Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih
REVIJA ZA SLOVENCE ZUNAJ REPUBLIKE SLOVENIJE Slovenija danes, Slovenci.si, Leto 1, Ševilka 6 SLOVENCI.SI Intervju: Lojze Wieser september 2011 »Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih Dr. Valentin Sima in dr. Avguštin Malle o pomenu arhivskega gradiva za narod »Hočem živeti brez prepirov!« Slovensko podjetje na Nizozemskem Uspešen si, kolikor sprejmeš pravila igre Ustvarjanje novega slovenskega filma Šanghaj – zgodba o hrepenenju in sreči HOMECOMING SLOVENIA 2011 Republika Slovenija v letu 2011 praznuje 20 let od razglasitve samostojnosti lastne države. Ponos nad dosežki samostojne Slovenije bo v letu 2011 zaznamoval tudi turistična dogajanja. In 2011 the Republic of Slovenia will be celebrating 20 years since its declaration of national independence. Pride in the achievements of independent Slovenia will also be reflected during 2011 in the tourism sector. Come and take a closer look: Ljubljana. www.slovenia.info/homecoming PRVA STRAN VSEBINA Panorama 4 5 Slovenci iz Clevelanda počastili spomin na rojaka Skupina mladostnikov iz Libije v Sloveniji V žarišču 6 »Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih 5 6 8 10 12 16 25 29 31 33 36 39 Poslovne strani 8 10 Lojze Wieser: »Hočem živeti brez nenehnih prepirov!« Uspešen si, kolikor sprejmeš pravila igre Kultura 12 13 14 15 16 Ivan Grohar - biser slovenske umetnosti Sestre Budja – graditeljice glasbenih mostov Mladi naj se vrnejo v gledališča! Literarni sprehod po prestolnici Šanghaj – zgodba o hrepenenju in sreči Izobraževanje in zanost 22 23 24 Žepni tečaj slovenščine Slovenski dijaki med najboljšimi Štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetuc Mladi 25 26 Druženje – temelj preživetja »Vedno imamo plan B!« Med nami 27 28 29 30 O manjšinski politiki na Madžarskem Selitve so tudi razvojna priložnost Višarski dnevi mladih Slovenski dan v Banja Luki Zamejski dnevnik 31 32 33 34 35 Prvi dvojezični napisi Slovenski umetniki iz italijanskih taborišč Porabski razvoj želi nadomestiti zamujeno S kulturo za narodno pripadnost Hrvaški Slovenci ob dvojno volilno pravico Doživimo Slovenijo 36 38 Kras: bela lica zelene pokrajine Turistični »meeting point« Šport 39 40 41 Složnost kot je zlepa ni Brazilija, Slovenci prihajamo! Portret Roberta Kristana Slovenija danes Slovenci.si Vodja projekta Marko Stijepić marko.stijepic@sloveniatimes.com Slovenija danes izhaja vsak mesec Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja Naklada: 3000 izvodov Tisk: Littera picta, Medvode, Slovenija Izdajatelj: Domus, založba in trgovina d.o.o. Glavna in odgovorna urednica Blanka Markovič Kocen blanka@slovenija-danes.com Medij Slovenija danes je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko: 1603. Lektura Blanka Markovič Kocen Revijo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Uredništvo Trg MDB 12 1000 Ljubljana Slovenija Tel: +386 (0)1 520 50 84 E-pošta: slovenija.danes@sloveniatimes.net Spletna stran: www.slovenci.si Oblikovanje in prelom Maja Kaplan maja@sloveniatimes.net ISSN 2232-3473 REPUBLIKA SLOVENIJA URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU 41 3 PANORAMA Slovenci iz Clevelanda Umrl je finančnik počastili spomin na rojaka in politik dr. Andrej Bajuk V zadnjih julijskih dneh je Slovenijo obiskala delegacija Slovencev iz Clevelanda, ki je tokrat štela kar okoli 60 predstavnikov, ki so z obiskom počastili tako 20-letnico slovenske samostojnosti kot tudi spomin na Vincenta Cankarja (Vincenc Cajnko), slovenskega rojaka, dolgoletnega predsednika Slovenske Narodne Podporne Jednote (SNPJ) v ZDA. »Člani SNPJ nadvse radi obiščemo Slovenijo in tukajšnje prijatelje,« je za Slovenijo danes med drugim povedal Joseph Evanish, sedanji predsednik SNPJ in dodal, da so od leta 1991, ko je prevzel vodenje Jednote, Slovenijo obiskali sedem- ali osemkrat. »Slovenija me vsakič znova navduši. Tokrat me je očarala prijaznost do turistov, komunikativnost, znanje angleškega jezika…« je dejal Evanish. Delegacija Slovencev iz Clevelanda, kjer živi največ Slovencev v ZDA, se je udeležila mednarodnega zgodovinskega simpozija o Vincentu Cankarju z odkritjem spominske plošče v Cainkarjevi rojstni hiši v Jastrebcih. Na simpoziju, ki sta ga v sodelovanju z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu organizirala Zgodovinsko društvo Ormož in Turistično in kulturno društvo Krog, so med drugimi nastopili Joseph Evanish, ki je spregovoril o ameriških letih Vincenta Cainkarja, dr. Matjaž Klemenčič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru z referatom Vincent Cainkar in stara domovina, medtem ko je dr. Boris Jesih, državni sekretar v Uradu, orisal pomen dogodka in spomina na Vincenta Cainkarja. Delegacija Slovencev iz Clevelanda si je v kratkem času bivanja v Sloveniji ogledala Bled, slovensko primorje in Gorenjsko in bila navdušena nad naravnimi lepotami Slovenije. Kot nam je v kratkem pogovoru pred odhodom na simpozij zaupal Joseph Evanish, rojen v Pittsburghu, Pensilvania, ZDA, njegov rod izvira iz Bele krajine, iz Metlike, priimek Ivanič pa je hrvaškega izvora. (B. M. K.) Na spleni strani www.slovenci.si smo ustvarili spletno skupnost, v kateri bomo lahko izmenjali številne uporabne informacije in nasvete. Prijava je preprosta, zato se nam pridružite v čim večjem številu. www.slovenci.si 4 V noči na 16. avgust je zaradi kapi v 68. letu starosti umrl dr. Andrej Bajuk, nekdanji predsednik slovenske vlade, finančni minister, poslanec in predsednik Nove Slovenije. Po življenju in delu v tujini je v slovenski politični prostor vstopil leta 2000, ko je za nekaj mesecev prevzel tudi vodenje vlade. Poleti tega leta je ustanovil stranko NSi, jeseni pa je bil izvoljen za poslanca. Po vnovični izvolitvi v državni zbor leta 2004 je za štiri leta prevzel vodenje finančnega ministrstva. V tem času je Slovenija prevzela evro. Revija The Banker ga je leta 2005 razglasila za finančnega ministra leta v Evropski uniji. Leta 2008 se je po porazu NSi na volitvah umaknil z vrha stranke in iz aktivne politike. Dr. Bajuk je bil rojen leta 1943 v Ljubljani, 1948. pa je njegova družina emigrirala v argentinsko Mendozo. Pri šestindvajsetih je doktoriral iz ekonomije na kalifornijski univerzi Berkley. Leta 1974 se je zaposlil pri Svetovni banki v Washingtonu, kjer je bil asistent direktorja Alberta Sojite, leto pozneje pa je v Medameriški razvojni banki napredoval do direktorja predsednikovega kabineta. Leta 2000 se kljub dobri in ugledni službi v tujini vrnil v Slovenijo, med drugim tudi zato, da bi pomagal pri razvoju gospodarstva. V žalne knjige v spomin dr. Andreju Bajuku sta se med prvimi vpisala premier Borut Pahor in predsednik DZ Pavel Gantar, ki sta ob vpisu izrekla sožalje predstavnikom NSi, knjigo pa so odprli tudi na sedežu NSi. V NSi so ob smrti njihovega ustanovitelja in prvega predsednika pripravili tudi žalno sejo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, sledila pa je maša zadušnica, ki jo je v tamkajšnji kapeli vodil ljubljanski nadškof Anton Stres. (B. M. K.) PANORAMA Skupina mladostnikov iz Libije v Sloveniji Tudi slovenska mladina v Madridu Ob podpori Urada predsednika Republike Slovenije in na pobudo Veleposlaništva RS Kairo so dva julijska tedna v Sloveniji preživeli mladostniki iz Libije. Po Kölnu leta 2005 in Sidneyju leta 2008 je letošnji svetovni dan mladih potekal od 16. do 21. avgusta v Madridu, kamor se je v teh dneh zgrnilo več kot milijon vernikov, med njimi tudi iz Slovenije, pridružil pa se jim je tudi papež Benedikt XVI. To mednarodno srečanje mladih katolikov, ki ga je v sodelovanju s Papeškim svetom za laike tokrat pripravila Nadškofija Madrid, poteka vsaka tri leta. Skupina sedmih otrok je prišla z območij, kjer že nekaj mesecev potekajo spopadi in jim je zaradi tega onemogočeno normalno življenje na domačih tleh. Ves čas bivanja v Sloveniji so bili libijski otroci varovanci Mednarodne ustanove - fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF). Mladostniki so tako kljub težkim razmeram v njihovem domačem okolju preživeli nekaj dni v spoznavanju novega okolja, družbe in navad, obenem pa so bili deležni tudi strokovne pomoči pri soočanju s travmami, ki jih prinaša vojna. Prvi teden bivanja na Rogli so bili deležni psihosocialne rehabilitacije, drugi teden pa so se udeležili raziskovalnega tabora s slovenskimi sovrstniki. V znak solidarnosti in vzajemnega občutka pomoči so moči združila nekatera slovenska podjetja. Skupaj s sedmimi libijskimi mladostniki med starostjo 13 do 17 let sta pripotovala tudi dva spremljevalca. Goran Gačnik, namestnik direktorja ITF, je med drugim dejal, da so v fundaciji vedno veseli humanitarnih pobud, zato so tudi podprli idejo in pobudo slovenskega veleposlanika v Egiptu dr. Roberta Kokalja, ki potrjuje posluh slovenske diplomacije za humanitarne aktivnosti. Hkrati z diplomacijo pa so humanitarnost izkazali tudi predstavniki slovenskega gospodarstva, ki so kljub krizi priskočili na pomoč in z raznimi donacijami podprli uspešno realizacijo projekta. »V ITF smo vedno pripravljeni aktivno podpreti tovrstne humanitarne projekte, ki pomagajo otrokom s kriznih območij, ki so jim konflikti prekinili brezskrbno odraščanje,” je še dejal Gačnik. (B.M.K.) Svetovni dan mladih je leta 1986 ustanovil Janez Pavel II., njegov naslednik Benedikt XVI. pa se ga je doslej udeležil dvakrat. Šestdnevni dogodki so se začeli z otvoritveno mašo, ki jo je daroval madridski nadškof, kardinal Rouco Varela, osrednja slovesnost pa je bila nedeljska zaključna maša na prostem. V okviru festivala mladih so obenem potekali številni dogodki, kot so koncerti, gledališke in filmske predstave, razstave, delavnice in forumi ter sejem, na katerem se predstavijo različne Svetovni dan mladih, Sidney, 2008 skupnosti in skupine mladih. Več kot 850 mladih iz Slovenije, kar je doslej največja udeležba Slovencev na tovrstnih srečanjih, je v Madrid odpotovalo v organizaciji različnih združenj in gibanj. Poleg 30 duhovnikov sta jih spremljala tudi koprski pomožni škof Jurij Bizjak in celjski škof Stanislav Lipovšek. V Madridu so imeli ob tretjem obisku sedanjega papeža v Španiji ter svetovnem dnevu mladih velike načrte. Organizatorji so stroške celotnega dogajanja, a brez stroškov varovanja, ocenili na okoli 60 milijonov evrov, obenem pa zatrjevali, da je 80 odstotkov pokritih s prispevki mladih romarjev, preostanek pa z donacijami podjetij in posameznikov. A v času gospodarske krize in rekordne brezposelnosti v Španiji je mnoge ta poraba denarja razjezila, zato so prireditev spremljali protesti. (S. S., SŠK in STA) 5 V ŽARIŠČU Arhivi »Zgodovina« države ne »stoji« v arhivih Zgodovina se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno povezavo posameznih »faktov« v neko metodično kontrolirano historično pripovedovanje. Blanka Markovič Kocen va SDV. Glede na obseg fondov Arhiva RS je to marginalen poseg, na podobne naletimo v državnih, deželnih in posebej cerkvenih arhivih v Avstriji. Delo arhivov urejajo zakoni in interni akti posameznih arhivov (arhivski red). Če je bilo zaprtje dela fonda SDV v soglasju z zakonom, ne morem presoditi, vsekakor pa bi morali v tem primeru upoštevati poleg zakona o arhivih še vrsto drugih predpisov, na primer glede zaščite osebnih podatkov. Sima: Zgodbe ne poznam v podrobnostih, toda deloma se mi zdi, da so se tozadevni »problemi« od nekaterih tudi inscenirani – z namenom ustvarjanja medijske pozornosti za svoje sicer ne preveč strokovno delo. Dr. Valentin Sima: “Da so se uničevali nekateri fondi že prej in morda predvsem proti koncu enopartijskega sistema, se mi zdi verjetno in glede na prakse tudi v zahodnih državah »normalno«.” Na Koroškem je nacizem s sistematičnim uničevanjem arhivov slovenskih društev in organizacij hotel izbrisati tudi »spomin« na narodno skupnost. 6 T ako meni dr. Valentin Sima, profesor na Inštitutu za zgodovino, oddelek za sodobno zgodovino univerze v Celovcu, ki je skupaj z dr. Avguštinom Mallejem, zgodovinarjem in dolgoletnim direktorjem Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu, v intervjuju spregovoril o pomenu arhivskega gradiva za narod ter svojem videnju zgodbe, ki je v Sloveniji v zadnjih mesecih dvigala precej prahu. Kako komentirate zgodbo o zapiranju oziroma delnem zapiranju slovenskih arhivov? Malle: Kolikor sem seznanjen s problemom, je bil zaprt del arhi- Kaj arhivi nasploh pomenijo za razvoj nacionalne zavesti in identitete? Malle: Ponekod patetično menijo, da so »spomin« naroda. Z delom svojih fondov nudijo osnovo za izoblikovanje nacionalne zavesti in večplastne identitete. Vsekakor so pomembni za ohranjanje pravnega reda, denimo z ohranjanjem zemljiških knjig in podobno. Sima: Sami po sebi arhivi nič ne pomenijo za razvoj nacionalne identitete, so kvečjemu lahko podlaga, da ustvarjanje le-te vsaj deloma gradi na stvarnih podlagah. Ali imajo državljani pravico izvedeti, kakšna je bila zgodovina države? Malle: Tega nihče ne zanika. Težave nastajajo pri interpretaciji zgodovine oziroma zgodovinskih procesov. Sima: »Zgodovina« države ali naroda ne »stoji« v arhivih, zgodovina se ustvarja šele s pošteno in poglobljeno povezavo posameznih »faktov« v neko metodično kontrolirano historično pripovedovanje. Kaj zbiranje in ohranjanje arhivskega gradiva pomeni za slovenska društva v zamejstvu in po svetu? Malle: Arhivsko gradivo je izjemno pomembno, žal pa se tega nekatera društva premalo zavedajo. Na Koroškem je nacizem s sistematičnim uničevanjem arhivov slovenskih društev in organizacij hotel izbrisati tudi »spomin« na narodno skupnost. Tako ima danes slovenska sočasna periodika izjemen pomen, saj v marsičem nadomešča izgubljen oziroma uničen zgodovinski »spomin«. Na žalost pa je treba omeniti, da so na primer tudi slovenske ustanove slabo skrbele za arhivsko gradivo. »Razumljivo« je to v primeru, če niso imele strokovnega kadra ali bolje povedano kadra, ki bi se zavedal pomena arhivskega gradiva. Kljub ponovnim opozorilom je pomembna slovenska ustanova očitno raje uničila svoj arhiv, preden bi ga izročila v varstvo katerikoli strokovni službi. V tem primeru je »šla na roko« popolnoma svobodno in po lastni presoji ljudem, ki bi radi prikrojili zgodovino svojim ideološkim gledanjem. Iz »žrtve UDBE« je iz lastne presoje postala »storilka«. Za katero ustanovo gre? Malle: O tem ne bi govoril. Ali danes obstajajo razlogi za omejevanje dostopa do arhivskega gradiva? Sima: Kot glavni razlogi za omejevanje dostopa veljajo tako imenovani državni ali nacionalni interesi na eni in varovanje osebnih podatkov (torej človekovih pravic) na drugi strani. To so deloma zelo dificilna vprašanja in so pri obeh dejavnikih včasih težko opredeljiva območja ali sive cone. To ne zadeva samo enostrankarskih sistemov, temveč tudi sisteme zahodnih demokracij. Tudi v teh je možno in se dogaja, da se oblastne strukture zavarujejo pred vpogledom »ljudstva«, torej suverena. Če se ne motim, je britanska premierka Mar- V ŽARIŠČU garet Thatcher pustila podaljšati omejitev dostopa do državnih aktov po razkritju škandala v jedrskem kompleksu Sellafield. Lahko se vprašamo, ali so bili za tem ukrepom dobro pojmovani »nacionalni interesi«. Za slednjimi se lahko skrivajo interesi strank, močnih gospodarskih skupin in njihovih lobistov in je silno težko presoditi, ali obstajajo legitimni razlogi, ki narekujejo nedostopnost dela fondov. V nasprotnem primeru pa nekateri v Sloveniji očitno mislijo, da sistem pred letom 1991 ni zastopal tudi »nacionalnih« interesov, temveč samo »partijske« ali podobno, in zdi se mi, da je to mnenje v veliki meri narekovano tudi od sedanjih političnih potreb po obračunavanju z današnjimi političnimi konkurenti. Kako pa je z dostopnostjo do tovrstnih arhivskih gradiv drugod po svetu? Malle: Že v sami Evropi ni enotnih predpisov v več pogledih: glede na zadrževalne roke (oz. zaporne roke) fondov, na dolžnost oddajanja fondov arhivom, na kriterije skartiranja in na fonde, za katere veljajo posebne mere tajnosti oziroma nedostopnosti. Najrestriktivnejši glede tega je Vatikan. V Avstriji je zaporni rok za navadne akte načeloma 30 let. Izjem je toliko, da bi jih težko naštel, številne pa se nanašajo na zaščito osebnih podatkov. Sima: Pri nas poznamo primere, ko je določen fond zaprt, ker ga je nekdo izluščil kot osebni fond nekega arhivarja ali deželnega upravitelja, je pa zelo verjetno, da hrani zanimive podatke, recimo iz časa koroškega plebiscita. Dostopen pa je samo z dovoljenjem potomcev dotične osebnosti. Kaj menite o očitkih, da so bili arhivi v zadnjih mesecih prečiščeni, da bi se zaščitila kakšna aktualna politična kariera? Malle: Skartiranje v arhivih je vsakodnevno opravilo, vprašanje je, po kakšnih predpisih ga arhivisti izvajajo. Sima: Da so se uničevali nekateri fondi že prej in morda predvsem proti koncu enopartijskega sistema, se mi zdi verjetno in glede na prakse tudi v zahodnih državah »normalno«. Tudi v teh namreč ni jasno, kaj so razne tajne službe res shranile, kaj so uničile in kaj so dale v javno rabo arhivom. Da pa bi se prečiščevali fondi v zadnjih mesecih, je vsekakor tako hud očitek, da bi ga morali tisti, ki ga navajajo, resno dokazati. Toda to je stvar politične kulture, ki je v obdobju populizma zelo nizka. Naj povem še primer »prečiščenja« na Koroškem: fond manjšinskega šolskega oddelka pri koroški deželni vladi po letih 1945 je bil na primer skartiran, še preden ga je deželni arhiv lahko prevzel. Verjetno so bili tam zanimivi akti glede ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva leta 1958, tozadevnih akcij in akterjev. Do publicista Igorja Omerze, ki je letos že drugič zaprosil za vpogled v določeno arhivsko gradivo, ste bili kritični. Zakaj? Malle: Z Omerzo sem imel le telefonski kontakt. Presenetil me je že njegov nastop. Glede velikovškega atentata sem mu povedal, katere »vire« hranimo na SZI. To so pač javno dostopni časopisi. Glede sodnega procesa sem pojasnil, katero pot mora ubrati, da bo prišel do tozadevnih virov. Pot je raziskovalcem v Avstriji poznana. Za vpogled v novejše vire je potrebna posebna prošnja, o kateri običajno odloča predsednik sodišča. Po izkušnjah je tako, da sodišče v primeru študentov zahteva priporočilo mentorja, profesorja. Kako je to v primeru publicistov, mi ni znano. Usus sodnih organov torej navaja k sklepu, da pričakujejo od uporabnika strokovnost glede dela z arhivskim materialom in predpisov, predvsem varovanja osebnih podatkov. Sima: Oglasil sem je, potem ko sem prebral odlomke knjige v naših Novicah. Imel sem vtis, da gospod Omerza nima resničnega pojma ne o slovenski manjšini na Koroškem ne o odnosih prejšnjega »režima« do nje. Branje celotne knjige pa mi je potrdilo tudi najhujše slutnje glede njegovega neobvladanja osnovnih historiografskih metod kritike virov. Vsi njegovi novi viri, ki naj bi dokazali vpletenost ne samo slovenskega, temveč tudi jugoslovanskega političnega in varnostnega vrha v atentat, so namreč skladni tudi z »uradno verzijo« iz let 1979 in 1980, da naj bi šlo za izolirano akcijo nekega podcentra v Mariboru. Naravnost šokiran pa sem nad deloma ideološko-propagandističnim slogom, ki je včasih že naravnost otročji (»ha-ha-ha-ji« v oglatih oklepajih) in absolutno ne ustreza resni zgodovinski raziskavi. Ste vi kot zgodovinar imeli dostop do vsega arhiva? Malle: Če mislite na Arhiv RS, potem lahko povem, da sem dobil vse, kar sem iskal – tudi zapisnike politbiroja in CKZKS (v osemdesetih letih). Ali se dokumenti SDV iz časov Jugoslavije nanašajo tudi na dogajanje na avstrijskem Koroškem in kako? Malle: Seveda se, kot se dokumenti raznih avstrijskih obveščevalnih služb nanašajo tudi na dogajanje v Sloveniji itd. Dokumenti obveščevalnega tipa nastajajo tudi na diplomatskih predstavništvih, pogosto so označeni s pojmom »strogo zaupno«, krog uporabnikov je omejen. Bi z odprtjem arhiva lahko nastale kakšne škodljive posledice? Malle: Ob strokovni kritični oceni in analizi virov ne. Sima: Dejansko so že bile škodljive posledice po kampanji SDS-a, recimo spomladi lanskega leta, ko je za zadevo posledično pograbil tudi del koroške politike, predvsem svobodnjaki, z generalnim sumom proti manjšini. Morda je SDS to vkalkulirala tudi kot kolateralno škodo svojega poskusa škoditi predsedniku Türku. Seveda pa se takšni problemi težko rešujejo z zapiranjem arhivov, ker bi to otežilo tudi resno zgodovinopisje. In saj so tozadevni slovenski arhivi odprti in bi po moji presoji bili tudi ob uveljavitvi novega arhivskega zakona. Ali bi odprtje arhiva po vašem mnenju pripomoglo k temu, da bi razčistili z zgodovino in šli naprej? Malle: Slovenci so šli naprej, ne glede na to, ali so zgodovinarji razčistili odprta vprašanja ali ne. Zgodovinopisje je reka stalnica, problem pa je selektivna uporaba njegovih izsledkov in dognanj. Sima: »Razčiščevanje z zgodovino« je stalen proces, na katerega zgodovinopisje vpliva samo deloma (važnejši akterji so najbrž mediji) in ki je vedno tudi del sodobnih bojev različnih političnih strank, poskusov njihovega legitimiranja oziroma delegitimiranja itd. Dr. Avguštin Malle: “Tudi slovenske ustanove so slabo skrbele za arhivsko gradivo.” Slovenci so šli naprej, ne glede na to, ali so zgodovinarji razčistili odprta vprašanja ali ne. Da pa bi se prečiščevali fondi v zadnjih mesecih, je vsekakor tako hud očitek, da bi ga morali tisti, ki ga navajajo, resno dokazati. 7 POSLOVNE STRANI Intervju: Lojze Wieser »Hočem živeti brez nenehnih prepirov!« Lojze Wieser, lastnik celovške založbe in predsednik manjšinskega radia Agora, je bolj kot podjetnik neizprosen borec za javno uporabo slovenskega jezika na Koroškem. Oseba, ki pusti močan vtis. Foto. Jaka Terpinc Blanka Markovič Kocen Širše poznavanje slovenske literature v deželi je pomagalo, da se je vzdušje spremenilo v simpatijo do slovenskega jezika in kulture. 