Poleg drugih ovitkov ali map za hranjenje jih je pametno shraniti v plastične škatlice,
ki poskrbijo za manj UV svetlobe, ki
pade na medij, manj prahu in druge
umazanije, ki sčasoma vpliva na sloj,
kjer so zapisane naše fotografije.
Na DVD medij lahko teoretično
shranite 4,7GB ali na novejše celo
8,5GB podatkov. Za kaj pravim teoretično? Ker imamo ob zapisu realno
na voljo cca. 100MB manj.
Kupiti klasični 4,7GB medij ali dvoplastnega 8,5GB? Izbira je na vas!
Vsak medij ima svojo dobro in slabo plat. Večja količina podatkov na
DVD mediju je lahko prej slabost kot
njegova dobra stran. Zapis in branje podatkov je še vedno počasno
in če imate veliko količino datotek,
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Osnovni tečaj fotografije
potem ste kaj lahko hitro izgubljeni
ob ponovnem iskanju. Se še spomnite pisanja o pravilnem zapisu ključnih besed (keywords)? Te vam lahko
močno pomagajo pri kasnejšem iskanju vam želene fotografije.
Če želite biti prepričani v sam zapis
tudi še čez nekaj let, je pametno narediti kopije na dva medija. Velike
hiše z arhivi si naredijo celo tri. Na
CD/DVD medije ne zapisujte z najvišjo hitrostjo, če želite fotografije
arhivirati za dlje časa. Vsi moji CD
mediji, ki so bili zapisani s samo dvo
kratno ali največ 16 kratno hitrostjo
so še danes berljivi. Marsikateri kolega nima danes več berljivega medija,
ki ga je zaradi nepotrpežljivosti zapisoval z 48 ali še večjo hitrostjo.
Če vse to vpliva na dolgoročni arhiv kakovost medija in zapisovanja,
ima veliko vlogo tudi samo hranjenje medija. Večina fotografov zapisuje svoje medije šele nekaj zadnjih
let. Sam sem v praksi iz mojega grafičnega dela kaj hitro spoznal, da so
mediji, ki niso bili zaščiteni vsaj v
papirnatem ovitku, kaj hitro izgubili
možnost branja. Predvsem praske so
»strup« za nadaljnje branje. Kaj hitro se iz mize na medij prilepi kakšna
maščoba ali večja smet, ki lahko vpliva na strukturo medija ali onemogoča branje.
Sam CD/DVD medij vedno hranim
v plastični škatlici ali v posebnih mapah. Mediji naj ne bodo izpostavljeni
močni svetlobi in prahu. Mogoče se
vam je že pri glasbenih CD medijih
zgodilo, da iz njega ni več prihajala
glasba, če ste ga v avtu nekaj dni puščali na polici, izpostavljenega direktni sončni svetlobi. Zato je najbolje
da medije z vašimi fotografijami hranite v omari.
In kako shranjujejo CD/DVD medije
tam, kjer je arhiv najbolj pomemben.
To je v galerijah, muzejih, strokovnih
ustanovah za glasbo in drugih. Na
enem izmed kongresov o arhiviranju
digitalnih datotek so strokovnjaki
svetovali sledeče.
Ob nakupu medijev se iz določene
izdelane serije priznanih proizvajalcev preizkusi nekaj medijev. Od preizkušene serije se kupi želena količina in datoteke se arhivirajo v treh
kopijah.
Mediji se hranijo v primernih temnih prostorih s kontrolirano vla-
-
2. do 7. oktober
go in temperaturo. Kar pa je najpomembnejše. To kar sem sam spoznal
v praksi, da ob pravilnem rokovanju
in hranjenju medija ni težava z 10 in
večletno kakovostjo zapisa na mediju, nam težavo naredijo nove in nove
rešitve za zapisovalno/bralno enoto.
Ne malokrat se mi je že zgodilo, da
starejših medijev ne morem odpreti
z novimi računalniki, oziroma bralno enoto. Današnje enote za branje
imajo zaradi potreb po vse hitrejšem pisanju drugačen laser in samo
programsko rešitev. Največje težave
z branjem imamo z nekaj let starih
medijev, ki so bili zapisovani z visoko
hitrostjo. Zato se za arhiviranje držite nižjih hitrosti zapisovanja, recimo
16 kratno. In prav zaradi težav z novimi enotami za branje vam v arhivih
po svetu vse medije po sedmih letih
na novo prepišejo.
Danes arhiviranje fotografij na CD/
DVD medij že izgublja na veljavi.
Trdi diski so postali cenovno zelo
prijazni. Profesionalni in napredni
fotografi si predvsem zaradi potreb
po hitrem iskanju datotek, datoteke iz CD/DVD medijev že prenašajo na njih. Seveda tudi tu v vsaj
dveh treh kopijah. DVD medij pa
še vedno ostaja tista zadnja garancija in ga še nekaj časa ne bomo povsem izključili, kot dobrega in dolgoletnega hranitelja naših fotografij.
Sam imam vsaj dvojni arhiv na trdih
diskih. Pomembne projekte, kot recimo revije e-Fotografija in fotografije,
katere res ne želim izgubiti pa so vedno arhivirane še na DVD mediju.
vedno priključenega na katerikoli računalnik. Zato so zunanji USB diski
kot nalašč za arhiv, t.j. dodatne kopije datotek.
Vendar imajo tudi diski lahko svoje
muhe. Nikoli ne sprašujemo, ali trdi
disk lahko neha delovati. Vedno se
moramo vprašati, kdaj nam bo trdi
disk odpovedal poslušnost.
No saj ni tako hudo. Vendar lahko
se zgodi in, če nimamo kopije, lahko ostanemo brez podatkov, t.j. naših
fotografij, videa.
Od leta 1990 sta mi odpovedala poslušnost samo dva diska. Še to tista stalno in polno delujoča v računalniku in ne arhivski. Ker sem
imel kopije sistema, niti ni bilo težko povrniti vse programe, nastavitve in delujoče projekte. Ostale datoteke, kot fotografije, filme, imam
tako ali tako na arhivskih diskih.
Ker arhivski disk manjkrat uporabljamo, je iz prakse še največ težav
v tem, da ga priklopimo na napačen napajalnik. Danes uporabljamo
predvsem manjše USB diske, ki se
napajajo kar preko USB priključka
računalnika.
Vendar bodite pozorni tudi na dejstvo, da se podatki na arhivskih diskih ne bodo izgubili. Ali diski postarali do te mere, da bo kaj narobe
z mehaniko diska in da se po nekaj
letih nedelovanja ne bo več zagnal.
Zato še vedno velja, da imejte vaše
pomembne podatke na vsaj dveh pomnilnih enotah. Sam na koncu, ko
imam čas, najbolj pomembne podatke shranim še vedno tudi na DVD.
Trdi diski in obstojnost
zapisa
Različne možnosti
arhiviranja
Trdi diski, se v računalnikih počasi
umikajo SSD diskom. Ti novi shranjevalni mediji nimajo klasične mehanike vrljivih delov, plošče, igle,
ampak so kot pomnilna kartica nabiti z elektroni. Že na karticah vemo,
da imajo malo težav glede pravilnosti
zapisa, da datoteke ostanejo na njih
in da so neobčutljive na slano vodo
in celo radiacijo. Podatki tudi v takih
pogojih ostanejo na mediju.
Vendar zdaj, v svojem zatonu, so postali glede na možno količino shranjenih podatkov izredno poceni.
Obenem je prenos na njih dovolj hiter in zaradi USB priključka in njegove razširjenosti, ga imamo lahko
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Ko sem pred leti v reviji e-Fotografija
že pisal o arhiviranju in predstavitvi
možnih načinov arhiviranja datotek,
je bilo največ vprašanj glede arhiviranja fotografij na papirju in DVD-jih.
Danes je prav zanimivo drugače. Zaradi množice novodobnih fotografov, kateri vidijo sliko na zaslonih,
bolj pa jih tehnika niti ne zanima,
je več vprašanj v smislu, ali je digitalne datoteke res treba arhivirati še
kje drugje kot na trdem disku v računalniku.
Izkušeni fotografi, s svojimi bližnjimi ali celo lastnimi spoznanji vedo
razložiti, da je digitalni zapis oziroma pomnilniški nosilec, na katerega
www.e-fotografija.si
ga zapišemo, nepredvidljiv. Torej, za
vse, ki še dvomite, da je arhiv naših
»fotospominov« potreben poglavje o
načinih kako in na kaj, naj še dodatno arhiviram digitalne datoteke?
