Mirno in zdravo 2013! - Center starejših Zimzelen
Zimzelen 7 [ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, december 2012 ] Mirno in zdravo 2013! 1] prijetnost bivanja kazalo 4 Dobro opravljeno delo govori samo zase 6 Naj skupina – čistilke 7 Naj sodelavka – Janja Koželj 8 Bila sem na Triglavu 9 Naj zelišča zadišijo in prinesejo zdravje 10 Praznovali smo tretji rojstni dan 12 Krožki Socvetje 13 Spoznajmo refleksoterapijo 14 Na praksi je bil bodoči sanitarni inženir 16 Povsod je lepo, a doma je najlepše 18 Ko življenje postavi svoja pravila 20 Gradimo mostove med ljudmi 22 Pisalo se je leto 2012 24 Iz srca do srca 26 Vse najboljše za 95 let Časopis PV Centra starejših Zimzelen decenber 2012 številka 7 letnik 3 Naslovnica: Srečno novo leto [2 Izdajatelj: Uredništvo: Naslov: Uredniški odbor: Oblikovanje: Tisk: Naklada: PV Zimzelen Glavna in odgovorna urednica: Diana Janežič PV Center starejših Zimzelen, Topolšica 78 A, 3326 Topolšica, tel. 03/896-3709; el-pošta: diana.janezic@pvzimzelen.si Andreja Štefan Bukovič, predsednica Diana Janežič, glavna in odgovorna urednica članice: Marjana Kugonič, Janja Koželj, Veronika Balažic Ivo Hans Avberšek, StudioHtz, HTZ Velenje HTZ Velenje, I. P., d. o. o., Velenje 400 izvodov Občasnik Zimzelen prejemajo zaposleni in stanovalci PV Centra starejših Zimzelen brezplačno. Davek na dodano vrednost po stopnji 8,5%. 27 Avstrijske dijakinje na praksi 28 Pri nas so razstavljali 31 Hvala vam, prostovoljci! 32 Izlet na sv. Križ nad Belimi vodami 33 Užitki na prostem 34 Čudežni svet keramike 35 Razvedrili so nas 39 Berimo skupaj 43 Informativna stran [ moč besede ] Besede, besede, besede … Ob praznovanju tretjega rojstnega smo poleg ubranih melodij, dobrih želja, ki smo jim prisluhnili, prišli od besed še k boljšim besedam. Poimenovali smo naše bivalne enote. Izbirali smo med zelišči. Ne po naključju, želeli smo primerna in simbolna imena. Zelišča, krepčilna za telo in duha, z esenco spodbujanja človekove energije. Obdelovanje in priprava zeli ljudi povezuje. In tako želimo, da bi deloval naš PV Zimzelen. Privajamo se torej na nova imena bivalnih enot: sivka, bazilika, angelika … Počasi opuščamo izraze tretje nadstropje vzhod, prvo zahod itd. Na začetku smo enote poimenovali kar drugo nadstropje levo in desno in seveda kmalu ugotovili, da ima sicer vsak svoj prav, a je leva in desna odvisna od tega, kam si obrnjen. Počasi in vztrajno smo opravili tudi z besedo »oddelek« in jo zamenjali s primernejšo besedo »bivalna enota«. Za gospodinje, ki presegajo dejavnost strežnice (le - streči), smo logično in posledično opustili besedo strežnica. Vedno znova se opominjamo in spodbujamo za ogovarjanje vseh nas po imenih, da bi si bili še bližje in bolj odprti drug do drugega: gospa Jožica pa gospod Andrej, na primer. Ogovarjanje po priimku, na primer gospod Novak, gospa Križnik, namreč med nami postavlja prevelike razdalje. Na prvi pogled je videti zelo preprosto izbrati med številnimi besedami najboljšo in uporabljati primernejšo. Pa vendar ima moč navade, kulture in ležernosti trdovratni učinek in svojo trmo. A je vredno vztrajati. Besede se začno rojevati v mislih in delujejo na naša dejanja in odnos. Ljudje imamo čudovito možnost in priložnost izbrati, oblikovati trenutke, ki v nas vzbujajo preprosto hrepenenje po naklonjenosti in spoštovanju do soljudi. Z mislijo in zavedanjem imamo moč odločiti se za lepoto misli, besed, dejanj in tudi za prijatelje. Prijateljstvo se ne zgodi kar tako, je stvar odločitve, spoštljivih besed in ne nazadnje uma, ki ga vodita vrlina in močan značaj. Vse, kar je, ustvarimo sami. S slabim slabo in dobro z dobrim, z iskrenostjo pravičnost. Želim vam pravih poti, ljubečih ljudi in zdravja v letu 2013! Andreja Štefan Bukovič, direktorica 3] prijetnost bivanja Dobro opravljeno delo govori samo zase Vsaka služba in vsak zaposlen v PV Zimzelen opravlja delo, ki je pomemben kamenček v mozaiku delovanja celotne hiše. Ena od služb, ki je zelo pomembna, a morda manj vidna, je pralnica. V njej se vsak dan od ponedeljka do sobote opere ogromno perila. Pridnim rokam in dobri organizaciji dela gre zahvala, da je perilo vseh vrst vedno na voljo vsem, ki ga potrebujejo. Pranje osebnega perila stanovalcev, posteljnine, brisač, perila za nego in gospodinjskega perila je na prvem mestu. Da pa so zmogljivosti pralnice povsem izkoriščene, v njej peremo tudi perilo za dijake in zaposlene v Šolskem centru Velenje ter iz hotela in wellness centra Golte. V pralnici so trije zaposleni, ob povečanem obsegu dela pa si občasno pomagamo s prerazporeditvami sodelavcev. Zaposleni so različnih poklicev in so se za delo v pralnici priučili. Nitke sodelovanja Zanimiv je poklic vodje pralnice Jelke Florjančič. Najprej je končala šolanje za tekstilnega tehnika in to znanje ji pride prav pri ravnanju z različnimi tkaninami. Potem pa je šolanje nadaljevala in je zdaj organizatorka socialne mreže. Tako ji ni tuje tudi tkanje nitk povezovanja in sodelovanja med zaposlenimi in stanovalci. Kajti, oddaja perila v pranje je za stanovalce tudi priložnost za klepet o marsičem. Zaposleni v pralnici si ta čas za pogovor s stanovalci radi vzamejo. Kot pravi Jelka, je njeno delo zanimivo, nikoli dolgočasno, včasih fizično naporno, a zelo raznoliko. »V zadovoljstvo mi je, da je delo dobro opravljeno in da so drugi zadovoljni z našim delom. Predvsem pa sem vesela, da smo zaposleni v pralnici dober delovni tim. Jelka Florjančič uspešno skrbi, da delo v pralnici teče nemoteno. S sodelavkami in sodelavcem sem zelo zadovoljna. Vsak ve, kaj je njegovo delo in kako si delovne faze časovno sledijo, hkrati pa vsi znamo opravljati vsa dela v pralnici,« je povedala Jelka. »Največja gneča je v pralnici ob ponedeljkih,« je delovni ritem predstavila vodja. »Rednim količinam perila od nege, posteljnine in brisač ter kuhinjskega perila se v ponedeljek dopoldne pridruži še perilo stanovalcev. Ti svoje perilo prinašajo v pralnico sami oz. ga za njih pripeljejo gospodinje. Udarni ponedeljki Dnevno jemljemo v pranje tudi delovna oblačila zaposlenih. Ob razmeroma majhnem številu zaposlenih in veliki količini dela je zelo pomembna dobra organizacija dela, predvsem v tem smislu, da si faze dela pravilno [4 in tekoče sledijo ter da je konec delovnega časa izplen kar največji. Vse sprejeto perilo popišemo, nato pa ga sortiramo glede na vrsto tkanine oziroma program pranja. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Simona Golub in Fanika Kugonič sta uigran tim. Ob ponedeljkih največkrat pripeljejo tudi posteljno perilo in brisače iz hotela in wellness centra na Golteh. Cikli pranja so časovno različno dolgi in vmes tečejo že druge aktivnosti, to so sušenje opranega perila, zlaganje, likanje s strojem ali ročno. Po potrebi opravljamo tudi manjša šiviljska dela. Vsak kos osebnega perila mora biti ustrezno označen. Pri tem včasih prihaja do težav, saj stanovalci dobijo od doma nov kos perila, ki ni označen, in ga dajo v pranje. Zato njim in njihovim svojcem večkrat povemo, naj perilo pred uporabo prinesejo označiti v pralnico.« Ob sredah redno sprejemajo perilo iz Dijaškega doma ŠCV in ga ob petkih vračajo. Prav tako ob petkih vračajo perilo na bivalne enote. Redno pa vsak dan sproti sprejemajo perilo za nego od zdravstveno-negovalnega osebja ter ga vračajo čistega, saj mora biti perilo za nego stanovalcev vedno na zalogi oz. na voljo za uporabo. V pralnici PV Zimzelen imamo pet različno zmogljivih pralnih strojev, največji sprejme 24 kilogramov perila. Imamo dva velika sušilna stroja in enega manjšega. Doziranje pralnih sredstev je vodeno računalniško. Uporabljajo detergente, ki perilo operejo in tudi razkužijo. Kot je še povedala Jelka Florjančič, je sistem pranja perila postavila zunanja institucija in nanje se obrne, če je kaj narobe. Prav tako so strokovnjaki tega podjetja zaposlene v pralnici izobraževali o vrstah in načinih Stanko Zagar poskrbi, da pride čisto perilo v shrambe in k stanovalcem. pranja, pralnih sredstvih in podobnem. V začetku delovanja so bili tudi na ogledu pralnic v nekaterih drugih domovih za starejše. Takšna izobraževanja s primeri dobrih praks so zelo dobrodošla in učinkovita. Diana Janežič 5] prijetnost bivanja Naj skupina – čistilke Na razpis za Naj skupino v Skupini Premogovnik Velenje so sodelavci letos prijavili tri skupine: sodelavce v kuhinji, gospodinje na varovani enoti ter čistilke. Razpisna komisija je izbrala čistilke, ki so priznanje prejele na praznovanju dneva rudarjev in 51. Skoku čez kožo. Izolda Čejvanović, Hasija Mujić in Marjana Uršnik (od leve) so ponosne na priznanje. V obrazložitvi predloga je bilo zapisano: »Delo čistilk v domu starejših ni zgolj čiščenje in vzdrževanje prostorov. Pri tem je skupina čistilk v PV Zimzelen strokovna in natančna, deluje homogeno, kolegialno. »Svoje delo se trudim opravljati čim bolje, zato da bi bilo drugim lepo. In seveda je pri tem dober občutek, če te pohvalijo,« je imenovanje za naj skupino komentirala Izolda Čejvanović. Pri svojem delu vstopajo tudi v zasebne prostore stanovalcev in z njimi navežejo tesnejše stike. Stanovalci so zadovoljni z odnosom do njih in prijaznostjo.« Zanimivo je, da imajo sodelavke zelo različno izobrazbo, so namreč lesarska tehnica, prodajalka, aranžerska tehnica in tekstilna konfekcionarka, a so se zaradi spleta okoliščin zelo uspešno povezale v skupino čistilk. Vsekakor si na svoji delovni poti niso predstavljale, da bodo kdaj čistilke, a kot brezposelne so prijele za to delo. V skupini so štiri čistilke: Marjana Uršnik, Hasija Mujić, Izolda Čejvanović in Nataša Hribar, ki je zdaj na porodniškem dopustu. Lepo je, če ljudje cenijo tvoje delo Marjana, Hasija in Izolda so soglasno povedale, da jim priznanje zelo veliko pomeni in so ga bile zelo vesele. Še bolj pa so bile zadovoljne, ko so jim za priznanje čestitali stanovalci in jim povedali, da so si ga res zaslužile. Marjana Uršnik je s svojim delom zadovoljna, najbolj pa jo veseli, da se vse čistilke med seboj odlično razumejo, delujejo kot dobro uigran tim. »Ne le, da si pomagamo in sodelujemo, včasih se zgodi, da celo isto mislimo,« je poudarila. »Takšnega priznanja nisem pričakovala, vesela pa sem ga predvsem zato, ker pomeni, da sodelavci naše delo opazijo in cenijo. Največ pa so mi pomenile čestitke stanovalcev,« je dejala Hasija Mujić. [6 Zdaj so še bolj prepričane, da je vsako delo častno in da je vsako delo treba dobro opraviti. »Naše delo se od dela mnogih čistilk razlikuje v tem, da ga opravljamo med ljudmi, ne popoldne ali zvečer v prazni hiši. Tako smo vedno v stiku s sodelavci in stanovalci, tudi z obiskovalci. Stanovalci nas poznajo, če katera manjka, jo pogrešajo. Na nas opazijo vse spremembe, če smo slabše volje, če imamo novo frizuro … Velikokrat želijo z nami poklepetati, se pošaliti in rade se odzovemo, kolikor je le mogoče. Kajti še vedno velja: nasmeh in lepa beseda nič ne staneta, lahko pa polepšata dan,« so sklenile v en glas. Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Naj sodelavka – Janja Koželj Na razpis za Naj sodelavca, sodelavko v Skupini Premogovnik Velenje so sodelavci letos prijavili receptorja Matijo Vovka in delovno terapevtko Janjo Koželj. Slednjo je razpisna komisija izbrala in Janja Koželj je priznanje prejela na praznovanju dneva rudarjev in 51. Skoku čez kožo. V obrazložitvi prijave so sodelavci zapisali: »Janja Koželj je diplomirana delovna terapevtka. Svoje delo opravlja strokovno, z umirjenim pristopom in prijazno do stanovalcev. Pri svojem delu dosega zelo dobre rezultate, saj je veliko stanovalcem z različnimi težavami omogočila večjo gibljivost in samostojnost pri vsakdanjih opravilih. Pri sodelavcih uživa ugled in zaupanje. Kot organizatorka sodeluje pri različnih aktivnostih v PV Zimzelen v sklopu svoje stroke ali izven nje. Je moderatorka v projektu kakovosti E-Qalin ter uspešna pri vključevanju mladih prostovoljcev v PV Zimzelen. Kot članica Aktiva delovnih terapevtov je bila v ožji skupini za pripravo knjige Pomagajo mi živeti.« Že predlog je nagrada Kako pa je Janja doživela imenovanje za naj sodelavko? »Sprva sem prijavo za naj sodelavko zavrnila, saj se nisem želela izpostavljati. Po pogovoru s sodelavkami in premisleku sem privolila v to, da me prijavijo. Ko sem izvedela, da me je komisija izbrala za naj sodelavko, nisem mogla verjeti. Zame je bila nagrada že to, da so me sodelavci predlagali, kajti to je pomenilo, da so opazili moje delo in ga tudi cenijo. Janja Koželj zelo rada dela z ljudmi in za ljudi. Veliko mojih sodelavcev bi si zaslužilo nagrado Naj sodelavec/sodelavka.« Janja Koželj zelo rada dela z ljudmi in za ljudi. »Vsak stanovalec ima v sebi ogromno modrosti, življenjskih izkušenj in če si le vzameš čas, z veseljem delijo svoje znanje in izkušnje s teboj. Svoj čas rada preživljam z njimi, ker tudi oni meni veliko dajo. Vem, da zaradi njih postajam boljši človek. Ko smo skupaj, se imamo vedno zelo lepo. Skupaj preženemo slabe misli, se sprostimo in nasmejimo,« je prepričana. Diana Janežič Če ste v dvomih, naredite le naslednji majhen korak. Ne planirajte poteka življenja. Pokažite se in ta trenutek izvlecite iz njega največ, kar je mogoče. Ko pride do tega, da bi šli za tistim, kar imate radi v svojem življenju, ne recite ne. Prihranke za upokojitev pričnite shranjevati s svojo prvo plačo. 