8 Da se v Sloveniji zdaj bolje počutite, ste dejali ob najinem nedavnem srečanju v uredništvu revije. Zakaj? Ta vnema, mi smo država, se počasi polega in spomin se vrača nazaj, da slovenski jezik in kultura živita tudi izven države, in to kar v precejšnji meri. Občutek imam, da tudi ideološko izrabljanje manjšine za notranji politični drobiž v medstrankarskem boju počasi usiha. Za to ima precejšnje zasluge urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pod vodstvom ministra Žekša in državnega sekretarja Jesiha. Še je upanje, da bo slovenska družba znala z nekdanjim kulturnim prostorom ravnati tako, da ga bo predstavila kot primer reševanja nacionalnega vprašanja v novih okoliščinah v ev- ropski dimenziji in da bo znala posredovati tudi stoletja dolgo izkušnjo, da jezik lahko preživi brez teritorija in teritorialnega principa, če so mu na voljo kultura, tiskana beseda in slišnost v javnem prostoru. Čemu dajete prednost: slovenskemu manjšinskemu radiu Agora, katerega predsednik ste, ali svoji založbi v Celovcu, ki je za slovenstvo in ohranjanje slovenske identitete na Koroškem izjemno pomembna? Jeziku v javnem prostoru dajem prednost. Od samoumevnosti jezika v prostoru je odvisno, kako se posameznik počuti, kako se obnaša in kako se znajde v družbi. Vsaka dejavnost je temu podrejena in služi temu. Tako nam je na Koroškem uspelo, da smo z zaničevane ničle prišli do prepoznavne uveljavitve in doprinesli, da se je odnos do jezika in kulture na Koroškem spremenil. Že samo dejstvo, da smo na primer pred 30 leti imeli bore malo prevodov slovenske literature v nemščini, danes pa jih imamo na desetine, je samo po sebi zgovoren primer. In če pomislimo, da danes na Koroškem ne prevladuje ideološko usmerjena založniška dejavnost, kot je bila praksa po II. svetovni vojni, temveč literarno usmerjeno založniško delo, potem z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je širše poznavanje slovenske literature v deželi pomagalo, da se je vzdušje spremenilo v simpatijo do slovenskega jezika in kulture. Zakaj se je Radio dva po vašem mnenju tokrat odločil sam kandidirati za frekvenco, potem ko sta z radiem Agora pred tem 13 let sodelovala? So bili vzrok kakšni politični pritiski? Zakaj so se pri Radiu dva odločili za tak korak, morate vprašati njih same. Naša želja to ni bila, s svojo odločitvijo pa škodijo širjenju slovenske besede v javnem prostoru. Namesto da bi bili odprti tudi do takih ljudi, ki se spet in/ali znova učijo slovenščine, se sami čedalje bolj zapirajo v izolirane kotičke, da ne rečem, da gredo pot lastne getoizacije. Ob ponovnem razpisu za desetletno radijsko frekvenco ni bilo nikakršnih političnih pritiskov. Še zmeraj pa je zaznavna velika brezbrižnost med slovenskimi funkcionarji v centralah, ki se ne zavedajo pomena radia in novih medijev za obstoj jezika v novih okoliščinah in pod novimi pogoji. Naš cilj je, da se slovenska beseda v najboljši kvaliteti pojavi v etru in na internetu, saj si s tem zagotovimo slišnost po vsem svetu; da prevzamemo vlogo izobaževalne POSLOVNE STRANI Koliko ur slovenskega programa oddaja radio Agora? Ali se res obeta širitev in kakšen je njegov pomen za slovensko skupnost na Koroškem? V štiriindvajsetih urah oddajamo trinajst ur slovenskega moderiranega progama, od šestih zjutraj do šestih zvečer in še uro po večerih, pet ur je namenjeno dvoin večjezičnemu moderiranem programu. Ali v programu sodelujete tudi sami? Seveda. Vaša založba slovi po izjemno velikem številu prevedenih slovenskih knjig. Zakaj ste se odločili za takšno usmeritev? Odgovorim vam lahko na kratko: hočem živeti drugače. Brez nenehnih prepirov in brez zaničevanja. Hotel sem pokazati, da je slovenska kultura enakovredna vsem drugim, hotel sem ponosno gledati v svet, biti ponosen na Trubarja in njegovo delovanje, iti prek Prešerna do Cankarja in Prežiha, od Kravosa do Lipuša. Vsi so sestavni del kulturnega podviga celotne regije, saj so jo sooblikovali in nanjo vplivali in jo danes še naprej sooblikujejo, kot nam to kaže ugotovitev Petra Handkeja, da sodi Lipuš v krog svetovne literature. Lipuševi literaturi ne bo treba tako dolgo čakati na spoštljivo priznanje, kot je to moral pretrpeti Trubar. Čeprav bomo morali še dolgo delati, da bodo ljudje bolj množično segali tudi po tej literaturi. Toda pomembno se mi zdi, da se je literatura kot taka uveljavila kot enakovredna med literaturami sveta in od tam je nihče ne more več odriniti. Ne bere se več, ker „obžalujemo naše rojake onstran meja“, kot smo to še slišali pred nekaj leti, ali pa iz pomilovanja, „iz solidarnosti do manjšine“, ne pa zaradi njene kvalitete, kot je to bilo velikokrat slišati iz krogov naprednih demokratov. Kako uspešni ste na avstrijskem trgu? V zadovoljivi meri, pridobili smo si naziv, da smo specialisti za drugo polovico Evrope. Kako ocenjujete poslovno okolje v Avstriji? Dobro. Kaj štejete za svoj največji založniški podvig? Da smo dali „malim kulturam“ glas v knjižni obliki. Ne samo slovenski literaturi, tudi hrvaški, srbski, albanski, bolgarski, slovaški, češki, romunski, bosanski itd, da smo iznašli edicijo „Europa erlesen“ (Evropo prebrati) in da smo začeli izdajati Enciklopedijo evropskega vzhoda. Da so zdaj, po toliko desetletjih, sprejeli ta zakon, po mojem pomeni le, da ljudje želijo iti po novi poti, da hočejo brez nacionalizma in šovinizma priti do spoštovanja. Zaradi tega je dobro, da je ta problem vsaj formalno urejen. Sedaj se ponovno lahko začnemo ukvarjati s pomembnejšimi vprašanji: kako dobi človek, ki ne zna več jezika svojih prednikov, slovenskega ali pa katerega koli drugega, možnost, da se ga nauči oziroma osiromašeno znanje poglobi? Danes se po vaseh lahko začnejo ponovno ukvarjati z medsebojnimi odnosi, z vzdušjem in prepričevanjem, da je dodatna dvojezična tabla obogatitev za vse in vsakega posameznika. Da ne bo vprašanje vloge na občinah in podobno v enem ali drugem jeziku ideološko vprašanje in vprašanje teritorialnega principa, temveč zgolj praktično in da se naučimo, kako se do vsakega posameznika obnašamo dostojanstveno in spoštljivo! Hotel sem pokazati, da je slovenska kultura enakovredna vsem drugim, hotel sem ponosno gledati v svet, biti ponosen na Trubarja Koliko del na leto izdate? Preveč. 40, 50. Je Slovenec lahko tudi nekdo, ki ne govori slovensko? Zakaj ne? Od kod prihaja, kam gre? Kaj nosi v sebi in kako se obnaša do drugega? Če bomo imeli na ta vprašanja odgovore, bo pridobitev praktičnega znanja jezika samoumevnost, odvisna od volje in ponudbe in od ničesar drugega. Kako komentirate nedavno sprejeti ustavni zakon o dvojezičnih krajevnih napisih? Evropski način reševanja manjšinskih vprašanj je preprečil, da bi se tudi na Koroškem vprašanje preživetja slovenske kulture obrnilo na bolje že zdavnaj prej. Evropa do danes gleda na manjšine z vidika večinske nacije, v sebi nosi do danes zahtevo po asimilaciji. Da navedem samo nekaj primerov: Francozi hočejo Baske in Katalonce pofrancoziti, Nemci Dance, Italijani Avstrijce, Kosovarji Srbe, Slovenci Italijane in Rome, Hrvati Srbe in Bosance, Slovaki Madžare, Avstrijci Slovence, Hrvate in vse druge. Ta princip je bil desetletja vladajoči princip. Deklaracije o človekovih pravicah in o manjšinah so sicer že zdavnaj postavile druge parametre, a le počasi in nekonsekventno se uveljavljajo. Saj, tudi današnja Evropa je na razpotju, ali bo ubrala pot spoštovanja do vseh jezikov in kultur, brez teritorija in teritoralnega principa, ali pa bo še naprej hodila po stari, izhojeni poti, ki nas je v prejšnjem stoletju vodila v vojne, uničevanja in izseljevanja. Foto. Jaka Terpinc institucije, ki širi lepo slovenščino, kot tako imenovani “izobraževalni radio”. Zavedati se namreč moramo, da znanje jezika usiha in da je lepe slovenščine med ljudmi čedalje manj. Pomagalo nam bo samo, če bomo vsak dan, vztrajno in z vsemi možnimi pristopi slovensko govorico zasidrali v javnem prostoru in prispevali k temu, da se spoštovanje do vseh jezikov, ki jih govorijo v naših krajih, razvija. Tu lahko dnevno prispevamo svoj delež. To pomeni, da bomo odprti do vseh oblik kulturnega izražanja, da se ne bomo zapirali pred ničemer, da bomo predvajali tako zborovsko petje kot moderno glasbo, recitale in brane romane, prenašali odrske uprizoritve, športne igre in tudi rock-koncerte. In nenazadnje: naša naloga je, da naš radio samoumevno deluje za sporazumevanje med kulturami, saj brez spoštovanja tudi mi ne bomo preživeli! Lojze Wieser: »Jezik lahko preživi brez teritorija in teritorialnega principa, če so mu na voljo kultura, tiskana beseda in slišnost v javnem prostoru.« 9 POSLOVNE STRANI Slovensko podjetje na Nizozemskem Uspešen si, kolikor sprejmeš pravila igre Ustanovitev podjetja na Nizozemskem je zgolj rutinsko opravilo. Poslovno okolje je naklonjeno podjetnikom, Nizozemci pa odprti, a površni. hodnosti.” Po sogovornikovih besedah je bila edina omembe vredna ovira znanje nizozemščine, saj so ustanovni akti v domačem jeziku, kar pa je Slovencema precej olajšal njun nizozemski partner. “Glede na to, da se ukvarjamo s posredništvom med proizvajalci in kupci, je naša glavna konkurenca, če lahko temu tako rečemo, dejstvo, da v današnjem globaliziranem svetu proizvajalci in kupci komunicirajo vse bolj neposredno drug z drugim,” Gašper odgovarja na vprašanje, s kakšno konkurenco se srečujejo. “Vseeno pa imamo svoje prednosti, na katerih gradimo.” Sedež podjetja je namreč v Rotterdamu, eni glavnih vstopnih točk za blago v Europo. Nizozemska je poleg tega nadvse privlačno gospodarstvo, ki privablja kvalificirano delovno silo z vsega sveta, samo v Rotterdamu je registriranh okrog 170 narodnosti. “Kombinacija mreženja, lokacije in znanja partnerjev nas postavlja v odlično izhodiščno situacijo,” dodaja Gašper, ki je prepričan, da je prostora tudi za podjetja, kot je njegovo, dovolj, le potruditi se je treba mnogo bolj, kot pa je bilo to potrebno še nekaj let nazaj. Miha Žebret in Gašper Maruša Nizozemska je nadvse privlačno gospodarstvo, ki privablja kvalificirano delovno silo z vsega sveta. Samo v Rotterdamu je registriranh okrog 170 narodnosti. 10 S lovenec Gašper Maruša je skupaj z rojakom Miho Žebretom in nizozemskim partnerjem na Nizozemskem ustanovil podjetje za mednarodno trgovino. Stik z Gašperjem, s katerim sem poprej odpravila zadrego o tem, kaj je ime in kaj priimek, sem navezala prek elektronske pošte v obdobju hladnega avgustovskega vremena pri nas. Pa me je simpatični Gašper takoj potolažil: “Pri nas je vreme novembrsko!” Iz Evrope na Kitajsko Podjetje Tradebrothers (www. tradebrothers.nl) se ukvarja predvsem s prehransko trgovino, Želja: več poslovanja s Slovenijo priložnostno pa trgujejo tudi na drugih področjih. Začeli so s trgovino med Beneluksom in Jugovzhodno Evropo, trenutno izvažajo iz Slovenije v Belgijo in z Nizozemske v Slovenijo, razvijajo pa tudi uvoz in izvoz s Kitajsko. “V prihodnje nameravamo predvsem poslovati z večjimi trgi v Vzhodni Evropi in s Kitajsko,” pravi Gašper. Postopek ustanovitve podjetja na Nizozemskem je bolj ali manj rutinski in administrativen. “Družbo z neomejeno odgovornostjo smo ustanovili v nekaj urah,” pove sogovornik. “Nekaj več dela je z ustanavljanjem družbe z omejeno odgovornostjo, kar nas še čaka v pri- Slovenska podjetnika želita razviti manjše, učinkovito in fleksibilno podjetje, ne pa ogromnega z mnogo zaposlenimi. Delati želijo na dolgi rok, s poudarkom na kakovosti odnosov s strankami. “Osebni cilji pa so takšni kot pri mnogih podjetnikih, postati in obstati samostojni in neodvisni.” Slovenska partnerja si želita razviti več trgovine s Slovenijo, zato vabita podjetja, ki jih zanima izvažati na trg Beneluksa ali z njega uvažati, kakor tudi mednarodna trgovina s Kitajsko ali Vzhodno Evropo, da ju kontaktirajo. Medtem ko Gašper na Nizozemskem živi poltretje leto, je Miha POSLOVNE STRANI tam že štiri leta. V podjetju, ki je šele začelo poslovno pot, so trije zaposleni, eden polno, druga dva delata popoldne. Miha se trenutno ukvarja z zakladništvom, torej s poslovnim svetovanjem, Gašper pa je vodja prodaje za trge Jugovzhodne Evrope, sicer pa se, kot dodaja, že vso profesionalno kariero ukvarja s komercialo. Med drugim je imel svoje manjše podjetje tudi v Angliji, v Sloveniji pa je delal tako v enem največjih podjetij kot tudi v start-upu. Spodbudno podjetniško okolje Gašper je prepričan, da se dober podjetnik znajde kjerkoli na svetu, v kakršnemkoli okolju, ki si ga v največji meri tako ali tako ustvari sam, res pa je, da mora ob tem sprejeti neke obče okvirje države, kjer ima podjetje sedež. “Če govorim konkretneje, bi rekel, da je podjetniško okolje na Nizozemskem zelo spodbudno, obstaja ogromno raznovrstnih ustanov in organizacij, kjer je mogoče dobiti vse nasvete, kako in kaj v podjetništvu. Glede na to, da je Nizozemska 5. največja država izvoznica na svetu, si lahko predstavljate, da skoraj ni vidika poslovanja, pa naj bo to brezplačen nasvet na gospodarski zbornici ali pa trgovska misija v Mongolijo, ki podjetnikom v trgovini ne bi bil dostopen.” Trgovski dejavnosti močno pomaga izjemna razvitost logistike na Nizozemskem, tako luke v Rotterdamu kot cestnega transporta. Kar zadeva davke, so nekoliko nižji kot v Sloveniji, še posebej obdavčitev dela. Sogovornik za primer navaja: “Podjetje v Sloveniji, ki želi delavcu izplačati 1.500 evrov plače, ima strošek okrog 2.950 evrov. Če bi podjetje plačalo delavca 2.950 evrov bruto na Nizozemskem, bi le-ta prejel kar 2.050 evrov, ali 550 evrov več. Že ob takšni preprosti kalkulaciji bi se morali v Sloveniji zamisliti, po drugi strani pa veliko bolj spoštovati podjetnike, ki v takšnem okolju uspevajo.“ Glede na slovensko je nizozemsko poslovno okolje bolj prijazno, pravi Miha, stvari so pregledne in urejene. “Urejena je plačilna disciplina, bančni sektor dejansko servisira gospodarstvo.” Po njegovem mnenju so davki morda toliko nižji tudi zato, ker je delovna doba daljša, porodniški dopust pa traja tri mesece. “Stroški življenja so na Nizozemskem precej višji kot v Sloveniji, a je po drugi strani priložnosti na večjem trgu več,“ pravi Gašper. Tako Gašper kot Miha Slovenijo obiskujeta večkrat na leto. Njuni obiski so tako osebne kot tudi poslovne narave. Nizozemci odprti, a površni Nizozemci so bolj racionalni in preračunljivi, po drugi strani pa manj čustveni od Slovencev. Se pa tudi na Nizozemskem ljudje precej razlikujejo od enega do drugega dela države. Na delovnem mestu so zelo odprti, strpni, hkrati pa površni in hladni, ugotavljata sogovornika. “Komunikacija na delovnem mestu je izredno odprta, vendar se tam tudi konča. Prehod v pri-stne osebne stike pa je veliko težji,” pravi Miha. “Tempo je tu precej hitrejši, preživljanje prostega časa in druženje Nizozemci načrtujejo daleč vnaprej in le z izbranimi. Moj vtis je, da jih odprtost včasih dela že nevljudne, hkrati pa tudi na pogled bolj zadovoljne, ker težave in frustracije v manjši meri držijo v sebi.” Želja obeh sogovornikov je, da bi se nekoč vrnila domov, toda Gašper: “Kdaj, je težko določiti. Svojo prihodnost namreč vidim v globalnem svetu, predvsem kamor me zanesejo poslovne priložnosti, kar bi lahko pomenilo nekaj let življenja tudi še v kakšni drugi državi.” In Miha: “Hja, vedno se imam namen vrniti, hkrati pa sem vsako leto začuden koliko časa sem že tu…” Glede na slovensko je nizozemsko poslovno okolje bolj prijazno, stvari so pregledne in urejene. Stroški življenja so na Nizozemskem precej višji kot v Sloveniji, a je po drugi strani priložnosti na večjem trgu več. Obiščite nas na novi spletni strani www.slovenci.si in na Facebook profilu Slovenija danes 11 kultura Življenjska zgodba Ivan Grohar - biser slovenske umetnosti Letos mineva sto let od smrti znamenitega slovenskega slikarja Ivana Groharja. Potem ko smo v prejšnji številki pisali o Groharjevem letu, tokrat predstavljamo umetnikovo življenjsko zgodbo in njegov pomen za slovenstvo. V Patricija Virtič delih Ivana Groharja, malarja Janeza, kot so ga imenovali domačini v njegovem času, smo začeli prepoznavati mit slovenstva, v njegovi krajinah pa podobo domovine. Kljub težkim življenjskih razmeram je sledil sanjam in namesto drvarja postal slikar. Dobre kritike in priznanja v tujini doma niso prinesla razumevanja umetnikovega ustvarjanja, niti kruha na mizo. Kot toliko drugih s socialnega dna ga je pri 44-ih pobrala jetika. Četverica slovenskih impresionistov 19. aprila je minilo sto let, odkar je umrl eden največjih slovenskih impresionistov Ivan Grohar, ki se je rodil 15. junija 1867 v Sorici. Njegov umetniški opus obsega več kot 260 del, med katerimi so najbolj znana Srce Jezusovo (1900), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), Krompir (1909/1910), Mož z vozom (1910) in Črednik (1910), sliki sv. Antona Puščavnika in sv. Antona Padovanskega, ki ju je naslikal leta 1899, pa krasita stranska oltarja v cerkvi na Brezjah. Vse do letošnjega novembra se bodo v okviru Groharjevega leta zvrstili dogodki v čast slikarju, ki je močno vplival na razvoj slovenskega slikarstva, kot član četverice impresionistov pa je utrl pot slovenski moderni umetnosti v svet. Svojim sanjam sledil kljub revščini Že kot otrok je Grohar kazal zanimanje za slikanje, vendar se njegov talent ni mogel razvijati, saj je bil sirota in je živel v pomanjkanju. Njegovo nadarjenost je odkril župnik Anton Jamnik. Leta 1888 ga je peljal na ogled razstave v Škofjo Loko in mu omogočil, da je poleti delal pri cerkvenem slikarju Matiji Bradašku 12 v Kranju. Želja po temeljitejši izobrazbi ga je pripeljala v Zagreb, k slikarju Spiridonu Milannesiju. Zaradi vojaške službe se je moral vrniti v Ljubljano, a je kmalu dezertiral in pobegnil v Italijo, od koder se je vrnil kot vojaški begunec. Komaj mu je uspelo uiti smrtni kazni, posledice mladostne zaletavosti pa je občutil vse življenje. Med prestajanjem kazni in vojaščine je slikal visoke častnike in njihove žene. Grohar je dobival zlasti veliko cerkvenih naročil, uspelo pa se mu je prebiti tudi v družbeni sloj pomembnih ljubljanskih meščanov, ki so pri njem naročali potrete, s katerimi se je preživljal. Med drugimi je naslikal ženo Ivana Tavčarja Franjo in umetnostnega zgodovinarja Frana Levca ter predsednike ljubljanske hranilnice. Med šolanjem v Münchnu spoznal somišljenike Leta 1892 so mu pri kranjskem deželnem odboru v Ljubljani odobrili prošnjo za finančno podporo študija na Deželni risarski šoli v Gradcu, enako dve leti kasneje, ko je zaprosil za podporo pri študiju na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju. Ker do takrat še ni dokončal šole v Gradcu, ga kljub odlično opravljenim izpitom na akademijo niso sprejeli. Šolanje v Gradcu je zaključil 1894., dve leti kasneje pa odprl svoj atelje v Škofji Loki. Delal je tudi v Münchnu, kjer je obiskoval slikarsko šolo Antona Ažbeta, v katero ga je uvedel Rihard Jakopič. V Münchnu se je spoznal tudi z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Leta 1900 je bil izvoljen za blagajnika Slovenskega umetniškega društva, od katerega je ukradel denar. Obsojen je bil na tri mesece zapora. Po končani zaporni kazni je leta 1903 odpotoval na Dunaj. Lakota kljub uspehu v tujini Četverica velikih impresionistov se je združila v Umetniški klub Sava, ki je leta 1904 razstavljal v Mietkejevi galeriji na Dunaju. Razstavljavci so poželi velik uspeh, prodali so nekaj del, doma pa so dela Ivana Groharja in drugih impresionistov uradni slovenski kritiki in stroka omalovaževali. Kljub razstavam v dunajski Secesiji, Beogradu, Londonu, Krakovu, Varšavi, Trstu, Devinu in Berlinu je bil Grohar še vedno finančno nepreskrbljen. Deželni odbor mu je po posredovanju Janeza Evangelista Kreka in Riharda Jakopiča leta 1911 odobril 2000 kron podpore za umetniško potovanje v Italijo. Iz Sorice je prišel v Ljubljano, da bi si nakupil vse potrebno za pot, a so ga oslabljenega zaradi bolezni, ki jo je skrival, odpeljali v Deželno bolnišnico v Ljubljano, kjer je 19. 4. 1911 umrl zaradi jetike. Pogreba se je udeležila le peščica prijateljev slikarjev in Znameniti Groharjev Sejalec vizionarjev, ki so spoznali, od koga se poslavljajo. Za sabo je pustil neprecenljive umetnine in nekaj dolgov, ki jih je poravnal Rihard Jakopič. Ta je kasneje v njegov spomin v svojem umetniškem paviljonu pripravil VI. umetniško razstavo. Biseri impresionizma Miro Kačar, idejni vodja Groharjevega leta, sicer nekdanji dolgoletni vodja Groharjeve hiše v Sorici, opozarja, da Slovenija ne sme zavreči bisera, ki ga ima v svojih impresionistih, zaradi njih je slovenska umetnost prepoznana tudi v tujini. Spomnil je na blišč in bedo umetnosti v Sloveniji in izpostavil, da je Grohar znal preseči lakoto, mraz, pomanjkanje denarja in zaničevanje ter ustvarjati umetnost. »Nazadnje je 19. aprila 1911 umrl zapuščen od vseh, le Rihard Jakopič mu je stal ob strani in le peščica, nekaj njegovih loških prijateljev, se je udeležila pogreba,« je spomnil. kultura Sestre Budja Graditeljice glasbenih mostov Sestre Budja s svojimi ubranimi glasovi in tematsko skrbno pripravljeno glasbo bogatijo zbirke ljubiteljev njihove glasbe na Švedskem in v Sloveniji. C Jože Galič levelandu pogosto pravimo tudi ameriška Ljubljana, predvsem zaradi velikega števila naših rojakov, ki so si tam v različnih obdobjih našli svoj novi dom. Bi lahko Landskroni rekli švedska Ribnica? Če bi razmišljali tako smelo kot Avguština Budja, dolgoletna učiteljica dopolnilnega pouka, avtorica več knjig o Slovencih na Švedskem ter urednica edinega slovenskega časopisa v tej skandinavski državi, bi bilo mogoče tudi to! A pot Sester Budja do izgradnje mostu med Landskrono in Ribnico je bila dolga in vijugasta. Živeti na Švedskem Gabrijela Karlin, Avguština Budja in Olga Budja iz glasbene družine Avgusta in Angele Budja iz Male Nedelje v Prlekiji so se za odhod na začasno delo na Švedskem odločale sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. V Landskrono so se nato preselili tudi njuni oče, mati in brat Janez z družino. Že leta 1968 so v krogu družine ustanovili SKK Triglav, prvo slovensko društvo na Švedskem, ki se je leta 1977 preimenovalo v Društvo Lipa, 1999. pa v Družinsko pevsko društvo Orfeum. Ves čas obstoja društva je bilo rdeča nit njegovega delovanja ohranjanje kulturne dediščine s pretežno glasbeno osnovo. Oče Avgust je bil organist in pevovodja, mati Angela pevka v pevskem zboru… Povsem naravno je torej bilo, da so v glasbi pristali tudi njuni otroci in vnuki, ki danes tvorijo »srce« Orfeuma! Starša in družina brata Janeza so se sicer konec sedemdesetih let vrnili v Slovenijo, Gabrijela, Avguština in Olga pa so pognale korenine na Švedskem. Med drugim so bile pevke narodnozabavnega ansambla Lastovke, same pa so se posvetile pisanju in izvajanju švedskih in slovenskih pesmi, ki jih pogosto prirejajo v obeh jezikih. Slovenija jih je odkrila leta 1998 Janezovi ženi Štefki, ki je dobro poznala kakovost sester Budja, je z leti šlo že pošteno na živce, da so dekleta – razen občasnih nastopov na izseljenskih piknikih in nekaterih televizijskih postajah – v Sloveniji skoraj nepoznana. Na Televizijo Slovenija, kjer je bila v tistem času zelo priljubljena oddaja Po domače, je poslala nekaj njihovih posnetkov – in čakala. Pa ne dolgo, kajti ravno v tistem času je uredništvo pripravljalo posebno oddajo z naslovom Dobrodošli v Sloveniji, v kateri so nastopali različni slovenski ansambli in solisti iz domovine in tujine. Sestre Budja je na tem prelomnem nastopu odkril slovenski glasbeni svet: zanje se je začela zanimati vodilna glasbena založba, Televizija Slovenija pa je z njimi v domači Mali Nedelji posnela prve tri videospote, ki jih je režiral Matjaž Koncilja, njihov kasneje pogost in dragocen sopotnik. Kar šest plošč – in velik glasbeni most! Z glasbenim producentom Igorjem Podpečanom ter številnimi slovenskimi soavtorji in studijskimi glasbeniki so sestre Budja v obdobju 1998 – 2003 posnele kar šest plošč z naslednjimi naslovi: Spoznanje, Tedeum (božične pesmi v slovenski in švedski različici), Otroci zemlje, Ave in Večernice. Sredi največjega snemalnega zagona so začele z režiserjem Konciljo načrtovati tudi zahtevno video produkcijo, ki bi obsegala snemanja na Švedskem in v Sloveniji. Toda kje dobiti denar za njeno uresničitev?! Dotlej so sestavu že pomagali na občini v Landskroni, pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu… »Domača« občina Ljutomer tega ni zmogla, zato se je Ribničan Marko Modrej, radijski urednik in voditelj ter občasni organizator nastopov Sestre Budja je šele po uspehih na Švedskem odkril slovenski glasbeni svet. Sester Budja (te so ga včasih ljubkovalno imenovale kar naš talisman sreče), povezal s takratnim ribniškim županom Jožetom Tankom. Občina Ribnica je junija 2000 prižgala »zeleno luč« za slovenski del sponzorstva tega glasbenega projekta, ki je za naslednjih šest let močno povezal Landskrono in Ribnico, Švedsko in Slovenijo. Pet spotov, posnetih v Landskroni in njeni okolici, ter pet spotov, posnetih v različnih krajih Slovenije, na vseh pa Sestre Budja s svojimi ubranimi glasovi in tematsko skrbno pripravljeno glasbo – vse to še danes bogati zbirke ljubiteljev njihove glasbe na Švedskem in v Sloveniji! Nenehna vračanja »k Mali Nedelji« Budjevega očeta Avgusta že dolgo ni več, pred leti je umrl tudi Janez…, mati Angela, čila 95-letnica, pa še vedno živi na rodni grudi. In vseskozi je katera od hčera pri njej. Ko je nastajal ta zapis, je bila to že v uvodu omenjena Avguština, ki je pripoved o življenju svoje z glasbo zaznamovane družine sklenila takole: »Je že res, da je vsak človek svoje sreče kovač, vendar je v življenju pomembno biti tudi ob pravem času na pravem mestu in se srečati s pravimi ljudmi. Nam je to uspelo.« 13 kultura Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame Mladi naj se vrnejo v gledališča! Novi, začasni prvi mož Drame Peter Sotošek Štular je prepričan, da je mlade v Sloveniji mogoče vnovič navdušiti za obiskovanje gledališč. Velik ljubitelj Koroške meni, da je sodelovanje z zamejskimi gledališči in gledališkimi skupinami Slovencev po svetu nujno. Foto. Maja Kaplan Blanka Markovič Kocen P o razmeroma burni pomladi, ko je Peter Sotošek Štular, pravnik po izobrazbi, na predlog tedanje ministrice za kulturo Majde Širca na položaju vršilca dolžnosti ravnatelja ljubljanske Drame nasledil igralca Iva Bana, se je prah ob njegovem imenovanju nekoliko polegel. Kmalu po vrnitvi s krajšega dopusta, ki ga je z družino preživel v Avstriji, ob jezeru na meji med Koroško in Tirolsko, smo se z njim pogovarjali o dosedanjem delu v osrednji slovenski gledališki hiši, sodelovanju tudi gostovanja pri slovenskih zamejcih, tako v Avstriji kot v Ita-liji, kjer Drama večkrat gostuje.