Za kateri način shranjevanja se fotograf odloči, je vedno njegova osebna odločitev. Zdaj je že toliko znanih zgodb o izgubljenih fotografijah
(datotekah), izgubi računalnika, prenehanju delovanja trdega diska ali
lastnih nespametnih potezah pri
brisanju datotek iz računalnika, da
arhiviranje v kopijah (dvojniku) že
dobiva vsesplošno veljavo. Večina izkorišča računalniški trdi disk in enega zunanjega. Tisti, ki ima več podatkov ima za arhiv več zunanjih diskov.
Pet in več let nazaj, marsikateri družinski fotograf ni verjel v priporočilo
o izdelavi fotografije oziroma shranjevanju kopij posnetkov še na DVD
medij. Danes prav ti fotografi, zaradi
lastnih neprijetnih izkušenj napotke
v smeri arhiva posreduje naprej. Zaradi različnih načinov arhiviranja pa
še vedno obstaja želja fotografa po
preprosti razlagi, na kaj shraniti fotografije.
Danes lahko družinski, popotniški,
hobi, napredni, profesionalni in fotografi iz drugih skupin izbirajo različne načine arhiviranja in dolgoročnega shranjevanja fotografij. Za prvi
način shranjevanja si vsi najprej izberemo trdi disk v računalniku. Fotografije s pomnilniške kartice prenesemo prav nanj. Še danes ni malo
tistih z zmogljivimi karticami, ki še
vedno menijo, da fotografij drugam
niti ni treba prenašati. Vendar čez čas
je tudi na najbolj zmogljivih premalo
spomina. Pomnilne kartice tudi cenovno niso primerne, da bi na njih
hranili vse fotografije. Toda, kot je
že znano, nesreča z izgubo podatkov
pride takrat, ko jo najmanj potrebujemo. Nič koliko kartic je že prenehalo delovati, napačno zapisovati,
so se izgubile, množica trdih diskov
v računalniku je že prenehala delovati in izguba fotografij je tu. Tudi o
odtujitvi računalnika, predvsem prenosnikov in fotografij v njih, se je že
večkrat slišalo. Zato dileme o tem,
ali shranjevati digitalne fotografije v
dvojniku, sploh ne sme biti. Ostaja
samo vprašanje, na kaj shraniti dodatno kopijo.
Sam fotografe delim v štiri skupine.
13
a
KOPER
enodnevni
In prav med skupinami lahko iščemo
in podajamo optimalen način arhiviranja. Moram poudariti optimalen. Kot sem že zapisal, si na koncu
vsakdo sam izbere lasten pravi način
arhiviranja. Moji nasveti so mišljeni za vsako skupino posebej in med
njimi večina uporablja prav zapisano
možnost. Če pa je za koga drugačen
način arhiviranja boljša izbira, tudi
prav. Bistveno je, in to je tudi namen
teh zapisov o arhiviranju, da fotograf
z arhiviranjem začne.
Družinski, pohodniški in
popotniški fotografi
V prvo skupino štejem fotografe,
med katerimi je več kot 90 odstotkov
vseh uporabnikov fotokamer. Uporabljajo predvsem kompaktne kamere,
kompaktne z izmenljivimi objektivi
(CSC) in vstopne kamere iz razreda
DSLR. Ti fotografi so v zadnjih desetih letih radi izdelali marsikatero
fotografijo na klasični fotopapir in
si tako preko foto albumov ohranili
spomine. Danes bolj izkoriščajo možnost izdelave fotoknjige in arhiviranja datotek na ključek, trdi disk. Le
redki med njimi pa obdelujejo fotografije v računalniških programih.
Fotoknjiga ali arhiv na še eni drugi
digitalni enoti jim povsem zadostuje.
Prav na tej skupini fotografov je glavno delo, da fotografij nikakor ne
smejo prepustiti izgubi. Že od prihoda digitalnih fotokamer sem opozarjal, da ne smemo zaradi nevednosti o novi tehnologiji, izgubiti svojih
fotospominov. In na žalost ni malo
družin, ki še danes nimajo lepega
mnenja o digitalni fotografiji. Marsikateri fotograf (fotografinje so bolj
dovzetne za osnovno arhiviranje) je
že izgubil fotografije družinskih ali
popotniških dogodkov. Predvsem
fotografi, ki ste izgubili nekaj sto posnetkov svojega otroka, fotografije
iz kakšnega zanimivega potovanja,
posebnega družinskega dogodka, ki
ste jih posneli v zadnjih letih uporabe digitalne kamere, dobro veste,
kakšna velika izguba in »neumnost«
je bila, da niste izdelali dodatne kopije. Boste sploh kdaj upali priznati
to izgubo? Danes ni malo zgodb, ki
kažejo prav na težavo izgube prvih
digitalno posnetih fotografij. In na
kaj lahko danes ta najširša množica
fotografov arhivira svoje fotografije?
14
tečaj
Fotopapir in klasični fotoalbum
Fotografije iz fotolaboratorija imajo
še vedno veliko veljavo in vse nas so
spremljale v času analogne fotografije. Poznamo stare fotografske albume in fotografije v njih izpred 80 in
več let. Torej spomini na klasičnem
fotopapirju obstanejo! Ker se danes
fotografira mnogo, mnogo več, ni
potrebe, da si daste izpisati vse fotografije. Na papir si izpišite samo
najpomembnejše. In če boste iz enega družinskega dogodka arhivirali
samo deset fotografij v družinski fotoalbum, jih še zapisali na DVD ali
dali na ključek bo mnogo bolje, kot
če boste čez nekaj let spoznali, da teh
fotografij več ni!
Fotoknjiga
S prihodom digitalne tehnologije
je med fotografe prišel tudi grafični
izpis. Dejstvo je, da je digitalni izpis
prinesel možnost naročanja samo
enega izvoda. Predvsem popotni fotografi so hitro spoznali moč fotoknjige. Strniti in predstaviti celotno
potovanje v eni knjigi je nekaj posebnega.
Danes marsikdo svoje celoletno fotografiranje pripravi in shrani v eni
fotoknjigi. Prav tako dogodke iz družinskega življenja. Možnosti je veliko. Izdelava fotoknjige enostavna in
predvsem knjiga ostane. Lahko naročite več izvodov in jih podarite. Možen je tudi ponatis že izdelane knjige,
lahko z dodatnimi popravki.
Ko enkrat spoznate prednosti, predvsem pa vidite, kako si vaše fotografije v fotoknjigi z veseljem ogledujejo
tudi drugi vedite, da ste izbrali zelo
dober način arhiviranja vaših fotografij. Seveda pa to ne pomeni, da
ne shraniti digitalnih datotek še na
kakšen dodaten medij. Nikoli ne veste kdaj boste želeli fotografije, ki so
v fotoknjigi ponovno predstaviti. In
tudi fotoknjiga se lahko izgubi!
CD/DVD
DVD je zaradi cenenosti, priročnosti
in preprostosti zapisovanja zelo razširjen, predvsem pa primeren za vse
skupine fotografov. Res pa je, da ga
vse bolj zamenjuje arhiviranje na trdi
disk. V vsakem sodobnem računalniku je DVD-zapisovalnik. Na DVD
lahko shranimo več kot 4 GB podatkov, kar bi za družinskega fotografa
moralo zadostovati, da bo nanj shranil fotografije družinskega dogodka.
-
13.
oktober
Če popotniški fotograf posname več
GB, podatke preprosto razdelimo in
jih zapišemo na več DVD-jev. Že na
prejšnjih straneh sem opisal vse, kar
je povezano z obstojnostjo, s kakovostjo in pravilnim hranjenjem DVD-ja. Zato naj samo na kratko povzamem. Za arhiviranje fotografij ne
kupujte DVD-jev iz najnižjega cenovnega razreda, prav tako ne takih
v enotni embalaži, naloženih drugega na drugega (v tortico). DVD-jev
ne zapisujte z ekstremnimi hitrostmi
najnovejših zapisovalnikov, ne hranite jih na močni svetlobi in ne izpostavljajte jih prahu ter vlagi.
Trdi disk
Zaradi cenenosti zamenjuje zapis na
DVD. Večini družinskih fotografov
zadostuje en dodatni disk zmogljivosti 1TB za nekaj let. Pohodniški
in popotniški fotografi pa lahko kaj
hitro zapolnijo prostor tako zmogljivega diska, če fotografirajo tudi
v RAW datotekah. Sam priporočam,
da po prenosu fotografij iz kartic na
trdi disk v računalniku, naredite prvi
izbor in predvsem manj pomembne
RAW datoteke izbrišete. Za naprej
vam še vedno ostanejo JPEG datoteke, če bi na kateri fotografiji bilo kaj
bolj pomembnega.