7] prijetnost bivanja Bila sem na Triglavu Zaposleni v PV Zimzelenu smo se že nekaj časa pogovarjali o vzponu na Triglav, ki je s svojimi 2864 metri najvišji vrh Slovenije. Za dan odhoda smo končno le določili datum, to je bila sobota, 25. avgusta. Ponosni, da so zmogli pot in so bil na Triglavu. Za pohod na Triglav smo se odločili: Jelka Florjančič, Silva Menih, Suzana Čas, Sabina Koren, Urška Napotnik, Dejan Brglez, in izkušena plezalka Tanja Ramšak, ki je bila pobudnica pohoda in nas je tudi vodila. naš končni cilj. Vrh Triglava smo dosegli ob 14.30. Ker smo bili nekateri tam prvič, smo bili tudi krščeni, kot se spodobi, po planinsko, z vrvjo po zadnji plati. Seveda smo naš prihod na Triglav tudi fotografirali, saj smo morali imeti dokaze za tiste, ki so ostali v dolini. Naša pot se je začela ob 4. uri, ko smo se zbrali pred Gasilskim domom v Velenju, od koder smo se odpeljali na Gorenjsko. Po dveh urah vožnje smo prispeli do parkirišča pri Aljaževem domu v Vratih. S polno naloženimi nahrbtniki se je ob 6.10 začela zahtevnejša pot na Triglav, to je vzpon po Tominškovi poti. Po razgledih na vse strani in počitku smo se spustili nazaj proti koči na Kredarici, kjer smo prenočili. Naslednje jutro se je naš sestop zaradi slabe vremenske napovedi začel že ob 5. uri. V dolino Vrat smo se vrnili ob 9. uri. Utrujeni, vendar zadovoljni smo se po krajšem počitku in okrepčilu odpravili proti domu. Po naporni, zanimivi in smeha polni poti, na kateri so nam bili najljubši »zajle« in klini, smo ob 12. uri vsi veseli in utrujeni prilezli do doma na Kredarici, ki leži na 2515 metrih nadmorske višine. Zase lahko rečem, da je bila pot naporna, a sem ponosna nase, da sem jo zmogla in sem bila na Triglavu. Po kratkem počitku in okrepčilu smo pot nadaljevali na [8 Urška Napotnik [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Naj zelišča zadišijo in prinesejo zdravje Na letošnji razpis Lokalne akcijske skupine Šaleške doline – Društvo za razvoj podeželja smo se v PV Zimzelenu prijavili s projektom Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva v PV Zimzelen. Projekt je bil izbran in bo izveden s finančno pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (Leader). Naslednje predavanje o zeliščih bo 10. januarja 2013. Projekt ima zametke v želji nekaterih stanovalk že v prvem letu delovanja PV Zimzelena, da bi na dvorišču uredili zelenjavni in zeliščni vrt. Najprej smo zasejali nekaj zelenjave in cvetja za domačo uporabo, nato pa uredili tudi manjšo gredo z zelišči. Oba vrta obdelujejo stanovalke in stanovalci v sodelovanju z gospodinjami. V oktobru in novembru smo imeli dve predavanji, naslednje bo 10. januarja 2013, spomladi pa se bomo lotili praktičnega dela pri postavljanju visokih gred ter sajenju dišavnic in zelišč. Projekt Zeliščarstvo osnovno idejo koristne zaposlitve stanovalcev razvija v širšo dejavnost, v katero vključuje: stanovalce, gospodinje, svojce, krajane, obiskovalce (turiste). S projektom želimo dati bivanju stanovalcev dodano vrednost, aktivno zaposlitev, priložnost za učenje, medgeneracijsko povezovanje s krajani, šolarji ter s pomočjo te dejavnosti in pridelkov večati prepoznavnost PV Zimzelen v kraju in širše. V skladu s projektom Zeliščarstvo smo ob praznovanju 3. obletnice delovanja PV Zimzelena po zeliščih poimenovali tudi bivalne enote. Imena so žrebali stanovalci s svojimi gospodinjami. K sodelovanju pri projektu smo pritegnili Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje, kjer imajo bogate izkušnje tudi v zvezi s pridelavo in predelavo zelišč. Bazilika, žajbelj, meta, angelika … Tako se enoti v pritličju odslej imenujeta kapucinka in angelika, v prvem nadstropju žajbelj in sivka, v drugem nadstropju hermelika in meta, v tretjem nadstropju bazilika in kamilica ter enota v četrtem nadstropju baldrijan. Diana Janežič 9] prijetnost bivanja Tretji rojstni dan V Zimzelenu smo 19. oktobra spet praznovali, pa ne kar tako kot vsak mesec, ko skupaj praznujejo rojstne dneve stanovalci, ki imajo v tistem mesecu rojstni dan. Sicer naše rojstne dneve praznujemo na bivalnih enotah tisti dan, ko ga kdo ima, pa tudi sicer praznujemo še kaj drugega – saj bo v našem življenju še bolj malo praznovanj. Praznovanje je bilo povod tudi za ustanovitev pevskega zbora zaposlenih. No, tokrat pa je bilo drugače. Že ves teden smo se skrivoma pripravljali in vadili (pevci, skupine, posamezniki) ter pripravljali pogostitev, ker brez te pač ne gre. Tako smo bili mnogi v pričakovanju nečesa veselega. In je prišel 19. oktober, ko je naš dom shodil v tretje leto delovanja. To pa ni kar tako. Priprave so bile velike in z njimi trema pri tistih, ki smo sodelovali v pripravah. Ves program je bil namreč zasnovan kot naš, domovski – stanovalcev in zaposlenih. Organizacija je bila odlična, vodenje spretno, inovativno, program tekoč in dober, da boljši skoraj ne bi mogel biti. Posedli smo po lepo urejenem prostoru – zaposleni so bili zelo iznajdljivi pri ureditvi lepega ambienta v [ 10 jedilnici. Pa se je začelo: naša Diana, vodja programa, je napovedovala in zelo domiselno povezovala točke nastopajočih: • direktorica doma je naredila »sprehod« po treh letih življenja doma, • župan Občine Šoštanj Darko Menih je dejal, da je ob obiskih opazil vedno nekaj novega, • zbor stanovalcev je zapel dve pesmi – Pri farni cerkvici in ‚na cikasta krava, • na ustno harmoniko je zaigral Robi, • na harmoniko mladenič Aljaž iz Topolšice, • na kitaro je zaigrala gospa Zofka in zapela pesem Nmav čez Izaro, • dve pesmi o rudarjih je napisal gospod Stane, recitirala pa Veronika, [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Bili smo si edini, da smo pripravili čudovito proslavo s svojimi močmi in to ne slabo! Župan Darko Menih je izrazil zadovoljstvo z uspešnim delovanjem PV Zimzelen ter poudaril njegovo odprtost za različne ideje in dobro sodelovanje s krajem. • Diana je prebrala pesmi stanovalk Erike in Fanike, • novo je bilo poimenovanje naših bivalnih enot po zdravilnih zeliščih, imena pa so izžrebali stanovalci z gospodinjami. Sledilo je presenečenje, o katerem so šušljali cel teden, a nihče ni vedel, kaj bo – pritekli so naši zaposleni (medicinci, gospodinje in drugi), kar veliko njih, in sledilo je res presenečenje, da smo vsi kar strmeli … zapeli so ubrano, lepo, z navdušenjem in čisto nemogoče se je zdelo, kar so nam pokazali. Zapeli so tri pesmi: Čez Šuštarski most, So ptički se ženili in Kako sva si različna. Prečudovito! Presenečenje je bilo popolno. Ploskali smo zelo. Nato je sledil najvažnejši dogodek – pripeljali so rojstnodnevno torto; bila je veličastna. Razrezala sta jo najmlajši zaposleni, Gašper, in Tončka, ki je ta dan praznovala 94. rojstni dan. Njej in gospodu Pavletu, ki je prav tako ta dan imel rojstni dan, in to 90., je direktorica čestitala in podarila lepa šopka cvetja. Šopek pa je od predstavnikov Bolnišnice Topolšica za dobro sodelovanje dobila tudi direktorica. Ob pogostitvi smo poklepetali, se spoznavali in si čestitali. Bilo je res enkratno, kot se reče, in vsi smo si bili edini, da smo pripravili čudovito proslavo s svojimi močmi in to ne slabo! Kar precej sposobnih ljudi je med nami, le poiskati jih je treba. Naj za konec pohvalim še osebje, ker je po praznovanju hitro pospravilo jedilnico in vse je bilo kmalu spet tako kot vsak dan. Hvala vam! Upajmo, da bomo vsi pričakali naslednji rojstni dan Zimzelena. Veronika Balažic Torto sta prerezala Gašper Šmon in Tončka Šalej, ki je ta dan praznovala 94. rojstni dan. 11 ] prijetnost bivanja Krožki Socvetje Ljudje smo zakladnice najrazličnejših znanj, spretnosti, tako tistih, zaradi katerih smo uspešni na poklicni poti, kot takšnih, ki jih negujemo in bogatimo za svoje lastno zadovoljstvo. In bolj kot znanje delimo, več ga imamo. Takšno razmišljanje je bilo med drugim vodilo sodelavk pri odločitvi o organizaciji različnih delavnic učenja ročnih spretnosti in ustvarjanja uporabnih izdelkov. Ob mnogih dejavnostih, ki jih organiziramo za stanovalce in zaposlene, smo se odločili za izvedbo ustvarjalnih delavnic tudi za zunanje udeležence. Za vse, ki si želijo ob prijetnem druženju obogatiti se s koristnimi nasveti in veščinami, smo pripravili pester nabor različnih aktivnosti. Poimenovali smo jih krožki Socvetje. Zadišalo je po svežem kruhu V okviru krožkov Socvetje je bila 14. novembra na vrsti peka kruha. Gospodinja Nada Ravljen nas je povabila na svojo bivalno enoto Sivka. Že ko smo se udeleženci delavnice zbirali, je omamno dišalo po kruhu. Dva kilograma svežega kruha je za nas pripravila za pokušino ob dišečem čaju. Zavezali smo si predpasnike in se lotili dela. Moka, kvas, sladkor, sol, voda, semena … Tak je osnovni recept. Zamesili smo testo, potem pa ob čaju, toplem, hrustljavem kruhu in klepetu počakali, da je vzhajalo. Nato smo naredili štručke, kifeljček in žemljici, počakali, da je znova malo vzhajalo, potem pa vse skupaj odpeljali v kuhinjo in v peč. Po slabi uri peke so naši vroči kruhki zadišali. Ponosni smo jih odnesli domov in se pobahali z okusnim izdelkom. Copati in okrasni predmeti Največ zanimanja med našo ponudbo krožkov je za polstenje. Tako sta sodelavki Ana Sedar in Ana Šimenc jeseni izvedli že tri delavnice mokrega in eno suhega polstenja. Udeleženke so si z mokrim polstenjem izdelale lepe copate, v delavnici suhega polstenja pa so se seznanile s to tehniko izdelovanja različnih uporabnih predmetov. Vabljeni tudi vi! Krožki potekajo v prostorih centra, za njihovo izvedbo pa skrbijo prostovoljci. Pester nabor krožkov udeležencem omogoča, da se preizkusijo v najrazličnejših ročnih spretnostih – v peki kruha, suhem in mokrem polstenju, kvačkanju, pletenju košar, aranžiranju cvetja, izdelavi nakita iz žice, pripravi kozmetične kreme, zeliščarstvu, izdelovanju rož iz papirja ... Lahko prispevate idejo, česa bi se želeli naučiti, ali pobudo, da boste vodili delavnico. [ 12 Nabor delavnic z okvirnimi datumi je objavljen na naši spletni strani www.cs-zimzelen.si. Prijave zbira animatorka Ana Šimenc na telefon 031-792-416 ali po elektronski pošti ana.simenc@pvzimzelen.si. Diana Janežič [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Refleksoterapija, naravna metoda zdravljenja Do sodelovanja med sodelavci PV Zimzelena in mano je prišlo v skupni želji, da ponudimo stanovalcem kakovostno oskrbo. S tem jim omogočamo dostop do komplementarnih tehnik zdravljenja – refleksoterapije, ki jim lahko olajša marsikatero zdravstveno težavo. Refleksoterapija je naravna metoda zdravljenja, ki se je uveljavila zaradi svojih terapevtskih učinkov in postaja nepogrešljiva pri ljudeh vseh starostnih skupin, ki želijo ohranjati svoje dobro počutje in zdravje. V Sloveniji je uradno priznana komplementarna metoda zdravljenja. Temelji na tem, da s pritiski na tako imenovane refleksne točke (na podplatih, obrazu, dlaneh …) spodbujamo telo k bolj harmoničnem delovanju. Izkušen refleksoterapevt si z ogledom in skozi dotik stopala oblikuje natančno podobo o dogajanju v telesu, kot bi imel ogledalo, skozi katerega pogleda v notranjost. Učinki refleksoterapije Refleksoterapija omogoča globoko sprostitev, spodbuja prekrvavitev, normalizira delovanje žlez v telesu, obnavlja imunski sistem, deluje protibolečinsko in je odlična preventivna metoda. Zaradi vseh teh lastnosti se uporablja kot pomoč pri bolečinah v nogah, krčih v nogah, mrzlih ali pekočih stopalih, mravljinčenju v stopalih, slabši prekrvavitvi stopal, kapeh, nespečnosti, glavobolu, vnetjih obnosnih votlin, sladkorni bolezni, Parkinsonovi bolezni, depresiji, vnetjih želodca, žolčnika, bronhitisu in še številnih drugih težavah. Stanovalci so refleksoterapijo zelo lepo sprejeli. Zanjo se odločajo zaradi zelo različnih razlogov, skupno pa jim je to, da imajo po terapiji boljši občutek v nogah, ki so lažje in bolj tople. Počutijo se bolj sproščene, lažje zaspijo in bolj mirno prespijo noč, poleg tega terapija ugodno vpliva na prebavo. To, da smo zdravi, da lahko delamo in se gibamo, je pogosto samoumevno. Ko so te osnovne kvalitete na- šega bivanja motene, se zavemo, kako se je naše življenje spremenilo. Z refleksoterapijo lahko marsikatero težavo sčasoma odpravimo ali pa vsaj omilimo. Petra Žist V PV Zimzelenu imajo stanovalci vsako sredo možnost poskusiti refleksoterapijo in pobliže spoznati njene blagodejne učinke. Za termin se lahko dogovorijo stanovalci ali njihovi svojci na telefonski številki 041-593-058 ali na recepciji. Terapija traja 30 ali 60 minut. Petra Žist, dr. vet. med, refleksoterapevtka Refleksoterapija Petra Žist, s. p. Cesta I/3, 3320 Velenje; Tel. št. 041-593-058 NARAVNO ZDRAVILO ZA DOBRO PREBAVO • • • • 0,5 kg suhih sliv 0,5 kg suhih fig 0,5 kg rozin dve žlici séna listov (kupijo se v lekarni) Vse sestavine sesekljamo v multipraktiku, nato oblikujemo kroglice. Doziranje: teden dni jemljemo eno kroglico na tešče, nato naredimo presledek teden dni in postopek ponavljamo. 13 ] prijetnost bivanja Na praksi je bil bodoči sanitarni inženir V sklopu Zdravstvene fakultete v Ljubljani je smer sanitarno inženirstvo. Njen študent je tudi krajan Topolšice Rok Hriberšek, ki se je odločil, da bo v tretjem letniku obvezno prakso opravil v PV Zimzelenu. Pri nas je enomesečno prakso opravljal od 9. julija do 3. avgusta. Kot je zapisano na spletnih straneh Zdravstvene fakultete, je temeljni cilj programa sanitarno inženirstvo dati diplomantu znanje, veščine in miselnost za delovanje na higienskem, epidemiološkem in zdravstveno-ekološkem področju. Usposobil naj bi se za obvladovanje higienskih procesov v delovnem in bivalnem okolju, za varovanje človeka pred škodljivimi vplivi okolja in varovanje okolja pred škodljivimi posegi človeka ter za izboljšanje kakovosti okolja za človekovo zdravje in blaginjo. Sanitarni inženirji se zaposlujejo v zavodih za zdravstveno varstvo, v različnih zdravstvenih ustanovah, inštitutih, bolnišnicah, domovih za starejše, vrtcih, v podjetjih živilske stroke, inšpektoratih ... Uporabna znanja Rok Hriberšek se je za študij sanitarnega inženirstva odločil, ker ga zanima, »kako zagotoviti varno hrano, zadostiti vsem higienskim pravilom, minimumom na nekem področju, kako preprečevati nalezljive bolezni. Študij je v skladu z mojimi pričakovanji, zelo je zanimiv in uporaben,« je povedal. Za prakso v PV Zimzelenu se je v prvi vrsti odločil, ker center stoji v domačem kraju, poleg tega pa ga je zanimalo, kako so določena področja urejena v njem. Kot je povedal, se je pri nas dobro počutil in je imel dobre razmere za delo. »Na praksi je vse potekalo dobro, bilo je zelo zanimivo. Mentorice so bile prijazne, prav tako je bilo prijazno drugo osebje, pa tudi stanovalci so me lepo sprejeli. Zaposleni so bili vedno na voljo za informacije, sodelovali so z mano pri prikazu procesov, dokumentov.« Prek dva metra visokega Roka Hriberška so si stanovalci zlahka zapomnili. Franček Klančnik in Bronislava Horvat sta si zaželela skupne fotografije z njim in ob tem smo se zelo zabavali. Rokove naloge so bile pregled vseh procesov v domu, kuhinje, pralnice, pregled čiščenja in razkuževanja na bivalnih enotah, dela medicinskih sester, ravnanja z odpadki, urejenosti okolice ter na splošno osebja. Pregledal je celoten sistem HACCP za varnost živil in hrane, sistem verifikacije ter osebno higieno zaposlenih. 