« Pred leti je bil zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, ki velikokrat obišče predvsem Južno Ameriko, Kolumbijo, Venezuelo in Mehiko ter redkeje Argentino, kjer sicer živijo številni Slovenci. Prvi mož Drame pričakuje, da se bo v prihodnosti razvilo tudi tesnejše sodelovanje s slovenskimi gledališkimi skupinami po svetu. Vznemirjenje, ki se je v javnosti pojavilo ob njegovem imenovanju za vršilca dolžnosti ravnatelja Prvi mož Drame pričakuje, da se bo v prihodnosti razvilo tudi tesnejše sodelovanje s slovenskimi gledališkimi skupinami po svetu. s slovenskimi zamejskimi gledališči in slovenskimi gledališčniki po svetu ter načrtih za prihodnost. Počitnice na Koroškem Peter Sotošek Štular, v.d. ravnatelja Drame: »Prepričan sem, da je z ustrezno promocijo in programom, ki pa nikakor ne pomeni komercializacije ali lahkotnejših tem, mogoče mlade spet privabiti v gledališča.« Osebna izkaznica Peter Sotošek Štular je bil rojen leta 1967 v Ljubljani, zdaj z družino živi v Logatcu in se vsak dan vozi v Ljubljano v službo. Po izobrazbi je diplomirani pravnik, služboval je na Ministrstvu RS za kulturo, v Mladinskem gledališču in Drami. Pred zaposlitvijo v Drami je delal v zasebnem podjetju za pravno svetovanje. 14 »Večji turistični kraji me, razen evropskih prestolnic, ki jih obiskujem v zvezi s svojim delom, ne mikajo več,« pravi sogovornik in dodaja, da v zadnjih desetih letih zelo rad obiskuje Koroško. »Stereotipi o Avstrijcih kot nekih dolgočasnih, discipliniranih in neprijaznih ljudeh so po mojem mnenju povsem zgrešeni,« poudarja. Pravi, da onstran te meje srečuje pozitivne, prijazne, sproščene ljudi, tako v hotelih kot restavracijah in na ulici in da so to povečini Slovenci. »Pri koroških Slovencih v Bistrici ob Zilji pogosto preživljamo počitnice in se imamo v njihovi družbi zelo lepo,« dodaja. Ker je med koroškimi Slovenci zelo razvita amaterska gledališka dejavnost, ga seveda povprašamo o morebitnem sodelovanju. Sotošek Štular odgovarja: »O konkretnem sodelovanju sicer težko govorim, so pa med temeljnimi dejavnostmi Drame kot tudi drugih slovenskih gledališč Drame, Sotošek Štular pripisuje predvsem zelo aktivnemu sodelovanju tedanjega ravnatelja in njegove pooblaščenke z mediji v želji, da bi preprečila omenjeno razrešitev. »Do slednje se nisem opredeljeval, vem le, da je bilo moje imenovanje popolnoma zakonito, težko pa sodim o razlogih, da je do razrešitve sploh prišlo,« dodaja. Največja vrednota v življenju je za Petra Sotoška Štularja predanost, tudi delu, ki je njemu ne manjka. »Veseli me, ko vidim, da kdo stoodstotno počne tisto, kar je njegov poklic,« pravi. Nadaljnja kandidatura izključena Po izteku mandata vršilca dolžnosti se bo Peter Sotošek Štular vrnil v podjetje, kjer je prej delal, nadaljnja kandidatura pa ne pride v poštev, zatrjuje, čeprav po nekaj mesecih dela težav znotraj kolektiva nima. »Na začetku so bili moji novi sodelavci morda nekoliko sumničavi, negotovi, saj so bili zapisi v medijih večinoma uperjeni proti meni, zdaj pa so ti občutki popolnoma drugačni, z večino zapo- KULTURA slenih smo se lepo ujeli in mislim, da se bo to v prihodnjih mesecih samo še poglabljalo,« dodaja. Število mlajših obiskovalcev Drame se močno zmanjšuje Kmalu po nastopu funkcije je Sotošek Štular opazil, da se v zadnjih letih močno zmanjšuje število mlajših obiskovalcev Drame. »To je opaziti zlasti pri študentskih in dijaških abonmajih, ki jih je iz leta v leto manj.« Razloge vidi predvsem v tem, da je sistem – za razliko od prejšnjega – nekoliko manj obvezujoč za dijake in študente, ki niso več toliko kot prej obvezni ogledovati si predstave v Drami. »Osebno na take in podobne razloge, med njimi tudi dejstvo, da število rojenih otrok upada, ne pristajam in sem prepričan, da je z ustrezno promocijo in programom, ki pa nikakor ne pomeni komercializacije ali lahkotnejših tem, mogoče mlade spet privabiti v gledališča,« pravi. »Seveda to ne gre čez noč. Dolgoročno, vsaj nekaj let zelo temeljitega dela bo treba temu posvetiti.« Neodvisno od gledaliških žanrov se morajo mladi predvsem poistovetiti z igralci, tako Sotošek, in spoznati, da je marsikateri od igralcev, ki jih poznajo od drugod, zaposlen v Drami. Slovenska pisateljska pot Literarni sprehod po prestolnici Društvo slovenskih pisateljev pripravlja projekt Slovenska pisateljska pot, ki bo povezoval domačije pisateljev in vse tiste kraje, ki so povezani s slovensko literaturo. Del tega projekta so tudi literarni sprehodi za najmlajše. V središču Ljubljane smo se pridružili otrokom, ki so raziskovali delo in življenje pesnice Lili Novy. Patricija Virtič Ravnatelj s pravniško izobrazbo S tem ni nič narobe, je prepričan Sotošek Štular, ki je mnenja, da bi morali imeti možnost voditi javne zavode tudi kulturni managerji, ki po osnovni izobrazbi niso umetniki. Glede pomislekov nekaterih glede primernosti njegove izobrazbe na položaju prvega moža Drame pa: »Mislim, da imam dovolj sposobnosti na področju kulturnega managementa.« Drama je zelo specifična na tem področju, dodaja, ker njen ustanovni akt sploh ne dopušča te možnosti, ravnatelj je lahko izključno nekdo z umetniško izobrazbo. Ne zadostuje niti družboslovna izobrazba! Z mano je položaj drugačen, saj sem kot vršilec dolžnosti zaradi urgentne možnosti lahko ravnatelj. Moje mnenje je, da bi morali biti dovoljeni obe možnosti.« Nova gledališka sezona pred vrati Največja novost v novi gledališki sezoni je ta, da bo Drama dobila umetniškega vodjo, to bo znani slovenski režiser Eduard Miler. »Program je sestavil že prejšnji ravnatelj in ga ne nameravam spreminjati, skrbeli pa bomo za čim bolj kakovostno izvedbo,« pravi sogovornik, ki se obenem že pripravlja na načrtovanje repertoarja za jesen 2012. L iterarni sprehod se je začel pred Schweigerjevo hišo na Starem trgu v Ljubljani, kjer je Lili Novy preživela večino svojega življenja. Hiša je danes Hiša Lili Novy, stara je več kot 250 let, vanjo pa se je iz avstrijskega Gradca skupaj z mamo k starim staršem pesnica preselila s tremi leti, potem ko ji je umrl oče. Otroke je pozdravil Tomaž Gubenšek, igralec in predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je preko vloge raztresenega profesorja usmerjal otroke in jim prebiral pesmi, ki jim jih je pesnica namenila. Vsak otrok je dobil čarobno karto škrata Zgube, in z njihovo pomočjo so otroci postali pravi raziskovalci. »Otroke na sprehodu motiviramo z igro, raziskovanjem in presenečenji s pomočjo čarobnih kart škrata Zgube. Tako se otroci iz opazovalcev spremenijo v raziskovalce, torej aktivne udeležence sprehoda, ki poteka prav tam, kjer je mnogo let nazaj tekala mala Lili, ki je kasneje postala pesnica,« je pojasnila Majda Koren, avtorica Literarnega sprehoda za najmlajše. Na vsaki karti je predstavljena podrobnost iz življenja pesnice, podrobnosti pa so povezane tudi z arhitekturo in drugimi znamenitostmi mesta. »Na njih so detajli, utrinki s poti, ki jo otroci prehodijo z mentorjem in iz katerih raseta razmislek in pogovor, posledično pa znanje in zavedanje pomena naše literature,« dodaja Korenova. Otroci obiščejo Stari trg, Tromostovje, Črnomaljski dvorec, hotel Union, Šuštarski most, Mestno hišo, spoznajo idrijsko čipko, se poučijo o velikem potresu leta 1895, o stiski po drugi svetovni vojni in še mnogo stvari. Korenova dodaja, da je poleg učne plati liter- arnega sprehoda pomembna tudi čustvena vrednost takšne aktivnosti: »Otroci ta sprehod doživijo kot čudovit izlet, sprehod po mestu in kadarkoli se bodo vračali na Stari trg, se bodo zagotovo spomnili na Lili Novy in na ta literarni sprehod.« Otroci so pridno izpolnjevali zadane naloge in na koncu sprehoda smo preverili, kaj vse so se naučili. »Lili Novyje bila pesnica, pa tudi zelo znana je bila. Pisala je pesmi za svoje vnuke, svoje otroke. Bila je bogata, imela je zelo moderne obleke, takšne kot so bile v starih časih,« je bil zgovoren fant, ki se mu je sprehod zdel zanimiv tudi zato, ker je bilo treba uporabiti detektivsko žilico. Neki deklici so bile najbolj všeč čipke, ki so bile podobne tistim, ki jih je pesnica nosila na svojih oblekah. »Zdaj smo pred kavarno Union. Tukaj je Lili s svojimi vnuki šla na čaj in kavo vsako nedeljo in brala časopise,« je dodal udeleženec sprehoda. Prvič so se najmlajši po poteh pesnice Lili Novy sprehodili pred svetovnim dnem knjige konec aprila, s katerim se je tudi končalo enoletno obdobje, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. »Literarni sprehod po Stari Ljubljani je eden prvih poskusov Društva slovenskih pisateljev, ki pa se bo razširil na vse kraje, povezane s pisatelji. Upajmo, da s pomočjo učiteljev in drugih po vsej Sloveniji,« je načrte predstavila Majda Koren. Namen literarnih poti je ljudi, predvsem otroke, spodbujati k branju in jim vzbuditi ljubezen do slovenske književnosti. To je bilo tudi osnovno vodilo pri postavitvi poti v spomin na pesnico Lili Novy. »Tako bodo morda v roke vzeli tudi njene knjige za odrasle in si prebrali kakšno od njenih pesmi,« zaključuje Korenova. 15 KULTURA Ustvarjanje novega slovenskega filma Šanghaj – zgodba o hrepenenju in sreči S proračunom okoli dva milijona evrov bo Šanghaj doslej najdražji slovenski filmski projekt. Premiera bo predvidoma oktobra prihodnje leto v Murski Soboti. Režiser in scenarist Marko Naberšnik, Asli Bayram – Amanda in avtor romana Nepogrešljivi, Feri Lainšček, tudi v vlogi statistov. P rekmurje ni poredko prizorišče snemanja filmov. Tu so posneli Let mrtve ptice v režiji Živojina Pavlovića in po scenariju Branka Šömna, film in nadaljevanko Strici so mi povedali in Povest o dobrih ljudeh po romanih Miška Kranjca, Halgato po literarni predlogi Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka in več drugih. Letošnje poletje so v Filovcih postavili romsko vas in po romanu Nedotakljivi Ferija Lainščka in v režiji Marka Naberšnika snemali del filma Šanghaj, ki bo s proračunom okoli dva milijona evrov doslej najdražji slovenski filmski projekt in bo predvidoma premierno na ogled oktobra prihodnje leto v Murski Soboti. Filovci – od Stricev do Šanghaja V Filovcih, nekoč znanih po prekmurskih lončarjih, je Franc Štiglic na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja posnel pretežni del filma in 16 TV nadaljevanke Strici so mi povedali po romanu Miška Kranjca. Filmska ekipa Šanghaja režiserja Marka Naberšnika pa si je izbrala obrobje Filovec za postavitev izvirnega romskega naselja, kjer so nastale množične scene nastajajočega filma. Ob tem je pisatelj Feri Lainšček povedal, da kljub šestemu filmu po njegovi literarni predlogi ne more biti ravnodušen. Trenutki, ko se besede za potrebe filma materializirajo, so pač izjemno doživetje. „Vsa vas, ki je recimo nastala v moji domišljiji, je bila zdaj konkretno zgrajena,“ na kratko strne občutke avtor uspelega romana Nedotakljivi, ki je izšel v zbirki Miti pri Mladinski knjigi, že po prvem branju pa pritegnil Marka Naberšnika, tudi režiserja izjemno obiskanega Petelinjega zajtrka, posnetega ravno tako po romanu Ferija Lainščka. ciganske družine Mirga. Dogajanje je postavljeno v čas razpadanja Jugoslavije, ko so mnogi pozabili, da se lepota življenja skriva v drobnih rečeh. Zgodba spremlja življenje štirih generacij, ki jo v prvi osebi pripoveduje Lutvija Belmondo Mirga. Glavni junak, romski kralj, se odloči ustvariti lastno vas, ki jo poimenuje Šanghaj. Preživlja se s tihotapljenjem in njegov vpliv na okolico s časom narašča. Na svojo stran pridobi lokalno policijo in politiko, kar mu pomaga, da se začne dvigati nad zakon. Ko se začne razpad Jugoslavije, prekupčevanje s trgovskim blagom zamenja za preprodajo orožja... Zgodba o večnem hrepenenju po sreči, o ljubezni in družinskih vezeh; zgodba, v kateri se solze mešajo s smehom. Zadovoljni celo Romi Ob šestih glavnih vlogah je še 40 igralcev in večje število statistov, tudi prekmurskih Romov. Romskega kralja igra makedonski igralec Visar Vishka, zelo navdušen nad vsebino, njegovo ljubezen pa nemška igralka turškega rodu Asli Bayram, tudi nekdanja miss Nemčije. Med tujimi igralci sta kar dva nekdanja kulturna ministra, bosanski Emir Hadžihafizbegović in srbski Voja Brajović, popularni Tihi iz nadaljevanke Odpisani in Vrnitev odpisanih. Nastopajo tudi znani slovenski igralci Vlado Novak (igral tudi v Petelinjem zajtrku), Bojan Emeršič, Ivo Ban, Tone Kuntner, Mišo Kontrec iz romske glasbene skupine Langa, ki ravno tako nastopa v filmu in številni statisti. Pri snemanju v filovski romski vasi, ki so jo medtem že podrli, jih je bilo 82. Za film so imeli 42 snemalnih dni, snemali so tudi v goričkih Pánovcih, Murski Soboti in Ljubljani. Zelo pisana bo tudi govorica igralcev, od romščine do prekmurščine, zato bodo film podnaslovili. Film nastaja v produkciji Arsmedie in sodelovanju z Jadran filmom iz Zagreba in RTV Slovenija. Direktor fotografije je Miloš Srdić, scenograf Miha Ferkov, kustumografinja Nataša Rogelj, maskerka Mirjam Kavčič, glasba Sašo Lošić s sodelovanjem skupine Langa. Ustvarjalci so prepričani, da bo filmski projekt zelo uspešen, z vsebino so zadovoljni celo Romi, ki so pogosto kritični do filmskih, televizijskih ali literarnih upodobitev svojega življenja. Foto. Ernest Ružič Foto. Ernest Ružič Ernest Ružič Solze in smeh Glavni protagonisti filma Šanghaj, ki je ljubezenska zgodba, so člani Vlado Novak, župan Sviligoj, ob ploskanju prihaja na prireditev v Šanghaj KULTURA Kulturni kažipot Foto: Marko Petrej Festivali Festival Maribor 2011 od 1. do 11. 9., Maribor Festival Maribor 2010 pod umetniškim vodstvom Richarda Tognettija prinaša 17 osrednjih in številne spremljevalne prireditve. Ljubitelji simfonične glasbe se boste gotovo razveselili mojstrovin Dvořáka, Beethovna, Rahmaninova, ljubitelji vokalne literature boste prišli na svoj račun ob Mozartovem Rekviemu in prvem slovenskem nastopu Londonskega zbora (The Choir of London). Na sporedu bo nekaj najpomembnejših del komorno-glasbene literature, številne prve slovenske, kot tudi praizvedbe del, pisanih po naročilu festivala, so že vsa leta stalnica te prireditve. Festivalski orkester bodo sestavili člani Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in člani Avstralskega komornega orkestra ter nekaterih drugih tujih in najpomembnejših domačih orkestrov. kulinarične užitke na prireditvi poskrbijo mojstri kuhanja v kotličkih in pridelovalci vin mariborskega vinorodnega okoliša. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine (P. V.) Razstave Adria 50, dovoljenje imate za vzlet do 30. 9., Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana Razstava sledi zgodovinskemu razvoju slovenske letalske družbe, vključno s predstavitvijo kronologije, flote in drugih podatkov. S fotografijami iz muzejskega fototečnega arhiva so prikazali vse faze bogate zgodovine slovenskega letenja. Obiskovalci se lahko sprehodijo mimo Adrijine poslovalnice, pogledajo v hangar in se usedejo v pravo pilotsko kabino. Osrednjo nit razstave predstavljajo različne Adrijine uniforme - od prvih olivnozelenih ženskih kostimov s prikupnimi čepicami iz l. 1961 vse do prepoznavnih turkizno-modrih zimskih plaščev iz leta 1991. Da je vzdušje razstave res pravo, so sodelavci Adrie Airways prispevali veliko predmetov, ki so se uporabljali pri vsakdanjem delovanju. od 8. do 11. 9., Kamnik 22. Pikin Festival - največji otroški festival v Sloveniji od 18. do 24. 9., Velenje Dve rdeči kitki, pege na licih in nosku, različni pisani nogavici in preveliki čevlji – to je Pika. Tista Pika, ki je osvojila srca malih in velikih po svetu, in tista Pika, okrog katere se vse vrti v času Pikinega festivala v Velenju. Pikin festival je v petnajstih letih iz enodnevne prireditve prerasel v največjo otroško prireditev v Sloveniji. Prireditev je prerasla v osemdnevno dogajanje na številnih lokacijah v Velenju in njegovi okolici. Festival je namenjen otrokom in njihovim staršem, dogajanje pa spodbuja in predstavlja otroško ustvarjalnost in domišljijo, ponuja številne izobraževalne vsebine, krepi otroški občutek za sočloveka in humanost, tke številne prijateljske niti tudi preko meja, usmerja mlade k strpnosti in sprejemanju drugačnosti in utrjuje vezi med generacijami. Pikin festival tako zadnja leta obišče že več kot 65 tisoč obiskovalcev. Ogled prireditve je brezplačen. Festival Stare trte, najstarejše trte na svetu od 19. do 25. 9., Maribor Ob bogatem kulturnem programu zadišijo na Festivalu Stare trte tudi dobrote – za pristne Na Dnevih narodnih noš se v slikovitih povorkah v starem mestnem jedru Kamnika predstavljajo narodne noše slovenskih pokrajin, pa tudi drugih narodov. Dnevi narodnih noš na tak način poudarjajo pomen oblačilne dediščine ter opozarjajo na spoštovanje narodnih noš kot kulturne vrednote. Odlikuje jih dolgoletna tradicija, saj uspešno potekajo že od leta 1966. Mednarodna zveza folklornih festivalov jim je zaradi kakovostne vsebine podelila status mednarodno priznanega festivala. Oblikovanje republike: Nova energija, nove dileme 1991-2011 Ex Ponto Med naravo in kulturo od 16. do 25. 9., Ljubljana do 31. 12., Slovenski etnografski muzej, Ljubljana Mednarodni festival Ex Ponto predstavlja sodobno gledališko produkcijo s posebnim poudarkom na družbeno angažirani vsebini. V slovenskem kulturnem prostoru velja za enega osrednjih gledaliških mednarodnih festivalov. Tema Ex Ponta 2011 je Konec ali začetek? Stalna razstava SEM Med naravo in kulturo je zakladnica slovenske in zunajevropske dediščine vsakdana in praznika, predstavlja tezaver muzejskih zbirk, zakladnico slovenske in zunajevropske dediščine vsakdana in praznika z več kot 3000 razstavljenimi predmeti. do 23. 10., Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana Razstava, ki je posvečena dvajseti obletnici samostojnosti, z arhitekturnega vidika predstavlja arhitekturne projekte zadnjih dvajsetih let, od presežkov in dobrih naložb, opozarja pa tudi na pomanjkljivosti. Semenj Koncert Srednjeveški semenj na Gornjem trgu Perpetuum Jazzile & Vocal Six 11. 9., Ljubljana Od Vokalne Xtravaganze 2011 si poslušalci lahko obetajo veliko novih skladb, še bolj sproščene in drzne PJ-evce ter umetniškega vodjo, ki s svojo karizmo navduši vsakogar. Seveda pa ne bo primanjkovalo tudi dosedanjih največjih uspešnic Perpetuum Jazzile. Vsaj tako pomemben razlog, da tega spektakla vokalne glasbe ne zamudite, je tudi odlična švedska vokalna skupina Vocal Six, ustanovljena 1988. Moški sekstet svoje vrhunske vokalne nastope vsakokrat začini z obilico humorja. Njihov repertoar je mešanica različnih stilov, še najbolj domači pa so v popu, rocku in jazzu. Srednjeveški semenj, zasnovan kot živi muzejski dogodek na prostem, bo skušal pričarati pristno vzdušje srednjega veka sredi Stare Ljubljane. Na stojnicah bo mogoče kupiti srednjeveške predmete, hrano in pijačo. Sejem spremljajo predstavitve rokodelskih tehnik ter nevsakdanjih praks, kot so bile puščanje krvi s pijavko, zoboderstvo, srednjeveške tehnike in naprave za mučenje itd. Na ustvarjalnih delavnicah se boste lahko preizkusili v kateri od rokodelskih obrti, v okviru semnja pa bo na sporedu tudi gledališka predstava s srednjeveškimi burkači. 1. do 3. 10., Cankarjev dom, Ljubljana 17 KNJIŽNA POLICA Aškerčeva rojstna hiša Aškerčevi – z obeh bregov Savinje Kot pesnik in kot duhovnik je bil Aškerc nekaj zelo posebnega, govorilo se je celo o Nobelovi nagradi za književnost, ogled rojstne hiše nas popelje v drugo polovico 19. stoletja. Tomaž Štefe A nton Aškerc je bil pravzaprav rojen na Globokem, na nasprotnem, to je levem bregu Savinje. Janko Orožen, ki je podrobno raziskal Aškerčev dom in rod, je v dilemah glede rojstnega kraja Antona Aškerca zapisal: „Upoštevajoč babico in rodbinsko izročilo sem mnenja, da moramo vendarle Globoko smatrati za pesnikov rojstni kraj.“ Po Orožnovem mnenju naj bi do zmede prišlo zato, ker je župnik pri Antonu Aškercu, ki je bil rojen 9. januarja 1856, najbrž po pomoti kot rojstni kraj zapisal Senožeti, pri leto dni starejšem bratu Janezu pa kot rojstni kraj navaja Globoko. Vsekakor drži, da sta se Antonova starša, Anton in Agata, po rojstvu drugega otroka preselila v Senožeti, to je na desni breg Savinje. Tam se jima je rodilo še pet otrok. Drži tudi, da se strma pot, ki danes vodi od glavne ceste Zidani most – Laško, mimo pred kratkim odprtih in lepo obnovljenih Rimskih term, do Senožeti in še naprej imenuje Aškerčeva pot. Tam je treba v sosednji hiši, nekdanji kašči, povprašati po pesnikovem pranečaku Matjažu Aškercu, ki sicer študira agronomijo, a o Antonu Aškercu ve skoraj vse. Z veseljem tudi odpre in razkaže lepo obnovljeno Aškerčevo hišo, v kateri je z družino živel vse do leta 1987. Šele potem ko so predelali in prenovili sosednji objekt, nekdanjo kaščo, so se lahko izselili iz Aškerčeve hiše, ki je od leta 1946 odprta za obiskovalce, ki jih ni malo. Aškerčeva hiša Na spominski plošči ob vhodnih vratih, odkriti že leta 1932, piše: »V tej hiši je preživel svojo mladost Anton Aškerc, pesnik balad in romanc, 1856 – 1912, Zgodovinsko društvo v Mariboru.« Aškerčeva hiša je pravzaprav zelo tipična slovenska, vendar manjša od hiš v alpskem ali primorskem 18 so jo uporabljali za pripravo tako imenovane pregrete smetane, za tiste kraje zelo tipične in zelo hranljive jedi. Spominska soba Aškerčeva rojstna hiša stoji na skali, ki naj bi bila stara okoli 400 let. delu Slovenije. Hiša je kozjanskega tipa, čeprav je po svoji geografski legi že izven Kozjanskega. Stoji na skali in naj bi bila stara okoli 400 let. Kot gradbeni material so graditelji uporabili tisto, kar so imeli pri roki: kamenje, les in slamo. Tudi razporeditev prostorov v hiši je tipično slovenska, le da so ti prostori v povprečju nekoliko manjši; tu so se običajno stiskale zelo številne družine. Res je, da so mnogi umirali zelo mladi, še več pa jih je dočakalo visoko starost – Aškerčev oče Anton je dočakal 84 let. Po drugi svetovni vojni je bila hiša izropana, zato je večina predmetov, ki jih danes najdemo v hiši, prinešena od drugod. Le za mizo v največjem prostoru v hiši bi lahko rekli, da je originalna, saj jo je izdelal pesnikov oče, tesar po poklicu. Ohranila se je zato, ker je bila na varnem v sosednji stavbi. Poleg mize s klopmi je v hiši tudi peč, ki je ogrevala zgolj en prostor v hiši. Na peči je naprava za izdelavo trsk za razsvetljavo, ki so jih zatikali v čelešnik, poleg katerega stojijo kolovrat, z ličkanjem napolnjena postelja in omara. Nad mizo je bogkov kot, sredi stropa pa kovinska zanka, na katero so privezali vrv, s pomočjo katere so se otroci naučili varno in hitro hoditi v stajici. Nasproti vhodnih vrat je še vedno črna kuhinja z nekaj tipične opreme. Še najbolj netipična je posoda, ki Tako imenovana mala hiša, v kateri so se nekoč igrali otroci, je spremenjena v Aškerčevo spominsko sobo z vitrinami in nekaj kosi pohištva, ki jih je Aškerc uporabljal v svoji pisarni v Ljubljani. Po sili razmer je namreč postal zelo uspešen mestni arhivar pri ljubljanskem županu Ivanu Hribarju. V vitrinah so razstavljena Aškerčeva dela, nekaj rokopisov, slik in prevodov v tuje jezike. Kot pesnik in kot duhovnik je bil Aškerc nekaj zelo posebnega, govorilo se je celo o Nobelovi nagradi za književnost, je pa tudi edini slovenski pesnik, ki ima svoj kip na tujem, v Moskvi. Nasproti Aškerčeve hiše stoji druga kašča z že močno poškodovano streho in je zato potrebna temeljite obnove. Nedaleč je lepo obnovljen hlev, medtem ko nekaj bolj odmaknjena kozolec in ferjača – sušilnica za sadje še čakata na obnovo. Po drugi svetovni vojni je bila hiša izropana, zato je večina predmetov, ki jih danes najdemo v hiši, prinešena od drugod. NE PREZRITE ‘Naša’ senatorka se poslavlja Visoka odlikovanja rojakinji na Nizozemskem Po očetu Slovenka, po materi Nemka, po rojstnem kraju Nizozemka – prof. dr. Marie-Louise Bemelmans-Videc po treh polnih mandatih zapušča nizozemski senat. Metka Dijkstra-Murko, Foto: Keimpe Dijkstra Z a izredno uspešno delo je Bemelmansova prejela visoko državno odlikovanje: po kraljičinem odloku je postala vitez reda Oranje-Nassau. Ob slovesu iz Sveta Evrope je konec junija prejela medaljo Pro merito – za zasluge. Z nazivom ‘honorary member – častni član SE’ pa ima tudi poslej pravico v tem pomembnem forumu opozarjati na morebitne nepravilnosti oziroma predlagati izboljšave. »Pravico in dolžnost,« kot poudarja. Še v večje zadoščenje kot našteta priznanja ji je namreč dejstvo, da je parlamentarna skupščina SE zdaj soglasno sprejela ‘njeno’ Poročilo o temeljnih pravicah in temeljnih dolžnostih in o odgovornosti. Tudi v SE se namreč vsi v prvi vrsti sklicujejo na svoje pravice, pozabljajo pa na s tem povezane dolžnosti in odgovornost za izgradnjo pravične skupnosti evropskih narodov. Slovenske korenine Marie-Louise Bemelmans je hči Matthiasa Vidca, v nemškem Porurju rojenega sina slovenskih izseljencev iz Brez pri Laškem. Pomanjkanje je stare starše v začetku 20. stoletja pripeljalo v Nemčijo, kasneje pa gospodarska kriza še naprej v nizozemski Limburg. V tamkajšnjih rudnikih je delo našlo veliko Slovencev. Čeprav je bil njen oče odličen učenec, je moral takoj poprijeti za delo. Kot pleskarski mojster je postavil uspešno podjetje in je vsem svojim šestim otrokom omogočil šolanje. Štirje so doštudirali na univerzi, Marie-Louise zdaj zaključuje aktivno univerzitetno kariero kot profesorica in priznana strokovnjakinja za upravne vede in javno upravo. Poleg poučevanja in znanstvenega dela na univerzi Ramboud v Nijmegnu, še prej pa v Leidnu in Indiana University, ZDA, so jo leta 1999 kot strokovnjakinjo za javno upravo predlagali za članico senata. Za to poslanstvo je bila kasneje na listi krščansko-demokratske stranke CDA izvoljena še dvakrat. Poleg vsebinskega dela pri preučevanju nove zakonodaje in njenih učinkov je kmalu postala članica nizozemske delegacije v Svetu Evrope. Zanimanje za domovino prednikov Zadnja štiri leta je nizozemsko zastopstvo tudi vodila, v tej funkciji je bila med predsedovanjem Slovenije SE pred dvema letoma še enkrat ‘službeno’ v Ljubljani. Sestanek Stalnega parlamentarnega odbora Skupščine Sveta Evrope maja 2009 je bil po njenih besedah do potankosti odlično pripravljen. Pa tudi sicer z veliko naklonjenostjo spremlja napredek domovine svojih prednikov. Zasebno obiskuje številno sorodstvo in spoznava skrite kotičke Slovenije, ki jo je prvič z očetom obiskala kot 15-letnica. Od takrat se je dežela v njenih očeh prav v zadnjih letih izjemno razvila in jo upravičeno štejejo za polnopravno članico mednarodne skupnosti. Na to je izredno ponosna, hkrati pa dodaja, da je pripravljena po svojih močeh pomagati pri razvijanju primernih pobud in s tem prispevati svoj delež pri napredku Slovenije. Marie-Louise Bemelmans poudarja, da je za pravično prihodnost nujno razčistiti z nasilno preteklostjo v deželah z nekdanjimi totalitarnimi režimi. Nujnost soočanja s preteklostjo Varstvo in uveljavljanje človekovih pravic, demokracije in pravne države so poglavitni cilji SE, iskanje skupnih rešitev za probleme, s katerimi se soočajo države članice, ostaja njegova stalna naloga. Tako je treba vedno znova poudarjati, da je za pravično prihodnost nujno razčistiti z nasilno preteklostjo v deželah z nekdanjimi totalitarnimi režimi. Zato je po mnenju Marie-Luise Bemelmans-Videc nujno objektivno raziskati takratna dogajanja in je treba, kot zahteva že več poročil in resolucij SE, trpljenje teh žrtev priznati in jim omogočiti žalovanje za pobitimi svojci. Po dvanajstih letih gospa Bemelmans-Videc zapušča nizozemski senat, hkrati pa se po skoraj 40 letih dela z zaključevanjem univerzitetne kariere poslavlja od poklicnega življenja. Do pozne jeseni še sodeluje pri predstavitvi poročil v Strasbourgu. Posebno pozornost zdaj namenja dokumentu, s katerim Svet Evrope med drugim postavlja meje žaljivemu vedenju na zasedanjih parlamentarne skupščine. Skupaj s skupino istomislečih poslancev si prizadeva za postavitev visokih meril, po katerih bodo debate in pogajanja zgolj vsebinska in enakopravna tudi za manjše članice, kot je Slovenija! 