Hobi fotografi
Fotografirajo veliko in predvsem različne motive. Družinski motivi niso
glavni. Hobi fotograf rad posname
še kaj več kot samo klasične motive.
Tudi fotografska oprema je iz višjega kompaktnega ali CSC in DSLR
osnovnega razreda.
Ker ti fotografi fotografirajo veliko
različnih motivov, se jim najhitreje zgodi, da zanemarijo arhiviranje.
Kar nekako varno se počutijo, če so
njihove fotografije na trdem disku
v računalniku. Dejstvo je, da imajo
krepko manj družinskih fotografij in
več takih, ki za arhiviranje niti niso
pomembne. Fotografirajo pač predvsem ljubiteljsko. In ker se jim zdi, da
večina fotografij ni namenjena spominom, tudi na družinske posnetke
pozabijo. Hobi fotograf mora zaradi
količine fotografij kar najhitreje spoznati, kako pripraviti fotografije za
poznejše hitro iskanje kot tudi začeti arhiviranje fotografij predvsem na
trdi disk. Nikoli se ne ve, kdaj boste
potrebovali in iskali fotografijo prav
tistega kraja, jezera, rože itd.
www.e-fotografija.si
Napredni fotografi
Ti fotografi imajo najširši spekter
motivov. Fotografirajo družinske in
popotniške motive, preizkušajo se v
izrazni fotografiji in občasno delujejo v profesionalni fotografiji. Obenem se odločajo še za zajem v zapisu
RAW, zaradi česar so datoteke še nekajkrat večje. Večina teh fotografov
se potreb glede priprave fotografij in
arhiviranja še kako zaveda. Tudi pri
njih je dodatno arhiviranje na dodatni zunanji disk poleg tistega v računalniku na prvem mestu. Marsikdo
pa pozabi na kasnejše iskanje želenih datotek. Zato nasvet, ki je bil že
opisan glede arhiviranja map, map z
datotekami in s ključnimi besedami
ni zaman.
Profesionalni fotografi
V tej veji fotografije namen arhiviranja ni ohranjanje spominov, ampak
shranjevanje fotografij za možne nadaljnje projekte. Profesionalni fotografi se dobro zavedajo pomena varnega arhiva, še bolj pa pomembnosti
pravilnega opisa fotografije za poznejše iskanje. Danes večina shranjuje in arhivira samo še na trde diske,
ki so cenovno tako ugodni, da lahko
brez težav varno shranimo fotografije na dveh, celo treh zunanjih enotah.
Marsikdo si še vedno izdela dodatno
kopijo na DVD.
V profesionalni fotografiji se marsikateri fotografirani dogodek delno
ali v celoti izbriše, saj, ko fotograf
preda fotografije, z njimi nima več
kaj početi.
Tako. Družinski, popotniški in pohodniški fotografi se morajo zavedati, da je izpis na papir še vedno eden
izmed najvarnejših in najlažjih ter
obstojnih načinov za shranjevanje
fotografij. Obenem vse fotografije
zapišemo še na DVD ali zunanji trdi
disk in tako so precej varno shranjene za obujanje spominov v zrelem življenjskem obdobju.
Drugi fotografi si za različne potrebe
izberejo dodatne načine shranjevanja. Vsekakor pa je zavest, da potrebujemo najmanj dve kopiji, vse večja. In, če o arhivu še nimate svojega
mnenja, se z možnostjo dodatnih kopij fotografij kar najhitreje spoznajte.
Še bolje. Že kar jutri izdelajte prve
kopije. Naj se vaši zabeleženi spomini ne izgubijo!
Matjaž Intihar
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Napredni tečaj fotografije
-
18. in 19. september
www.e-fotografija.si
Arhiv diapozitivov v digitalni datoteki
Leta 1976 sem se na grafični šoli prvič srečal s skeniranjem. Takrat še
ni bilo mogoče prenesti električnih
signalov na medij za njihovo zapisovanje, in smo lahko sliko zapisali samo na grafični film v separaciji
štirih barv CMYK. Nekateri smo fotografije z diapozitivov preslikavali v
več kopijah, vendar kakovost ni bila
enaka originalu. Predvsem poklicni fotografi so si s kopijami ohranili
original, v tiskarno pa poslali kopijo, saj se je večkrat zgodilo, da smo
film zaradi nepazljivosti spraskali ali
kako drugače uničili, oziroma se je
lahko izgubil. Izrazni fotografi so kopije pošiljali na različne diafotografske natečaje. Kopije je torej mogoče
izdelati, toda ne v kakovosti, enaki
originalu, ta pa iz leta v leto počasi
izgublja tonske vrednosti.
V današnjem času hitrega življenja si
le redko kdo še vzame čas za projekcijo diapozitivov. Priprava je zamudna, žarnica v projektorju že ni več
delujoča, okvirčki se zatikajo. Še in še
je izgovorov, da klasične diaprojekcije ne poznamo več.
Večinoma so diapozitivi shranjeni v
omari in prepuščeni času, da jih bo
glede na predstavljena dejstva počasi, a vztrajno uničeval. Ker pa imamo
fotografi, ki smo že dolga leta v fotografiji, veliko lepih spominov na filmih in imamo na diapozitivih odlične posnetke, ki jih danes ne moremo
več ponoviti, moramo čim prej izdelati digitalni arhiv. Tako bomo slike
ohranili in jih bomo lahko prikazali
na računalniškem ali televizijskem
zaslonu, z LCD-projektorjem ali fotografije izpisali na papir.
Kako do digitalnega arhiva
diapozitivov?
Skenerje poznamo že desetletja. Lahko rečemo, da so to prve naprave,
ki so bile v profesionalnem svetu že
na začetku sedemdesetih zametek
elektronske fotografije. Kot sem že
zapisal, me skenerji poklicno spremljajo že od leta 1976. Od te tehnologije, poleg delovanja v fotografiji črpam največ digitalnega znanja.
Toda skeniranje nekdaj in danes je
tako različno, kot formula ena pred
desetletji in danes. Ne v kakovosti
zapisa, ampak v hitrosti, z njo posledično pa v mnogo prijaznejši ceni.
V knjigi e-Fotografija iz leta 2001
sem v posebnem poglavju opisal razrede skenerjev, njihov namen, kakovost in osnove skeniranja. Zapis ima
še danes svojo težo, ponovil sem ga v
revijah št. 34, 35, 36 (na voljo so tudi
v PDF-datoteki na www.e-fotografija.si), zato bom v tem zapisu predstavil samo pomembna dejstva.
Poznamo ploskovne, filmske in bobenske skenerje. Ploskovni so primerni za skeniranje fotografij s
papirja, filmski za ljubiteljsko skeniranje filmov in bobenski za profesionalno skeniranje fotografij in filmov.
Če govorimo o skeniranju diapozitivov, je treba poznati del teorije. Diapozitivni film ima v svoji najvišji
kakovosti počrnitveno vrednost (D
- density) kar 3,6 (fotografija na papirju pribl. D - 2,2). Le redki namizni
skenerji z možnostjo skeniranja filmov zmorejo razpoznati zasičenost
v višjem razmerju kot D - 2. Filmski
skenerji dosegajo do D - 3. Bobenski
s fotoojačevalnikom dosegajo zmožnost razpoznavanja tonskih vrednosti v najvišji zasičenosti filma, tj.
3,6 D. Zavedati se je torej treba, da
so za vsak skener značilne prednosti,
omejitve in predvsem zmožnosti glede kakovosti, ki pa je na koncu pogojena s hitrostjo skeniranja in ceno.
Ne bom posegal dalje v ta zapis, ker
sem ga že podal v knjigi, reviji in danes niti ni več tako pomemben v vseh
podrobnostih. Glavno je naslednje.
Če imate namizni skener z možnostjo skeniranja filmov, vedite, da bo
za manj zahtevne kakovost primerna za domači arhiv. Slike iz diapozitiva bodo dovolj razpoznavne, da jih
boste lahko pokazali na zaslonu, le v
temnejših delih slike ne bo tonskih
vrednosti, ampak ena sama »tema«.