14 dni je delal na bivalnih enotah, 14 v kuhinji, en dan se je bolj posvetil procesom v pralnici. Ob tem je imel veliko pogovorov s sodelavci, opazoval je odstopanja od teorije in prakse. [ 14 [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] Dobili smo dragocene napotke Mentorica Roku Hriberšku med opravljanjem prakse pri nas je bila Mirnesa Čeliković, dipl. medicinska sestra, somentorici pa vodja prehrane Alenka Kladnik in vodja pralnice Jelka Florjančič. Mladi družabniki in sprehajalci Mirnesa Čeliković je bila izjemno vesela, da je lahko opravljala mentorstvo študentu sanitarnega inženirstva. »Rok je z vso resnostjo in prizadevnostjo izkoristil možnost praktičnega izobraževanja v našem okolju, držal se je predpisanega delovnega časa, upošteval navodila in naloge mentorja ter izdelal zelo uporabno poročilo o praktičnem izobraževanju. V času prakse je bilo pri Roku opaziti pozitivno notranjo motivacijo (željo po znanju, željo po uvajanju izboljšav, po povezavi teorije s prakso, po samostojnem obvladanju različnih spretnosti). Rok ima široko strokovno znanje, usposobljen je za samostojno delo. Opravljanje prakse sanitarnega inženirja je bila zame zelo prijetna izkušnja, nekaj povsem novega. Roka si bodo stanovalci in seveda jaz zapomnili kot pozitivno, prijazno, komunikativno, predvsem pa ‚visoko‘ osebo,« je ob koncu prakse povedala mentorica. Študent je med 23. julijem in 3. avgustom opravljal prakso v kuhinji. Alenka Kladnik je njuno sodelovanje povzela takole: »Rok se je na začetku prakse seznanil z delovnim okoljem v kuhinji in osebjem v njej ter se z njim zelo dobro ujel. Kot bodočega sanitarnega inženirja so ga zinamale izboljšave. Izmenjava mnenj in naše prakse v kuhinji je koristila obojestransko. Pri opravljanju prakse mu je bilo omogočeno tudi sodelovanje z Zavodom za zdravstveno varstvo Celje, ki je v tem času pri nas odvzel vzorce živil in brise za snažnost. Njegova praksa se je zaključila v obojestransko zadovoljstvo in upam, da še pride kdaj.« Rok je ob koncu prakse pripravil poročilo. V skladu z zahtevami prakse je pripravil načrt izobraževanja glede deratizacije, shemo pravilnega ločevanja odpadkov in pomena ločevanja odpadkov, evidenco nadzora osebne higiene in delovne opreme v kuhinji ter preučil higiensko-tehnično stanje kuhinje. Rok Hriberšek je poudaril, da je zaposlitev sanitarnega inženirja v domu starejših dobrodošla, saj drugi zaposleni – predvsem dipl. medicinska sestra – ne morejo imeti pregleda nad vsemi področji, na katera sega sanitarno inženirstvo. Diana Janežič Tudi letos poleti so stanovalcem PV Zimzelena družbo delali dijaki in študentje na počitniškem delu. K nam jih je napotila Občina Šoštanj. Prihajali so ob torkih in četrtkih za štiri ure. Ker je bilo letošnje poletje zelo vroče, smo za sprehode izrabili jutranje ure – med 9. in 11. uro. Dijaki in študentje so ob spremstvu zaposlenih na sprehod peljali do 10 stanovalcev na invalidskih vozičkih. Stanovalci so bili teh sprehodov zelo veseli, saj so lepo preživeli dobro urico na svežem zraku, soncu in v družbi mladih ljudi. Klepetali so o vsem mogočem, zapeli tudi kakšno pesem ter opazovali naravo, ljudi in dogajanje ob poti. Pot jih je vedno zanesla mimo teniških igrišč in hotela Vesna, pod kopališčem Zora, v park, kjer so naredili postanek, nato pa skozi park nazaj proti PV Zimzelenu. Sprehod so vedno sklenili v senčnici PV Zimzelena, kjer so se okrepčali s sokom in sadjem ter se še malo pogovarjali. Včasih so mladi spremljevalci pripovedovali o svojem šolanju, načrtih za prihodnost ter preživljanju počitnic. Stanovalci pa so obujali spomine na svojo mladost, poletna kmečka opravila in različne običaje v zvezi z njimi. Bilo je zanimivo in tudi zabavno. Mladi fantje in dekleta so nam pomagali tudi pri urejanju okolice centra – zalili so rože in pometli smeti. Vsekakor smo bili veseli njihove družbe, kot so povedali, pa so se tudi oni dobro počutili pri nas. Diana Janežič 15 ] prijetnost bivanja Povsod je lepo, a doma je najlepše Letošnje poletje je stanovalcem ponudilo enkratno priložnost: udobno zleknjeni v foteljih in kar v copatih so lahko prepotovali velik del sveta. S pomočjo sodelovanja PV Zimzelena in podjetja Invel iz Velenja so bili deležni desetih potopisnih predavanj. Pripravila in izvedla jih je prof. Andreja Šifer, ki je predstavljene države tudi sama obiskala. S projektom smo vsi pridobili V okviru tega programa so stanovalci »obiskovali« dežele na različnih celinah sveta. Odkrivali so različne kulture, navade, znamenitosti in značilnosti držav ter delili življenjske izkušnje in doživetja. Med predavanji so spoznali, kako različne navade in kulture imamo ljudje, v kako različnih življenjskih razmerah živimo, pa vendar smo na koncu vsi navezani na dom, družino in tradicijo. O sodelovanju s PV Zimzelenom je dr. Selma Filipančič Jenko, direktorica podjetja Invel, povedala: »Zelo veseli smo, da smo lahko del našega poletnega časa preživeli z zaposlenimi in stanovalci doma Zimzelen. Z vsakim našim srečanjem smo bili deležni toplega sprejema, prijaznega nasmeha in pozitivne naravnanosti, ki poskrbi, da se lahko v njihovi družbi resnično dobro počutiš. Deležni smo bili zanimivih novih poznanstev, ki so nas obogatila.« To sodelovanje v projektu Invela je bilo nova izkušnja tudi za zaposlene in stanovalce. Od stanovalcev je terjalo udeležbo na predavanjih in določeno pozornost. Vendar sta jih zanimivost tematike in način predstavitve z mnogimi fotografijami in življenjskimi podatki pritegnila do te mere, da so željno pričakovali novo predavanje. Večkrat so se tudi vključili v pogovor, komentirali in postavljali vprašanja. [ 16 Zanimivim predavanjem je vedno prisluhnilo okoli 30 stanovalcev, ki so vsakokrat dobili tudi natisnjeno brošuro z osnovnimi podatki o predstavljenih državah. V slikah okoli sveta Omenjeni projekt je dobro uspel tudi zaradi odlične predavateljice Andreje Šifer. Poslušalcem je znala zanimivo predstaviti svoje poglede in dojemanje dežel, ki jih je v preteklih letih obiskala. Večinoma to niso bila klasična turistična potovanja z ogledi največjih znamenitosti, temveč ekskurzije geografov, zato je bil večji poudarek na naravi, posebnostih dežele, življenju preprostih ljudi v mestih in na deželi. Tako so lahko ljudje, tuje kulture in obiskane dežele preko doživetij in vtisov predavateljice v očeh poslušalcev še bolj zaživeli. Andreja Šifer je ob diapozitivih in s številnimi zanimivimi podatki pred- stavila Kenijo, Čile in Bolivijo, Indijo, Sulavesi, Kitajsko, ZDA, Kambodžo in Vietnam ter Maroko. Prisluhnilo ji je vedno okoli 30 stanovalcev, ki so vsakokrat dobili tudi natisnjeno brošuro z osnovnimi podatki o predstavljenih državah. Eno predavanje je bilo izvedeno tudi na varovani enoti za osebe z demenco. Vpogled v knjigo življenja Andreja Šifer ob koncu sodelovanja v projektu ni skrivala zadovoljstva z opravljenim delom. »Iskreno sem hvaležna spletu okoliščin, ki so me preko podjetja Invel in njegovih programov pripeljale v PV Zimzelen, me obogatile za številna nova poznanstva in mi omogočile nepozabno življenjsko izkušnjo. [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] kateri so jih spoznavali na turističnih potovanjih, nekateri so v tujih državah krajši ali daljši čas živeli in delali. Pavla je opisovala Nizozemsko, kjer je preživela svojih prvih 20 let življenja. V nizozemščini nam je voščila »dober dan«. Cveto je zanimivo pripovedoval, kako je kot vojak mornar na ladji Galeb s Titom spoznaval afriške države. Veronika je kot učiteljica vsako leto na ekskurziji spoznala eno evropsko državo. Med drugim je bila v Italiji, Grčiji, Nemčiji, Franciji, Romuniji, po Jugoslaviji, v Rusiji in na Nizozemskem. Andreja Šifer na Kitajskem zidu Pogledala sem v svet starejših, v katerega marsikdo v naši družbi ne želi pogledati. Sem profesorica zgodovine in geografije in poučujem na Osnovni šoli Gorica v Velenju, kjer imam opravka z najstniki, ki so popolnoma drugačna ciljna skupina kot stanovalci doma Zimzelen. Čeprav sem imela že nekaj skromnih izkušenj z delom s starejšimi, je bila izvedba omenjenih predavanj zame zelo velik izziv. Tako kot so moji poslušalci med predavanji opazovali mene, tako sem jaz opazovala njih, kajti vsak zase je sporočal svojo življenjsko zgodbo, ki me je vedno zelo pritegnila. Mnogi so svoje zgodbe, zlasti po predavanjih, delili z mano, mnogi so bili le tihi, a zvesti poslušalci. O mnogih zgodbah sem razmišljala še kasneje, skupek vseh teh zgodb pa je neprecenljiva knjiga življenja, ki jo vse premalokrat vzamemo v roke. Imela sem srečo, da sem to poletje uspela prebrati vsaj nekaj poglavij te knjige. Na stanovalce doma Zimzelen gledam z veliko naklonjenostjo in občudovanjem. Vse moje spoštovanje si zaslužijo tudi zaposleni, ki sem jih spoznala med svojim »počitniškim delom«. Smeh, vedrina, sproščenost, prijaznost so njihove odlike, s katerimi bogatijo življenje stanovalcev,« je povedala ob koncu predavanj. Andreja Šifer je tudi brez zadrege priznala, da je imela na začetku tremo: »Najbolj me je skrbelo prvo predavanje, a je bilo kljub bojazni, da ga bom kako polomila, uspešno izvedeno. Že po nekaj uvodnih besedah je trema popustila, besede so, sprva previdno, predvsem pa pretiho, stekle in že smo bili sredi Afrike. Ob predavanjih sem se v mislih tudi sama vrnila v čas, ko sem na številnih potovanjih spoznavala novi, meni do takrat neznani svet in ugotovila, da imam veliko zakladnico spominov, ki me bodo bogatili do konca življenja.« Najlepše je doma Marija je v Evropi obiskala Grčijo, Turčijo, Belgijo, Nizozemsko in Veliko Britanijo, daleč čez morje pa tudi Indonezijo. Sicer pa je dolga leta delala v Nemčiji, najprej kot gospodinja pri družini, nato kot čistilka v bolnišnici. Zofka je po Evropi potovala kot članica pevskih zborov, Marica kot mlado dekle v družbi prijateljev, Amaliji je najbolj ostal v spominu izlet v Leningrad. Še ena Marija je bila osem let zaposlena v tovarni Bosch v Reutlingenu v Nemčiji, Kristini so v lepem spominu ostala finska jezera in glavno mesto Helsinki. Ob vsem tem obujanju spominov in zbiranju vtisov iz tujih dežel smo soglašali, da ljudje med seboj nismo tako zelo različni, kot se morda zdi na prvi pogled. Razlikujemo se sicer po barvi kože, jeziku, veri, zgodovini oz. preteklosti, kulturi, naravnih danostih za življenje, življenjskem stilu. Vsak človek pa si v prvi vrsti želi živeti mirno in srečno življenje ter zaslužiti zase in za družino, nekaj ustvariti. Ob koncu smo si bili edini, da je svet velik in lep, a doma je najlepše. Diana Janežič Zadnje, deseto srečanje z Andrejo Šifer smo zastavili malo drugače. Stanovalce smo povabili, naj pripovedujejo o svojih potovanjih po svetu in vtisih iz drugih držav. Ne- 17 ] prijetnost bivanja Ko življenje postavi svoja pravila Cvetko in Ida Ring sta se v PV Zimzelen preselila septembra leta 2010. Odločitev za preselitev v dom je bila težka, a skoraj nujna. Cvetko danes pravi: »Hvala bogu, da sva tukaj.« A naj se zgodba začne na začetku. Cvetko Ring se je rodil v Doliču leta 1940. Starša sta prihajala iz velikih družin, saj je bilo v vsaki po 13 otrok. Ringi so imeli kmetijo, v družini so bili trije fantje in danes najstarejši živi na tej domačiji. Druga dva pa sta se odselila v Podkraj pri Velenju, kjer jima je teta podarila enemu svojo hišo s preužitkom zase, drugemu, Cvetku, pa zemljo, na kateri si je kasneje postavil hišo. Cvetko je po osnovni šoli končal trgovsko šolo v Mariboru, ob delu pa kasneje na Delavski univerzi v Dravogradu še komercialno šolo. Zaposlen je bil v različnih trgovinah na Koroškem, ko pa je bila leta 1971 v Velenju odprta blagovnica Nama, je prišel za poslovodjo samopostrežbe. V njej je delal do upokojitve leta 1994 in delovno dobo sklenil kot ekonom. Njegovi spomini na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so živi in lepi. »Ljubljanska Nama je bila takrat eno najboljših trgovskih podjetij – tako po izboru artiklov kot po kadru. Pred odprtjem blagovnice smo se zaposleni tri mesece iz Velenja vsak dan vozili v Ljubljano na tečaj. Nato smo dva meseca polnili police in pripravljali druge stvari. Odprtje je bilo decembra 1971 in to je bil velik dogodek. Bili smo zelo uspešni, naše plače so bile zelo dobre, zaposleni pa smo lahko dobili tudi stanovanjski kredit. Takrat sem začel zidati hišo v Podkraju,« je povedal Cvetko. Lepa leta vojaščine Pred tem pa se je leta 1959 začelo obdobje Cvetkovega življenja, ki [ 18 Cvetko je zelo zadovoljen, da sta z ženo Ido našla varno zavetje v PV Zimzelen. se ga vedno rad spominja. Ni veliko moških, ki bi se služenja vojaščine tako z veseljem spominjali. Pa čeprav je trajalo tri leta in to še v rodu, ki si ga ni izbral. Cvetko se je prijavil za avtomobilsko enoto, razporedili pa so ga v mornarico, v gardo. Pot ga je naprej vodila v Lovran pri Opatiji v šolo za veziste. Začelo se je klasično – s striženjem do golega, da vojaki drug drugega niso prepoznali, z zabavljanjem »fazanov«, s slabo hrano, s prelaganjem drv s severa dvorišča na jug in z vzhoda na zahod, zato da so pač bili z nečim zaposleni. Kajti šolo so prenavljali, ko pa je bila obnovljena, je Cvetko začel uživati. Učil se je cele dneve in izučil se je za radiotelegrafista. V tem je bil najboljši, tako dober, da se je po končani vojaščini in opravljenih še dodatnih tečajih prijavil pri Splošni plovbi, a mu mama službe na ladji ni »odobrila«. V tej smeri torej zgodba nima nadaljevanja. Ima pa zanimivo nadaljevanje v zgodbi odličnega telegrafista vojaka Cvetka, ki je najprej služboval v Jadranskem morju na rušilcu Pula. »Izredno lepe spomine imam na ta leta in še enkrat bi rad vse to doživel. Videl sem celo Jadransko morje, vse otoke in pristanišča, videl ogromne ladje, tuje in domače,« pripoveduje z žarom. Prihajalo pa je še boljše. V letu 1961, rojstnem letu gibanja neuvrščenih, je bil skupaj s poveljnikom ladje Pula, ki ga je zelo cenil, pre- [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] meščen na ladjo Galeb. Z maršalom Josipom Brozom Titom je potoval v države, ki jih nikoli kasneje ni znova videl: Sredozemlje, države Severne Afrike in vse do Gane. To je bila množica držav in mest – Gana, Gvineja, Mali, Maroko, Tunis, Rabat, Casablanca, Kartagina, Egipt – tako da se je marsikatero jutro vprašal: ‚Kje sem, ali sanjam?