19 ne prezrite Mediji Pisana beseda krepi slovensko identiteto Slovenia SA in Slovenian American Times sta časnika, ki ju izdajajo Slovenci v Avstraliji in Ameriki. Bralcem Slovenije danes ju predstavljamo s pomočjo urednikov Brede Lončar in Adriana Vatovca. Blanka Markovič Kocen odtlej redno izhajal, nazadnje na 36 straneh in njegov angleški del urejam še danes,« pravi Lončarjeva. Časnik je namenjen vsem rojakom v Ameriki, ki jih zanima slovenska dediščina, kultura in zgodovina, pa tudi Slovencem in Neslovencem, ki jih vprašanja, povezana s Slovenijo, zanimajo. »Naročnike imamo tudi v Kanadi, Argentini in nekaj celo v Sloveniji,« poudarja sogovornica. Pod pokroviteljstvom in tudi s finančno podporo Slovenskega kluba Adelaide v Južni Avstraliji pa je leta 1997 začel izhajati časnik Slovenia SA. Anketa, ki so jo 1994. opravili med člani omenjenega kluba, je namreč pokazala potrebo po glasilu, namenjenem sodobnim slovensko-avstralskim vprašanjem. Kot je povedal urednik Adrian Vatovec, ga pošiljajo Slovencem in slovenskim ustanovam po vsem svetu, na voljo pa je tudi na dobro obiskani spletni strani Stičišče avstralskih Slovencev, www.glasslovenije.com.au. Financiranje – od mecenov do državne pomoči Č asnika avstralske in ameriške Slovence seznanjata z aktualnimi novicami, tako iz dežel, kjer bralci živijo, kot tudi iz Slovenije, s članki o slovenski kulturni dediščini, zgodovini in znamenitih Slovencih pa med našimi rojaki krepita slovensko nacionalno zavest in dvigujeta podobo o Sloveniji. Časnik Slovenian American Times je naslednik dvojezičnega American Home Newspaper, ki je do leta 2008 izhajal več kot sto let v lastništvu dveh rodov družine Debevec, nam je povedala Breda Lončar, upo- 20 kojena srednješolska učiteljica in ravnateljica ameriške srednje šole z več kot 1600 dijaki ter znana slovenska kulturna delavka v Ameriki. »Ker omenjenega časopisa nismo mogli ohraniti pod dotedanjim imenom, smo s pomočjo predstavnikov slovenske skupnosti iz Clevelanda in okolice ter drugih rojakov ustanovili nov časnik Slovenian American Times, ki je na 20 straneh kot dvojezični mesečnik poskusno izšel 15. novembra 2008, z uvodnikom Is there LOVE in Every Slovenian? »Kot vse kaže, je bilo ljubezni in idealizma dovolj, da je list Medtem ko je Slovenio SA od začetka financiral Slovenski klub Adelaide, denarna sredstva pa je prispeval tudi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, so prepotrebni začetni kapital za Slovenian American Times prispevali velikodušni meceni, vsak po 5.000 dolarjev: Janez Dejak, Ivan Hauptman, John Hočevar, Rudi Kolarič, Pavle Košir, Tom Lobe in Peter Osenar. Za državno pomoč pa niso zaprosili. Ob tem je treba poudariti, da sodelujoči pisci oba časnika ustvarjajo prostovoljno, brez plačila, v uredništvih obeh pa se, seveda, nadejajo čim več plačanih oglasov, s katerimi bi vsaj deloma pokrili stroške izdajanja. »V prvih letih je glasilo Slovenia SA izhajalo šestkrat na leto, po novem pa vsake tri mesece v angleščini, ker večina druge in tretje generacije slovenskih Avstralcev ne zna več slovensko,« pravi Vatovec in dodaja, da časnik pošiljajo tudi na naslove južnoavstralskih vladnih oddelkov in v knjižnice, kot sta Narodna knjižnica Avstralije in Narodna in univerzitetna knjižnica v Sloveniji. Načrti: večja naklada, multimedijska prisotnost »Izdajati želimo kar najbolj pester in privlačen list, ki bralce obvešča o vsem, kar jih zanima — o prireditvah, kroniki, kulturi, zgodovini, slovenskih novicah iz Amerike, Slovenije in tudi drugih držav. Objavljamo mnogo slik (tudi barvnih), kar vse odlično oblikuje naš mladi grafik Tim Perčič,« pove Breda Lončar in dodaja, da v uredništvu že razmišljajo o povečanju naklade, ki je trenutno nekaj več kot 2.000 izvodov. Pri Slovenii SA pa, zavedajoč se nujnosti multimedijske prisotnosti, razvijajo mesto na YouTube z imenom Slovenia Australia Channel (kanal Slovenija Avstralija), kjer bodo shranjeni aktualni posnetki iz življenja avstralskih Slovencev, ki jih bodo posneli sami ter dodali še zanimive povezave. Naslov te spletne strani je www.youtube.com/user/ SloAusChannel1. Adrian Vatovec NE PREZRITE Rodoslovje Iskanje rodoslovcev Pričujoče šesto nadaljevanje v seriji prispevkov o rodoslovju je namenjeno tistim, ki bi želeli svoje prednike in sorodnike dokumentirati na uveljavljen način. Peter Hawlina, Slovensko rodoslovno društvo B ralci, ki so praktično sledili priporočilom, imajo do zdaj na primeren način evidentiranih vsaj sto, lahko pa tudi nekaj sto sorodnikov. Ob tem so ugotovili, da se rodoslovne raziskave nikoli ne končajo. Vsaka najdba in z njo dopolnitev rodovnika odpira novo smer nadaljevanja. Vsako odkritje staršev neke osebe vodi v iskanje podatkov o teh starših in potem njihovih starših…. Rodoslovna evidenca postaja s tem manj pregledna, očitna postane potreba po sistematični ureditvi. Izkušnje številnih rodov rodoslovcev so se oblikovale v priporočila za delo, ki sicer niso obvezna, vsakdo pa prej ali slej ugotovi, da jih je vredno poznati in upoštevati. meznega rodoslovca dostopen ostalim. To je tudi najmočnejši razlog za iskanje stikov z drugimi rodoslovci. In predvsem za ta namen je bilo ustanovljeno Slovensko rodoslovno društvo. V njem se družijo ljubiteljski rodoslovci. Vsak mesec prirejajo srečanje in vsak mesec še predavanje. Izdajajo rodoslovni časopis Drevesa in med drugim vzdržujejo tudi spletno stran. Ta je trenutno v predelavi, testna vse- bina pa je dostopna na http://s13. denia.si/. Od društvene ponudbe je morda najbolje obiskan abecedni spisek rodoslovno že obdelanih oseb in družin na www.genealogy.si. Rodoslovna evidenca iz naslanjača Na lažji in učinkovitejši način pa je mogoče rodoslovno evidenco vzdrževati z računalnikom in za ta namen narejenim programom. Takih programov je veliko, v Sloveniji je najbolj priljubljen v slovenski jezik preveden ameriški program Brother’s Keeper. Vsakdo si ga lahko brezplačno naloži s spleta in s pomočjo takega programa vpiše zbrane podatke o prednikih in sorodnikih. Hitro bo spoznal prednosti. Delo bo samo po sebi postalo preglednejše. Vsakovrstni prikazi in poročila, grafična in opisna, so možna s ‘pritiskom na gumb’. Dodatna prednost računalniške rodoslovne evidence je izmenljivost podatkov. Svoje podatke lahko na sodoben način z elektronskimi mediji predstavimo sorodnikom in od njih pričakujemo dopolnitve. Možna je objava rodovnikov na spletu in s tem vključitev še neznanih sorodnikov, ki v objavljenem rodovniku najdejo stično točko s svojim. Slovensko rodoslovno društvo Vsak stik dveh rodovnikov je potencialna pridobitev za oba rodoslovca, zato je tako važno, da je rezultat raziskav vsakega posa- 21 IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST Slovenščina za tujce Žepni tečaj slovenščine Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik v poletnih mesecih turistom v Ljubljani ponuja Žepni tečaj slovenščine, na katerem se lahko brezplačno naučijo osnov slovenskega jezika. Tečaj se dobro vključuje v turistično ponudbo prestolnice, saj se ga je samo lani udeležilo več kot 130 turistov. Patricija Virtič 800 turistov se je učilo slovenskih besed turističnih centrih, kot izredno zanimivega in edinstvenega pa ga izpostavlja tudi svetovno znani turistični vodič Lonely Planet. Tečajniki so zelo različnih starosti, zelo veliko je mladih popotnikov, nam je pojasnila Branka Foto. D. Wedam Žepni tečaj slovenščine so tujci zelo dobro sprejeli. Priporočajo jim ga na Foto. Facebook (Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik) T ujcem namenjen tečaj slovenskega jezika ima šestletno tradicijo. Leta 2005 ga je ustanovila Mojca Stritar, takratna organizatorka tečajev slovenščine. »Verjetno je ‘zavohala’ priložnost, da v Ljubljano pride veliko turistov, ki bi radi vsaj malo okusili slovenski jezik, in se je odločila oblikovati tak tečaj,« je začetke tečaja pojasnila Branka Gradišar, zdajšnja vodja tečajev slovenščine pri Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Slovenskih besed se tečajniki lahko naučijo vsako sredo od junija do septembra. Tečaj poteka v prostorih Turistično-informacijskega centra na Krekovem trgu v Ljubljani. »Na tem žepnem tečaju gremo skozi osnove slovenščine. Pregledamo abecedo, številke, tečajniki znajo tvoriti stavek ali dva, naučijo se predstaviti, pozdravljanja na ulici, znajo reči ‘me veseli’ in tako naprej,« je vsebino tečaja pojasnila Barbara Vojsk, ena izmed učiteljic. Gradišar iz Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki tečaj tudi organizira. »Veliko tečajnikov je iz Združenih držav Amerike, Avstralije, Evrope. Vsak naključni obiskovalec Ljubljane se lahko tukaj ustavi in poskusi malo slovenščine,« nam je pojasnila Gradišarjeva. Samo lani je tečaj obiskalo več kot 130 ljudi, skupaj pa v teh letih okoli 800. Posameznega tečaja se udeleži v povprečju 10 turistov, »čeprav nikoli ne moremo vedeti - lahko prideta samo dva, lahko jih bo dvajset,« dodaja učiteljica Barbara Vojsk. Največ težav s šumniki Večina tečajnikov prihaja z drugih drugih jezikovnih območij, zato je zanje naš jezik prava posebnost. »Mogoče se jim na začetku zatakne pri izgovorjavi določenih črk, mogoče črka v povzroča težave,« pojasnjuje Vojskova, Gradišarjeva pa dodaja: »Udeleženci iz Anglije, Francije, Amerike imajo malo več težav z izgovorjavo. Velikokrat se zatakne pri besedah račun in poklic.« 22 Na dan, ko smo obiskali tečaj, je bila predavalnica v prostorih TIC Ljubljana polna. Francosko govoreča družina iz Kanade je bila nad tečajem navdušena. »Mislim, da je zelo dobra in izvirna ideja imeti takšen tečaj. Nikjer nisem videla česa podobnega, pa sem v življenju veliko prepotovala. To je odličen način, da spoznaš in se povežeš s kulturo neke države,« navdušenja ni skrivala mama, ki je hčerko spodbujala, naj za učiteljico ponavlja slovenske besede. Podobnega mnenja je bila tudi Angležinja, ki je tečaj obiskala predvsem, da bi razveselila sina, ki je pridno prepisoval učiteljičine pripombe na posebne liste z izročki, s pomočjo katerih bodo udeleženci osvojeno znanje na tečaju obnavljali še dolgo po vrnitvi domov. »To je odlična ideja. V veliko pomoč je, če v vsaki državi poznaš nekaj osnovnih besed. Morda 50 besed, ki jih lahko uporabiš iz vljudnosti, četudi jih morda vseh ne razumeš. Slovenija je majhna dežela z jezikom, ki je večinoma neznan«, je dodala Angležinja. Njen sin je povedal, da se je večino besed naučil z jedilnih listov, slovenščina pa zanj ni težka: »Najtežje se je naučiti naglasov nad nekaterimi črkami, saj teh nimamo v angleščini.« Tudi večina drugih tečajnikov naše šumnike zamenjuje s črkami z naglasi in prav črke č, š, ž jim povzročajo največ težav. »Te je prav smešno izgovarjati,« se nasmeji Francoz, ki je ugotovil, da je nekaj slovenskih besed, kot so hotel, žirafa, galerija, zelo podobnih francoskim besedam. Starejši Nizozemec se z njim ni strinjal: »Veliko besed je čisto drugačnih! Govorim nemško, angleško, malo italijansko in špansko, ampak nekatere besede v slovenščini je nemogoče prepoznati. Še več: so besede za stvari, ki jih nisem še nikoli slišal.« Nad tečajem je navdušen, saj turistom omogoča, da okusijo del slovenskega jezika in jim tako pomagajo, da se bolje vključijo v dogajanje. IZOBRAŽEVANJE in znanost Mednarodne olimpijade znanja Slovenski dijaki med najboljšimi Dve bronasti medalji slovenskih tekmovalcev na mednarodni računalniški in mednarodni lingvistični olimpijadi Patricija Virtič D ijaki, ki so v organizaciji Zveze za tehnično kulturo Slovenije odpotovali na mednarodno računalniško in mednarodno lingvistično olimpijado, so osvojili dve bronasti medalji. To je bil še en odličen rezultat po skupno petih bronastih medaljah na mednarodni biološki in mednarodni kemijski olimpijadi ter medalji na Svetovnem srečanju mladih raziskovalcev 2011. Bronasti Matjaž Leonardis Letošnja mednarodna računalniška olimpijada, na kateri se zberejo najboljši mladi računalničarji sveta, je med 22. in 29. julijem 2011 potekala v Pattayi na Tajskem. V spremstvu dr. Romana Dorna in Jana Berčiča so Slovenijo v konkurenci 308 tekmovalcev zastopali Ernest Beličič (Elektrotehniškoračunalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana), Klemen Kloboves, Jure Slak in Matjaž Leonardis (vsi trije z Zavoda za računalniško izobraževanje Ljubljana). Najbolje med njimi se je odrezal slednji, ki je osvojil bronasto medaljo. “Bronasti” lingvisti Mednarodna računalniška olimpijada je eno od najbolj prepoznavnih računalniških tekmovanj, njeni zmagovalci pa spadajo med najboljše mlade računalničarje na svetu. Slovensko olimpijsko ekipo so sestavljali štirje predstavniki, ki so bili izbrani na izbirnem tekmovanju. Osnovni namen olimpijade je spodbujanje zanimanja za računalništvo in informacijsko tehnologijo, udeležencem pa omogoča pridobivanje ter izmenjavo strokovnih in kulturnih izkušenj. Leta 2012 bo mednarodna računalniška olimpijada potekala v italijanskem Milanu. Bron tudi na 9. mednarodni lingvistični olimpijadi Od 24. do 30. julija 2011 so se Žiga Gosar (Gimnazija Vič), Mateja Hrast (Gimnazija Bežigrad), Rok Kaufman (Gimnazija Vič) in Tadej Novak (Gimnazija Kranj) udeležili 9. mednarodne lingvistične olimpijade, ki je potekala na Univerzi Carnegie Mellon v Pittsburghu v ameriški zvezni državi Pennsylva- Zmagovalci mednarodne računalniške olimpijade spadajo med najboljše mlade računalničarje na svetu. Slovenec Matjaž Leonardis je letos osvojil bron. nia. Vodja slovenske ekipe je bila dr. Simona Klemenčič, spremljala pa sta jo še Mirko Vaupotič, glavni tajnik Zveze za tehnično kulturo Slovenije in član mednarodnega odbora olimpijade, ter Gabrijela Hladnik, ki je bila članica mednarodne žirije. V konkurenci 27 ekip iz 19 držav (skupno 102 tekmovalca) je Rok Kaufman osvojil bronasto medaljo in prejel še posebno priznanje za najbolje rešeno drugo nalogo na posamičnem tekmovanju, Mateja Hrast pa si je prislužila častno omembo - priznanje dobijo tekmovalci, ki so dosegli nadpovprečni rezultat, vendar niso osvojili medalje. V ožji izbor za lingvistično olimpijsko ekipo se uvrsti po deset najboljših tekmovalcev in tekmovalk 3. in 4. letnikov iz zaključnega državnega tekmovanja iz znanja logike. To tekmovanje je v Sloveniji eno najbolj množičnih, posebno težo pa bo imelo predvsem prihodnje leto, ko bo Slovenija gostila jubilejno 10. mednarodno lingvistično olimpijado. Slovenija bo gostila jubilejno 10. mednarodno lingvistično olimpijado. 23 IZOBRAŽEVANJE IN ZNANOST Razpis Štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije je objavil javni razpis za dodelitev štipendij Slovencem v zamejstvu in po svetu za dodiplomski študij v Republiki Sloveniji za študijsko leto 2011/2012. R Blanka Markovič Kocen ok za prijavo vseh, ki kandidirajo prvič, je 20. september, za vse tiste, ki bodo štipendijo le podaljšali, pa 30. september. Predmet javnega razpisa je dodelitev štipendij omenjenim študentom za dodiplomski študij na javno veljavni (akreditirani) izobraževalni ustanovi in javno veljavnem (akreditiranem) izobraževalnem programu v novem študijskem letu. Višina razpoložljivih sredstev za štipendije po tem javnem razpisu znaša 500.000 evrov, višina osnovne štipendije pa 150 evrov mesečno oziroma 1.800 evrov za celo študijsko leto. K štipendiji se dodeljujejo dodatki, denimo za bivanje izven dijaškega ali študentskega doma v zasebni nastanitvi, ki ni subvencionirana, za študente iz Porabja in študente po svetu ter dodatek za obvezno zdravstveno zavarovanje, razen za državljane članic EU. Višina dodatkov je od 50 do 122 evrov. Pomemben pogoj za pridobitev štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu je stalno prebivališče v tujini, medtem ko slovensko državljanstvo ni pogoj. Kot nam je povedala Maja Deisinger z Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, bodo najprej odločali o dosedanjih štipendistih, vloge novih kandidatov pa bodo točkovali na podlagi dveh meril: povprečne ocene zadnjega letnika srednje šole in aktivnega sodelovanja v slovenskih društvih in organizacijah zunaj Slovenije. Poglavitni namen dodelitve štipendij za Slovence v zamejstvu in po svetu namreč ni toliko zadržati diplomante v Sloveniji kot pričakovanje, da bodo tudi v prihodnje v slovenskih društvih in organizacijah po svetu aktivno ohranjali slovenstvo. V preteklem študijskem letu je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije Slovencem iz zamejstva in po svetu dodelil 144 štipendij, obseg sredstev pa je bil nekoliko nižji kot letos, in sicer 440 tisoč evrov. Po besedah Maje Deisinger se Slovenci iz zamejstva in sveta odločajo za različne smeri študija v Sloveniji, od medicine in veterine do družbenih ved in celo za igralsko in likovno akademijo. »Večina študentov uspešno zaključi študij v Sloveniji, nekaj več osipa oziroma ponavljanj je le na prehodu iz prvega v drugi letnik študija, kar pa ne preseneča,« še dodaja Deisingerjeva. več informacij o razpisu najdete na spletni strani www.slovenci.si. Slovensko znanje v Italiji 24 kandidatka prejela najvišjo oceno, o njej je v skladu s svojim programom spregovorila tudi češko, je iz splošne lingvistike, narejena pod vodstvom prof. Antonelle Gianninijeve. Slavljenje 20-letnice slovenske osamosvojitve smo zaključili še z dvema nalogama, tokrat v Palači Sredozemlje. Prva je diplomirala Regina Fontanella z nalogo občutenega vprašanja manjšin La minoranza slovena in Italia. Il caso triestino. 14. julija pa je magistrski študij zaključila Raffaella Russo. Njena naloga La libertà libera: Veliki briljantni valček di Drago Jančar je postala kulturna analiza celotnega slovenskega prehodnega obdobja ob koncu XX. stoletja. Vse naloge so napisane v italijanskem jeziku, kar omogoča odprto razpravo o slovenskih problemih, slovenska beseda pa odmeva v univerzitetnih avlah na jugu Italije. Seveda je pisanje diplomske naloge v tujem jeziku še dodatna težava. Znanje študentom pomaga, da bolje razumejo tako sosede kot same sebe. (Aleksandra Žabjek) Foto: Dreamstime Na univerzi “L’Orientale”v Neaplju, kjer je od leta 1914 mogoč tudi študij slovenskega jezika in kulture, je 20. decembra 2010 v Kapelici Pappacoda zaključila svojo triletno študijsko pot pri prof. Fabiu Bettaninu na fakulteti za politične vede Alenka Scuteri z diplomsko nalogo Il dibattito sull’identità slovena. Inovativna naloga je požela veliko zanimanja tako med občinstvom kot med samo diplomsko komisijo, ki ji je predsedoval novi dekan fakultete. Z nalogo smo prebili led pri obravnavanju zanimivega vprašanja obstoja in razvoja majhnega slovanskega naroda v osrčju Evrope. 1. aprila 2011 je Lucia Gaja Scuteri na filozofski fakulteti zaključila magistrski študij slovenskega jezika in književnosti z diplomsko nalogo La lingua slovena: confronto diacronico del parlato televisivo. Odlična naloga, za katero je Neapelj MLADI Ana Škulj med argentinskimi Slovenci Druženje – temelj preživetja Ano Škulj, mlado slovensko študentko teološke fakultete, je letošnji obisk med Slovenci v Argentini navdušil. Njihov način življenja, povezanost in začetke naseljevanja bo opisala v diplomskem delu. Blanka Markovič Kocen A na, ki ji do strokovnega naziva manjka samo še diplomska naloga, je dva meseca preživela med argentinskimi Slovenci, ki se, kot ugotavlja, po načinu razmišljanja in življenja nekoliko razlikujejo od “pravih” Argentincev. »Pravih Argentincev mogoče sploh nisem spoznala, vendar mi ni žal za to, ker to niti ni bil moj namen,« je dodala. Že ob prvem obisku leta 2009 so jo navdušili in prevzeli Slovenci in pri tem je ostalo tudi tokrat. »Navdušuje me njihova želja po ohranjanju slovenstva - vere, kulture in jezika samega,« pravi sogovornica. Po njenem mnenju so argentinski Slovenci bolj družabni, sproščeni in odprti kot njihovi rojaki v domovini. V njih se združujejo slovenska pridnost, delavnost, skromnost in južnoameriški temperament ter odprtost. »Všeč mi je, da se znajo družiti med sabo, da si kljub pomanjkanju časa in naglici sodobnega sveta znajo vzeti čas za prijatelje in družino. Veliko se družijo ob večerjah, piknikih… Zame najboljša kombinacija, ki je Slovenci, žal, nimamo,« pravi Ana. Argentino je prvič obiskala leta 2009 kot del skupine ljudskih godcev Zarja. »Za Slovence v Argentini sem slišala že prej, vendar me ni preveč zanimalo, kako tam živijo, kdo sploh so,« pravi. »Ko pa smo kot skupina med njimi preživeli mesec dni, me je dobesedno prevzela njihova gostoljubnost, preprostost, predvsem pa način, kako ohranjajo slovenstvo skozi vsa ta leta.« Odločitev o tem, s katerega področja bo pisala diplomsko nalogo tako ni bila več težka. »Ker pa sem si že tako in tako želela še odpotovati v Argentino, sem vse to združila - prijetno s koristnim.