Zahtevnejši hobi fotograf si bo izbral
filmski skener. Taki namenski skenerji sliko že zelo dobro prenesejo v
digitalni zapis in diapozitivi so odlično prikazani na novih digitalnih projekcijah ali pa so dobro povečani na
papir tudi v večjih formatih. Bobenski skener izberite tisti, ki si želite pri
diapozitivih popolno kakovost, ki je
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Vaše pomembne diapozitive in fotografije poiščite še danes. Pravilno jih arhivirajte in predvsem, shranite jih v digitalno obliko. Naj se vaša pred 40 leti zajeta fotografija ohrani za prikaz na sodobnih medijih in predvsem za desetleja naprej.
za vas pomembnejša od cene. Ampak še enkrat poudarjeno, CENE!
Od izbire skenerja je odvisno tudi,
koliko vas bo skeniranje stalo. Namizni skenerji so precej poceni in diapozitive lahko skenirate sami doma.
Toda pomembno je, ali vas bo ta kakovost zadovoljila. Iz prakse vem, da
je za hobi fotografe na začetku mnenje o kakovosti zadovoljivo. Toda kaj
kmalu večina spozna, da so naredili
napako, saj mnogo tonskih vrednosti
in detajlov manjka. Če to spoznamo
kmalu, lahko skeniramo s filmskim
skenerjem še enkrat, če ne in bomo
želeli ponovno skenirati čez deset let,
pa bo izguba kakovosti filma že tolikšna, da bomo še enkrat razočarani.
Vsi, ki ne potrebujete popolne kakovosti in predvsem odlično skeniran
diapozitiv za digitalne projekcije, izberite filmski skener. Vendar pa njegova cena tisoč evrov in več marsikoga odvrne od arhiviranja. Ne pustite
se zavajati, da lahko tak skener dobite v trgovini za 200, 300€.
Bobenskih skenerjev je vse manj. Ne
izdelujejo jih več, saj smo jih uporabljali v grafičnih studiih, ki pa izkoriščajo samo še digitalne datoteke.
Tudi, če jih kje še imamo, je zaradi
časa skeniranja cena zelo visoka, zato
se uporabljajo samo za najpomembnejše diapozitive. Že pred leti sem
tudi sam bobenski skener ugasnil in
postavil v najbolj oddaljeni kot. V
grafičnem delu že več kot deset let
prevladujejo digitalne fotografije in
ni več zahtevane kakovosti, ki bi za ta
namen upravičila skeniranje z omenjenimi skenerji.
Za konec
Ta članek bo marsikoga spomnil na
analogno fotografijo ter njene negativne in pozitivne filme. Iz negativnih smo že ali pa še lahko izdelamo
fotografije. Pri diapozitivih pa, kar
koli naredimo iz njih, razen kakovostnega skeniranja precej izgubimo na kakovosti. Predvsem pa naj
vas ta članek spomni, da spet malo
pregledate diapozitive, ocenite njihovo kakovost, izberete tiste, ki bi
jih radi shranili še v digitalno obliko,
in na koncu najvrednejše shranite v
hermetično zaprto posodo, dodate
vrečko gela silica, ki bo odvajal vlago, in vse skupaj postavite v zamrzovalno skrinjo. Naj se ohranijo vaši
originali čim dlje in v čim boljši kakovosti. Vsekakor pa prej uporabite kakovosten skener, da diapozitive
digitalizirate in arhivirate za sodobno predvajanje. Zdaj je zadnji čas za
digitalizacijo diapozitivov in, seveda,
za končno spoznanje, da je treba arhivirati tudi slike iz digitalnih kamer.
Glejte, da tega ne boste spoznali šele
čez deset let. Diaposnetkov ima hobi
fotograf iz svojega deset- in večletnega ustvarjanja mogoče tisoč. Toliko
digitalnih posnetkov danes naredite
na zanimivem izletu v enem dnevu.
Kaj bo čez deset let? Brez pravega arhiva ne bo šlo. Leta 2001 sem zapisal moto e-Fotografije: »Misli digitalno!« Že pet let nas spremlja dodatni
moto: »Shranite svoje spomine!« Ne
dopustite, da vaši filmi ali slike zbledijo oziroma da se digitalne datoteke
za vedno izgubijo.
Matjaž Intihar
15
FotoPOTEP TENERIFE - 26. okt. - 2. nov.
www.e-fotografija.si
Digitalni arhivi danes in jutri
Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen! - Komur še ni 'crknila' kaka spominska kartica, trdi disk, doživel napad virusov ali se mu je sesul računalnik, ta me ne razume. Ta članek je namenjen vsem ostalim, ki ste karkoli od tega doživeli vsaj enkrat. Od tedaj dalje živimo v strahu pred novim, morda celo hujšim prihodom digitalnega Armagedona!
Prihod »Kristalne generacije«
Pred nami je bleščeča digitalna prihodnost, v kateri bomo imeli neslutene možnosti arhiviranja spominov, slik in videov, spletnih podatkov
in raznovrstnih digitalnih spominov,
tekstov, člankov, komentarjev, tekstov iz forumov in seveda vseh pripadajočih foto in/ali – video zapisov.
Prihodnost ne le da je blesteča, je
celo kristalna!
Znanstveniki že nekaj časa razvijajo
tehnologijo prihodnosti, kjer bodo
digitalni podatki bodočnosti zapisani v kristale, z obstojnostjo tisoč let!
Tedaj bomo lahko v kocko s stranico
1 cm spravili 1TB podatkov!
Arhivi na podatkovnih farmah, v
oblakih in celo v kristalih, bodo nadomestili vso to kramo, s katero imamo opraviti dan-danes: spominske
kartice, DVD-je, trde diske, tako kot
so le-ti nadomestili stare pomnilniške enote, ki se jih še komaj spominjamo: »flopy« diskete s 5,25 palci ali
s 3,5 palca premera!
Še več kot to: naši foto in video zapisi se bodo v celoti shranjevali kar
v oblak: naše civilizirano okolje bo
tako v celoti prepleteno z omrežji,
da se bodo foto ali video zapisi neposredno po posnetju prenašali na
naše zasebno (ali službeno) spletno
mesto, na naš oblačni ali domači disk
ali njegovega naslednika v bodočnosti. Celo v divjini boste lahhko slike
shranili neposredno na arhivsko mesto preko kašne satelitske povezave
– če boste hoteli celo na Luni ali na
Marsu, morda na podatkovno farmo
v orbiti.
Tako kot so danes sestavnih del mobitelov tudi kamere s foto in video
funkcijo, bodo tudi vse kamere bodočnosti imele serijsko vgrajeno mobilno in omrežno komunikacijsko
enoto (kar se že sedaj nakazuje pri
mnogih kamerah), s katero bodo ves
čas povezane z arhivskim mestom,
kjer se bo spotoma shranjevalo vse
vaše kretativno ustvarjanje – za prosti čas ali službo!
Hitro je tu vprašanje ali bodo do ta-
16
krat vaši stari spomini in vaše staro
delo sploh preživeli!
Pri silovito naraščujočem obsegu podatkov se vedno znova lahko vprašamo tudi to: ali bodo naši zapisi čez
10 let, a morda že tudi čez 2 ali 5 let,
sploh še berljivi! Stare fotografije in
stari filmi bodo zagotovo dočakali tudi 100 let, za naše digitalne medije pa velja tako kratek rok trajanja
in omejene življenske dobe, da je le
vprašanje, kako sploh postaviti (lastno ali službeno) arhivsko strategijo, če se vsaj malo želimo prebližati
življenjski dobi celuloidnega filma in
papirnatih baritnih slik!
Imate morda vse svoje najboljše slike shranjene na DVD ploščah? Super, morda bodo le-ti resnično trajali
tudi 20 let, a kaj lahko postanejo neberljivi že po letu ali dveh! Imate vse
shranjeno na diskih? Odlično, uporabno in hitro dostopno… toda: kaj
če udar strele skuri elektroniko trdega diska ali kar cel disk? Kaj, če pride
do okvare ležaja in se poškoduje površina plošče v trdem disku?
Imate podatke (slike, video in vse
ostalo) shranjene na lastnem spominskem RAID polju, pa vam odpove krmilna enota za RAID polje v
konfiguraciji 1 ali 5… pa ste v hipu
ob vse podatke, družinske spomine
in službene arhive.
Morda vas lahko nato reši le peklensko drag poseg, ki zmore popraviti
mehaniko ali celo obnoviti podatke
ob pomoči tehnologije, ki jo imajo
NASA, CIA in Google vsak zase ali
celo vsi skupaj! Ali imate staro tehniko zapisa, pa zanjo več ne najdete
čitalcev ali celo vaš najnovešji sistem
več ne bere starih formatov ali sploh
nosilcev.