‘ V pripravah na to potovanje so morali vojaki začeti trenirati veslanje – kasneje je bil Cvetko prvak jugoslovanske mornarice v tem športu – boks, judo, jadranje in plavanje. »Pred potovanjem so nas tudi cepili proti različnim boleznim in ob tem so mnogi vojaki molili, da bi zboleli, da ne bi bili sposobni in ne bi šli na to pot. Jaz pa sem si samo želel, da bom primeren.« Ali vidiš ekvator? 14. februarja 1961 je ladja Galeb izplula iz Splita in plula 14 dni neprekinjeno proti Gani v Zahodni Afriki. Do ciljnega pristanišča so prišli dva dni prezgodaj in se zasidrali na odprtem morju. Cvetku je živo ostal v spominu dogodek, ko je Tito vso posadko poklical na palubo in jih povabil k velikemu daljnogledu, da si ogledajo ekvator. Višji oficirji, nižji oficirji in navadni mornarji so vsi potrdili, da ga vidijo. Tito pa se je nasmejal na vsa usta: »Ekvatorja se vendar ne vidi. Mornarjem ne zamerim, da ga »vidite«, ampak da ga vidite tudi oficirji?« Pri tem je z daljnogleda potegnil črno nit in dodal: »To je vaš ekvator!« Cvetko je Tita doživel kot izrednega človeka: »Za nas je bil človek na mestu. Vedno je prišel med mornarje, nas spraševal, kako se počutimo, hotel je vedeti, kaj delamo. Oblekel se je v delovno obleko in odšel v strojnico. Povsod po svetu so ga pričakali navdušeno in s spoštovanjem.« Takšno potovanje je Cvetko doživel dvakrat. Obakrat je trajalo štiri mesece, zaključek je bil vedno s slovesnostjo na Brionih, nato pa je dobil mesec dni dopusta. V pristaniščih so imeli mornarji prosto za oglede, občasno so bili dežurni na ladji. Cvetko je tako med vojaščino spoznal pestro kulturo, življenjske navade in prehrano različnih narodov. »Imam same pozitivne izkušnje, ljudje so bili povsod prijazni, pošteni,« hrani Cvetko spomine na enega najlepših obdobij svojega življenja. Tudi zato, ker je vojaščino služil s pripadniki vseh narodov in manjšin tedanje Jugoslavije in vsi so se med seboj zelo dobro razumeli. Postali so družina Leta 1963, po odsluženju vojaščine, se je Cvetko zaposlil v trgovini v Doliču, tipičnem manjšem slovenskem kraju, v katerem so poleg trgovine pomembni objekti še cerkev, gostilna in šola. In v šoli je bila učiteljica Ida. Ljubezen se je vnela in dozorela v zakonu. Ida je z njim prišla v Velenje in začela učiti na osnovni šoli Veljka Vlahovića (danes Livada). Bila je razredna učiteljica, poleg tega pa je vodila tudi pevski zbor. V veliki ljubezni sta se Idi in Cvetku rodila hči Metka in sin Roman. Življenje je bilo lepo, dokler se ni zgodila tragedija in je sin leta 2002 umrl v prometni nesreči z motorjem. Spomin nanj in na nesrečo je danes še prav tako svež in boleč kot pred desetimi leti. Umrl je star 36 let, bil je priznan strokovnjak v Gorenju za brusilne stroje za Elanove smuči. Zaradi tega je prepotoval svetovna smučarska središča. Njegova velika ljubezen so bili motorji. Ostali so njegova partnerka in dva sinova. Hči Metka že dolgo živi v Ljubljani, a vsak teden starša obiskuje v domu. Študirala je jezike in je že več kot 25 let zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici. Ljubezen ne umre nikoli Sinova smrt je bila za oba starša velik šok, za mamo Ido tako velik, da ji je pustil trajne posledice. Z leti Cvetko Idinih zdravstvenih težav ni mogel več obvladovati in vse težje je živel sam z njo. Bile so neprespane noči, bila je neprestana skrb, da je odtavala predaleč od hiše, da se ne bo vrnila od sosedov, kamor je hodila po mleko. Prevečkrat ga ni prepoznala kot svojega moža, vedno je iskala stvari po hiši, začela kuhati in pozabila na vse skupaj, iskala svojo pokojno mamo. Cvetko je rešitev našel v preselitvi v PV Zimzelen. Odločitev je bila težka, a je po tem ni nikoli obžaloval. »Hvala bogu, da sva tukaj. Ida živi na varovani enoti za osebe z demenco, tukaj, pod mojo sobo. Vsak dan grem k njej in jo pripeljem v svojo sobo, kjer gledava filme, se pogovarjava, ko postane nemirna, pa jo znova vrnem v njeno varno okolje na varovano enoto. Včasih me pozna kot svojega moža, včasih ne. Včasih ji rečem, da jo imam rad in bi se rad z njo poročil, pa mi odgovori, da to pa ne gre, ker je že poročena. Je zlata žena in vedno bolj jo imam rad. Težko je spremljati takšno stanje, a psiholog mi je dejal, da žena živi v stanju blažene pozabe, srečna, v svojem svetu, brez skrbi. Opažam prebliske spominov, odlomkov iz preteklosti. Včasih mi v atriju pod menoj zapoje pesem in me s »Cvetko, Cvetko« prikliče na balkon. Ko greva do moje sobe, ji dam ključ in rečem, naj poišče vrata. Zasvetijo se ji oči, ko na vratih prebere ime Cvetko …« vre pripovedovanje iz Cvetka hkrati v sreči in nesreči. Včasih življenje res postavi svoja nerazumljiva pravila. Tudi Cvetko ni zdrav, imel je že več različnih operacij in je bil nekaj časa na invalidskem vozičku. Še zdaj je šibek v nogah. »Sploh ne vem, kako bi bilo, če bi midva bila še doma. Ne morem vam povedati, kako sem zadovoljen, da sem tukaj. Nimam nobenih skrbi in predvsem me ne skrbi za ženo. To pa je največ, kar lahko imam!« Diana Janežič 19 ] prijetnost bivanja Gradimo mostove med ljudmi V prvem zimskem klepetu v novi sezoni smo 29. novembra gostili monsignorja Jožeta Pribožiča, župnika združene župnije Šoštanj, Bele Vode in Zavodnje, dekana dekanije Šaleška dolina, naddekana za področje Šaleške in Zgornje Savinjske doline ter ekonoma Celjske škofije. Njegova priljubljenost in čas pred prvo adventno nedeljo sta bila gotovo razloga, da je bila bivalna enota Sivka skoraj premajhna za več kot 60 poslušalcev. Jože Pribožič ne govori rad o sebi, zato sem njegovo življenjsko zgodbo sestavljala v večji meri sama, on pa ji je pritrdil in je skromno dodal še kakšen podatek ali komentar. Luč sveta je ugledal v Gorici pri Brestanici leta 1947 kot prvi otrok, ki so se mu kasneje pridružili še štirje bratje in dve sestri. Na 10 ha veliki kmetiji je bilo vedno dovolj dela, tudi za otroke pred odhodom v šolo ali po prihodu domov. Šola je bila sedem kilometrov daleč, cerkev je bila veliko bližje. Šola mu ni delala težav. Lahko bi izbral kateri koli poklic, a odločitev za duhovniškega mu je bila skoraj položena v zibelko. Dva strica po očetovi strani sta bila namreč duhovnika, dve teti sestri usmiljenki. Širša materina rodbina je dala kar nekaj znanih duhovnikov, recimo patra Simona Ašiča, opata samostana v Stični Rafaela Ašiča in profesorja cerkvene zgodovine dr. Antona Medveda, ki je nekaj časa kaplanoval v Šoštanju. »Družina je dihala s cerkvijo in v naši hiši obisk duhovnika ni bil nekaj posebnega. Pritegnilo me je dejstvo, da imaš kot duhovnik delo z ljudmi, da si vedno v stiku z njimi in vedno na poti,« je razložil odločitev za duhovniški poklic. Leta 1962 je šel v državno gimnazijo v Maribor, študij pa je leta 1966 vpisal na Teološki fakulteti v Ljubljani. Živel je v bogoslovnem semenišču pri stolnici. Po prvem letniku študija so ga, kot vse bogoslovce, poslali služit vojsko v Makedonijo. Hudega mu ni bilo, saj je rad delal in na vojaščino ima lepe spomine. [ 20 Jože Pribožič: » Advent je čas, ko se povežemo, mislimo drug na drugega, si podarimo ljubezen.« Na fakulteto se je vrnil leta 1969, kjer je opravil drugi in tretji letnik študija, v četrtega pa se je vpisal v Mariboru, kjer so 1968. leta začeli s študijem teologije in uredili novo bogoslovno semenišče. V tistih letih je v Mariboru študiralo 260 bogoslovcev in še 40 jih je bilo na služenju vojaščine, danes jih je združenih pod eno streho v Ljubljani le 50. Biti blizu ljudem Po končanem petem letniku je imel Jože Pribožič 2. julija leta 1972 v Brestanici novo mašo. »To je gotovo pomemben mejnik v življenju duhovnika. Prej si bil voden, zdaj pa moraš stopiti naprej in pokazati, kaj si se naučil,« je poudaril. Še v istem mesecu je nastopil dvomesečno prakso v romarski cerkvi sv. Petra pod Svetimi Gorami na Kozjanskem, nato pa se je namestil v Kamnici pri Mariboru, da je lahko dokončal šesti letnik, v katerem je že moral tudi maševati. Leta 1973 je bil za sedem let nameščen v Slovenske Konjice, kjer je predvsem poskrbel za obnovo cerkve. »Po vojni se slovenske cerkve niso obnavljale. Če je že bil nabran material, se ga je vedno porabilo pri obnovi drugih objektov. Po letu 1965 pa so se razmere spremenile in začele so se obnove cerkva. Prav vse so je bile tudi potrebne,« je pojasnil. Podobno delo ga je pričakalo leta 1980, ko ga je škof Vekoslav Grmič nastavil za župnika v Šoštanju. Cerkev sv. Mihaela je bila nova, a neopremljena. »Se spominjate,« je nagovoril [ Kdor hoče, mu ne manjka poti] poslušalce, »da je bil beton na tleh in povsod okoli, lesene mostnice, ki so pri gradnji služile za odre, pa so bile, oblečene v polivinil, klopi? Tako je bilo tri leta, potem pa smo dobili sedanjo opremo cerkve. Na šmihelsko nedeljo leta 1991 je bila naša cerkev posvečena.« Jože Pribožič je leta 1996 postal prvi častni občan Šoštanja, in to je bilo veliko priznanje, ki ga je dobil od ljudi. Kako ga je doživel? »To je bilo priznanje temu, kar je živega, naši medsebojni povezanosti in prostovoljstvu. Vse cerkve v naši župniji so bile obnovljene s prostovoljno pomočjo ljudi. Na tak način smo leta 2007 postavljali tudi novo celjsko škofijo in v stavbi, ki je imela prej povsem drugo namembnost, s prostovoljnim delom, tudi Šoštanjčanov, uredili prve prostore za škofa. Marsikdo, ki v cerkev k obredom ne hodi, je na delovne akcije prišel. Delo združuje, povezuje. Če človek nekaj dela, če nekaj dobrega naredi, je vesel, ko je delo opravljeno. To je pri prostovoljstvu zelo pomembno. Tudi prostovoljke Veronike, ki prihajajo k stanovalcem v PV Zimzelen, so po obiskih vedno vesele, navdušene. Ker dajejo del sebe, se obogatijo. Gradijo mostove prijateljstva.« Advent – prihod Ko je bil Jože Pribožič otrok, so adventni čas praznovali drugače, kot ga praznujemo danes. Kako se je spremenilo doživljanje adventnega časa? lučke na venčku, je njihov namen dosežen. Vsaka sveča nas spomni na eno adventno nedeljo, ki jo verniki počastijo z udeležbo pri maši in poslušanjem božje besede. V Šoštanju v soboto pred prvo adventno nedeljo pripravimo delavnico izdelovanja venčkov za otroke, v nedeljo pa na trgu dvignemo venčke in prižgemo luči,« je povedal in nam za konec voščil: »Želim, da bi vsakdo od česa kaj odnesel, se po- vezal z drugimi ljudmi. Zato prižigamo svečke, da se povezujemo. Advent je čas, ko se povežemo, mislimo drug na drugega, si podarimo ljubezen. Teden pred prvo adventno nedeljo je teden Karitasa. Ta beseda pomeni dejavno ljubezen. Do drugih ljudi. Upam, da je tudi ta večer pomagal k povezovanju med nami.« Diana Janežič Prazniki Spet so tu božično-novoletni prazniki. Prazniki? Če pogledam koren besede praznik, se sklicuje na besedo »prazen«. Ob teh praznikih pa ni prazno. Vsega je polno: polno hrane, polno pijače, polno daril, polno ljudi, polno veseljačenja … Vsega je polno, prepolno. Ob vsem tem blagostanju pa so morda prazne naše duše, naša srca, naša pričakovanja, naš pogled iz globin po poti naprej. Ko se zazremo po tej poti, vidimo, da je vse tisto »polno« pravzaprav breme na naši poti, da tega sploh ne potrebujemo. Vse skupaj se nam obeša na ramena in nas vleče k tlom. Zato ob teh praznikih iščimo povsem druge stvari, ki nas bodo napolnjevale s toploto, notranjo lepoto, notranjo energijo. Najdimo topel pogled, ljubeč nasmeh, pomoč med starejšimi in mlajšimi, spoštovanje starosti, modrosti, še koristnosti (ne odvečnosti). Podarimo si čas, podarimo si drug drugega. Spoznali bomo, da je ljubezen edini smisel življenja, da je gonilna sila vsega na svetu. V tem ravnovesju s samim sabo in drugimi bomo lahko zravnano pogledali v zasneženi božično-novoletni dan in si rekli: »Včasih je tudi sreča na obhodu. Življenje le ni bilo zaman.