« Slovenci so med seboj povezani prek Domov, ki jih je v Buenos Airesu šest. Po prihodu v Argentino so se oddaljili drug od drugega, pravi Ana, večinoma zaradi iskanja službe, ker pa so se še vedno želeli družiti med seboj in ohranjati slovenstvo, so zgradili domove, kjer so se redno srečevali. Začetek njihovih srečanj je bila potreba po sveti maši v slovenskem jeziku, kasneje je iz tega nastal še tečaj slovenskega jezika, ki še vedno poteka vsako soboto. »Ustanovili so tudi Slovensko hišo - edini Dom v Capital Federal, ki med seboj povezuje vse druge Domove. Tam poteka tudi srednješolski tečaj za vse Slovenske srednješolce,« dodaja mlada sogovornica, ki se je podrobno lotila raziskovanja začetkov življenja Slovencev v Buenos Airesu. In kaj je ugotovila? »Iz arhivskih zapiskov kot tudi iz pogovora s tistimi, ki so med prvimi prišli v Buenos Aires, je razvidno, da je bila potreba in tudi želja po nadaljnjem druženju nujna za njihovo preživetje. Večina novih naseljencev se je naselila v Velikem Buenos Airesu, kjer so počasi začele nastajati skupne naselbine.« V teh naselbinah so kasneje zgradili krajevne domove. Nekaj slovenskih skupnosti je tudi drugje po Argentini – Mendoza in Barilloche sta med večjimi. »Skupaj je Slovence obdržala tudi vera. Kmalu po prihodu so se začeli zbirati pri nedeljskih mašah in to je bil tudi povod za ustanovitev Slovenskih domov.« Ana Škulj je v Argentini živela pri prijateljih, ki jih je spoznala ob prvem obisku. To sta bili družini Aleksandra Kastelica in Mihe Podržaja. »Pri obeh sem se počutila zelo domače, prijetno,« ugotavlja in dodaja: »Ker je bil moj obisk Argentine namenjen predvsem temu, da še pobliže spoznam življenje tamkajšnjih Slovencev, se nisem ukvarjala z iskanjem službe. Želela sem čim več časa preživeti z njimi, seveda pa sem tudi malce raziskovala samo mesto.« Ana priznava, da Iz leve proti desni: Gabriela in Aleksander Kastelic, Miha in Luciana Podržaj, Ana Škulj so ji največ težav povzročale velike razdalje v Buenos Airesu. Živela je namreč v predelu Ramos Mejija in je za pot do centra potrebovala skoraj uro in pol. Zdravstvo in študentske ugodnosti slabša plat življenja »Zdravstveni sistem v Argentini je slabši in tudi študentje nimajo toliko ugodnosti, kot jih imamo mi,« pove sogovornica, ko jo povprašam o slabših plateh življenja v Argentini. Veliko je korupcije in kriminala, Argentinci se soočajo s težavami prišlekov, predvsem Bolivijcev. »V predelih, kjer je predvsem bolivijsko prebivalstvo, se takoj opazi veliko več nesnage in smeti kot drugje.« Slovenci v Argentini dobro živijo »Slovenci so v Argentini dobro stoječ sloj,« ugotavlja mlada raziskovalka. »Znani so kot priden in delaven narod.« Kot begunci so na začetku morali opravljati vsa mogoča dela, čeprav je bilo med njimi veliko intelektualcev. Danes je veliko samostojnih obrtnikov in podjetnikov, podjetja Slovencev so zelo znana. »Med njimi sem velikokrat slišala ime podjetnika Hermana Zupana, pa o podjetju Podržaj in Oblak. Od drugih Argentincev se razlikujejo predvsem po delavnosti in vztrajnosti.« V Argentini je precej slovenskih strokovnjakov, ki so se uveljavili na različnih področjih. Ana je med njimi spoznala arhitekta Jureta Vomergerja, ki je poleg svojega poklica tudi avtor nekaj knjig o Slovencih v Argentini. Ljubiteljsko se ukvarja z zbiranjem raznih zgodovinskih podatkov. Kmalu nazaj…. »V Argentini mi ob odhodu niso zaželeli “nasvidenje”, ampak “se vidimo”, tako da na prihodnji obisk upam, takoj ko bo možno,« pravi Ana in dodaja: »Nimam posebnih ciljev, te si bom postavila, ko se bom odločila za naslednji obisk. Lahko pa z gotovostjo trdim, da bo to kmalu!« 25 MLADI Slovenska družina v Berlinu »Vedno imamo plan B!« Janja Lakner Anžin v Berlinu med drugim pripravlja časopis za tamkajšnje slovenske otroke. Novinarsko življenje v velemestu je, kot pravi, silno nepredvidljivo. Blanka Markovič Kocen Ko smo prišli v Berlin, je bil Gašper star slabi dve leti. Zanj ni bilo enostavno: tuja mu je bila govorica, ljudje, okolje … Po letu dni pa je bilo veliko bolje. Zdaj je že v tretjem razredu. Zala pa je rojena v Berlinu, a ve, da je to le naš začasni dom. D ružina Anžin, novinarja slovenske televizije Janja Lakner Anžin in Boštjan Anžin z otrokoma, sta v dobrih šestih letih življenja v Berlinu po nekoliko napornem prvem letu zbrala več dobrih kot slabih vtisov o Nemcih, predvsem Berlinčanih, in Nemčiji. Bliža pa se čas vrnitve v Slovenijo. Z Janjo sem poklepetala ob njenem kratkem obisku v Ljubljani, tik pred poletnimi počitnicami. Ali lahko primerjate življenje v Berlinu in Sloveniji? Po čem smo si z Nemci podobni (če sploh) in kje so temeljne razlike? Življenje v Berlinu je težko primerjati z življenjem v katerem koli nemškem mestu, kaj šele s Slovenijo. Za nekoga, ki prihaja iz države z dobrima dvema milijonoma prebivalcev, je Berlin ne samo nemška prestolnica in evropsko velemesto, temveč predvsem več kot tri in polmilijonski Babilon, kar se odraža predvsem v pestri ponudbi vsega in za vsakogar. Morda so Nemci/Berlinčani ravno zaradi tega multikulti sobivanja bolj strpni in dopuščajo več »odstopanj« kot Slovenci. Ne obregajo se v druge in načeloma ne sodijo na prvi pogled. Sicer pa so prijazni, imajo neverjeten smisel za humor in predvsem ne tarnajo in niso pesimisti. 26 Kako vaša družina preživlja delovne dneve, glede na moževo televizijsko-dopisniško delo iz Berlina, pri katerem ga, kot smo opazili, pogosto spremljate kot snemalka, montažerka....? Ste pri vseh prispevkih zraven? Naše življenje je zelo pestro, že zato, ker je delovni dan novinarja redko kdaj znan vnaprej. Dogodki narekujejo naš dnevni ritem. Ni redkost, da se načrti v trenutku spremenijo, ko zazvoni telefon ali pa se zgodi kaj nepričakovanega. A tudi na to smo se navadili, vedno je plan B, tudi z varuškami ali babicami. Ker sva z možem iste obrti, je seveda lažje - pri delu, podpori in razumevanju. Ali veliko potujete, kje ste bili (službeno) najdlje? Službena potovanja so izziv zase. Velikokrat je stresno in naporno, nikoli ne veš, kako se bo na koncu obrnilo. Hkrati pa je vsakič priložnost, da vidiš in spoznaš nekaj novega. To pa je prednost tega poklica. Ena izmed daljših poti je bila vsekakor Islandija ob izbruhu ognjenika Eyjafjallajökull. Neverjetno in nepozabno doživetje! Kako sta se otroka privadila na nemško okolje, koliko sta stara? Kot vem, urejate otroški časopis za slovenske otroke v Nemčiji. Je zamisel vaša, kako ste prišli do nje? Slovenski otroci, pa ne samo v Berlinu, ampak povsod v tujini, imajo le redko možnost in priložnost, da pridejo v stik s slovenskim jezikom. Imajo babice, dedke, morda celo oba starša, ki še govorijo slovensko, nekateri obiskujejo dopolnilni pouk slovenskega jezika, sodelujejo pri gledaliških predstavah, hodijo na počitnice v Slovenijo, a žal je to premalo. Iz tega spoznanja in želje, da se otroci ne samo nekaj naučijo, temveč tudi pokažejo in utrdijo svoje znanje, se je porodila ideja o časopisu. »Sokrivec« je še učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Berlinu mag. Magdalena Novak, finančno pa je projekt podprl tudi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kdo vam pomaga, kakšne vsebine objavljate? Ali sodelujejo tudi otroci? Ob vsej tiskani ponudbi si vsekakor nisem želela še enega časopisa, ki bi ga otrok v nekaj minutah odložil in pozabil nanj. Zato je Potepin vsebinsko zelo raznolik: od predstavitve slovenskih krajev, spoznavanja ljudskega izročila preko zgodb, kulinarike, pa zabavnopoučni jezikovni kotiček, uganke, pisane strani … Skratka, za vsakogar nekaj. Imam čudovite sodelavce, ki ne poznajo stresa, so zelo motivirani in predvsem zelo mladi! Posebna zahvala za vse spise o razmišljanjih, doživetjih in za vse risbice gre za to tudi učencem slovenskega jezika in učiteljici Magdaleni Novak. In seveda mojemu možu. Kdo so njegovi bralci in kakšnih odzivov ste deležni? Čeprav je Potepin namenjen otrokom, pa nekako »nagovarja« tudi starše. Oni so namreč druga generacija, tista, ki deželo svojih prednikov pozna predvsem po pripovedovanju in počitnicah. V Sloveniji je samoumevno, da poznaš na primer Prešerna, njegovo življenje in delo, tu pa se zahvalijo, da so se nekaj novega naučili in to znanje prenesejo, posredujejo otrokom. Mlajši se tako zabavajo ob različnih zgodbicah, zanimivostih, razgibavajo svoje sive celice in skupaj s starši spoznavajo Slovenijo. Vaši otroci so vključeni v številne slovenske dejavnosti. Katere imajo najraje, ali obiskujejo dopolnilni pouk slovenskega jezika? Gašper obiskuje dopolnilni pouk slovenskega jezika, letos se mu bo pridružila še sestrica Zala. Oba pa tudi zelo rada sodelujeta v gledališki skupini. Je bila za vas ločitev od slovenskega okolja težavna, kako ste se počutili prve mesece? Prvi meseci niso bili enostavni: kar naenkrat ne hodiš več v službo, nikogar ne poznaš, komunikacija je bila omejena na (moje) skromno znanje nemščine … A je kar nekako šlo, sprva težko in počasi, sedaj, po šestih letih in pol, pa smo v Berlinu že vsi »udomačeni«. Koliko časa bo še trajal Boštjanov dopisniški mandat? Kako se boste pripravili na vrnitev v Slovenijo? Čez dve leti se konča možev drugi mandat. Težko odgovorim na to vprašanje, ker še ne razmišljam o tem. Najbrž bo veliko birokracije: razni uradi, odjave, predaje, vpisi otrok v šolo v domačem kraju, izpis iz Nemčije … Vaju služba na TV Slovenija čaka? Od 1. septembra 2013 bom ponovno novinarka informativnega programa notranje-politične redakcije, zagotovo pa tudi možu dela na televiziji ne bo (z)manjkalo. Kaj boste pogrešali v Sloveniji? Veliko. med nami Svetovni slovenski kongres O manjšinski politiki na Madžarskem Izvleček izjave SSK o manjšinski politiki na Madžarskem, ki je nastala po majski razpravi na Večeru izza Kongresa z naslovom »Porabski Slovenci danes in nikoli več«, katerega gost je bil predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök. S vetovni slovenski kongres (SSK) od vsega začetka pozorno spremlja in podpira uresničevanje pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah pa tudi pravic avtohtonih manjšin drugih narodov v Republiki Sloveniji ter želi, da živijo in se razvijajo v sožitju s svojimi sosedi. Ugotavljamo, da so se s širitvijo Evropske zveze in v tem okviru z vstopom Slovenije in Madžarske na tem področju načelno odprle nove, ugodnejše možnosti, vprašanje pa je, kako se te možnosti uresničujejo. Posebej smo osupnili ob spremembi madžarske ustave v začetku leta 2011, saj je bil iz njene preambule izbrisan obstoj narodnih manjšin, med njimi tudi slovenske. Čeprav je madžarski parlament potem pod pritiskom Evropske zveze to napako v ustavi odpravil, nas mora skrbeti, kaj se dogaja v ozadju. Za osvežitev in dopolnitev vednosti o položaju porabske slovenske manjšine je Svetovni slovenski kongres 26. maja 2011 na podlagi skrb zbujajočih obvestil v Pomurskem vestniku v okviru svojih prireditev „Večeri izza kongresa“ izpeljal okroglo mizo na temo »Porabski Slovenci danes in nikoli več«. Gost večera je bil Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem. Na sliki desno gost večera, Jože Hirnök, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Zamejski Slovenci prvi občutijo pritiske in viharne spremembe v državah, kjer živijo. Položaj porabskih Slovencev je toliko bolj zastrašujoč, ker so brez omembe vredne gospodarske infrastrukture in ker se v prizadevanju za manjšinske pravice ne morejo opirati na neodvisne institucije demokratične države, npr. na ustavno sodišče (kot koroški Slovenci), da bi zavarovali svoje interese in s tem svojo narodno identiteto. Zanje je zato toliko pomembnejša podpora, ki jo pričakujejo od matične Slovenije. Ta podpora sicer obstaja in menimo, da bi izčrpano slovenstvo na Madžarskem brez nje najbrž hitro podleglo asimilaciji, menimo pa tudi, da za dolgoročno preživetje slovenske manjšine pomoč ni zadostna oziroma ni vedno vsebinsko najbolj smotrna. Tudi hvalevredna pomoč nekaterih duhovnikov murskosoboške škofije, ki hodijo po nekajkrat na mesec maševat za slovenske vernike na oni strani meje, ne bo mogla popraviti verske in narodnostne škode, nastajajoče po izsiljeni premestitvi domačega slovenskega župnika iz Porabja v notranjost Madžarske; ugasnitev slovenščine pri verouku pomeni pospešitev tihe asimilacije. Slovenija in Madžarska sta pred leti na pobudo in vztrajno predlaganje madžarske strani sklenili meddržavni sporazum o sodelovanju pri boljšem zagotavljanju pravic slovenske manjšine na Madžarskem in madžarske manjšine v Sloveniji. Raven teh pravic in njihovega zagotavljanja v Sloveniji je bila že tedaj evropsko zgledna ter visoko nad to ravnjo na Madžarskem, razlika pa je ostala skoraj enako velika do danes. Udeleženci omenjenega Večera izza Kongresa ostro protestiramo proti primerom kršenja človekovih pravic in mirnega sožitja tako na ozemlju Slovenije kot zunaj njenih meja, Državni zbor in vlado Republike Slovenije pa pozivamo, da vsestransko podpreta slovensko manjšino na Madžarskem v njenem prizadevanju za ohranitev slovenske kulture in slovenskega jezika. Čas bi bil, da Slovenija Madžarsko odkrito vpraša, ali je s predlaganjem in podpisom omenjenega meddržavnega sporazuma mislila resno ali pa je bila to samo taktična poteza za ustvarjanje političnega vtisa o dobrih namenih pri urejanju manjšinske problematike in o spoštovanju človekovih pravic v pričakovanju predpristopnih pogajanj z Evropsko zvezo. dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovni slovenski kongres Celotno izjavo si lahko preberete na spletni strani SSK: www.slokongres.com SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES VABI NA VII. KONFERENCO SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV IN GOSPODARSTVENIKOV IZ SVETA IN SLOVENIJE 12. in 13. oktobra 2011 • prostori gospodarske zbornice slovenije (Dimičeva 13, Ljubljana) Osrednje prOgramske tOčke • Vloga in pomen znanstvenih raziskav in tehnološkega razvoja v gospodarstvu • Organizacija znanstvene sfere, pomen EU integracij in strategija RS za vključevanje • Predstavitev raziskovalnih del slovenskih strokovnjakov, raziskovalcev in inovatorjev iz sveta • Predstavitve o kemiji in kemijski industriji ter Mednarodnem letu kemije • Kemijsko znanstvena kavarna z izbranim gostom • Okrogla miza o biorazgradnji odpadkov PRIJAVE IN INFORmACIJE: 1991 - 2011 svetovni slovenski kongres – Cankarjeva 1/IV – 1000 Ljubljana tel: +386 1 24 28 550 e-pošta: info@slokongres.com 27 www.slokongres.com med nami Slovenija v svetu Selitve so tudi razvojna priložnost Sodobno razseljevanje glede na vsebino najlažje opredelimo kot beg možganov. Vendar ima ta tok drugačen pomen in razsežnost kot pa “klasično slovensko izseljenstvo”. 1 Boštjan Kocmur 8. tabor Slovencev po svetu je letos potekal v Šmarjeških Toplicah. Kot je pri nas navada, smo ga pričeli s sveto mašo, ki sta jo tokrat darovala dr. Janez Grol in Zvone Podvinski s Švedske, zapeli pa so dijaki iz Argentine. Po maši so v konferenčni dvorani hotela prisotne pozdravili predsednik društva dr. Branko Zorn, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu g. Miro Petek in županja Šmarjeških Toplic mag. Bernardka Krnc ter predsedniki različnih društev iz Evrope, Amerike in Avstralije. Sledila je okrogla miza pod vodstvom Federica Potočnika in Marjane Ayerbe Rant. Temo sta predstavila prof. dr. Jernej Zupančič, ki je v uvodu povedal, da Slovenci sodimo med najbolj emigrativne evropske narode, saj živi zunaj države okrog petina prebivalcev, ki imajo jezikovne, kulturne in identitetne prvine slovenskosti, čeprav še zdaleč ne v enaki meri in načinu. Ta množica je posledica selitev v zadnjih 130 letih, na vse celine in zaradi različnih razlogov. Po eni strani je to skrb in bol, po drugi pa tudi svetovljanska dimenzija slovenstva in zaradi tega v prvi vrsti razvojna priložnost. V drugem delu se je posvetil vprašanju odnosa med tremi političnimi dimenzijami slovenstva: nacije, manjšinstva in diaspore. Lucija Lapuh je za tem predstavila svojo obsežno diplomsko nalogo, v kateri se je posvetila sodobnemu razseljevanju, ki ga glede na vsebino še najlažje opredelimo kot beg možganov. Vendar je ta tok, predvsem pa njegove okoliščine zaradi gospodarskih, tehnoloških in političnih razmer, drugačen, ima drugačen pomen in razsežnost kot pa “klasično slovensko izseljenstvo”. V popoldanskem programu smo bili priča odličnim nastopom dijakov iz Argentine, Fantovskega pevskega zbora Mi smo mi iz Clevelanda in zbora Plastoform iz Šmarjeških toplic. Miro Petek, predsednik komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Dr. Jernej Zupančič, predsednik Oddelka za geografijo na FF v Ljubljani Sveta maša 28 Dijaki iz Argentine med nami Rafaelova družba Višarski dnevi mladih Letos SO udeleženci dodobra začutili utrip Benečije in Kanalske doline. Dejan Valentinčič V išarski dnevi mladih - potekali so od četrtka, 4., do nedelje, 7. avgusta - so namenjeni spoznavanju zamejstva hkrati pa nudijo priložnost za izmenjavo mnenj, druženje in duhovno rast. Lani je skupina mladih obiskala Koroško, letos pa smo dneve posvetili spoznavanju Beneške Slovenije in Kanalske doline. Tudi tokrat je bila osemnajstčlanska skupina zelo pestra. Naše druženje smo začeli v vasici na Ligu na Primorskem, kjer smo vzpostavili prvi stik med seboj, hkrati pa smo že zakorakali v vsebino, ko nam je udeleženec Dejan spregovoril o Slovencih v Italiji. V petkovem dopoldnevu smo se srečali z župnikom, g. Jožefom Mikušem, ki nam je predstavil kraj in romarsko cerkev Marijino Celje, pot pa nadaljevali na Staro Goro v Italiji, kjer smo več o svetišču izvedeli od domačih redovnikov. Čeprav je Stara Gora starodaven romarski kraj mnogih Slovencev, pa je v njej čutiti predvsem italijanski vpliv. Z gore smo se odpeljali v Špeter, kjer nam je gostoljuben domačin in zagovornik slovenskih navad in besede, Miha Koren, približal Beneško Slovenijo nekoč in danes. Z njim smo pogledali tudi Landarsko jamo in počastili grobova dveh velikih Slovencev, Paskvala Gujona in narodnega buditelja Ivana Trinka. Program smo nadaljevali v Čedadu. V soboto smo obiskali zelo zanimivega in letom navkljub čilega matajurskega župnika Boža Zuanella, narodnega delavca, pisatelja in sourednika časopisa Dom. Pot nas je nato vodila proti Žabnicam, od koder smo se povzpeli na Svete Višarje. V Ehrlichovem domu smo zvečer gostili Petra Gerdola, ki upravlja višarsko žičnico, hkrati pa veliko dobrega naredi za ohranjanje slovenske kulture v Kanalski dolini. Naši skupni dnevi so se zaključili v nedeljo s programom Romanja treh Slovenij. Na Višarske dneve mladih se rad vedno znova vračam, saj se mi zdijo pravi maraton slovenstva. Letos smo imeli priložnost začutiti utrip Benečije in Kanalske doline. Mislim, da se nas je prav vse zelo Poleg spoznavanja zamejstva Višarski dnevi nudijo priložnost za izmenjavo mnenj, druženje in duhovno rast. dotaknilo, kako pozitivno in brez vsakršnega sovraštva in zagrenjenosti gledajo domačini na svojo preteklost in sedanjo situacijo. Kljub zelo težki zgodovini in tudi danes nerožnati situaciji znajo z optimizmom gledati v prihodnost. Mislim, da so kulturni in politični delavci v Benečiji prevzeli zgled narodno zavednih duhovnikov, t.i. Čedermacev, katerih delo smo imeli v teh dneh možnost posebej pobližje spoznati. Pravi pečat celotnemu dogajanju pa da še dejstvo, da se Višarski dnevi mladih končajo na Romanju treh Slovenij, s katerega vsak neizogibno odide notranje zelo obogaten. 23. Romanje treh Slovenij na Svete Višarje Svete Višarje nad Trbižem so bile prvo avgustovsko nedeljo prizorišče, kjer so se že tradicionalno srečale tri Slovenije – matična, zamejska in izseljenska. Mihela Zaveljcina O težkih trenutkih Slovencev v Beneški Sloveniji je v osrednjem predavanju, ki ga je pripravil prof. Viljem Černo iz Terske doline, spregovorila Luisa Cher. Prof. Černo, ki se zaradi bolezni ni mogel udeležiti romanja, je v predavanju podal prikaz italijanske politike, ki je hotela vzeti narodno zavest beneškim Slovencem, ko so le-ti prišli pod Italijo, a hkrati je tudi v teh najbolj temnih časih našel tiste, ki so ostali zavezani slovenski besedi, beneškemu narečju, ter ga ohranili tudi v času najhujšega fašističnega in povojnega pritiska na Slovence. Prof. Černo je v predavanju orisal tudi uspehe dvojezične šole v Špetru, prikazal današnjo vitalnost beneških Slovencev, predvsem pa v sedanji demokratični Sloveniji videl tisto duhovno domovino vseh Slovencev, ki jih mora vse povezovati. Predavanju je sledila sveta maša, ki jo je ob somaševanju dvanajstih - večinoma izseljenskih – duhovnikov daroval ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Med udeleženci romanja sta bila tudi državni sekretar na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih in poslanec v Evropskem parlamentu Lojze Peterle. Romanje se je zaključilo s kratkim kulturnim programom, ki ga je obogatil zbor naših rojakov iz Moersa blizu Essna v Nemčiji, Slovenski cvet. 29 MED NAMI Slovenska izseljenska matica Slovenski dan v Banja Luki Društvo Slovencev Triglav iz Banja Luke je 25. junija organiziralo 2. Slovenski dan v Slatini. Vesna Vukšinič Zmaić, Foto: Mile Božič N a koncertu z naslovom Glasba gradi mostove so nadarjeni mladi glasbeniki Slovenskega društva iz Banja Luke na predvečer prireditve z glasbo zapolnili koncertno dvorano Banskega dvora. Rdeča nit dogodka je bila slovenska pesem. Slovenski dan so letos praznovali v Slatini, zdraviliškem mestecu nad Banja Luko. Znano je, da je ta prostor zaradi zdravilišča in prijetne klime pritegnil prve Slovence v Banja Luki. Nedvomno je relief kraja s hribčki in travniki botroval odločitvi naših rojakov, da v tem mestecu najdejo svoj drugi dom. Razgled na pokrajino je precej domač. Članica Slovenskega društva Triglav Zdenka Jelić nam je razkazala zdravilišče, ki je sicer zaprtega tipa in namenjeno predvsem rehabilitaciji. V precej mirnem kraju je tisti dan odmevala slovenska pesem. Društvo je pripravilo bogat program, katerega je s svojim prihodom počastil tudi slovenski veleposlanik v Sarajevu. Prireditev je podprl urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministarstvo prosvete i kulture Banja Luka, Občina Banja Luka, Občina Laktaši in sponzorji, ki so na stojnicah predstavili slovenske izdelke. Kulturni program se je začel z nastopom društvenega pevskega 30 Davorin Jenko s solistko Aleksandro Bilanović v nadaljevanju pa so otroci dopolnilnega pouka slovenskega jezika pod vodstvom učiteljice Nine Gradič, nastopili s predstavo Maček Muri. Folklorna skupina Iskraemeco iz Kranja je zaplesala gorenjske in prekmurske plese. S tamburicami je navdušil Tamburaški orkester Dobreč iz Dragatuša. Zapel je Oktet Zven iz Črnuč. Obiskovalce pa so k petju pritegnili Tamburaši AKUD Lola iz Beograda. Po kosilu s slovenskega kulinaričnega seznama je s svojim nastopom pozornost vzbudil animator Sten Vilar iz Medvod. S Skrinjico želja je k igri pritegnil vse generacije. Prireditev je zaključila glasbena skupina Pogled iz Novega mesta. Spontano in z veliko mero gostoljubja je skupinico obiskovalcev iz Slovenije na svoj dom in ogled slovenske znamenitosti v Slatini povabil član društva Triglav Mladen Lunić. Na vzpetini nad domačijo se je v lepoti zahajajočega sonca razkazoval avtohtoni slovenski kozolec. Edini daleč naokoli, če ne celo v BiH. Mladenov stari oče je iz Vipave, stara mama pa s Sinjega vrha nad Semičem. Mladen je dolgo časa vztrajno iskal načrt za izgradnjo slovenskega kozolca, ki ga je našel v knjigi Kozolec Boruta Juvanca. Ko je spoznal namen, simbol in vsa pravila, ki so jih ob postavitvi upoštevali naši predniki, je poiskal arhitekte in stavbarje, ki bi si upali postaviti kozolec, kot so ga izdelovali včasih. Za izdelavo kozolca so uporabil značilne vrste lesa, pred tem pa upoštevali tudi primeren čas za sečnjo dreves. Ker je Mladen po izobrazbi inženir gozdarstva, mu iskanje primernega lesa zagotovo ni delalo težav. Nastal je čudovit izdelek, kakršnega tudi v slovenskem prostoru težko najdemo. Dvodnevni program in organizacija dogodka je bila za predsednico Marijo Grbić in člane društva prav gotovo organizacijsko zahteven projekt, ki je s pomočjo lepega vremena in dobre volje uspel v celoti. Društvo Triglav povezuje Slovence v Banja Luki od leta 1998. Organizirajo izlete, izobraževanja, člane spodbujajo k ustvarjalnosti in s pesmijo gradijo mostove. Tovrstna praznovanja, ki jih organizirajo slovenska društva izven meja domovine, imajo poseben čar. V zraku je čutiti iskren ponos na slovensko glasbo, jezik, kulinariko, kulturo in običaje. To so identifikacije naroda, včasih preveč samoumevne za tiste, ki živimo v domovini. Zasluženo pozornost in vrednost pa dobijo zunaj meja Slovenije. ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na Koroškem Prvi dvojezični napisi Železna Kapla in Žitara vas prvi z dvojezičnimi označbami Ernest Ružič Foto: BOBO A Avstrijski predsednik vlade Werner Fayman je s slovenskim kolegom Borutom Pahorjem prisostvoval postavitvi prve dvojezicne table na avstrijskem Koroškem tenje celotne Koroške. Dvojezični napisi niso več simbol slovenske narodne skupnosti, temveč simbol skupne, jezikovno in kulturno raznolike regije.“ Z zakonom je manj zadovoljen predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko. Zbor narodnih predstavnikov namreč meni, da zakon ni v skladu z ADP, ustavo in memorandumom. „Vendar je danes v ospredju veselje za vseh 72 krajev, ki bodo dobili dvojezični napis. Pri NSKS vlada tudi veselje, ker je bil član Rudi Vouk tisti, ki je sprožil zadevo, se deset let trdovratno in profesionalno boril in dosegel, da se je tudi zvezna vlada začela resno ukvarjati s tem problemom. Brez teh naporov ne bi bilo današnjega zakona, ne glede na njegove pomanjkljivosti.“ Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar je sprejem zakona ocenil kot pomembno dejanje Avstrije v nadaljnjem izpolnjevanju obveznosti v zvezi z zaščito slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Opozoril je, da mora ureditev, kakršnakoli že je, manjšini omogočiti nadaljn- ji razvoj in uveljavljanje pravic v skladu z ADP in drugimi relevantnimi mednarodnimi pogodbami. Za ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjana Žekša je Zakon kompromis, ni zmaga nobene strani. Dodal je, da s zakonom obveznosti iz ADP niso izpolnjene, čeprav obstajajo tudi nasprotna mnenja. Foto: BOBO vstrijski politiki na zvezni in deželni ravni so prepričani, da so s tem, ko je parlament sprejel in predsednik Hainz Fischer podpisal zakon o narodnih skupnostih, zaključili razprave o številu dvojezičnih topografskih napisov na Koroškem. Po tem, ko bo na novo postavljenih 72 dvojezičnih tabel, jih bo na Koroškem skupaj 164. Prvi sta dvojezični označbi dobili Železna Kapla in Žitara vas. Zvezni in deželni politiki so zadovoljni, predstavniki manjšin in stroke, slovenske in avstrijske, nekoliko manj. Za aktualno politiko je z zakonom uresničen 7. člen Avstrijske državne pogodbe, za manjšine le del obveznosti, ki jih ima Avstrija do Slovencev na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatov na Gradiščanskem. Predsednik Heinz Fischer je menil, da je pri manjšinskem zakonu šlo za čustveno težko in z zgodovino obremenjeno dejanje in ocenil, da so dosegli dober kompromis, ki je naletel na veliko mero podpore in dodal, da gre za „pravo rešitev v pravem času.“ Podkancler in zunanji minister Michael Spindelegger je poudaril, da zakon ne izničuje manjšinskih pravic iz avstrijske državne pogodbe. Po njegovem so končali zgodbo, ki je trajala zelo dolgo. Dejal je še, da bodo pravice, zapisane v ADP, veljale tudi v prihodnje in tudi za druge avstrijske manjšine. Torej vrata niso zaprta za štajerske Slovence, gradiščanske Hrvate in Madžare. Zadovoljstvo sta pokazala tudi državni sekretar Josef Ostermayer, ki je vodil pogajanja s predstavniki koroških Slovencev, in deželni glavar Gerhard Dörfler. Med številnimi izjavami, ki iz različnih zornih kotov ocenjujejo zakon, je pomenljivo dal predsednik ustavnega sodišča Gerhart Holzinger. Zakon je označil „kot zmago za pravno državo in za vse, ki jim je pravna država pri srcu.“ Na dogodku v uradu zveznega kanclerja Wernerja Feymanna je govoril tudi predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm: „Vesel sem, da je uspelo najti kompromis, ki z mojega vidika prvič vidi v dvojezičnih krajevnih napisih ho- 31 zamejski dnevnik Slovenci na avstrijskem Štajerskem Slovenski umetniki iz italijanskih taborišč Fašizem in Slovenci – izbrane podobe, umetnost v italijanskih koncentracijskih taboriščih je naslov razstave, ki bo v kulturnem domu štajerskih Slovencev v Potrni/Laafeldu odprta do konca septembra. K ot je poudarila predsednica Kulturnega društva člen VII. Suzanne Weitlaner, so se za razstavo odločili zato, ker je tovrstna tematika manj znana v tem delu Avstrije, zanimanje za dogodke iz druge svetovne vojne pa se povečuje. Razstava v Pavlovi hiši je, kot je dejal njen avtor dr. Iztok Durjava, le del izjemno obsežnega in kakovostnega likovnega ustvarjanja slovenskih internirancev med drugo svetovno vojno v italijanskih taboriščih Gonarsu, Renicciju, Padovi, Monigu, Viscu in drugod. V nemških taboriščih je bilo umetniško ustvarjanje prepovedano, v italijanskih pa so se fašisti dali portretirati prvaku slovenske risbe Nikolaju Pirnatu, interniranem v Gonarsu. Dva meseca leta 1942 je bila v Gonarsu celo neke vrste slikarska šola, ki jo je obiskovalo od 20 do 30 mladih likovnikov. V italijanskih koncentracijskih taboriščih so organizirali tudi nekaj razstav, denimo v Padovi in Gonarsu. Kot ocenjuje dr. Iztok Durjava, je bila ena osnovnih značilnosti likovnega ustvarjanja v taboriščih objektivnost likovnega jezika, ki so Foto: Ernest Ružič Ernest Ružič Pogled na del razstave Fašizem in Slovenci – Umetnost v italijanskih koncentracijskih taboriščih gradih, zbiranje internirancev pred barakami, čakanje na hrano, celo obiranje uši in drugi prizori vsakdanje taboriščne sivine. Kljub vsem tem, recimo jim »ugodnostim«, so bila italijanska taborišča po svoje ravno tako kruta, kajti v njih so umirali ljudje zaradi bolezni, pa tudi lakote in na splošno slabih higienskih razmer. Te okoliščine so osnovne značilnosti likovnih del, predvsem starejših, akademsko izobraženih likovnih umetnikov Draga in Nandeta Vid- slovensko vprašanje dr. Kaje Širok, direktorice Muzeja novejše zgodovine Slovenije, več odličnih, tudi barvnih reprodukcij, in študija dr. Iztoka Durjave Ustvarjanje slovenskih likovnih umetnikov v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Med reprodukcijami je tudi plakat z vabilom na slikarsko razstavo risb in karikatur v Gonarsu. Le nekaj kilometrov od Pavlove hiše v Potrni/Laafeldu, v mestnem Muzeju avstrijske Radgone, bo do konca septembra odprta razstava del novinarja Večera Borisa Jaušovca Fotografski spomin na deset vojnih dni v Gornji Radgoni. Avtor je fotografsko dokumentiral enega najostrejših spopadov med slovensko teritorialno obrambo oziroma milico in Jugoslovansko ljudsko armado za nadzor nad mednarodnimi mejnimi prehodi. Znano je, da so Avstrijci zelo pozorno in hkrati z veliko zaskrbljenostjo z druge strani Mure spremljali, kaj se je dogajalo in zgodilo v Gornji Radgoni, kjer so s topovsko granato odstrelili, denimo, večji del zvonika tamkajšnje katoliške cerkve, ki stoji na gričku nad mestom. Ena osnovnih značilnosti likovnega ustvarjanja v taboriščih objektivnost likovnega jezika, ki so ga umetniki uporabljali. ga umetniki uporabljali. Tako so zelo natančno popisovali taboriščne objekte, kar posebej velja za Gonars, Renicci in Padovo. Nastala je tudi velika galerija portretov ljudi, ki jim je fašistični okupator vzel svobodo, jih ločil od domovine in domačih. Takšen objektiven značaj imajo likovna dela z opisi značilnih prizorov iz taborišč, kot je ležanje na po- 32 marja, Nikolaja Pirnata in drugih. Dr. Iztok Durjava izpostavlja velik taboriščni opus Nandeta Vidmarja, ki je bil najprej zaprt v Belgiji, nato v taborišču Čiginj pri Tolminu, zatem v Gonarsu in nazadnje v taborišču Renicci. Razstavo spremlja odličen slovensko-nemški katalog z uvodno razpravo Obmejni fašizem in Dr. Iztok Durjava, avtor razstave v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu ZAMEJSKI DNEVNIK Slovenci na Madžarskem Porabski razvoj želi nadomestiti zamujeno Evropski program Sosed k sosedu 2007 – 2013 v Porabju daje pomembne rezultate Ernest Ružič G re za lani obnovljeno župnišče na Gornjem Seniku v Küharjevo spominsko hišo, julija odprto Porabsko domačijo - hišo rokodelcev v Andovcih, kolarsko delavnico na Dolnjem Seniku; iz tega programa je Porabska pesmarica Poslušajte vsi ljudje in kmalu bo posodobljen kulturni dom na Gornjem Seniku. Zelo pomemben projekt, preurejanje kmetije na Gornjem Seniku v vzorčno za Porabje in Goričko, je v pripravi in bo uresničen prihodnje leto, zagotavlja tudi minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan. Porabska domačija – hiša rokodelcev v Andovcih, najmanjši porabski vasi ima večplasten pomen. Poleg stalne razstave, ki je že postavljena, bodo v zimskem času organizirali delavnice, v katerih se bodo naučili, kako plesti košare, izdelovati preprostejše kmečko orodje in predmete domače obrti. Opremljena je lončarska delavnica, kjer bodo vrteli vretena mladi in starejši iz Porabja in Goričkega, ki jih zanima ta, v Porabju izumirajoča dejavnost. Po smrti obeh lončarjev, očeta in sina na Verici, med Slovenci ni nikogar, ki bi nadaljeval delo Karla Dončeca, znanega na Madžarskem, v Sloveniji in celo na avstrijskem Gradiščanskem. Namen hiše rokodelcev torej ni zgolj v ohranjanju starega orodja s kmetij, ampak tudi učenje, kako izdelati predmete za sedanjo uporabo. Razvojna agencija Slovenska krajina, ki jo vodi Andrej Kovač, ima v načrtu odprtje prodajalne spominkov, predavanja v zimskem času in skupne kulturne prireditve z Goričkim, zlasti z dejavnimi kulturniki iz najsevernejše slovenske vasi Budinci. Prav zaradi teh in še katere dejavnosti sodi Porabska hiša rokodelcev v Andovcih med zelo pomembne pridobitve za Slovence na Madžarskem. Andovci so sicer najmanjša narodnostna vas, načrtujejo in uresničujejo pa številne ideje in pobude. Na dvorišču obnovljene stanovanjske hiše in ob novozgrajenem delu so pred leti postavili Mali Triglav, okoli tono težko skalo, ki so jo pripeljali iz Slovenije, iz bližine Triglava. V vasi imajo tudi poseben spomenik sedeminpetdesetim prebivalcem, toda ne pokojnim, ampak tistim, ki so ob postavitvi marmornate plošče leta 2000 živeli v kraju. Nedaleč od vasi, v dolini, so tudi Črne mlake, kjer izvira reka Zala, ki se izliva v Blatno jezero. Po Črnih mlakah je znana legenda, ki govori, da se je tu pred stoletji potopila cerkev... njen zvonik se prikaže vsakih sedem let ... za mladega pastirja, ki je želel priplavati in se dotakniti zvonika, se je nesrečno končalo, skupaj s čredo ovac je utonil ...Vse to in še kaj, tudi po zaslugi prizadevnega Karla Holeca, sicer novinarja časnika Porabje in avtorja zanimive knjige Andovske zgode – Andovske prpovejsti, želijo ponuditi obiskovalcem, ki iščejo prijetno okolje in mir, brez množice avtomobilov in druge sodobne „navlake“. Resnica ob tem je, da je za še tako droben razvojni korak potrebno veliko truda. Za duhovni razvoj Porabja je pomembna tudi porabska pesmarica Poslušajte vsi ljudje, v kateri je zbranih 188 nabožnih pesmi z notnim zapisom. Franc Merkli je v uvodu zapisal, da so porabski Slovenci dolgo čakali knjigo za ohranjanje kulturne in verske dediščine Porabja. Gledati je treba - tako Franc Merkli, ki ga je sombotelski škof András Veres iz Gornjega Senika, čeprav edinega slovenskega duhovnika v Porabju, lani avgusta premestil v povsem madžarsko okolje - tudi naprej in duhovno dediščino prenašati na mladi rod. Urednik Ciril Kozar je poudaril željo, da bi ljudje jemali pesmarico v roke in prepevali lepe slovenske pesmi povsod, ne samo v cerkvi. Državni sekretar dr. Boris Jesih je izrazil pričakovanje, da bo pesmarica prispevala k ohranjanju in učenju slovenskega jezika, zato natis knjige ni samo praznik za Gornji Senik, marveč za celo Porabje. Pri zbiranju pesmi je uredniku pomagala Vera Gašper, ki že več kot pol stoletja poje v domačem pevskem zboru Avgust Pavel in pozna vse pesmi natisnjene v Porabski pesmarici. Izdelki domače obrti, kakršne se bodo učili na delavnicah v hiši rokodelcev. 33 zamejski dnevnik Slovenci v Italiji S kulturo za narodno pripadnost Igor Tutta, novi predsednik Zveze slovenskih kulturnih društev, bo predvsem pomagal ohranjati kakovost dela vseh članic in blizu pet tisoč navdušencev, ki delajo v njih. Mirjam Muženič, RTV Slovenija S korajda ni kraja v narodnostno mešanem prostoru dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi slovenski domačini ne imeli pevskega zbora, morda godbe na pihala, tudi folklorne skupine, filateliste, skupino, ki ji je pri srcu likovna umetnost in še bi lahko naštevala. Kar 82 takih društev, organizacij ali preprosto skupin amaterskih kulturnih ustvarjalcev, tako na Tržaškem kot v goriški in videmski pokrajini, je združenih v Zvezo slovenskih kulturnih društev. Šest let jo je z veliko predanostjo in zato tudi nadvse uspešno vodil predsednik Marino Marsič. Pred kratkim je krmilo deželne krovne organizacije prevzel Igor Tutta, dolgoletni kulturni in politični delavec v narodnostnih vrstah in urednik slovenskega programa pri deželnem sedežu italijanske radiotelevizije RAI v Trstu. Igor Tutta je tudi soprog Alenke Rebula, zamejske ustvarjalke, ki ji zaradi zapisanih razmišljanj navdušeno ploskajo po vsej Sloveniji. Za ohranitev kakovosti in obsega kulturnega dela Igor Tutta se je kot delavec na »zasluženem neomejenem dopustu« odlično počutil, saj je po dolgih letih vendarle začel sam urejati svoj prosti čas. Toda mirno upokojensko življenje je bilo kratko. Sprejel je povabilo in pri tem sta ga vodili predvsem dve želji: da bi kot predsednik Zveze pomagal ohranjati kakovost dela vseh članic in blizu pet tisoč navdušencev, ki delajo v njih. »Društva delujejo iz leta v leto,« razmišlja novi predsednik. »Zveza pa mora gledati tudi naprej! Vedeti mora, kakšen bo razvoj kulturnega življenja narodne skupnosti, kakšne bodo želje in potrebe in vse to tudi pripraviti. V svojem programu na kongresu Zveze sem tudi zapisal, 34 omogoča tudi spoznavanje krajev, ljudi in njihovih navad. Poleg ustaljenih postaj pa si v Zvezi prizadevajo tudi za povezovanje vseh delov Slovencev v Italiji, saj je bil Trst, po besedah Igorja Tutte, dolga leta preveč ločen od Gorice, ta od Benečije in podobno. Čas in razmere so naklonjene tudi skupnim potem s sorodno katoliško organizacijo, z organizacijami v Sloveniji in predvsem na Primorskem. Sodelovanje s katoliško kulturno organizacijo Igor Tutta, predsednik ZSKD: »Društva delujejo iz leta v leto Zveza pa mora gledati tudi naprej!« da bom vso pozornost namenil mladim, da bodo lahko delali, se ob delu izobraževali in počasi prevzeli tudi naše delo. Mladih je v zborih, godbah, pri muzejskem in drugem kulturnem delu sicer veliko in pridni so, vendar še ne zasedajo vodilnih mest. Zelo rad bi, da bi me kdo od njih kmalu nasledil!« Raznoliko kulturno poletje Medtem ko večina organizacij Slovencev v Italiji med dopusti počiva, so kulturniki najbolj aktivni in še bolj zaposleni kot druge dni v letu. Poleg prireditev, ki bogatijo počitniški vsakdan domačinom in turistom, pripravljajo različne tedenske oblike izobraževanja za odrasle. Intercampus, ki je potekal med Trstom in Koprom, je bil namenjen godbenikom. Skupina mladih je odpotovala na tradicionalno mednarodno likovno Zveza slovenskih kulturnih društev je deželna organizacija, starosti njenih članic so različne, nekatere so pri življenju že 150 let. Katoliške organizacije so se na tržaškem obnovile predvsem na pokrajinski ravni, v zadnjih letih tudi v Benečiji. Predsednik Tutta napoveduje, da bo iskal vse možne poti za čim tesnejše sodelovanje in povezave, kajti prepričan je, da so bolj kot ideološke razlike pomembni delo za narodno skupnost, ohranitev njenega jezika in kulture, slovensko prisotnost v prostoru, kjer Slovenci živijo. Tudi v tej največji krovni organizaciji Slovencev v Italiji poznajo denarno stisko, zamude pri nakazilu dogovorjenih finančnih prispevkov, ki silijo v najemanje posojil in z njimi še dodatne obremenitve. Pa vendar delajo, skrbno, predano in neutrud- Vso pozornost bom namenil mladim, da bodo lahko delali, se ob delu izobraževali in počasi prevzeli tudi naše delo. kolonijo v Šentjanž na avstrijskem Koroškem. Druga polovica avgusta je čas za likovno akademijo za najmlajše v Gorenjem Tarbiju v osrčju Benečije, ki udeležencem no, v veri, da so 33 zborov, 6 godb, Ribiški in Rezijanski muzej ter vsi drugi, od Milj do Trbiža in nazaj, za avtohtono narodno skupnost kot kri v žilah... ZAMEJSKI DNEVNIK Hrvaška Hrvaški Slovenci ob dvojno volilno pravico Komaj leto dni po tem, ko je hrvaški parlament sprejel ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin, ki določa dvojno volilno pravico za vse manjšine na Hrvaškem, razen srbske, je hrvaško ustavno sodišče razveljavilo dvojno volilno pravico vsem manjšinam, vključno s slovensko. Goran Ivanovič, dopisnik STA iz Zagreba T o pomeni, da se bodo pripadniki manjšin na bližajočih se parlamentarnih volitvah odločili, ali bodo manjšinske kandidate volili v posebni volilni enoti ali lahko volili tako na splošnih kot na manjšinskih volitvah. Zakon je srbski manjšini, ki edina predstavlja več kot 1,5-odstotni delež prebivalstva, na splošnih volitvah zagotavljal najmanj tri poslanske Časa za nove spremembe pa pred prihodnjimi volitvami praktično ne bo, čeprav je več kot očitno, da je potrebna temeljita razprava o manjšinskih poslancih v hrvaškem saboru. bodo obkroževali imena na strankarskih in neodvisnih volilnih seznamih, tako kot vsi drugi hrvaški državljani. Za slovensko manjšino to pomeni, da bo znova v skupini z albansko, bošnjaško, črnogorsko in makedonsko manjšino, ki bodo v saboru imele enega poslanca. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je bil izvoljen kandidat iz vrst bošnjaške manjšine Šemso Tanković, sicer predsednik Strane demokratske akcije (SDA). Glede na številčnost manjšin, udeležbo in privrženost svojim nacionalnim kandidatom je težko pričakovati, da bo slovenska manjšina po 4. decembru 2011, ko bodo po vsem sodeč naslednje parlamentarne volitve na Hrvaškem, imela svojega poslanca. Zahteve po ustavni oceni Hrvaški parlament je junija lani sprejel ustavni zakon, ki je manjšinam z manj kot 1,5-odstotnim deležem v celotnem prebivalstvu ob splošni volilni pravici zagotavljal tudi posebno volilno pravico pri izbiri petih poslancev teh manjšin. To pravico je imela tudi slovenska manjšina na Hrvaškem, kar je pomenilo, da bi pripadniki manjšin, razen srbske, stolčke z možnostjo, da bi imeli več poslancev, če bi v kateri izmed desetih volilnih enot njihov kandidat presegel petodstotni volilni prag. Pravico do zagotovoljenih treh poslancev za srbsko manjšino je imela srbska stranka, ki bo imela večino v vseh volilnih enotah, kar je bilo za ustavno sodišče tudi najbolj sporno določilo. Nasprotniki so trdili, da je to bila očitno “voda na mlin” vladni Samostojni srbski demokratski stranki (SDSS), ki je tudi največja srbska stranka na Hrvaškem. Zato so februarja letos zahtevali oceno ustavnega sodišča. Časa za nove spremembe pa pred prihodnjimi volitvami praktično ne bo, čeprav je več kot očitno, da je potrebna temeljita razprava o manjšinskih poslancih v hrvaškem saboru. Zaenkrat imajo manjšine pravico do osmih poslancev, treh srbskih in petih ostalih v parlamentu, v katerem je bilo na zadnjih volitvah izvoljenih 153 poslancev. Možnost ustavne krize? Poslanec italijanske manjšine Furio Radin je o zapletu z volilnimi pravicami manjšin na Hrvaškem obvestil italijanskega predsednika Giorgia Napolitana, napovedal je celo tožbo na Mednarodnem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Med drugim je opozoril, da volilnih zakonov ni mogoče spreminjati v volilnem letu. Na možnost ustavne krize in negativne mednarodne odzive je opozarjala tudi SDSS. Na hrvaškem ustavnem sodišču so odgovorili, da ustavne krize ne bo, ker določba o spremembi volilnega zakona v volilnem letu ne velja za volitve narodnih manjšin. Temeljita razprava tudi v saboru Predsednica ustavnega sodišča Jasna Omejec je ob objavi odločitve poudarila, da z razveljavitvijo narodnim manjšinam ne krčijo pravic. Pojasnila je, da nihče ne sme imeti vnaprej zagotovljenih poslanskih sedežev. Saboru so namreč pustili možnost, da sprejme nove predpise, ki bodo vprašanja iz spornega člena rešili v skladu z ustavo. Tudi premierka Jadranka Kosor je napovedala, da se bodo o vsem še pogovarjali, saj je bila dvojna volilna pravica za manjšine temelj podpore manjšinskih poslancev vladni koaliciji v preteklih štirih letih. Zagreb 35 Doživimo Slovenijo Kras Bela lica zelene pokrajine Kras je samosvoja pokrajina, samozadostna v lepoti in odvisna od vodnih kapljic. Slovenija je ime »kras« pokonila svetu, sama pa vabi na ogled nenadejanih čudes. Renata Picej S Kras je svojevrstna gospodarska priložnost ob načrtnem snovanju ekološko usmerjenega turizma. Območja Predjame, Postojnske in Škocjanske jame ter Cerkniškega jezera so svoj »kraški adut« uspešno unovčili. 36 lovenija je dežela klasičnega krasa, pokrajine s posebnimi pojavi, ki jih oblikuje voda z raztapljanjem apnenca na površju in izoblikovanjem votlin v podzemlju. Kras se širi vse od Alp do Jadrana in Panonske kotline ter zavzema več kot 40 odstotkov slovenskega ozemlja. Klasični kras med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter v porečju reke Ljubljanice pa odlikujejo posebni kraški – krajinski pojavi z nenavadnimi površinskimi oblikami, nepredvidljivim vodnim režimom in podzemljem, polnim izjemnega kapniškega bogastva. Kras je spremenljiv in zelo občutljiv svet, nehvaležen ob grobem industrijskem posegu v njegovo krhko čudovitost, vendar prijazen do občudovalcev lepot narave in častilcev njenih virtuoznih iger. Beseda izhaja iz starega ljudskega izraza za kamen in je prvotno pomenila kamnito pokrajino. Iz tega naziva se je razvilo lastno ime Kras za vse območje, ki se razteza med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini. Kako nastaja? Kras je posledica korozije in preperevanja kamnin, krivec zanjo pa je površinska voda (padavine), ki razjeda podlago in se skoznjo pretaka v podzemlje. Posledica tega dogajanja je preperevanje kamna. Le-to ustvarja fliš, ki teži k drsenju navzdol, kar nenehno zapolnjuje kotline. Ravnovesje med omenjenima procesoma pa ustvarja kraško pokrajino. Ob tem največjo vlogo igra sestava tal, saj se sadra neprimerno hitreje topi od dolomita ali apnenca, a to vpliva le na dobo zakrasevanja in na njegov potek, ne na nastanek. Odločilni dejavnik je vedno in samo voda. Zato je razumljivo, da je kras večinoma v zmernem podnebnem pasu, ki nudi primerna podnebja. Slovenija in kras Ozemlje na jugozahodu Slovenije, ki je dalo krasu ime, je znano tudi pod imeni Pravi kras ali Tržaški kras, toda to ni edino kraško ozemlje v naših krajih. Skoraj polovica Slovenije (43 odstotkov) je na apnenčastodolomitnem ozemlju, torej kraška. Slovenski kras je med najbolj raziskanimi kraškimi območji na svetu. Valvazorjevo doživljanje krasa, Slava vojvodine Kranjske »Res je delovanje narave prav čudovito pod zemljo kakor nad njo. Sem sodijo tudi jame, ki jih je ustvarila. Ponekod so takšne, da jih ne moreš pogledati brez začudenja ... Doslej so bile malo znane, ker ni še nihče o njih pisal. Tudi tu v deželi je malokdo zanje vedel razen bližnjih prebivalcev, ki pa jim za take reči ni Kraška ozemlja najdemo po celem svetu, največ na Kitajskem in v Avstraliji. Povsem brez njega so v Evropi Finska, Nizozemska in Danska. Evropski kras je zelo raznolik, saj ne zajema samo apnenčastih tvorb, kot jih poznamo pri nas. Ukrajina je država z največjimi jamami v Evropi, ki pa niso dobro raziskane niti niso zapisane turizmu: Optimističeska jama 208 km, Ozerna jama 111 km, Zoluška 90 km. mar. Upam pa, da si bo radoveden peregrinant ali popotnik, ki bo v prihodnje prišel v deželo, utegnil ogledati vse redkosti in znamenitosti, kakor so mu jih kdaj pokazali ... Vendar pa je narava sama iz kapljajoče vode, ki se je spremenila v kamen, izumetničila te podobe in se pošalila, da bi kot mati umetnosti ljudem namignila, naj se z resnobo lotijo lepih umetnosti in dela prav kakor ona, ki nikjer ne praznuje, ne lenari, marveč se kaže marljivo celo na takih krajih zemeljske notrine, kjer je tiho in samotno … Ima pa Notranjska izredno čudovite in zares ogleda vredne, prav redke jame, kakršnih težko najdemo kje v kaki deželi, dasi ni mogoče vseh prav opisati. Kdor se na lastne oči ne prepriča, ne bo prav verjel … Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrsten gomáz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tegá so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja. Stud in strah sta še večja, ker so povsod, na vseh straneh, mnogi hodniki, votline, globoka brezna; pa tudi v višino gredo razne špilje in hodniki. Skratka: grozotno mrakotna podoba in pogled se nikakor ne dasta popisat s peresom. In čim globlje greš, tem grozovitejši je pogled.