Kaj pa bo s starimi VHS kasetami ali
celo nekoč super popularnimi DV
in HDV video kasetami, ki so imele
desetletje za rok trajanja (pa večina
med njimi na srečo še vedno deluje), a so nekatere med njimi že podložne mehanskim okvaram: sprimejo
se trakovi (ker jih nismo vsako leto
previli enkrat naprej-enkrat nazaj)
morda so se razmagnetile, ali pa so
kamere okvarjene, pa jih nimamo
več kje sploh predvajati ali pretvoriti
iz tračnega digitalnega zapisa v enako obliko na trdem disku. Čeprav so
v primerjavi z DVD neprimerno bolj
obstojni, pa se tudi njim bliža zadnji
rok uporabnosti – ali so že celo odpovedali? POP TV je že pred leti vse
svoje stare profesionalne video beta
kasete preselila iz tračnega arhiva v
digitalno domeno: na najsodobnejšo
farmo podatkov v diskovnem polju!
Seveda predvsem zaradi nenehnega
'on-line' dostopa, pa tudi zaradi varnostni arhiviranja…
Pa seveda: če imate podatke kje v
»oblaku« in ne plačate pravočasno
svojega mesečnega ali letnega obroka? Tam vam lahko takoj nato izbrišejo vse podatke in vas kot stranko z vašimi osebnimi ali službenimi
arhivi vred »stornirajo« po domače
»skenslajo«! Pa seveda še ena enako
huda možnost: kaj, če gre vaš najeti digitalni arhiv v »oblaku« v stečaj?
Znova se lahko obrišete pod nosom!
Adijo, pa-pa, vaše slike, vaši HD in
podobni zapisi, vaši mega-piksli in
hiper-digitalni spomini!
Neki znani (tuji) poslovnež je ob nastopu ekonomsk krize napovedal:
»Le paranoično skrbni bodo preživeli!!!« Velja tu tudi za naše (osebno
ali poslovno) dragocene podatke (pri
podatkih govorimo seveda o foto in
video zapisu, ki so vsi degradirali na
»termin« PODATEK!)?
Bodočnost je obetavna, blesteča in
sijajna, toda ali bodo to prihodnost
(in naše naslednje rodove!) dočakali tudi digitalni foto albumi in arhivi,
ali pa se lahko zanesemo le še na večno popularne stare foto albume. Mimogrede: bodo naše sedaj najpopularnejše in najlepše foto knjige takrat
še tako barvite ali bodo (prej ali slej)
popolnoma zbledele?
Prihodnost ne le da je blesteča, je
celo kristalna! Znanstveniki že nekaj
časa razvijajo tehnologijo prihodnosti, kjer bodo digitalni podatki bodočnosti zapisani v kristale, z obstoj-
nostjo tisoč let! Tedaj bomo lahko v
kocko s stranico 1 cm spravili 1TB
podatkov!
Do takrat pa se moramo držati paranoičnih nasvetov, da bodo naši zapisi
na DVD-jih, blu-ray ali trdih diskih
odpovedali čez 3-5 let, ter jih obnavljati v rednih intervalih. Seveda pa
moramo o arhiviranju razmišljati vnaprej in ne šele takrat, ko nam
nekaj po domače povedano »crkne«!
Zato moramo iz mnogih zapisov vedno narediti izbor, ki je vreden posebnega arhviranja, ter takšne podatke vedno spraviti na nekaj različnih
nosilcev: na nekaj različnih (narejenih pri različnih firmah) DVD-jev,
na dva ali celo tri različne trde diske,
pa seveda še v oblak ali dva.
Sony je v tem času razvil posebno
generacijo arhivskih blu-ray diskov
(ODA - Optical Disc Archives), ki
jim zagotavljajo rok trajanja 50 let.
Torej bodo morda zares le zdržali
vsaj kakšno desetletje, dokler nas ne
rešijo novi digitalni arhivi »Kristalne
generacije«!?!
Tudi sedanji blu-ray diski niso od
muh: razen 25 GB imamo na voljo tudi take s 50 GB ali celo XXL z
100 GB in štirimi sloji, pa tudi cene
so (na srečo) padle v dosegljivo raven. Torej: preostane nam le stalno
razmišljanju o pomenu naših digitalnih stvaritev (ki jih seveda pred
arhiviranjem očistimo »smeti« in
odvečnih podatkov) ter jih nato na
ustrezen način arhiviramo na več
različnih načinov in medijev v materialnem in IT svetu (kot varnostno
kopijo na drugem trdem disku, na
nekaj raznovrstnih DVD-jih, morda
dodatno tudi na kakšni blu-ray plošči, pa še dodatno na enem ali dveh
»oblakih«!)
Vse naenkrat ne more 'crknit'!
Do takrat pa vam predlagam, da se
držite že zapisanega zapisa: »Who
fails to prepare – prepares to fail!!«
In morda še kakšne druge misli izpod peresa našega digitalnega foto
Guruja Matjaža.
Veljko Jukič
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Foto IZLET v neznano / 12. oktober www.e-fotografija.si
Sprva smo za dodatno shranjevanje
uporabljali CD in DVD medij. Zdaj
so zunanji trdi diski že tako poceni,
da kar njih uporabljamo za dodatno
arhiviranje.
Tokrat vam predstavljam malo drugačen zunanji disk. Spada v razred
diskov z zaščitenim ohišjem, ki je odporno na udarce, prah, vlago.
Transcend StoreJet 25H2 in H3 se
razlikujeta predvsem v hitrosti prenosa. H2 ima USB 2 vhod, H3 pa novejšega in hitrejšega USB 3. Seveda,
če želite izkoristiti vso hitrost USB
3 prenosa, morate imeti tak priključek tudi na vašem računalniku. Disk
H3 ponujajo tudi s kapaciteto 1.5TB,
medtem ko H2 samo do 1TB. Razlika v hitrosti prenosa podatkov med
USB 2 in USB 3, je lahko 2 do celo
3X-na.
Transcend StoreJet H2 / H3 je kot že
omenjeno disk, ki se od drugih razlikuje predvsem po tem, da je bolje
zaščiten. Podobno kot danes dodamo na mobilne telefone gumasto zaščito, je v celoti zaščiten tudi ta disk.
S tem lahko enostavno zapišem, da
silikonska guma ublaži pristanek na
trdih tleh. Tudi samo ohišje diska je
iz trdnejših na udarce manj občutljivih materialov, v notranjosti pa so
posebni nosilci za disk, ki še dodatno amortizirajo udarce. Silikonska
guma tudi poskrbi, da disk ni izpostavljen prahu, vlagi in zdrži tudi kakšno dežno kapljo. V bistvu je občutljiv samo del, kjer je USB vhod, pa
še tu je okoli njega silikonska zaščita.
Ker je zaštita glavna odlika diskov z
oznako H2 in H3 je pomemben podatek, da je prestal test in dobil certifikat ameriške vojske za dobro zaščito glede udarcev (Shock Resistance).
Seveda ima disk tudi povsem klasično, najbolj pomembno lastnost. To
je shranjevanje podatkov. Transcend
diski z oznako H imajo od drugih
Transcend diskov samo drugačno,
zaščiteno ohišje.
Ob disku dobimo še USB kabel, ki
služi za prenos podatkov in napajanje diska. Zanimivo je, da je kabel z
dvema USB priključkoma. Če vaš računalnik nima stabilnega napajanja,
ali je le to preslabotno, lahko disk
priključite na dva USB vhoda. Ob
nakupu diska dobite še posebno programsko opremo za rezervno shranjevanje in zaščito podatkov.
Transcend je s temi zaščitenimi diski
ponudil nekaj več. Več predvsem fotografom, ki svoje podatke prenašajo
na terenu. Recimo za FotoPOTEP je
ta disk odlična izbira. Prenesete podatke iz kartic na računalniški disk
in nato še na H2 ali H3 zunanji disk.
Ker je disk zaradi dodatnih varoval
Celoten članek je objavljen na www.e-fotografija.si
Transcend StoreJet – Disk za fotografa na terenu
Pred tedni mi je disk odlično služil na FotoPOTEPu po Namibiji, kjer sta droben puščavski
pesek in prah iz makadamskih cest, največji sovražnik foto in računalniške tehnike. Vendar
trdi disk je kljub nič kaj nežnemu rokovanju (imel sem trojne kopije) domov prišel z vsemi
varovanimi podatki. Posnel sem preko 8000 fotografij in že so shranjene na novih pomnilnih
enotah. Narejen je še preizkus ali disk deluje, če ga potopimo v sladko vodo, ali z njo polijemo.