« Veronika Balažic Tudi letos je jaslice v PV Zimzelenu postavil Tine Volk, v sodelovanju s Tonetom Perovcem. »Veliko običajev je v advent prišlo z zahoda in ima vzrok v trgovini. V moji mladosti nismo poznali adventnih venčkov. Večeri so bili dolgi, pričakovali smo sv. Miklavža, nato smo nabirali mah in se pripravljali na postavljanje jaslic. Čisto na koncu leta smo postavili novoletno jelko. Adventni venčki imajo svojo vlogo in pomen. »Jaz sem luč življenja,« je rekel Jezus, in če tako vzamemo 21 ] prijetnost bivanja Pisalo se je leto 2012 Januar Začelo se je evropsko leto medgeneracijskega sodelovanja in aktivnega staranja. V sklopu projekta kakovosti E-Qalin so svoje delo opravile samoocenjevalne skupine za delavce. Organizirali smo prvo delavnico mokrega polstenja za zunanje udeleženke. Iz nje so kasneje nastali krožki ustvarjalnih delavnic Socvetje. Poslušali smo zimski klepet s Topolšičanom Martinom Koželjnikom. Februar Člani pevskega zbora Zimzelen so se udeležili prireditve pevskih zborov Šola poje – Šoštanj poje v Osnovni šoli Šoštanj, na kateri je nastopilo 16 pevskih skupin. Dan kulture smo zaznamovali s koncertom Mešanega pevskega zbora Svoboda Šoštanj. Veselo, glasno in živopisno smo pustovali skupaj z otroki iz Podružnične OŠ Topolšica in Vrtca Urška. Zaposleni so se udeležili športnih iger domov za starejše na Soriški planini. Poslušali smo zimski klepet s Topolšičanom Dušanom Krivcem. V jedilnici je svoja dela razstavljal Feliks Frühauf - Sreč. [ 22 Marec Za dan žena so učenci Podružnične OŠ Topolšica čestitali stanovalkam s pevskim in plesnim nastopom ter voščilnicami, ki so jih izdelali sami. Konec marca smo bližajočo veliko noč zaznamovali z izdelovanjem volnenih pirhov in piščančkov, s pomočjo krajanov pa smo na delavnici izdelovali tudi butarice in barvali jajca. V jedilnici so svoja likovna dela razstavljali učenci OŠ Šoštanj. Poslušali smo zimski klepet s Topolšičanom Jožetom Ovčjakom. April S posaditvijo cvetja v velike pločevinke smo sodelovali na razstavi SUSTainART v Galeriji Velenje v sklopu Evropske prestolnice kulture. V aprilu in maju je v našem razstavišču likovna dela razstavljala slikarka Veronika Svetina. Ob odprtju razstave so nastopili člani dramskega krožka UNI za 3. življenjsko obdobje Velenje. Maj 25. maja so bili stanovalci na izletu v Prekmurju. V sklopu usposabljanja bodočih socialnih oskrbovalk pri Ljudski univerzi Velenje so v maju kandidatke pri nas opravljale praktični pouk, v juniju pa izpit. Od septembra 2011 do maja so k nekaterim našim stanovalcem prihajale na obisk dijakinje Šolskega centra Velenje. Pevski zbor Zimzelen je pripravil samostojni koncert v PV Zimzelenu. Parkirišče na severni strani PV Zimzelena je dobilo asfaltno prevleko. Junij V prvi polovici leta so v PV Zimzelenu za 20 zaposlenih potekale tri dvodnevne delavnice v projektu kakovosti E-Qalin z naslovom Naravnanost na uporabnike in procese. Zaposleni smo se udeležili izleta v adrenalinski park na Krvavcu. Štirje stanovalci so sodelovali na športnih igrah domov starejših v Domu za varstvo odraslih Velenje in osvojili 4. mesto. Na razpis Lokalne akcijske skupine Društvo za razvoj podeželja Šaleške doline smo prijavili projekt Medgeneracijsko sodelovanje – delavnice zeliščarstva ali krajše Zeliščarstvo. Projekt je bil izbran in bo delno financiran iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada Leader. V PV Zimzelenu je svoja likovna dela razstavljal Oskar Sovinc, član Društva šaleških likovnikov. Julij Izšla je 6. številka revije Zimzelen. Med predlogi na razpisu za Naj [ Dokler živiš – živi! ] sodelavca je bila izbrana sodelavka Janja Koželj, med predlogi za naj skupino Skupine Premogovnik Velenje pa čistilke. V del naših prostorov se je zaradi sanacije Bolnišnice Topolšica preselila uprava bolnišnice. V juliju in avgustu je profesorica in popotnica Andreja Šifer v okviru projekta podjetja Invel izvedla 10 potopisnih predavanj za stanovalce. Avgust Zabeležili smo prvo leto delovanja prostovoljk Veronik. Imeli smo sladoledni popoldan. V juliju in avgustu so bili na počitniškem delu v PV Zimzelenu dijaki in študentje iz Občine Šoštanj. Šest zaposlenih se je povzpelo na Triglav. September Stanovalci so si v Domu kulture v Velenju ogledali muzikal Aladin. Stanovalci so imeli jesenski izlet na Sv. križ nad Belimi Vodami. Imeli smo piknik. Likovna dela je razstavljala Štefka Kordeš, članica Društva šaleških likovnikov. Pri vhodu je gospodinja Ema Goltnik v sodelovanju s stanovalcema Andrejem Škuljem in Dušanom Greglom postavila razstavo Spomini iz naše kuhinje z restavriranim starim pohištvom, posodo in drugo opremo. Oktober Članice skupine Gambatte pri Društvu šaleških likovnikov so v prostorih PV Zimzelena začele ustvarjati kipe v naravni velikosti, ki bodo oživili prostore in dvorišče. Zaživele so ustvarjalne delavnice za zunanje udeležence z imenom krožki Socvetje. Izvedli smo delavnice suhega polstenja, peke kruha in izdelovanja nakita ter več delavnic mokrega polstenja. 15. oktobra se je na prvih pevskih vajah sešel novoustanovljeni pevski zbor zaposlenih. Praznovali smo 3. rojstni dan PV Zimzelena. Nastopili so stanovalci in zaposleni. V skladu s projektom Zeliščarstvo smo bivalne enote poimenovali po zeliščih. Do sredine novembra so štiritedensko prakso opravljale dijakinje šole za socialne poklice iz Sv. Andraža na avstrijskem Koroškem. Imeli smo kostanjev piknik. V jedilnici je popotnica Alenka Seher iz Velenja razstavljala fotografije in pripravila predavanje s svojega potovanja po Nepalu. November V počastitev leta medgeneracijskega sodelovanja smo izvedli delavnico stanovalcev in učencev Podružnične OŠ Topolšica. Stanovalke so si ogledale 2. mednarodni festival vezenja v Velenju. Organizirali smo sestanek s svojci. Začeli smo vsakoletno anketo o zadovoljstvu med stanovalci, svojci in zaposlenimi. V jesensko-zimskem času smo vsakih 14 dni prirejali tombolo ter organizirali ogled slovenskih filmov in dokumentarnih filmov iz arhiva Muzeja usnjarstva Slovenije v Šoštanju. Imeli smo zimski klepet z msgr. Jožetom Pribožičem, dekanom Šaleške dekanije, ki je bil izjemno dobro obiskan. Začetek božično-novoletnih praznikov smo zaznamovali z izdelovanjem adventnih venčkov. December 90-letnico rojstva pesnika Karla Destovnika Kajuha smo zaznamovali z nastopom učencev OŠ Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju, Podružnične OŠ Topolšica in članov pevskega zbora Zimzelen. Pred PV Zimzelenom je bil dograjen nadstrešek in postavljena nova senčnica. Prazničen december smo zaznamovali z obiskom Miklavža, peko Miklavžev, postavljanjem jaslic in novoletne jelke ter krasitvijo bivalnih enot. 20. decembra smo skupaj s svojci in stanovalci na bivalnih enotah priredili svečano novoletno večerjo. V letu 2012 smo imeli 106 različnih prireditev – nastopov skupin, delavnic, razstav, predavanj. Dvakrat na mesec sta bili bralna čajanka in sveta maša v kapeli PV Zimzelena, vsak mesec smo pripravili praznovanje rojstnih dni stanovalcev. Na izlet ali prireditev izven PV Zimzelena smo stanovalce peljali osemkrat. Prireditev se je povprečno udeležilo 50 stanovalcev. V decembru je bil najmlajši stanovalec star 40 let, najstarejša stanovalka pa 95 let. Povprečna starost zaposlenih je bila 37 let. 23 ] prijetnost bivanja Robijevi sošolci iz srca do srca So stvari, ki si jih lahko privošči vsak, so reči, ki jih je mogoče dobiti za vsakim vogalom, a so trenutki, ki jih ni mogoče kupiti z nobenim denarjem … Sošolci so obiskali Robija Vizjaka (desno spodaj) in z njim preživeli nekaj lepih uric. Bilo je nekoč, še ne tako dolgo nazaj, bili smo še otroci, se podili okoli šolskih vogalov, se skrivali, lovili, našli prve simpatije, morda občutili prvo ljubezen. Tudi Robi Vizjak je bil del našega razreda in je z nami vred gulil šolske klopi. Že od malih nog je bil zelo dober športnik. Pretekel je veliko tras, poznal vsak kotiček našega lepega kraja Vojnika in užival v stiku z naravo. Trdo je delal za to, da je lahko sodeloval na večjih tekmovanjih. Bil je regijski prvak v krosu v Celju. Po koncu osnovne šole smo se razšli in vsak je stopil na svojo pot. Širili smo obzorja, odraščali in postajali vedno bolj samostojne in samosvoje osebnosti. Naše vezi so se zrahljale, z nekaterimi pretrgale in se niko- [ 24 li več povezale, z nekaterimi pa smo ostali povezani, čeprav je za nami že toliko let. Vedno bolj se zavedamo in cenimo naše prijateljstvo, ki nam vsake toliko časa polepša večer, ko se spet srečamo in obudimo spomine na stare čase … Življenje gre naprej Dolgo časa nismo vedeli za Robijevo zgodbo. Verjeli smo, da mu ni do druženja z nami, da si je našel svoje prijatelje in zaživel nekje po svoje. A žal smo živeli v zmoti. Izvedeli smo resnico, ki nas je osupnila in zarezala v vsakega izmed nas. Človek kar ne more verjeti, kakšne zgodbe nam piše življenje. Na enem izmed naših druženj pred desetimi leti smo sklenili, da nave- žemo stik z njim in ga obiščemo. Začela se je iskalna akcija. Zavrteli smo ogromno številk, poklicali kar nekaj ustanov in uspelo nam je. Takrat je okreval v Delovno-varstvenem zavodu Videm pri Ljubljani. Še vedno je svež spomin nanj, kako se je razveselil našega obiska. Po klepetu in obujanju spominov nam je pokazal, da zmore igrati tudi na orglice. A čas neusmiljeno hiti, teče in nič ne vpraša, če nam je prehitro, prav ali ne! Čas gre in z njim odraščamo tudi mi. Letos smo zaznamovali že 25. obletnico od takrat, ko smo zapustili osnovno šolo. In večina od nas je v tem letu stopila v četrto desetletje svojega življenja. Tudi Robi. [ Dokler živiš – živi! ] Življenje nam je dano Nekdanji sošolci smo Robija želeli ponovno obiskati in ga razveseliti z obiskom. Začeli smo z iskalno akcijo in tudi tokrat uspeli. Našli smo ga v PV Zimzelenu, prijetnem centru starejših v Topolšici, ki ga obdaja čudovita narava. Po nekaj dogovorih z gospo Diano je napočil dan našega obiska. Vse stezice so lepe, najlepša je ta, ki me vodi do hiške, kjer so mam‘ca doma. (iz zakladnice ljudske dediščine) Z besedami težko opišem trenutek ganjenosti vseh, ki smo ga obiskali. Prva je v njegovo sobo vstopila naša takratna predsednica razreda Tinca. Po prvem šoku in presenečenju, ki ga je občutil v tistem trenutku, jo je Robi prepoznal, nato pa tudi vse, ki smo stali za njo. Zelo se nas je razveselil in ob tem smo srečo čutili tudi vsi zbrani okoli njega. Še posebej je bil vesel razredničarke Tatjane Falnoga, s katero je bil vedno v lepem odnosu. Bilo je zares lepo, vsi smo se imeli odlično. Klepetali smo in bili veseli, ker se je Robi spomnil dosti stvari, ki smo jih včasih skupaj počeli. Spet nam je zaigral na orglice in v njegovih očeh je bilo videti iskrice sreče. Sploh se nismo zavedali, da smo bili toliko časa skupaj, in nihče od nas ni niti pomislil na uro. Gotovo bi še klepetali in obujali lepe spomine, če nas ne bi Robijevi sosedje opomnili, da se pač bliža čas večerje in bi radi prišli do svoje mize, kjer bi lahko v miru večerjali. Tako smo se poslovili in pustili za sabo nekaj lepih uric, ki so bile preživete malo drugače, kot jih je Robi navajen sicer. Vsi se jih bomo spominjali s toplino v srcu. Darinka Kotnik Arih Življenje gre naprej, ne sprašuje in ne upošteva mej, vsakemu nameni kakšno stvar, vsakemu nameni kakšen dar. Življenje nam je dano, le ceniti ga dostikrat ne znamo. Mama in hči Zunaj sneži, močan veter dela zamete in vremenske razmere mi ne omogočajo, da bi se odpeljala k mami v Topolšico. Danes sem si še posebej želela biti z njo, kajti danes je rojstni dan mojega očka, ki ga žal ni več med nami. Je pa z mamo vedno in v slehernem trenutku. V stanju globoke demence je v njeni glavici še vedno tu; le odšel je; morda na sprehod ali na pevske vaje, k frizerju … O, milostna demenca! Tako pa je ob skrbni negi in pozornosti vseh, ki jo negujejo, mirna in zadovoljna ter prijetno komunikativna. Rada posluša melodijo domače, šoštanjske govorice, kajti v Šoštanju se je rodila in preživela svojo mladost. Spet je doma. Ko prihajam k mami, prihajam tudi v kraje, kjer sem tudi sama preživela čudovit čas marsikaterih počitnic v svojem otroštvu. S svojim dedkom, maminim očetom, sva »prerajžala« okolico Šoštanja in tudi Topolšice. Potepala sva se po okoliških gozdovih in navdušil me je za gobarjenje. Življenje je res nepredvidljivo. Moja starša si nista nikoli mislila, da se bosta spet kdaj vrnila v domače kraje. Vendar je čas neusmiljen, in ko sta nastopili starost in bolezen, je prišla tudi odločitev za v dom. Tu v Zimzelenu pa sta našla varnost, skrbno nego, profesionalno in prijazno osebje ter prijetno počutje. Redno prihajam na obisk, zdaj žal samo še k mami, in čeprav je pot dolga, je moj trud poplačan, ko jo vidim zdravo, urejeno, mirno in zadovoljno. Andreja Cokan Lukač 25 ] prijetnost bivanja Vse najboljše za 95 let Najstarejša stanovalka PV Zimzelen je 17. septembra praznovala 95. rojstni dan. To je Hilda Krajnc, ki je bila rojena kot Močivnikova v Celovcu v Avstriji. Hildi Krajnc smo vsi zaželeli predvsem zdravja. Ko je na rojstni dan obujala spomine na pretekle dogodke v svojem življenju, se je med drugim spomnila, kako je bila v mladih letih zaljubljena – v svojega bodočega moža. Doma je bil iz Slovenije, iz Velenja, v Celovec pa ga je pripeljalo delo. Poročila sta se, začenjala se je druga svetovna vojna in Hilda se je z njim preselila v Velenje. Dve leti sta z možem preživela v partizanih, potem pa si je Hilda našla delo pri različnih delodajalcih – pri proizvodnji lesenih igrač, v konfekcijski tovarni je šivala obleke, delovno dobo pa je končala v tovarni gumbov Galip. Jesen življenja Hilda preživlja v PV Zimzelenu in zadovoljna je, da ji je na stara leta omogočeno tako lepo življenje. »Tukaj se počutim kot doma. Vsi so prijazni z menoj, zaposleni in drugi stanovalci. Lepo skrbijo za mene, mir imam in red, kaj več pa tako ne potrebu- [ 26 jem,« je povedala. Bere časopise, nemške in slovenske, klepeta s sostanovalci, udeležuje se prireditev v domu, če je ne bi bolele noge, bi rada šla večkrat na sprehod. Razen bratranca, ki živi v Avstriji, nima sorodnikov, otrok ni imela, bratje in sestre so pokojni. Pa vendar na rojstni dan ni bila sama. Obiskovalci so si kar podajali kljuko na vratih sobe. Najprej sostanovalci in zaposleni ter kasneje prijatelji. Vsi so ji predvsem zaželeli veliko zdravja. Samo tega si želi tudi Hilda, ki v visoki starosti razveseljuje s svojo bistrostjo, nasmehom in prijetnim pripovedovanjem. Diana Janežič [ Dokler živiš – živi! ] Avstrijske dijakinje na praksi Med številnimi projekti, ki se jih lotevamo v PV Zimzelenu, smo se že spomladi odzvali na interes Zasebne strokovne šole za socialne poklice v Sv. Andražu (St. Andrä) na avstrijskem Koroškem za sodelovanje v evropskem programu Vseživljenjsko učenje, podprogram Leonardo da Vinci – mobilnost. Tako so bile med 22. oktobrom in 16. novembrom pri nas na praksi tri dijakinje z omenjene šole. Dijakinje Christine Gesson, Selina Praper in Jessica Schrammel (od leve) so se družile in pogovarjale s stanovalci PV Zimzelena – na fotografiji s Hildo Krajnc, ki je prav tako doma z avstrijske Koroške, iz Celovca. Šola je svoj projekt v okviru programa Leonardo da Vinci poimenovala »Über die Grenze schauen – pogled čez mejo« z namenom, da dijaki spoznajo življenje v sosednji Sloveniji in se malo naučijo tudi slovenskega jezika. Letos so v Slovenijo napotili sedem svojih dijakinj, in sicer tri v PV Zimzelen ter po dve v Dom za varstvo odraslih v Velenju in Dom na Fari na Prevaljah. Cilj štiritedenskega praktičnega dela je bil, da dijakinje 3. letnika spoznajo življenje in delo v domu starejših in strokovne osnove iz šole preizkusijo v praksi. Zaposlenim so pomagale pri negi in socialni oskrbi stanovalcev, pri nekaterih postopkih, kot je dajanje terapije, so bile le opazovalke. Trema pred sporazumevanjem Po začetni zadregi zaradi novega okolja in tujega jezika so kmalu suvereno sodelovale v delovnem procesu. Stanovalci so jih lepo sprejeli, prav tako zaposleni. Kot so povedale, so se prakse v Sloveniji zaradi tujega okolja in nepoznavanja jezika nekoliko bale, a vse to se je spremenilo v nekaj dneh. Z mnogimi stanovalci so lahko komunicirale v nemškem jeziku, saj jih še vedno veliko zna govoriti ta jezik. Tako so bile zanje dobrodošle sobesednice. Z zaposlenimi so se sporazumevale pretežno v angleščini, veliko pa tudi z rokami, kot so smeje pojasnile. Osvojile so tudi nekaj slovenskih besed. Dijakinje so bile v Sloveniji od ponedeljka do petka, vse so bivale pri družini v Velenju. Popoldneve so nekajkrat preživele v Velenju in Celju, obiskale pa so tudi Muzej premogovništva Slovenije v Velenju. Iz Topolšice so odšle zadovoljne in z novimi izkušnjami. Praksa avstrijskih dijakinj pa je bila nova izkušnja tudi za zaposlene. Njihove vtise je povzel Dejan Brglez, zdravstveni tehnik: »Praksa deklet iz Avstrije je bila idealna priložnost tudi za nas za krepitev sporazumevanja v angleškem in nemškem jeziku. Med njihovo prakso pri nas so se ustvarila nova prijateljstva, spoznali smo lahko avstrijski izobraževalni sistem in kulturo sosednje dežele. Upam, da so dekleta s sabo odnesla čim več izkušenj, novih idej in tudi strokovnega znanja.