« Postojnska jama Valvazor našteva in opisuje celo vrsto kraških pojavov, od majhnih kraških izvirov (Lintvern nad Vrhniko) in potočkov do velikih morfoloških oblik, kot so kraška polja in predvsem, kot je Cerkniško jezero. V Slavi vojvodine Kranjske je navedel več kot 60 jam in 40 kraških pojavov in priznal: »Jaz sam sem v različnih deželah in kraljestvih, ne le po Evropi, ampak tudi po Afriki, mnogo edinstveno čudovitih jam videl, ampak najbrž nikjer tako posebno občudovanja vrednih kot v moji očetnjavi … « Kras kot eldorado turizma Kras je svojevrstna gospodarska priložnost ob načrtnem snovanju ekološko usmerjenega turizma. Območja Predjame, Postojnske in Škocjanske jame ter Cerkniškega jezera so svoj »kraški adut« uspešno unovčili. Svetovni sloves, ugledno mesto v Unescovem seznamu svetovne naravne in kulturne dediščine (Škocjanske jame) in turisti, ki prihajajo v Slovenijo z vsega sveta, da si ogledajo kras in njegove največje dragulje, so ustrezno plačilo za Valvazorjev napor ob promoviranju kranjskih lepot ter velika spodbuda slovenskemu turizmu, da okoli svojih največjih turističnih posebnosti naplete še boljše in v celovit doživljaj spletene turistične produkte. Danes lahko kras postavi na ogled več kot 20 turističnih jam in jih dopolni še z drugimi pojavi kot veliki kraški izviri, ponikalnice, presihajoča jezera, kanjonske doline, udornice, uvale in polja ter vrsta drobnih oblik, žlebičev, škrapelj ter škavnic, skalnih samotarjev, kotličev in vrtač, ki dajejo tej pokrajini svojstven, nezamenljiv pečat. Sploh pa je treba vedeti, da sodi jamski turizem med najstarejše turistične panoge v Sloveniji. Že davno v preteklosti so bila pomembna romanja v cerkve in druge svete kraje v jamah. Na slovenskem etničnem območju so bile take posebnosti cerkev Sv. Ivana Čele (Landarska jama), omenjena že leta 888, in Sveta jama pri Socerbu, iz okoli leta 1463. Vilenica je bila prava turistična jama že pred letom 1633, v Škocjanske jame pa so prihajali ljudje v drugi polovici 18. stoletja. Začetek 19. stoletja je prinesel prave turistične obiske in razmah jamskega turizma Pečini na Hudem letu (1808) ter Postojnski in Škocjanski jami, ki sta postali turistični motiv leta 1819. Kraški pojavi Kraška jama – izvotljen prostor pod zemeljskim površjem Kraški izvir – točka na kraškem Škocjanske jame ozemlju, kjer podzemna voda prihaja na površino. Obrh in zatrep – močan kraški izvir, ki se navadno izlije izpod visoke skalne stene, ustvari majhno, a globoko jezero ter odteče naprej po dolini. Kropa – kjer kraški izvir nastaja iz raznih vodnih virov, ki razpršeno prihajajo iz številnih špranj med skalami. Bruhalnik (na krasu mu pravijo tudi fontana) je vrsta kraškega izvira, kjer iztok iz podzemlja ovirajo sifoni, voda pa zato priteka na površje le občasno, ko se notranji rezervoarji toliko napolnijo, da voda po načelu veznih posod prestopi sifonsko zaporo. Kraško polje je večja kotanja, ki ima pretežno ravno dno, koder poteka kraški vodni vir. Uvala – podobna je kraškemu polju, razlika je le v nastanku. Uvala nastane z združitvijo dveh ali več vrtač - od tod valovito dno. Polje – kot kraški pojav nastane iz udornice, na katero je zašel močan podzemski tok, ki hitro odnaša naravne odkruške apnenca in tako oblikuje kotlino. Ponor in požiralnik – mesto, kjer voda izgine s površja. Stalaktit – kapnik, ki v podzemni jami raste iz stropa. Rastejo zelo počasi; nekaj milimetrov na leto ozi- roma nekaj centimetrov na tisoč let. Pri tem podtalna voda, ki vsebuje apnenec, kaplja s stropa in ko izhlapi, se (na tleh ali na stropu) kopiči apnenec in kapnik raste. Stalagmit – kapnik, ki raste iz tal proti vrhu. Vokliški izvir – tip kraškega izvira, poimenovanega po izviru Fontainede-Vaucluse v pokrajini Vaucluse v Provansi na jugu Francije, kjer voda iz velikih globin pod pritiskom po strmih kanalih priteka na površje. Vrulja – vokliški izvir, ki ga je v preteklosti zalilo morje. Vrtača – kraška globel Škraplja – podolgovat žleb na golem površju trdega apnenca, ki nastane zaradi tekoče vode. Udornica – kraška dolina, ki nastane po udoru jamskega stropa. Koliševka – oblika udorne kraške doline (udornice), porasle z drevjem. Brezno – navpična jama Škocjanske jame so zaradi edinstvene naravne in kulturne dediščine vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unescu že od leta 1986, od 1999. kot prvo podzemno mokrišče na svetu v Ramsarsko konvencijo, od 2004. pa kot biosferno območje Kras tudi v program MAB (človek in biosfera). 37 DOŽIVIMO SLOVENIJO Turistični meeting point Investicije v slovenski turizem Ministrstvo za gospodarstvo obetavne slovenske turistične projekte, ki iščejo tuje investitorje, že nekaj časa predstavlja v brošuri Invest in Slovene Tourism. Trenutno je v njem 29 projektov, ki si jih lahko ogledate na spletni povezavi www. btps.si Uspešen turistični portal Slovenija Število obiskovalcev uradnega turistično informacijskega portala w w w. sl oveni a. info, ki do portala dostopajo preko svetovnih spletnih iskalnikov z vpisom besednih zvez »I feel Slovenia«, beleži konstantno rast, kar kaže na vse večjo prepoznavnos t blagovne znamke I feel Slovenia. Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega direktorja na Slovenija Direktoratu za turizem in internacionalizacijo z visokim potencialom za razvoj ropske hotelske in turistične šole. doživljajskega turizma Danes EURHODIP združuje 150 šol Slovenija je v študiji, ki so jo pripravili na George Washington University, Adventure Travel Trade Association (ATTA) in Vital Wave Consulting, uvrščena med deset držav z visokim potencialom za razvoj doživljajskega turizma. Promocija Slovenije na konjskih hrbtih Mladi rejci, ljubitelji konj, so se julija udeležili Svetovnega prvenstva mladih rejcev v Franciji in poleg dobrih športnih uspehov poskrbeli tudi za pestro promocijo Slovenije in lipicancev. Slovenska ekipa se je v Slovenijo vrnila s prvim mestom za najboljšo maskoto in drugim mestom v ocenjevanju gibanja in prostega skakanja konj. Za zmago v tekmovanju za najboljšo maskoto je bila potrebna zgodba, Slovenci pa so jo stkali pod imenom »Zgodba o malem črnem lipicancu«, ki ne ve, zakaj se ga ljudje zaradi drugačnosti bojijo, potem pa dokaže, da drugačnost ni ovira, nenazadnje iz majhnega »črnčka« zraste lep, velik, bel lipicanec. Mag. Marjan Hribar prejel nagrado združenja eurhodip Mag. Marjan Hribar, v. d. generalnega direktorja na Direktoratu za turizem in internacionalizacijo, je na konferenci združenja vodilnih hotelirsko-turističnih šol EURHODIP za strokovno in življenjsko delo prejel najvišjo nagrado, ki jo podeljuje združenje. EURHODIP je združenje, ki so ga leta 1988 ustanovile vodilne ev- 38 in univerz iz kar 35 držav. Združenje že več kot dvajset let deluje na področju promocije najvišje kakovosti izobraževanja v hotelirstvu in turizmu. Iz Slovenije so se konference udeležili tudi predstavniki Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Direktorica šole mag. Helena Cvikl, ki je od leta 2003 generalna sekretarka združenja EURHODIP, pa je bila na letošnji konferenci izvoljena za podpredsednico združenja. Slow tourism Slow tourism je strateški projekt v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 20072013, financiran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj ter nacionalnih sredstev. Stremi k oblikovanju nove turistične ponudbe na italijansko-slovenskem območju in poudarja trajnost, odgovornost in eko-kompatibilnost, vključuje pa 30 partnerjev in bo trajal 36 mesecev. Partnerstvo sestavljajo lokalne razvojne agencije in lokalne akcijske skupine ter institucionalni organi kot so pokrajine, občine, nacionalni parki, znanstveni oddelek Univerze v Trstu in specializirane organizacije s področja turizma. Prireditve in festivali na www.slovenia.info Na osrednjem portalu Slovenske turistične organizacije lahko s koledarjem prireditev sledite prireditvam v Sloveniji, ki se odvijajo danes, ta teden ali prihajajoči vikend. Več na: www.slovenia.info/prireditve ŠPORT 4. svetovno nogometno prvenstvo Slovencev po svetu Složnost kot je zlepa ni Na otvoritveni tekmi na Železniškem atletskem klubu Ljubljana Šiška so z rezultatom 3:2 slavili izseljenci. Složnost, ki so jo pokazali člani ekip, bi bila potrebna tudi na drugih področjih, je med drugim pripomnil minister Žekš, ki se je tokrat preizkusil kot selektor. Blanka Markovič Kocen, Foto Maja Kaplan T Vlada se je tudi tokrat pokazala kot dober gostitelj in prepustila zmago izseljencem. urnir, ki je letos potekal med 20. In 23. julijem, organizira Izseljensko društvo Slovenija v svetu skupaj z Nogometno zvezo Slovenije in s podporo Urada Vlade Republike Slovenija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Sodelovalo je šest moštev, Kocmur. Po mnenju ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjana Žekša smo Slovenci športen in nogometen narod, kar smo dokazali z uspehi na največjih klubskih in reprezentančnih tekmovanjih, predvsem pa z enotnostjo, ki jo je vsa slovenska javnost vseskozi kazala v Projekt nogometnega prvenstva promovira vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih društev po svetu in seznanjanje z matično domovino prednikov. pet iz Evrope (Avstrija, Makedonija, Nemčija, Srbija in Slovenija v svetu) in eno iz Amerike (Kanada). Poleg zdravega duha v zdravem telesu je cilj prvenstva “druženje mladih Slovencev, rojenih v svetu, da preko športa občutijo in ohranjajo povezanost z matično domovino”, je na novinarski konferenci pred tekmo povedal generalni tajnik SVS Boštjan podpori našim nogometašem. »Redka so področja in trenutki, kjer dosegamo takšno složnost,” je še dodal minister, ki je prepričan, da projekt nogometnega prvenstva promovira vključevanje mladih v aktivnosti slovenskih društev po svetu in seznanjanje z matično domovino prednikov. Obenem pa tovrstna srečanja spodbujajo zavedanje slovenske javnosti o tem, da zunaj države živijo in aktivno delujejo organizirane slovenske skupnosti. Ne otvoritveni tekmi, ki je bila, razumljivo, deležna tudi največje pozornosti javnosti, sta se pomerili ekipa predstavnikov Slovencev iz Toronta in ekipa Vlade RS, v kateri sta sodelovala tudi ministra za promet ter okolje in prostor dr. Patrick Vlačič in Roko Žarnič ter državni sekretarji na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, v Službi vlade za lokalno samoupravo in na ministrstvu za obrambo, dr. Boris Jesih, mag. Bojan Suvorov in mag. Boris Balant. Kot je povedal minister Žekš, ki se je tokrat poskusil še v vlogi selek- torja moštva Vlade RS, »se je vlada tudi tokrat pokazala kot dober gostitelj in je zmago prepustila izseljencem.« Tekma se je namreč končala z rezultatom 3:2 v korist slednjih. Prvi gol v ekipi vlade je dal Gregor Greif, drugega pa Urban Krajcar. Pri izseljencih pa je David Hozjan gol zadel dvakrat, tretji gol pa je dal Robert Benett. Nogometno prvenstvo je bilo sicer del sklepnih prireditev Slovenije v svetu v poletnem času, povezovanja mladih Slovencev doma in po svetu ter eden izmed spremljevalnih dogodkov prireditve Dobrodošli doma, ki se je odvijala 1. julija v središču Ljubljane. Minister za proment, dr. Patrik Vlačič 39 ŠPORT Slovenski nogometaši na pragu kvalifikacij za SP 2014 Brazilija, Slovenci prihajamo! Hvala ti, Ronaldo, je vzkliknila armada slovenskih nogometnih navijačev, potem ko je slovensko reprezentanco v kvalifikacijah za SP v Braziliji 2014 izžrebal v skupino E - skupaj z Norveško, Švico, Albanijo, Ciprom in Islandijo. Franci Božič V kvalifikacijah za EP in SP, v katerih nastopa od leta 1994, Slovenija še nikoli ni dobila na papirju lažjih nasprotnikov. Sodeč po trenutnih razmerjih moči bi »palčica« z južne strani Alp lahko najresneje konkurirala celo za prvo mesto v skupini, ki prinaša neposredno uvrstitev na prvenstvo (osem najboljših drugouvrščenih izmed devetih pa bo igralo v dodatnih kvalifikacijah). Po treh drugih mestih in podvigih v podaljšku kvalifikacij bi se to zgodilo prvič, potem ko je moštvu Matjaža Keka prvo mesto nesrečno ušlo v kvalifikacijah za SP 2010 v Južni Afriki - zaradi gola Slovakov na Poljskem v zadnjih trenutkih tekme. »V tej skupini realno ni favorita, Slovenija pa se lahko poteguje za eno izmed prvih dveh mest. Norvežani in Švicarji nam bodo zanesljivo najhujši tekmeci, ne bi pa odpisal niti Ciprčanov, Albancev in Islandcev. Ti bodo - predvsem v igrah doma - gotovo krojili vrstni red na vrhu. Naše moštvo bo tudi v teh kvalifikacijah med najmlajšimi, toda imelo bo že dovolj izkušenj,« je po žrebanju izjavil selektor Matjaž Kek, ki ga pred tem čaka še razburljiv finiš kvalifikacij za EP 2012 na Poljskem in v Ukrajini, v katerih je prvo mesto že oddano Italijanom, prosto pa je drugo mesto in dodatne kvalifikacije. Le malokdo je leta 2007 verjel, Dosedanja bilanca s tekmeci Slovenija je že igrala z vsemi tekmeci za Brazilijo, še najslabšo bilanco ima z Norveško - 4 poraze in 1 remi. Tudi s Švico v prijateljskih tekmah ni blestela - 3 porazi, v kvalifikacijah za SP pa 1 remi in 1 zmago. Z Albanci naši beležijo 3 zmage in 2 remija, s Ciprčani 2 zmagi ter po 1 poraz in remi, z Islandci pa 2 zmagi. 40 da se bo Matjaž Kek s tedaj nestanovitnim moštvom tako dolgo zadržal na krmilu slovenske reprezentance. Vmes je imel nekaj privlačnih tujih ponudb, toda kot vse kaže, bi se na selektorskem položaju utegnil zadržati vse do SP v Braziliji. Slovenska športna javnost od zdajšnjega rodu, ki je kombinacija izkušenih (Robert Koren, Milivoje Novakovič, Boštjan Cesar, Aleksander Radosavljevič, Samir Handanovič, Marko Šuler...) in mladih (Josip Iličić, Armin Bačinovič, Tim Matavž, Mišo Brečko, Bojan Jokič, Valter Birsa...) veliko pričakuje. Najprej, da bodo 11. oktobra v Mariboru premagali Srbijo in si zagotovili podaljšek kvalifikacij za EP. V zvezi s tekmeci za Brazilijo moti en sam detajl: da med njimi ni nikogar z nekdanjega Vzhoda. Albanci so geostrateško še najbliže temu geopolitičnemu pojmu, toda ne tudi po igri - igrajo namreč tipično latinsko. Vsi drugi so izraziti predstavniki (zahodno) evropskega sloga, ki Slovencem doslej niso tako ustrezali. Slovenski nogometaši pa so doslej najbolj blesteli v igrah z moštvi z Vzhoda. Le kdo se ne spominja nepozabnih podvigov z Rusi, Romuni in Ukrajinci v podaljških kvalifikacij, pa prav tako usodnih uspehov s Poljaki, Čehi, Srbi, Belorusi, Gruzijci? Doslej je torej veljalo, da Slovencem bolj kot Zahodnjaki ustrezajo Vzhodnjaki. Razlogi izhajajo iz različnih načinov igre dveh nogometnih svetov (Slovenija je kot vselej nekje vmes) in tudi karakternih značilnosti pripadnikov enega in drugega sveta (Vzhoda in Zahoda). Prvi so mehkejši in se izogibajo boju prsi v prsi na igrišču, drugi pa trši in prakticirajo prav to igro. Karakterno Vzhodnjaki v nogometu (in še marsikje) razmeroma hitro klonejo, če jih trdo primeš, izhod pa iščejo v praznem prostoru, ki ga resnici na ljubo tudi skoraj nikoli ne manjka. Zahodnjaki so obratno: trši, nepopustljivejši, ambicioznejši, ustreza pa jim kar se da zožen prostor. Prav kvalifikacije za Brazilijo bodo pokazale, ali so slovenski nogometaši že dozoreli za skalpe Zahodnjakov, nekaj znamenj (na primer enakovredni igri z Američani in Angleži na zadnjem SP) pa kaže, da je temu že tako. Z Norvežani so imeli naši nogometaši doslej največ težav, bili so celo na meji polomov, toda zlati časi skandinavskega nogo- meta so - na slovensko srečo - kot vse kaže, mimo. Brata Floo, Solskjaer in drugi asi nimajo pravih naslednikov, čeprav povratnik na reprezentančno klop Egil Olsen poskuša vse za nov vzpon s tistimi, ki so še preostali - Riisejem, Braatenom, Pedersenom, Hangelandom in še nekaterimi. Čas za preobrat z Norvežani torej. S Švicarji doslej tudi nismo imeli veliko uspeha, čeprav smo jih premagali v usodni tekmi za SP v Južni Afriki v Baslu z znamenitim golom Sebastijana Cimerotiča, ki je osmešil slovitega Henchoza. Tega ni več v švicarskem moštvu, kot tudi ne Freia in Yakina, toda novi val z Djoroujem, Muellerjem, Fernandesom in Inlerjem se zdi še nevarnejši kot prejšnji. Predvsem zato, ker jih vodi sloviti Ottmar Hitzfeld, ki se je proslavil v bundesligi. Po igri raznovrstni Švicarji bodo vsekakor nevarnejši Slovencem kot enostranski Norvežani. Izmed preostale trojice, ki še ni nikoli igrala na velikih tekmovanjih - skoraj neverjetno je, da bi se to zgodilo v Braziliji - bo Sloveniji kljub zelo ugodni bilanci z Albanijo, ki jo vodi hrvaški trener Josip Kuže, še najteže. Albanci veljajo za zelo zvite nogometaše z zaprto igro s protinapadi, kar zdajšnjim Slovencem verjetno ne ustreza tako kot predhodnikom. Na Cipru ali Islandiji je težko zmagati tudi močnim reprezentancam, toda zdajšnji slovenski rod v igrah z avtsajderji doslej še ni razočaral. Kot pravi prvi slovenski golgeter Milivoje Novakovič, pa bo slovenska usoda bolj kot od nasprotnikov, ki zanj niso boljši od nas, odvisna od prihodnje forme same slovenske reprezentance. Bo kar držalo. Da bo Slovenija videla Brazilijo, bodo morali biti Valter Birsa, Samir Handanovič, Josip Iličič, Armin Bačinovič, Mišo Brečko in tovariši vsaj tako navdahnjeni kot v Južni Afriki. ŠPORT Portret Roberta Kristana Robert Kristan, prvi čuvaj mreže slovenske reprezentance, je osvojil srca navijačev zagrebških »medvedov«. Zaradi poškodbe se ni uresničil njegov prestop v bogato Rusijo. O Foto: hokej.si Lix domač v medvedjem brlogu Peter Zalokar, Delo Nemiren, a prikupen značaj V Domu športov, ki je nabito poln prav na vsaki tekmi lige EBEL, v kateri se merijo klubi iz Avstrije, Slovenije, z Madžarske, Hrvaške in po novem tudi s Češke, daleč največ navijačev na hrbtu nosi številko 33 in napis Kristan ali Lix, kot ga kličejo. Vzdevek je podedoval od očeta Aleksandra Cigana, ki je konec 80-ih prav tako branil za Medveščak. Lix mlajši ima tako kot oče zelo nemiren značaj. Je veseljak, a pogosto tudi kakšno ušpiči. Tako je denimo februarja lani napihal krepko čez mejo in bil za nekaj časa suspendiran. Pokesal se je in navijačem plačal vstopnice iz lastnega žepa v končnici proti ekipi Graz 99ers. Navijači mu niso zamerili, ampak so ga še bolj vzljubili, ker mu ni bilo težko priznati človeške napake. Foto: hokej.si d nekdaj so slovenski hokejisti puščali močne pečate v najboljšem hrvaškem hokejskem klubu Medveščaku iz Zagreba. Igor Beribak, Blaž in Domine Lomovšek, Nace Kavčič, Boris in Murajica Pajič, Matjaž Sekelj, Marjan Kozar, Nik Zupančič in Bojan Zajc so le nekateri izmed slovenskih legionarjev, ki so širili ugled »medvedov« s Trešnjevke. A nihče pri južnih sosedih se ni tako globoko usidral v srca navijačev kot Robert Kristan, prvi čuvaj mreže slovenske reprezentance. Od Kanade do Zagreba Če ga lokalno okolje ne bi tako močno zaznamovalo, bi s svojim talentom prav gotovo branil v najmočnejši ligi NHL. Verjetno bi bilo drugače, če bi imel takšno podporo v družini, kot jo je imel sokrajan Anže Kopitar, zvezdnik Los Angeles Kings, ki je prišel iz bistveno drugačnega socialnega okolja. Težava je tudi v tem, da ga je pogosto mučilo domotožje. Na tuje se je prvič podal že pri 14 letih, ko je dve leti obiskoval kanadsko šolo hokeja na ledu. Podobno je bilo, ko se je v sezoni 200607 podal v elitno švedsko ligo. V Brynäsu ni zdržal dolgo, padel je v depresijo in se kmalu vrnil. Po vrnitvi na Jesenice se je v sezoni 2008-09 ponovno odločil poiskati srečo na Švedskem. Pridružil se je ekipi Mora IK. Tudi tam mu ni bilo po godu: »Sem bolj balkanski tip človeka. Življenje na severu mi ni ustrezalo.« Sredi septembra vrnitev na led? Poleti 2009 se je pridružil Medveščaku, kjer je že bil prijatelj Luka Žagar in – še pomembneje – športni menedžer Jure Košir, nekdanji smučarski zvezdnik. V Zagrebu se je Lix odlično znašel. Čustvenih težav nima več. Če ga že stisne v srcu ob misli na Zgornjesavsko dolino, je lahko tam že v dveh ali treh urah. V zasebnem življenju se je ustalil. Maja lani se je poročil s Sonjo, s katero februarja prihodnje leto pričakujeta otroka. V karieri so ga pogosto mučile težave s poškodbami in čas za operacijo meniskusa in počitek je vendarle napočil. V taboru Medveščaka vsi le ugibajo, kdaj se bo vrnil na led prvi ljubljenec zagrebškega občinstva. »Okrevanje poteka počasi, čeprav je iz dneva v dan bolje. Računam, da bom sredi septembra spet sto- pil na led. Pri teh rečeh ne kaže prehitevati.« Zaradi poškodbe se ni uresničil prestop v bogato Rusijo, ki je že bil na mizi. Kdo ve, kako bi mu bilo tam? »Zdaj bi lahko šel živet kamor koli. Z leti se človek spremeni, postane bolj samozavesten.« Na tujem si je pridobil znanje in izkušnje, zaradi katerih je zelo pomemben člen slovenske izbrane vrste. Ampak tudi v dresu z državnim grbom ni bilo vselej po njegovih željah. Od nekdaj je bil trmast. Vedno je vztrajal pri tistem, kar je hotel imeti, ne mara biti druga violina. Tega se dobro zaveda zdajšnji selektor Matjaž Kopitar, ki ve, da imajo »geniji« svoje muhe in če jim daš vedeti, da so glavni, ti to povrnejo z obrestmi. Tako je na letošnjem SP skupine A v Bratislavi branil naravnost odlično in paral živce favoritom, kot so bili Rusi, Slovaki, Nemci in Latvijci. A to ni bilo dovolj in slovenski risi so izpadli iz elitne druščine. Vrnitev si bodo skušali priigrati prihodnje leto, ko bodo v novi dvorani v ljubljanskih Stožicah gostili SP drugega razreda. Tam bo veliko odvisno od forme Roberta Kristana. 41 ŠPORT/vaša pošta ŠPORTNE NOVICE Zlati Debevec še osmič na OI Na evropskem prvenstvu Beogradu je najboljši slovenski strelec Rajmond Debevec prijetno presenetil in s kalibrsko puško 60 leže, ki ni njegova najljubša disciplina, osvojil zlato kolajno ter si obenem pristreljal nastop na olimpijskih igrah v Londonu. To bodo že njegove osme olimpijske igre v bogati karieri, v kateri se je okitil z zlatom na OI v Sydneyju 2000. Uspešen dan je z bronom in drugo kvoto za London dopolnil Boštjan Maček v trapu. 48-letni Debevec se je opešanemu vidu postavil po robu z izkušnjami in jih unovčil tudi v Srbiji. »Na 60 leže se sicer redko prebijem v finale, a sem se kljub temu odločil, da bom naredil vse za čim boljši izid. Imel sem svoj dan, opravil sem brez napake in zmaga je močno presegla moja pričakovanja,« je bil presrečen športnik, ki je v strelsko kroniko vpisal svojevrsten rekord – je namreč prvi tekmovalec s puško, ki bo nastopil na osmih OI. Sestri Fabjan razočarali Sestri Erika in Simona Fabjan sta na evropskem prvenstvu v odbojki na mivki brez zmage končali nastope v norveškem Kristiansandu. Fabjanovi sta po 35 minutah igre gladko izgubili z 0:2 (-14, -19) proti latvijski dvojici Inguno Minusa - Inese Jursone (28. nosilki), čeprav sta bili na papirju kot 21. nosilki favoritinji. Tako sta sestri Fabjan, ki sta na lanskem EP zasedli deveto mesto, letošnje prvenstvo stare celine na Norveškem končali brez zmage. V predtekmovanju sta namreč nanizali tri poraze. Bron za Tanjo Žakelj Slovenska gorska kolesarka Tanja Žakelj je na evropskem prvenstvu v olimpijskem krosu v Dohnanyju na Slovaškem osvojila bron. Sijajna je bila na 5. mestu tudi Blaža Klemenčič. Za še ne 23-letno Žakljevo je to v prvi sezoni med elito tudi prvo odličje v tej konkurenci, potem ko je že bila svetovna prvakinja med mladinkami in mlajšimi članicami. »Na EP nobena država ni osvojila toliko točk kot Slovenija,« se je smejalo selektorju Robertu Pintariču, ki je prepričan, da bosta njegovi varovanki sodelovali tudi na olimpijskih igrah in tam imeli pomembno vlogo. »Blaža je bolj eksplozivna, običajno ji uspe hitrejši start. Vedno je bila boljša na dolgih vzponih, še iz časov, ko je vozila maraton. Veliko je dosegla z delom, medtem ko se Tanja lahko opira na izjemen talent. Je tudi povsem drugačne telesne konstrukcije. Je lahka, majhna in lažje prenaša velike napore,« je odlični kolesarki primerjal Pintarič. 