Ko sem disk posušil in priklopil na računalnik... (več na www.e-Fotografija.si)
dovolj odporen na udarce, vlago in
drobni pesek je uporaben, ko fotografirate v puščavi, močvirju, na terenu, kjer je prah, vlaga, pesek...
Za test je bil kot nalašč bolj prašni junijski FotoPOTEP. Za shranjevanje
podatkov sem ga vzel na FotoPOTEP
po Namibiji. Večinoma ni bil vedno
“zavit v vato”. Tudi prenos fotografij
se je v večini primerov naredil kar
med vožjo (odsvetujem) ali nekje v
pokrajini. Prašne ceste, peščine in z
vetrom noseči droben puščavski pesek ni prijeten za računalniško opremo. Disk Transcend StoreJET 25H2
in H3, kar kliče po tej avanturi.
Zato se mi je zastavilo naslednje
vprašanje. Kako se bo disk obnašal
potem, ko ga bom dodobra namočil v vodi? Ker so ti diski namenjeni
shranjevanju podatkov v bolj neprijaznih razmerah, se nam še prej kot
potopitev lahko zgodi, da ga bo dobil dež, ali ga polijemo s tekočino. Za
vse, ki radi potujete in fotografirate
sem naredil preizkus, kaj, ko se nam
“utopi” disk z vsemi našimi podatki.
Več in ali je disk preživel kopanje v
Kolpi, pa na www.e-Fotografija.si
Matjaž Intihar
Objektivi Tamron odslej s 5-letno garancijo.
Pogoji na www.besenicar.si
Stabilizator slike VC
15x zoom
Zaslonka f/2,8
Ultrasonični AF motor
Stabilizator slike VC
Makro 1:1
Tamron
SP AF 70-300 mm
F/4-5,6 Di VC USD
namesto 426,9
379,-
• Telefoto objektiv z notranjim ostrenjem
• Odlična optična zmogljivost
• Za APS in polni format sezorja
C, N, P, S
Tamron
AF 18-270 mm
F/3,5-6,3 Di II VC PZD
O B J E K T I V E
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
409,-
• Univerzalen superzoom objektiv za vsak dan
• Majhno in kompaktno ohišje
• Vgrajen hiter in tih PZD AF motor
ZA
VSE
namesto 559,1
Tamron
SP 90 mm Macro 1:1
F/2,8 VC USD
namesto 569,2
499,-
• Makro 1:1 objektiv z notranjim ostrenjem
• Izjemna kakovost slike, ultrasonični AF motor
• Vgrajen stabilizator slike
Foto Beseničar, Dunajska 57, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 2800 802 l www.besenicar.si
17
FotoPOTEPi 2014 / Bali / Namibija /
www.e-fotografija.si
Celoten članek je objavljen na www.e-fotografija.si
Canon EOS 70D / Prvo mnenje
Na trgu je novost. Če sem “starejšo”
EOS 60D, glede na EOS 7D ponujal
bolj naprednim fotografinjam, je zaradi štiri leta stare EOS 7D, meja z
EOS 70D opazno manjša. EOS 7D še
vedno drži primat v hitrosti rokovanja, zaradi več funkcij preko gumbov
na kameri in sami hitrosti delovanja.
EOS 70D ima novo tipalo, hitrejši
procesor, fokus nastavitve točk preko gumbov in menija ter delovanje
so zelo približali. Zdaj tudi v EOS
70D lahko spreminjamo izbrano točko glede na vodoravni ali vertikalni
položaj. Prav tako lahko preko gumba izberemo eno točko, glavno točko
s pomožnimi okoliškimi točkami in
delovanje v širokem polju z enakovrednimi si točkami. Glede na EOS
7D manjka samo AF »spot« točka. Je
pa vseh 19 točk križnih.
Ima pa EOS 70D že vgrajeni, vedno
bolj želeni Wi-Fi. Nov je način fokusiranja za sledenje motiva (Movie Servo AF) v video načinu in pri
snemanju v LiveWiev načinu. V ta
namen je vgrajen senzor z dvojni-
mi ločenimi točkami. Tudi zaslon je
zadnje generacije. Ta je sicer enako
velik 3 palce in z enako ločljivostjo
1M točk, vendar boljšim premazom
za manj odseva. Pomnilna kartica
ostaja SD. Žal ima kamera samo eno
režo. Ob prvem praktičnem preizkusu kamere
Mogoče bo kdo podvomil v branje tokratnega preizkusa. Le kaj ima
mala svetilka skupnega s fotografijo.
Še res je! Baterijska svetilka OLIGHT
S10 Baton ni namenjena doosvetljevanju motiva. Pomaga pa nam lahko
v večerni fotografiji izostriti motiv,
kot pogledati na funkcije kamere ali
v našo fototorbo, kjer iščemo želeno
opremo.
Na spodnjem delu je še dovolj močan magnet, da svetilka obstane na
kovinskem delu stojala. Seveda tudi
na drugih kovinskih površinah, recimo z magnetom pritrjena na avtu.
Kot vse sodobne svetilke uporablja
LED tehnologijo. Cree XM-L LED
dioda ima v tej svetilki svetilnost 320
lumnov. Baterija omogoča 4 stopnje
svetilnosti, 320 / 70 / 5 in 0.5 lm (lm
je lumen, enota za svetlobni tok). Z
novo baterijo CR 123A v povprečju z njo lahko delujemo 320 lm (1h
30min) / 70 lm (7h 30min) / 5 lm
(4dni 12ur) in pri 0.5 lumna (15dni).
Baterijo CR 123A poznamo že iz 70
let. Vgrajevali so jo v prve kamere, ki
so imele že več elektronskega vezja.
Med prvimi Canon AE-1. Zato te baterije ne bo težko dobiti za rezervo.
Niti drage niso. V naših specializiranih trgovinah sem zasledil ceno okoli
4 evro za kos.
Če na svetilko pogledamo iz povsem
fotografskega stališča, jo bomo tako
ali tako uporabljali občasno zvečer
EOS 70D sem bil zelo pozitivno presenečen nad tem, kaj so ponudili za
»dobro« ceno.
EOS 70D naj bi prišla na trgovske
police v drugem tednu septembra.
Med EOS 60D in EOS 70D (Wi-Fi),
bo po mojem mnenju bolj odločala
razlika v ceni (cca. 400€). Za hobi fo-
tografa je lahko EOS 60D še vedno
odlična, vendar za ta denar ima Canon že na voljo tudi novo EOS 700D
in dilema je spet tu. Za naprednega
fotografa pa menim, da so po mojem mnenju novosti vredne tega denarja. Canon EOS 7D je sicer še
vedno »lider« APS-C
razreda. Vendar
samo zaradi tega,
ker bi fotograf,
ki rabi hitrost še
vedno posegel
po zelo konkurenčni EOS 7D.
Dilema je velika, razlika pa po
mojem mnenju
samo v več nastavitev preko gumbov, kar marsikomu
šteje. Kot kaže, bomo konec leta ali
v začetku naslednjega ugledali naslednico EOS 7D, saj si bosta kameri cenovno preveč mešali štrene. Ali
pa kamere, ki bi posegla višje sploh
ne bo. Če pogledamo Nikon, ki še ni
predstavil zamenjave za D300s, lah-
ko, da se res želi napredne fotografe
prestavi v svet FF kamer.
Kamero EOS 70D še preizkušam.
Večji preizkus bom naredil na naši
vikend fotodelavnici na Krvavcu in
proti koncu meseca podal svoje zaključno mnenje.
Že sedaj pa lahko rečem, da sem bil
na začetku malo skeptičen, saj nisem
računal, da bodo EOS 70D tako približali sedmici. Tudi izbira funkcij,
ki niso preko hitrih gumbov je zame
zadovoljivo hitra, saj jih najdemo na
zaslonu, ki je občutljiv na dotik. Sem
se navadil že preko EOS 100D.
Da zaključim prvo mnenje o prihajajoči kameri. Če vas vleče v svet bolj
zmogljivih kamer, se morate z EOS
70D vsekakor spoznati. Če že imate
katero izmed EOS kamer bo vsekakor lažje, ker objektiv že imate. Če
več snemate video, poglejte tudi za
nove STM »kit« objektive. Ostrenje v
Movie Servo načinu z njimi je neslišno in zvezno (članek na e-Fotografija.si – Canom AF motorni načini).
Matjaž Intihar
Svetilka OLIGHT S10 Baton / Odličen fotografov pripomoček
Kompaktnost,
robustnost...