« Diana Janežič 27 ] prijetnost bivanja Pri nas so razstavljali Stene jedilnice in avle v PV Zimzelenu niso nikoli prazne. Od poletja smo na njih občudovali tri razstave likovnih del članov Društva šaleških likovnikov Velenje in razstavo fotografij. Oskar Sovinc (v sredini) se je predstavil s svojimi barvitimi podobami. Barvite podobe Oskarja Sovinca »Oskar Sovinc iz Velenja je imel srečo, da je še kot mlad fant spoznal slikarja Doro Plestenjak in Franceta Slano, ki sta mu dala prve napotke za likovno ustvarjanje. Potem pa je izkoristil vsako priložnost za nadaljnje izobraževanje v slikarstvu in vsako novo znanje s pridom uporabil tudi pri delu aranžerja v Gorenju. Bil je soustanovitelj Društva šaleških likovnikov in s ponosom prizna, da so bili v vrhu slovenskega ljubiteljskega slikarstva, saj so jih poučevali številni akademski slikarji,« smo lahko prebrali v intervjuju v časopisu Vzajemnost z Oskarjem Sovincem, ki je pri nas razstavljal svoja dela v poletnih mesecih. V pogovoru ob odprtju razstave pa nam je povedal veliko zanimivih dogodkov z različnih srečanj z drugimi slikarji, tečajev, kolonij, razstav. Preizkusil je veliko slikarskih tehnik – začel je z akvarelom, ki ga je spoznaval pri akademskem slikarju Lojzetu Zavolov- [ 28 šku. Nato je znanje črpal pri Jožefu Muhoviču, se učil kiparstva pri Cirilu Cesarju in drugih ter grafike pri Arpadu Šalamonu. V letih 2001, 2002 in 2003 je od Zveze likovnih društev Slovenije prejel certifikat za risbo in grafiko ter najvišje priznanje za kakovost likovne ustvarjalnosti – zlato paleto 2003. Odprtja razstave se je udeležilo veliko stanovalcev in nekaj članov Društva šaleških likovnikov, Sovinčevih prijateljev. Skupaj smo preživeli lepo uro med pogovorom, povezale pa so nas slike, pesem in glasba. Ob pogovoru s slikarjem smo v kulturnem programu namreč prebirali pesmi stanovalke Fanike Novak, za glasbeno spremljavo pa je na kitari in s petjem poskrbela stanovalka Zofija Gorogranc. Fanika Novak je stanovalka našega doma od lanskega poletja. Kot je povedala, je pri 18 letih začela pisati pesmi. Za več knjig se jih je nabralo, napisanih z lepo pisavo na liste papirja, oštevilčenih. Več kot 600 jih je [ Pri nas se dogaja] prijateljev in s tem je moje življenje dobilo nov smisel, vsebino, zadovoljstvo.« Povedala je še, da nikoli ni prepozno, da začnemo z novo aktivnostjo, da se učimo in naučimo novih spretnosti. To nam obogati življenje. Najraje slika naravo in v naravi, rada se udeležuje slikarskih delavnic in kolonij, saj ji je slikanje v družbi ljubše kot sami. Odprtje razstave so glasbeno obogatili trije otroci Koželjnikove družine iz Topolšice: Krištof z igranjem na kitaro, Estera z igranjem na flavto ter Modest s petjem. Bili so zelo simpatični ter dobri pevci. Obrazi Nepala Štefka Kordeš je slikati začela ob upokojitvi. že. Govorijo o srečnih in nesrečnih ljubeznih, željah in sanjah, o naravi in razmišljanjih, ki se porodijo na sprehodih po gozdu, ob srečanjih z ljudmi. Zofija Gorogranc se je v PV Zimzelen preselila letos in se hitro vklopila v bivalno skupnost prvega nadstropja. V družabno življenje stanovalcev je vnesla novo energijo, saj je s seboj prinesla tudi kitaro, na katero zaigra stare, znane in manj znane napeve ljudskih pesmi. Tako se velikokrat oglasi pesem, ki ji pritegnejo tudi drugi stanovalci. Z veseljem se je odzvala našemu povabilu, naj sodeluje na odprtju razstave, in tudi tokrat njeno petje ni bilo le solistično. Nikoli ni prepozno za učenje 4. septembra je v jedilnici in avli PV Zimzelena svoje akrile na razstavo postavila Štefka Kordeš, članica Društva šaleških likovnikov (DŠL) iz Velenja. Odprtje razstave smo pripravili v četrtek, 13. septembra. Udeležili so se ga stanovalci ter precej slikarkinih kolegov iz društva. 16. oktobra smo v jedilnici pozdravili novo razstavo in tokrat so nas s sten gledali obrazi prebivalcev Nepala. Fotografije je posnela Alenka Seher, univ. dipl. biologinja iz Velenja, zaposlena v Splošni bolnišnici Celje, svetovna popotnica. Kot je dejala, zanjo ostajata neraziskana praktično le skrajni sever in skrajni jug zemeljske oble, mnoge države pa je v več kot 40 letih popotovanja obiskala večkrat. Tako je bilo tudi z Nepalom. Ob odprtju razstave nam je predstavila to deželo v slikah izpred treh desetletij in danes. V mestih se je veliko spremenilo – dobrobiti civilizacije, kot so asfaltirane ceste, električna energija, možnost šolanja, turisti, so prinesle seveda mnogo dobrega, v mnogočem pa spremenile življenje domačinov tudi na slabše. Na podeželju, na poteh pod najvišje vrhove sveta, pa življenje še vedno teče počasi, na tradicionalen način. Večinoma življenje poteka na prostem, pred hišo, vsakdanje delo je obdelovanje polj, pobiranje pridelkov, pomivanje, pranje perila, umivanje, nabiranje kurjave. Ženske skrbijo za otroke in dom, mnogi moški opravljajo »poklic« šerpe, nosačev prtljage pohodnikov in gornikov. Štefka Kordeš je po poklicu univ. dipl. ekonomistka, s slikanjem pa se je začela ukvarjati leta 1991, nekaj let pred upokojitvijo. Pravzaprav sta jo k temu spodbudila mož in sin. Ko je na vprašanje, kaj bo počela v pokoju, odgovorila, da bo slikala, sta ji za rojstni dan podarila slikarski pribor ter jo vpisala v slikarski tečaj v vili Mayer v Šoštanju, ki ga je vodil akademski slikar Lojze Zavolovšek. »Potem je vse steklo samo,« je Štefka povedala v pogovoru ob odprtju razstave. »Spoznavala in preizkušala sem različne tehnike, motive, začela sodelovati v slikarskih kolonijah in slikanje je postalo moj najpomembnejši hobi. Z včlanitvijo v DŠL sem dobila veliko novih Alenka Seher je k nam prinesla podobe Nepala. 29 ] prijetnost bivanja Svet zase so menihi, budisti, ki zbujajo pozornost s svojo pojavo in oblačili. žen za slikanje, ko pa tak dan nastopi, se vsa posvetim slikanju,« je med drugim dejala Jožica. Skratka precej drugačen svet od našega – tako v ljudeh, načinu življenja kot lepotah narave, zato je tudi tako zanimiv za popotnike. Preizkusila je različne tehnike slikanja, zdaj pa ji je najljubši akril. Rada ima barve. Velikokrat poišče motive v naravi, pogosto pa slika tudi stavbe, gradove, vedute industrijskih objektov – za sliko stare Tovarne usnja Šoštanj je prejela tudi certifikat za kakovost Zveze likovnih društev Slovenije. Njen cilj je, da bi nekoč prejela Zlato paleto. Alenka Seher je s seboj prinesla tudi številne predmete (bodalo, svečnike, zvončke, molilne zastavice, torbo), razglednice in knjige, ki smo jih prav tako z zanimanjem pogledali. Slike in citre Jožice Klanfer V decembru so stene jedilnice in avle zažarele v barvah in motivih Jožice Klanfer, članice Društva šaleških likovnikov. Za kulturni program ob odprtju razstave 13. decembra je poskrbela kar sama, saj je nastopila s svojimi prijateljicami v citrarski skupini Marjanke. Jožica je tudi članica Univerze za 3. življenjsko obdobje Velenje, kjer si je izbrala dva »predmeta«: računalništvo in igranje na citre. Na odprtje svoje razstave v PV Zimzelenu je pripeljala tri prijateljice iz skupine citrark Marjanke Miro Slemenšek, Miro Preložnik in Milico Tičič in skupaj so izvedle nežen glasbeni program. »Citre so zahteven instrument, zato igranje nanje zahteva veliko volje, truda, znanja in vaj,« je pojasnila Jožica. Jožica Klanfer (desno) s svojimi Marjankami in slikami. Jožica Klanfer je svoj dar za risanje odkrila že v osnovni šoli, a se ji je prava priložnost, da ga razvije in pokaže tudi drugim, ponudila šele, ko se je upokojila. Vključila se je v Društvo šaleških likovnikov, s tem pa so se ji odprle možnosti tudi za likovno izobraževanje pri akademskih slikarjih, na slikarskih delavnicah, v kolonijah. »Rada se udeležujem kolonij in družba drugih slikarjev mi veliko pomeni, vendar pa za lastno ustvarjanje potrebujem koncentracijo in mir. Zato rada ustvarjam zase, v svojem svetu. Vsak dan človek tudi ni razpolo- [ 30 Lep decembrski večer smo po prijetnem pogovoru sklenili s pesmijo. Marjankam se je iz občinstva pridružila Branka Lončar, ki s petjem pogosto spremlja svojo hči, citrarko Tanjo Lončar. Z njeno prvo vajo skupaj z Marjankami smo bili zelo zadovoljni. Diana Janežič [ Pri nas se dogaja] Hvala vam, prostovoljci! Doživetje sobivanja mladosti in starosti je bila ustvarjalna delavnica v 9. novembra. V goste smo znova povabili otroke POŠ Topolšica, da bi skupaj s stanovalci in zaposlenimi krasili stekleničke upanja in skrivnosti. Kmalu se bo izteklo leto 2012, ki je bilo leto medgeneracijskega sodelovanja in aktivnega staranja. V PV Zimzelen smo v tem duhu živeli vsak dan in pripravili 106 srečevanj z ljudmi vseh starosti in mnogih darov. svetu v Šoštanju, v dom prinesejo razmišljanje predstavnic srednje generacije. Krajani in krajanke, ki se udeležujejo zimskih klepetov, predavanj in ustvarjalnih delavnic, pomenijo stik s krajem, novicami. Naši gostje na prireditvah so večinoma mlajši glasbeniki, pevci. Velikokrat nas obiščejo učenci Podružnične osnovne šole Topolšica in Vrtca Urška pa iz Osnovne šole Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju. Zapojejo, zaigrajo, nam delajo družbo ali ustvarjajo skupaj s stanovalci. Večina naših zaposlenih je mlajših, poleg tega pri nas opravljajo prakso ali pripravništvo dijaki in študentje, ki prav tako prinesejo nov utrip, nove ideje. Prostovoljke Veronike, ki so družabnice stanovalcem in za katere je ideja nastala pri Župnijskem pastoralnem Vsa ta pestrost osebja in obiskovalcev deluje razgibano ter spodbuja stanovalce k ustvarjalnosti, pogovorom, vzpostavljanju odnosov, stikov ali zgolj poslušanju. Dan se tako odvije pestro in ostane v spominu. Hvala vam, prostovoljci! Veliko vas je, ki ste postali del naše velike družine in sooblikujete življenje v PV Zimzelenu. Veseli smo, da smo vas spoznali. Cenimo vašo pripravljenost, da nas obiskujete in nam s svojimi darovi popestrite dneve. Vaša energija, pesem, glasba, beseda so lučke, ki osvetljujejo. In ker prostovoljstvo ni le dajanje, je tudi prejemanje, si želimo, da vaše vsakokratno druženje z našimi stanovalci in zaposlenimi daje smisel tudi vašemu življenju. Zahvaljujemo se vam za vašo pripravljenost za sobivanje z nami. Kolektiv PV Zimzelen 31 ] prijetnost bivanja Izlet na Sv. križ nad Belimi Vodami Odločitev je padla. Kar dolgo smo se pripravljali na naš jesenski izlet. Tudi kam bomo odpeljali svoje »zrele« kosti, se nismo mogli preprosto odločiti. Kar nekaj izletniških točk je bilo v razpravi, a je nazadnje odločila večina: gremo k sv. Križu nad Belimi Vodami. Komaj smo čakali primerno vreme, da ne bo ne prevroče ne prehladno. Pa je bilo 25. septembra zares najprimernejše vreme za polnjenje naših baterij v naravi. Zbrali smo se v velikem pričakovanju po zajtrku in se vkrcali kar v pet prevoznih sredstev – zadnji del poti do sv. Križa je namreč zelo strm in velik avtobus tega klanca ne bi zmogel – in se najboljše volje odpeljali v strme klance na 1054 metrov visok vrh z romarskima cerkvama sv. Križa. Bilo je lepo, mnogi te poti še nikoli niso prehodili ali prevozili. Spoznali smo strmine, prelepo naravo, bogate gozdove, živobarvno jesensko obleko dreves, na pašnikih črede živine, lepa domovanja, kjer pridni kmetje skrbno urejajo svoje bogastvo – zemljo. Med molitvijo v cerkvi O sv. Križu se širi več legend in tudi o tem, zakaj je tukaj romarska pot. O tem nas je poučila Marija Pongračič, družabnica v PV Zimzelenu, ki je v veliki cerkvi opravila tudi molitev, in skupaj z njo smo molili in zapeli. Na vrhu je več stavb: mala cerkev iz leta 1841, romarska hiša iz leta 1842, velika cerkev iz leta 1862, svete stopnice iz leta 1873, župnišče iz leta 1874 in kapela Srca Jezusovega in Marijinega. Z vrha je prelep razgled po celotni Šaleški in Spodnji Savinjski dolini in še vse naokrog. Že ta razgled je vreden občudovanja in zanj ni škoda truda, da ga pridemo užit. Sprehodili smo se tudi okoli mogočnih stavb, uživali v mogočnosti teh veličastnih stvaritev, si zapisovali v svojo zavest, da še kdaj pridemo. [ 32 Redno jutranjo telovadbo smo tokrat opravili pri Razpodovniku. A je bilo treba sesti v avtomobile in se spustiti v dolino do kmetije odprtih vrat pri Stropnikovih ali po domače pri Razpodovniku. Pričakali so nas z dobrim jabolčnim zavitkom in kavico. Zelo dobro smo bili postreženi. Naše osebje pa je poskrbelo tudi za to, da nikogar ni zeblo in nam je bilo udobno. Bili ste res gostitelji! Okrog poldneva smo se veliko boljše volje in sproščeni vrnili domov na kosilo. Bil je to lep dan, ki ga bomo v mislih radi obnavljali in si ga še želeli. Vsak tak dan nas zares obogati, zato nam jih le še privoščite, saj smo vam zanje zelo hvaležni. Veronika Balažic [ Pri nas se dogaja] Užitki na prostem Letošnje poletje je bilo izredno vroče. V juliju in avgustu visoke poletne temperature niso bile primerne za posedanje na prostem. Zato smo se bolj zadrževali v prijetno hladni notranjosti, na sprehode in druge aktivnosti na prostem pa smo se odpravili le zgodaj dopoldne ali zvečer. Pa vendar smo si nekaj užitkov na prostem le privoščili. Hladili smo se s sladoledom Visoke temperature so kar klicale po osvežitvi s sladoledom. Sladoleden popoldan smo imeli 17. avgusta. Klopi in stole smo razpostavili v senco, ki nam jo daje gozd na južni strani našega dvorišča, zapolnili smo senčnico, odprli senčnike. Sadna kupa s sladoledom in smetano je zelo teknila. Seveda smo v sobah postregli tudi stanovalce, ki se nam niso mogli pridružiti na prostem. Za prijetnejše razpoloženje je s petjem in igranjem na kitaro poskrbela Katra, ki je pri nas opravljala počitniško delo. V senci gozda je bilo kljub poletni vročini prijetno. Na piknik pa smo čakali vse do 11. septembra. Tudi tokrat smo izkoristili vse senčne prostore in bilo je zelo prijetno. Večino hrane so pripravili v kuhinji, kuhar Matjaž pa je čevapčiče spekel na prostem, da je tudi zadišalo. Za veselo razpoloženje sta nam na harmoniko igrala Nejc Menih in Jernej Drev z Rudarske šole ŠCV. Zapeli smo z njima in tudi malo zaplesali. Poletno kosilo na prostem so nekateri stanovalci kar podaljšali, se zaklepetali ali preprosto uživali na svežem zraku. Okusili smo jesen Letos je bilo leto precej neugodno za rastje, tako tudi za kostanj ni bilo rodovitno – malo ga je in še ta je bil bolj suh, a naši zaposleni so se potrudili in ga nabrali skoraj dovolj. Prinesli so ga v dom, stanovalci pa smo ga narezali. 