42 Dragi bralke in bralci, sporočamo vam, da smo izjemno veseli vaše pošte, ki jo prejemamo v velikih količinah, praktično z vsega sveta. Zaradi prostorske omejenosti in tudi zato, ker bi želeli objaviti čim več vaših sporočil, vas prosimo, da jih omejite na največ 1000 znakov s presledki, v nasprotnem primeru si uredništvo pridržuje pravico krajšanja prispevkov. Primerno sporočilo je tudi fotografija v jpg formatu s kratkim opisom. Veselimo se sodelovanja z vami! Uredništvo Slovenije danes Ko prijateljstvo zazveni drugače Prelepo je bilo sprehoditi se po naši prestolnici, na njenih ulicah srečevati znane obraze, zaplesati Slovencem iz domovine in tistim, ki živijo razkropljeni po svetu ter dragim prijateljem, ki so si vzeli čas in nas prišli pozdravit. Ljubljanica z vsemi svojimi mostovi, barčki na obeh bregovih reke, sproščeni pogovori gostov in mimoidočih ter glasba uličnih umetnikov so nam zadnji junijski dan pričarali pravi dopustniški občutek. Rekli smo si: ‘’Tu smo doma’’ in ob napisih ‘’Dobrodošli doma’’ nam je bilo res toplo pri srcu. Slavnostni dan, 1. julija, smo začeli z obiskom parlamenta, kjer nas je sprejel parlamentarec Jani Kikelj v družbi evropske poslanke mag. Tanje Fajon. Vodička nam je na jedrnat in zanimiv način predstavila zgodovino parlamentarne hiše, samo organizacijo parlamentarnega telesa, Kikelj pa je spregovoril o delu poslancev. Po ogledu parlamenta smo si privoščili kavico, seveda, kje drugje kot pri legendarnemu Mačku. Naši dragi prijatelji iz Essna so se nam pridružili na barki Rečni pirat, s katero smo se dobri dve uri vozili po Ljubljanici, se malo okrepčali, zapeli in zaplesali. Po izkrcanju na Mesarskem mostu smo prisluhnili mešanemu pevskemu zboru iz Stuttgarta, Ulma in Augsburga pod okriljem dr. Zvoneta Štrublja, nato pa se pripravili za nastop. Folklorna skupina SKUD Triglav pod vodstvom Darje Toš je zaplesala na dveh prizoriščih, in sicer na Borštnikovem in Mestnem trgu in niti dež ni pokvaril našega dobrega razpoloženja. Pogledat nas je prišlo precej prijateljev, ki smo jih povabili, in veseli smo bili prav vsakega izmed njih, čeprav sem sama ‘’frfotajoč’’ v svoji belokranjski noši z vsakim uspela izmenjati le nekaj besed. Nam, ki živimo v tujini, je beseda prijatelj, in to ne katerikoli, pač pa slovenski prijatelj, dobila poseben, globlji pomen. Naslednje jutro smo se odpeljali proti Prekmurju. Vodička Jožica Pongrac nam je že med vožnjo razložila razliko med Prekmurjem, Pomurjem in Prlekijo. Najprej smo se ustavili v Šunkarni Kodila blizu Murske Sobote, kjer so nam predstavili način pridelave njihovih mesnih dobrot. Pot smo nadaljevali proti Lendavi in se ustavili pri kapelici, kjer leži mumija Mihaela Hadika, ki je odigral pomembno vlogo v zgodovini mesta in si s hribčka ogledali okolico Lendave. Po obisku bližnjega ribiškega doma smo se z brodom zapeljali preko Mure in naredili nekaj fotografij v upanju, da bo obisk na Otoku ljubezni prinesel ljubezen in srečo tudi vsem tistim, ki ju še niso našli. Na Goričkem smo se ustavili v vasici Markovci, kjer so nas na svoji domačiji že čakali Jasmina Ritlop in drugi člani družine. Dan in noč sta minila v smehu, petju in plesu. Naslednji dan je bilo sicer malo težje vstati, pa vendar smo se polni lepih vtisov odpravili nazaj proti Stuttgartu ter že delali načrte, kam nas bo skupna pot odpeljala naslednje leto. Morda na Gorenjsko? (Gabrijela Žagar, tajnica SKUD Triglav e.V., Stuttgart) Praznik slovenske osamosvojitve v Balantičevi šoli Tudi v Balantičevi šoli smo 25. junija čutili praznično in veselo slovensko vzdušje. Velik zemljevid, na katerem so bile naslikane slovenske lepote (delo Janeza Urbančiča), je bil obkrožen z rožami bele, modre in rdeče barve. Vsaka družina je na eno rožico prilepila družinsko sliko in napisala svoje čestitke in želje naši mladi državi. Tudi kreativni plakati in risbe so izražali ljubezen naših otrok do slovenske domovine. Po slovenski himni smo pozorno prisluhnili besedam Alenke Zupanc Urbančič, ki je med drugim povedala: “… Že kot majhni otroci smo čutili v dušah naših staršev in vzgojiteljev utrip hrepenenja in želja. Sanjali in želeli so si ustvariti svojo lastno državo, svobodno Slovenijo. Vedeli so, da bo mnogo težav, dolžnosti in naporov, a se niso nikoli pritoževali, še manj pa obupali. Z vso ljubeznijo in požrtvovalnostjo so ohranjali slovenski jezik in slovenske navade ter jih posredovali svojim otrokom. Morali so v svet ter zapustiti ljubljeno Slovenijo, ker so želeli ohraniti vero, slovenski jezik in svobodo. Pred 20 leti so se pa uresničile dolgoletne sanje. Sloveniji je zasijala luč svobode…” Po otroškem petju in recitacijah smo ob zaključku akademije skupaj zapeli Izseljensko himno Slovenija, zapojmo ti iz polnega srca, saj dobro vemo, da kjer bije slovensko srce, je na ta dan zaplapolala slovenska zastava in zazvenela slovenska pesem. Voditeljica šole Irena Urbančič Poglajen se je zahvalila Bogu in vsem, ki so doprinesli, da se je dolgoletno hrepenenje slovenskega naroda lahko uresničilo, ter staršem in starim staršem, ki otrokom in vnukom posredujejo ljubezen do rodne, ljubljene domovine in bogastvo njenih običajev in navad. Velik doprinos šole pa je organizirano delo Odbora staršev, ki marljivo in z veliko zavzetostjo stoji ob strani učiteljstvu in potrebam šole na sploh. Tudi Luki Štrublju, ki nam vselej prostovoljno priskoči na pomoč z zvokom, in Barbari Kržišnik, ki je fotografirala, je šla naša iskrena zahvala. vaša pošta V jubilejnem letu se posebno zavedamo, da moramo imeti jasne nazore in ostati trdni v vrednotah. S ponosom lahko izrazimo, da smo mi del svobodne Slovenije. Pred skoraj sedemdesetimi leti se je nad dvanajst tisoč življenj nepravično ugasnilo. Obrodila pa je samostojnost slovenskega človeka. (Lučka Bergant) Šolsko leto na Hrvaškem Foto: Petra Aničić Udeleženci dopolnilnega pouka slovenščine v Čabru, Pulju in na Reki so zaključili šolsko leto 2010/2011 s prireditvijo, ki so jo uprizorili v prostorih SKD Bazovica na Reki. Skupaj so nastopili odrasli, mladostniki in osnovnošolci ter predšolski otroci. Skozi scenarij so se prepletale govorne, recitatorske, dramske, pevske in glasbene točke. Vključene so bile pripovedi, legende in zgodbe o slovenskih krajih ter velikih možeh, znanih pesnikih, pisateljih, glasbenikih in tudi znanstvenikih. Udeleženci so na izviren in zanimiv način predstavili nekatere navade in običaje iz krajev svojih staršev in starih staršev. Vrednost prireditve je v skupinskem nastopu, v povezanosti med učenci in odraslimi udeleženci dopolnilnega pouka iz različnih krajev na Hrvaškem, ki so se prvič srečali pri skupnih vajah pred zaključnim nastopom na odru. Izrazov navdušenja ni manjkalo… Vse, kar so posamezniki opazili, pa je bila potrditev, da gremo pri pouku v pravo smer. »Bili ste res dobri, kaj dobri, odlični ste bili. Pokazali ste, da znate veliko o Sloveniji in njeni zgodovini. Poznate veliko zanimivih zgodb o življenju v Sloveniji. Človek mora priti čez mejo, da se zave vsega tega bogastva, ki ste ga vi pokazali. Čestitam vam in učiteljici …« je med drugim povedal mag. Gregor Mohorčič, direktor Zavoda RS za šolstvo, ki se je odzval povabilu na zaključno prireditev. Nekateri starejši člani slovenskega društva na Reki so v družabnem pogovoru povedali, da je bila ta prireditev za njihovo okolje nekaj izjemnega, nastopajoči pa so izrekli željo, da bi v prihodnje nadaljevali s takšnimi nastopi oziroma prireditvami. To je zanje najboljša priložnost za jezikovne in govorne vaje v slovenščini, potrebujejo nastope in občinstvo. (Dragica Motik, učiteljica dopolnilnega pouka na Hrvaškem) Pred Slovenskim domom Bazovica Triglav na Triglavu Planinsko društvo Triglav iz Züricha s predsednikom Tomažem Tišlerjem je tudi letos organiziralo pohod na Triglav. Povedali so mi, da se na našega očaka povzpnejo vsakih pet let. Sama sicer nisem članica njihovega društva, sem se jim pa vseeno odločila pridružiti. Konec julija smo se torej kljub slabši vremenski napovedi odpravili z Rudnega polja, a je bilo vreme tokrat v gorah k sreči prijaznejše kot v dolini. Na Kredarici smo se udeležili svete maše, povečerjali in se še malo zavrteli ob zvokih harmonike. Naslednje jutro je bil vrh Triglava v megli, a želja povzpeti se nanj je bila močna, tako da smo si namestili čelade, varovalne pasove in se zapodili v steno. Končno smo le zagledali Aljaževo ‘’piksno’’, kot smo se pošalili, krstili tiste, ki so bili na Triglavu prvič in seveda naredili nekaj fotografij. Spust je potekal brez posebnosti, celo vreme nam je bilo naklonjeno. Ustavili smo se na eni od planšarskih kmetij, društvo pa je v enem izmed pokljuških hotelov za zaključek organiziralo večerjo, tako za nas pohodnike kakor tudi za stare člane društva, ki so se večinoma že vrnili iz Švice v Slovenijo. Triglav je tudi tokrat kljub muhastemu vremenu osvojil Triglav in dogovorili smo se, da se vsaj čez pet let spet dobimo na isti poti. Za zaključek morda še to. Planinsko društvo Triglav letos praznuje že 40. obletnico delovanja in v ta namen bo 5. novembra 2011 v Zürichu prireditev, na katero ste vabljeni tudi bralci revije in ljubitelji gora. (Gabrijela Žagar) Praznovanje v Skopju Vsak jubilej, osebni, družinski, poslovni... je nekaj posebnega. 20 let samostojne Slovenije pa je zgodovinski dogodek, stik med bližnjo zgodovino in sedanjostjo, predvsem za nas mlade. Vse pa nas navdaja z občutki ponosa in zadovoljstva. To je bilo videti tudi na obrazih številnih naših rojakov, zbranih v domu humanitarnih organizacij Dare Džambaz v Skopju, na slovesnosti, ki jo je ob tej priložnosti skrbno pripravilo tamkajšnje Slovensko združenje France Prešeren. Predsednica Združenja ga. Anastazija Ribarski in nj. eksc. g. Alain Brian Bergant, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Makedoniji, sta v pozdravnem nagovoru navzočim čestitala ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije. Komorni pevski zbor France Prešeren s solisti je navdušil občinstvo, dolgega aplavza pa so bili deležni tudi člani otroškega pevskega zbora, ki so se pridružili pri izvedbi pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje. Večer je bil zaokrožen z razstavo Slovenija v razglednicah, ki sta jo pripravila prijatelja Kosta Bizjak in Dimitar Belčev. Zbrani prostovoljni prispevki so bili namenjeni otrokom brez staršev iz Doma 11. oktober v Skopju. Ob poslušanju nagovora veleposlanika g. Berganta, ki je poudaril dobre odnose med Slovenijo in Makedonijo, in predsednice Združenja ge. Ribarski, ki je spregovorila o poslanstvu našega Združenja - ohranjanju in širjenju slovenskega jezika in kulture v okolju, kjer živimo, sem bila ponosna, da tudi mladi člani prispevamo k ohranjanju slovenstva in h graditvi mostu med obema domovinama, k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in razumevanju. Hvala mojim rojakom za lepe trenutke, ki sem jih preživela na ta pomembni dan. Naj bodo te vrstice moj skromni prispevek k obeležitvi pomembne obletnice. (Fani Hadžieva) Pariško praznovanje 20. obletnice Slovenije Društvo Slovencev v Parizu s pomočjo slovenskega veleposlaništva in slovenske katoliške misije je sredi junija pripravilo praznovanje ob 20. obletnici slovenske osamosvojitve, ki so se ga udeležili številni člani pariškega društva ter Veronika Stabej, slovenska veleposlanica v Franciji, Andrej Rant, veleposlanik pri OECD, dr. Edvard Kovač, slovenski profesor in filozof iz Toulousa, Mateja Bizjak Petit, direktorica Hiše slovenske poezije v Franciji in dr. Branko Zorn, predsednik društva Slovenija v svetu. Praznovanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je daroval pater Edvard Kovač s pariškim diakonom g. Cirilom Valantom. Predsednica društva Ana Stegu Vičič se je med drugim spomnila vseh zaslužnih Slovencev v Parizu, ki so pomembno prispevali k priznanju samostojnosti Slovenije pred 20 leti, ko je bilo društvo edino shajališče tukajšnjih Slovencev in edini kraj ohranjanja slovenstva. Veleposlanica gospa Veronika Stabej je izpostavila temeljne vrednote, ki smo se jim zavezali z vzpostavitvijo samostojne države: svobodi, demokraciji in odprtosti do drugačnih. Ključni temelj osamosvajanja je bila enotnost med nami. Stabejeva nas je seznanila tudi z zadnjimi aktualnimi dogodki med Slovenijo in Francijo. V kulturnem programu so Zdravici in pesmi Slovenec sem sledile recitacije slovenske poezije in proze, večji del v slovenščini. S slovenskimi narodnimi pesmimi na klavirju nas je razveselil še Alexandre Radigue, devetletni predstavnik tretje slovenske generacije v Parizu. Posebej zanimiva je bila za to priložnost pripravljena spominska miza s kopijami časopisnih člankov iz slovenskih in francoskih časopisov iz obdobja 1990/91, ki so obudili spomine na pomembne ljudi, izjave in dogodke iz časa osamosvajanja. Kovali smo tudi načrte za prihodnje slovenske dogodke v Parizu; upajmo, da jih bo s pomočjo Društva in našega veleposlaništva vsako leto več. (Meta Klinar, Lektorica slovenskega jezika na institutu INALCO v Parizu) Vabimo vas k sooblikovanju naše revije. Na naslovu vasa.posta@sloveniatimes.net pričakujemo zanimive utrinke iz življenja Slovencev po svetu. Vašo pošto sprejemamo tudi na naslovu Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija. 43 SUMMARIES Archives Maruša, a Slovenian who together with his compatriot Miha Žebret and a Dutch partner from Hollad established Tradebrothers – a company for international trade that deals mostly with food and is occasionally present also in other fields of trade. They started with trade between Benelux and South-eastern Europe; at the moment they export from Slovenia to Belgium and from the Netherlands to Slovenia; also they are developing import and export processes from and to China. “In the future we plan to do business mostly with larger markets in East Europe and China,” says Gašper. Slovenian businessmen wish to develop a smaller, efficient and flexible company and not an enormous one with many employees. They wish a long-term work with an emphasis on the quality of customer relationships. “Personal goals are similar to those of many businesspersons’ – become and stay independent and autonomous.” “History” of the Country Does not “Stand Still” in the Archives History is created only with a fair and in-depth composition of individual “facts” into a certain methodologically controlled historical narrative. Such is the opinion of Valentin Sima, PhD, a professor at the Institute of History, department of contemporary history at the University of Klagenfurt who, together with Avguštin Malle, PhD, a historian and a long-time director of the Slovenian Scientific Institute in Klagenfurt, gave an interview on the meaning of the archive materials for the nation and told us his view on the story which caused quite a stir in Slovenia in the past months. Sima’s opinion on the reproaches that certain documents have been removed from the archives in the past months is that this is so harsh a condemnation that those who talk about it should find serious evidence for it. But this is a matter of political culture which is very low in the time of populism. He firmly believes that “clarifying the issues of nation’s history” is a ever-going process which historiography influences only partly (the media are probably more important agents in it) and which is always also part of the contemporary confrontations of various political parties, attempts of their legitimatisation or delegitimatisation etc. Interview: Lojze Wieser “I want to live free of constant arguing!” Lojze Wieser, owner of a Klagenfurt publishing house and president of the minority radio Agora, is more of an unrelenting fighter for the public use of Slovene language in the Koroška region than a businessman. Ideological exploitation of the minority for domestic political trivialities in the inter-partial battle 44 is slowly in decline, establishes Wieser who believes that the Slovenian society will know how to handle the former cultural space in such a way that it will present it as an example of solving the national question in new circumstances in the European dimension. With his publishing activities he wants to show that the Slovenian culture is equal to all others. “I wanted to look into the world with pride, be proud of Trubar and his work, go from Prešeren to Cankar and Prežih, and from Kravos to Lipuš. They all are a component of the cultural feat of the entire region since they co-shaped it and influenced it. And today they still co-shape it as the findings of Peter Handke who belongs to Lipuš’s world literature circle show us.” As his biggest publishing achievement he considers the fact that the “small cultures” have been given a voice in shape of a book and were able to invent “Europa erlesen” (Read Europe”) edition; publishing Encyclopedia of the European East is also one of the highlights of Wieser’s publishing career. Slovenian Company in the Netherlands The More You Play by the Rules of the Game, the More Successful You Are Establishing a company in the Netherlands is merely a matter of routine. Business environment is favourable to businesspersons and the Dutch are open, yet sloppy, says Gašper Creating a New Slovenian Film Shanghai – History of Yearning, Love, Happiness, Tears ... Filovci in Prekmurje is famous for potters, but this summer a true Romany settlement has been built there. But only for the purposes of making a film, to be understood correctly. In this village where the majority of the film and TV series adaptations of Miško Kranjec’s novel Strici so mi povedali (As My Uncles Told Me) was recorded in the beginning of the eighties of the previous century, the director Marko Naberšnik too filmed his film Shanghai this summer. The film with an approximate budget of two million euro is going to be the most expensive Slovenian film project. The premiere is scheduled for next October in Murska Sobota. There are six main roles and 40 other which are all accompanied also by a great number of extras, including the Romanies from Prekmurje as well. RESÚMENES Archivos La historia de un país no “espera sentada” en los archivos “La historia es la profunda y honesta integración de hechos individuales dentro de una narrativa histórica, metódica y controlada”, nos dijo el Dr. Valentin Sima, profesor del Instituto de Historia del Departamento de Historia Contemporánea de la Universidad de Klagenfurt, Austria. Se explayó en una entrevista para Slovenija Danes junto al Dr. Avguštin Malle —historiador y veterano director del Instituto Esloveno de Ciencias (Slovenski znanstveni inštitut) de Klagenfurt— sobre la importancia nacional del material de archivo. Además enfrentó las recientes acusaciones de que ciertos archivos habían sido “purificados” —un tema que generó mucha polémica durante los últimos meses en Eslovenia— y se lamentó que en la era del populismo la cultura política sea tan baja que tales acusaciones puedan hacerse sin brindar pruebas concretas. La “clarificación de la historia” es, según el Dr. Sima, un proceso continuo en el cual la historiografía juega un rol menor (mayor influencia tienen los medios de comunicación) y en el que se ven envueltas luchas partidarias y sus intentos de legitimación y difamación, entre otros. Entrevista: Lojze Wieser “¡No quiero vivir en la pelea constante!” Lojze Wieser, propietario de la editorial “Wieser Verlag” de Klagenfurt y presidente de la radio dedicada a las minorías “Agora” es, más que un empresario, un incansable defensor del uso oficial de la lengua eslovena en la Carinthia austríaca (Avstriška Koroška). Wieser opina que la explotación ideológica de las minorías como moneda de cambio en la arena política está en extinción, y por eso cree que la sociedad eslovena será capaz de manejar el espacio cultural con miras a servir de ejemplo de solución a la “cuestión nacional” en la nueva situación europea. Wieser quiere también demostrar, con su obra editorial, que la cultura eslovena es tan valiosa como cualquier otra: “Quise mirar al mundo con la frente alta, estar orgulloso de Trubar y su accionar, pasar a través Prešeren hasta Cankar y Prežih, ir de Kravos a Lipuš. Todos son partes integrales de un movimiento cultural que definió y sigue influyendo a toda la región... y como demuestra la investigación de Peter Handke, Lipuš se ubica en el círculo más distinguido de la literatura universal.” Los logros más importantes de Lojze Wieser son haber brindado una voz a las “culturas pequeñas”, a través de la edición de Europa erlesen (Leyendo a Europa) y de la primera Enciclopedia de la Europa del Este. “Abrir una empresa en los Países Bajos es cosa de todos los días. El mercado de negocios es propicio para los emprendedores, y los neerlandeses son abiertos... pero un poco descuidados”, nos confió Gašper Maruša, empresario esloveno quien junto a su compatriota Miha Žebret y otros socios de los Países Bajos establecieron Tradebrothers, una empresa de comercio internacional dedicada principalmente al comercio de alimentos. Empezaron trabajando la ruta BeneluxEuropa Suroriental, y actualmente exportan de Eslovenia a Bélgica y de los Países Bajos a Eslovenia, a la vez que planean la relación comercial con China. “En un futuro queremos hacer negocios en mayor medida con los mercados más importante de Europa Oriental y China”, dice Gašper. Estos dos empresarios eslovenos sueñan con desarrollar una empresa pequeña, eficiente y flexible (y no “una corporación de muchísimos empleados”), apostando al largo plazo y haciendo énfasis en la buena relación con los clientes. Los objetivos personales son “los mismos que los de muchos empresarios: ser y permanecer independientes”. La creación de un nuevo film esloveno Shanghai: una historia de anhelos, amor, felicidad, lágrimas... Empresa eslovena en los Países Bajos El éxito está en seguir las reglas del juego Este verano en Filovci, localidad transmurana famosa por su alfarería, se instauró un auténtico campamento gitano... pero ojo, sólo en la ficción. El director Marko Naberšnik filmó allí “Shanghai” (Šanghaj), el proyecto cinematográfico esloveno más caro de todos los tiempos, de alrededor de dos millones de euros de presupuesto. El elenco está compuesto por seis actores principales, 40 roles secundarios, y un gran número de extras, incluyendo gitanos transmuranos. El estreno está previsto para octubre del año que viene en Murska Sobota, capital de Prekmurje. 45 zadnja stran Križanka Geslo septemberske nagradne križanke lahko do 12. septembra pošljete po pošti na naslov Slovenija danes, Trg MDB 12, 1000 Ljubljana, Slovenija ali pa nam ga sporočite po elektronski pošti slovenija.danes@sloveniatimes.net. V sporočilu navedite tudi svoj točen naslov, da vas bomo lahko obvestili o nagradi. Geslo avgustovske križanke se glasi: KONGRESNI TRG Prenovljen osrednji medij za Slovence izven Republike Slovenije izhaja mesečno - zadnji petek v mesecu Želite prejeti brezplačni ogledni izvod? Would some of your family members like to read news from Slovenia in English? Pošljite nam vaš poštni naslov na e-mail: slovenija.danes@sloveniatimes.net ali po pošti: Slovenija danes, c/o The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Send us your e-mail: subscription@sloveniatimes.com or fill in and cut out the enclosed form and send it to: The Slovenia Times, Trg MDB 12, SI-1000 Ljubljana, Slovenija IME NAME NASLOV ADRESS DRŽAVA You can subscribe to The Slovenia Times, the leading Slovenian monthly in English. COUNTRY TELEFON DATUM TELEPHONE E-POŠTA PODPIS E-MAIL Slovenija Mednarodno DATE SIGNATURE Slovenia Worlwide 6 številk 15 EUR 22 EUR 6 issues 28,80 EUR 39,60 EUR 12 številk 27 EUR 38 EUR 12 issues 54,72 EUR 75,25 EUR 46 Revija bo poslana z avionsko pošto, tako da jo prejmete 5-7 dni po izidu 30% discount if you subscribe to both magazines - The Slovenia Times and Slovenija danes Slovenia Worlwide 6 issues 43,12 EUR 61,60 EUR 12 issues 79,27 EUR 113,24 EUR 13-14 October 2011 Ljubljana, Slovenia EXECUTIVE-LEVEL CONFERENCE ON FOREIGN DIRECT INVESTMENT GERMANY Prague CZECH REPUBLIC Brno Stuttgart 400 km Radius Műnchen AUSTRIA Bern More than 45 mio consumers SLOVAKIA Vienna Bratislava Budapest SWITZERLAND HUNGARY SLOVENIA 11 countries, jointly representing more than 40% of the total GDP of the EU Venezia Ljubljana Milan ROMANIA Zagreb CROATIA Belgrade BIH Bologna Sarajevo ITALY SERBIA BULGARIA MONTENEGRO Rome MACEDONIA ALBANIA EXPANDING THE POTENTIAL AS A REGIONAL HUB The FDI Summit Slovenia 2011 is a great platform to efficiently explore the opportunities in Slovenia learn from the experience from existing investors grow your network of top executives in Slovenia and the region Organised under the patronage of the President of the Republic of Slovenia, Dr. Danilo Türk +386 1 520 50 85 info@fdi.si www.fdi.si Organised by Programme Partner WWW.DVAJSET.SI
© Copyright 2024