Velika svetilka Led Lenser X21 nam
je že pokazala kako lahko svetilka pomaga fotografu. Poimenoval
sem jo kar »sonce v roki«!. OLIGHT
S10 Baton pa ima drugačen namen.
V dolžino meri samo 70,5mm, premera ima 23mm, brez baterije je težka vsega 42g. Ohišje je iz nerjavečega jekla, ni gladka, da bi nam zaradi
majhnosti drsela iz roke, ima nastavek za pritrditev na kapo, žep, vrvico,
trak… in odlične specifikacije glede
svetilnosti ter varčevanja z energijo.
18
in baterije nisem
iztrošil po mesecu dni kar redne
uporabe niti toliko, da bi opazil
na svetilnosti.
Za konec
Svetilka OLIGHT S10 Baton
je lahko odlična fotografova sopotnica. Lahko jo
imamo zataknjeno v fotografski torbi ali za trakom kamere. Ob delu si
jo lahko nastavimo na kapo ali v žep
fotografskega suknjiča, da jo imamo
takoj pri roki. Za iskanje gumbov na
kameri zadostuje že najnižja moč, pri
OLIGHT jo imenujejo kar »moonlight«.
Ker je svetilka izredno robustna, kakovostna in predvsem majhna, menim, da je odlična za vse, ki večkrat
fotografirajo v temnih pogojih in
iščejo nastavitve na kameri ali želijo
doosvetliti motiv, da bo kamera izo-
strila želeni del motiva.
Obenem ima svetilka tudi druge bolj
znane uporabne možnosti. Služi še
za vse druge namene, saj je zadosti
močna in vzdržljiva. Brez težav nam
pomaga tudi pri večernem kolesarjenju, hoji ali, ko ponoči v avtu, šotoru,
temnem prostoru ali okolici iščemo
želeno stvar. Svetilka OLIGHT S10
Baton je pravi izdelek za širok namen
uporabe, med njimi tudi za fotografa. Krasi pa jo kompaktnost, odlična
izdelava, trdnost, svetilnost in varčnost z energijo.
Matjaž Intihar
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Vaša prva izbira za nakup fotoaparata
Na v
oljo
Wi-Fi
okto
Povezava Wi-Fi pri fotoaparatu vam omogoča,
da lahko preko brezžične povezave izmenjujete
posnetke med vašim fotoaparatom in pametno
napravo, ter upravljate fotoaparat.
bra
1.499
99
20
mio točk
DSLR fotoaparat
EOS70D 18-135 IS STM
+ DARILO (iPad mini 16 GB)*
Procesor
DIGIC 5+
ISO
do
25.600
Wi-Fi
Diagonala
zaslona:
1.149
7,6 cm
99
Darilo:
•prvih 50 kupcev prejme
iPad mini 16 GB*
DSLR fotoaparat
EOS70D + DARILO (iPad mini 16 GB)*
Ujemite trenutek na osupljive fotografije in videoposnetke polne visoke ločljivosti, fotoaparat prinaša
fotografiranje v visoki ločljivosti s hitrostjo 7 slik na sekundo, ponuja napreden sistem samodejnega ostrenja z 19
točkami in Canonovo edinstveno tehnologijo samodejnega ostrenja CMOS z dvojnimi slikovnimi pikami, hkrati pa
omogoča tudi upravljanje na daljavo preko vaše pametne naprave.
Za pridobitev darila je potrebno poslati svoje kontaktne podatke (ime, priimek, poštni naslov) ter kopijo računa na elektronski naslov: eos70d@bigbang.si. Darilo
boste prejeli s priporočeno pošiljko po Pošti Slovenije. Ponudba velja od 11. 9. 2013 do prodaje zalog.
DARILO: nahrbnik
stara cena
Trdi disk
STOR.E BASICS 500 GB
5499
49
99
Disk ima vgrajen USB 3.0, ki vam omogoča hitrejši prenos podatkov.
84
99
Tiskalnik
MG4250 + nahrbtnik
Napreden večnamenski tiskalnik fotografij ponuja brezžično povezavo,
tiskanje iz interneta in samodejnio obojestransko tiskanje
A4
MFC
inkjet
Ločljivost:
Wi-Fi
DUPLEX
4800
x
1200
Big Bang, d.o.o. | Šmartinska 152, Ljubljana | Tel: 01 309 37 00 | Ponudba velja od 11. 9. 2013 do odprodaje zalog. | Cene so v € in vsebujejo DDV. | Tiskarske napake niso izključene.
Ločljivost
čitalnika:
1200
x
2400
Celoten članek je objavljen na www.e-fotografija.si
FotoPOTEP TENERIFE - 26. okt. - 2. nov.
www.e-fotografija.si
Nikon D7100 / Prava ponudba
Novosti
Nikon D7100 nudi že znano tipalo s
24M točkami. Vendar so šli tehnološko še naprej. Kot pri D800e pred
tipalom ni več optičnega, nizko pasovnega filtra. Zato so lahko fotografije s še bolj ločljivim zapisom, posledično ostrino.
Tudi silikonska zaščita pred prahom
in vodo je enaka kot pri D800. AF je
z 51 točkami. 15 izmed njih je križnih, katere so bolj občutljive.
Zaslon je velik 3.2 palca in ločljivosti
1.2M točk. Iskalo pokriva 100% motiva z 0.94X-no povečavo.
Prvi občutek držanja ohišja v roki,
dostop do nastavitev preko gumbov
kaže, da je Nikon D7100 s tistim pravim občutkom, ki ga potrebuje hobi
in napredni fotograf. V ergonomiji je
bil Nikon vedno odličen (razočarali
so me samo z D600 in D800), zato s
pomočjo dobro oblikovanega izbočenega dela (držalo), kamera dobro
leži v roki. Višina kamere je ravno
pravšnja, da jo moška dlan objame
še tudi z mezincem, trdi gumasti del
pa poskrbi da nam kamera ne leze iz
roke in da nimamo občutka držanja
plastike v roki.
Na kameri je večina nastavitvenih
gumbov za funkcije, ki so izkušenemu hobi in naprednemu fotografu
znane ter uporabne. Njihova posta-
vitev je stvar okusa oziroma vajenosti posameznika. Začetni uporabnik
Nikon kamer DSLR se mora z njimi
dodobra spoznati. Pri funkcijskih
gumbih sem pri D7000 opozoril, da
bi lahko edino gumb za premik med
programskimi nastavitvami bil
bolj kakovosten.
Glede na celoto
ohišja in ostalih
nastavitvenih
gumbov mi je
deloval kot najslabši člen in je
prelahko vrtljiv.
Pri D7100 je
sedaj v sredini
programskega
gumba, gumb z zaporo. Tako da ga je
treba za premik med programi pritisniti, da programe lahko menjate.
Bravo!
Kakovost slike
Danes o dilemi kakovosti slike s kamerami DSLR niti ne razpravljamo
več. Vse kamere nam nudijo za domeno hobi fotografije odlično kakovost. Pri Nikon D7100 lahko rečem,
da ima odlično kakovost tudi za domeno napredne in profesionalne fotografije. Tudi glede visoke občutljivosti (ISO) smo dilemo o šumu
že nekako postavili na stran. Ne, da
ga sodobne kamere pri visoki občutljivosti nimajo, le spoznalo se je, da
sam šum v sliki ob normalnih povečavah niti ni tako močno opazen in
se ga da tudi lepo korigirati.
gojih Namibije. Prah in droben puščavski pesek znajo priti v še tako tesnjeno ohišje. A je D7100 vse skupaj
odlično zdržala in bila odlična sopotnica Nikon D800e. Kamera je hitra,
odlično ostri, meri osvetlitev, hitro
procesira sliko, obenem pa nudi možnost hitre izbire funkcij.
Za konec
Ni dileme. Nikon se je s prenovo odločil prav. Sam menim, da ni nobene
potrebe čakati na še višji model APS-C kamere, če niste ne vem kakšen
reporterski fotograf, ki bi jo potreboval zaradi ožjega kota zajema in višje
robustnosti. Za hobi in naprednega
fotografa nudi Nikon D7100 vse kar
se potrebuje. Seveda, če lahko plačate
več in bo Nikon več ponudil, boste to
najbrž tudi izbrali. Toda potem smo
že v dilemi, ali ne raje vstopiti v svet
kamer polnega FX formata? (članek)
Po krasnem druženju s kamero, že
fotografije same povedo, da se s kamero Nikon D7100, da odlično delovati in da nas ne bo razočarala.