23. oktobra popoldne smo imeli kostanjev piknik. Zelo hitro smo se Sladkali smo se s kostanjem in jabolčnim sokom. stanovalci začeli zbirati pred domom, kuharji pa peči kostanj. Komaj so dohajali z delom, takšno je bilo poželenje. Zelo veliko nas je bilo, a je bilo kostanja ravno dovolj, da smo potešili največje poželenje po tem jesenskem sadežu. Seveda ni šlo tudi brez pijače. Obilno so nam točili sladek jabolčni sok. Tudi zapeli smo. Bilo je prijetno, saj nam je sonce veselo in toplo grelo naše sklepe. Vredno se je bilo nastavljati božajočim sončnim žarkom v družbi ljudi iz doma Zimzelen. Hvala našemu osebju, ki se je zares potrudilo, da smo bili zadovoljni in smo preživeli malo drugačen popoldan. Diana Janežič in Veronika Balažic 33 ] prijetnost bivanja Čudežni svet keramike Naša hiša je resnično odprta za različne ideje, dejavnosti in obiskovalce s svojimi darovi, ki so jih pripravljeni deliti med nas. Zato nas je prav navdušila ponudba kiparske skupine Gambatte, ki deluje pod okriljem Društva šaleških likovnikov. V nekaj mesecih bodo njihove članice in član pri nas ustvarili več kipov oseb v naravni velikosti. Viktorija Meh pri delu Keramično-kiparska skupina Gambatte deluje pet let, njena vodja pa je Viktorija Meh. V skupini se družijo ljudje različnih let, poklicev, umetnostnih afinitet in znanj. Imajo drzne ideje, ki jih tudi uresničujejo in s tem na razstavah žanjejo navdušenje, priznanja, čestitke. Tudi PV Zimzelen so ponudili sodelovanje z delavnico, v kateri od oktobra nastajajo kipi v naravni velikosti. Kot je povedala Viktorija Meh, so se odločili za oblikovanje mlajših človeških figur, ki bodo – postavljene na dvorišče in na bivalne enote – dobra družba starejšim stanovalcem. Projekt bo končan v januarju, ko bomo organizirali žganje gline in potem postavili naše keramične stanovalce v njihovo novo življenjsko okolje. [ 34 V delavnici oblikovanja gline so stanovalci izdelali unikatne posodice. Keramika je večna »Čeprav prastara, keramika ne bo nikoli stara. V sebi nosi neskončne možnosti in je nadvse hvaležen medij za izražanje. Različnih umetniških in obrtnih izrazov v keramiki ni moč prešteti. Je izredno razvejana in bogata umetniška zvrst, ki pa jo hkrati odlikuje to, da se v njen čudežni svet dovolj hitro in razmeroma zlahka lahko vključi pravzaprav vsak,« o glini oziroma keramiki pove Viktorija Meh. Da jo res lahko oblikuje vsak, so članice skupine Gambatte dokazale tudi našim stanovalcem, ki so jih povabile na obisk v prostore, kjer ustvarjajo, poleg tega pa zanje organizirale tudi delavnico izdelovanja različnih predmetov. Nastale so čudovite in izvirne skledice, posodice, okrasni predmeti, udeleženci pa so nadvse uživali v preizkušanju svojih ročnih spretnosti. [ Pri nas se dogaja] Slišali smo melodije, ki jih bolj malo poznamo V torek, 31. julija, smo se zbrali v večnamenski dvorani v velikem pričakovanju pevskega nastopa Nade Vukadinovič Beslič, za katerega je na vabilu pisalo, da ima naslov „Nekaj pesmi – od klasike, muzikala do zimzelenih melodij“. Citrarsko srečanje s Tanjo Lončar Zdaj jo pa zares že dobro poznamo, saj nas je že večkrat razveselila in obogatila s svojo glasbo. Ta pa res zna igrati, no, pa saj je evropska prvakinja v igranju na citre. Potem pa se le ne čudimo, kako zaigra. Ob svojem nastopu 25. septembra je imela sicer manjše zdravstvene težave, ki so ji malo vzele glas, a tudi mi nismo bili na boljšem. Celoten nastop je bil še toliko bolj nežen, čustven, mehak, božajoč – skratka topel za dušo. Nada Vukadinovič Beslič Gospa Branka in gospodična Tanja, hvala vama! Srečali smo šarmantno gospo, hčerko naše sostanovalke Vere Vukadinovič. Tako nas je našla z željo, da nam polepša sicer precej vroče popoldneve. Zelo veliko se nas je zbralo, da bi poslušali lepo glasbo. In res, pritegnil nas je njen lep glas in pesmi, ki jih nismo poznali. A smo z zanimanjem prisluhnili njenemu izvajanju opernih arij, melodij iz muzikalov in drugih pesmi. Bilo je zares lepo. Kar vpijali smo nežne melodije, spremljane s pesmijo ali pa samo s citrami. Oboje je bilo lepo. Zapela je s Tanjo tudi njena mama Branka, kar je bilo tudi nekaj posebnega, lepega – hvala! Veliko poslušalcev pa si je zaželelo, da bi gospa, ki ima tako lep glas, zapela tudi kakšno slovensko pesem ali pesem v slovenskem jeziku, da bi jo bolj razumeli. Čeprav je treba zapisati, da je pevka vsako pesem tudi vsebinsko razložila pred izvajanjem. Bil je lep nastop. Tudi takšno glasbo potrebujemo za našo dušo. Prav je bilo, da smo prisluhnili tudi novim melodijam, ki jih bolj malo ali nič ne poznamo. Hvala za lep popoldan. Tanja je igrala svojo glasbo, priredbe in znane citrarske skladbe. Kljub bolezni je bila vedra, sproščena, veliko nam je dala, saj to je eno samo bogastvo melodij in zvokov, čustev in veselja. S takega koncerta pa res odideš bolj sproščen in hvaležen, da je še kje kdo tak, ki ti lahko toliko ponudi, zato se ne obotavljaj in to darilo sprejmi, saj ni vsak dan tako lep! Gospa Branka in gospodična Tanja, hvala vama! Veronika Balažic Veronika Balažic 35 ] prijetnost bivanja Nastop pevk KUD Tonček Breznar iz Korene Priskakljale so praznično oblečene gospe iz Kulturno-umetniškega društva Tonček Breznar iz Korene pri Mariboru. Pričakalo nas jih je veliko že kar izbirčnih stanovalcev. Začele so s starimi, nam neznanimi pesmimi. Pa smo jih z veseljem spremljali in nagradili z aplavzom, ki je bil čedalje močnejši. Nato so pele znane pesmi, ki smo jih najprej z mrmranjem, nato pa s čedalje glasnejšim petjem spremljali. Pele so pesmi iz naše mladosti in zrelih let. Skoraj si upam trditi, da smo vsi peli z njimi. To jim je bilo všeč in jih je še bolj spodbudilo, da so kar nadaljevale s petjem in s tem v nas zbujale prijetne občutke. To je bil tudi njihov namen. Popestrile in polepšale so nam popoldan. Obljubile so, da bodo še prišle, saj so pri nas bile že drugič in lahko še kdaj. Veronika Balažic Naj glasba zaigra! To je pa bil dan, da bi si ga še želeli – poln vsega vedrega in lepega. Obiskali so nas mladi, lepi fantje, člani ansambla Labodi s Koroške in Savinjske doline. Zbrali smo se res v velikem številu v naši jedilnici, polni pričakovanja, kaj neki bo. Pa je bilo zelo veliko – mladost, vedrina, večglasno petje, veselje in spontanost. In še največ: razvedriti in sprostiti nas zrelejše poslušalce. To pa so fantje znali, saj so igrali in peli narodno-zabavne pesmi, ki jih poznamo in jih radi zapojemo. Peli in igrali so melodije vseh znanih in cenjenih ansamblov v Sloveniji: Avsenikov, Modrijanov, Štirih kovačev, Miheličev, Mladih Dolenjcev … Igrali so brez prestanka in odmorov z vsem ognjem. Navdušili so nas tako, da smo pozabili na vse težave, ploskali, peli, vriskali, plesali. Bilo je lepo. Ob slovesu pa smo rekli: še si želimo vaših nastopov pri nas, le obiščite nas! Potrebni smo veselja in sreče, ki ste nam ju dali. Veronika Balažic Stanislav Zajec Rudarski *********** Globoko pod zemljo z upognjeno glavo vse mišice napete so, pridno premog grebejo odnaša ga tekoči trak, tja v bunker, tam je vrag, tam lomi se in drobi, da strah ga je, če vajen ni. Časten je rudarski stan, bodi vedno spoštovan, ni razlik, si Srb, Hrvat - vsi smo eno kakor brat. Skip ga grabi in odnaša, na površje ga prinaša, od tam potuje v peči in se v elektriko spremeni. To je sila, greje, uporabna za vse je, človek se je veseli, brez nje življenja ni. [ 36 Vsi za enim pač strmimo, z dobrim, slabim vse delimo, plemenita je rudarska kri, nikjer drugod take ni. Če pride katastrofa taka, usoda je za vse enaka, takrat rešuje se ljudi, tako rudarski stan veli. Najlepši je pozdrav srca, katerega rudar ima. Že s pozdravom ti želi, »srečno, srečen bodi ti«. [ Pri nas se dogaja] Zvoki harmonik za ples Kinološka ura 12. decembra je v naši večnamenski dvorani zadonela domača glasba. Za uro narodno-zabavne glasbe je poskrbel harmonikarski orkester Vilija Mravljaka. Zaigrali so štirje fantje in dekle. Prihajajo iz Gaberk, Škal in okolice. Pregovor pravi: ”Pes je najboljši človekov prijatelj.” Če imate doma psa, se boste zagotovo strinjali. Tisti, ki ga nimate, pa samo pomislite na vlažen smrček, velike očke in nežno dlako, ko z roko zdrsnete po kožuščku. Vam je že toplo pri srcu? Na začetku smo samo opazovali in uživali v poskočni glasbi, kasneje pa so nas »zasrbele« pete in nekaj nas je zbralo pogum, da smo se veselo zavrteli. Tako zelo smo plesali, da so morali muzikantje narediti krajši premor, da smo si plesalci odpočili, nato pa smo se zopet zavrteli. Ura našega druženja je minila prehitro. Vsi veseli, nasmejani in dobre volje smo se nastopajočim zahvalili in jih zaželeli vesele prihajajoče praznike. Seveda pa smo jih razkrili tudi našo željo – da bi še kdaj prišli in ogreli naša srca. Janja Koželj Fanika Novak Poti Sem hodil po poteh, ki vodijo v svet, v dežele tuje, tuje kraje in hotel tam sem živet. Ljubi je ta dom, kdor ga še ima, je srečen in vesel, da je v njem doma. A vendar dobro ni tako, je za premisliti bilo, da vrnem se na te poti, ki so od rojstva znane mi. Dežela Slovenija, domovina naša, tu moje so poti, jih ne smem pozabiti. So starši rekli mi, da samo ene so poti, da človek jih zazna in tamkaj je srce doma. Mnogim takšne misli vedno polepšajo dan. In prav z namenom polepšati dan in priklicati nasmeh na obraz sta nas v torek obiskala pes Lun in psička Desa, ki je bila, mimogrede, oblečena v božičko. S svojo razigranostjo in vragolijami je pol urice minilo, kot bi mignil. Veselje se je risalo na vseh obrazih, spomini na kosmatinca, ki so ga imeli naši stanovalci doma … in vzbudile so se tudi želje po hišnih ljubljenčkih. S svojima lastnicama sta obiskala stanovalce po bivalnih enotah, kjer sta bila tudi toplo sprejeta. Zagotovo prideta Lun in Desa še v našo hišo, vsi ju bomo zopet veseli. Ana Šimenc 37 ] prijetnost bivanja December 2012 Pa je le prišel dolgo pričakovani december – mesec treh dobrih mož. Otroci ga komaj čakajo, mi pa smo tako že blizu »mladosti« in smo ga tudi težko pričakovali. Zelo pestro je bilo. Miklavževih daril so se najbolj razveselili otroci zaposlenih. Najprej nas je na bralni čajanki razveselila gospa Bernarda. Govorila nam je o svetniku Nikolaju, Miklavžu, ki je ikona zlasti otrok, poleg tega pa priljubljeni zavetnik splavarjev, pekov, čevljarjev. Potem bo prišel Božiček, ki prinaša darila. Zadnji pa je dedek Mraz, ki marsikje tone v pozabo, k nam pa je prišel iz Rusije. Gospa Bernarda nam je predstavila še, večinoma avtobiografske, zgodbe Janka Jarca, in sicer: Polnočnica, Pobiranje krompirja, Spomini na staro mamo, Miklavževo darilo in Dobrota sreča. Zelo zanimive zgodbe in ob priliki jih le preberite! Miklavž 5. decembra dopoldne smo na bivalnih enotah pekli miklavže, parklje in drugo pecivo. Bilo je prijetno, saj smo lahko pokazali svoje spretnosti v ustvarjanju iz testa, izdelke pa kasneje tudi okusili. [ 38 Največje doživetje tega dne pa je bil obisk sv. Miklavža. Imel je spremstvo – parkeljna in dva angelčka, prinesel je darila. Nam, starejšim, je razdelil šibe, otrokom zaposlenih pa je dal sladka darilca. Nekateri otroci so se bali parkelja, a ni bil nič hudoben, ni strašil. Menda zato, ker so bili otroci to leto pridni. Tako naj tudi ostane! Praznovanje Pa ni še konec veselja. Cel mesec je bogat z vsemi mogočimi prireditvami. Tako smo imeli delavnico oblikovanja gline, izdelovanja nakita, koncert harmonikarjev, nastopa ljudskih pevk in citrark, obisk kužkov, ogled jaslic, zabavo s sorodniki ob koncu leta in še in še. Ne bo nam dolgčas, če se bomo le potrudili in obiskovali prireditve veselega decembra. Prišlo bo tudi novo leto, prineslo mnogo dobrega, a za nas, starejše, je najpomembnejše, da smo zdravi vsaj še tako, kot smo bili to leto! Veronika Balažic [Pri nas se dogaja] Berimo skupaj Fabio Geda – V morju so krokodili To je resnična zgodba o življenju fanta Enajata, rojenega v Afganistanu, kjer je bilo življenje zelo težko. Mama ga je odpeljala v Pakistan, starega le deset let, da bi njegovo življenje zavarovala pred talibani. V nekem domu sta prenočevala tri dni. Zadnji večer pa mu je naročila, česa ne sme v življenju nikoli prekršiti: • ne sme se drogirati, • ne sme uporabljati orožja, • ne sme krasti. Hkrati mu je dejala, naj ima vedno neizpolnjeno željo, ki si jo mora prizadevati uresničiti. Zjutraj mame ni bilo več, v domu pa mu je pomagal preživeti lastnik doma. Enajat je bil zelo priden, lepo vzgojen fant, ki je najprej delal le za hrano in stanovanje, nato pa je nekaj prislužil tudi s poštenostjo in pridnostjo. V petih letih je s prijateljem prek Irana, Turčije, Grčije v zelo težkih razmerah pripotoval v Italijo. Tam se je srečal s prijateljem, ki mu je pomagal, da si je uredil življenje. Srečal je tudi učitelja, ki je poslušal njegovo zanimivo življenjsko zgodbo in o njej napisal knjigo V morju so krokodili. Zanimiva, resnična zgodba, ki jo doživlja mnogo otrok. Enajat danes živi v Italiji in je po osmih letih le uspel poiskati mamo, s čimer je izpolnil njen četrti nasvet. Vse druge napotke je sproti uresničeval. Zares zanimiva zgodba, ki jo je vredno prebrati! Ivan Tavčar – Med gorami ali Slike iz Loškega pogorja Že dolgo je, kar smo hodili v šolo in spoznavali naše pesnike in pisatelje. Od takrat smo nekateri še obujali spomine nanje in prebirali njihova dela, mnogi pa še tega ne. Kar nekako so nam ušli iz spomina. A glej, naša gospa Bernarda pa še kako živi z njimi. Na eni od čajank nam jih je želela znova malo približati. Tokrat si je izbrala pisatelja Ivana Tavčarja, avtorja Cvetja v jeseni (le kdo ga ne pozna!), pa tudi zbirke podob z naslovom Med gorami ali Slike iz Loškega pogorja. Izmed dvanajstih črtic v tej knjigi nam je hotela podariti zgodbi Holekova Nežika in Posavčeva češnja. Dobra izbira je to bila, redko kdo ju pozna, a sta obe vredni, da ju spoznamo in se ob njiju zamislimo. »Na gori cvetlice najzalše cveto,« pravi Vilhar. Tavčar pa piše: »In res je v Bloških hribih cvetelo najlepše dekle – Holekova Nežika. Vsak je je bil vesel, ki jo je le videl. Koše sem pletel pozimi in kar snubil bi jo, če ne bi bil tako star. A v dolini so zgradili tovarno in odprli rudnik. Prihajali so mestni gospodje in eden je bil res zal človek, ki je osvojil tudi Nežiko in jo čisto obnorel, da je ob njegovem odhodu zbolela in komaj ostala pri življenju. Erazem, tako je bilo ime mestnemu gospodu, je pripeljal svojo novo mestno gospodično in vprašal Nežiko, če se še ni poročila. Solze so tekle Nežiki, a spoznala je, da ga ne ljubi, pa tudi mestna gospodična je spregledala svojo »ljubezen« 39 ] prijetnost bivanja in zbežala. Po daljšem času je spet prišel Erazem in vzel Nežiko v mesto; dom, bogat in lep dom, je v hribih propadel kot že mnogi doslej. Nežika pa je v mestu postala takšna, da bi jo čez pas obsegel s palcem in žugalcem, obraz pa bi ji lahko z dlanjo pokril – tak je ta gosposki svet.« Posavčev Jakob je v Ljubljani stal na straži in razmišljal o svojem dekletu, sosedovi Marjanci. Skrbelo pa ga je tudi, da mu obilen sneg ne bi polomil češnje črnice doma. Spustili so ga od vojakov prej, kot je pričakoval, pa ni domov nič sporočil. Črnice so bogato obrodile, zato je ob prihodu zlezel visoko na drevo in se sladkal z njimi. Mimo je prišel Jurčkov Blaž. Ker je mislil, da je na drevesu Jakobov oče, je rekel, da bi bil njegov sin zelo žalosten, če bi vedel, da se Marjanca moži. Jakoba je to tako prizadelo, da je zdrsnil na tla in se močno polomil, ostal živ, a invalid. Blaž ga je tolažil z besedami: »Ženska je hudičeva mati, naj je stara, naj je mlada.« Jakob pa ne more pozabiti. Ob pogledu na sosedov vrt, kjer se podijo Marjančini otroci, se mu stiska srce, saj je pri njem vse samotno in tiho. Alan Bennett – Nenavadna bralka je z branjem knjig spoznala veliko novega, zanimivega, lepega – skratka vsega, kar ti knjiga lahko nudi. Amanda Hampson – Oljčni sestri Septembrska čajanka nam je predstavila zgodbo avstralske pisateljice, ki jo je napisala po resničnih dogodkih. Pripoveduje o Adrienne, katere podjetje je šlo v stečaj in zato mora začeti iskati smisel življenja čisto na novo. S svojo hčerko Elisabeth se preseli v opuščeno in zanemarjeno kmetijo svojih starih staršev. Hči takoj pove, da v takšni hiši ne bo živela, in se odseli k prijateljici, Adrienne pa nima druge izbire. Popravljati začne staro hišo. Pri tem naleti na pismo starega očeta, v katerem piše o veliki ljubezni do tete Rosanne. Stari starši so se priselili v Avstralijo iz Italije z željo, da vzgojijo oljčni nasad in zgradijo stiskalnico za oljčno olje. Stara starša sta umrla, preden je bil nasad roden in je začel prinašati dohodek. Adrianne ob pomoči sosedov uredi hišo in oljčni nasad, vrne se tudi njena hčerka s prijateljem Jackom, ki mu je na kmetiji všeč. Ob tem spozna tudi skrivnost tete Rosanne – ona je njena mati in ne njena sestra, teta Isabelle, kot je vedela do zdaj. Na knjižni čajanki 25. julija se nas je zbralo kar precej, čeprav so bile počitnice in je bila tudi gospa Bernarda na dopustu. Zato nas je pričakala Edita Prah Šincek iz velenjske knjižnice z zelo zanimivo knjižico z naslovom Nenavadna bralka. Čuden naslov se nam je zdel, a smo z velikim zanimanjem prisluhnili zelo prijetni zgodbi o angleški kraljici Elizabeti II. Pripoveduje o njenih psih, ki so postali naenkrat zelo vznemirjeni, da je postala tudi sama radovedna, kaj se dogaja. Spustila jih je. Popeljali so jo do avtomobila, v katerem je bila potujoča knjižnica. Življenje se uredi, nasad prinaša dohodek in delo na kmetiji jih vse veseli. Knjiga je zanimiva za branje, saj pripoveduje o težkem, a pestrem življenju avstralskih kmetov. Sposodila si je knjigo, da ne bi užalostila izposojevalca. Začela jo je brati in kar ni mogla nehati, dokler je ni prebrala. Knjigo je vrnila, si izposodila drugo, tretjo in tako naprej. Vsi so se čudili, kaj neki dela kraljica. Kraljica pa Pripoveduje o mali deklici Mary, ki je v Indiji živela zelo razkošno in lagodno ob številnih služabnikih v bogati družini. Pri desetih letih je izgubila mamo, zato so jo poslali v Anglijo k stricu posebnežu. [ 40 Frances Hodgson Burnett – Skrivnostni vrt Z zanimivo in prisrčno zgodbo v knjigi Skrivnostni vrt sem se seznanila, ko sem vnukom brala najprej slikanico Skrivnostni vrt, nato pa to knjigo. On je pred desetimi letih izgubil ljubljeno ženo ob porodu sina. Bila sta zelo srečna v hiši s prelepim vrtom. Ker žene ni bilo več, je vrt zaklenil in ključ zakopal. Sinu ni posvečal skoraj nobene pozornosti in ljubezni. Veliko je potoval po svetu, da bi pozabil svojo žalost. Sinu so dopovedovali, da bo umrl, ves čas je bil zaprt v sobi, veliko je jokal, bil vedno sam, bled in bolan. Primanjkovalo pa mu je le zraka in življenja v naravi ter družbe. Neko noč je zelo jokal. Našla ga je Mary, čeprav ji je bilo prepovedano hoditi v njegovo sobo. Bil je odljuden in neprijazen. Ko ga je nato obiskala še s prijateljem Dickonom in ga odnesla na vrt, se je vse spremenilo. Dickonova mati je pisala očetu, naj se vrne domov. Svojega sina je komaj spoznal, našel je zdravega, srečnega fanta v deset let zaklenjenem vrtu. V njem so cvetele rože, zlasti vrtnice. Življenje v dolga leta pusti hiši se je spremenilo v srečno skupnost zdravih ljudi. Knjiga je prijetno branje, vedra in sproščujoča za mlade in starejše bralce. Janez Jurič – V senci dedijeve hruške Na novembrskih čajankah smo spoznali nekaj zgodb koroškega pisatelja Janeza Juriča, ki jih je zbral v knjigi V senci dedijeve hruške. Zgodba Odpisani Zepl pripoveduje o Jožetu, nezakonskem sinu z veliko težavami. Bil je bister fant, a mati ni imela denarja za šolanje, zato se je zaposlil v Železarni Ravne. Njegova največja želja je bila, da bi delal v topilnici in sčasoma mu je to uspelo. Bil je priden delavec, pošten in je na nepravilnosti preglasno opozarjal. Vodilnim to ni bilo všeč in so ga odpustili. Zepla je to zelo prizadelo, počutil se je osramočenega in ponižanega, poleg tega pa si ni znal predstavljati, kako bo brez službe preživljal ženo Roziko in tri otroke. Vzel je vrv, odšel v gozd in se hotel obesiti na drevo. To mu ni uspelo, vsega podhlajenega ga je našla hči. V bolnišnici je okreval tri mesece, nato pa še v psihiatrični bolnišnici na Pohorju. V pol leta zdravljenja je spoznal, kaj je v življenju vredno – družina. Vrnil se je na delo v železarno, v skladišče, ki ga je vzorno uredil. Znova je opozarjal na nepravilnosti v železarni, na okoriščanje, na izkoriščanje delavcev in tokrat so bili mnogi kaznovani. Zepl je pridobil samozavest, samospoštovanje in vrnil se je na delo v topilnico, ki ga je osrečevalo. Življenje je znova postalo lepo. Tudi zgodba Naša družinica govori o pomenu družine. »Fotr«, »matka«, sin in hčerka so družina. Veliko prepirov povzroči, da se mati in hči odselita. Oče in sin popivata in gledata televizijo, kuhata bolj slabo, pospravljata nič. Včasih pride mama oprat perilo, pospravit. Oče pripelje odišavljeno gospo, ki bo mogoče nadomestila mamo. Ne gre. Oče povabi mamo, naj se vrne. Ta postavi pogoj, da gre pijača iz hiše. To se tudi zgodi in družina se znova postavi na noge. V zgodbi Še o ljubezni dobijo mladi v šoli in starejši gospod nalogo napisati spis z naslovom Ljubezen. Mladim gre pisanje dobro od rok, starejši gospod pa si s takšnim naslovom ne more pomagati. Končno se spomni in napiše, da je verjetno ljubezen bila, dokler se ni poročil. Potem so bili tudi otroci ljubezen, pa zdravje, sreča pri živini … Bil je prepričan, da ni dobro napisal, a je na koncu vendarle opravil izpit. Tudi zgodba Rabutanje je poučna. Otroci so v šolo hodili daleč, nekateri so bili brez malice, tisti s črnim kruhom so ga s premožnejšimi sošolci zamenjevali za belega. Domov grede so rabutali s sadjem obložene veje dreves. Ko so hoteli otresti hruško posebneža Gustija, so stražile deklice, da fantov ne bi dobil. Izkazalo pa se je, da je Gusti dober, saj se je s fanti dogovoril, da so mu pomagali obirati sadje in še domov so ga lahko odnesli. Postali so prijatelji. V knjigah so zbrane zgodbe, ki nam pokažejo naš ali tuj svet na privlačen način in nas s tem obogatijo. Le berimo! Veronika Balažic 41 ] prijetnost bivanja Spomini iz naše kuhinje Miza ob steni in trije stoli, vezen bel prt, skodelice za čaj, svečnik, pepelnik, nad mizo »vančoner« z izvezeno mislijo … Ob tem kredenca z vloženo zelenjavo, plehnatimi skodelicami, starimi lonci in skledami, umivalna kredenca, na njej pa platnene vrečke z zelišči. Nekatera se še sušijo na vrvici. ZAHVALA Ob izgubi mojega moža Toneta Močilnika se iskreno zahvaljujem vsem zaposlenim v PV Zimzelenu za vse dobro, nego in skrb, ki ste mu jih nudili. Julija Močilnik Zahvala Andrej Škulj na čaju v stari kuhinji Na drugi strani stari skrinji, polni buč, med njima umivalnik na stojalu, zajec za sezuvanje čevljev, »žulnik« za perilo, kahla in spet »vančonerji« za dober dan in lahko noč … Je bilo tudi pri vas doma tako? Takšna je bila pri nas razstava, ki si jo je zamislila in postavila gospodinja Ema Goltnik v sodelovanju s sodelavkami, ki so prispevale predmete, prte, posodo. Stanovalca Andrej Škulj in Dušan Gregl sta obnovila staro pohištvo in – spomini so tukaj. Vsak obiskovalec se ustavi in vzdihne: »Tako je bilo pri nas doma!« »Tako je bilo pri naši stari mami!« Oh, kako sladki so spomini na tiste dobre stare čase! Zahvaljujem se vodstvu ter sodelavkam in sodelavcem PV Zimzelen, ker so mi prisluhnili in pomagali v težavah, ko je našo družino prizadela poplava. Čutim, da se moram zahvalili svoji veliki družini, to je mojemu podjetju PV Zimzelen. Pozivam vse nas, da ostanemo takšni kot smo, kot velika družina, da si stojimo ob strani in si prisluhnemo. Sodelavka Gordana z družino Ko utihnil je Tvoj glas, v domu je praznina, v srcih naših bolečina. Spomin na Tebe pa živi, čeprav te več med nami ni. ZAHVALA Ob boleči izgubi dragega moža in očeta Andreja Cokana se iskreno zahvaljujemo vodstvu in vsemu osebju PV Centra starejših Zimzelen za vso skrb, pozornost, nego in prijateljstvo v času njegovega bivanja v Zimzelenu. Tu je oče v miru in zadovoljstvu preživel zadnji dve leti. Še posebna zahvala pa velja gospe Nadi, gospodinji, gospe Mirnesi, dipl. med. sestri, in ter mnogim negovalcem in medicinskemu osebju za nesebično pomoč v času njegove bolezni. Njegove Ivanka, Andreja in Sanda Letos smo polovico našega vrta zasejali s pšenico in jo v juliju, malem srpanu, poželi. Glavno vlogo so imeli stanovalci, ki imajo z žetvijo največ izkušenj, ker prihajajo s kmetov. Drugi pa so z veseljem sodelovali kot gledalci. [ 42 [ Informativna stran] INFORMATIVNA STRAN ČAS OBISKOV TELEFONSKI IMENIK V poletnem času je PV Zimzelen odprt od 7. do 21. ure. V zimskem času je odprt od 8. do 20. ure. PV Zimzelen (recepcija) 03-896-3700 PV Zimzelen (fax) 03-896-3730 Tajništvo 03-896-3702 Direktorica 03-896-3701 Socialna delavka 03-896-3703 Vodja zdravstvene nege in oskrbe 03-896-3704 Dežurna služba zdravstvene nege in oskrbe 03-891-7122 Ambulanta 03-896-3712 Pralnica 03-896-3707 Kuhinja 03-896-3706 Računovodstvo 03-896-3710 ČAS OBROKOV Zajtrk med 8.00 in 8.30, kosilo med 12. in 13. uro, večerja med 18. in 19. uro. Kuhinja PV Zimzelena nudi kosila tudi zunanjim uporabnikom. FRIZER Ponedeljek, sreda in petek od 12.30 do 19.00, torek in četrtek od 8.00 do 12.30. Ob sobotah po naročilu. PEDIKER Za pedikuro in masažo se je treba dogovoriti z vpisom na recepciji. ZDRAVNIK Ob ponedeljkih od 7. do 13. ure, ob sredah od 10. do 14. ure, ob četrtkih od 7. do 12. ure. PRANJE PERILA Sprejem nečistega perila je vsak ponedeljek. PRAZNOVANJE ROJSTNIH DNI Skupno praznovanje rojstnih dni je praviloma zadnjo sredo v mesecu. Spletna stran: www.cs-zimzelen.si Elektronska pošta: info@pvzimzelen.si Voščilo Staro leto že odhaja, novo pa prihaja. Da bili bi zdravi, srečni vsi, tako si vsak od nas želi. V novem letu naj bi bilo medsebojnega miru, uspehov, zdravja, sreče, naj življenje mirno teče. SVETE MAŠE Svete maše so vsak drugi in četrti torek v kapelici PV Zimzelena. Obiski duhovnika v sobah so na željo stanovalca ali svojca. BIFE V poletnem času je odprt od 7. do 21. ure, v zimskem času pa od 8. do 20. ure. KNJIŽNICA Knjižnica je odprta ob torkih in četrtkih od 10.30 do 11.00. INTERNETNO-BRALNI KOTIČEK V pritličju je urejen kotiček z možnostjo uporabe računalnika, za branje so na voljo različni časopisi in revije. ČLANI SVETA STANOVALCEV Je to osebna naša želja, tukaj v domu na dan veselja. Naj mnogo let ta dom stoji in sprejema starejše ljudi. Zaposleni za nas skrbijo in vse dobro nam želijo. Dajejo nam upanje za življenje naše še. To voščilo naj jih greje in daje nove jim moči, da bodo v Zimzelenu veseli z nami vsi. Fanika Novak Julija Močilnik, Jože Koren, Amalija Šilih, Irena Prašnikar, Franc Klančnik 43 ] prijetnost bivanja [ 44 [ Pri nas se dogaja]
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, april 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002680333_1-02e690db06f051bdeb9f8c561f9a5607-250x500.png)
![[ revija PV Centra starejših Zimzelen Topolšica, julij 2013 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002687084_1-5430c60de33b6696d6d9d3d38c1cd928-250x500.png)
![[ revija Centra starejših Zimzelen Topolšica, januar 2014 ]](http://cdn3.abcdocz.com/store/data/002674076_1-cc4c2879f5f929af7a5321d622a159db-250x500.png)
© Copyright 2024