Torej, če že potrebujete zamenjavo za
D300s, če želite vstopiti v svet naprednih kamer APS-C razreda ali potrebujete drugo ohišje za ožje kote, ni
dileme. Kamera Nikon D7100 nudi
veliko. Na koncu pa še za »pravi« denar.
Matjaž Intihar
Uporabniška vrednost
kamere Nikon D7100
glede na ceno
Nikon je že iz prve ubral pravo cenovno politiko. Za ohišje D7100
želijo pri nas cca.1000€. Z objektivom 18-105mm VR, pa boste odšteli
samo še nekaj nad 100€ več.
Kamera Nikon D7100 nudi veliko
in če ostajate v APS-C razredu lahko celo rečem da nudi vse potrebno. Sam niti še bolj profesionalnega
ohišja nisem pogrešal. In sem se s
kamero tri tedne družil od jutra do
noči v ne kaj preveč prijaznih po-
Smo specializirana trgovina z odlično ponudbo dodatne opreme za fotografijo
Velbon Ultra LUX-i L
odličen stativ za popotnike!
Hahnel Unipal Plus
Univerzalen polnilnik baterij
•
•
•
•
•
•
Marumi EXUS filtri
Izjemna svetlobna prepustnost
polni vse modele Li-Ion baterij
polni 2 AA ali AAA NiMH bateriji
USB polnilni izhod (smartphone, tablica)
enostavna uporaba
merilnik kapacitete
230 V in 12 V priklop
od
36
99
3860
Namesto 132,10 €
9990
20
•
•
•
•
Eneloop polnilne baterije
4x AA ali AAA v škatlici
• najboljša NiMH polnilna baterija
• brez samopraznjenja
• 1800 polnilnih ciklov
1299
Cirkularni polarizator ali zaščitni
Odlična svetlobna prepustnost
Od 52 do 77 mm
Japonska kakovost
Foto Beseničar d.o.o., Dunajska cesta 57, 1000 Ljubljana
01 2800 802 l trgovina@besenicar.si l trgovina.besenicar.si
Delovni čas: od ponedeljka do petka od 10. do 18. ure, sobota od 9. do 13. ure
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
Želite nasvet glede fotografske opreme info@fotografija.com
Kamere CSC - kompaktnost v popotniški fotografiji
Popotnik in fotograf. Je to lahko ena in ista oseba?
Že več člankov o potovanju in fotografiji smo imeli v naši reviji. Svetovni popotniki so nam podali svoja doživetja in jih podkrepili s fotografijami.
Vsak od njih ima svojo zgodbo, kakšno in koliko
fotografske opreme nosi s seboj po svetu.
Ja, prav to je eno večjih vprašanj, zablod, mnenj...
Veliko je odvisno od tega kakšen popotnik si. Hodiš naokoli z nahrbtnikom in greš iz kraja v kraj,
ali si privoščiš hotel, najem avtomobila in si s tem
rešen celodnevnega nošenja vse popotne in fotoopreme s seboj. V bistvu smo do sedaj poznali re-
šitev, da nas na naši poti fotografska oprema ne
obremenjuje preveč. Megazum kompaktne kamere so majhne in lahke. Vendar se hitro pojavi težava v tem, da bolj zahtevnemu fotografu ne nudijo
zadovoljive kakovosti slike.
Že nekaj časa so med nami kompaktne sistemske
kamere CSC, katere imajo večje in kakovostno
tipalo kot je v kamerah DSLR. S tem pridobimo
odlično sliko tudi v slabih svetlobnih pogojih. Ker
pa so te kamere brez zrcala in prizme, so z manj
globine ohišja, posledično je gorišče krajše in so
objektivi manjši. Le te pri teh kamerah lahko menjamo. Zato ni čudno, da so CSC kamere postale
priljubljene tudi med popotniškimi fotografi.
Olympus je med tistimi podjetji, ki so izrazito v
ponudbi kamer CSC. Obenem pa imajo najširšo
paleto za lastne kamere, kot kamere Panasonic, saj
imajo te enak bajonet. Za popotnike ima Olympus
odličen univerzalni objektiv, ki vam nudi široki
kot 14mm (28mm. ekv.35mm) in ozki kot 150mm
(300mm ekv.35mm). Težak je vsega 280g, v dolžino pa meri zgolj 83mm.
S kombinacijo kompaktnega ohišja in objektiva ter
odlične tehnične kakovosti slike, je popotnik rešen
dileme glede izbire opreme. Mislim, da je kar večina popotnih fotografov takih, ki imajo težave s
kompaktnostjo in kakovostjo slike.
Kdor želi še več v goriščnicah in hitrosti delovanja, ima na voljo kamero Olympus OM-D. Ta nudi
še elektronsko iskalo in je še vedno majhna ter
zadovoljivo lahka. Na njej uporabite kakovosten
objektiv 12-50mm (24-100mm ekv.35mm) in 75300mm (150-600mm ekv.35mm). Ta “safari” kombinacija mi je odlično služila v Namibiji.
Matjaž Intihar
Glavna tema v prihodnji številki! Ne izgubimo spominov!
Programi, arhiviranje z njimi, označevnje, dodajanje ključnih besed...
Program Bridge / Deklica za vse
Ko fotograf začenja shranjevati vse
fotografije na trdi disk računalnika
in jih ima že res veliko množico, mu
lahko programi za urejanje in iskanje
fotografij še kako pridejo prav. Oziroma, brez njih bi med fotografijami
iskali iglo v kupu sena. V dosedanjih
revijah sem že opisal nekatere dobre lastnosti programov. Bolje bomo
spoznali program Bridge, kateri je
del profesionalnega programa za obdelavo slike, Photoshop in je vodilna
osnova tudi drugim programom.
Kako lahko preko programa označujemo fotografije, pregledujemo
»exif« datoteke, dodajamo ključne
besede, opravljamo korekture slike,
preimenujemo imena datotek, smo
na hitro spoznali že v začetnem delu.
Zdaj bom pokazal prednosti programa, ki lahko vsakemu fotografu, ki
hrani fotografije na trdih diskih, še
kako pomaga/jo pri kasnejšem is-
22
kanju in urejanju. Že v začetku naj
povem, da programi Photoshop Elements, ACD See, Lightroom, Aperture in drugi, ravno tako omogočajo podobno dodajanje podatkov in
iskanje le teh. Bridge, kot del pro-
grama Photoshop je v več elementih
kompatibilen z Lightroom ali Elements. Vsi trije programi izhajajo iz
istega podjetja Adobe in so si v več
elementih podobni. Tudi če uporabljate druge programe, so si v mnogočem podobni in lahko v njih najdete zelo podobne možnosti.
Matjaž intihar
Okna z novimi možnostmi za iskanje,
urejanje, popravke fotografije.
Okno z glavnimi mapami
in podmapami.
Filtri in zbirke za lažje
iskanje.
Fotografije
lahko išečmo
po ključni besedi, zaslonki,
goriščnici,
ISO, času
osvetlitve,
barvnem
profilu, rangiranju z barvami, zvezdicami...
Preview (pred ogled) izbrane slike
Okna z metapodatki in
ključnimi besedami.
Osnovni podatki o zajemu slike, ločljivosti.
Osnovno okno s fotografijami izbrane mape
Okno s podatki o datoteki, kameri, avtorju...
e-Fotografija / revija za fotografsko izobraževanje / št. 65
POPOLNOST V MALEM
Pustite domišljiji prosto pot - in ji sledite.
Ustvarjalnost in OM-D sta vse, kar potrebujete. OM-D dosega enako kakovost fotografij kot D-SLR in prav tako zmogljivo deluje.
Le bistveno vitkejši je, zato vas lahko spremlja prav povsod - s prvim 5-osnim stabilizatorjem slike na svetu in nadvse hitrim samodejnim
ostrenjem. Ujemite neponovljive trenutke in bodite vedno pripravljeni na vse fotografske izzive življenja. Olympus OM-D.
Oglejte si OM-D pri pooblaščenih prodajalcih in nas obiščite na www.olympusomd.com
JAZ SEM ADRENALIN
JAZ SEM NIKON D7100. Jaz sem fotografija brez meja.
Ponujam osupljive fotografije zahvaljujoč natančnemu 24,1 MP senzorju
in profesionalnemu 51-točkovnemu sistemu samodejne izostritve. Z
1,3-kratnim dodatnim telefoto učinkom razširjam DX možnosti. Vse to je
združeno v prenosnem, izjemno trpežnem in vremensko neobčutljivem
ohišju, ki zagotavlja odlično delovanje kjerkoli ste in karkoli počnete.
Jaz sem za vse, ki stremijo naprej. www.nikon.si